PREDLOG RESOLUCIJE o EU 2020 – novi evropski strategiji za delovna mesta in rast
14.6.2010
v skladu s členom 110(2) poslovnika
Lothar Bisky, Nikolaos Huntis (Nikolaos Chountis), Ilda Figueiredo, Patrick Le Hyaric, Kartika Tamara Liotard, Marisa Matias, Willy Meyer, Miguel Portas, Alfreds Rubiks, Eva-Britt Svensson, Kiriakos Triantafilidis (Kyriacos Triantaphyllides), Sabine Wils v imenu skupine GUE/NGL
B7‑0354/2010
Resolucija Evropskega parlamenta o EU 2020 – novi evropski strategiji za delovna mesta in rast
Evropski parlament,
– ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 24. novembra 2009 „Posvetovanje o prihodnji strategiji EU 2020“ (COM(2009)0647),
– ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije „Ocena lizbonske strategije“ (SEC(2010)0114),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast"(KOM(2010) 2020),
– ob upoštevanju sklepov vrhovnega spomladanskega zasedanja Evropskega sveta z dne 26. marca 2010 o Evropi 2020 in gospodarskem vodenju,
– ob upoštevanju izjave voditeljev držav in vlad euroobmočja z dne 7. maja 2010,
– ob upoštevanju sklepov izredne seje Sveta za gospodarske in finančne zadeve z dne 9. in 10. maja 2010,
– ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,
A. ker je bila naraščajoča nesorazmernost pri razporeditvi dohodka in bogastva (naraščanje dobička in bogastva, strmo padanje deleža dela v nacionalnem dohodku) v zadnjih desetletjih do let 2007 in 2008 glavna gonilna sila velikanske rasti naložb na finančnih trgih in nastanka špekulativnih balonov (spletnega "novega gospodarstva", nepremičnine, itd.);
B. ker sta politika Evropske unije na splošno in zlasti Lizbonska strategija še poglobila te trende z osredotočenostjo na konkurenčnost, zmanjševanje stroškov, odpravljanje socialne države, vedno prožnejše delovne trge, liberalizacijo trgov na splošno in zlasti deregulacijo finančnih trgov,
C. ker so politike Evropske unije na splošno in Lizbonska strategija tako podžigale politiko držav članic kovanja dobička na račun tuje nesreče v medsebojni igri za premoč in utrle pot nevzdržnemu razcvetu balonastega gospodarstvu, ki temelji na dolgovih, ki je v mnogih državah Evropske unije na eni strani povzročilo naraščajoči primanjkljaj na tekočem računu in ravno tako nevzdržno rast, ki temelji na konkurenčnosti, v maloštevilnih državah Evropske unije na drugi strani, pri čemer so slednje ustvarile velikanske presežke na tekočem računu s politiko deflacije plač, vendar zmanjšanim notranjim povpraševanjem,
D. ker se evropske institucije in vlade držav članic niso zmenile za vedno večje gospodarske razlike, nastale zaradi te konkurenčnosti v euroobmočju in EU-27, zaradi svojega trdnega, vendar zmotnega prepričanja, da je gospodarska nestabilnost lahko posledica samo inflacijske ali fiskalne neodgovornosti,
E. ker glede na to Lizbonska strategija in monetarna struktura projekta Evropske unije nosita velik del odgovornosti za razplet finančne in gospodarske krize in neuspeh pri doseganju svojih lastnih ciljev Lizbonske strategije, saj sta z deregulacijo finančnih trgov omogočili razširitev slabe aktive in spodbujali špekulativne balone tudi v dejanskem gospodarstvu; ker trditve, da lahko neuspeh Lizbonske strategije preprosto pripišemo nezadostnemu izpolnjevanju v državah članicah, pomanjkljivemu nadzoru in podobno, niso prepričljive,
F. ker so vodilni politiki v Evropski uniji kljub splošnemu govorjenju o skupnem evropskem ukrepanju in solidarnosti začeli s politiko kovanja dobička na račun tuje nesreče na podlagi medsebojno tekmovalnih nacionalnih načrtov, da bi rešili finančni sektor in zagotovili finančne spodbude za oživitev gospodarstva; ker Evropski program za oživitev gospodarstva, ki ga je Svet sprejel decembra 2008, nikoli ni pripeljal do bolj usklajenega odziva Evropske unije na krizo; ker so reševanje bank in do sedaj izvedeni spodbudni ukrepi socializirali finančne sektorje in izgube industrij ter upočasnili recesijo, vendar niso pripeljali do okrevanja,
G. ker so ti načrti za oživitev nastali ne da bi pri tem upoštevali stališče spolov in ker so ženske bile in ostajajo izključene iz odločanja o ukrepih za gospodarsko in finančno okrevanje; ker imajo različni spodbudni ukrepi različne učinke za ženske in moške; in ker je v začetnem obdobju kriza najhuje prizadela gospodarske panoge, v katerih prevladujejo moški, kot sta na primer avtomobilska industrija in gradbeni sektor, je očitno, da bodo imeli srednjeročni in dolgoročni učinki povečane zadolženosti držav zelo hude posledice na panoge, v katerih so zaposlene pretežno ženske, zlasti delovna mesta v javnem sektorju in javne in/ali iz javnih sredstev subvencionirane socialne, zdravstvene in skrbstvene storitve,
