o ukrepih po konferenci iz Monterreyja o financiranju razvoja iz leta 2002

(2008/2050(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju soglasja iz Monterreyja, sprejetega na mednarodni konferenci o financiranju za razvoj od 18. do 22. marca 2002 v Monterreyju, Mehiki,

– ob upoštevanju obveznosti držav članic, sprejetih na Evropskem svetu v Barceloni 14. marca 2002 (obveznosti iz Barcelone),

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. aprila 2002 o financiranju razvojne pomoči⁽¹⁾,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. aprila 2002 o financiranju razvojne pomoči⁽²⁾,

– ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki se sestajajo znotraj Sveta, ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije: „Evropsko soglasje“, ki je bilo podpisano 20. decembra 2005,

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. aprila 2008 o pospeševanju napredka na poti k uresničitvi razvojnih ciljev novega tisočletja (KOM(2008)0177),

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. aprila 2007 z naslovom Uresničevanje obljub Evrope o financiranju za razvoj (KOM(2007)0164)

– ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 2. marca 2006 z naslovom Financiranje za razvoj in učinkovitost pomoči – Izzivi večanja obsega pomoči EU v obdobju 2006–2010 (KOM(2006)0085),

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. aprila 2005 z naslovom Pospeševanje napredka v smeri doseganja razvojnih ciljev novega tisočletja – financiranje razvoja in učinkovitost pomoči (KOM(2005)0133),

– ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 5. marca 2004 z naslovom Udejanjanje monterreyjskega soglasja: prispevek Evropske unije“ (KOM(2004)0150),

– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. marca 2002 o konferenci Združenih narodov (ZN) o financiranju za razvoj (Monterrey),

– ob upoštevanju razvojnih ciljev novega tisočletja, sprejetih na vrhu tisočletja Združenih narodov v New Yorku 6. in 8. septembra 2000 in potrjenih na kasnejših konferencah Združenih narodov, predvsem na konferenci v Monterreyju o financiranju za razvoj,

– ob upoštevanju zavez, ki so jih sprejele države članice na Evropskem svetu v Göteborgu 15. in 16 junija 2001 o doseganju cilja Združenih narodov, da bi za uradno razvojno pomoč namenile 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND),

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. marca 2006 z naslovom Pomoč EU: nuditi več, hitreje in bolje“ (KOM(2006)0087),

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2008 o ukrepih po Pariški deklaraciji iz leta 2005 o učinkovitosti pomoči⁽³⁾,

– ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za proračun (A6–0000/2008),

A.  A. ker ZN že drugič v zgodovini organizira mednarodno konferenco o financiranju za razvoj, katere namen je srečanje voditeljev držav in vlad ter ministrov za razvoj in finance, kot tudi predstavnikov mednarodnih finančnih organizacij, zasebnega bančništva ter poslovne in civilne družbe, z namenom pregleda doseženega napredka od prvega svetovnega vrha o financiranju za razvoj leta 2002 v Monterreyju,

B.   ker je za doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja potrebno močno povečati financiranje,

C.  ker mora biti financiranje za razvoj opredeljeno kot najboljši možni odgovor na razvojne potrebe sveta in globalne negotovosti,

D.  ker je potreba po zadostno velikih zanesljivih in trajnih finančnih virih pomembnejša kot kdaj koli prej zlasti ob upoštevanju izziva podnebnih sprememb in njihovih posledic, tudi naravnih katastrof, in posebno ranljivost držav v razvoju,

E. ker je EU največji donator pomoči na svetu, je glavna članica v mednarodnih finančnih institucijah in je najpomembnejši trgovski partner za države v razvoju,

F.   ker se je EU zavezala jasnemu in obvezujočemu časovnemu okviru za doseganje cilja 0,56 % BND do 2010 in 0,7 % BND do 2015,

G. ker v primeru nadaljevanja sedanjih smernic v zvezi s stopnjo uradne razvojne pomoči držav članic nekatere države članice ne bodo dosegle skupnih ciljev, h katerim so se zavezale in sicer 0,51 % BND (za EU 15, tj. za države članice, ki so bile del EU pred širitvijo leta 2004) in 0,17 % BND (za EU 12, tj. za države članice, ki so se pridružile EU 1. maja 2004 in 1. januarja 2007) do 2010,

H. ker se načrtovana pomoč Afriki povečuje kljub splošnemu nižanju uradne razvojne pomoči v 2007,

I. ker so se nedavno pojavili pomembni novi razvojni izzivi, ki vključujejo podnebne spremembe, strukturne spremembe na blagovnih borzah, zlasti na blagovnih borzah za živila in nafto, ter nove trende v sodelovanju jug-jug, vključno s podporo Kitajske in Afrike ter posojili Brazilske razvojne banke (BNDES) v Latinski Ameriki,

