Predlog skupne resolucije - RC-B7-0394/2011Predlog skupne resolucije
RC-B7-0394/2011

PREDLOG SKUPNE RESOLUCIJE o Indoneziji

6. 7. 2011

v skladu s členom 122(5) poslovnika,
ki nadomesti predloge resolucij naslednjih skupin:
EFD (B7‑0394/2011)
Verts/ALE (B7‑0444/2011)
ECR (B7‑0462/2011)
PPE (B7‑0463/2011)
GUE/NGL (B7‑0465/2011)
ALDE (B7‑0466/2011)
S&D (B7‑0466/2011)

Mario Mauro, Filip Kaczmarek, Cristian Dan Preda, Bernd Posselt, Monica Luisa Macovei, Tunne Kelam, Eija-Riitta Korhola, Sari Essayah, Elena Băsescu, Zuzana Roithová, Agnès Le Brun, Martin Kastler, Csaba Sógor, Bogusław Sonik v imenu skupine PPE
Véronique De Keyser, Mitro Repo, Marc Tarabella, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg v imenu skupine S&D
Marietje Schaake, Marielle De Sarnez, Kristiina Ojuland, Sonia Alfano, Ramon Tremosa i Balcells, Frédérique Ries, Izaskun Bilbao Barandica, Alexandra Thein, Louis Michel v imenu skupine ALDE
Charles Tannock, Ryszard Antoni Legutko, Tomasz Piotr Poręba, Ryszard Czarnecki, Adam Bielan v imenu skupine ECR
Rui Tavares, Raül Romeva i Rueda, Gerald Häfner, Emilie Turunen, Christian Engström, Barbara Lochbihler v imenu skupine Verts/ALE
Miguel Portas, Marisa Matias v imenu skupine GUE/NGL
Bastiaan Belder v imenu skupine EFD

Postopek : 2011/2748(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
RC-B7-0394/2011
Predložena besedila :
RC-B7-0394/2011
Sprejeta besedila :

Resolucija Evropskega parlamenta  o Indoneziji

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2010 o letnem poročilu EU o človekovih pravicah v svetu za leto 2006 ter zadevne politike EU[1],

 

–   ob upoštevanju izvolitve Indonezije v Svet Združenih narodov za človekove pravice (UNHRC) maja 2011; ker se od članov UNHRC pričakuje, da bodo zagovarjali najvišje standarde glede promocije in varovanja človekovih pravic,

–   ob upoštevanju predsedovanja Indonezije Združenju držav jugovzhodne Azije (ASEAN) v letu 2011, listine združenja ASEAN, ki je začela veljati 15. decembra 2008 in ustanovitve medvladne komisije ASEAN za človekove pravice 23. oktobra 2009,

–   ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Indonezija ratificirala leta 2006,

–   ob upoštevanju 29. poglavja indonezijske ustave, ki zagotavlja svobodo vere,

–   ob upoštevanju členov 156 in 156(a) indonezijskega kazenskega zakonika, ki prepovedujeta bogoskrunstvo, krivo vero in versko obrekovanje,

–   ob upoštevanju predsedniškega odloka št. 1/PNPS/1965 o preprečevanju bogoskrunstva in zlorabe vere;

–   ob upoštevanju izjave EU z dne 8. februarja 2011 o nedavnih napadih na ahmadijce in ubojih njihovih pripadnikov v provinci Banten,

–   ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med ES in Indonezijo in prvega kroga dialoga o človekovih pravicah , ki je potekal v njegovem okviru junija 2010 v Džakarti,

–   ob upoštevanju člena 122(5) svojega poslovnika,

A. ker je Indonezija največja država na svetu, kjer je muslimansko prebivalstvo v večini, in ker je v njeni nacionalni ideologiji imenovani pancasila zapisana tradicija pluralizma, kulturne skladnosti, verske svobode in socialne pravičnosti,

B.  ker smo priča precejšnjemu stopnjevanju napadov na verske manjšine, zlasti na ahmadijce, ki se štejejo za muslimane, pa tudi na kristjane, budiste in napredne organizacije civilne družbe,

C. ker je po prepovedi razširjanja naukov ahmadijskih muslimanov leta 2008 indonezijski minister za verske zadeve večkrat pozval k popolni prepovedi muslimanske skupnosti ahmadijcev, kar je že bilo udejanjeno v treh provincah: Zahodni Javi, Južnem Sulaveziju in Zahodni Sumatri; ker je 6. februarja 2011 množica vsaj 1.500 oseb v kraju Cikeusik v provinci Banten napadla 20 ahmadijskih muslimanov in ubila tri osebe, nekaj drugih pa hudo poškodovala, kar je indonezijskega predsednika spodbudilo, da je dogodek obsodil in zahteval njegovo preiskavo,

D. ker je po tem napadu 8. februarja nekaj sto ljudi zažgalo tri cerkve in napadlo duhovnika v mestu Temanggung v provinci Osrednja Java po tem, ko je bil neki kristjan, obtožen žaljenja islama, obsojen na pet let zaporne kazni namesto na smrt, kot so pričakovali napadalci; ker je skupnost cerkva v Indoneziji v zadnjih šestih letih zabeležila 430 napadov na krščanske cerkve,

E.  ker je bilo v skladu s členoma 156 in 156(a) indonezijskega kazenskega zakonika že prijetih ali pridržanih 150 oseb in ker podatki kažejo, da skrajneži uporabljajo predpise lokalnih skupnosti glede bogoskrunstva, krive vere in verskega obrekovanja za omejevanje verske svobode in za povzročanje napetosti in nasilja med skupnostmi,

F.  ker je 19. aprila 2010 indonezijsko ustavno sodišče odločilo, da ohrani zakone o bogoskrunstvu in hereziji in zavrne zahteve za odpravo teh zakonov, ki so jih predložili štirje ugledni islamski humanisti in vsaj sedem indonezijskih organizacij civilne družbe in človekovih pravic, podprlo pa vsaj 40 drugih organizacij,

G. ker so na voljo verodostojna poročila, zlasti nacionalnega odbora za človekove pravice, o kršitvah človekovih pravic, ki so jih zagrešili pripadniki indonezijskih varnostnih sil, vključno z mučenjem in drugimi oblikami trpinčenja ter nepotrebno in pretirano uporabo sile, predvsem na Papui in Moluških otokih; ker odgovorni redko odgovarjajo pred neodvisnim sodiščem;

1.  odobrava skupno izjavo, ki so jo 24. marca 2011 dali predsednik, predsednik spodnjega doma, predsednik sveta regionalnih predstavnikov, predsednik ljudske posvetovalne skupščine, predsednika vrhovnega in ustavnega sodišča in drugi visoki uradniki, ki so pozvali k podpori pancasile in zaščiti pluralizma;

2.  poudarja napredek Indonezije na področju izvajanja demokracije in načel pravne države v zadnjih letih in pripisuje velik pomen ohranjanju in poglabljanju harmoničnih odnosov med Evropsko unijo in Indonezijo na mnogih področjih, kar se odraža v sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in to državo;

3.  pozdravlja zaveze, ki jih je sprejela Indonezija pred svojo izvolitvijo v Svet za človekove pravice 20. maja 2011, vključno z zavezo o ratifikaciji vseh pomembnejših instrumentov za človekove pravice, zlasti mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem;

4.  izraža resno skrb zaradi nasilnih dejanj zoper verske manjšine, zlasti ahmadijske muslimane, kristjane, bahajce in budiste; je zaskrbljen, ker kršitve verske svobode spodkopavajo človekove pravice, ki jih zagotavlja indonezijska ustava, vključno s prepovedjo diskriminacije ter s svobodo izražanja, mnenja ter mirnega zbiranja;

5.  poziva indonezijsko vlado, zlasti ministra za verske zadeve in indonezijsko sodstvo, naj zagotovijo, da se bodo izvajala in podpirala načela prave države in da bodo storilci dejanj verskega nasilja in sovraštva privedeni pred sodišče;

6.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi predpisov lokalnih skupnosti glede obrekovanja, ki se z lahkoto zlorabljajo, in zaradi skupnega ministrskega odloka, ki prepoveduje razširjanje muslimanskih ahmadijskih naukov, ter poziva indonezijske organe, naj jih odpravijo ali revidirajo;

7.  odobrava delo indonezijske civilne družbe, vključno z muslimanskimi, krščanskimi in laičnimi skupinami za razmislek, organizacijami za človekove pravice in organizacijami za boj proti ekstremizmu, pri spodbujanju pluralizma, verske svobode in harmonije in človekovih pravic;

8.  poziva indonezijsko vlado, naj sledi priporočilom visoke komisarke OZN za človekove pravice, zlasti v zvezi s povabilom posebni poročevalki Združenih narodov za svobodo veroizpovedi in prepričanja, naj obišče državo;

9.  odobrava preiskavo, ki je bila opravljena v zvezi s smrtonosnimi napadi na ahmadijsko skupnost v provinci Zahodna Java februarja 2011, ki je pripeljala do zamenjave regionalnih in provincialnih direktorjev policije, vložitve obtožnice zoper devet policijskih uradnikov zaradi površnega opravljanja dolžnosti in sojenja 14 drugim osebam zaradi storjenih kaznivih dejanj, in poziva k neodvisnemu spremljanju sojenj obtoženim, da se vsem zagotovi pravična obravnava;

10. poziva indonezijske organe, naj raziščejo domnevne kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili pripadniki varnostnih sil, in sprožijo pregon zoper krivce, tudi če gre za osebe s poveljniškimi odgovornostmi;

11. poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh zaprtih zaradi ugovora vesti, ki so bili prijeti in obtoženi le na podlagi udeležbe na miroljubnih političnih protestih, kar je v nasprotju z duhom posebnega zakona iz leta 2001, ki Papuancem, prebivalcem Moluških otokov in drugim etničnim in verskim manjšinam jamči avtonomijo glede pravice do izražanja svoje kulturne identitete;

12. poziva delegacije EU in diplomatske misije držav članic, naj še naprej tesno spremljajo razmere na področju človekovih pravic, zlasti na občutljivih območjih, kot so Papua, Moluški otoki in Aceh;

13. poudarja pomen vključitve razsežnosti človekovih pravic, s posebnim poudarkom na verski svobodi in spoštovanju manjšin, v politični dialog v okviru sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med EU in Indonezijo;

14. poziva države članice in Komisijo, naj podprejo indonezijsko civilno družbo in organizacije za človekove pravice, ki dejavno spodbujajo demokracijo, strpnost in miroljubno sožitje različnih etničnih in verskih skupin;

15. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje     vladi in parlamentu Indonezije, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, medvladni komisiji združenja ASEAN za človekove pravice in Svetu ZN za človekove pravice.