H. ker se je leta 2009 BNP v Evropski uniji zmanjšal za 4,1%; ker imajo nekatere države članice letos še vedno negativno gospodarsko rast in ker po napovedih za leto 2010 v Evropski uniji v EU-27 lahko pričakujemo kvečjemu negotovo in medlo stopnjo rasti 0,7 %, dvomestno povprečno stopnjo brezposelnosti, stagnacijo plač in trajno zmanjševanje visokega deleža posojilnih finančnih instrumentov v zasebnem sektorju; ker zasebni sektor še vedno ne zmore novih naložb zaradi nizke stopnje uporabe zmogljivosti, črnogledih gospodarskih napovedi in trdovratnih težav glede dostopa gospodarskih družb do posojil,
I. ker se je na koncu leta 2009 Evropski svet dogovoril o strategiji o izhodu iz krize in proti 20 državam članicam začel s postopki zaradi čezmernega primanjkljaja, po katerih morajo do 2013/2014 ali prej proračunski primanjkljaj zmanjšati pod 3 % BNP; ker so številne države članice že začele z napadi na plače in občutno zmanjšale javno porabo, ter zmanjšale plače in pokojnine v javnem sektorju, zmanjšale in privatizirale javne službe ter uvedle ukrepe za dvig DDV, socialnih prispevkov in obvezne starosti upokojitve,
J. ker strategije Evropske unije za izhod iz krize in ravnanje finančnega sektorja kažeta na globoko zakoreninjen cinizem: primanjkljaji so visoki, javni dolg pa v nebo leteč, zlasti zato, ker so vlade reševale finančni sektor pred posledicami lastnih špekulacij in škode, ki so jih povzročile gospodarstvu; ker se finančni trgi zdaj obračajo prav na tiste vlade, ki so jih rešile, vlade pa prelagajo breme odplačevanja javnega dolga istemu finančnemu sektorju upnikov na navadne delavce, upokojence in podobno, katerih delovna mesta, plače, socialne storitve in pravice so ogrožene,
K. ker je Komisija v svoji oceni programov stabilnosti in konvergence 24 držav članic Evropske unije z dne 17. in 24. marca 2010 in z dne 14. aprila 2010 večino teh držav pozvala k večjemu zmanjšanju javne porabe in k večjim strukturnim reformam; ker Komisija predlaga uvedbo mehanizma še strožjega nadzora primanjkljaja pri srednjeročnem proračunskem načrtovanju držav članic; ker sklepi spomladanskega srečanja Sveta o gospodarskem vodenju poleg tega spodbujajo k uporabi člena 136 Pogodbe o delovanju Evropske unije kot instrumenta za strožji nadzor proračuna in k osredotočenosti na pereče izzive konkurenčnosti in gibanje plačilne bilance,
L. ker tako proračunsko varčevanje, kot ga zagovarjata Komisija in Svet in izvaja večina držav članic, povečuje deflacijske pritiske na še vedno negotovo in majavo gospodarstvo, izničuje samodejne stabilizatorje kot so sistemi socialne zaščite in javnih naložb, ki so se pokazali za učinkovite pri premagovanju upada in pomeni nevarnost, da gospodarstvo ponovno zdrsne v recesijo in s tem razblini vsa upanja, da se bo javni dolg zmanjšal in da bo prišlo do fiskalne konsolidacije,
M. ker je Evropska Komisija glede na to predlagala pet ciljev za novo strategijo EU 2020 kot dokaz za svoj domnevni "realizem"; ker ti cilji temeljijo zlasti na nekdanjih ciljih Lizbonske strategije; ker se Svet na svojem spomladanskem srečanju ni mogel dogovoriti o ciljih, povezanih s tistimi, ki prezgodaj prekinejo šolanje in visokim šolstvom ter z zmanjševanjem revščine in socialne in izključenosti; ker je slednje zelo presenetljivo glede na visokoletečo retoriko vlad držav članic in Sveta o tem, kako je treba vlagati v ljudi in znanje in o resnem reševanju problema revščine v evropskem letu boja proti revščini 2010,
N. ker politike EU, Lizbonska strategija in zlasti strategija EU 2020 večinoma ne obravnavajo vprašanja demografskih sprememb in vprašanj prostorskih sprememb, ki se obenem pojavljajo v povezavi s tem(za katere so značilni vzorci hitre urbanizacije in demografski razvoj, ki se odraža v mestih držav članic),
Splošne pripombe o Evropi 2020 in gospodarskem vodenju EU
1. poudarja, da sado-monetarna strategija izhoda iz krize EU državam članicam ne bo omogočila fiskalne konsolidacije, saj bo oslabila samodejne stabilizatorje, kot so socialna zaščita in javne naložbe, znižala plače in posledično zmanjšala notranje povpraševanje in davčne prihodke; opozarja, da bo gospodarsko vodenje Evropske unije kot ga predlaga Svet pripeljalo do nazadovanja na socialnem področju, še bolj oslabilo gospodarstvo in omajalo evropsko povezovanje in demokracijo;
