Predlog resolucije - B7-0124/2010Predlog resolucije
B7-0124/2010

PREDLOG RESOLUCIJE o trinajstem zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice

17.2.2010

ob zaključku razprave o izjavah Sveta in Komisije
v skladu s členom 110(2) poslovnika

Richard Howitt v imenu skupine S&D

Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0123/2010

Postopek : 2010/2528(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
B7-0124/2010
Predložena besedila :
B7-0124/2010
Sprejeta besedila :

B7‑0124/2010

Resolucija Evropskega parlamenta o trinajstem zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Svetu združenih narodov za človekove pravice (UNHRC), zlasti resolucije z dne 14. januarja 2009 o razvoju Sveta OZN za človekove pravice in vlogi EU[1], kot tudi resolucij z dne 16. marca 2006 o izidu pogajanj o Svetu za človekove pravice in 62. zasedanju UNCHR[2], z dne 29. januarja 2004 o odnosih med Evropsko unijo in Združenimi Narodi[3], z dne 9. junija 2005 o reformi OZN[4], z dne 29. septembra 2005 o rezultatih svetovnega vrha Združenih narodov 14. do 16. septembra 2005[5], in z dne 7. maja 2009 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu v letu 2008 in politiki Evropske unije na tem področju[6],

–   ob upoštevanju svojih nujnih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji,

–   ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov A/RES/60/251 o ustanovitvi UNHRC,

–   ob upoštevanju dosedanjih rednih in izrednih zasedanj Sveta Združenih narodov za človekove pravice in dosedanjih krogov rednega splošnega pregleda (UPR),

–   ob upoštevanju trinajstega zasedanja Sveta za človekove pravice, ki je predvideno marca 2010, in osmega kroga rednega splošnega pregleda, ki je predviden od 3. do 14. maja 2010,

–   ob upoštevanju pregleda Sveta za človekove pravice, ki je predviden v letu 2011,

–   ob upoštevanju institucionalnih sprememb zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe,

–   ob upoštevanju členov 2, 3(5), 18, 21, 27 in 47 Pogodbe o Evropski uniji v različici, ki izhaja iz Lizbonske pogodbe,

–   ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,

A. ker je spoštovanje, spodbujanje in varstvo univerzalnosti človekovih pravic del etičnega in pravnega reda Evropske unije ter eden od temeljev evropske enotnosti in celovitosti[7],

B.  ker je Svet za človekove pravice edinstvena platforma, ki je posebej posvečena univerzalnim človekovim pravicam, in poseben forum v sistemu OZN za obravnavanje človekovih pravic,

C. ker bo revizija Sveta za človekove pravice dvotirna: v New Yorku se bo razpravljalo o njegovem statusu, v Ženevi pa o njegovih postopkih; ker so v prihodnjem letu predvidene številne pobude in neformalna srečanja,

D. ker se je vloga Evropske unije kot svetovnega akterja v zadnjih desetletjih okrepila, in ker bi lahko novi pristop, ki ga pooseblja nova Evropska služba za zunanjepolitično delovanje (EEAS), koristno pomagal Uniji pri uspešnejšemu delovanju za skladno, dosledno in učinkovito doseganje globalnih ciljev,

E.  ker bo med trinajstim zasedanjem Sveta za človekove pravice v Ženevi tja odpotovala tudi delegacija pododbora Evropskega parlamenta za človekove pravice, kot je bilo to v preteklih letih ob zasedanjih sveta in pred tem Komisije ZN za človekove pravice, ki je bila predhodnica sveta,

Delo Sveta za človekove pravice

1.  ponovno poziva EU in države članice, naj dejavno nasprotujejo vsem poskusom spodkopavanja koncepta univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne odvisnosti človekovih pravic ter naj dejavno spodbujajo Svet za človekove pravice, da enakovredno obravnava diskriminacijo na vsaki podlagi – spola, rase, starosti, spolne usmerjenosti in vere ali prepričanja;

2.  svari pred skrajno politizacijo Sveta za človekove pravice, saj to ovira izpolnjevanje nalog tega organa, poudarja pomen resolucij o posameznih državah za odzivanje na hude kršitve človekovih pravic; v zvezi s tem odločno obsoja uporabo predlogov za neukrepanje in izraža razočaranje nad uporabo tega postopka med enajstim izrednim zasedanjem sveta, kar je preprečilo sprejetje dosledne in skladne končne resolucije, v kateri bi se obravnavale razmere na Šrilanki;

3.  pozdravlja organizacijo trinajstega izrednega zasedanja o Haitiju na pobudo Brazilije, katerega namen je bil, da se v prizadevanja obnove po uničujočem potresu vključi pristop na podlagi človekovih pravic, ter inovativne vidike tega zasedanja, kot je organiziranje izrednega zasedanja po naravni katastrofi in vključitev posebnih agencij ZN za zagotavljanje strokovne podlage za razpravo; obžaluje, da sprejeti resoluciji ni uspelo podpreti pomembne vloge neodvisnega strokovnjaka za človekove pravice na Haitiju pri zagotavljanju smernic za vključevanje človekovih pravic v širša prizadevanja ZN in pobude v podporo Haitiju, ki so jih vodili donatorji, ter poziva države članice ZN, naj sledijo smernicam tega zasedanja in pristop na podlagi človekovih pravic vključijo v širša prizadevanja ZN za podporo na Haitiju;

