POROČILO o reformah v arabskem svetu: kakšno strategijo potrebuje Evropska unija?

3.4.2007 - (2006/2172(INI))

Odbor za zunanje zadeve
Poročevalec: Michel Rocard

Postopek : 2006/2172(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A6-0127/2007
Predložena besedila :
A6-0127/2007
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o reformah v arabskem svetu: kakšno strategijo potrebuje Evropska unija?

(2006/2172(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju smernic in strategij, ki jim sledita Komisija in Svet v zvezi z državami arabskega sveta;

–   ob upoštevanju vmesnega poročila o strateškem partnerstvu za sredozemsko regijo in Bližnji vzhod, ki ga je Svet potrdil decembra 2006,

–   ob upoštevanju evropske strategije za arabski svet, ki jo je visoki predstavnik EU predstavil leta 2003,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom „Razširjena Evropa – sosedstvo: Nov okvir za odnose EU z njenimi vzhodnimi in južnimi sosedi” (KOM(2003)0104), strateškega dokumenta Komisije o evropski sosedski politiki (KOM(2004)0373), predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o splošnih določbah o ustanovitvi evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta (KOM(2004)0628), sporočila Komisije Svetu o predlogih Komisije za akcijske načrte v okviru evropske sosedske politike (ESP) (KOM(2004)0795) in akcijskih načrtov za zadevne države ter njenega sporočila o krepitvi evropske sosedske politike (KOM(2006)0726),

–   ob upoštevanju političnih prednostnih nalog, ki si jih je zastavilo evropsko predsedstvo evro-sredozemske parlamentarne skupščine in so bile oblikovane 21. aprila 2005, in sicer o okrepitvi dialoga o človekovih pravicah s parlamenti partnerskih držav,

–   ob upoštevanju resolucij evro-sredozemske parlamentarne skupščine, ki so bile sprejete na zasedanjih v Rabatu 21. novembra in v Bruslju 27. marca,

–   ob upoštevanju poročil o človekovem razvoju v arabskem svetu, ki so bila v okviru programa OZN za razvoj (UNDP) objavljena leta 2002, 2003 in 2005, zlasti poročila iz leta 2004 z naslovom „Za svobodo v arabskem svetu”,

–   ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o politiki EU za Sredozemlje, še posebej resolucije z dne 12. februarja 2004 o pobudi za nov zagon dejavnostim EU na področju človekovih pravic in demokratizacije v sodelovanju s sredozemskimi partnerji, petletnega programa dela, sprejetega na evro-sredozemskem vrhu 28. novembra 2005 v Barceloni, in resolucije z dne 27. oktobra 2005 o ponovni oceni barcelonskega procesa,

–   ob upoštevanju ustanovne listine Organizacije združenih narodov in splošne deklaracije o človekovih pravicah,

–   ob upoštevanju člena 45 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A6–0127/2007),

A. ker se izraz „arabskost”, kot pojem skupne identitete, nanaša na skupne značilnosti narodov in držav s širokega geografskega območja, ki se razteza od Magreba do Perzijskega zaliva preko Mašreka in Bližnjega vzhoda, in si ti narodi in države izraz tudi prilaščajo,

B.  ker se pomen izraza „arabskost” spreminja glede na različne razmere, naj si bodo politične (monarhija, arabska republika in celo znotraj izraelske države in palestinske oblasti), verske (suniti – vključno z vahabiti –, alaviti, Druzi, šiiti, kristjani različnih cerkva) ali sociološke (velika mesta, podeželje, gorska območja, nomadska ljudstva), čeprav ga zaznamujejo skupni parametri, ki presegajo nacionalne meje,

C.  ker je evropsko dojemanje arabskega sveta ponavadi omejeno na dvostranske odnose na državni ali podregijski ravni, in ker bi bilo treba osvežiti splošno strategijo EU za arabski svet, pri čemer bi se bilo treba ne le opreti na obstoječe regionalne organizacije (Arabska liga, Svet za sodelovanje zalivskih držav, Zveza arabskega Magreba), orodja in strukture (Euromed, program Meda, pridružitveni sporazumi, evropska sosedska politika), pač pa tudi okrepiti podporo nedržavnim dejavnikom v regiji,

D. ker je bila strategija za arabski svet, ki jo je leta 2003 predstavil visoki predstavnik EU, v veliki meri rezultat nevarnosti in groženj, ki so se pojavile po terorističnih napadih 11. septembra 2001,

E.  ker mora Evropa za premostitev prepada med obema stranema Sredozemlja, boljšo integracijsko politiko v državah članicah in odpravo stereotipov in predsodkov bolje spoznati mnogotere obraze družb v arabskem svetu in njegove kulturne raznolikosti,

F.  ker so spremembe, ki so nastale ob koncu hladne vojne in bipolarnega sveta, spodbudile želje arabskih družb po osamosvojitvi ter ambicije nekaterih arabskih vlad ter gospodarskih in družbenih sil po dejavnem sodelovanju v procesu globalizacije in večpolarnosti,