J.    ker so finančne storitve v veliko državah v razvoju nerazvite zaradi več dejavnikov, vključno z omejitvami opravljanja storitev, pomanjkanjem pravne varnosti in lastninskih pravic,

1.   ponovno potrjuje svojo zavezanost odpravi revščine, trajnostnemu razvoju in doseganju razvojnih ciljev tisočletja kot edinemu načinu, ki bo zagotovil socialno pravičnost in izboljšano kakovost življenja za približno eno milijardo ljudi po svetu, ki živijo v skrajni revščini, opredeljeni kot dohodek, ki je nižji kot en ameriški dolar na dan;

2.   poziva države članice, da jasno ločujejo med porabo za razvoj in porabo za zunanjepolitične interese, pri čemer mora biti v zvezi s tem uradna razvojna pomoč v skladu z merili za uradno razvojno pomoč, ki jih je določil odbor za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD/DAC), in s priporočili OECD/DAC o sprostitvi uradne razvojne pomoči;

3.   poudarja, da si mora EU nujno prizadevati za najvišjo stopnjo koordinacije, da bi dosegla skladnosti z drugimi politikami Skupnosti (okoljske, migracijske politike, politike na področju človekovih pravic, kmetijske politike itd.) ter izogibanje dvojnemu delu in neusklajenim dejavnostim;

4.   opozarja, da se takojšni in potrebni ukrepi, ki jih mora sprejeti EU za obvladovanje resnih posledic vedno višjih cen hrane v državah v razvoju, ne smejo razumeti in izvajati kot del prizadevanj v zvezi s finančno pomočjo, zahtevano v skladu z soglasjem iz Monterreyja; zato pričakuje otipljiv predlog Komisije o uporabi sredstev za nujne primere;

5. poudarja, da je zaradi čezmerne in nesorazmerne upravne obremenitve v nekaterih državah partnericah ovirana učinkovitost razvojne pomoči; je zaskrbljen, da bi ta obremenitev utegnila ogroziti doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja;

6.   ugotavlja, da mora EU še vzpostaviti pravo ravnovesje med dvema nasprotujočima si pristopoma k razvojni pomoči: prvi pristop zadeva zaupanje državam partnericam v zvezi z ustrezno dodelitvijo sredstev ter pomoč njihovim upravam v zvezi z oblikovanjem ustreznih instrumentov za uporabo finančnih sredstev; po drugem pristopu pa je treba finančno pomoč nameniti tako, da se preprečijo zlorabe ali neučinkovito dodeljevanje;

Obseg uradne razvojne pomoči

7.   poudarja, da je EU največji donator razvojne pomoči v svetu, saj zagotovi 60 % uradne razvojne pomoči, ter odobrava dejstvo, da je vloga delež pomoči EU v svetovnem merilu vedno večji; kljub temu zahteva, da Komisija zagotovi jasne in pregledne podatke o deležu proračuna EU za razvojno pomoč, da bi ocenil spremljanje izvajanja soglasja iz Monterreyja s strani vseh evropskih donatorjev; prav tako obžaluje, da je raven finančnih prispevkov EU za države v razvoju premalo vidna ter poziva Komisijo, naj oblikuje ustrezna in ciljno usmerjena orodja za komunikacijo in izmenjavo informacij za večjo vidnost razvojne pomoči EU;

8.   pozdravlja dejstvo, da je EU do leta 2006 dosegla obvezujoč cilje povprečne uradne razvojne pomoči Skupnosti v višini 0,39 % BND, vendar v 2007 opaža zaskrbljujoče zmanjšanje pomoči EU z 47,7 milijard EUR v 2006 (0,41 % skupnega BND EU) na 46,1 bilijona EUR v 2007 (0,38 % skupnega BND EU) in poziva države članice, da povečajo obseg uradne razvojne pomoči, da bi dosegli obljubljeni cilj 0,56 % BND v 2010;

9.   vztraja, da ne sme več priti do zmanjšanja izkazane uradne razvojne pomoči držav članic; izpostavlja, da bo EU za obdobje 2005–2010 namenila 75 milijard EUR manj, kot je bilo obljubljeno, če se bo sedanji trend nadaljeval;

10. izraža globoko zaskrbljenost, ker večina držav članic (18 od 27, zlasti Latvija, Italija, Portugalska, Grčija in Češka) ni mogla povečati ravni svoje uradne razvojne pomoči od leta 2006 do leta 2007 ter ker se je ta pomoč bistveno zmanjšala za več kot 10 % v več državah, med njimi v Belgiji, Franciji in Združenem kraljestvu; poziva države članice, da dosežejo tak obseg uradne razvojne pomoči, h kakršnemu so zavezane; z zadovoljstvom ugotavlja, da bodo nekatere države članice (Danska, Irska, Luksemburg in Nizozemska) zagotovo dosegle cilje uradne razvojne pomoči za 2010, in je prepričan, da bodo te države članice ohranile visoko raven uradne razvojne pomoči;

