POROČILO s predlogom priporočila Evropskega parlamenta Svetu o pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo

13.12.2010 - (2010/2268(INI))

Odbor za zunanje zadeve
Poročevalka: Ana Gomes

PREDLOG PRIPOROČILA EVROPSKEGA PARLAMENTA SVETU

o pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo

(2010/2268(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga priporočila Svetu, ki ga je vložila Ana Gomes v imenu skupine S&D o potekajočih pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo (B7-0615/2010),

- ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 15. oktobra 2007 o začetku razprave za okvirni sporazum med EU in Libijo ter sklepov Evropskega sveta z dne 18. in 19. junija ter 29. in 30. oktobra 2009 o politikah, ki zadevajo migracije,

- ob upoštevanju memoranduma o soglasju, ki sta ga 23. julija 2007 podpisala komisarka Ferrero-Waldner in minister za zunanje zadeve El Obeidi,

- ob upoštevanju potekajočih pogajanj med EU in Libijo o okvirnem sporazumu,

- ob upoštevanju akcijskega načrta HIV za Bengazi, ki se je začel izvajati novembra 2004,

- ob upoštevanju sedanjega praktičnega sodelovanja med EU in Libijo na področju migracij in agende o sodelovanju na področju migracij, ki sta jo Komisija in Libija podpisali 5. oktobra 2010,

- ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948,

- ob upoštevanju Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 in protokola z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev,

- ob upoštevanju več instrumentov za človekove pravice, ki jih je podpisala Libija, kot so na primer Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (1970), Mednarodni pakt o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah (1970), Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (1968), Konvencija o odpravljanju vseh oblik diskriminacije žensk (1989), Konvencija proti mučenju in drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (1989), Konvencija o otrokovih pravicah (1993) ter Mednarodna konvencija o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin (2004),

- ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov 62/149 z dne 18. decembra 2007, ki poziva k moratoriju za izvajanje smrtne kazni, in resolucije generalne skupščine Združenih narodov 63/168 z dne 18. decembra 2008, ki poziva k izvajanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov 62/149 iz leta 2007,

- ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah narodov in protokola k listini o ustanovitvi Afriškega sodišča za človekove pravice in pravice ljudstev, ki ju je Libija ratificirala 26. marca 1987 in 19. novembra 2003,

- ob upoštevanju konvencije Afriške unije iz septembra 1969, ki ureja posebne vidike begunske problematike v Afriki in katere pogodbenica je Libija od 17. julija 1981,

- ob upoštevanju listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

- ob upoštevanju svojih resolucij z dne 18. januarja 2007 o smrtni obsodbi zdravstvenega osebja v Libiji[1] in z dne 17. junija 2010 o usmrtitvah v Libiji[2],

- ob upoštevanju členov 121(3) in 97 svojega poslovnika,

- ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7‑0368/2010),

A. ker se kljub nadaljevanju avtoritativnega režima in sistematičnega kršenja mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in svoboščinah v Libiji njeni trgovinski in politični odnosi z državami članicami EU širijo, Libija pa igra vlogo tudi kot partnerica EU v sredozemski regiji in Afriki pri številnih vprašanjih glede varnosti in stabilnosti, zlasti vprašanjih migracij, javnega zdravja, razvoja, trgovinskih in gospodarskih odnosov, podnebnih sprememb, oskrbe z energijo in kulturne dediščine,

B.  ker imajo številne države članice EU tesne odnose z Libijo, ki prek državnih gospodarskih družb in bank vlaga finančna sredstva v Evropi, in ker sta Italija in Libija 30. avgusta 2008 podpisali sporazum o prijateljstvu, ki ureja odnose na različnih področjih, med drugim tudi sodelovanje pri urejanju migracij ter finančno odškodnino za vojno in kolonializem; ker je italijanski parlament 9. novembra 2010 zahteval, naj vlada to pogodbo ponovno pregleda,

C.  ker okvirni sporazum med EU in Libijo, o katerem sedaj potekajo pogajanja, zajema številna področja, od krepitve političnega dialoga do obvladovanja migracij, razvoja trgovinskih in gospodarskih odnosov, varnosti oskrbe z energijo ter boljšega sodelovanja v različnih sektorjih, ker naj bi okvirni sporazum ponudil priložnost za okrepitev političnega dialoga med Libijo in EU,

D. ker so spoštovanje človekovih pravic, demokracija in pravna država, pa tudi nasprotovanje smrtni kazni, temeljna načela EU; ker je Parlament trdno zavezan splošni ukinitvi smrtne kazni in je večkrat pozival k preklicu smrtne kazni in izpustitvi petih bolgarskih medicinskih sester in palestinskega zdravnika, ki so bili v Libiji zaprti več let, ter obsoja usmrtitve Libijcev in državljanov drugih držav v Libiji,