G. ker postaja v arabskem svetu vse močnejši glas civilne družbe in sil, ki v preteklosti niso smele spregovoriti, in ker te zahtevajo več pozornosti in pristojnosti kakor tudi vedno večjo politično vlogo,

H.  ker je o tem vprašanju svoje razmišljanje izrazilo več intelektualcev, med njimi Samir Kasir v knjigi z naslovom „Razmišljanja o nesreči arabskega sveta” in Guy Sorman v delu „Otroci iz Rife”,

I.   ker so dosedanji poskusi reform oziroma tako imenovane arabske renesanse večinoma propadli in ker predstavlja državni nacionalizem precejšnjo oviro pri vsakem poskusu ustvarjanja arabske enotnosti,

J.   ker zaključna deklaracija, ki so jo sprejeli na vrhu sveta Arabske lige v Tunisu 23. in 24. maja 2004, med drugim navaja zavezanost reformam in modernizaciji držav članic Arabske lige preko demokratične konsolidacije in politične udeležbe,

K. ker je v skupnem interesu arabskih držav in njihovih evropskih partneric, da se izvedejo politične, gospodarske in družbene reforme, s katerimi bi dali nov zagon sodelovanju, stabilnosti, demokratizaciji in izboljšanju življenjskega standarda ter prispevali k zmanjšanju socialnih razlik v regiji,

L.  ker so nadaljnji koraki za politično in gospodarsko liberalizacijo ter spoštovanje človekovih pravic in napredek na socialnem področju ter področju vzgoje in izobraževanja pogoj za večjo stabilnost v teh državah in ker nasprotno nepripravljenost za spremembe ni garancija za resnično stabilnost;

M. ker se v prispevkih OZN in zlasti priporočilih skupine na visoki ravni Zavezništva civilizacij in programa OZN za razvoj (UNDP) iz zadnjih nekaj let odražajo pretanjene razlike, ki zaznamujejo arabski svet, in so zaradi tega ti prispevki in priporočila tako kakovostni, da zadošča že njihovo preoblikovanje v konkretne in prave politike,

N.  ker so evropski odnosi z oblastmi teh držav predolgo temeljili le na stabilnosti in strateškem partnerstvu, brez da bi si zastavljali vprašanje, ali tamkajšnje oblasti spoštujejo univerzalne človekove pravice, kar je spodkopavalo napore akterjev civilne družbe za reformo družbe od znotraj,

O.  ker je treba ustvariti okvir, v katerem lahko med vsemi elementi arabskih družb poteka svoboden in odprt dialog, ki bo sprožil resnični reformni proces od znotraj,

P.  ker je arabska listina o človekovih pravicah, sprejeta leta 1994, izraz želje po zagotovljenem spoštovanju človekovih pravic v arabskem svetu, a so žal nekatera določila zapisana tako, da dopuščajo različne razlage;

Q. ker je arabsko gibanje prenove, kot so si ga zamislili njegovi utemeljitelji, projekt, v katerem je laična družbe vpisana kot glavni cilj; ker se včasih zdi, da smeri, v katere gre danes politični islam, ne prinašajo ustreznih odgovorov na težave, ki se porajajo ob politični reformi; ker je zelo zaskrbljen nad dejstvom, da je politična reforma v slepi ulici, zaradi česar uspeva radikalni islamizem in z njim pogojena nestrpnost do Židov; ker je treba poudariti, da je to, kako zmeren je islam, odvisno od bolj ali manj trdnega institucionalnega okvira, v katerem se razvija, ter od tega, kolikšen vpliv na oblikovanje politike ta okvir omogoča,

1.  je prepričan, da je arabska identiteta združljiva tako s pojmom modernosti kot z zavezanostjo h korenitim reformam; ocenjuje, da je nemoči, ki sproža občutke o „arabski nesreči”, mogoče narediti konec s prenovljenim partnerstvom, ki bo zasnovano na vzajemnem zaupanju, spoštovanju tradicij in verodostojnosti drugega; opozarja, da vpliv zahoda na arabske kulture ni najustreznejša rešitev in da so pojmi demokracije, človekovih pravic in pravne države splošne vrednote, ki so jih številne islamske oblasti in vlade že razglasile za skladne z islamom;

2.  pozdravlja prej omenjeno sporočilo Komisije o krepitvi evropske sosedske politike (ESP); meni, da je ESP ključno orodje za spodbujanje reforme pri južnih in vzhodnih sosedih EU; izraža razočaranje nad predlagano višino sredstev za pomoč pri upravljanju in meni, da je za učinkovito delovanje potrebno njihovo zvišanje;