11. se strinja z odločnim stališčem Komisije, da si je treba prizadevati tako za količino kot kakovost razvojne pomoči držav članic, in odločno podpira njena opozorila glede morebitnih skrajno negativnih posledic, če države članice ne bi uspele izpolniti svojih finančnih obveznosti; poziva Komisijo, naj uporabi svoje strokovno znanje in avtoriteto ter prepriča ostale javne in zasebne donatorje, da spoštujejo svoje finančne obljube;

12. izraža zaskrbljenost, ker nekatere države članice odlašajo s povečanjem uradne razvojne pomoči, kar povzroči neto izgubo za države v razvoju v višini več kot 17 milijard EUR;

13. pozdravlja pristop nekaterih držav članic, da postavijo zavezujoč večletni časovni razpored za povečanje stopnje uradne razvojne pomoči, da bi dosegle cilj ZN 0,7 % do 2015; poziva države članice, ki še niso objavile svojih večletnih časovnih razporedov, da to čim prej naredijo; poudarja, da jih morajo države članice sprejeti pred prihodnjo mednarodno konferenco o financiranju za razvoj in izpolniti svoje obveznosti;

14. opaža, da je v nekaterih primerih zmanjšanje izkazane stopnje pomoči v 2007 posledica umetnega napihovanja zneskov za odpis dolgov v 2006; poziva države članice k trajnostnem povečanju stopnje uradne razvojne pomoči, tako da se osredotoči na zneske brez komponente odpisa dolgov;

15. ima za popolnoma nesprejemljivo razhajanje med pogostimi obljubami o povečanju finančne pomoči in znatno nižjimi zneski, ki so dejansko izplačani, in je zaskrbljen, ker so nekatere države članice naveličane zagotavljanja pomoč;

16. 9a. poudarja, da je posvetovanje s partnerskimi vladami, nacionalnimi parlamenti in organizacijami civilne družbe bistveno pri sprejemanju odločitev glede obsega in namembnosti uradne razvojne pomoči;

Hitrost, prilagodljivost, predvidljivost in trajnost finančnih tokov

17. poudarja, da mora biti pomoč posredovana pravočasno in izraža nezadovoljstvo, ker so postopki posredovanja pomoči pogosto podvrženi prevelikim zamudam;

18. poudarja, da je treba najti ravnovesje glede prilagodljivosti pri posredovanju sredstev za sodelovanje, da ustrezajo spremenjenim razmeram, kot je povečevanje cen hrane, hkrati pa je nujno predvidljivo financiranje, ki partnerskim državam omogoča načrtovanje trajnostnega razvoja ter prilagoditev na podnebne spremembe in njihovo ublažitev;

19. odločno poziva k jasnemu spoštovanju načel odgovornega posojanja in financiranja, da bodo postopki dajanja posojil in financiranja omogočili gospodarski in ekološki razvoj v skladu z načeli Equator; poziva Komisijo, da sodeluje pri vzpostavljanju teh načel in si v mednarodnih forumih prizadeva za obvezujoče ukrepe za njihovo praktično izvajanje tako, da področje delovanja ukrepov obsega nove udeležence pri razvoju iz javnega in zasebnega sektorja;

Dolg in beg kapitala

20. brez zadržkov podpira prizadevanja držav v razvoju, da ohranijo dolgoročno vzdržnost dolga in izvajanje pobude za močno zadolžene revne države, ki je bistvenega pomena za doseganje razvojnih ciljev tisočletja; obžaluje pa, da v načrtu za odpis dolga ni številnih držav, katere dolg ovira pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja; vztraja pri nujnosti mednarodne razprave o razširitvi mednarodnih ukrepov za zmanjšanje dolga na določene zadolžene države, ki sedaj niso vključene v pobudo za močno zadolžene države;

21. poziva Komisijo, da v dvostranskih in večstranskih pogajanjih o odpisu dolga obravnava vprašanja „sramotnih“ ali nezakonitih dolgov, to so dolgovi, ki izhajajo iz neodgovornega, nepremišljenega ali nepoštenega posojanja in posojanja v lastno korist, ter načel odgovornega financiranja; se strinja s pozivi Komisije k ukrepanju za omejitev pravic komercialnih upnikov in vračilu oderuških skladov v primeru sodnih postopkov;

22. poziva vse države članice, da se držijo okvirja za ohranjanje vzdržnosti dolgov in si prizadevajo, da se pri njegovem razvoju upoštevajo notranji dolg države in finančne zahteve; poziva vse države članice, da priznajo, da odgovornost posojilodajalca ne vključuje samo upoštevanja okvira trajnosti, ampak tudi:

–  upoštevanje ranljivosti držav posojilojemalk na zunanje pretrese, pri čemer se v teh primerih predvidi možnost za odložitev ali omilitev vračila;