2. poudarja, da s tako strogimi varčevalnimi ukrepi na fiskalnem področju ne bo mogoče spodbuditi zadostnih naložb v oblikovanje okolju prijaznega gospodarstva, ustvarjanja novih delovnih mest, izboljšanja izobraževanja, spretnosti in veščin, boj proti revščini in socialni izključenosti za uresničitev ciljev EU 2020, brez obzira na kako ambiciozno bodo ti cilji zastavljeni na Svetu junija 2010; zato meni, da je strategija EU 2020 že od samega začetka zasnovana na praznih obljubah ter da izvajanje letnih pregledov "nacionalnih programov reform" morda ne bo vredno truda;
3. meni, da je strategija EU 2020 manj ambiciozna celo od neuspele lizbonske strategije; ostro kritizira, da v strategiji EU 2020 sploh ni obravnavano vprašanje enakosti žensk; poudarja, da glede na vse večjo nezaposlenost strategija ni jasno usmerjena k vprašanju, kako učinkovito zmanjšati nezaposlenost z instrumenti gospodarske politike in politike zaposlovanja za trajnostni razvoj in polno zaposlenost;
4. poudarja, da pri lizbonski strategiji niso bili najbolj pomembni rezultati pri doseganju njenih ciljev, temveč pokorščina neoliberalni dogmi: nordijske države in Nizozemska so se bolje odrezale od ZDA na področju ustvarjanja delovnih mest ter so bile najboljše v EU glede stopnje zaposlenosti (na splošno, za ženske, za starejše delavce in tako dalje), hkrati pa so imele dobre rezultate na svetovnih lestvicah "konkurenčnosti", okoljske trajnosti in nizkih stopenj revščine; meni, da bi bilo kot merilo uspešnosti za Evropsko unijo edino logično spodbujati vrednote, politike in instrumente na področju enakopravnosti ter na socialnem in ekološkem področju, ki so vedno bile del "nordijskih modelov", Komisija in Svet pa sta namesto tega vztrajala, da morajo te države povečati prožnost delovnih trgov in spodbujati neoliberalne "strukturne reforme", kljub temu da so dosegale najboljše rezultate;
5. poudarja, da sta kljub nekaterim plitvim izjavam o oblikovanju okolju prijaznega gospodarstva in socialni koheziji, neoliberalni duh in politična usmerjenost strategije EU 2020 zelo podobna tistim iz lizbonske strategije: osredotočenje na konkurenčnost, večja liberalizacija enotnega trga, spodbujanje dodatne privatizacije z javno-zasebnimi partnerstvi, oživljanje podjetniškega duha, kot da vse te politike niso prispevale k gospodarski krizi (na primer vloga zgrešenega podjetništva pri razvoju novega gospodarstva in baloni finančnih inovacij ter posledični pok);
Učinkoviti usklajeni ukrepi v naslednjih treh do petih letih so odločilni za premagovanje stagnacije, spodbujanje trajnostnega razvoja in boj proti nezaposlenosti
6. vztraja, da je potrebna dodatna fiskalna spodbuda za naslednjih tri do pet let za boj proti gospodarski stagnaciji in za razvoj vstopne strategije za nova delovna mesta: nov, močnejši in bolje ciljno usmerjen načrt EU za oživitev gospodarstva, ki bo upošteval enakopravnost spolov v vseh svojih sestavnih delih, mobiliziral en odstotek BDP EU vsako leto za naložbe v okoljski, socialni in gospodarski trajnostni razvoj, za spodbujanje enakopravnosti, polne zaposlenosti s "kakovostnim delom", oblikovanja okolju prijaznega gospodarstva, socialne pomoči, izkoreninjanja revščine in socialne izključenosti ter ustvarjanja boljše socialne in ozemeljske kohezije v vsej EU; poudarja, da morajo to spremljati podobni ukrepi na ravni držav članic, da bodo skladno usklajeni z ukrepi na ravni EU;
7. poudarja, da lahko le prepričljiva oživitev gospodarstva in kakovostno povečanje dostojnega zaposlovanja z visokimi standardi zagotovita, da se bodo javni primanjkljaji in dolgovi zmanjšali na srednji rok; poudarja, da pakt za stabilnost in rast leta 2008 in 2009 dejansko ni bil uporabljen, zato da so države članice lahko začele programe za oživitev gospodarstva; vztraja, naj se pakt za stabilnost in rast ne uporablja;
8. predlaga, da se naložbe z novim načrtom EU za oživitev gospodarstva in s pobudami držav članic za oživitev usmerijo k trajnostnemu razvoju, kot je varčevanje z energijo in obnovljivimi viri energije, čista proizvodnja in preprečevanje odpadkov, trajnostni mestni in stanovanjski razvoj, biološko kmetovanje, trajnostno ribištvo in varstvo ekosistemov, izboljšanje učinkovitosti vode in virov, preusmerjanje oboroževalne industrije, širjenje in izboljšanje javnih storitev, izobraževanja, zdravstvene oskrbe, dolgoročne oskrbe, socialnih služb in socialnega gospodarstva, podpora gradnji socialnih stanovanj, sektorju oskrbe in izobraževanja, boju proti revščini in socialni izključenosti, da bi spodbudili ustvarjanje trajnih "zelenih" in "belih" delovnih mest;