3.  ocenjuje, da partnerstvo EU in njenih držav članic z državami arabskega sveta potrebuje novega zagona, ki ga narekujejo značilne omejitve iz dvostranskih in področnih strategij, ki jih je EU v zadnjih desetletjih vodila do teh držav, pa tudi racionalizacija njenih zunanjih ukrepov. Pri tem bi se bilo treba osredotočiti na povsem specifične sektorje in sodelovati z obstoječimi političnimi strukturami, kot so Arabska liga, Svet za sodelovanje zalivskih držav in Zveza arabskega Magreba, če bo oživela; poudarja, da bi morala med ta prizadevanja na regionalni ravni spadati pomoč organizacijam civilne družbe in reformnim gibanjem, pa tudi ciljno usmerjeno sodelovanje, zlasti s političnimi organizacijami, ki si za demokracijo prizadevajo z nenasilnimi sredstvi;

4.  poudarja, da je reformni proces v arabskem svetu šibak tudi zaradi težav in sporov med nekaterimi arabskimi državami; meni, da bi morala Evropska unija storiti vse, kar je v njeni moči, da bi olajšala politično in gospodarsko integracijo teh držav; opozarja, da bo lahko EU imela resnični vpliv le, če ne bo zbujala vtisa, češ da je večvredna ali da že bolje ve, kako in kaj, in bo raje iz evropsko-arabskega dialoga ustvarila resničen, enakopraven dialog;

5.  je mnenja, da je sicer pomembno, da se v evropsko-arabskih odnosih ustrezno mesto nameni boju proti terorizmu, a je za učinkovite in čvrste odnose še bolj pomembno, da boj proti terorizmu ne zasenči ali zadrži cele vrste drugih posameznih vprašanj skupnega interesa, kot so gospodarski in družbeni razvoj, zaposlovanje, trajnostni razvoj, kakovostno javno upravljanje in s tem povezano preprečevanje korupcije, razvoj in utrditev močne in resnične civilne družbe kot temeljne sile za spodbujanje demokratičnega sistema in strpnosti, prizadevanje za enakost žensk in moških, varovanje svetovne kulturne dediščine, medkulturni dialog, dobro upravljanje, svobodni in objektivni mediji, politično udejstvovanje, krepitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, svoboda prepričanja, tudi verskega, svoboda izražanja in združevanja, preprečevanje mučenja in odprava smrtne kazni, zavračanje nestrpnosti in fundamentalizma, vse to za izgraditev resničnega območja miru in blaginje za vse;

6.  poziva arabske države, da si prizadevajo za odpravo nekaznovanosti in vzpostavijo prehodne pravosodne mehanizme, ki bodo žrtvam hujših oblik kršitev človekovih pravic zagotovili pravno varstvo, in omogočili obsodbo ljudi, ki so takšna kazniva dejanja zagrešili; v tem smislu poziva arabske države, da ratificirajo rimski statut o ustanovitvi mednarodnega kazenskega sodišča in podpišejo mednarodno konvencijo o prisilnih izginotjih;

7.  pozdravlja obstoječe oblike dialoga med Evropsko unijo in arabskim svetom kot tudi številne projekte in pobude za sodelovanje, ki potekajo v okviru barcelonskega procesa, strateškega partnerstva za Sredozemlje in Bližnji Vzhod in sodelovanja s svetom za sodelovanje arabskih zalivskih držav;

8.  vztraja na pomembni vlogi, ki jo ima evro-sredozemska parlamentarna skupščina kot demokratični organ, ki okoli 3 stebrov barcelonskega procesa združuje parlamentarce z obeh strani Sredozemlja; poziva k še dodatni krepitvi sodelovanja med evro-sredozemsko parlamentarno skupščino, Komisijo in Svetom Evropske unije; ponovno izraža pripravljenost in voljo te skupščine, da kot parlamentarna ustanova barcelonskega procesa po svojih močeh prispeva k razrešitvi izraelsko-arabskega spora;

9.  meni, da je treba v nadaljevanju spodbuditi tretji steber barcelonskega procesa, to je medčloveško in družbeno sodelovanje, ki bo pripomoglo k odpravi stereotipov in nesporazumov, ki stojijo na poti odkritega in globokega zbližanja med narodi z obeh strani Sredozemlja; poziva akterje evro-sredozemskega partnerstva, še posebej pa vlade, da podprejo delo evro-sredozemske fundacije Anna Lindh za dialog med kulturami in ji zagotovijo pomembna sredstva za utrditev njene mreže, v kateri je združenih več kot 1200 organizacij in združenj, ki si v domačih družbah prizadevajo za dialog;

10. poziva EU, njene države članice in celotno mednarodno skupnost, naj razvijejo uravnotežene odnose z državami v regiji; poudarja, da bi enostransko in neenako podpiranje oziroma obsojanje določenih držav lahko privedlo do polarizacije in zaostrilo že tako zapletene razmere v arabskem svetu;

11. je prepričan, da bi v prizadevanja za začetek novih pogajanj z arabskim svetom ne smeli biti vključeni ljudje, organizacije in države, ki opravičujejo teroristične dejavnosti in državi Izrael odrekajo zakonito pravico do obstoja;

12. poudarja, da se Evropo v izraelsko-arabskem sporu pogosto dojema kot pristransko in da je vsako poglabljanje evropsko-arabskih odnosov odvisno od prizadevanj in sposobnosti Evrope, da uskladi svojo zgodovinsko odgovornost do izraelske države in judovskega naroda z nalogo, da igra aktivnejšo in učinkovitejšo vlogo in zagotovi večje spoštovanje mednarodnega in humanitarnega prava, kar bi v končni fazi privedlo do trajne razrešitve konflikta in ustanovitve palestinske države, ki bi v miru in varnosti sobivala z državo Izrael;

13. razume, da je ena izmed šibkih točk evropsko-arabskega dialoga pomanjkanje verodostojnosti, ki zaradi nezadovoljivega delovanja demokracije, gospodarstva in družbe včasih zaznamuje arabske politične sogovornike, celo v njihovih lastnih državah;

14. zaradi tega zahteva, da bi bila Evropa v svojem kulturnem dojemanju in političnem pragmatizmu bolj dovzetna in bi namenila vidno politično podporo civilnim, združevalnim in verskim akterjem, zlasti političnim organizacijam, ki si za demokracijo prizadevajo z nenasilnimi sredstvi, z izjemo sektaških sil, vendar ob upoštevanju zmernih islamistov, ki bi jih spodbudila, da sodelujejo v demokratičnem procesu; meni, da je uspeh takšne podpore najbolj odvisen od popolnega razumevanja političnih in družbenih struktur, razvoja in zmožnosti delovanja v skladu z lokalno politično dinamiko; ocenjuje, da bi bilo – v skladu s predlogi za dialog med civilizacijami in vsemi tovrstnimi pobudami Združenih narodov – treba za ponoven zagon medkulturnega dialoga potrditi skupni imenovalec vsesplošnega humanizma, ki presega dogme in ločevanja;

15. zato izraža trdno prepričanje, da mora Evropska unija vzpostaviti širok kulturni dialog in z njim pri arabskih sogovornikih spodbujati vrednote, na katerih je zgrajena Unija (pravna država, človekove pravice, demokracija itd.), seveda ob upoštevanju razlik v kulturnem in političnem dojemanju;

16. ugotavlja, da je bil pri liberalizaciji trgovinske menjave med arabskimi državami in pri krepitvi zasebnega sektorja dosežen le omejen napredek; poziva Svet in Komisijo, da podvojita napore za spodbujanje trajnostnega in pravičnega razvoja v arabskih državah, ki bi prispeval k zmanjševanju neenakosti; to naj storita s podporo strukturnim in socialnim politikam, ki bodo omejile socialno škodljive posledice gospodarskih reform; se zavzema za gospodarsko povezovanje arabskih držav, še posebej v bistvenih sektorjih, kot sta energijski in telekomunikacijski, da bi zagotovili dinamiko razvoja, ki bi koristila tudi drugim sektorjem, hkrati pa vzpostavili vzporedno politiko spodbujanja reform ob natančnih in omejenih tehničnih in političnih pogojih; pozdravlja napore za oblikovanje evro-sredozemskega prostotrgovinskega območja in pozdravlja sporazum iz Agadirja, ki spodbuja medregionalno trgovino; z zadovoljstvom pričakuje sklenitev sporazuma o prosti trgovini med EU in Svetom za sodelovanje zalivskih držav;

17. z oziroma na politične reforme in demokratični napredek ugotavlja, da so razmere v arabskem svetu zelo raznolike in da bi zaradi tega ne bilo prav, da se vzpostavijo enotni modeli;

18. izraža željo, da bi si arabske države, ki tega še niso storile, bolj prizadevale za versko svobodo ali pravico ljudi in skupnosti do svobodnega izražanja svoje veroizpovedi in verovanja; ob tem izraža mnenje, da bi morali milijoni v Evropi živečih muslimanov s posredovanjem svoje izkušnje arabskim državam pomagati, da se začno ravnati po načelu vzajemnosti, stalnici mednarodnih odnosov;

19. poudarja, da podpore razvoju civilne družbe in spoštovanju temeljnih pravic, zlasti tistih, ki izhajajo iz svobode izražanja in vere, ne smemo zamešati z izbiro režimov ali načinom izbora voditeljev; poudarja, da je sicer treba pospremiti preobrazbo regije, a vseeno spoštovati tudi voljo ljudi in upoštevati kulturne, zgodovinske in politične razlike; poudarja, da se volja tamkajšnjih ljudi lahko razlikuje od tega, kar poznamo v Evropi, in da moramo to razliko dopustiti, saj bi dejstvo, da bi jih silili v posnemanje evropskih modelov, lahko imelo nasprotni učinek; nenazadnje poudarja, da bodo spremembe legitimne le, če jih bodo sprejeli in podprli ljudje, ki jih spremembe zadevajo;

20. izraža zlasti željo, da bi se povečala zavest o vlogi žensk in njihove emancipacije v civilni in politični družbi;

21. poziva Arabsko ligo, da ponovno pregleda in jasno zapiše nekatere določbe iz arabske listine o človekovih pravicah ter razvije mehanizme za izvajanje nadzora nad tem, ali države podpisnice upoštevajo in izvajajo njena določila;