–  vključitev zahtev o preglednosti v sporazume o posojilih za obe stranki;

–  večji nadzor za zagotavljanje, da posojanje ne prispeva h kršenju človekovih pravic ali večji korupciji;

23. poziva EU k spodbujanju mednarodnega prizadevanja, katerega namen je vzpostaviti neko obliko mednarodnih postopkov nesolventnosti ali poštenih in preglednih arbitražnih postopkov za učinkovito in pravično obravnavo morebitnih prihodnjih dolžniških kriz;

24. obžaluje, da Komisija ne poudarja bolj črpanja notranjih sredstev za financiranje razvoja, saj so to sredstev, ki pomenijo več neodvisnosti za države v razvoju; spodbuja države članice, da v celoti sodelujejo v pobudi za preglednost v ekstraktivni industriji in da pozivajo k njeni okrepitvi; poziva Komisijo, da od Upravne za mednarodne računovodske standarde zahteva, da med svoje mednarodne računovodske standarde vključi zahtevo glede poročanja za vsako državo posebej o dejavnostih večnacionalnih podjetij v vseh sektorjih;

25. obžaluje, da paket sporočil Komisije o učinkovitosti pomoči1 ne omenja bega kapitala kot dejavnika tveganja za gospodarstva držav v razvoju; opozarja, da beg kapitala resno ogroža razvoj trajnostnih gospodarskih sistemov držav v razvoju, in izpostavlja, da davčne utaje v državah v razvoju vsako leto presegajo njihovo prejeto uradno razvojno pomoč; poziva Komisijo, da v svojo politiko vključi ukrepe za preprečevanje bega kapitala, kot določa monterreyjsko soglasje, vključno z odkrito analizo vzrokov za beg kapitala, z namenom ukinitve davčnih oaz, od katerih so nekatere v EU ali delujejo v tesni povezavi z državami članicami;

26. še zlasti ugotavlja, da po mnenju Svetovne banke nezakoniti del tega bega kapitala znaša 1 000 do 1 600 milijard dolarjev na leto, pri čemer polovica tega zneska prihaja iz držav v razvoju; podpira mednarodno prizadevanje za zamrznitev in vračilo ukradenega premoženja ter poziva države članice, ki še niso ratificirale konvencije Združenih narodov proti korupciji, da to storijo; obžaluje, da ni podobnega prizadevanja za boj proti davčnim utajam ter poziva Komisijo in države članice, da spodbujajo razširitev načela samodejne izmenjave podatkov o davkih na ves svet, pozivajo, da se kodeks ravnanja o davčnih utajah, ki ga pripravlja Ekonomsko-socialni odbor, priloži k deklaraciji iz Dohe in podprejo preoblikovanje odbora ZN o obdavčitvi v pravi medvladni organ, ki ima na voljo dodatna sredstva za boj proti davčnim utajam na mednarodni ravni, skupaj z Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj;

Inovativni finančni mehanizmi

27. pozdravlja predlog inovativnih finančnih mehanizmov, ki so ga predstavile države članice in poziva Komisijo, da mehanizme oceni z vidika merila uspešnosti praktičnega izvajanja, trajnosti, dodane vrednosti, stroškov transakcije in učinkovitosti; poziva k finančnim mehanizmom in instrumentom, ki zagotavljajo novo financiranje in ne ogrožajo prihodnjih finančnih tokov;

28. poziva k finančnim mehanizmom in instrumentom, ki zagotavljajo ukrepe za večjo učinkovitost zasebnih finančnih sredstev, kot je določeno v monterreyjskem soglasju, in razporejajo kreditne garancije;

29. poziva Komisijo, da bistveno poveča sredstva za ukrepe za prilagoditev na podnebne spremembe in njihovo omilitev v državah v razvoju, zlasti državah Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah; poudarja, da je nujno potrebno več financiranja kot ga zagotavlja uradna razvojna pomoč, saj ta sama ne bi smela biti zadosten odziv na ukrepe za prilagoditev na podnebne spremembe in njihovo omilitev v državah v razvoju; poudarja, da je treba za ta namen nujno vzpostaviti inovativne finančne mehanizme, kot so dajatve na letalski promet in trgovanje z nafto, ter z namenskim rezerviranjem prihodkov od dražb iz sistema EU za trgovanje z emisijami;

30. pozdravlja predlog Komisije o vzpostavitvi svetovnega podnebnega finančnega mehanizma, ki bi temeljil na načelu predhodnega zagotavljanja pomoči za financiranje ukrepov za omilitev in prilagoditev v državah v razvoju; poziva države članice in Komisijo, da sprejmejo večje finančne obveznosti za nujno izvajanje predloga;