9. poudarja, da je enak dostop do oskrbe steber modela socialne države, ki je zasnovan na solidarnosti in enakosti, ter da bo prihodnost gospodarstev EU in naših socialnih držav v veliki meri odvisna od organizacije vse večjih potreb po oskrbi; poudarja, da je delo na področju oskrbe v današnjem času v naših družbah pomemben del formalnega in neformalnega gospodarstva; večina delavk je žensk, ki velikokrat delajo brez primernih delovnih pogojev in /ali varnosti; poziva, naj strategija 2020 obravnava gospodarstvo nege in oskrbe z namenom izboljšanja delovnih pogojev in okrepitve nudenja javnih storitev na področju nege in oskrbe ter enakega dostopa za vse;
10. predlaga, da bi del naložbenih programov načrta za oživitev predvsem obravnaval industrijske veje, ki jih je najbolj prizadela kriza, da bi upoštevali potrebo po dosegu polne in dostojne zaposlitve: preusmerjanje avtomobilske industrije k trajnostnim prometnim storitvam, razširitev železniških omrežij in nudenje celovitih regionalnih železniških storitev (železniški program Evropa 2025), spodbujanje zelenega ladjedelstva in stabilizacija jeklarske industrije v tem smislu; vztraja, da morajo EU in države članice temu preusmerjanju dodati ukrepe za ohranitev delovnih mest, usposabljanje, ponovno usposabljanje in razvijanje usposobljenosti ter varne prehode v zaposlovanju za delavce zadevnih industrij;
11. poudarja, da bi morale EU in države članice izvajati mehanizme za ciljno in demokratično nadzorovano javno usmerjanje naložb iz novega načrta za oživitev gospodarstva k tistim sektorjem gospodarstva, ki jih je najbolj prizadela kriza, k novim trajnostnim industrijam in storitvam v nastanku in k manj razvitim regijam; vztraja pri aktivni udeležbi in sodelovanju tistih, ki jih zadevajo te naložbe; poudarja, da morajo države članice pri zagotovitvi pomoči, dokapitalizacije in finančnih zagotovil za podjetja v težavah to vedno ustrezno prenesti v večje javne glasovalne deleže in prihodnje dobičke ter vplivati na naložbene strategije podjetij; poudarja, da bi morale države članice izvajati ukrepe za večjo gospodarsko demokracijo, spremembo vodenja podjetij za okrepitev položaja delavcev, sindikatov in potrošnikov ter socialne in okoljske razsežnosti v strateških odločitvah podjetij in javnih storitev;
12. predlaga, da bi morale biti najvidnejše pobude strategije EU 2020, ki jih je predlagala Komisija, o agendi za nove sposobnosti in delovna mesta, z viri učinkoviti Evropi, inovacijski uniji in industrijski politiki, tesno povezane z novim načrtom EU za oživitev gospodarstva, ponovno oblikovane in namenjene podpori trajnostnega razvoja;
13. poudarja, da so se ukrepi nekaterih držav članic med letom 2009 in 2010, ki so bili podprti s sistemi socialne zaščite, za krajši delovni čas, izkazali za učinkovite pri omejevanju nezaposlenosti in ohranjanju delavcev v redni zaposlitvi; poziva EU in države članice, naj spodbujajo splošno skrajšanje delovnega časa brez izgube plačila za delavce in ustvarjanje dodatnih delovnih mest za preprečevanje večje delovne obremenjenosti, to pa bi lahko podprli z zmanjšanjem pomoči podjetjem za prehodno obdobje med gospodarsko stagnacijo;
14. poziva EU in države članice, naj spodbujajo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, to pa bo najboljše doseženo z obnovo modela standardnega zaposlovanja: stalne pogodbe s krajšimi zaposlitvami s polnim delovnim časom kot splošnim standardom in z oblikovanjem standardov za zaposlitve s skrajšanim delovnim časom, da bo tistim, ki želijo delati s skrajšanim delovnim časom, zagotovljeno le utemeljeno in socialno zaščiteno delo s skrajšanim delovnim časom (15–25 ur na teden);poudarja potrebo po izenačenju zaposlitve s polnim in skrajšanim delovnim časom glede urnih postavk, pravice do izobraževanja in vseživljenjskega učenja, poklicnih priložnosti in socialnega varstva;
15. poudarja, da evropska strategija zaposlovanja in integrirane smernice za naslednje obdobje 2010–2013 ne smejo temeljiti na pristopu prožne varnosti, ampak morajo izhajati iz pojma „kakovostno delo“, ki mora biti njihova osrednja referenčna točka, ter se ob tem osredotočiti na spodbujanje kakovosti dela, boljšo socialno varnost in socialno vključenost, okrepitev dosedanjih in uvajanje novih pravic delavcev, spodbujanje zdravja in varnosti na delu, boljše upravljanje socialnega tveganja ter usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja; vztraja, da bi morale države članice sprejeti učinkovite ukrepe, da bi postopoma odpravile negotove in netipične oblike zaposlitve;
16. vztraja, da morata Svet in Komisija pripraviti evropsko jamstvo za mlade, ki bo vsakemu mlademu posamezniku v EU takoj ob soočenju z brezposelnostjo zagotovilo pravico do primerno plačanega delovnega mesta v skladu z njegovimi kvalifikacijami in spretnostmi, do vajeništva, dodatnega usposabljanja ali združitve dela in usposabljanja;