22. opozarja, da je krepitev demokracije in načel pravne države ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin eden osrednjih ciljev zunanje politike Unije; dejansko upoštevanje tega cilja zahteva, da se vodi ambiciozna politika človekovih pravic, ki bo temeljila na spoštovanju klavzule o človekovih pravicah in demokraciji iz sporazumov in na strukturiranem in poglobljenem političnem dialogu na tem področju; hkrati opozarja, da so arabske države ratificirale mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, s čimer so se obvezale k spoštovanju teh pravic v svojih državah;

23. poziva Komisijo, da v skladu z akcijskimi načrti evropske sosedske politike in odločitvami, sprejetimi v okviru barcelonskega procesa, v arabskem svetu še bolj spodbudi upoštevanje načel pravne države in podpre gibanje za reformo pravnega sistema, s katero bi ustrezno mesto pridobile vrednote, ki izhajajo iz splošnega sistema človekovih pravic; podpre naj tudi gibanje za politično reformo, ki bi uzakonila delovanje opozicije; pri tem naj se opre na obstoječe institucije, da ne bi prišlo do grobega spodkopavanja temeljev; spodbuja Komisijo, naj za podporo civilni družbi in gibanjem za politične reforme v regiji v polni meri uporabi možnosti, ki jih ponuja evropski instrument za demokracijo in človekove pravice;

24. v tem oziru Komisijo poziva, da ponudi ustrezno podporo vsem akterjem reformnega gibanja v arabskem svetu, tako državnim kot iz vrst civilne družbe, in da podpre ustanavljanje skupnih arabskih ustanov, še zlasti parlamentarnih; prav tako Komisijo poziva, da z Arabsko ligo na najvišji instanci, kot dopolnilo pa tudi v vseh sferah skupnega interesa, vzpostavi redni formalni mehanizem za dogovarjanje in nadaljnje ukrepanje; zavzema se za redna vrhunska srečanja med Evropsko unijo in Arabsko ligo, ki bi služili pripravi skupnih delovnih načrtov in konkretnih ukrepov;

25. opozarja na pomen novih medijev, katerim izreka spodbudo pri širjenju demokratičnih vrednot v arabskem svetu in pri oblikovanju vsearabske javne sfere, katero bo odlikovalo razpravljanje in soočanje idej; v zvezi s tem opozarja na potrebo po predvajanju programa Euronews v arabščini in perzijščini;

26. poziva Komisijo, Svet in države članice, da med EU in arabskimi državami spodbudijo izmenjavo študentov, profesorjev, znanstvenikov in raziskovalcev, k čemur naj prispevajo tudi z vzpostavitvijo prožnejšega vizumskega režima;

27. poziva Komisijo, da v arabskem svetu z vsemi sredstvi spodbudi univerzitetno in znanstveno raziskovalno dejavnost ter spodbudi izvajanje ambiciozne politike s področja knjižnega trga za razvoj založništva, izdajanja in prevajanja znanstvenih in književnih del po cenah, dostopnih vsem slojem prebivalstva;

28. poziva Komisijo, da podpre pobude za preprečevanje korupcije v arabskem svetu, zlasti pobude za uvedbo jasnih pravil glede imenovanja javnih uslužbencev;

29. meni, da je podobno kot v primeru nedavne tretje konference za Libanon v Parizu finančna pomoč Evropske unije najprimernejši podporni instrument za zagotavljanje vidne prisotnosti Unije in njenih držav članic prek strateške in pogojne podpore reformam v arabskih državah, ob spoštovanju obstoječih sporazumov in politične stvarnosti posameznih držav in regij;

30. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Arabski ligi, Svetu za sodelovanje zalivskih držav ter vladam in parlamentom arabskih držav.

OBRAZLOŽITEV

Arabski svet in reforme, vloga Evropske unije: spodbujati, investirati, spremljati

Libanonski intelektualec in politični novinar Samir Kasir je, tik preden so ga junija 2005 umorili, objavil spodbudno, pronicljivo in nepopustljivo besedilo z naslovom „Razmišljanja o nesreči arabskega sveta”. Očitno zares lahko govorimo o arabski nesreči. Zadela je prav vse države, ki tvorijo to široko skupnost. Vpliva na njihovo notranje delovanje in odnose, ki jih imajo z zunanjim svetom, še zlasti z Evropsko unijo, ki je njihova najpomembnejša in najbližja partnerica in soseda.

Pri reševanju problema je najprej treba preučiti trenutni položaj arabskega sveta v odnosu do mednarodne skupnosti in do Evropske unije. Nato si je treba zastaviti vprašanje, ali arabska skupnost resnično obstaja, in če je temu tako, natančneje določiti njene meje in njeno delovanje. Le tako bo smiselno govoriti o možni evropski strategiji podpore arabskemu svetu in njegovim družbam.