E.  ker je Libija ratificirala konvencijo Afriške unije, ki ureja posebne vidike begunske problematike v Afriki, v 8. členu katere je poudarjeno, da naj bo konvencija učinkovita dopolnitev Konvencije Združenih narodov o beguncih iz leta 1951 v Afriki in da države podpisnice sodelujejo z Visokim komisarjem Združenih narodov za begunce; ker Libija ni ratificirala Konvencije Združenih narodov o beguncih iz leta 1951, ki je edina mednarodna konvencija s celostno opredelitvijo pojma begunstva in ki jo spremljajo zavezujoči varnostni ukrepi in poseben mehanizem nadzora, ki ga izvaja Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce,

F.  ker veliko dokazov kaže, da je v Libiji razširjena diskriminacija delavcev migrantov zaradi njihove narodnosti, zlasti rasno preganjanje afriških delavcev migrantov, in ker je Evropski parlament zelo zaskrbljen zaradi poročil o spolnem nasilju nad ženskami,

G.  ker člen 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah prepoveduje vsako odstranitev, izgon ali izročitev ljudi državi, v kateri obstaja zanje resna nevarnost, da bodo podvrženi smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju,

H.  ker je bila Libija 13. maja 2010 izvoljena v Svet Združenih narodov za človekove pravice in je ratificirala več instrumentov za človekove pravice in ker ima zaradi tega določene mednarodne pravne obveznosti glede spoštovanja človekovih pravic, vendar pa doslej ni sprejela konkretnih ukrepov za izboljšanje položaja človekovih pravic in začetek resničnega sodelovanja z organi Združenih narodov za posebne postopke in izvajanje pogodb; ker so človekove pravice nedeljive in ker Libijci in tujci v Libiji kljub temu, da uživajo nekatere ekonomske in socialne ugodnosti zaradi državne razdelitve nacionalnega dohodka, ne uživajo večine državljanskih in političnih pravic, in sicer svobode izražanja, zbiranja in združevanja, pravice do poštenega sojenja, delovnopravnih pravic, pravic žensk in svobodnih volitev, in ker so pogosti primeri samovoljnega pridržanja, mučenja, neprostovoljnih izginotij in diskriminacije, zlasti migrantov,

I.   ker uresničevanje državnih pooblastil v Libiji ne temeljni na vladavini prava ali demokratični odgovornosti ter vodi v samovoljno in nepredvidljivo obnašanje v zvezi s tujci in tujimi interesi, kot se je na primer nedavno zgodilo švicarskemu poslovnežu in tujcem, ki so bili usmrčeni zaradi običajnih kaznivih dejanj in katerih identiteta ni bila razkrita,

1. v okviru potekajočih pogajanj o okvirnem sporazumu naslavlja na Svet naslednja priporočila:

(a)    je seznanjen z nedavno odločitvijo Sveta, da omejenemu številu poslancev končno dovoli, da preučijo mandat, ki je bil podeljen Komisiji pri pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo; obžaluje zamudo pri tej odločitvi in poziva, naj se Evropskemu parlamentu omogoči vpogled v mandate za vse mednarodne sporazume, o katerih potekajo pogajanja, v skladu s členom 218(10) PDEU, po katerem je treba Parlament nemudoma in izčrpno obveščati o vseh stopnjah postopka;

(b)    pozdravlja začetek pogajanj med EU in Libijo kot korak k razvoju novega odnosa med EU in sredozemsko regijo ter Afriko; meni, da je sodelovanje z Libijo koristno pri reševanju vprašanj varnosti in stabilnosti, preseljevanja, javnega zdravja, razvoja, trgovine, podnebnih sprememb, energije in kulture;

(c)    poziva Svet in Komisijo, naj Libiji močno priporočita ratifikacijo in izvajanje Ženevske konvencije o beguncih iz leta 1951 in protokola h konvenciji iz leta 1967, vključno s polnim sodelovanjem z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce, da bi zagotovila ustrezno zaščito in pravice za migrante in sprejela zakonodajo o azilu, ki bi priznavala status beguncev in njihove pravice in bi med drugim vključevala prepoved kolektivnega izgona in načelo nevračanja;

(d)    opominja Svet in Komisijo, da sta dolžna zagotoviti popolno skladnost zunanje politike EU z listino o temeljnih pravicah, zlasti njenim členom 19, ki prepoveduje kolektivni izgon in določa načelo nevračanja;

(e)    poziva Svet in Komisijo, naj zahtevata, da libijske oblasti podpišejo memorandum o soglasju, ki bo Uradu visokega komisarja Združenih narodov za begunce omogočil zakonito prisotnost v državi, s pooblastilom za dostop in izvajanje vseh njegovih dejavnosti v zvezi z zaščito;