31. poziva Komisijo in države članice, da namenijo najmanj 25 % prihodnjih prihodkov od dražb v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami za financiranje ukrepov na področju podnebnih sprememb v državah v razvoju;

32. poziva Komisijo, da omogoči dostop do financ manjšim podjetnikom in kmetom kot sredstvo za povečanje proizvodnje hrane in zagotavljanje trajnostne rešitve v zvezi z prehrambeno krizo;

33. poziva Evropsko investicijsko banko, da preuči možnosti za takojšnjo vzpostavitev jamstvenega sklada za podporo sistemov mikrokreditov in zavarovanja pred tveganji, ki se ustrezno odzivajo na potrebe lokalnih proizvajalcev živil v revnejših državah v razvoju;

34. pozdravlja predlog Združenih narodih o ustanovitvi večdonatorskega sklada za enakost med spoloma, ki bi ga upravljal Sklad združenih narodov za ženske (UNIFEM), njegov cilj pa bi bil spodbujanje in financiranje politike enakosti med spoloma v državah v razvoju; poziva Svet in Komisijo, da preučita in podpreta to mednarodno pobudo;

35. poziva k podvojitvi prizadevanj za spodbujanje razvoja finančnih storitev ob upoštevanju, da lahko bančni sektor sprosti lokalna sredstva za razvoj, in da je poleg tega stabilen sektor finančnih storitev najboljši način za boj proti begu kapitala;

36. poziva vse zainteresirane strani, da v celoti spoštujejo ogromne možnosti za prihodke iz naravnih virov; v zvezi s tem meni, da je nujna preglednost dejavnosti na področju virov; meni, da je treba, medtem ko se pobuda za preglednost v ekstraktivnih industrijah in proces Kimberley odvijata v pravo smer, storiti še veliko več za spodbujanje preglednega upravljanja dejavnosti na področju virov in njihovih prihodkov;

Preoblikovanje mednarodnih sistemov

37. poziva Svet in Komisijo, da vključi evropski razvojni sklad v proračun EU pri vmesnem pregledu 2008–2009, da bi okrepila demokratično legitimnost pomembnega dela razvojne politike EU in njenega proračuna;

38. ugotavlja, da je bil aprila 2008 narejen prvi korak na poti k boljši zastopanosti držav v razvoju v Mednarodnem denarnem skladu; obžaluje, da struktura glasovalnih pravic v Mednarodnem denarnem skladu še vedno temelji zlasti na bogastvu; poziva Komisijo in države članice, da pokažejo svoje zanimanje za odločanje z dvojno večino (delničarji/države) v instituciji, ki je odgovorna za mednarodno finančno stabilnosti, tj. Mednarodni denarni sklad;

39. poziva Komisijo in države članice, da izkoristijo mednarodno konferenco o spremljanju izvajanja sklepov o financiranju razvoja v Dohi od 29. novembra do 2. decembra 2008 kot priložnost za predstavitev skupnega stališča EU o razvoju za uresničevanje razvojnih ciljev novega tisočletja s trajnostnim pristopom;

40. poziva države članice, da izvršijo hitro in ambiciozno reformo Svetovne banke, da bodo tisti, ki jih najbolj neposredno zadevajo njeni programi, bolje zastopani;

41. naroči svojemu predsedniku, da posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji, generalnemu sekretarju Združenih narodov, vodjem Svetovne trgovinske organizacije, Mednarodnega denarnega sklada, Skupine Svetovne banke in Ekonomsko-socialnega odbora ZN.

(1) UL C 131 E, 5.6.2003, str. 164. (2) UL C 284 E, 21.11.2002, str. 315. (3) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0237.

Pomembno vprašanje mednarodne razvojne agende: Financiranje za razvoj

Na mednarodni konferenci o financiranju za razvoja v Monterreyju marca 2002 je mednarodna skupnost sprejela monterreyjsko soglasje, ki se osredotoča na naslednje pomembne točke:

· uporaba domačih finančnih sredstev za razvoj,

· uporaba mednarodnih sredstev za razvoj (neposredne tuje naložbe in drugi zasebni tokovi),

· mednarodna trgovina kot gonilna sila razvoja,

· pospeševanje mednarodnega finančnega in tehničnega sodelovanja za razvoj,

· zunanji dolg,

· sistemska vprašanja – spodbujanje skladnosti in doslednosti mednarodnega monetarnega, finančnega in trgovinskega sistema za podporo razvoja.

Prva konferenca o spremljanju izvajanja sklepov o financiranju razvoja bo v Dohi (Katar) od 29. novembra do 2. decembra 2008. Ta vrh je priložnost za ocenitev doseženega napredka od sprejetja monterreyjskega soglasja.  

EU ostaja vodilna na področju mednarodnega financiranja razvoja kot največji mednarodni donator za razvoj, ki zagotavlja več kot 50 % uradne razvojne pomoči v svetu.  