1. Arabski svet v odnosu do mednarodne skupnosti in Evropske unije

Arabci sami o sebi in o svoji skupnosti govorijo precej dvoumno. Pogosto se omenja arabsko enotnost, vendar do nadaljnjega arabske države ostajajo vsaka svoj gospodar v diplomaciji in zunanjih odnosih. Pravzaprav je za nekatere sklicevanje na arabsko enotnost predvsem kulturno pogojeno.

Vendarle pa lahko govorimo o nezanemarljivi navzočnosti in vplivu arabskega sveta na mednarodni ravni. Očitno je, da se je predvsem preko skupnih medijev oblikovalo arabsko javno mnenje. In prav ob upoštevanju tega dejstva si je treba zastaviti vprašanje, kako Evropska unija dojema arabski svet.

1.1. Navzočnost arabskega sveta na mednarodni ravni           

Arabska navzočnost je zagotovljena predvsem na dva načina, in sicer z obstojem in delovanjem Arabske lige in občasnimi posebnimi srečanji, omejenimi na arabske države.   

Arabsko ligo je leta 1945 ustanovilo šest držav, ki se jim je po treh mesecih pridružil še Jemen. Danes šteje 22 držav, vključno s palestinsko oblastjo. Je najstarejša regionalna organizacija, ustanovljena po nastanku Združenih narodov. V okviru Lige se enkrat na leto zberejo voditelji držav članic, dvakrat na leto pa njen ministrski svet. Odločitve so sprejete soglasno. Poleg sveta voditeljev držav imata pomembno vlogo tudi obrambni in ekonomski svet. Generalni sekretar, ki se ga izvoli za obdobje petih let z možnostjo podaljšanja, upravlja delovanje Lige in njenih stalnih odborov in skrbi za njen diplomatski vpliv.   

Arabska liga je mednarodno priznana. Predstavniki Evropske unije in njenih držav članic sprejmejo na obisk generalnega sekretarja oziroma ga obiščejo. Na tem mestu velja omeniti, da je generalni sekretar Lige Amr Musa februarja 2006 v Bruslju obiskal evropske institucije, tudi Evropski parlament. Čeprav se Ligo včasih dojema kot ostanek hladne vojne, je vendarle treba priznati, da so njeni sedanji voditelji uspeli spremeniti njeno podobo in okrepiti njeno verodostojnost ter zakonitost v zvezi s pomembnimi vprašanji, s katerimi se sooča in ukvarja arabski svet, in sicer v prvi vrsti s spori in nestabilnostjo na Bližnjem vzhodu.  
Veliki dogodki v skupnem življenju arabskega sveta so konference voditeljev držav. Liga jih sicer organizira, vendar pa ne da pobud zanje. Na konferencah se pogosto pokažejo izredno velika nesoglasja, ki ločujejo skupnost.   

Med najbolj očitnimi nesoglasji velja omeniti leto 1964, ko je bila ustanovljena Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), leto 1976, ko je PLO postala polnopravna članica Lige, ter leto 1978, ko je bila sprejeta odločitev o izključitvi Egipta zaradi sporazuma iz Camp Davida in o preselitvi sedeža Lige iz Kaira. Leta 1982 je v maroškem Fezu potekal prvi arabski vrh, ki je izraelsko-palestinsko vprašanje obravnaval s političnega vidika in nakazal možnost, da bi nekega dne začeli pogajanja. Egipt se je Ligi ponovno pridružil leta 1990, ko se je tudi njen sedež preselil nazaj v Kairo.   

Januarja 2004 je v Sani potekal prvi arabski vrh, posvečen demokraciji in človekovim pravicam. Marca istega leta je generalni sekretar Lige sprožil pobudo za objavo dokumenta z naslovom: „Vzroki za arabsko reformo, njena vizija in izvedba”. Ob tem velja poudariti, da še nikoli doslej, ne med sueško krizo in ne med izraelsko-arabskimi vojnami, ni bil uveljavljen pakt o skupni obrambi, ki je sicer zapisan v pravilih Lige.   

Opozorimo naj še na arabsko listino o človekovih pravicah iz leta 1994. Njena ponovna aktualizacija leta 2003 je bil pomemben dogodek, ki ga je spremljala dejanska podpora demokratičnim silam v več državah.   

Arabske države si tudi prizadevajo za usklajeno glasovanje v Združenih narodih, a so še daleč od tega.   

1.2. Evropska unija in arabski svet       

Vidni predstavniki Evropske unije v nastopih pogosto omenjajo „arabski svet”, zato ni presenetljivo, da se izrazov kot sta „arabski narod” ali „arabska enotnost” nikoli ne uporablja.

Evropska unija z Arabsko ligo in njenim generalnim sekretarjem vzdržuje zgolj protokolarne in precej ohlapne odnose, ki nikoli ne preidejo v karkoli konkretnega.  
Iz tega izhaja, da so dejanski odnosi EU z arabski svetom stvar neposrednega sodelovanja s posameznimi državami članicami. Arabski svet je za nas nekaj popolnoma razdrobljenega. Poznamo Magreb, vendar je zaradi praktično popolne prekinitve delovanja Zveze arabskega Magreba vse usmerjeno v dvostranske odnose. Enako ločeno obravnavamo tudi Irak, Sirijo, Libanon in arabski polotok.