17. meni, da bodo prenizka plačila in prisila evropskih delavcev, da drug drugemu znižajo plače, sprožila deflacijo, znižala kupno moč in notranje povpraševanje ter povečala tveganje, da bo gospodarstvo ponovno zapadlo v recesijo; vztraja, da je treba uvesti učinkovito najnižjo mejo plačil na dnu delovnih trgov (minimalne plače, dodatni pojem plače za preživetje) in tudi na vrhu (zgornje meje najvišjih plač, na primer 20 povprečnih plač), izvajati načelo enakega obravnavanja in enakega plačila za enako delo ali delo z enako vrednostjo na istem delovnem mestu in omogočiti razvoj naraščajočega plačila za nadomestitev inflacije, zvišanje na podlagi produktivnosti in močan sestavni del prerazporeditve;
18. meni, da je treba pri upravljanju gospodarstva EU temeljito obravnavati neravnovesja tekočih računov v EU-27, saj imajo države v južni in vzhodni Evropi visoke primanjkljaje na tekočem računu, Nemčija, Avstrija in Nizozemska pa imajo visoke presežke; poudarja, da morajo države z visokim presežkom preusmeriti svoj gospodarski razvoj v okrepitev notranjega povpraševanja in domačega gospodarstva; predlaga ustanovitev mehanizma „klirinške unije“ v EU-27, ki bi države s presežkom prisilil, da bi državam s primanjkljajem plačevale pozitivne obrestne mere, kar bi jim omogočilo vlaganje v posodobitev proizvodnje, storitev in infrastrukture, povečanje produktivnosti in zmanjšanje sedanjih primanjkljajev na tekočem računu;
19. opozarja na oceno Komisije, da naj bi se javni dolg EU-27 leta 2011 v povprečju zvišal na 84 % ali več, kljub prizadevanjem držav članic za „fiskalno konsolidacijo“; poudarja, da bi lahko nedavni dogajanje glede morebitnega neuspeha grških prizadevanj za preprečitev bankrota sprožilo „najslabšo možnost“, po kateri bi bile tudi druge države članice popustile pod težo dolga, zaradi česar bi razpadlo euroobmočje; meni, da je nujno treba pripraviti rezervni načrt za reševanje takega izida, na podlagi združevanja politik za izpogajanje preklica in prerazporeditve javnega dolga pri bankah in finančnih institucijah ter tudi z drznimi in nekonvencionalnimi ukrepi Evropske centralne banke za razširitev njene bilance stanja in denarno oceno dolga z nakupom državnih obveznic z njenim orodjem za strukturne ukrepe, da bi preprečili gospodarski propad;
Novi viri financiranja in nova ureditev za trajnostno oživitev
20. poziva Svet, naj razširi mandat Evropske investicijske banke in Evropske banke za obnovo in razvoj, da bodo njune politike posojil lahko krile celoten obseg novega evropskega načrta za oživitev gospodarstva (na primer trajnostno industrijsko politiko itd.);
21. poziva Svet, naj uvede skupno obveznico EU, ki naj jo izda Evropska investicijska banka in skupno zajamčijo vlade EU-27, podprto z nacionalnimi davčnimi prihodki, likvidnostno podporo pa naj zagotovi Evropska centralna banka z 1-odstotni obrestno mero; poudarja, da ta skupna obveznica EU ne sme biti uporabljena le za boj proti finančni špekulaciji in za izkoreninjanje sedanjih razsežnosti državnih dolgov, temveč zlasti za financiranje novega načrta EU za oživitev gospodarstva; poudarja, da bi od ustvarjanja posojil prek skupne obveznice EU imele koristi vse države članice, ne le članice euroobmočja; meni, da bi EU in države članice s financiranjem naložb prek Evropske investicijske banke namesto izposojanja na zasebnih kapitalskih trgih prihranile denar, ki bi ga lahko uporabile za dodatne naložbene spodbude;
22. poudarja, da bi lahko dosegli zaposlovalni in dohodkovni množitelj med ena in pol in dva za takšne javne naložbe, ki bi jih vodila Evropska investicijska banka, s čimer bi zagotovili, da bi bili lahko ukrepi v okviru načrta EU za oživitev gospodarstva v veliki meri lastno financirani;
23. poudarja, da mora biti vsa finančna podpora državam članicam prek obveznic EU vezana na načela evropskega socialnega modela, strogo ločena od zategovanja pasu v javnem sektorju, deflacijskih zamrznitev plač ipd. ter se mora izvajati zaporedno, da bi preprečili prociklično fiskalno omejevanje; poziva Svet, naj prekliče zahtevane pogoje, ki so bili naloženi Grčiji, in tudi tiste za Latvijo, Romunijo in Madžarsko v okviru nujne pomoči EU in Mednarodnega denarnega sklada;
24. poziva Svet, naj na ravni EU določi splošni davek na finančne transakcije, s katerim bo omejil špekulacije in zagotovil pravični prispevek finančnega sektorja k oživitvi gospodarstva in refinanciranju davčnega bremena zaradi reševanja težav z javnim denarjem; poudarja, da bi se lahko v skladu z nedavnimi študijami v Evropi s splošnim davkom na finančne transakcije, ki bi znašal 0,1 %, letni prihodki povečali za 2,1 % BDP (približno 262 milijard EUR); predlaga, naj se prihodki iz splošnega davka na finančne transakcije uporabijo za razvojno pomoč, ukrepe proti krizi in spodbujanje trajnostnega razvoja;
25. poudarja, da se bankam še vedno, tudi po izvedenih reševanjih in državnih jamstvih (ki znašajo v Evropi 3 bilijone EUR), implicitno, a trdno, jamči podpora javnega sektorja, hkrati pa jim zanjo ni treba plačevati nikakršnih dajatev; poziva Svet, naj sprejme sistem za uvedbo davka na bilančno vsoto na obveznosti bank (z izjemo depozitov); poudarja, da bi lahko vlade s prilagajanjem davčne stopnje obsegu bilance povečale dajatve velikih bank in tako začele reševati problem bank, ki so „prevelike, da bi propadle“;
26. poziva države članice, naj bolj obdavčijo bančne in menedžerske nagrade, dohodke iz kapitala (dividende, obrestne mere), kapitalske dobičke ter veliko premoženje in velike dediščine, pri čemer naj te prejemke uporabijo za povečanje naložb, v katerih ima glavno vlogo javni sektor; poudarja, da se bo s tem dinamika povpraševanja okrepila in vključila v strategijo za okoljsko in socialno trajnosten razvoj, primanjkljaj pa se bo v skladu s srednjeročno perspektivo zmanjšal; poudarja, da morajo države članice zmanjšati vojaške izdatke in okolju škodljive subvencije, s čimer bodo pomagale h konsolidaciji javnih financ;
27. poudarja, da je za novi evropski načrt za oživitev gospodarstva treba mobilizirati dodatna sredstva z zmanjšanjem postavk v proračunu EU, na primer za vojaške in obrambne odhodke, odhodke za jedrsko energijo in jedrsko fuzijo, odhodke za projekte strukturnih skladov in za okolju škodljive projekte vseevropskih omrežij; prav tako meni, da je treba sprejeti ukrepe proračunske pomoči za države, v katerih je kriza hujša, zlasti vnaprejšnja izplačila sredstev Skupnosti, ne da bi se od teh držav zahtevalo, da izplačajo svoj del prispevka; poziva Komisijo in Svet, naj podaljšata pred kratkim sprejeto sprostitev pravil o državni pomoči, vsaj dokler bosta stagnacija in visoka brezposelnost še prevladovali;
28. meni, da mora finančni sektor delovati predvsem v interesu javnosti, se sprijazniti z nižjimi donosi ter sprejeti izogibanje tveganjem in dolgoročne cilje namesto kratkoročnih dobičkov; meni, da je podružbljanje bančnega sektorja in vzpostavitev finančnega težišča v javni lasti (nacionalizirane banke, lokalne in regionalne hranilnice, zadružne banke) nujno potrebno, da se bodo krediti usmerili v družbeno in okoljsko koristne naložbe, ki bodo ustvarjale kakovostna delovna mesta ob spoštovanju pravic delavcev; meni, da bi bilo treba uvesti demokratičen javni nadzor nad sprejemanjem odločitev o kreditni politiki finančnega sektorja in da je pri teh odločitvah potrebna demokratična udeležba zaposlenih in potrošnikov;
29. vztraja, da so za omejitev špekulacij na finančnem trgu potrebni strogi ukrepi; poudarja, da so potrebni takojšnji krizni ukrepi za prepoved nekrite prodaje na kratko in zamenjav neplačil ter za ustanovitev javne evropske bonitetne agencije; poudarja, da je treba prepovedati ali vsaj zelo omejiti delovanje hedge skladov in skladov zasebnega kapitala na ozemlju EU, zapreti offshore finančne centre, treba pa je tudi strogo omejiti naložbe pokojninskih skladov na naložbe v evropske državne obveznice in prepovedati njihove naložbe v hedge sklade ali sklade zasebnega kapitala, v tuje valute ter v izvedene in lastniške finančne instrumente; poziva Komisijo in Svet, naj pospešita sprejetje strožje zakonodaje za nadzor finančnega sektorja;
Nadaljnje ugotovitve v zvezi s cilji in področji politike strategije Evropa 2020
30. podpira predlog španskega predsedstva, da se enakost spolov določi za enega od krovnih ciljev v strategiji EU 2020; vztraja, da je v strategiji potrebno posebno poglavje o enakosti spolov, ki bo dopolnilo načelo vključevanja enakosti med spoloma; poudarja, da bi se moralo to posebno poglavje ukvarjati z vsemi vprašanji strategije EU 2020, namenjenimi večji enakosti med ženskami in moškimi, na primer s pregledom sistemov socialnega varstva, namenjenim odpravi elementov, ki ustvarjajo neenakost med spoloma, zagotavljanju boljših delovnih pogojev v sektorjih, ki zaposlujejo ženske, znižanju neprostovoljne zaposlenosti s skrajšanim delovnim časom, enakosti spolov pri usposabljanju in izobraževanju itd;