Poročilo Komisije o napredku EU v zvezi z monterreyjskim soglasjem je bilo objavljeno marca 2008⁽¹⁾. Sklepi Sveta o financiranju za razvoj so bili objavljeni 25. maja 2008.

Časovno omejeni cilji uradne razvojne pomoči za leti 2010 in 2015

EU je v 2006 dosegla individualen dogovorjen cilj in namenila 0,39 % (EU15) svojega skupnega BND za uradno razvojno pomoč. Naslednji glavni cilj uradne razvojne pomoči znaša 0,56 % skupnega BND Evropske unije do leta 2010⁽²⁾. Vendar obstaja resna težava, ker je v 2007 obseg uradne razvojne pomoči v veliko državah članicah precej padel – v skladu s sedanjimi globalnimi trendi na področju financiranja razvoja, ki jim sledita tudi Japonska in Združene države.. Poleg tega so nekatere države članice zmanjšale finančna prizadevanja za doseganje ciljev za 2010 in 2015 in upočasnile stopnjo višanja uradne razvojne pomoči.

Upajmo, da je splošno nižanje uradne razvojne pomoči enkraten pojav – in poročevalec vztraja, da bi države članice morale zagotoviti, da bo tako. Z upočasnjevanjem rasti se bo znižal skupni znesek uradne razvojne pomoči, ki bo posredovana državam v razvoju v prihodnjih letih. Nacionalna politika in zaveze Finske in Francije so bile na primer bolj ambiciozne kot tiste od EU, vendar sta v 2007 znižali svoje cilje, da bi se uskladili s koledarjem EU. To bo zagotovo škodilo skupnemu cilju EU. Po ocenah se bo v obdobju 2006–2010 popolnoma izgubilo več kot 17 milijard EUR uradne razvojne pomoči. Skupen cilj EU bo dosežen samo, če bodo nekatere večje države članice dosegale višjo stopnjo uradne razvojne pomoči, kot je le-ta. Poročevalec je resno zaskrbljen, da bo s sedanjim razvojem težko izpolniti zaveze.

Le z veliko in celostno spremembo zastavljenega bo mogoče dokazati, da so države članice zavezane k uresničevanju obljubljenih ciljev uradne razvojne pomoči, in tako izboljšati možnost uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja. Poročevalec poziva države članice, ki še niso določile časovnega razporeda finančnih ciljev, da to storijo pred konferenco v Dohi.  

Zunanji dolg in beg kapitala

Vključevanje odpisov dolga v zneske uradne razvojne pomoči je eden glavnih vzrokov za zmanjšanje stopnje uradne razvojne pomoči v 2007, zato poročevalec poziva države članice, da se osredotoči na zneske uradne razvojne pomoči brez komponente odpisa dolgov. Vendar so enako pomembna vprašanja o dolgoročni vzdržnosti dolga in načela odgovornega posojanja.  

Neodgovorno posojanje in financiranje predstavlja veliko nevarnost za gospodarsko stabilnost države in negativno vpliva na vzpostavitev dolgoročne vzdržnosti dolga. Primeri takšnih praks vključujejo agresivne pravne spore med komercialnimi upniki in skladi finančnih posojil za prezadolžene države, ki bremenijo proračune zadevnih držav v razvoju. Odgovorno financiranje in posojanje je lahko način za zagotavljanje vzdržnost dolga in lahko tudi spodbuja trajnosten, ekološko prijazen razvoj in dostojno delo v deželah v razvoju.  

Beg kapitala in davčne oaze so prav tako pomembno vprašanje za financiranje razvojne agende, ker običajno resno vplivajo na zunanji dolg. Sredstva za preprečevanje bega kapitala lahko vključujejo uvedbo učinkovitejših sistemov nadzora (zlasti z davčnimi sistemi) v državah v razvoju, da se bogati v državah v razvoju zavedajo svojih dolžnosti in se spodbuja lastništvo ter prizadevanje za preprečevanje preusmerjanja denarja v davčne oaze (vključno s tistimi v EU). Medtem najučinkovitejši način za preprečevanje bega kapitala iz držav v razvoju vključuje pospeševanje stabilnega, miroljubnega in demokratičnega okolja, v katerem pravna država zagotavlja spoštovanje gospodarskih pogodb, bančnih računov in lastninskih pravic za vse državljane.  