Hkrati je, vsaj če sodimo po nizu strateških dokumentov iz zadnjih let, mogoče v dejavnosti EU opaziti stalno in naraščajočo željo po spodbujanju procesa regijskega in podregijskega povezovanja v arabskem svetu. Žal z omejenim uspehom, a vendarle, si EU preko mehanizmov barcelonskega procesa, programa MEDA oziroma novega finančnega instrumenta sosedske politike prizadeva za spodbujanje prečnih in nadnacionalni projektov jug-jug. Enako velja za prizadevanja po poglobitvi predvsem gospodarskih odnosov s Svetom za sodelovanje zalivskih držav.

A glavni problem še naprej ostaja kulturno zaznamovani in pogosto etnocentristični pristop, s katerim poskuša EU sprožiti spremembe. Bistvo takega posredovanja je sicer hvale vredno in v glavnem nesporno: razvoj demokracije in dobrega javnega upravljanja, krepitev in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter politična stabilnost na nacionalni in regionalni ravni, ki bi privedla do uspešnega sodelovanja, vodenega gospodarskega razvoja in blaginje za vse. Vseeno pa je treba paziti, da se sicer povsem zakonitih tehničnih in političnih pogojev, ki spremljajo politiko spodbujanja reform, ne spremeni v slepo pogojevanje delovanja mehanizmov oblasti in preziranje kultur in legitimnosti, ki se razlikujejo od naših, kar bi na dolgi rok privedlo do nasprotnega učinka.

2. Ali obstaja resnična arabska skupnost?

2.1. Zgodovina, poskusi reform in ukoreninjenje nacionalnih avtonomij

Kot je zapisal Samir Kasir, je arabska zgodovina kopičenje kulturnih raznolikosti. Ta dediščina še danes prispeva k poimenovanjem in uzakonjanju popolnoma različnih idejnih sistemov. Vemo, kakšna razdrobljenost je bila vedno značilna za arabski svet, in to navkljub utopičnim ali uresničljivim željam in poskusom, in to tudi iz nedavne preteklosti, da bi dosegli popolno ali vsaj delno enotnost: sirsko-egiptovska enotnost, Zveza arabskega Magreba, odbor za arabsko gospodarsko enotnost iz leta 1957, načrti stranke Baas, sanje Libije. Dolgo časa je kot edina in resnična luč vsakega reformatorskega poskusa uspeval nacionalizem in to na škodo medarabskih odnosov ali „arabskosti“, ki se jo je dojemalo kot zavoro.

Vseeno se zdi, da se ta arabskost, čeprav različnih oblik v različnih realnostih, kot pojem skupne identitete lastnih parametrov, pojavlja kot skupna značilnost arabskih narodov in prebivalstva vzdolž celotnega geografskega območja, ki se razteza od Magreba do Iraka. Na ta splošno gledano kulturološki pojem se na novo nastajajoče civilne družbe vedno bolj sklicujejo kot na politični instrument, kot kaže primer oblikovanja modernih medijev, ki dejavno prispevajo k rojstvu vsearabske javne sfere, ali primer odličnih letnih poročil UNDP o arabskem razvoju, ki so rezultat kritičnega in konstruktivnega introspektivnega znanstvenega dela predstavnikov arabskih družb.

2.2. Menjava, medsebojni vplivi in univerzalizacija

Možnosti gospodarskega povezovanja znotraj arabskega sveta, ki so bile dolgo časa omejene ali celo neobstoječe, so sedaj znova oživele in kažejo na spodbuden razvoj dogodkov. Velja omeniti, da se je trgovinska menjava med arabskimi državami navkljub trenutno še zelo nizkim številkam v zadnjih dvajsetih letih podvojila. Prav tako se je navkljub naftni mani, ki določa pravila igre, povečal izvoz, čeprav industrijski sektor še ni postal kaj dosti bolj raznolik. Mogoče je opaziti tudi prehod iz zelo vertikalne trgovine (prevlada Evrope v trgovinski menjavi) k zametkom subregionalizacije: 58 % izvoza zalivskih držav gre v druge zalivske države, kar velja tudi za 57,2 % trgovinske menjave Magreba.

Na kulturnem področju je napredek več kot očiten. Globalizacija in večpolarnost arabskega sveta nista obšli. Arabske družbe sedaj skrbijo, da se sliši njihova želja po osamosvojitvi in zahtevajo politično vlogo po lastni meri. Ne da bi se zanikalo kulturno različnost, je jasno, da so pravice in vrednote humanističnega in univerzalnega značaja vse bolj sprejete. Med drugim so jih številne islamske oblasti razglasile skladne z islamom.

3. Evropska strategija podpore arabskemu razvoju

Mogoče je povzeti nekaj glavnih smernic, ki so navedene v bolj podrobnem poročilu v priloženem osnutku politične resolucije.

3.1. Navkljub nekaterim porazom je 20. stoletje arabskemu svetu prineslo številne pridobitve, s pomočjo katerih gredo lahko arabske družbe v korak s svetom. Za arabsko renesanso ni nujno, da nanjo vpliva zahodni svet, temveč da sprejme demokratične vrednote, ki so skupna dediščina človeštva. Le na ta način bo kulturni dialog lahko uspešen.

3.2. Cilj reform je vsekakor to, da si arabske družbe same začnejo krojiti svojo usodo, vendar se je treba na ta isti način lotiti tudi reform. Nikakor ne gre zato, da bi skušali spodkopati temelje, temveč preprosto zato, da bi v različnih sektorjih družbe (sodstvo, uprava, visokošolsko izobraževanje in raziskave,…) sprožili samostojen, tamkajšnjim družbam lasten dinamizem, pri čemer bi se oprli na obstoječe institucije in programe sodelovanja, kot so na primer evropska sosedska politika in ustrezni akcijski načrti.

3.3. V vsakem primeru so nujno potrebna prizadevanja, da bi naredili konec dvoumnostim, ki podpihujejo t.i. kulturološko logiko spopada, in razvili običajne odnose med državami in civilnimi družbami. Četudi ni dovoljeno popuščati, kar zadeva različne oblike mednarodnega acquisa, na primer listino Združenih narodov ali pravila Svetovne trgovinske organizacije, bi bilo za Evropo spodbudno in odrešilno, da bi bila v svojem kulturnem dojemanju in političnem pragmatizmu bolj dovzetna. Ne da bi zanemarili zgodovinsko odgovornost Evrope do Izraela, je jasno, da bodo evropsko-arabski odnosi toliko bolj plodni, verodostojni in zakoniti, kolikor bolj bo Evropa razširila polje arabskih sogovornikov in kolikor večjo pozornost in politično podporo bo namenila civilnim, združevalnim in verskim akterjem, tudi zmernim islamistom, katere spodbuja k demokratizaciji. Prav tako bi k boljšemu dialogu pripomoglo bolj jasno razlikovanje med spoštovanjem človekovih pravic in svobode izražanja, ki sta nedotakljivi splošni načeli, in spremembo mehanizmov predaje oblasti, ki so veliko bolj povezani z zgodovino in lokalnimi običaji.

POSTOPEK

Naslov

Reforme v arabskem svetu: kakšno strategijo potrebuje Evropska unija?

Št. postopka

2006/2172(INI)

Pristojni odbor
  Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju

AFET

6.7.2006

Odbori, zaprošeni za mnenje
  Datum razglasitve na zasedanju

 

 

 

 

 

Odbori, ki niso dali mnenja
  Datum sklepa

 

 

 

 

 

Okrepljeno sodelovanje
  Datum razglasitve na zasedanju

 

 

 

 

 

Poročevalec/-ka
  Datum imenovanja

Michel Rocard
3.5.2006

 

Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka

 

 

Obravnava v odboru

 

30.01.07

22.03.07

 

 

Datum sprejetja

27.3.07

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

60

5

6

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Roberta Alma Anastase, Robert Atkins, Christopher Beazley, Panagiotis Beglitis, Bastiaan Belder, Vito Bonsignore, Elmar Brok, Marco Cappato, Simon Coveney, Véronique De Keyser, Giorgos Dimitrakopoulos, Hélène Flautre, Hanna Foltyn-Kubicka, Michael Gahler, Jas Gawronski, Bronisław Geremek, Maciej Marian Giertych, Ana Maria Gomes, Alfred Gomolka, Richard Howitt, Jana Hybášková, Anna Ibrisagic, Jelko Kacin, Ioannis Kasoulides, Helmut Kuhne, Vytautas Landsbergis, Willy Meyer Pleite, Eugen Mihăescu, Francisco José Millán Mon, Philippe Morillon, Pasqualina Napoletano, Baroness Nicholson of Winterbourne, Vural Öger, Ioan Mircea Paşcu, Tobias Pflüger, João de Deus Pinheiro, Bernd Posselt, Michel Rocard, Raül Romeva i Rueda, Libor Rouček, Katrin Saks, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, Jacek Saryusz-Wolski, György Schöpflin, Hannes Swoboda, István Szent-Iványi, Antonio Tajani, Charles Tannock, Inese Vaidere,Geoffrey Van Orden, Ari Vatanen, Kristian Vigenin, Josef Zieleniec

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Laima Liucija Andrikienė, Giulietto Chiesa, Konstantin Dimitrov, Alexandra Dobolyi, Árpád Duka-Zólyomi, Kinga Gál, David Hammerstein Mintz, Milan Horáček, Anneli Jäätteenmäki, Gisela Kallenbach, Tunne Kelam, Evgeni Kirilov, Jaromír Kohlíček, Miloš Koterec, Marios Matsakis, Antonyia Parvanova, Rihards Pīks, Aloyzas Sakalas

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

 

Datum predložitve

3.4.2007

Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)

...