Predlog resolucije - B7-0307/2012Predlog resolucije
B7-0307/2012

PREDLOG RESOLUCIJE o končanju pohabljanja ženskih spolnih organov

11.6.2012 - (2012/2684(RSP))

ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
v skladu s členom 110(2) Poslovnika

Ana Gomes, Véronique De Keyser, Sylvie Guillaume, Britta Thomsen, Claude Moraes, Emine Bozkurt, Minodora Cliveti v imenu skupine S&D
Rebecca Harms, Isabelle Durant, Marije Cornelissen, Raül Romeva i Rueda, Franziska Katharina Brantner, Nicole Kiil-Nielsen, Ana Miranda, Ulrike Lunacek, Jean Lambert, Malika Benarab-Attou, Barbara Lochbihler, Catherine Grèze v imenu skupine Verts/ALE
Mikael Gustafsson, Kartika Tamara Liotard, Inês Cristina Zuber, Patrick Le Hyaric, Willy Meyer, Marie-Christine Vergiat, Jacky Hénin v imenu skupine GUE/NGL
Renate Weber, Cecilia Wikström, Sophia in 't Veld, Antonija Prvanova (Antonyia Parvanova), Edward McMillan-Scott, Sarah Ludford, Gesine Meissner, Frédérique Ries, Izaskun Bilbao Barandica, Louis Michel v imenu skupine ALDE

Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0304/2012

Postopek : 2012/2684(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
B7-0307/2012
Predložena besedila :
B7-0307/2012
Sprejeta besedila :

B7‑0307/2012

Resolucija Evropskega parlamenta o končanju pohabljanja ženskih spolnih organov

(2012/2684(RSP))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju poročil v okviru konvencije ZN o odpravljanju vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), njenega izbirnega protokola ter konvencije o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov v EU[1],

–   ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN z dne 5. decembra 2011 o končanju pohabljanja ženskih spolnih organov,

–   ob upoštevanju sklepov Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov z dne 8. marca 2010 o izkoreninjenju nasilja nad ženskami v Evropski uniji in njegovega poziva k mednarodnemu pristopu k boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov,

–   ob upoštevanju konvencije Sveta Evrope z dne 12. aprila 2011 o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njemu,

–   ob upoštevanju smernic EU glede nasilja nad ženskami in preprečevanja vseh oblik diskriminacije proti njim, ki jih je Svet za splošne zadeve sprejel 8. decembra 2008;

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami[2],

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. aprila 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu in politiki Evropske unije na tem področju, vključno s posledicami za strateško politiko EU o človekovih pravicah[3],

–   ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A. ker je pohabljanje ženskih spolnih organov nepopravljiva zloraba, pri kateri so ženski spolni organi namerno spremenjeni oziroma poškodovani iz nemedicinskih razlogov s trajnimi posledicami in ki ima danes po svetu med ženskami in dekleti 140 milijonov žrtev, in ker so vsako leto ogroženi nadaljnji 3 milijoni deklet;

B.  ker v Evropi živi 500 tisoč pohabljenih žensk, 180 tisoč deklet pa je ogroženih, in ker so po oceni strokovnjakov ti podatki podcenjeni in ne upoštevajo druge generacije in nezakonitih priseljencev;

C. ker so vse oblike pohabljanja ženskih spolnih organov škodljiva tradicionalna praksa, ki ni del religije, pa tudi dejanje nasilja nad ženskami in dekleti ter kršenje njihovih temeljnih pravic, zlasti pravice do osebne varnosti in integritete ter telesnega, duševnega, spolnega in reproduktivnega zdravja, v primerih deklic, ki so mladoletne, pa gre tudi za zlorabo otrok; ker spoštovanje kulturnih običajev in različnih obredov iniciacije v nobenem primeru ne more opravičevati takšnega nasilja,

D. ker pohabljanje ženskih spolnih organov, ki je kršitev človekovih pravic in ne prinaša nobenih prednosti za zdravje, pušča hude in nepopravljive kratko- in dolgoročne posledice za telesno in duševno zdravje žensk in deklet, ki postanejo njegove žrtve, in pomeni hud osebni napad in napad na njihovo integriteto, ki je lahko v nekaterih primerih celo smrten; ker imata uporaba preprostih pripomočkov in neuporaba razkužil škodljive stranske učinke, zaradi česar so spolni odnosi in porodi lahko boleči, organi so nepopravljivo poškodovani, lahko pa se pojavijo zapleti, kot so krvavitve, šok, okužbe, prenos virusa aidsa, tetanus, benigni tumorji ter hudi zapleti pri nosečnosti in porodu,

E.  ker je pohabljanje ženskih spolnih organov izraz neenakopravnih razmerij moči in oblika nasilja nad ženskami, poleg drugih resnih oblik spolnega nasilja, in ker je treba boj proti pohabljanju ženskih spolnih organov nujno vključiti v splošen in skladen pristop k boju proti spolnemu nasilju in nasilju nad ženskami;

1.  pozdravlja sklep s 56. zasedanja Komisije za položaj žensk z dne 8. marca 2012, da bi morala vprašanje pohabljanja ženskih spolnih organov obravnavati generalna skupščina Združenih narodov na svojem 67. zasedanju;

2.  poziva generalno skupščino ZN, naj na 67. zasedanju sprejme resolucijo o prepovedi pohabljanja ženskih spolnih organov po svetu – kot je zahtevala Afriška unija na vrhovnem zasedanju 2. julija 2011 – z uskladitvijo ukrepov držav članic ter izdajo priporočil in smernic za razvoj in krepitev regionalnih in mednarodnih instrumentov ter nacionalne zakonodaje;

3.  odločno podpira naslednja priporočila gospodarskega in socialnega sveta ZN: „Države bi morale še naprej ratificirati mednarodne instrumente in jih izvajati prek nacionalnih pravnih in političnih okvirov. V skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic bi bilo treba sprejeti celovito zakonodajo, ki prepoveduje vse oblike pohabljanja ženskih spolnih organov in predvideva kazni za storilce. Zakonodaja bi morala tudi opredeliti celovit niz ukrepov za preprečevanje ter zaščito žensk in deklet, ki so bile žrtve pohabljanja ali jim to grozi. Zakonodaja bi morala vsebovati določbe za učinkovito izvajanje zakonov, vključno s proračunskimi sredstvi, in mehanizme za usklajevanje, spremljanje in ocenjevanje kazenskega pregona. Zakoni morajo predvidevati učinkovite kazni, tudi za zdravstveno osebje, ki izvaja pohabljanje ženskih spolnih organov, in za primere, ko se ta praksa opravlja v državi, kjer ni prepovedana. Izvajanje zakonodaje je treba izboljšati, med drugim z njenim razširjanjem in usposabljanjem organov pregona. Izboljšati je treba tudi pogoje, ki ženskam in dekletom omogočajo, da prijavijo primere pohabljanja.“;

4.  poziva mednarodno skupnost, ustrezne organe ZN in civilno družbo, naj z dodelitvijo zadostnih finančnih sredstev dejavno podprejo ciljno usmerjene programe in širjenje praktičnih zgledov, kako zadostiti potrebam in najpomembnejšim zahtevam ogroženih deklet, vključno s tistimi, ki so žrtve pohabljanja ženskih spolnih organov in imajo težave pri dostopu do storitev in programov;

5.  poziva generalnega sekretarja ZN, naj zagotovi, da bodo vse organizacije in organi sistema ZN, ki jih to zadeva, zlasti Sklad ZN za otroke, Sklad Združenih narodov za prebivalstvo, Svetovna zdravstvena organizacija, Organizacija ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO), organ ZN za enakopravnost spolov in večji vpliv žensk, Razvojni sklad ZN za ženske, program ZN za razvoj in Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice, posamič ali skupaj v programih za svoje države ustrezno in v skladu z nacionalnimi prednostnimi nalogami poskrbeli za varstvo in spodbujanje pravic deklet do zaščite pred pohabljanjem spolnih organov, da se okrepijo prizadevanja v zvezi s tem;

6.  poudarja, da je potrebno ozaveščanje, mobilizacija skupnosti, izobraževanje in usposabljanje, da si bodo vsi osrednji akterji, vladni uradniki, vključno z organi pregona in sodnimi uslužbenci, zdravstveno osebje, verski vodje in vodje skupnosti, učitelji, delodajalci, novinarji in tisti, ki neposredno dejalo z dekleti, pa tudi starši, družine in skupnosti družno prizadevali za odpravo stališč in praks, ki škodijo dekletom;

7.  poudarja, da je treba podpreti civilno družbo, zlasti organizacije žensk, ki si v svojih skupnostih prizadevajo, da bi končale nasilje nad ženskami, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov;

8.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se vprašanji nasilja nad ženskami na podlagi spola in povečevanja vpliva žensk vključita v vse razvojne politike in programe EU prek njenega akcijskega načrta za enakost spolov iz leta 2010; poudarja, da je treba pritegniti nacionalne, regionalne in lokalne organe in civilno družbo v partnerskih državah;

9.  poziva Komisijo, naj pohabljanju ženskih spolnih organov nameni posebno pozornost v okviru splošne strategije za boj proti nasilju nad ženskami, vključno s skupnimi ukrepi proti pohabljanju; poziva države članice, naj v primeru te nezakonite prakse odločno ukrepajo; poziva Komisijo, naj si kot prednostno nalogo zastavi končanje nasilja nad ženskami in dekleti ter z dodelitvijo primernih finančnih sredstev podpre ciljno usmerjene in inovativne programe tako v EU kot v državah nečlanicah;

10. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, generalnemu sekretarju ZN ter vladam in parlamentom držav članic.