Novi izzivi

Podnebne spremembe so eden od novih izzivov v zvezi z razvojno pomočjo. Glavni cilj razvojne politike je odpraviti revščino. Med drugimi večjimi globalnimi negotovostmi so podnebne spremembe vprašanje, ki bistveno vpliva na manj razvite države, ki so zlasti ranljive za zunanje pretrese (npr. naravne nesreče, pandemije).⁽³⁾ Vendar se financiranje za zmanjšanje vpliva podnebnih sprememb najbolj ustrezno razume kot sredstvo, s katerim industrijsko razvite države pomagajo popraviti škodo, ki so jo v državah v razvoju povzročile same. Zato se to financiranje od obstoječe obljubljene uradne razvojne pomoči ne sme odvzemati, ampak se ji mora dodati. V zvezi s tem se poročevalec strinja s stališčem komisarja za razvoj Louisa Michela, da se sedanji razvojni skladi ne smejo uporabljati za financiranje boja proti podnebnih spremembam v najmanj razvitih državah.Med EU in Svetovno banko potekajo razprave o možnosti velikega dolgoročnega posojila za pomoč najrevnejšim državam pri financiranju ključnih ukrepov za boj proti podnebnim spremembam.

⁽⁴⁾ Poročevalec od EU pričakuje, da bo v tej razpravi prevzela vodilno vlogo.

Sedanja mednarodna hitra rast cen hrane je dodaten izziv, ki ga je treba obravnavati. Razvoj podeželja, zlasti v smislu razvoja kmetijstva, že postaja vedno bolj pomemben in bo zagotovo imel večji pomen v mednarodni razvojni agendi v prihodnjih letih. Ovire za razvoj kmetijstva v državah v razvoju je treba odpraviti. Podpirati je treba zlasti lokalno kmetijstvo. Malim kmetom je treba hitro zagotoviti dostop do posojil, da izboljšajo svoje poslovanje in povečajo proizvodnjo.

Še en izziv se kaže v pojavu novih udeležencev na finančnem področju za mednarodni razvoj, zlasti Kitajske, Brazilije in Saudove Arabije ter veliko zasebnih donatorjev.⁽⁵⁾ Obstajajo pomisleki glede politike, ki jo uporabljajo nekateri novi donatorji pri sodelovanju.

Sprostitev zasebnega financiranja razvoja

V države v razvoju priteka vse več zasebnega kapitala. Po ocenah je pritok zasebnega kapitala približno šestkrat višji od skupnega objavljenega zneska uradne razvojne pomoči (čeprav brez popravka odpisa dolga), kar pomeni približno 600 milijard USD.

Zasebne transakcije zajemajo približno 80 % vseh finančnih transakcij v Afriko: leta 2007 so se v primerjavi z letom 2004 neposredne tuje naložbe v Afriki povečale za približno 200 %.

Očitno bi bilo koristno izkoristiti nekaj tega zasebnega financiranja za cilj razvoja, pri čemer poročevalec predlaga, da je to mogoče doseči z uporabo inovativnih javno-zasebnih partnerstev. EU mora dejavno spodbujati načela Equator, s katerimi si veliko število bank po svetu prizadeva za upoštevanje meril trajnosti v naložbeni politiki.

Učinkovitost pomoči

Sproščanje pomoči, zmanjšanje stroškov transakcij in prožnejši ter hitrejši upravni postopki so še vedno glavna vprašanja v zvezi z učinkovitostjo pomoči. Seveda si je poročevalec prizadeval za čim manjše vključevanje teh vprašanj v svoje poročilo, da bi se izognil prekrivanju s poročilom o učinkovitosti pomoči svojega kolega Johana Van Heckeja.

Sistemska vprašanja

V postopku odločanja v okviru mednarodnih finančnih in gospodarskih institucij je treba okrepiti vlogo držav v razvoju.  

Mesti predsednika Svetovne banke in generalnega direktorja Mednarodnega denarnega sklada še nista na voljo vsem državam. Veliko držav članic EU (14) je podprlo reforme, ki bi omogočile te funkcije državljanom vseh držav.  

V upravnem odboru Svetovne banke je posebno problematična slaba zastopanost 46 držav podsaharske Afrike. Medtem ko imajo druge regije z manj državami vsaj tri sedeže, imajo države v razvoju iz regije podsaharske Afrike le dva sedeža za svoje predstavnike. Poročevalec meni, da so te razmere nesprejemljive, in predlaga, da se jih izboljša.

(1) Sporočilo „EU kot globalni partner za razvoj – Pospeševanje napredka na poti k uresničitvi razvojnih ciljev novega tisočletja “(KOM (2008) 177/3) in delovni dokument Komisije „Monterreyjski proces o financiranju za razvoj – prispevek Evropske unije k Dohi in naprej – letno poročilo za leto 2008“ (SEC (2008) 432/2). (2) Cilj EU15 za 2010: 0,51% BND/uradno razvojno pomoč (2015 0,7%). Cilj EU12 za 2010: 0,17 % BND/uradno razvojno pomoč (2015 0,33 %). (3) Obstaja težnja za odmik od opredelitve sodelovanja kot solidarnosti k stališču, da je sodelovanje najcenejši način za reševanje svetovnih izzivov, kot so pandemije (npr. SARS), migracije in varnostni problemi. (4) Razpravlja se o zamisli, da bi si industrijsko razvite države izposodile denar na mednarodnih kapitalskih trgih in ga posodile državam v razvoju za podporo zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v teh državah in za zaščito pred okoljsko škodo. (5) Kitajska podpora za infrastrukturo v Afriki je zdaj večja od podpore Svetovne banke, Afriške razvojne banke in celotne zahodne bilaterale skupaj, podobno kot ima v Latinski Ameriki Brazilska razvojna banka (BNDES) obveze iz posojil, ki so zdaj večje od Svetovne banke in Medameriške razvojne banke skupaj; poročilo z okrogle mize OECD o bančništvu za razvoj, februar 2008.