4.  obžaluje, da se Svet za človekove pravice ni mogel pravočasno odzvati na druge primerne resne ogroženosti človekovih pravic; poziva države članice EU, naj obsodijo kršitve človekovih pravic in sprejmejo pozitivne ukrepe, da bi spodbudile oblikovanje mehanizmov v okviru Sveta za človekove pravice, ki bodo namenjeni odzivanju na krize na področju človekovih pravic v Afganistanu, Gvineji Konakri, Iranu in Jemnu;

5.  ponavlja svoje stališče o konceptu „razžalitve ver“ in, četudi priznava, da se je treba v celoti posvetiti problemu diskriminacije verskih manjšin, meni, da vključitev tega koncepta v protokol o dodatnih standardih glede rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in vseh oblik diskriminacije, ni primerna; poziva države članice ZN, naj v celoti izvajajo obstoječe standarde na področju svobode izražanja in svobode veroizpovedi;

6.  ponovno poziva države članice EU, naj v svojih notranjih politikah zagotovijo spoštovanje človekovih pravic, saj neuspeh na tem področju slabi položaj EU v Svetu za človekove pravice;

7.  pozdravlja ponovno dejavnost Združenih držav v organe ZN in kasnejšo izvolitev te države za članico Sveta za človekove pravice ter njeno konstruktivno delo na področju svobode izražanja na 64. zasedanju Generalne skupščine OZN, pa tudi pri akcijskem načrtu za nadaljnje ukrepe po revizijski konferenci v Durbanu; poziva ZDA in države članice EU, naj tako ravnajo še naprej ter v celoti sodelujejo pri tovrstnih pobudah v prihodnosti;

8.  izraža zaskrbljenost zaradi kandidature Irana na volitvah v Svet za človekove pravice, ki bodo maja 2010; ponovno poudarja svoje nasprotovanje konceptu čiste preteklosti držav pri volitvah v Svet za človekove pravice, poziva h konkurenčnim volitvam za vse regionalne skupine in poziva EU, naj stori vse, kar je v njeni moči, da bi preprečila izvolitev v svet za države z najbolj problematično preteklostjo na področju človekovih pravic;

9.  poziva EU in njene države članice, naj nadaljujejo s prizadevanji za oblikovanje meril za članstvo za izvolitev v Svet za človekove pravice, še zlasti za minimalno zahtevo, da države kandidatke sodelujejo pri posebnih postopkih v skladu s svojimi mandati; poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo in skupaj s partnerji iz drugih regij razvije niz smernic, ki se uporabijo pri volitvah;

10. poziva k spremljanju dejanskega izvajanja posebnih postopkov in priporočil organov za spremljanje izvajanja pogodb v okviru postopka rednega splošnega pregleda za vsako državo;

11. poziva države članice EU, naj storijo, kar je v njihovi moči za ohranitev vseh mandatov pri posebnih postopkih; poziva k podaljšanju mandata posebnega poročevalca ZN za Mjanmar in za Demokratično republiko Kongo ter k novemu posebnemu mandatu za Demokratično republiko Kongo, glede na vse slabše humanitarne razmere v državi;

12. pozdravlja skupno študijo o globalnih praksah v zvezi s skrivnimi pridržanji v okviru boja proti terorizmu, o kateri se bo razpravljalo na trinajstem zasedanju; poziva države članice EU, naj podprejo zagotovijo ustrezno nadaljnje ukrepanje k poročilu, v skladu s preteklimi stališči Evropskega parlamenta o tem vprašanju, zlasti z njegovimi resolucijami z dne 19. februarja 2009[8] in 14. februarja 2007[9] o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije Cia; obžaluje poskuse, da bi se študija cenzurirala in da bi se preprečilo njeno obravnavo v Svetu za človekove pravice;

13. poziva EU, naj se dejavno udeležuje prihodnjih zasedanj za redni splošni pregled, da zagotovi pošten postopek in izid, ki podpira posebne postopke ZN ter sklepe in priporočila organov za spremljanje izvajanja pogodb in je z njimi skladen, med drugim z nudenjem tehnične pomoči, da se zagotovi njihovo izvrševanje; poziva EU, naj nadalje vključi priporočila rednega splošnega pregleda v vsa področja zunanje politike EU;

Misija za ugotavljanje dejstev (Goldstonovo poročilo)

14. poudarja, da ostaja spoštovanje mednarodnega prava o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava s strani vseh udeleženih strank in v vseh okoliščinah bistven pogoj za doseganje pravičnega in trajnega miru na Bližnjem vzhodu; spominja mednarodno skupnost na njeno odgovornost, da zagotovi, da se ugotovi odgovornost za vsako kršitev mednarodnega prava o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava; meni, da zahteva učinkovit bližnjevzhodni mirovni proces odgovornost in pravičnost;

15. poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice, naj si prizadevajo za trdno skupno stališče EU pri nadaljnjem ukrepanju po poročilu o misiji za ugotavljanju dejstev o konfliktu v Gazi in južnem Izraelu, ki bi javno zahtevalo izvrševanje priporočil in odgovornost za vse kršitve mednarodnega prava, vključno z domnevnimi vojnimi zločini, ter obe strani pozivalo, naj opravijo preiskave, ki bodo ustrezale mednarodnim standardom neodvisnosti, nepristranskosti, preglednosti, hitrosti in učinkovitosti, v skladu z resolucijo generalne skupščine Združenih narodov A/64/L.11, in da so vse osebe, odgovorne za domnevna kazniva dejanja, poklicane na odgovornost; meni, da do sedaj začete preiskave s tem v zvezi niso dale zadovoljivih rezultatov;

16. poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice, naj dejavno spremljajo izvajanje priporočil iz Goldstonovega poročila tako, da se posvetujejo z zunanjimi misijami EU in nevladnimi organizacijami s tega področja; poziva, naj se priporočila in povezane ugotovitve vključijo v dialoge EU z obema stranema, pa tudi v stališča EU v mednarodnih forumih;

Revizija Sveta za človekove pravice

17. poudarja, da je potreben pregleden in izčrpen revizijski proces, ki bi upošteval nevladne organizacije, civilno družbo in druge zainteresirane strani;

18. poudarja, da revizija Svetu za človekove pravice ne bi smela preprečevati nadaljnjega pomembnega dela na področju kršenja človekovih pravic;

19. ob upoštevanju bližajočega se prvega zasedanja delovne skupine o reviziji Sveta za človekove pravice, določene v resoluciji A/HRC/12/L.28, poziva države članice, naj dosežejo skupno stališče o tem vprašanju ter oblikujejo učinkovito in proaktivno pogajalsko strategijo;

20. poziva Odbor za zunanje zadeve, naj pripravi priporočilo Svetu, da zagotovi pravočasne podatke za stališče EU pri prihajajoči reviziji;

21. priznava potrebo po bolj izčrpni razpravi, vendar izraža svoje trdno stališče, da bi morala revizija ohraniti neodvisnost urada visoke komisarke za človekove pravice, ohraniti in po možnosti okrepiti posebne postopke ter omogočiti, da bi lahko Svet za človekove pravice obravnaval kršitve človekovih pravic v resolucijah in mandatih za posamezne države; ugotavlja, da potekajo razprave o tem, kako okrepiti Svet za človekove pravice brez potrebe, da se poseže po institucionalnem paketu;

22. meni, da bi lahko bila revizija Sveta za človekove pravice leta 2011 priložnost za povečanje dodane vrednosti rednega splošnega pregleda; zlasti poudarja, da je treba zagotoviti skladnost končnih priporočil, ki jih med revizijo predlagajo države, z mednarodnimi standardi človekovih pravic in opozarja na pomembnost mehanizma spremljanja, ki bo osredotočen na rezultate;

23. ugotavlja, da poteka razprava o odnosu med Svetom za človekove pravice in tretjim odborom generalne skupščine ter o članstvu v Svetu; ponavlja svoje stališče, da se ta dva organa medsebojno dopolnjujeta in da bi splošno članstvo lahko imelo prednosti, nenazadnje to, da bi povečalo univerzalnost človekovih pravic, prednosti pa ima tudi manjši organ;

24. priznava dejavno vključenost EU in držav članic pri delu Sveta za človekove pravice in čestita Alexu Van Meeuwenu, veleposlaniku Belgije, za doslej uspešno predsedovanje;

25. pozdravlja prednostne naloge španskega predsedstva na področju človekovih pravic in načrtovano prisotnost španskega zunanjega ministra na prihajajočem zasedanju Sveta za človekove pravice;

26. meni, da je novi institucionalni ustroj EU priložnost za povečanje doslednosti, vidljivosti in verodostojnosti delovanja EU pri Svetu za človekove pravice; poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, naj zagotovi, da se storijo dejanski koraki za izvrševanje Lizbonske pogodbe, v izogib pretirano dolgemu prehodnemu obdobju, ki bi ogrozil verodostojnost in učinkovitost Unije, in naj zagotovi, da bo nova ureditev povečala medregijski domet EU in njeno sodelovanje z državami drugih blokov ali skupnih pobud;

27. pooblašča delegacijo Evropskega parlamenta na trinajstem zasedanju Sveta za človekove pravice, naj izrazi pomisleke iz te resolucije, in jo poziva, naj o svojem obisku poroča pododboru za človekove pravice, ter meni, da bi bilo primerno še naprej pošiljati parlamentarno delegacijo na ustrezna zasedanja Sveta za človekove pravice;

o

o o

28. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici/podpredsednici Komisije, vladam in parlamentom držav članic, varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, predsedujočemu 64. generalne skupščine, predsedniku Sveta Združenih narodov za človekove pravice, visoki komisarki OZN za človekove pravice ter delovni skupini EU-OZN, ki jo je ustanovil odbor za zunanje zadeve.