31. poziva k sprejetju cilja za zmanjšanje razlik v plačilu med spoloma do leta 2020 na 0–5 %, pa tudi za večjo razpoložljivost, cenovno dostopnost, prožnost in visoko kakovost storitev oskrbe za vse starostne kategorije, zlasti pa dostop do otroškega varstva, kjer naj bo cilj zagotoviti 70 % potrebnega varstva za otroke v starosti od 0 do 3 leta in 100 % potrebnega varstva za otroke v starosti od 3 do 6 let; vztraja, da je treba v obdobju strategije EU 2020 uvesti posebne cilje za oskrbo drugih vzdrževanih oseb, vključno s starejšimi, na podlagi stalnega ocenjevanja in potencialnih potreb;
32. meni, da je krovni cilj strategije EU 2020 o splošni stopnji zaposlenosti (75 %) treba določiti tudi za stopnjo zaposlenosti žensk, obe stopnji pa izračunati na podlagi ekvivalentov polnega delovnega časa; predlaga dodatni cilj, in sicer prepolovitev brezposelnosti do leta 2015;
33. poziva k bolj ambicioznim krovnim podnebnim in energetskim ciljem: zmanjšanje emisij CO2 za 40 % do leta 2020 in za 80 % do leta 2050 v primerjavi z letom 1990 ter povečanje deleža električne energije iz obnovljivih virov na 35 % do leta 2020; predlaga določitev posebnih ciljev za zmanjšanje emisij v prometnem sektorju, vključno z letalskim in ladijskim prometom; poziva k določitvi dodatnih ciljev za zmanjšanje uporabe virov in preprečevanje nastajanja odpadkov; v zvezi s tem vztraja, da je treba zagnati strategijo za reševanje biotske raznovrstnosti, namenjeno obnavljanju ekosistemov in oblikovanju sektorskih politik (na primer kmetijske, prometne in energetske politike ter politike prostorskega načrtovanja), ki bodo ekosistemom neškodljive; poziva k temeljiti reviziji skupne kmetijske politike, ki bo spodbujala neodvisnost vsake države pri preskrbi s hrano, zmanjšala uvoz hrane, dajala prednost lokalni proizvodnji in potrošnji in se tako bojevala proti podnebnim spremembam;
34. obžaluje, da Komisija varčevanje z energijo, naravnimi viri in surovinami obravnava zgolj v kontekstu konkurenčnosti naše industrije in gospodarstev v prihodnosti, s čimer to postaja ujetnik poslovnih interesov, ki bodo vztrajali, da so sprejemljivi zgolj ukrepi, ki dajejo takojšnje dobičke; poziva k reviziji mehanizma za čisti razvoj in sistema za trgovanje z emisijami, ki sedaj resno ogrožata cilj zmanjšanja emisij CO2 v EU in na svetu;
35. .poziva Svet, naj sklene dogovor o krovnem cilju za zmanjšanje revščine za polovico do leta 2015; močno obžaluje, da je Komisija omilila svoj prejšnji predlog za pobudo o evropski platformi za boj proti revščini, ki naj bi zdaj zagotavljala, da bodo rast in nova delovna mesta koristila vsem in da bodo lahko tisti, ki se spopadajo z revščino, dejavni v družbi; vztraja, da si mora EU še naprej prizadevati za odpravo revščine in socialne izključenosti, ne pa zgolj dati revnim možnost, da svoj brezizhodni položaj popravijo z nekoliko boljšim dostopom do storitev;
36. vztraja pri svojih zahtevah za ciljni pristop k boju proti revščini in socialni izključenosti, zlasti za skupni cilj za zmanjšanje revščine otrok za 50 % do leta 2012, za odpravo brezdomstva do leta 2015, za cilj EU za minimalno plačo (zakonsko določeno; kolektivne pogodbe na nacionalni, regionalni in sektorski ravni), da bi poskrbeli za osebne prejemke v višini vsaj 60 % teh (nacionalnih, sektorskih itd.) povprečnih plač, za cilj EU glede shem minimalnega dohodka in shem dohodkov, ki so zagotovljeni s prispevki za socialno varnost, v višini vsaj 60 % nacionalnega srednjega ekvivalentnega dohodka ter za časovni razpored za doseganje teh ciljev v vseh državah članicah; poudarja, da je treba za odpravo brezdomstva na evropski ravni in na ravni držav članic obravnavati pomanjkanje primernih stanovanj;
37. ugotavlja, da je spomladanski Evropski svet dosegel dogovor o reševanju ozkih grl, ki preprečujejo rast v okviru strategije EU 2020, med drugim z nadaljnjo poglobitvijo enotnega trga; ugotavlja, da Komisija v zvezi s tem načrtuje večji sveženj pobud do leta 2012; odločno kritizira namero Komisije in Sveta, da s svojo strategijo notranjega trga okrepita svojo liberalizacijsko in privatizacijsko agendo; vztraja, da je potrebna temeljita revizija strategije enotnega trga, ki bi se morala osredotočiti na državljane, ne na velika podjetja, in vzpostaviti močno socialno in okoljsko dimenzijo na podlagi specifičnih in merljivih ciljev, ki bodo odražali interese delavcev, potrošnikov ter malih in srednjih podjetij;
38. odločno kritizira zavezo Komisije in Sveta, da bosta nadaljevala agendo o boljši zakonodaji, ki se je v okviru EU 2020 prekrstila v „pametno zakonodajo“, katere namen je omejiti regulativne pristojnosti javnih organov; poudarja, da težke posledice finančne krize niso edini dokaz, da je nujno potrebna temeljna okrepitev javne regulacije; poudarja, da je treba okrepiti obvezne trajnostne ocene o ciljih na področju okolja, sociale, spolov in enakosti ter oceniti stroške ukrepanja in neukrepanja; poudarja, da morajo imeti države članice pravico, da vzpostavijo nadzor cen, da bi prilagodile naraščajoče cene osnovnih dobrin;
39. je seznanjen z zaključki spomladanskega Evropskega sveta, da se vzpostavi „zunanja razsežnost“ strategije EU 2020 za uveljavljanje naših interesov in stališč na mednarodnem prizorišču, in sicer z udeležbo na odprtih in pravičnih trgih po vsem svetu; svari pred še agresivnejšo trgovinsko politiko EU in ponavlja, da mora trgovinska politika dosegati socialne in okoljske standarde ter standarde na področju človekovih pravic, da bi dosegli odpravo revščine, trajnost in razvoj, sočasno pa pošteno in pravično trgovino med EU in državami v razvoju;
Gospodarsko upravljanje EU, evropski mehanizem za finančno stabilizacijo in razprava v Svetu o spremembi Pogodbe
40. kritizira predloge delovne skupine pod vodstvom predsednika Evropskega sveta in Sveta za ekonomske in finančne zadeve o strožjem fiskalnem nadzoru in ukrepih strukturne reforme za obravnavanje konkurenčnosti in plačilnobilančni razvoj v euroobmočju;
41. je seznanjen z odločitvijo Sveta za ekonomske in finančne zadeve, da na podlagi člena 122.2 Pogodbe ter medvladnega sporazuma držav članic euroobmočja za pomoč državam članicam v težavah vzpostavi evropski mehanizem za finančno stabilizacijo, ki skupaj znaša do 500 milijard EUR; se strinja, da je stabilizacijski mehanizem potreben za preprečitev nevarnosti verižnega učinka pri morebitnem bankrotu držav članic euroobmočja; vendar odločno nasprotuje temu, da bi se aktiviranje in pomoč stabilizacijskega mehanizma pogojevalo podobno ostro, kot se je nedavna podpora Evropske unije/Mednarodnega denarnega sklada, ter da bi Mednarodni denarni sklad prispeval pri njegovi finančni ureditvi;
42. odločno nasprotuje nameri Komisije in Sveta, da bi ustvarila okvir za še bolj pospešeno politiko javnofinančne konsolidacije držav članic, da bi v letu 2010 od Španije in Portugalske zahtevala zlasti pomembne dodatne konsolidacijske ukrepe ter da bi uvedla strožja pravila in postopke za nadzor nad državami članicami euroobmočja in „učinkovitejše“ sankcije, kot jih zdaj določa pakt stabilnosti in rasti; meni, da bi taka politika vodila v deflacijsko poglobitev krize ter okrepila prociklično in protisocialno politiko za države članice v gospodarskih težavah;
43. ugotavlja, da je Svet za ekonomske in finančne zadeve poudaril potrebo po hitrem napredku pri ureditvi in nadzoru finančnega trga, zlasti v zvezi s trgi izvedenih finančnih instrumentov ter vlogo bonitetnih agencij, pa tudi v zvezi z velikim prispevkom finančnega sektorja k stroškom krize; poziva Komisijo in Svet, naj pospešita pripravo učinkovitih predlogov na to temo;
44. pozdravlja nedavno spremembo v razmišljanju o makroekonomskih politikah v Mednarodnem denarnem skladu, ki se zavzema za odpravo pogojevanja v zvezi s prestrogim proračunskim varčevanjem, liberalizacijo, privatizacijo in deregulacijo in ki predlaga, da bi omogočili nadzor nad pretokom kapitala ter 4-odstotno ciljno inflacijsko stopnjo; meni, da bi morala Evropska unija s podobnim procesom spremeniti razmišljanje o svoji kombinaciji makroekonomskih politik ter gospodarskem upravljanju;
45. meni, da bi se morali v vsaki pomembni razpravi o spremembi Pogodbe EU zaradi krize najprej in predvsem osredotočiti na opustitev monetaristične strukture, ki je v njej določena: opustiti neučinkovita maastrichtska merila za Evropsko monetarno unijo, vzpostaviti merila za realno konvergenco in podporne mehanizme, s katerimi bi države članice to dosegle, razveljaviti pakt stabilnosti in rasti ter ga nadomestiti s paktom za zaposlovanje in trajnostni razvoj, preoblikovati statut Evropske centralne banke, da bi postala demokratično odgovorna, ter preklicati njeno absolutno neodvisnost in ponovno opredeliti njeno poslanstvo, da bi podpirala trajnostno uravnoteženi gospodarski razvoj, polno zaposlenost, finančno stabilnost ter stabilnost cen in menjalnih tečajev, če omenimo samo najpomembnejše spremembe Pogodbe, ki jih je treba obravnavati;
46. zaradi razprave o enotnem trgu vztraja, da je treba v primarno zakonodajo vključiti klavzulo o socialnem napredku, pri čemer se določi, da imajo temeljne pravice na splošno in pravica do stavke, sindikalnega boja, kolektivnih pogajanj itd. vedno prednost pred „temeljnimi svoboščinami“ notranjega trga;
47. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.