(f)     poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita, da bo sporazum z Libijo o ponovnem sprejemu zadeval le nezakonite priseljence in bo izključeval tiste, ki so prosilci za azil, begunci in osebe, ki potrebujejo zaščito, ter ponavlja, da se načelo nevračanja uporablja za vse osebe, ki jim grozi smrtna kazen, nečloveško ravnanje ali mučenje;

(g)    poziva Svet, naj beguncem v Libiji, katerih status je priznal Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce, ponudi selitev v skladu z agendo o sodelovanju na področju migracij z dne 4. oktobra 2010;

(h)    poziva Svet in Komisijo, naj okrepita podporo dejavnostim Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce, pri čemer naj pri libijskih oblasteh spodbujata spoštovanje mednarodnih humanitarnih standardov v zvezi z migranti brez dokumentov, vključno z rednim dostopom Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce do centrov za pridržanje v državi;

(i)     poziva Svet in Komisijo, naj v sodelovanju z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce, Mednarodno organizacijo za migracije, Mednarodnim centrom za razvoj migracijske politike in drugimi strokovnimi agencijami Libiji predlagata pomoč pri reševanju problema trgovanja z ljudmi v regiji, s posebnim poudarkom na varstvu žensk in otrok, vključno s pomočjo za vključevanje zakonitih migrantov in izboljšanje razmer za migrante, ki so se nezakonito zadrževali na ozemlju države; v zvezi s tem pozdravlja sporazum o agendi sodelovanja na področju migracij, ki sta ga komisarja Mälmstrom in Füle z libijskimi oblastmi podpisala oktobra 2010;

(j)     poziva Komisijo, naj Parlamentu razkrije vse podrobne informacije v zvezi z zunanjimi finančnimi instrumenti, uporabljenimi v okviru sporazuma o partnerstvu med EU in Libijo;

(k)    poziva Svet, naj za dosego odprave smrtne kazni Libijo spodbuja, da sprejme moratorij na smrtne kazni, v skladu z resolucijami generalne skupščine Združenih narodov z 18. decembra 2007 in 18. decembra 2008, in objavi statistične podatke o vseh osebah, ki so bile v Libiji usmrčene od leta 2008 naprej, ter razkrije identiteto teh oseb in obtožbe, zaradi katerih so bile obsojene; poziva visoko predstavnico in podpredsednico Komisije, naj pokaže, da EU odpravi smrtne kazni namenja politično prioriteto, in naj na to vprašanje redno opozarja libijske oblasti;

(l)     poziva Svet, naj vztraja pri vključitvi določbe o Mednarodnem kazenskem sodišču v okvirni sporazum, da bi Libija razmislila o ratifikaciji rimskega statuta;

(m)   poziva Svet, naj Libiji predlaga sodelovanje v programih za krepitev regionalnih sinergij pri trajnostnem razvoju in okoljskih zadevah, kot so na primer podnebne spremembe, pomanjkanje vode in dezertifikacija;

(n)    poziva Svet in Komisijo, naj v pogajanjih o okvirnem sporazumu spodbujata sodelovanje Libije pri evro-sredozemskem partnerstvu ter pri dejavnostih in glavnih projektih Unije za Sredozemlje;

(o)    poziva Komisijo, naj v celoti spoštuje obveznosti iz člena 218 PDEU in pravočasno obvešča Parlament o prizadevanjih EU na področju „jedrskega sodelovanja“ z Libijo, ki potekajo v okviru poglavja o energetiki v pogajanjih o okvirnem sporazumu, vključno z vsemi političnimi in varnostnimi posledicami;

(p)    čestita libijskim zdravstvenim oblastem in delavcem za velik napredek, ki je bil v boju proti virusu HIV/aidsu na zdravstvenem in znanstvenem področju dosežen prek akcijskega načrta za Bengazi, ki ga skupaj izvajata EU in Libija, in podpira prošnjo za razširitev sodelovanja na druge nalezljive bolezni in zdravstvene centre v Libiji; poziva države članice EU, naj razširijo specializirano zdravstveno pomoč za libijske bolnike, vključno z lažjim dostopom do začasnega zdravljenja v specializiranih institucijah v Evropi;

(q)    meni, da bi moral okvirni sporazum vključevati pomoč pri krepitvi institucionalnih zmogljivosti kot sredstva za krepitev civilne družbe, podporo za posodobitev, spodbujanje demokratičnih reform, neodvisnih medijev in neodvisnega sodstva ter drugih prizadevanj za odprtje prostora za podjetja, akademske kroge, nevladne organizacije in druge libijske zainteresirane strani;

(r)     poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita, da bodo programi, namenjeni trgovini, osredotočeni na nudenje dejanske podpore podjetjem, zlasti malim in srednjim podjetjem, da bi tako izkoristili njihove izvozne možnosti;

(s)     poziva Svet in Komisijo, naj spodbujata Libijo k doslednemu spoštovanju obljub, ki jih je dala ob pristopu k Svetu Združenih narodov za človekove pravice, in poziva Libijo k izdaji stalnih povabil osebam, ki so bile imenovane s posebnimi postopki Združenih narodov, kot so posebni poročevalec ZN za usmrtitve, izvršene po izvensodnih, skrajšanih in samovoljnih postopkih; posebni poročevalec za mučenje; posebni poročevalec za svobodo izražanja; posebni poročevalec za sodobne oblike rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in nestrpnosti, ter člani delovne skupine za prisilna ali neprostovoljna izginotja, kot je bilo to nedavno zahtevano v rednem splošnem pregledu za Libijo; ob tem poziva tudi k neovirani izvedbi neodvisnega pregleda položaja človekovih pravic v državi;

(t)     poziva Svet, naj zagotovi izdajo schengenskih vizumov za libijske državljane brez nepotrebnega odlaganja, naj preuči druge postopke poenostavitve in naj prepriča libijske oblasti, da poenostavijo izdajo vizumov za Evropejce, ki prebivajo v Libiji ali tam opravljajo poklicne dejavnosti;

(u)    priporoča čim prejšnjo ustanovitev delegacije EU v Tripoliju;

2. naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu ter v vednost Komisiji in vladam držav članic Evropske unije.

OBRAZLOŽITEV

Evropa Libije ne more prezreti, niti ne more biti ravnodušna do njenega razvoja. Libija je strateškega pomena za EU, saj leži na južni obali Sredozemskega morja in sodeluje v dialogu 5+5. Kot članica Afriške unije ima z EU skupni interes pri izvajanju skupnega strateškega partnerstva med EU in Afriko ter spodbujanju trajnostnega razvoja v Afriki. Pomembno vlogo igra na področju regionalne in svetovne varnosti in v boju proti širjenju ekstremizma ter pri upravljanju morja. S šestimi milijoni državljanov ima največje dokazane naftne rezerve v Afriki in je tretja največja dobaviteljica vse uvožene energije v EU (nafte in plina). Dejstvo je, da sta Libija in EU gospodarsko medsebojno odvisni: EU je njena prva trgovinska partnerica, saj je leta 2009 njen delež znašal skoraj 70 % celotne libijske trgovine. Libija je tudi ključna država za tranzit migrantov in beguncev, ki si prizadevajo priti v Evropo. Evropa in Libija imata skupni interes pri ohranjanju skupne kulturne dediščine. Številne države članice imajo z Libijo intenzivne odnose, saj so libijski finančni interesi povezani s številnimi gospodarskimi družbami in bankami v Evropi. Pred kratkim sta vsaj dve državi članici EU z Libijo podpisali sporazume: Francija je leta 2008 podpisala sporazum o sodelovanju pri civilni uporabi jedrske energije, Italija pa leta 2009 sporazum o prijateljstvu, partnerstvu in sodelovanju.

Leta 2007 sta Libija in EU podpisali memorandum o soglasju, s katerim sta potrdili izpustitev petih bolgarskih medicinskih sester in enega palestinskega zdravnika, ki so bili v priporu v Libiji, in začeli izvajati akcijski načrt za Bengazi za pomoč Libiji pri reševanju težav na v boju proti virusu HIV/aidsu. Pogajanja o okvirnem sporazumu so se začela leta 2008 na podlagi mandata, ki ga je Svet EU podelil Komisiji. Evropski parlament kljub pooblastilom, ki mu jih je podelila Lizbonska pogodba, še ni imel vpogleda v vsebino takega mandata.

Dejstvi, da je Libija decembra 2003 opustila svoj jedrski program in da je začela plačevati odškodnino žrtvam terorističnih napadov nad Lockerbijem in na francosko potniško letalo družbe UTA, sta odločilno vplivali na to, da se je država rešila statusa izobčenke, ki podpira terorizem, zaradi katerega je bila v osami, trpela sankcije Združenih narodov (embargo na trgovino, orožje in civilno letalstvo) in zaradi katerega so Američani leta 1986 bombardirali Tripoli in Bengazi.

Libija si zaradi svoje odvisnosti od izvoza nafte in plina prizadeva razvijati mednarodne odnose ter je v ta namen precej vlagala v Afriki (njeni odnosi z arabskim svetom so polni nasprotij) in v mednarodne organizacije. Posodobitev in diverzifikacija gospodarstva bosta zahtevali ugodnejše poslovno in naložbeno okolje. Vendar pa so večje politične reforme, ki bi jih zahtevalo tako okolje, malo verjetne, dokler je v Libiji državna oblast avtokratska.

V Libiji že več kakor 40 let vlaga diktatorski režim, v katerem je vsa oblast skoncentrirana v enem človeku, polkovniku Gadafiju, afriškem in arabskem voditelju z najdaljšim stažem. Libijci imajo brezplačno izobraževanje in zdravstveno varstvo ter subvencionirana stanovanja, kar omogoča določena mera prerazdelitve dohodka iz nafte na socialno področje. Kljub rasti BDP pa razvoj zaostaja za drugimi državami, bogatimi z nafto, libijsko gospodarstvo je med najmanj diverzificiranimi v regiji, tuje naložbe pa so odvisne od nepredvidljivih odločitev voditelja države.

Libijci ne uživajo osnovnih človekovih pravic in svoboščin, kljub temu da ima država specifične mednarodne obveznosti glede spoštovanja človekovih pravic, saj je bila pred kratkim izvoljena v Svet Združenih narodov za človekove pravice in je ratificirala vrsto pravno zavezujočih mednarodnih instrumentov.

Smrtna kazen se redno izvaja. V zadnjih letih je na usmrtitev čakalo vsaj pet evropskih državljanov (bolgarske medicinske sestre). Leta 2010 je bilo usmrčenih 18 ljudi, med njimi več tujcev, čeprav libijski organi niso razkrili njihove identitete, državljanstva ali obtožb.

Državna oblast, ki ni podprta z vladavino prava in demokratičnimi institucijami, vodi v samovoljno in nepredvidljivo obnašanje do tujcev in tujih interesov v Libiji, kot se je pred kratkim zgodilo švicarskemu poslovnežu. Libijci in tujci, ki živijo v Libiji, ne uživajo večine državljanskih in političnih pravic, in sicer svobode izražanja, zbiranja in združevanja, pravičnega sojenja, delovnopravnih pravic, pravic žensk ter svobodnih, pravičnih in rednih splošnih volitev, pogosti pa so tudi primeri samovoljnega pridržanja, mučenja in neprostovoljnih izginotij.

Libija potrebuje tujo delovno silo. V Libiji dela skoraj dva milijona tujcev, kar je toliko, kot ena tretjina državljanov. Kljub temu pa je diskriminacija migrantov zelo razširjena, saj Libija ne priznava posebnega statusa ljudem, ki zakonito delajo v državi, niti jim ne onemogoča poenostavljenega prenosa denarja. Še posebej pogosto so žrtve diskriminacije, izkoriščanja in trgovanja z ljudmi migrantke.

Libija nima azilne zakonodaje, zato zakonsko ne priznava potrebe po zaščiti oseb, ki bežijo pred preganjanjem. Kljub temu pa je Libija, čeprav ni podpisala Konvencije ZN o beguncih iz leta 1951, je pa ratificirala Afriško konvencijo o varstvu beguncev, več let dovolila Uradu visokega komisarja Združenih narodov za begunce delovanje v državi, toda nedavno se je nenadoma odločila, da urad zapre. Evropski parlament je zaradi tega zelo zaskrbljen, kot je poudarjeno v resoluciji z dne 17. junija 2010.

Po libijski ustavi je izročitev političnih beguncev prepovedana. Vendar pa je Libija večkrat vračala osebe, odkrite med nezakonitim zadrževanjem na ozemlju države, v države izvora, ne glede na to, da so bila njihova življenja resno ogrožena. Pred zaprtjem urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce v Tripoliju je bilo v Libiji registriranih 8950 beguncev in 3680 prosilcev za azil. Večina jih prihaja iz Eritreje, Iraka, Somalije, Sudana, Etiopije in Čada. Okoli 3700 je palestinskih beguncev.

EU je kot del okvirnega sporazuma zahtevala sporazum o ponovnem sprejetju, vendar pa ga Tripoli nima namena sprejeti. Glede na sistematično kršenje človekovih pravic v Libiji in na obstoj mučenja in smrtne kazni je nezaslišano, da Svet in Komisija zahtevata takšen sporazum o prisilnem vračanju ljudi v Libijo.

Taka je tudi praksa Italije na podlagi sporazuma o prijateljstvu, ki je v nasprotju z zakonskimi obveznostmi EU. Italija je podpirala libijske patrulje v sredozemskem morju, ki so se borile proti nezakonitim migracijam in so na račun človekovih pravic zmanjšale število migrantov, ki prihajajo v Italijo: leta 2009 je Italija v Libijo vrnila skoraj 1000 oseb, ki so jih rešili ali prestregli na morju. Po besedah italijanskega notranjega ministra se je število migrantov v prvih treh mesecih leta 2010 zmanjšalo za 96 % v primerjavi z letom 2009. Pred kratkim (12. septembra 2010) se je zgodila nesreča, ki je pokazala, kako so ogrožena življenja migrantov: libijska patrulja je s plovila, ki ga je podarila Italija, streljala na italijansko ribiško ladjo ob libijski obali. Libija se je opravičila, italijanski minister za notranje zadeve pa je izjavil, da so Libijci „ribiško ladjo … morda pomotoma imeli za ladjo z nezakonitimi migranti…“, kot da bi v tem primeru streljali upravičeno.

Po mednarodnih protestih zaradi potencialnega vračanja na stotine beguncev/migrantov iz Libije v Eritrejo junija lani so se libijski organi odločili, da bodo izpustili vse nezakonite osebe (ki jih je bilo več tisoč) iz 18 centrov za pridržanje, kjer so bili življenjski in zdravstveni pogoji na splošno obupni, in jim dali trimesečni rok, v katerem morajo legalizirati svojo prisotnost v državi. Glede na pomanjkanje delovnih mest in pravnih poti pa večina teh ljudi komaj preživi na cesti in veliko se jih poskuša vrniti v domovino.

Vodenje v Libiji je slabo, državne in civilne institucije pa so izredno šibke. Sodstvo in mediji niso neodvisni. Vendar pa so v zadnjih letih bili poskusi okrepiti upravne sposobnosti, ustvariti ugodnejše okolje za podjetništvo in odpreti nekoliko političnega prostora za civilno družbo.

Sodelovanje med EU in Libijo lahko pomaga okrepiti libijske zmogljivosti. Uspešen primer tega je akcijski načrt za Bengazi, s katerim je Libija dosegla izrazito izboljšanje zdravstvenih in znanstvenih zmogljivosti za boj proti virusu HIV/aidsu in pomagala prizadetim otrokom in odraslim. Libijci cenijo rezultate in so izrazili željo, da bi tako sodelovanje z EU razširili na zdravljenje drugih nalezljivih bolezni in na druga zdravstvena središča. Države članice EU bi bilo treba spodbujati, naj zagotovijo zdravstveno pomoč libijskim bolnikom, vključno z olajševanjem začasnega zdravljenja v specializiranih institucijah v Evropi.

Večina izzivov, s katerimi se sooča libijski razvoj, se lahko rešuje samo v okviru regionalnega sodelovanja, glede na medsebojno odvisnost upravljanja migracij in boja proti podnebnim spremembam in dezertifikaciji. Libija je s tem, ko je ukrepala v osami, nekatere izmed teh težav poslabšala, kot se je na primer zgodilo z umetno reko v puščavi, Great Man Made River, ki izčrpava nenadomestljive vodonosnike. EU mora spodbujati Libijo, naj vzpostavi regionalne sinergije, da se bo spopadala z grožnjami, ki segajo prek njenih meja.

Okvirni sporazum,o katerem se pogajata EU in Libija, bi lahko pomagal pri strateškem usmerjanju in strukturiranju razvoja obstoječih odnosov, hkrati pa bi zagotovil, da bodo potekali ob spoštovanju evropskih vrednot in načel ter spodbujali skupne interese EU. Dvostranski sporazum o sodelovanju med Francijo in Libijo na področju civilne jedrske energije je treba pregledati in zagotoviti skladnost z obvezami EU in načeli Mednarodne agencije za atomsko energijo za boj proti širjenju jedrskega orožja in zagotavljanje varnosti. Italijanski parlament je 9. novembra 2010 pozval k reviziji sporazuma o prijateljstvu med Italijo in Libijo, da bi zagotovil skladnost z mednarodnimi obveznostmi Italije in z njeno ustavo, in sicer na področju pravice do azila in pravice do življenja.

Evropski parlament bi moral Svetu in Komisiji priporočiti, da ponovno pregledata pogajanja z Libijo, zlasti pri sledečih zadevah:

- zagotoviti je treba, da bo Libija z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce podpisala sporazum o sedežu urada (fr. accord de siege), in vztrajati, da Libija ratificira Ženevsko konvencijo iz leta 1951;

- vztrajati je treba, da Libija sprejme moratorij na smrtno kazen;

- z libijskimi organi je treba sodelovati za sprejetje jurisdikcije mednarodnega kazenskega sodišča;

- popolnoma nesprejemljivo je, da si Svet in Komisija prizadevata z Libijo skleniti „dogovor o ponovnem sprejetju“. To je v nasprotju s temeljnimi vrednotami EU in z Listino EU o temeljnih pravicah. Prizadevanja za prenos upravljanja migracijskih tokov navzven ne morejo dovoljevati, da EU dopušča vračanje ali druge oblike ogrožanja življenja migrantov/beguncev;

- EU bi morala libijske organe oblasti spodbujati in jim pomagati, da bi izboljšale status zakonitih migrantov, migrantom zagotovile dostop do dovoljenj za bivanje in preprečevale trgovanje z ljudmi. Pomoč za izboljšanje središč za ljudi, ki so se nezakonito zadrževali na ozemlju države, mora biti prednostna naloga EU;

- Svet in Komisija bi morala z libijskimi organi razpravljati o glavnih težavah na področju človekovih pravic ter jih pozivati k: reviziji zakonodaje, ki omejuje pravico do izražanja, zbiranja in povezovanja; izpustitvi zapornikov, ki so zaprti brez ustreznega sojenja; uvedbi preiskav o mučenju ali slabem ravnanju z zaporniki, izkoriščanju in spolnih zlorabah beguncev, prosilcev za azil in migrantov ter o odgovornosti za izginotja, izvensodne usmrtitve in telesne kazni, kot so bičanje ali amputacije; prenehanju vseh prisilnih izgonov beguncev ali migrantov v države, v katerih jim grozi preganjanje; prevzemu odgovornosti do družin oseb, ki so izginile ali so umrle v zaporu, kot so na primer žrtve v zaporu Abu Selim, in k zagotovitvi poprave krivic; razveljavitvi vsakršne diskriminacije žensk, kot so zakoni o zakonski zvezi, ločitvi, zunajzakonskih spolnih odnosih in dedovanju; ter boju proti nekaznovanosti, in sicer k terjanju odgovornosti varnostnih sil in zagotavljanju sodnega nadzora nad agencijo za notranjo varnost.

Strateški pomen Libije in številni izzivi, ki jih predstavlja, poudarjajo potrebo po celostni politiki EU do Libije. EU mora z Libijo razpravljati o številnih vprašanjih. Ta okvirni sporazum mora biti tudi vsebinsko orodje za spodbujanje pravne države, spoštovanja človekovih pravic, varstva migrantov in beguncev ter trajnostnega razvoja v Libiji.

10.11.2010

PREDLOG PRIPOROČILA B7-0615/2010

v skladu s členom 121(3) poslovnika

vložila Ana Gomes, v imenu skupine S&D

o potekajočih pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose iz oktobra 2007 o začetku razprave za okvirni sporazumu med EU in Libijo ter sklepov Evropskega sveta z 18. in 19. junija in 29. in 30. oktobra 2009 o politikah, ki zadevajo migracije,

–   ob upoštevanju potekajočih pogajanj med EU in Libijo o okvirnem sporazumu, nedavno podpisane agende o sodelovanja na področju migracij in sedanjega sodelovanja med EU in Libijo na področju migracij in virusa HIV/aidsa,

–   ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948,

–   ob upoštevanju Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 in protokola z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev,

–   ob upoštevanju konvencije Afriške unije, ki ureja posebne vidike begunske problematike v Afriki, iz septembra 1969,

–   ob upoštevanju listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o usmrtitvah v Libiji,

–   ob upoštevanju člena 121(1) svojega poslovnika,

A. ker se kljub stalni diktaturi trgovinski in politični odnosi med Libijo in državami članicami širijo, Libija pa ima vlogo tudi kot partnerica EU v sredozemski regiji in Afriki v okviru številnih vprašanj, zlasti migracije, razvoja, podnebnih sprememb, varnosti in stabilnosti, vključno z bojem proti širjenju ekstremizma, ter varnosti oskrbe z energijo,

B.  ker okvirni sporazum, o katerem sedaj potekajo pogajanja, zajema številna področja, od krepitve političnega dialoga do razvoja trgovinskih odnosov ter boljšega sodelovanja v različnih sektorjih,

C. ker so spoštovanje človekovih pravic, demokracija in pravna država, pa tudi nasprotovanje smrtni kazni, temeljna načela EU; ker je Evropski parlament trdno zavezan splošni ukinitvi smrtne kazni,

D. ker Libija ni ratificirala Konvencije Združenih narodov o beguncih iz leta 1951, je pa ratificirala konvencijo Afriške unije, ki ureja posebne vidike begunske problematike v Afriki, v osmem členu katere je poudarjeno, da je ta konvencija učinkovita regionalna dopolnitev Konvencije Združenih narodov o beguncih iz leta 1951 v Afriki in da države članice sodelujejo z Visokim komisarjem Združenih narodov za begunce,

E.  ker člen 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah prepoveduje vsako odstranitev, izgon ali izročitev osebe državi, v kateri obstaja zanjo resna nevarnost, da bo podvržena smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju,

F.  ker je Libija med drugimi mednarodnimi instrumenti za človekove pravice ratificirala tudi Mednarodni pakt o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah (1970), Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (1970), Mednarodno konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (1968), Konvencijo o odpravljanju vseh oblik diskriminacije žensk (1989), Konvencijo proti mučenju in drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (1989), Konvencijo o otrokovih pravicah (1993) ter Mednarodno konvencijo o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin (2004),

G. ker je bila Libija kljub stalnim resnim kršitvam človekovih pravic izvoljena v Svet Združenih narodov za človekove pravice,

H. ker ima zaradi zgoraj omenjenih točk posebne mednarodne pravne obveze za spoštovanje človekovih pravic,

1.  v okviru potekajočih pogajanj o okvirnem sporazumu naslavlja na Svet naslednja priporočila:

      a. poziva Svet, naj da Parlamentu dostop do mandata, ki ga je Komisija izdala za začetek pogajanj o okvirnem sporazumu med EU in Libijo, v skladu s členom 218(10) TFEU, v katerem je navedeno, da je treba Parlament nemudoma in v celoti obvestiti o vseh stopnjah postopka;

      b. poziva Svet in Komisijo, naj vztrajata, da bo Libija ratificirala Ženevsko konvencijo o beguncih iz leta 1951 in priporoča, da se ji ponudi pomoč za izvedbo njenih spremljevalnih ukrepov;

      c. poziva Svet in Komisijo, naj zahtevajo, da libijske oblasti omogočijo Uradu visokega komisarja Združenih narodov za begunce zakonito prisotnost v državi, s pooblastilom za izvajanje vseh svojih pristojnosti;

      d. poziva Svet, naj si neha prizadevati za sporazum o ponovnem sprejetju z Libijo, saj bi z vračanjem oseb v državo z evidenco o stalnih kršitvah človekovih pravic in uporabo smrtne kazni kršili pravne obveze EU za varstvo človekovih pravic; nadalje poziva Svet, naj beguncem, prepoznanim v Libiji, ponudijo program selitve v države članice EU in predlagajo ukrepe za obravnavanje problema trgovanja z ljudmi v regiji, s posebnim poudarkom na varstvu žensk in otrok;

      e. poziva Svet, naj si prizadeva za sporazum o moratoriju na smrtno kazen v Libiji, ki bo vodil do njene ukinitve, ter poziva libijske oblasti, naj razkrijejo informacije in statistike o številu usmrčenih oseb v Libiji odleta 2008;

      f.  poziva Svet, naj okrepi regionalne sinergije o trajnostnem razvoju v okoljskih zadevah, na primer o podnebnih spremembah, pomanjkanju vode in dezertifikaciji;

      g. meni, da bi moral okvirni sporazum vključevati pomoč pri krepitvi institucionalnih zmogljivosti kot sredstvo za krepitev civilne družbe, podporo prizadevanjem Libije za posodobitev, spodbujanje demokratičnih reform in odprtje političnega prostora;

      h. priporoča ustanovitev delegacije EU v Tripoliju;

2.   naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu ter v vednost Komisiji in vladam držav članic Evropske unije.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	9.12.2010
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	52 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Gabriele Albertini, Frieda Brepoels, Arnaud Danjean, Michael Gahler, Marietta Giannakou, Ana Gomes, Andrzej Grzyb, Takis Hadjigeorgiou, Richard Howitt, Anneli Jäätteenmäki, Ioannis Kasoulides, Nicole Kiil-Nielsen, Maria Eleni Koppa, Andrey Kovatchev, Wolfgang Kreissl-Dörfler, Eduard Kukan, Alexander Graf Lambsdorff, Vytautas Landsbergis, Krzysztof Lisek, Sabine Lösing, Ulrike Lunacek, Mario Mauro, Kyriakos Mavronikolas, Alexander Mirsky, María Muñiz De Urquiza, Norica Nicolai, Ria Oomen-Ruijten, Pier Antonio Panzeri, Ioan Mircea Paşcu, Vincent Peillon, Alojz Peterle, Bernd Posselt, Hans-Gert Pöttering, Cristian Dan Preda, Fiorello Provera, Nikolaos Salavrakos, Jacek Saryusz-Wolski, Werner Schulz, Charles Tannock, Inese Vaidere, Graham Watson
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Elena Băsescu, Emine Bozkurt, Hélène Flautre, Lorenzo Fontana, Kinga Gál, Liisa Jaakonsaari, Elisabeth Jeggle, Indrek Tarand, Traian Ungureanu, Janusz Władysław Zemke
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Eleni Theocharous

• [1]  UL C 244E, 18.10.2007, str. 208.
• [2]  Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0246.