POBUDE

Odbor za proračun poziva Odbor za razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

Evropski parlament,

- ob upoštevanju soglasja iz Monterreyja, sprejetega na mednarodni konferenci o financiranju razvoja marca 2002,

- ob upoštevanju evropskega soglasja, ki so ga decembra 2005 sprejeli Svet, predstavniki vlad držav članic v Svetu ter Evropski parlament in Komisija,

- ob upoštevanju sporočila Komisije o pospeševanju napredka na poti k uresničitvi razvojnih ciljev novega tisočletja (KOM(2008)0177 z dne 9. aprila 2008),

1. poudarja, da je EU največji donator razvojne pomoči v svetu, saj zagotovi 60 % uradne razvojne pomoči v svetu, ter se strinja z dejstvom, da je vloga Evropske skupnosti na tem področju vsako leto pomembnejša; kljub temu zahteva, da zagotovi Komisija jasne in pregledne podatke o deležu proračuna Skupnosti za razvojno pomoč EU, da bi ocenil spremljanje izvajanja soglasja iz Monterreyja pri vseh evropskih donatorjih; prav tako obžaluje, da je stopnja finančnih prispevkov EU za države v razvoju premalo pregledna ter poziva Komisijo, naj oblikuje ustrezna in ciljno usmerjena orodja za komunikacijo in izmenjavo informacij za večjo preglednost razvojne pomoči EU;

2. vendar je zelo zaskrbljen zaradi negativnih gibanj v smislu absolutnega zneska pomoči in v smislu deleža BND za razvojno pomoč (za 1589 milijonov EUR manjša pomoč pomeni zmanjšanje za 3,33 % v primerjavi z letom 2006, tako da je znašala pomoč leta 2007 skupno za 0,38 % BND EU za leto 2007 v primerjavi s pomočjo leta 2006, ki je znašala 0,41 % BND EU za leto 2006); opozarja, da je v evropskem soglasju iz leta 2005, ki so ga sprejele vse države članice in institucije EU, potrjen cilj, da je treba do leta 2010 za razvojno pomoč zagotoviti 0,56 % BND in do leta 2015 0,70 %;

3. se strinja z odločnim stališčem Komisije glede prizadevanj, ki jih je treba usmeriti v količino in kakovost razvojne pomoči držav članic, in odločno podpira svoja opozorila glede morebitnih zelo negativnih posledic, ki bi jih imele države članice, če ne bi uspele izpolniti svojih finančnih obveznosti; poziva Komisijo, naj uporabi svoje strokovno znanje, izkušnje in avtoriteto ter prepriča ostale javne in zasebne donatorje, da spoštujejo svoje finančne obljube;

4. poudarja, da je nujno, da si EU prizadeva za najvišjo stopnjo koordinacije za doseganje skladnosti z drugimi politikami Skupnosti (okoljske, migracijske politike, politike na področju človekovih pravic, kmetijske politike itd.) ter izogibanje podvajanju dela in neusklajenim dejavnostim;

5. opozarja, da se takojšni in potrebni ukrepi, ki jih mora sprejeti EU za obvladovanje resnih posledic vedno višjih cen hrane v državah v razvoju, ne smejo razumeti in izvajati kot del prizadevanj v zvezi s finančno pomočjo, ki je zahtevana v skladu z soglasjem iz Monterreyja; zato pričakuje konkreten predlog Komisije o uporabi sredstev za nujne primere;

6. poudarja, da je zaradi čezmerne in nesorazmerne upravne obremenitve v nekaterih državah partnericah ovirana učinkovitost razvojne pomoči; je zaskrbljen, da bi ta obremenitev utegnila ogroziti dosego razvojnih ciljev novega tisočletja;

7. ugotavlja, da mora Evropska unija še vedno vzpostaviti pravo ravnovesje med dvema nasprotujočima si pristopoma k razvojni pomoči: po eni strani zaupati državam partnericam v zvezi z ustrezno dodelitvijo sredstev ter pomoč njihovim upravam v zvezi z oblikovanjem ustreznih instrumentov za uporabo finančnih sredstev; po drugi pa namenjati finančno pomoč tako, da se preprečijo zlorabe ali neučinkovito dodeljevanje.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU