POROČILO o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013 ter politiki Evropske unije na tem področju

20.2.2015 - (2014/2216(INI))

Odbor za zunanje zadeve
Poročevalec: Pier Antonio Panzeri


Postopek : 2014/2216(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A8-0023/2015
Predložena besedila :
A8-0023/2015
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013 ter politiki Evropske unije na tem področju

(2014/2216(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih pogodb in instrumentov Združenih narodov o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah in svoje resolucije z dne 27. novembra 2014 o 25. obletnici te konvencije[1],

–  ob upoštevanju Deklaracije tisočletja OZN z dne 8. septembra 2000[2], razvojne agende OZN za obdobje po letu 2015 in resolucij Generalne skupščine OZN,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju členov 2, 3 in 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju člena 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje[3], ki ga je Svet za zunanje zadeve sprejel 25. junija 2012,

–  ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013, ki ga je Svet sprejel 23. junija 2014,

–  ob upoštevanju letnega poročila o glavnih vidikih in osnovnih usmeritvah SZVP za leto 2013, ki ga je Svet podprl 22. julija 2014,

–  ob upoštevanju letnega poročila 2014 o razvojni politiki in politiki zunanje pomoči Evropske unije ter njunem izvajanju v letu 2013 (COM(2014)0501), sprejetega 13. avgusta 2014, in spremnih dokumentov,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2012 ter politiki Evropske unije na tem področju[4],

–   ob upoštevanju smernic Evropske unije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 23. junija 2014 o deseti obletnici smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o ukrepih EU za zaščito zagovornikov človekovih pravic[5],

–  ob upoštevanju svojih nujnih resolucij o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in pravne države,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2014 o prednostnih nalogah EU za 25. sejo Sveta Združenih narodov za človekove pravice[6],

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 2. aprila 2014 o 69. zasedanju generalne skupščine Združenih narodov[7],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2011 o podpori EU Mednarodnemu kazenskemu sodišču: soočanje z izzivi in reševanje težav[8],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. julija 2014 o kaznivem dejanju agresije[9],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2011 o zunanjih politikah EU v prid demokratizaciji[10],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2013 o svobodi tiska in medijev po svetu[11],

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske komisije in podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 8. marca 2011 z naslovom Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo z državami Južnega Sredozemlja (COM(2011)0200),

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN z dne 20. decembra 2010 o moratoriju na izvajanje smrtne kazni[12],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2014 o odpravi mučenja v svetu[13],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje[14],

–  ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta OZN št. 1325, 1820, 1888, 1889 in 1960 o ženskah, miru in varnosti,

–  ob upoštevanju poročila o kazalnikih EU za celovit pristop k izvajanju resolucij Varnostnega sveta OZN št. 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti na ravni EU, ki ga je Svet sprejel 13. maja 2011,

–  ob upoštevanju vodilnih načel o podjetništvu in človekovih pravicah: izvajanje okvira Združenih narodov za varovanje, spoštovanje in pomoč, ki jih je Svet OZN za človekove pravice podprl v svoji resoluciji št. 17/4 z dne 16. junija 2011,

–  ob upoštevanju sektorskih smernic IKT (informacijske in komunikacijske tehnologije) za izvajanje vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, ki jih je Komisija objavila 17. junija 2013,

–  ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice z dne 26. junija 2014, v katerem ta poziva k ustanovitvi odprte medvladne delovne skupine, zadolžene za pripravo mednarodnega pravno zavezujočega instrumenta o nadnacionalnih družbah in drugih podjetjih v povezavi s človekovimi pravicami,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih[15],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2006 o klavzuli o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih Evropske unije[16],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih[17],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb[18],

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. maja 2012 z naslovom Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015[19],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. oktobra 2013 o kastnem razlikovanju[20],

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske komisije in podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 5. marca 2014 z naslovom Odgovorno pridobivanje mineralov z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem: za celostni pristop EU (JOIN(2014)0008),

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti korupciji (MKZNPK),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2013 o korupciji v javnem in zasebnem sektorju: vpliv na človekove pravice v tretjih državah[21],

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o celostnem pristopu EU z dne 12. maja 2014,

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 18. aprila 2013 o načelu Združenih narodov „odgovornost zaščititi“ (R2P)[22],

–  ob upoštevanju člena 132(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0023/2015),

A.  ker je člen 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) še utrdil zaveze EU, da oblikuje skupno zunanjo in varnostno politiko v skladu z načeli demokracije, pravne države, univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanjem človekovega dostojanstva, načeli enakosti in solidarnosti ter načelom spodbujanja mednarodnega prava in pravosodja ob spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter mednarodnega prava; ker je v členu 6 PEU je določeno, da „Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin“;

B.  ker člen 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da trgovinska politika EU temelji na načelih in ciljih zunanjega delovanja EU;

C.  ker so spoštovanje, spodbujanje in varovanje univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic temelji zunanje in varnostne politike EU; ker univerzalnost človekovih pravic resno izpodbijajo številni avtoritarni režimi, zlasti v večstranskih forumih;

D.  ker več kot polovica svetovne populacije še vedno živi v nedemokratičnih režimih in ker se je svoboda po svetu v zadnjih letih nenehno zmanjševala;

E.  ker demokratičnih režimov ne določa le organizacija volitev, temveč tudi spoštovanje pravne države, svoboda govora, spoštovanje človekovih pravic, neodvisno sodstvo in nepristranska uprava;

F.  ker bo večja skladnost notranje in zunanje politike EU na področju demokracije in človekovih pravic okrepila verodostojnost Unije v njenih zunanjih odnosih in na mednarodnem prizorišču;

G.  ker je nova podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko izjavila, da bodo človekove pravice ena njenih glavnih prednostnih nalog in da jih namerava uporabiti kot vodilo pri vseh odnosih s tretjimi državami; ker je prav tako ponovno izrazila zavezanost EU k spodbujanju človekovih pravic na vseh področjih zunanjih odnosov, in sicer brez izjeme; ker bosta sprejetje novega akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo ter podaljšanje mandata posebnega predstavnika EU za človekove pravice na dnevnem redu EU v začetku leta 2015;

H.  ker je Svet 23. junija 2014 sprejel letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013, v katerem je zajel prvo polno leto izvajanja Strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje; ker je bilo leto 2013 tudi prvo polno leto novega mandata posebnega predstavnika EU za človekove pravice; ker bi moral ta predstavnik v okviru svoje funkcije Unijo podpirati pri usklajevanju njenih dejavnosti, da bi njeno delovanje na področju spodbujanja spoštovanja človekovih pravic po vsem svetu, zlasti pravic žensk, postalo bolj jasno in vidno;

I.  ker so letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013 in dogodki po obdobju, zajetem v njem, jasen opomnik o visoki človeški ceni, ki jo povzroča nespoštovanje človekovih pravic; ker nespoštovanje človekovih pravic v tretjih državah negativno vpliva na EU, ko skupaj s pomanjkanjem legitimne demokratične udeležbe vodi k nestabilnosti, propadu držav, humanitarnim krizam in oboroženim spopadom, kar so pojavi, na katere se je EU dolžna odzvati;

J.  ker je sestavni del zunanje politike EU njena zavezanost učinkoviti večstranskosti, v središču katere je OZN, izhaja pa iz prepričanja, da je večstranski sistem, ki temelji na univerzalnih pravilih in vrednotah, najboljši način za spoprijemanje s svetovnimi krizami, izzivi in grožnjami;

K.  ker so EU in njene države članice tesne zaveznice Mednarodnega kazenskega sodišča že od njegove ustanovitve ter ga finančno, politično, diplomatsko in logistično podpirajo, obenem pa spodbujajo univerzalnost Rimskega statuta in branijo njegovo integriteto, da bi bilo to sodišče še bolj neodvisno;

L.  ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 17. julija 2014 ponovno izrazil močno podporo sprejetju sprememb Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča iz Kampale, vključno s spremembami glede kaznivega dejanja agresije, in pozval vse države članice EU k njihovi ratifikaciji in vključitvi v nacionalno zakonodajo; ker bo sprememba glede kaznivega dejanja agresije prispevala k uveljavitvi načela pravne države na mednarodni ravni in pripomogla k mednarodnemu miru in varnosti, saj bo odvračala od nezakonite uporabe sile in tako dejavno prispevala k preprečevanju takšnih kaznivih dejanj in utrditvi trajnega miru;

M.  ker bo 59. zasedanje Komisije OZN za položaj žensk, ki bo od 9. do 20. marca 2015 v New Yorku, osredotočeno na nadaljnje ukrepe v zvezi s pekinško izjavo in izhodišči za ukrepanje, vključno s sedanjimi izzivi, ki ogrožajo njihovo izvajanje in s tem dosego enakosti spolov in krepitev vloge žensk, pa tudi na priložnosti za dosego enakosti spolov in krepitev žensk v programu razvojnih ciljev tisočletja za obdobje po letu 2015;

N.  ker je brezplačno osnovnošolsko izobraževanje za vse otroke temeljna pravica, ki jo določa Konvencija OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989; ker izobraževanje otrok in odraslih pripomore k zmanjševanju revščine in umrljivosti otrok ter spodbujanju dobrih okoljskih praks; ker je dostop do izobraževanja za vse neločljivo povezan z razvojnim ciljem tisočletja glede enakosti spolov, zlasti kar zadeva dokončanje izobraževanja na osnovni ravni; ker ta cilj še zdaleč ni dosežen;

O.  ker so v času oboroženih spopadov ženske in otroci, tudi begunke in begunski otroki, prosilci za azil in osebe brez državljanstva, med najranljivejšimi družbenimi skupinami in ker so se zelo povečale tveganja, ki so jim med humanitarnimi krizami izpostavljena razseljena najstniška dekleta;

P.  ker nobene vrste diskriminacije in nasilja nad ženskami, vključno s spolno zlorabo, pohabljanjem spolnih organov, prisilnimi porokami, tako imenovanimi zločini iz časti, komercialnim spolnim izkoriščanjem žensk in nasiljem v družini, nikoli ne bi smeli upravičevati z nobenim političnim, družbenim, verskim ali kulturnim razlogom na podlagi ljudske ali plemenske tradicije;

Q.  ker obstaja jasna povezava med korupcijo in kršitvami človekovih pravic; ker korupcija v javnem in zasebnem sektorju povzroča in povečuje neenakost in diskriminacijo, s tem pa preprečuje enakopravno uživanje državljanskih, političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic; ker je dokazano, da so korupcijska dejanja pogosto povezana s kršitvami človekovih pravic, zlorabo moči in pomanjkanjem odgovornosti;

R.  ker so pravice delavcev in sindikalne pravice po vsem svetu resno ogrožene, način poslovanja podjetij pa močno vpliva na pravice delavcev, skupnosti in potrošnikov v Evropi in zunaj nje; ker mednarodno pravo o človekovih pravicah državam nalaga obveznost, da varujejo človekove pravice ter zagotavljajo, da dejavnosti korporacij v njihovi jurisdikciji ne kršijo človekovih pravic in da so žrtvam na voljo učinkovita pravna sredstva;

S.  ker ima poslovna skupnost veliko vlogo pri spodbujanju človekovih pravic in ker so takšna prizadevanja zelo zaželena in bi jih morale podpirati javne institucije po vsem svetu; ker bi bilo treba spodbujanje človekovih pravic obravnavati kot platformo za sodelovanje med vlado in zasebnim sektorjem;

T.  ker je v okrepljenem splošnem sistemu preferencialov (GSP+) za tretje države potrebna klavzula o spoštovanju mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in pravicah delavcev;

U.  ker člen 16 Splošne deklaracije o človekovih pravicah določa, da imajo polnoletni moški in ženske brez omejitev glede na raso, državljanstvo ali vero pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino ter da so upravičeni do enakih pravic v zvezi z zakonsko zvezo, tako med zakonsko zvezo kot tudi, ko ta preneha, ter da se sme zakonska zveza skleniti samo s svobodno in polno privolitvijo obeh bodočih zakoncev;

V.  ker člen 14 Splošne deklaracije o človekovih pravicah priznava pravico oseb, da v drugih državah zaprosijo za azil pred preganjanjem; ker Konvencija OZN o statusu beguncev jasno določa, da so vsi begunci upravičeni do posebne zaščite in da nobena država begunca ne sme izgnati ali prisilno vrniti na ozemlje, kjer mu grozi preganjanje ali kjer bi bila ogrožena njegovo življenje ali svoboda;

W.  ker člen 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah priznava svobodo misli, vesti in veroizpovedi; ker je število incidentov, povezanih s svobodo veroizpovedi ali prepričanja, močno naraslo, med drugim tudi zaradi vse večjega števila konfliktov z versko razsežnostjo;

X.  ker člen 25 Splošne deklaracije o človekovih pravicah priznava, da ima vsaka oseba pravico do „življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo“, v okviru katere sta materinstvo in otroštvo upravičena do posebne oskrbe in pomoči in ki vključuje zdravniško oskrbo; ker Konvencija OZN o otrokovih pravicah, ki jo je izmed vseh sporazumov o človekovih pravicah ratificiralo največ držav, letos praznuje 25. obletnico; ker resolucija Sveta OZN za človekove pravice 26/28 poziva, naj se na naslednjem zasedanju socialnega foruma Sveta OZN za človekove pravice v ospredje postavi dostop do zdravil v okviru pravice vsakogar, da uživa najvišji dosegljiv standard telesnega in duševnega zdravja; ker je v ustanovni listini Svetovne zdravstvene organizacije zapisano, da je uživanje najvišjega dosegljivega standarda zdravja ena od temeljnih pravic vsakega človeka ne glede na raso, vero, politično prepričanje, ekonomski ali socialni položaj;

Y.  ker bodo vplivi podnebnih sprememb, kot so vse višje temperature, dvig morske gladine in skrajnejše podnebne razmere, okrepili izzive svetovne nestabilnosti in posledično grožnjo resnih kršitev človekovih pravic;

Z.  ker je dostop do neoporečne pitne vode in sanitarnih storitev človekova pravica, ki izhaja iz pravice do ustreznega življenjskega standarda in je neločljivo povezana s pravico do najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja ter pravico do življenja in človekovega dostojanstva; ker približno 2,6 milijarde ljudi – polovica sveta v razvoju – nima niti stranišča, ki bi zadostilo osnovnim higienskim pogojem, 1,1 milijarde ljudi pa nima dostopa do pitne vode;

Aa.  ker je to poročilo, čeprav je pripravljeno v odziv na letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013, ki ga je sprejel Svet, v prihodnost usmerjena analiza dejavnosti EU na tem področju politike; ker je Parlament v svojih resolucijah o prejšnjih letnih poročilih in o pregledu strategije EU na področju človekovih pravic poudaril potrebo po nadaljnjem razmisleku o lastnih praksah, povezanih z vključevanjem človekovih pravic v svoje dejavnosti, z nadaljnjim ukrepanjem na podlagi svojih nujnih resolucij o kršitvah demokracije, človekovih pravic in pravne države ter s spremljanjem spoštovanja klavzul o demokraciji in človekovih pravicah v vseh sporazumih, ki jih je EU sklenila s tretjimi državami;

Osrednja vloga človekovih pravic v zunanjih politikah EU

1.  opominja, da preambula Listine Evropske unije o temeljnih pravicah potrjuje, da EU posameznika in človekovo dostojanstvo postavlja v središče svojih dejavnosti;

2.  poziva vse institucije EU in države članice, naj človekovim pravicam namenijo osrednjo vlogo v vseh odnosih EU s tretjimi državami, vključno s strateškimi partnericami, ter v vseh izjavah oziroma na vseh srečanjih na visoki ravni; v skladu z jasnimi zavezami, ki jih določata člen 21 PEU in strateški okvir EU za človekove pravice in demokracijo, poudarja pomen učinkovitega, doslednega in usklajenega izvajanja politike EU na področju človekovih pravic; izreka pohvalo novi podpredsednici/visoki predstavnici za jasno izraženo odločno zavezo za izvajanje teh načel;

3.  poudarja, da je pomembno, da države članice enotno podprejo nedeljivost, nedotakljivost in univerzalnost človekovih pravic ter zlasti ratifikacijo vseh mednarodnih instrumentov na področju človekovih pravic, ki jih je vzpostavila OZN; poziva, naj EU v skladu s členom 21 PEU podpira nedeljivost in nedotakljivost človekovih pravic, tudi tistih, ki so zapisane v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah; poziva EU, naj nadalje spodbuja splošne standarde človekovih pravic kot temelj za svoje sodelovanje s tretjimi državami in regionalnimi organizacijami, tako v političnih dialogih in dialogih na področju človekovih pravic kot v trgovinskih pogajanjih;

4.  pozdravlja odločitev Komisije, da pravno državo postavi v središče širitvenega procesa; poziva EU, naj v celotnem procesu širitve pozorno spremlja izvajanje določb o varovanju človekovih pravic in pravic oseb, ki pripadajo manjšinam;

5.  vendar svari pred nenamernimi posledicami nenehnega širjenja seznama človekovih pravic in vključevanja ideološko ali politično spornih vprašanj, saj bi to lahko zmanjšalo splošno podporo sami ideji univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic;

6.  poudarja, da bi morala EU poleg človeškega trpljenja upoštevati tudi vse posledice nespoštovanja človekovih pravic, ko to nespoštovanje skupaj s pomanjkanjem legitimne demokratične udeležbe vodi k nestabilnosti, korupciji, propadu držav, humanitarnim krizam ali oboroženim spopadom, kar so pojavi, ki spodkopavajo prizadevanja Unije na področju njene razvojne politike in na katere so se EU ali njene države članice dolžne odzvati v okviru zunanje in varnostne politike; v zvezi s tem pozdravlja nedavna prizadevanja EU, da kršitve človekovih pravic vključi v sistem zgodnjega opozarjanja, povezan s preprečevanjem kriz; vendar poziva k okrepljenemu preventivnemu delovanju ter poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Komisijo in države članice, naj razvijejo element preprečevanja kriz, ki bo temeljil na človekovih pravicah, ki bi moral postati del celovitega pristopa EU k zunanjim konfliktom in krizam in ki bi ga bilo treba vključiti v prihodnjo spremenjeno evropsko varnostno strategijo;

7.  meni, da bi morala EU skupaj s svojimi delegacijami prepoznavati zgodnje opozorilne znake, kot so zatiranje manjšin in kršitve človekovih pravic, ki namigujejo na morebitne konflikte in humanitarne katastrofe; poziva EU, naj razvije najboljše prakse za spodbujanje in varstvo človekovih pravic v razmerah po nesrečah in konfliktih, pri čemer naj bo posebej pozorna na invalide, ženske, otroke in druge ranljive skupine, in sicer z zagotavljanjem podatkov in sprejemanjem ustreznih ukrepov v konkretnih primerih z invalidi, razpoložljivostjo načrtov za zmanjševanje tveganja nesreč, ki bi upoštevali vprašanje invalidnosti, usposabljanjem ustreznega osebja in povečanjem deleža dostopnih zaklonišč in zatočišč v sili, pri tem pa naj nameni poudarek vključevanju človekovih pravic v prizadevanja za pomoč, obnovo in rekonstrukcijo, obenem pa spoštuje humanitarna načela humanosti, nepristranskosti, nevtralnosti in neodvisnosti, pa tudi na potrebah temelječ pristop k humanitarni pomoči;

8.  spodbuja EU, naj zagotovi sinergijo med priložnostmi za podporo, ki jih ponujajo instrument za stabilnost, evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) ter Evropska ustanova za demokracijo;

9.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi naraščanja števila resnih kršitev človekovih pravic zaradi terorizma po vsem svetu; opozarja na poročilo iz leta 2014, v katerem je bil v letu 2013 zabeležen 62-odstotni porast terorističnih dejavnosti v primerjavi z letom 2012 in povečanje števila držav, ki so jih prizadela teroristična dejanja, v katerih je bilo ubitih več kot 50 ljudi, s 15 na 24; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj glede na povečanje terorističnih dejavnosti bolje in učinkoviteje sodelujeta z vladami v boju proti vsem oblikam terorizma;

10.  vztraja, da pomenijo zanikanje genocida in drugih zločinov proti človeštvu ter rasistična in ksenofobna dejanja ali versko sovraštvo jasno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter bi jih morali obsoditi;

11  poziva visoko predstavnico/podpredsednico Federico Mogherini in zunanje ministre EU, naj na dnevni red Sveta za zunanje zadeve redno uvrščajo razpravo o prizadevanjih EU za izpustitev zagovornikov človekovih pravic, novinarjev, političnih aktivistov in drugih, ki mirno uveljavljajo svoje pravice;

Letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu kot orodje poročanja za politiko EU na področju človekovih pravic in demokracije

12.  pozdravlja, da je Svet sprejel letno poročilo EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013; poziva novo podpredsednico/visoko predstavnico, naj sprejme zavezo za prihodnost, da bo sodelovala na dveh posebnih letnih razpravah na plenarnih zasedanjih Parlamenta o politiki EU na področju človekovih pravic in demokracije, predstavila poročilo EU in se odzvala na poročilo Parlamenta;

13.  meni, da je obžalovanja vredno, da Komisija ni pisno odgovorila na zgoraj omenjeno resolucijo Parlamenta o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2012, ter meni, da so takšni pisni odgovori izjemno pomembni za medinstitucionalno sodelovanje na tem področju in jih ni mogoče nadomestiti z razpravo na plenarnem zasedanju, ki omogoča manj časa za premislek in za sistematičen odgovor na vse točke, ki jih je izpostavil Parlament;

14.  izreka pohvalo ESZD in Komisiji za njuno celovito in jasno poročanje o ukrepih EU, izvedenih v obdobju poročanja; vendar ponavlja svoje stališče, da bi morala zlasti poročila o posameznih državah omogočati pregled ključnih pozitivnih in negativnih trendov ter ocenjevanje učinkovitosti ukrepov EU; ugotavlja, da bi temeljitejše javno poročanje, ki bi zlasti temeljilo na prednostnih nalogah in kazalnikih, opredeljenih v doslej zaupnih strategijah EU za posamezne države na področju človekovih pravic, spodbudilo večjo doslednost pri izvajanju pogojenosti s človekovimi pravicami in ocenjevanju učinka politik EU na človekove pravice;

15.  še vedno meni, da bi si morale institucije EU skupaj prizadevati za izboljšanje oblike letnega poročila o človekovih pravicah in demokraciji v svetu, da bi omogočile, da doseže širšo javnost, ob tem pa ohrani izčrpnost kot poročilo o izvajanju Strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje; ponovno izraža, da se je pripravljen udeležiti dejavnega in konstruktivnega sodelovanja med institucijami EU pri pripravi prihodnjih poročil; ponovno zahteva, da se v letno poročilo vključi oddelek o tem, kako države članice izvajajo akcijski načrt;

Izvajanje strateškega okvira in akcijskega načrta EU

16.  znova izraža, da ceni Strateški okvir EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijski načrt za njegovo izvajanje, ki ju je Svet sprejel leta 2012, saj predstavljata pomemben mejnik pri uvajanju novosti v razvoju politik in pri utrjevanju zavezanosti EU k vključevanju človekovih pravic v vse zunanje politike EU brez izjeme, kar je obveznost, določena s Pogodbo;

17.  opozarja, da so človekove pravice postale bistvena sestavina zunanjega delovanja EU in pomemben del njene podobe v dvostranskih, večstranskih in institucionalnih odnosih;

18.  ceni prizadevanja ESZD in Komisije, da Parlamentu poročata o izvajanju prvega akcijskega načrta EU na področju človekovih pravic in demokracije; poziva podpredsednico/visoko predstavnico ter ESZD, naj v pregled in posvetovanja pred sprejetjem novega akcijskega načrta, ki bo začel veljati v začetku leta 2015, vključita države članice, Komisijo, Parlament, civilno družbo ter regionalne in mednarodne organizacije; pozdravlja razprave, namenjene boljšemu prednostnemu razvrščanju ciljev v novem akcijskem načrtu ter izboljšanju preglednosti, učinkovitosti in skladnosti tega orodja zunanje politike EU, vendar svari pred krčenjem področja uporabe akcijskega načrta in zmanjšanjem ambicij v zvezi z vključevanjem vprašanja človekovih pravic na vseh področjih politike EU;

19.  spodbuja vse strani, vključene v zunanje delovanje EU, naj prevzamejo odgovornost za zunanjo politiko EU na področju človekovih pravic in njena različna orodja ter zagotovijo, da se bodo človekove pravice upoštevale na medsektorski ravni, med drugim z organizacijo rednih usposabljanj o človekovih pravicah za ustrezne uradnike;

20.  izraža posebno zaskrbljenost glede izvajanja zaveze, izražene v strateškem okviru, da bo človekovim pravicam namenjena osrednja vloga v odnosih EU z vsemi tretjimi državami, tudi njenimi strateškimi partnericami; zato poziva podpredsednico/visoko predstavnico ter ESZD, naj namenita posebno pozornost izvajanju te zaveze in zagotavljanju, da se človekove pravice in demokracija vključujejo v odnose EU z njenimi strateškimi partnericami v pomembnih kontekstih, kot so srečanja na vrhu in sklepi Sveta; poleg tega priporoča, da EU vsakič, ko partnerska država, s katero je bil sklenjen sporazum, hudo krši človekove pravice, učinkoviteje ukrepa in izvede ustrezne sankcije, kot je navedeno v določbah o človekovih pravicah v sporazumu, vključno z morebitno (začasno) prekinitvijo izvajanja sporazuma;

21.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico naj v sodelovanju z vsemi ostalimi komisarji pripravi program, ki bo človekove pravice vključeval v različne dejavnosti EU, zlasti na področju razvoja, migracij, okolja, zaposlovanja, zaščite podatkov na internetu, trgovine, naložb, tehnologije in poslovanja;

22.  pozdravlja dejstvo, da je podpredsednica/visoka predstavnica javno izjavila, da je treba pregledati strategijo EU za vse njene strateške partnerice, vključno s Kitajsko in Rusijo, ter jo poziva, naj v svojem mandatu v ospredje postavi človekove pravice v takšnih državah, tako da pojasni, da hude kršitve človekovih pravic ogrožajo dvostranske odnose med EU in njenimi strateškimi partnericami;

Mandat posebnega predstavnika EU za človekove pravice

23.  se zaveda pomembnosti mandata prvega posebnega predstavnika EU za človekove pravice ter čestita trenutnemu imetniku mandata za doslej opravljeno delo; spodbuja posebnega predstavnika, naj še naprej krepi prepoznavnost EU in njeno sodelovanje z ustreznimi večstranskimi in regionalnimi mehanizmi za človekove pravice (OZN, Svet Evrope, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, Združenje držav jugovzhodne Azije, Afriška unija in Organizacija islamske konference), spodbuja ključne tematske prednostne naloge EU, ki jih odražajo smernice EU o človekovih pravicah, si prizadeva za krepitev vloge civilne družbe po vsem svetu ter prispeva k vključevanju, skladnosti, doslednosti in učinkovitosti politike EU na področju človekovih pravic, pri čemer naj vzpostavi ustrezno ravnovesje med tiho in javno diplomacijo; priznava, da je treba povečati prepoznavnost vloge posebnega predstavnika EU za človekove pravice, ki mora imeti pristojnost dajanja pobude in javnega nastopanja, pri čemer se opira na različne službe v okviru institucij EU, da se zagotovi ustrezno usklajevanje;

24.  poziva Svet, naj kot splošno načelo sprejme vključitev sistematičnega sodelovanja s posebnim predstavnikom EU za človekove pravice v mandat bodočih posebnih predstavnikov EU za geografska območja;

25.  zahteva, da se mandat posebnega predstavnika EU za človekove pravice nadaljuje, da bi ta funkcija postala stalna, in mu zagotovi zadostna sredstva, da bo lahko v celoti izvajal svojo vlogo, vključno z javno diplomacijo;

Notranja in zunanja usklajenost v politiki EU na področju človekovih pravic in demokracije

26.  poudarja, da je treba pri izvajanju politike EU na področju človekovih pravic dosledno upoštevati obveznosti iz Pogodbe, zagotoviti usklajenost notranje in zunanje politike ter se izogibati dvojnim merilom; zato poziva k sprejetju sklepov Sveta za zunanje zadeve o človekovih pravicah v zvezi s strateškimi partnerji; v zvezi s tem poziva k vzpostavitvi enotnih najnižjih pragov v zvezi z vprašanji človekovih pravic, ki jih morajo države članice in uradniki EU obravnavati v pogovorih s svojimi strateškimi sogovorniki, ob upoštevanju okoliščin v posamezni državi;

27.  poudarja, da je skladnost delovanja EU v zvezi s tretjimi državami pogoj za njeno verodostojnost in s tem učinkovitost ter da razlike in neskladja škodujejo učinkovitosti njenega delovanja, njena sporočila o človekovih pravicah pa so zaradi njih včasih nerazumljiva; opozarja, da je skladnost, kljub številnim težavam, ki se pojavljajo, še vedno prednostni cilj zunanje politike in mora biti glavna naloga vseh njenih nosilcev;

28.  poleg tega ugotavlja, da je bistveno, da zahteve glede človekovih pravic, ki jih EU postavlja v svojih odnosih s tretjimi državami, na enak način veljajo tudi za države članice; v zvezi s tem opominja, da Parlament sprejme letno poročilo o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji, ki ga pripravi Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve;

29.  poziva ESZD, naj okrepi upravljanje in nadzor skladov EU za varovanje človekovih pravic ter odgovornost v zvezi z njimi;

30.  opozarja na velike izzive, ki jih predstavlja priključitev Krima k Rusiji in nadaljnja vojaška prisotnost v vzhodni Ukrajini; poudarja, da je ta politika agresije nadaljevanje zdrsa Rusije v avtoritaren režim, pri čemer se razmere na področju človekovih pravic v državi slabšajo; poudarja, da Rusija sedaj predstavlja „strateški izziv“ za EU in da več ne izpolnjuje meril za strateško partnerstvo;

31.  poziva EU, naj učinkovito obravnava notranje izzive na področju človekovih pravic, kot so položaj Romov, ravnanje z begunci in migranti, diskriminacija oseb LGBTI, pogoji v priporih ter svoboda medijev v državah članicah, da bi ohranila verodostojnost in skladnost svoje zunanje politike na področju človekovih pravic; meni, da je obžalovanja vredno, da romska manjšina še naprej ostaja tarča diskriminacije, rasizma in socialnega izključevanja, tako znotraj EU kot v državah kandidatkah na Zahodnem Balkanu in v Turčiji; s tem v zvezi ugotavlja, da je spoštovanje pravic manjšin eden ključnih izzivov, ki jih je Komisija opredelila v strategiji širitve za obdobje 2014–2015;

Orodja politike EU na področju človekovih pravic

Strategije za posamezne države na področju človekovih pravic in vloga delegacij EU

32.  izreka pohvalo ESZD za uspešno dokončanje prvega cikla strategij za posamezne države na področju človekovih pravic, ki so bile oblikovane z odločnim poudarkom na prevzemanju odgovornosti na ravni delegacij EU; vendar meni, da je obžalovanja vredno, da je še vedno prisotno pomanjkanje preglednosti v zvezi z vsebino strategij za posamezne države, zlasti nezmožnost ustreznega obveščanja Parlamenta, ter ponovno poziva, naj se javno objavijo vsaj ključne prednostne naloge iz strategije za vsako državo in naj se Parlamentu na primeren način omogoči dostop do strategij, da bi zagotovili ustrezno raven nadzora; spodbuja ESZD, naj sprejme kazalnike za ocenjevanje učinkovitosti strategij za posamezne države in poglavja v letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu, posvečena posameznim državam, v večji meri obravnava kot poročila o izvajanju teh strategij; opominja na zavezo EU, da bo zagotovila upoštevanje strategij za posamezne države na področju človekovih pravic na vseh ravneh oblikovanja politik s tretjimi državami, vključno z dialogi na področju človekovih pravic in političnimi dialogi;

33.  poudarja, da bi morale delegacije EU pripraviti letno poročilo o svojih dejavnostih na področju človekovih pravic;

34.  pozdravlja, da je mreža kontaktnih točk za človekove pravice in uradnikov za zvezo za zagovornike človekovih pravic v delegacijah EU skoraj popolnoma vzpostavljena; poziva podpredsednico/visoko predstavnico ter ESZD, naj pripravita jasne operativne smernice glede svoje vloge v delegacijah, da bi jim omogočili, da v celoti uresničijo svoj potencial, ustvarili verodostojne standarde in preprečili neskladja med delegacijami EU;

35.  poziva k okrepitvi sodelovanja med diplomatskimi mrežami držav članic in delegacijami EU po svetu, da bi prispevali k razpravam delovnih skupin za človekove pravice v tretjih državah;

36.  poziva ESZD, naj zagotovi, da se na primere zaprtih zagovornikov človekovih pravic opozori na vseh srečanjih med EU in tretjimi državami na visoki ravni, tudi zasedanjih svetov za sodelovanje/pridružitvenih svetov; vztraja, da bi morale vse strategije za posamezne države na področju človekovih pravic med EU in tretjimi državami vključevati oddelek o zaprtih zagovornikih pravic;

37.  opominja na zavezo za vključitev človekovih pravic v vse ocene učinka, ki jih pripravi EU; vztraja, da je ta zaveza potrebna za zagotovitev, da EU spoštuje, varuje in uresničuje človekove pravice ter da se njene zunanje politike in dejavnosti oblikujejo in izvajajo tako, da utrjujejo človekove pravice v tujini; poziva EU, naj okrepi posvetovanje in usklajevanje s civilno družbo in institucijami EU, da bi izboljšala kakovost in sistematičnost ocen učinka na človekove pravice;

Dialogi in posvetovanja o človekovih pravicah

38.  ponovno izraža svojo podporo posebnim dialogom o človekovih pravicah kot orodju politike EU na področju človekovih pravic, v kolikor ti niso sami sebi namen, temveč sredstvo za zagotovitev posebnih zavez in dosežkov s strani sogovornika; priznava pomen sodelovanja v posebnih dialogih o človekovih pravicah zlasti s tistimi državami, ki imajo na tem področju resne težave; vendar poudarja, da mora EU oblikovati jasne politične sklepe, ko dialog o človekovih pravicah ne prinaša pozitivnih rezultatov, ker sogovornik ni pripravljen sodelovati v dobri veri ali se resnično zavezati k reformam, ter več pozornosti nameniti javni diplomaciji, da bi zagotovila, da verodostojnost politike EU na področju človekovih pravic v očeh javnosti ni ogrožena; svari tudi pred tem, da bi razprave o človekovih pravicah ločili od dialoga na visoki politični ravni; vztraja, da mora EU učinkovito ter na odgovoren in pregleden način opozoriti na posamezne primere zagovornikov človekovih pravic, ki so ogroženi ali zaprti, in političnih zapornikov; v primeru hudih kršitev človekovih pravic poziva, naj se to vprašanje postavi v središče političnih dialogov na vseh ravneh;

39.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj oblikuje celovit mehanizem pregleda, ki bi pomagal vrednotiti dialoge glede na neuspeh pri doseganju pomembnih in oprijemljivih rezultatov; nadalje spodbuja EU, naj okrepi svoj mehanizem referenčnih vrednosti, da bi lahko merili uspeh in povečali učinkovitost dialogov, kar bi državam z resnimi težavami na področju človekovih pravic pomagalo, da se približajo mednarodnim standardom na področju človekovih pravic; glede na to, da na primer dialog med EU in Kitajsko na področju človekovih pravic ni prinesel pomembnih in oprijemljivih rezultatov in glede na nedavne dogodke v Hongkongu, poziva EU, naj pregleda svojo strategijo na področju človekovih pravic ter sprejme bolj skladen, enoten in strateški pristop glede človekovih pravic;

40.  izraža obžalovanje, ker zaradi različnih struktur, formatov, pogostosti in metod izmenjav ter njihove zaupnosti ni pravega mehanizma spremljanja in ocenjevanja tovrstnih dialogov niti kazalnikov napredka; priporoča razjasnitev ciljev posameznih dialogov in ocenjevanje rezultatov ob posvetovanju s Parlamentom;

41.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej sodeluje z vsemi državami, s katerimi trenutno potekajo dialogi o človekovih pravicah, ter od zadevnih organov zahteva konkretne zaveze in spremlja ukrepanje na podlagi zahtev, podanih med posvetovanji;

Smernice EU o človekovih pravicah

42.  pozdravlja dejstvo, da je Svet leta 2013 sprejel smernice EU za človekove pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev ter smernice EU o svobodi veroizpovedi ali prepričanja, v letu 2014 pa smernice EU o svobodi izražanja na spletu in drugje;

43.  opozarja, da se s sprejetjem smernic ne sme vnesti selektivnost v sistem človekovih pravic, saj morata načeli univerzalnosti in nedeljivosti ostati bistvenega pomena; poziva Komisijo, naj pojasni postopek izbora tematik, ki jih pokrivajo smernice, tako da v sodelovanju s Parlamentom in predstavniki civilne družbe določi merila za izbiro;

44.  poziva Komisijo, naj dopolni smernice, tako da zagotovi boljšo berljivost z uskladitvijo vsebine in oblike smernic, ki bi morale določati cilje, merila, načine, časovne razporede in kazalnike ter vključevati redno ocenjevanje; v tem smislu opozarja, da je Parlament nedavno priporočil „učinkovito in ciljno naravnano“ izvajanje smernic glede mučenja;

45.  priporoča večjo udeležbo akterjev civilne družbe pri pripravi, ocenjevanju in reviziji smernic;

46.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj sprejmeta ustrezne ukrepe za izvajanje in ocenjevanje smernic EU na ravni držav; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj nenehno usposabljajo in ozaveščajo uslužbence Evropske službe za zunanje delovanje in delegacij EU ter diplomate držav članic, da bi zagotovili, da smernice EU na področju človekovih pravic dosegajo želen učinek pri oblikovanju dejanskih politik na terenu;

Politike EU v podporo demokratizaciji in volitvam

47.  poudarja, da demokratičnih režimov ne določa le organizacija volitev, temveč tudi spoštovanje pravne države, svoboda govora, spoštovanje človekovih pravic, neodvisno sodstvo in nepristranska uprava; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj podpirata demokratične procese, začete v tretjih državah; s tem v zvezi poudarja pomen nadaljnjega ukrepanja na podlagi poročil in priporočil misij za opazovanje volitev, tako da se ta vključijo v okvir sodelovanja EU s posamezno državo za podporo demokraciji in da se glavnemu opazovalcu v okviru naknadnega spremljanja izvajanja priporočil dodeli posebna vloga, pri čemer bi to moralo biti skladen del celostnega pristopa Parlamenta za podporo demokraciji in imeti podporo stalnih organov Parlamenta; opozarja, da imajo misije EU za opazovanje volitev lahko pozitivno vlogo pri zagotavljanju verodostojnosti EU kot partnerice;

48.  poziva EU, naj si še naprej prizadeva za opredelitev najboljših praks na tem področju, da bi podprla in utrdila procese demokratizacije; spodbuja razvoj tako orodij politike kot operativnih orodij, namenjenih uporabi v prednostnih državah, da bi podporne ukrepe za človekove pravice in demokracijo, vključno z ukrepi za preprečevanje konfliktov in mediacijo, na skladen, prožen in verodostojen način vključili v pristop EU;

49.  poudarja, da je treba politično tranzicijo in demokratizacijo združiti s spoštovanjem človekovih pravic, spodbujanjem pravice, preglednosti, odgovornosti, sprave in pravne države ter vzpostavitvijo demokratičnih institucij; poziva EU, naj sistematično podpira svobodno in pošteno izvoljene parlamente; poudarja, da je treba vlagati v politične dialoge med vladajočimi in opozicijskimi strankami;

50.  opozarja, da je Evropska unija po arabski pomladi ponovno opredelila svojo sosedsko politiko do južnega Sredozemlja ter poudarila vlogo civilne družbe in načelo „več za več“, da bi razvila trdnejša partnerstva s svojimi sosedami in usmerjala njihove demokratične reforme in prehode;

51.  meni, da bi moral biti pristop na podlagi uspešnosti „več za več“ vodilno načelo v odnosih EU z vsemi tretjimi državami, da bi morala EU partnerskim državam napredni status podeliti le, če upoštevajo jasne zahteve glede človekovih pravic in demokracije, in da bi ga morala brez omahovanja zamrzniti, če država teh zahtev ne izpolnjuje več;

52.  poziva k učinkoviti uporabi novih tehnologiji in svetovnega spleta, da bi ljudem po vsem svetu v kar največji meri omogočili dostop do informacij o človekovih pravicah in demokraciji ter o programih EU;

53.  pozdravlja delo v pilotnih državah, ki ga je do sedaj opravilo devet delegacij EU, da bi izboljšali skladnost podpore demokraciji v zunanjih odnosih EU, kot je bilo naznanjeno v sklepih Sveta iz let 2009 in 2010 ter zapisano v strateškem okviru in akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo iz leta 2012;

54.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj izboljšata svoje usklajevanje s Parlamentom, kar zadeva drugo generacijo pilotnih držav, da bi zagotovili, da vse institucije EU sodelujejo in združujejo svoje strokovno znanje pri učinkovitem podpiranju demokracije v tretjih državah;

55.  čestita Evropski ustanovi za demokracijo za učinkovito delo na področju spodbujanja demokracije v našem sosedstvu in podpira previdno razširitev njenega mandata na druge družbe, ki si prizadevajo za demokratizacijo; poziva države članice, naj v duhu solidarnosti in zavezanosti zagotovijo zadostna sredstva za proračun Ustanove, da bi lokalnim akterjem na področju demokratičnih sprememb priskrbeli kar najbolj prožno in učinkovito podporo;

56.  poudarja pomen krepitve vloge žensk pri spodbujanju človekovih pravic in demokratičnih reform, podpiranju preprečevanja konfliktov ter utrjevanju politične udeležbe in zastopanosti; v zvezi s tem nadalje ugotavlja, da bi bilo treba upoštevati priporočila iz poročil misij EU za opazovanje volitev v zvezi s polno in enakopravno udeležbo žensk pri procesu volitev in ravnati v skladu z njimi;

57.  opozarja, da je širitev eno od najuspešnejših prizadevanj EU za demokratizacijo, in poudarja, da so pogajanja z zahodnim Balkanom še vedno glavni instrument pomoči tem državam, da oblikujejo polnopravno demokratično družbo;

Podpora EU zagovornikom človekovih pravic

58.  pozdravlja posebne sklepe Sveta o zagovornikih človekovih pravic ob deseti obletnici smernic EU o zagovornikih človekovih pravic; poleg tega izraža pohvalo Komisiji za okrepljeno uporabo sredstev evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice za dodeljevanje nujne pomoči zagovornikom človekovih pravic v neposredni nevarnosti ter jo spodbuja, naj razišče nove načine za podpiranje zagovornikov človekovih pravic; v zvezi s tem opozarja na pomen Evropske ustanove za demokracijo kot orodja za spodbujanje in zaščito borcev za demokracijo, piscev spletnih dnevnikov in novinarjev po vsem svetu;

59.  obžaluje, da sta preganjanje in marginalizacija zagovornikov človekovih pravic še vedno močno razširjena po vsem svetu, zlasti v državah, ki ne priznavajo univerzalnosti človekovih pravic;

60.  poziva EU, naj se posebej osredotoči na vprašanje zaprtih zagovornikov človekovih pravic po svetu in na potrebo EU, da kolektivno okrepi ukrepe, ki bi zagotovili izpustitev teh posameznikov, tako da med drugimi strategijami oblikuje notranjo delovno skupino Evropskega parlamenta, ki bi v tesnem sodelovanju s civilno družbo ves čas pozorno spremljala primere zaprtih aktivistov po vsem svetu;

61.  ponovno poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej ščiti nevladne organizacije, zagovornike človekovih pravic, aktiviste civilne družbe, novinarje in odvetnike z izboljšanjem učinkovitosti dialogov EU o človekovih pravicah in s spodbujanjem tematskih prednostnih nalog EU in smernic o človekovih pravicah; v zvezi s tem spodbuja organizacijo kampanj, s katerimi bi dosegli zagovornike človekovih pravic tudi v bolj oddaljenih območjih tretjih držav, da bi pomagali pri izvajanju ciljev politike EU;

62.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj zagotovita, da bodo nepovratna sredstva in drugi programi EU na voljo ne le velikim nevladnim organizacijam, temveč tudi za izgradnjo lokalnih zmogljivosti; zato poziva, naj se zmanjša upravno breme, obenem pa ohrani odgovornost v izvedbenih in računovodskih postopkih, ter naj se upošteva vse večji pritisk, ki ga na civilno družbo izvajajo represivni režimi; poziva k bolj pragmatičnem pristopu k družbam, ki prehajajo v demokracijo, da bi zagotovili podporo ustreznim organizacijam in posameznikom;

63.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in delegacije EU, naj z zagovorniki človekovih pravic in nevladnimi organizacijami vzpostavijo pristen in pragmatičen političen dialog, usmerjen v iskanje najboljših načinov, da se podpre okolje, spodbudno za njihovo delo; poziva, naj EU okrepi svojo dejavno diplomacijo v tretjih državah in okrepi položaj kontaktnih točk za človekove pravice, da bi človekove pravice vključili v dnevno politično delo ustreznih delegacij EU, in sicer s sistematičnim poimenskim opozarjanjem na politične zapornike, sodelovanjem pri spremljanju sodnih procesov in obiskovanjem zaporov ter spremljanjem sodnih procesov; poudarja, da mora EU uporabljati javno diplomacijo, da bi podprla zagovornike človekovih pravic in pozvala k izpustitvi zaprtih aktivistov na področju človekovih pravic; vztraja, da bi se morali višji predstavniki EU, zlasti podpredsednica/visoka predstavnica, predsednik Sveta, komisarji, posebni predstavniki EU in vladni uslužbenci iz držav članic sistematično sestajati z zagovorniki človekovih pravic, zlasti kadar obiščejo države, v katerih se izvaja pritisk na civilno družbo;

64.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico in zunanje ministre EU, naj organizirajo letno zasedanje Sveta za zunanje zadeve, namenjeno razpravi o prizadevanjih EU za izpustitev zagovornikov človekovih pravic, novinarjev, političnih aktivistov in drugih, ki mirno uveljavljajo svoje pravice, ter posebno pozornost namenijo primerom, ki so izpostavljeni v resolucijah Parlamenta o kršitvah človekovih pravic, demokraciji in pravni državi;

Podpora EU splošnim človekovim pravicam in večstranskim organizacijam za človekove pravice

65.  opozarja na zavezo Parlamenta in njegovega Pododbora za človekove pravice, da bosta podpirala močan večstranski sistem za človekove pravice pod okriljem ZN, vključno s tretjim odborom generalne skupščine, Svetom za človekove pravice in Uradom visokega komisarja ZN za človekove pravice, ter delo povezanih specializiranih agencij ZN, kot je Mednarodna organizacija dela (MOD), in delo v okviru posebnih postopkov ZN;

66.  opozarja, kako pomembne so odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice in njihovo izvajanje v zadevnih državah, kar zadeva spoštovanje in utrjevanje človekovih pravic kot osnovnih vrednot in načel;

67.  ponavlja svoje stališče, da bi bilo treba institucionalizirati prisotnost Parlamenta na zasedanjih generalne skupščine ZN, kot ga je izrazil v svoji resoluciji z dne 7. februarja 2013 o prednostnih nalogah EU v okviru Sveta za človekove pravice, ter meni, da je treba nujno še naprej pošiljati delegacije Evropskega parlamenta na zadevna zasedanja Sveta za človekove pravice in generalne skupščine ZN, in obžaluje, da je bila v letu 2014 ta praksa prekinjena;

68.  ponovno poudarja pomen dejavnega sodelovanja EU v vseh mehanizmih ZN na področju človekovih pravic, zlasti v tretjem odboru generalne skupščine in Svetu za človekove pravice; spodbuja države članice EU, naj to storijo s sopokroviteljstvom in spodbujanjem resolucij, dejavnim sodelovanjem v razpravah in interaktivnih dialogih ter podajanjem izjav; močno podpira vse bolj razširjeno prakso medregionalnih pobud EU;

69.  znova poudarja pomen učinkovitega usklajevanja in sodelovanja med Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo, Parlamentom in državami članicami glede vprašanj na področju človekovih pravic; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zlasti prek delegacij EU v New Yorku in Ženevi poveča usklajenost EU s pravočasnimi in konkretnimi posvetovanji, da bi stališče EU predstavili enotno;

70.  opozarja na pomen delovanja Evropske unije v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ko se ta pripravlja na oceno svojih dosežkov v 40 letih svojega obstoja; poziva h krepitvi povezav med EU, OVSE in Svetom Evrope;

71.  opozarja tudi na pomen dela Sveta Evrope na tem področju in potrebo po tem, da EU – v skladu s Pogodbama – čim prej pristopi k Evropski konvenciji o človekovih pravicah;

72.  ponovno opozarja na pomen vključevanja dela, opravljenega v New Yorku in Ženevi v okviru generalne skupščine ZN, tretjega odbora in Sveta za človekove pravice, v zadevne notranje in zunanje dejavnosti EU, da bi zagotovili usklajenost;

Politika EU o mednarodnem kazenskem pravosodju in Mednarodnem kazenskem sodišču

73.  ponovno izraža svojo popolno podporo delu Mednarodnega kazenskega sodišča v okviru njegove vloge pri odpravi nekaznovanja storilcev najhujših kaznivih dejanj, ki zadevajo mednarodno skupnost, ter pri zagotavljanju pravice za žrtve vojnih zločinov, zločinov proti človeštvu in genocida; ostaja pozoren na kakršne koli poskuse spodkopavanja njegove legitimnosti ali neodvisnosti; opozarja na njegovo bistveno vlogo v dvojnem postopku pravice in sprave; poziva EU in njene države članice, naj sodelujejo s tem sodiščem ter mu zagotovijo močno diplomatsko in politično podporo v dvostranskih odnosih in v vseh forumih, vključno z ZN; je zaskrbljen, ker številni nalogi za prijetje še niso bili izvršeni; poziva EU, njene države članice in posebne predstavnike EU, naj se dejavno zavzemajo za Mednarodno kazensko sodišče, izvajanje njegovih odločb in boj proti nekaznovanosti za kazniva dejanja iz Rimskega statuta; meni, da je naraščanje števila držav pogodbenic pomemben korak k večji univerzalnosti tega sodišča; pozdravlja dejstvo, da je Slonokoščena obala februarja 2013 ratificirala Rimski statut, vendar obžaluje, da leta 2014 tega statuta ni ratificirala nobena država; spodbuja EU in njene države članice, naj si še bolj prizadevajo spodbujati ratifikacijo in izvajanje Rimskega statuta, da bi razširili dostop do pravice za žrtve hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu; poziva države članice EU kot države podpisnice Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, naj zagotovijo, da bo slednje imelo potrebne vire za pošteno in učinkovito izvrševanje svojega mandata; spodbuja EU, naj nadaljuje z zagotavljanjem pomoči mednarodnemu kazenskemu pravosodju in Mednarodnemu kazenskemu sodišču, tudi s podpiranjem akterjev civilne družbe prek evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice;

74.  ponovno poziva k imenovanju posebnega predstavnika EU za mednarodno pravosodje in mednarodno humanitarno pravo, da bi slednjima zagotovili vplivnost in prepoznavnost, ki si ju zaslužita, da bi učinkovito spodbujali program EU ter v vse zunanje ukrepe EU vključili boj proti nekaznovanosti;

75.  obžaluje, da Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča v novi uredbi o splošnem sistemu preferencialov (GSP) še ni na seznamu konvencij, potrebnih za pridobitev statusa GSP+; ugotavlja, da je med državami prosilkami za GSP+ (na primer Armenija in Pakistan) več takšnih, ki niso pogodbenice omenjenega statuta oziroma ga niso ratificirale; znova priporoča, da se Rimski statut doda na prihodnji seznam konvencij;

76.  ponovno poziva, naj EU sprejme enotno stališče o kaznivem dejanju agresije in spremembah iz Kampale, države članice pa naj svojo nacionalno zakonodajo hitro uskladijo z opredelitvami iz sprememb iz Kampale in drugimi zavezami iz Rimskega statuta, da bi omogočile nacionalne preiskave in pregon s strani držav članic ter okrepile sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem;

77.  ob prihajajoči stoti obletnici armenskega genocida vse države članice poziva, naj ga pravno priznajo ter jih skupaj z institucijami EU poziva, naj nadalje prispevajo k priznanju tega genocida;

78.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj širi dobre prakse o pravicah, zaščiti in podpiranju žrtev zločinov in nasilja v tretjih državah ter naj izmenja protikorupcijske politike s tretjimi državami, saj korupcija pogosto omogoča nekaznovanost in povzroča krivico žrtvam;

Ukrepi EU proti smrtni kazni

79.  znova izraža odločno nasprotovanje smrtni kazni ter EU in njene države članice spodbuja, naj še naprej prednostno zastopajo politiko, katere namen je odprava smrtne kazni po vsem svetu; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej posveča pozornost dogodkom v vseh državah in uporabi vsa sredstva vpliva, ki jih ima na voljo;

80.  brez zadržkov podpira resolucijo Generalne skupščine ZN iz decembra 2014 o moratoriju na uporabo smrtne kazni[23];

81.  poziva EU, naj si v okviru sodelovanja in diplomacije še naprej prizadeva za odpravo smrtne kazni v vseh možnih forumih po svetu, v skladu s smernicami EU o smrtni kazni, ter tudi zagotovi, da se pri vsaki osebi, ki ji grozi usmrtitev, v celoti spoštuje pravica do poštenega sojenja in da se priznanja ne poskušajo izsiliti z mučenjem ali drugačnim slabim ravnanjem;

82.  izraža zaskrbljenost zaradi poročanega porasta števila usmrtitev po svetu v letu 2013 v primerjavi z letom 2012, kljub temu, da se usmrtitve izvajajo v vse manjšem številu držav; poziva EU, naj ustrezno ukrepa glede še vedno visokega števila usmrtitev na Kitajskem in v Iranu, ponovne uvedbe usmrtitev v Indoneziji, Kuvajtu, Nigeriji in Vietnamu v letu 2013, usmrtitev mladoletnikov v Iranu, Saudovi Arabiji in Jemnu v letu 2013 ter velikega povečanja poročanih usmrtitev v Iraku in Saudovi Arabiji;

83.  pozdravlja ponovno sproženo razpravo v Združenih državah Amerike o arbitrarnosti smrtne kazni, katere narava dopušča številne napake, kampanjo za prekinitev toka snovi, ki se uporabljajo za izvrševanje smrtne kazni, iz Evrope v Združene države Amerike ter dejstvo, da je zvezna država Maryland leta 2013 odpravila smrtno kazen; spodbuja podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije, posebnega predstavnika EU in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj sodelujejo z zveznimi in državnimi oblastmi Združenih držav Amerike, da bi pospešili odpravo smrtne kazni v ZDA ter da bi na mednarodni ravni okrepili čezatlantsko sodelovanje pri verodostojnem spodbujanju človekovih pravic, mednarodnega pravosodja in demokracije;

84.  spodbuja Komisijo, naj izkoristi novo prožnost, ki jo ponuja evropski instrument za demokracijo in človekove pravice, da bi raziskala nove načine za prizadevanje za odpravo smrtne kazni in za podpiranje ukrepov, ki so namenjeni preprečevanju izrekanja oziroma izvrševanja smrtnih kazni;

85.  poudarja, da mora EU še naprej spremljati pogoje, v katerih se izvajajo usmrtitve v tistih državah, ki še izvajajo smrtno kazen, ter podpreti pravne in ustavne reforme v smeri celovite in popolne odprave;

86.  je trdno prepričan, da je smrtna kazen kot kršitev pravice do osebne nedotakljivosti in človekovega dostojanstva neskladna s prepovedjo okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega kaznovanja po mednarodnem pravu, ter poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj formalno priznajo to neskladje in ustrezno prilagodijo politiko EU glede smrtne kazni; poudarja, da je treba smernice EU o smrtni kazni oziroma o mučenju razumeti kot horizontalne;

Ukrepi EU proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju

87.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije ter Evropsko službo za zunanje delovanje, naj glede na nenehna poročila o razširjeni praksi mučenja in zlorab po vsem svetu okrepita prizadevanja EU v boju proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju; ponovno izraža zaskrbljenost, ker ukrepi EU na tem področju še zdaleč ne zadoščajo in ne izpolnjujejo njenih zavez v okviru smernic EU o mučenju; posebej poziva k večji podpori EU za vzpostavitev in krepitev nacionalnih in regionalnih mehanizmov za preprečevanje mučenja; pozdravlja predlog uredbe Komisije z dne 14. januarja 2014 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje, kar je odziv na resolucijo Parlamenta z dne 17. junija 2010;

88.  opozarja, da lahko sistematično mučenje ali mučenje v velikem obsegu v skladu s členoma 7 in 8 Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča predstavlja vojni zločin ali zločin proti človeštvu; poudarja, da se z načelom odgovornosti zaščititi mednarodni skupnosti nalaga posebna odgovornost, ki jo je dolžna sprejeti;

89.  spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj posveča posebno pozornost sklepom za posamezne države, ki jih pripravljajo Odbor Združenih narodov proti mučenju, pododbor, ustanovljen v okviru izbirnega protokola Konvencije ZN proti mučenju, in odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja, ter sistematično izpostavlja ta vprašanja v političnih dialogih z zadevnimi državami in v izjavah za javnost; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, zlasti delegacije EU in države članice, še zlasti njihova veleposlaništva na terenu, naj okrepijo izvajanje smernic EU glede mučenja in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja; poziva države članice, naj poostrijo nadzor nad trgovino z blagom, ki bi se lahko uporabilo za mučenje ali nečloveško in poniževalno ravnanje, ter nadzor nad trgovino z blagom in tehnologijo z dvojno rabo;

90.  poudarja, da so člani ranljivih skupin, kot so etnične, jezikovne in verske manjšine, med pridržanjem pogosteje izpostavljeni mučenju ali slabemu ravnanju, zato potrebujejo posebno pozornost;

91.  obžaluje, da evropska podjetja izvažajo proizvode in orožje, ki se lahko uporabljajo za mučenje ali drugo kruto, nečloveško ali poniževalno ravnanje, med drugim tudi v okviru zatiranja demonstracij; v zvezi s tem podpira postopek revizije Uredbe (ES) št. 1236/2005;

92.  ponovno poudarja, kako pomembni so učinkoviti mehanizmi za nadzor izvoza določenih zdravil, ki jih je mogoče uporabiti za usmrtitve, in opreme, ki jo je mogoče uporabiti za mučenje; poziva Komisijo, naj odpravi preostale pomanjkljivosti v uredbi z uvedbo vseobsegajoče klavzule o končni uporabi, ki bi prepovedovala izvoz vseh zdravil, ki bi se lahko uporabljala za mučenje ali usmrtitve;

93.  poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj si prizadevajo, da vse tretje države ratificirajo Mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem z dne 20. decembra 2006;

Človekove pravice v trgovinskih in drugih mednarodnih sporazumih EU

94.  poziva EU, naj poskrbi, da trgovinski sporazumi, sklenjeni s tretjimi državami, spodbujajo njihov gospodarski in socialni razvoj ter zagotavljajo dobro upravljanje njihovih naravnih virov, zlasti zemlje in vode; ponovno poziva k sistematičnemu vključevanju zavezujočih in izvršljivih klavzul o človekovih pravicah, o katerih se ni mogoče pogajati, v vse mednarodne sporazume, ki jih je EU sklenila oziroma jih bo sklenila s tretjimi državami, vključno s trgovinskimi in naložbenimi sporazumi, in poziva k izboljšanju posvetovanj s Parlamentom v zgodnji fazi pogajanj o trgovinskih in naložbenih sporazumih, k učinkovitemu spremljanju izvajanja klavzul o človekovih pravicah ter poročanju Parlamentu o vidikih človekovih pravic;

95.  poudarja, da trgovinska politika EU prispeva k uresničevanju glavnih ciljev EU in da se v skladu s členom 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije izvaja „v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije“; poudarja, da mora v skladu s členom 3 Pogodbe o Evropski uniji prispevati zlasti „k miru, varnosti, trajnostnemu razvoju Zemlje, solidarnosti in medsebojnemu spoštovanju med narodi, prosti in pravični trgovini, odpravi revščine in varstvu človekovih pravic, predvsem pravic otrok, kakor tudi k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, zlasti k spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov“;

96.  poziva Evropsko komisijo, naj pri pripravi svoje prihodnje trgovinske strategije upošteva pomembno vlogo trgovine in mednarodnih sporazumov pri spodbujanju človekovih pravic na mednarodnem prizorišču;

97.  odločno poudarja potrebo po nadaljnjem večstranskem sodelovanju in dialogu o človekovih pravicah med EU ter zlasti Svetovno trgovinsko organizacijo in Združenimi narodi, da se zagotovi večstranski trgovinski okvir, ki bo prispeval k spoštovanju človekovih pravic;

98.  ponovno poudarja, da je bil splošni sistem preferencialov oblikovan na podlagi predpostavke, da države upravičenke spoštujejo načela mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in temeljne standarde delovnega prava, ter vključuje posebno shemo dodatnih tarifnih preferencialov za spodbujanje ratifikacije in učinkovitega izvajanja glavnih mednarodnih konvencij o človekovih in delovnopravnih pravicah, okoljski zaščiti in dobrem upravljanju; opozarja, da bi lahko nespoštovanje teh pogojev vodilo do prekinitve trgovinskega režima; opozarja na pomen rednega spremljanja in ocenjevanja izvajanja mednarodnih konvencij v državah, ki so upravičene do splošnega sistema preferencialov GSP+;

99.  pozdravlja dejstvo, da je s 1. januarjem 2014 začel veljati revidirani sistem GSP; opozarja, da se je GSP+ ohranil v splošnem sistemu preferencialov in da od držav, ki zaprosijo za upravičenost do GSP+, zahteva, da se zavežejo popolnemu sodelovanju z mednarodnimi organizacijami, kar zadeva spoštovanje mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in pravicah delavcev;

Podjetništvo in človekove pravice

100.  obžaluje, da še vedno ni holističnega pristopa, ki bi omogočal, da bi družbe po vsem svetu spoštovale standarde človekovih pravic, in da se zaradi tega nekaterim državam in družbam uspeva izogibati tem pravilom; zato poudarja, da je treba sprejeti pravno zavezujoča pravila o družbeni odgovornosti gospodarskih družb; odločno podpira izvajanje vodilnih načel ZN o podjetništvu in človekovih pravicah; poziva Komisijo, naj sprejme učinkovite ukrepe za operativno delovanje okvira ZN za varovanje, spoštovanje in pomoč, ki ga je predlagal John Ruggie, posebni predstavnik generalnega sekretarja ZN za podjetništvo in človekove pravice; opozarja na pomen spodbujanja načela družbene odgovornosti gospodarskih družb, tudi pri poslovanju zunaj EU, ter na pomen zagotavljanja, da se ta odgovornost spoštuje vzdolž vse dobavne verige, zlasti kar zadeva trgovino z nezakonito pridobljenim lesom, prostoživečimi vrstami in rudninami z območij sporov; je prepričan, da bi evropska podjetja ter njihove podružnice in podizvajalci morali imeti ključno vlogo pri spodbujanju in razširjanju mednarodnih standardov poslovanja in človekovih pravic po vsem svetu;

101.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj delegacije EU po svetu spodbujata k sodelovanju z evropskimi podjetji, da bi spodbujali spoštovanje človekovih pravic, in zagotovita, da se tema „podjetništvo in človekove pravice“ vključi med osrednje teme lokalnih razpisov za zbiranje predlogov v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice; poziva države članice, naj zagotovijo, da se podjetja, za katera velja nacionalno pravo, ob ustanovitvi ali opravljanju dejavnosti v tretji državi ne bodo izognila spoštovanju človekovih pravic ter socialnih, zdravstvenih in okoljskih standardov, ki veljajo zanje;

102.  spominja na strategijo EU o družbeni odgovornosti gospodarskih družb za obdobje 2011–2014, ki je države članice pozvala, naj pripravijo nacionalne načrte za izvajanje vodilnih načel ZN o podjetništvu in človekovih pravicah; ponovno poziva Komisijo, naj redno poroča o izvajanju vodilnih načel ZN o podjetništvu in človekovih pravicah s strani držav članic, vključno z njihovimi nacionalnimi akcijskimi načrti; obžaluje pomanjkanje napredka pri odzivu Komisije na zahtevo Parlamenta, naj predlaga zakonodajo, ki bi od podjetij iz EU zahtevala, da zagotovijo, da njihove transakcije ne podpirajo krivcev za spopade oziroma hude kršitve človekovih pravic;

103.  ponovno poudarja, da bi morala evropska podjetja ustrezno skrbno zagotoviti, da njihovo poslovanje spoštuje človekove pravice povsod, kjer poteka; poudarja, kako pomembno je pristno poročanje o učinku projektov, ki jih podpirajo evropske finančne institucije, na človekove pravice, socialne in okoljske vidike; vztraja, da morajo te institucije zagotoviti, da so njihove dejavnosti skladne s členom 21 Pogodbe o Evropski uniji, ki med drugim določa obveznost spoštovanja človekovih pravic;

104.  ugotavlja, da bi morale družbe to strategijo namesto kot izziv obravnavati kot priložnost za vzpostavitev novih možnosti za poslovanje v regijah, ki najbolj potrebujejo trajnostne in odgovorne naložbe, in kot način prispevanja k spoštovanju človekovih pravic v državah v razvoju;

105.  poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita, da podjetja v lasti državljanov tretjih držav ali podjetja v lasti tretjih držav, ki imajo sedež v državah članicah, ne bodo podpirala krivcev za spore oziroma hude kršitve človekovih pravic, vključno s sodobnimi oblikami suženjstva, kot je trgovina z ljudmi in njihovo zaposlovanje v nemogočih pogojih;

106.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj oblikujeta trdne pobude za izboljšanje dostopa do pravnega varstva za žrtve kršitev človekovih pravic, povezanih s poslovanjem zunaj EU; vztraja tudi pri tem, da je treba uvesti učinkovite rešitve za kaznovanje gospodarskih družb, ki kršijo človekove pravice, in zagotoviti odškodnino za žrtve takih kršitev;

107.  poziva EU, naj sodeluje v razvijajoči se razpravi o pravno zavezujočem mednarodnem instrumentu o podjetništvu in človekovih pravicah znotraj sistema ZN;

108.  opozarja na štiri temeljne in univerzalne standarde dela, kot so zapisani v instrumentih Mednarodne organizacije dela, in sicer: svobodo združevanja in pravico do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb; odpravo vseh oblik prisilnega dela, izkoriščanja in suženjstva; odpravo otroškega dela; in odpravo diskriminacije pri zaposlovanju;

109.  zlasti opozarja na nujnost spoštovanja svobode združevanja in boja proti vsem oblikam zatiranja na tem področju, vključno z umori sindikalistov;

110.  z izjemno zaskrbljenostjo ugotavlja, da po podatkih Mednarodne organizacije dela približno 21 milijonov moških, žensk in otrok po vsem svetu živi v nekakšni obliki suženjstva; poudarja, da je treba človekove pravice obravnavati na holističen in neločljiv način, in se odločno in zavezujoče predati državljanskim in političnim pravicam ter ekonomskim, socialnim, kulturnim in okoljskim pravicam, saj brez njih ne more biti razvoja; poudarja, da se je treba spoprijeti s temeljnimi vzroki za revščino; prav tako opozarja, da je treba v skladu z uresničevanjem agende za dostojno delo Mednarodne organizacije dela spoštovati mednarodne delovne standarde, in poziva k vzpostavitvi univerzalne minimalne ravni socialne zaščite; meni, da bi morala imeti socialna vprašanja pomembnejše mesto v zunanjih odnosih EU; v zvezi s tem obžaluje, da EU nima standardne oblike socialne klavzule, ki bi jo vstavljala v vse zunanjetrgovinske sporazume; v skladu s tem poziva EU, naj v vse zunanjetrgovinske sporazume vključi poglavje o razvoju in socialno klavzulo, ki bi odražala temeljne delovne standarde Mednarodne organizacije dela;

111.  ugotavlja, da se je zaradi čedalje slabših varnostnih razmer po vsem svetu in finančne krize, ki se zaostruje vse od zloma leta 2008, povečalo delo otrok v najrevnejših svetovnih državah, prav tako pa bi utegnilo priti do pravnih posledic in posledic za ugled podjetij, ki črpajo dobrine iz držav v razvoju; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej spodbujata mednarodni program o preprečevanju dela otrok, zlasti v državah v razvoju, kjer mora zaskrbljujoče število otrok delati, da bi prispevali k družinskemu dohodku;

Ukrepi EU za zagotavljanje pravice do svobode izražanja na spletu in drugje ter omejitev vpliva tehnologij za nadzor na človekove pravice

112.  priznava, da je izjemno hiter razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij preoblikoval okolje za uveljavljanje pravice do svobode izražanja in dostopa do informacij po vsem svetu ter istočasno ustvaril izjemne prednosti in sprožil številne resne pomisleke; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da je Svet maja 2014 sprejel posebne smernice o svobodi izražanja na spletu in drugje;

113.  ponovno poudarja, da so svoboda izražanja ter svoboda, neodvisnost in pluralnost medijev ključni za trajnostno demokracijo, saj prispevajo k večjemu vključevanju civilne družbe in krepitvi vloge državljanov in so zato nujni za zagotavljanje preglednosti in odgovornosti v javnem življenju;

114.  poziva k večji podpori na področju spodbujanja svobode medijev, zaščite neodvisnih novinarjev in avtorjev spletnih dnevnikov, zmanjšanja digitalne vrzeli in omogočanja neomejenega dostopa do informacij in komunikacije ter necenzuriranega dostopa do interneta (digitalna svoboda);

115.  poziva EU in njene države članice, naj okrepljeno spremljajo ter jasno in hitro obsodijo vsakršno omejevanje svobode izražanja, vključno z agresivno uporabo kazenskega prava v primerih razžalitve ter omejevalnimi merili ali zapletenimi postopki za registracijo kot novinar ali kak drug poklic v medijih oziroma za ustanovitev medijske hiše, ter naj sprejmejo močne pobude v podporo večjemu dostopu do informacij, ki so v javnem interesu;

116.  obsoja vsakršne omejitve digitalnih komunikacij, vključno z zapiranjem spletnih mest in blokiranjem osebnih računov, kadar so te usmerjene v civilno družbo, aktiviste civilne družbe in svobodne medije;

117.  izraža svojo zaskrbljenost glede širjenja tehnologij za spremljanje, nadzorovanje, cenzuriranje in filtriranje, ki predstavljajo vse večjo grožnjo aktivistom na področju človekovih pravic in demokracije v avtokratskih državah, v demokratičnih državah pa sprožajo pereča vprašanja glede pravice do zasebnosti, tudi kadar se uporabljajo pod pretvezo legitimnih ciljev, kot so boj proti terorizmu, državna varnost in kazenski pregon;

118.  priznava, da imajo pomembni proizvajalci tehnologij za vdor in nadzor, ki se lahko uporabijo za kršitve človekovih pravic in napad na evropsko digitalno infrastrukturo, sedež v Evropi; poziva Komisijo, naj revidira evropski sistem za nadzor izvoza, da bi preprečila, da nevarna tehnologija pride v napačne roke;

119.  izraža priznanje Komisiji za objavo sektorskih smernic za izvajanje vodilnih načel ZN o podjetništvu in človekovih pravicah za sektor informacijskih in komunikacijskih tehnologij junija 2013; vendar ostaja zaskrbljen glede trgovine s proizvodi in storitvami, namenjenimi preprečevanju dostopa do interneta, omogočanju množičnega nadzora, spremljanju spletnega prometa in mobilnih komunikacij, filtriranju rezultatov iskanja ter prisluškovanju zasebnim pogovorom; opozarja na sporočilo Komisije z dne 24. aprila 2014 z naslovom „Pregled politike nadzora izvoza: zagotavljanje varnosti in konkurenčnosti v spreminjajočem se svetu“ COM(2014)0244), v katerem ta med drugim priznava težave glede človekovih pravic, ki se pojavljajo pri izvozu nekaterih informacijskih in komunikacijskih tehnologij; zato poziva Komisijo, naj razmisli o načinu izboljšanja razmer, da se morebiti sprejmejo posodobljene smernice za nadzor izvoza;

120.  poziva Komisijo, naj še naprej izvaja pobude za podporo, povezane z razvojem in širjenjem digitalnih nadzornih tehnologij, da bi krepili moč zagovornikov človekovih pravic z zagotavljanjem varnih mehanizmov za zbiranje, šifriranje in shranjevanje podatkov, da bi se izognili nadzoru s strani represivnih vlad;

Podpora EU za civilno družbo in svobodo zbiranja ter združevanja

121.  izraža resne pomisleke glede vse bolj omejenih možnosti za legitimno delovanje civilne družbe v številnih državah po svetu; meni, da je svobodna civilna družba eden od temeljev za varovanje in podpiranje človekovih pravic in demokratičnih vrednot v vseh družbah; s tem v zvezi pozdravlja vse programe EU, ki so usmerjeni v usposabljanje mladih strokovnjakov iz tretjih držav in poenostavljanje programov študentske izmenjave za državljane tretjih držav, saj ti spodbujajo dejavno udeležbo mladih pri izgradnji demokracije in učinkovito prispevajo k razvoju civilne družbe;

122.  poziva EU in njene države članice, naj okrepijo svoje spremljanje ter jasno in hitro obsodijo vsako omejevanje svobode zbiranja in združevanja, vključno s prepovedmi organizacij civilne družbe, agresivno uporabo kazenskega prava v primeru razžalitve in drugo omejujočo zakonodajo, prekomernimi zahtevami glede registracije in poročanja, pretirano omejujočimi pravili glede financiranja iz tujine ter prepovedjo, da se nevladne organizacije politično udejstvujejo ali imajo stike s tujci;

123.  poziva EU in njene države članice, naj na vsaki ravni političnega dialoga, tudi na najvišji, izpostavljajo kršitve svobode združevanja in zbiranja, kadar druge oblike dialoga, kot je dialog o človekovih pravicah, niso prinesle konkretnih izboljšanj na terenu; poziva EU in njene države članice, naj te dialoge izkoristijo za izpostavljanje posameznih zaskrbljujočih primerov, zlasti vseh tistih, ki vključujejo osebe, ki so zaprte zgolj, ker so uveljavljale svojo pravico do mirnega zbiranja in združevanja;

124.  spodbuja predstavnike delegacij EU in veleposlaništev držav članic, naj spremljajo sojenja zagovornikom človekovih pravic in vsem tistim, ki so priprti zgolj zaradi tega, ker so mirno uveljavljali svojo pravico do zbiranja in združevanja, ter po potrebi javno obsodijo nespoštovanje pravice do poštenega sojenja;

125.  poziva EU, naj med ključne prednostne naloge v prihodnjem akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo uvrsti spoštovanje in spodbujanje svobode zbiranja in združevanja ter naj določi posebne ukrepe v zvezi s tem, saj je svoboda zbiranja in združevanja bistven element demokracije in odprte družbe;

126.  ponovno izraža svojo podporo temu, da se večina sredstev za evropski instrument za demokracijo in človekove pravice nameni podpiranju zagovornikov človekovih pravic in delovanja civilne družbe po vsem svetu, ter podpira ustanovitev skladov za pravno varstvo, da bi preganjanim novinarjem in aktivistom pomagali pri dostopu do odvetnika in poštenega sojenja;

127.  poudarja pomen nacionalnih institucij za človekove pravice na nacionalni ravni za spremljanje človekovih pravic in ozaveščanje o njih ter za zagotavljanje poprave krivic ob kršitvah; poziva EU, naj v skladu s pariškimi načeli oblikuje politiko, ki bo podpirala nacionalne institucije za človekove pravice, in naj jo uvrsti med prednostne naloge v zunanji pomoči, zlasti v okviru evropskega instrumenta sosedstva;

Svoboda misli, vesti in veroizpovedi ali prepričanja

128.  obsoja vsakršno nasilje in diskriminacijo zaradi ideologije, vere ali prepričanja, kot določa člen 10 PDEU; izraža resno zaskrbljenost glede nenehnih poročil o nasilju in diskriminaciji verskih manjšin po vsem svetu, med drugim na Bližnjem vzhodu; poudarja, da je svoboda misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja temeljna človekova pravica, ki je povezana z drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami in vključuje pravico posameznika, da verjame ali ne, pravico, da izkazuje oziroma ne izkazuje veroizpovedi ali prepričanja, ter pravico do sprejetja, spremembe, opustitve ali ponovnega sprejetja prepričanja po lastni izbiri, kot je zapisano v členu 18 splošne deklaracije o človekovih pravic;

129.  poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo spoštovanje verskih manjšin po vsem svetu, zlasti na Bližnjem vzhodu, kjer Islamska država in druge teroristične skupine preganjajo kristjane, med drugim katolike, armenske pravoslavce, kopte in jezide, ter muslimanske manjšine;

130.  odločno obsoja napade na kristjane v številnih državah po vsem svetu in izraža solidarnost z družinami žrtev; je globoko zaskrbljen zaradi vse večjega števila primerov represije, diskriminacije, nestrpnosti in nasilnih napadov na krščanske skupnosti, zlasti v Afriki, Aziji in na Bližnjem vzhodu; poziva vlade, naj vse odgovorne privedejo pred roko pravice; je globoko zaskrbljen zaradi trenutnega položaja kristjanov v Severni Koreji, Somaliji, Siriji, Iraku, Afganistanu, Savdski Arabiji, Pakistanu, Uzbekistanu, Jemnu, Nigeriji in številnih drugih državah, kjer živijo v strahu, da bodo ubiti, mučeni, posiljeni in ugrabljeni, ter so priča uničevanju svojih cerkva;

131.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi položaja muslimanov Rohingja v Burmi/Mjanmarju, ki se jim odreka burmansko državljanstvo ter so žrtve sistematičnih kršitev človekovih pravic in preganjanja; opozarja na svojo resolucijo z dne 13. junija 2013 o položaju muslimanov Rohingja[24];

132.  pozdravlja sprejetje smernic EU o svobodi veroizpovedi ali prepričanja v letu 2013 ter poziva institucije EU in države članice, naj namenijo posebno pozornost izvajanju teh smernic tako v mednarodnih in regionalnih forumih kot v dvostranskih odnosih s tretjimi državami s posebnim poudarkom na ranljivem položaju verskih odpadnikov; čestita novi visoki predstavnici EU za izjavo, da je svoboda veroizpovedi ali prepričanja ena od treh prednostnih nalog na področju človekovih pravic; spodbuja visoko predstavnico/podpredsednico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj ohranjata stalen dialog z nevladnimi organizacijami, verskimi skupinami in skupinami, ki jih druži določeno prepričanje, ter verskimi voditelji;

133.  pozdravlja zavezo EU, da bo spodbujala pravico do svobode veroizpovedi ali prepričanja v mednarodnih in regionalnih forumih, vključno z ZN, OVSE, Svetom Evrope in drugimi regionalnimi mehanizmi; spodbuja EU, naj na Generalni skupščini ZN na dnevni red še naprej uvršča svojo letno resolucijo o svobodi veroizpovedi ali prepričanja in podpira pooblastila posebnega poročevalca ZN za svobodo veroizpovedi in prepričanja;

Pravice žensk in deklic

134.  pozdravlja podporo EU resolucijam ZN o vprašanjih enakosti spolov, zlasti o odpravi nasilja nad ženskami in dekleti, o diskriminaciji žensk in o vlogi svobode izražanja in mnenja pri krepitvi moči žensk, ter izjavam ZN o zgodnjih in prisilnih porokah ter o pohabljanju ženskih spolnih organov;

135.  poziva EU, naj dejavno sodeluje na 59. zasedanju Komisije o statusu žensk in naj se še naprej bori proti vsakršnim poskusom spodkopavanja pekinških izhodišč ZN za ukrepanje, med drugim kar zadeva dostop do izobraževanja in zdravstva kot temeljno človekovo pravico ter spolne in reproduktivne pravice;

136.  obžaluje, da v zvezi s telesi žensk in deklet, še zlasti njihovim spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami, še vedno potekajo ideološki spori, ter poziva EU in njene države članice, naj priznajo neodtujljive pravice žensk in deklet do telesne nedotakljivosti in samostojnega odločanja, med drugim glede pravice do prostovoljnega načrtovanja družine ter varnega in zakonitega splava in življenja brez nasilja, tudi brez pohabljanja ženskih spolnih organov, porok otrok, zgodnjih in prisilnih porok ter brez posilstev med partnerjema;

137.    znova obsoja vse oblike zlorabe žensk in deklet ter nasilja nad njimi, zlasti uporabo spolnega nasilja kot orožja v vojni in nasilje v družini; zato poziva vse države članice Sveta Evrope, naj podpišejo in ratificirajo instanbulsko konvencijo o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima; poziva EU, naj ukrepa in pristopi k omenjeni konvenciji, da se zagotovi usklajenost notranjega in zunanjega delovanja EU na področju nasilja nad ženskami in dekleti;

138.  izraža globoko zaskrbljenost, ker si vlade zatiskajo oči pred nečloveškimi primeri spolne zlorabe žensk v času, ko je vsaka tretja ženska v svojem življenju izpostavljena nasilju; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej uvaja dobro prakso v boju proti posilstvom in spolnemu nasilju nad ženskami v tretjih državah, da bi odpravila temeljne vzroke tega problema;

139.  poudarja, da je pomembno, da oblasti začnejo razvijati izobraževalne kampanje, namenjene moškim, zlasti mlajših generacij, in tako preprečujejo in postopoma odpravijo vse vrste nasilja na podlagi spola; poudarja, da je treba poskrbeti, da bodo zdravstveni delavci, policisti, tožilci in sodniki v EU in v tretjih državah primerno usposobljeni za nudenje podpore in pomoči žrtvam nasilja;

140.  poudarja, da je nasilje na podlagi spola, vključno s škodljivimi običaji in tradicionalnimi praksami, kršitev osnovnih pravic, zlasti človekovega dostojanstva, pravice do življenja in pravice do osebne celovitosti;

141.  poudarja, da je istanbulska konvencija o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima pomembno in zavezujoče mednarodno orodje in da se bo s pristopom vse več držav k njej bistveno prispevalo k razvoju celostne politike za zaščito in krepitev vloge žrtev ter za spodbujanje mednarodnega sodelovanja na tem področju;

142.  poziva Svet, naj v smernice EU glede nasilja nad ženskami in dekleti vključi vprašanje splava zaradi neželenega spola; Komisijo in Svet spodbuja, naj razvijeta metode za zbiranje podatkov in kazalnike v zvezi s tem pojavom, Evropsko službo za zunanje delovanje pa, naj ta problem upošteva pri razvoju in izvajanju strategij držav na področju človekovih pravic;

143.  želi poudariti pomen obveščanja in ozaveščanja v skupnostih, kjer se izvaja pohabljanje ženskih spolnih organov in kjer prihaja do spolnih zlorab deklic, zgodnjih in prisilnih porok, umorov žensk in deklet ter drugih kršitev človekovih pravic na podlagi spola, pa tudi pomen vključitve zagovornikov človekovih pravic, ki se že borijo za odpravo teh praks, v pripravo in izvedbo takšnih kampanj; ponavlja, da poroke otrok, zgodnje in prisilne poroke in nezmožnost uveljavitve najnižje zakonsko predpisane starosti za poroko pomenijo kršitev pravic otrok, hkrati pa ovirajo tudi krepitev vloge žensk;

144.  odločno obsoja uporabo spolnega nasilja nad ženskami in dekleti kot vojne taktike, tudi kaznivih dejanj, kot so množična posilstva, spolno suženjstvo, prisilna prostitucija in preganjanje na podlagi spola, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov, trgovino z ljudmi, spolnim turizmom, zgodnjimi in prisilnimi porokami, uboji iz časti in vsemi drugimi primerljivo hudimi oblikami spolnega nasilja; v zvezi s tem ostaja posebej zaskrbljen glede razmer na območju Velikih jezer v Afriki in v Siriji; izraža podporo delu Agencije ZN za ženske, posebne poročevalke ZN za nasilje nad ženskami, njegove vzroke in posledice ter posebne predstavnice ZN za spolno nasilje v konfliktih; pozdravlja dejstvo, da je bila nagrada Saharova leta 2014 podeljena Denisu Mukwegeju za izjemen boj za zaščito deklet in žensk, ki so postale žrtve spolnega nasilja med oboroženimi spopadi;

145.  opozarja, da se kazniva dejanja na podlagi spola in kazniva dejanja spolnega nasilja v rimskem statutu uvrščajo med vojne zločine, zločine proti človeštvu ali dejanja, ki so konstitutivni element genocida ali mučenja; v zvezi s tem pozdravlja resolucijo Varnostnega sveta ZN št. 2106 o preprečevanju spolnega nasilja v konfliktih, sprejeto 24. junija 2013, ki potrjuje, da ima Mednarodno kazensko sodišče pomembno vlogo v boju proti nekaznovanosti za spolno nasilje in zločine zaradi pripadnosti spolu; poziva EU, naj podpre izvajanje teh načel v celoti;

146.  opozarja na zavezanost EU vključevanju človekovih pravic in vidikov enakosti spolov v misije skupne varnostne in obrambne politike v skladu s prelomnima resolucijama Varnostnega sveta ZN št. 1325 in št. 1820 o ženskah, miru in varnosti; v zvezi s tem ponovno poziva EU in države članice, naj v sklopu doseganja trajne sprave podprejo sistematično udeležbo žensk kot ključni element mirovnih procesov ter priznajo, da je treba vidik spola vključiti v preprečevanje konfliktov, operacije za ohranjanje miru, humanitarno pomoč, obnovo po konfliktih in prehod v demokracijo;

147.  meni, da je premajhna zastopanost žensk pri sprejemanju političnih odločitev vprašanje temeljnih pravic in demokracije, ki izkazuje zmožnost vlad, da se v celoti posvetijo gradnji in ohranjanju demokracije; pozdravlja zakonsko predpisane sisteme enake zastopanosti in kvote po spolu ter v zvezi s tem poziva k čimprejšnjemu razvoju zakonodajnega postopka;

148.  poziva EU in države članice, naj podprejo polno udeležbo žensk pri sprejemanju političnih in gospodarskih odločitev, zlasti pri vzpostavljanju miru, prehodu v demokracijo in reševanju konfliktov; spodbuja države članice, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj se osredotočijo na gospodarsko in politično emancipacijo žensk v državah v razvoju, spodbujajo njihovo vključevanje v podjetja in izvajanje regionalnih projektov in lokalnih razvojnih projektov;

149.  poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo ženske v Evropi in drugje po svetu imele pravice, da bodo lahko tako kot moški svobodno sprejemale odločitve, brez vsakršnega ideološkega, političnega ali verskega vsiljevanja;

Človekove pravice in korupcija

150.  opozarja, da je korupcija kršitev človekovih pravic in da je Evropska unija zahtevala izključno pristojnost za podpis konvencije ZN proti korupciji (UNCAC);

151.  obžaluje, da poziv Parlamenta, naj podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko predstavi akcijski načrt EU za boj proti korupciji, da bi učinkovito spremljali priporočila konvencije ZN proti korupciji, vključno z obveznostjo, da podpisnice objavljajo in razširjajo informacije o korupciji, vzpostavijo poti za poročanje o kršitvah in oblikujejo pravni okvir za zaščito prič in dejavnosti civilne družbe na tem področju, še ni naletel na odziv;

152.  poziva Europol, naj razvije več strateških in operativnih partnerstev s tretjimi državami za učinkovitejši boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu;

153.   poziva Komisijo, naj razvije inovativne finančne mehanizme za izvajanje javnofinančnih reform in okrepi boj proti korupciji, nezakonitim finančnim tokovom in davčnim utajam; v zvezi s tem spodbuja razmislek o možnosti oblikovanja javno-zasebnih partnerstev, kombiniranju nepovratnih sredstev in posojil ter nudenju pomoči državam v razvoju, da bi bolje izkoristili domače vire;

154.  ugotavlja, da je v tretjih državah s šibkejšim upravljanjem in večjim dotokom pomoči tudi obseg korupcije večji, kar preusmerja razvojno pomoč in ovira razvoj človekovih pravic; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj podpre razvojne programe z ustreznim ravnotežjem med humanitarno pomočjo in preglednostjo, da bi spodbudila človekove pravice v tretjih državah;

155.  ponovno poziva EU in države članice, naj podprejo imenovanje posebnega poročevalca ZN o finančnem kriminalu, korupciji in človekovih pravicah;

Trgovina z ljudmi

156.  obsoja trgovino z ljudmi, tudi za namen odstranitve organov, in vsakršno drugačno izkoriščanje, ki krši pravico do telesne nedotakljivosti in vključuje nasilje; poudarja, da je treba zatreti trgovino z ljudmi, katere žrtve so večinoma ženske, ki se izkoriščajo v spolne namene;

157.  poziva EU, naj v ospredje svojih notranjih in zunanjih politik postavi boj proti trgovini z ljudmi ter se posebej osredotoči na zaščito žrtev; poziva k poglobitvi in rednim pregledom prizadevanj EU; poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje s tretjimi državami pri izmenjavi dobrih praks in razbijanju mrež trgovcev z ljudmi, ki nove žrtve iščejo tudi prek interneta; ponovno opozarja, da morajo vse države članice EU izvajati Direktivo št. 2011/36/EU in strategijo EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016;

Kastno razlikovanje

158.  obsoja stalne kršitve človekovih pravic ljudi, ki trpijo zaradi kastne hierarhije in kastnega razlikovanja, vključno z nepriznavanjem enakosti, onemogočanjem dostopa do pravnega varstva in zaposlitve, nenehno segregacijo in ovirami zaradi kastnega sistema pri zagotavljanju osnovnih človekovih pravic in razvoja; poziva EU, naj sprejme politiko ukrepanja proti kastni diskriminaciji in politične cilje glede te diskriminacije vključi v novi akcijski načrt EU za človekove pravice in demokracijo;

Pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev

159.  obžaluje, da je homoseksualnost v 78 državah še vedno kaznivo dejanje, da je v desetih od teh držav zanjo zagrožena smrtna kazen (Savdska Arabija, Nigerija, Mavretanija, Sudan, Sierra Leone, Jemen, Afganistan, Iran, Maldivi in Brunej), v dvajsetih državah pa je kazniva tudi transseksualnost; odločno obsoja nedaven porast diskriminacijskih zakonov ter meni, da praksa in nasilje zoper posameznike zaradi njihove spolne usmerjenosti ali spolne identitete ne smeta ostati nekaznovana; spodbuja pozorno spremljanje razmer v Nigeriji, Ugandi, Malaviju, Indiji in Rusiji, kjer novi zakoni in nedaven razvoj dogodkov na področju prava resno ogrožajo svobodo spolnih manjšin; znova izraža podporo nenehnim prizadevanjem visokega komisarja ZN za človekove pravice za preprečevanje diskriminacijske zakonodaje in prakse ter na splošno delu ZN v zvezi s tem vprašanjem;

160.  podpira zamisel, da bi morala Evropska služba za zunanje delovanje med svoje prednostne naloge uvrstiti ukrepe na tem področju ter posebno pozornost nameniti izvajanju smrtne kazni in mučenju lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev ter slabemu ravnanju z njimi, tako da bi obsodila te prakse v skladu s smernicami EU o smrtni kazni ter smernicami EU glede mučenja in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja;

161.  pozdravlja dejstvo, da je Svet leta 2013 sprejel smernice EU za spodbujanje uresničevanja in varstvo vseh človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj vprašanja pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev načenjata v političnih dialogih in dialogih o človekovih pravicah s tretjimi državami in v večstranskih forumih; poudarja pomen tega, da Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje še naprej načenjata vprašanja pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev v političnih dialogih in dialogih o človekovih pravicah in da se evropski instrument za demokracijo in človekove pravice uporablja za podpiranje organizacij, ki zagovarjajo njihove pravice, v boju proti homofobnim in transfobnim zakonom in diskriminaciji lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev, pri ozaveščanju javnosti o diskriminaciji in nasilju, s katerima se soočajo posamezniki drugačne spolne usmerjenosti in spolne identitete, ter zagotavljanju nujne pomoči (od psihosocialne in zdravstvene pomoči do mediacije in pomoči pri ponovnem vključevanju) tistim, ki jo potrebujejo;

162.  je seznanjen z legalizacijo istospolnih porok in istospolnih civilnih partnerstev v vse večjem številu držav po vsem svetu (trenutno jih je sedemnajst); spodbuja institucije EU in države članice, naj nadalje prispevajo k razmisleku o priznavanju istospolnih porok in istospolnih civilnih partnerstev kot političnem in socialnem vprašanju ter vprašanju človekovih in državljanskih pravic;

163.  poziva Evropsko komisijo in Svetovno zdravstveno organizacijo, naj motnje spolne identitete umakneta s seznama duševnih in vedenjskih motenj; poziva Komisijo, naj si bolj prizadeva za odpravo patologizacije transspolnih identitet; spodbuja države, naj zagotovijo hitre, dostopne in pregledne postopke za priznanje spola, ki bodo spoštovali pravico do samoodločanja;

164.  pozdravlja vse večjo politično podporo za zakonsko prepoved sterilizacije kot zahteve za pravno priznanje spola, kot jo je izrazil posebni poročevalec ZN za mučenje, in podpira mnenje, da bi morali takšne zahteve obravnavati in preganjati kot kršitev pravice do telesne nedotakljivosti ter spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic;

165.  pozdravlja razveljavitev moldavskega zakona, ki prepoveduje vse odnose razen tistih, ki so povezani s poroko in družino, oktobra 2013 ter poziva Litvo in Rusijo, naj sledita moldavskemu zgledu; obžaluje izid hrvaškega referenduma v decembru 2013, ki je podprl ustavno prepoved istospolnih porok; poudarja, da bo takšen referendum potekal na Slovaškem februarja 2015; obžaluje, da makedonski parlament trenutno obravnava predlog zakona, s katerim bi v ustavo zapisali prepoved istospolnih porok; poudarja, da tovrstni referendumi prispevajo k homofobiji in diskriminaciji; poudarja, da je treba nujno izboljšati zaščito osnovnih pravic in svoboščin lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev, vključno z zakonsko prepovedjo zločinov iz sovraštva in diskriminacije, ter poziva nacionalne organe, naj obsodijo sovraštvo in nasilje na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete ali spolnega izražanja; meni, da bodo pravice pripadnikov skupnosti lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev z večjo gotovostjo zaščitene, če jim bo zagotovljen dostop do pravnega instituta, denimo sobivanja, registrirane partnerske skupnosti ali poroke;

Pravice pripadnikov narodnih manjšin

166.  poudarja, da imajo nacionalne manjšinske skupnosti posebne potrebe, zato je treba spodbujati popolno in dejansko enakost med osebami, ki pripadajo nacionalni manjšini, in tistimi, ki pripadajo večini, na vseh področjih gospodarskega, socialnega, političnega in kulturnega življenja;

Pravice invalidov

167.  pozdravlja ratifikacijo konvencije ZN o pravicah invalidov; ponovno opozarja, kako pomembno je, da države članice in institucije EU to konvencijo učinkovito izvajajo, ter zlasti poudarja, da je treba načelo splošne dostopnosti in vse pravice invalidov verodostojno vključiti v vse ustrezne politike EU, vključno z razvojnim sodelovanjem, pri čemer poudarja preskriptivno in horizontalno naravo tega vprašanja; poudarja, kako pomembno je, da EU ukrepa v sodelovanju z ustreznimi mednarodnimi in regionalnimi organizacijami in civilno družbo, zlasti z organizacijami, ki zastopajo invalide, tako da bodo mednarodni razvojni programi upoštevali potrebe invalidov po dostopu;

168.  spodbuja podpredsednico/visoko predstavnico, naj še naprej podpira proces ratifikacije in izvajanja konvencije ZN o pravicah invalidov v tistih državah, ki je še niso ratificirale oziroma začele izvajati;

169.  spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj posebno pozornost posveti pripombam in priporočilom za posamezne države, ki jih je objavil Odbor za pravice invalidov, in poročilom za posamezne države ter sistematično izpostavlja ta vprašanja v političnih dialogih z zadevnimi državami in v izjavah za javnost; poziva Komisijo, naj oblikuje vodilna načela EU za spodbujanje in zaščito uživanja vseh človekovih pravic invalidov, da bi zagotovili sistematično in skladno politiko na tem področju, tudi v njenih dialogih in pogajanjih s tretjimi državami;

170.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj delegacije EU po vsem svetu spodbudita k sodelovanju s civilno družbo, da bi se zavzeli za dejansko uživanje človekovih pravic invalidov;

Otrokove pravice

171.  ponovno poziva Komisijo, naj predlaga velikopotezno in celovito strategijo in akcijski načrt za otrokove pravice za naslednjih pet let, k čemur je Parlament pozval v resoluciji z dne 27. novembra 2014 o 25. obletnici konvencije ZN o otrokovih pravicah[25];

172.  pozdravlja sodelovanje EU z Unicefom ter drugimi organizacijami in nevladnimi organizacijami, ki se borijo za pravice otrok, v okviru katerega je bil oblikovan nabor orodij za vključevanje otrokovih pravic v razvojno sodelovanje ter zagotovljena podpora ključnim razvojnim ciljem tisočletja in programom za zaščito otrok z namenom uresničevanja otrokovih pravic, zlasti v težavnih razmerah; zlasti pozdravlja manifest o otrokovih pravicah ter spodbuja poslance Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, naj ga podpišejo in postanejo borci za otrokove pravice; pozdravlja dejstvo, da bo denar, ki ga je z Nobelovo nagrado dobila EU, namenjen pomoči otrokom v konfliktnih razmerah; ponovno opozarja, kako pomembno je zagotoviti psihološko podporo otrokom, ki so bili izpostavljeni nasilnim dogodkom ali so žrtve vojne; poudarja, da je treba otrokom, prizadetim v spopadih, zagotoviti dostop do izobrazbe; pozdravlja sodelovanje EU na tretji svetovni konferenci za odpravo dela otrok, ki je potekala v Brasilii oktobra 2013, in njen prispevek k pogajanjem o tristranski izjavi o delu otrok;

173.  poudarja, da se je treba boriti proti vsem oblikam prisilnega dela in izkoriščanja otrok; poziva k boljšemu izvajanju veljavne nacionalne in mednarodne zakonodaje, ki ozavešča o zlorabi otrok na trgu dela;

174.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej ukrepata na področju otrokovih pravic, pri tem pa poseben poudarek namenita nasilju nad otroki, vključno z mučenjem, saj nedavna poročila pričajo o primerih mučenja in pridržanja otrok; poziva, naj se posebna pozornost nameni vprašanjem prisilnega dela otrok in s tem v zvezi ciljem osnovnega izobraževanja za vse, zmanjšanja umrljivosti otrok, preprečevanja porok otrok in škodljivih praks, razoroževanja, rehabilitacije in ponovnega vključevanja otrok iz oboroženih skupin, pa tudi k temu, da se problem čarovništva otrok uvrsti na dnevni red dialogov o človekovih pravicah z vsemi zadevnimi državami; poudarja pomen prednostne obravnave otrokovih pravic v zunanji politiki EU, razvojnem sodelovanju in humanitarni pomoči, da bi zagotovili zadostno financiranje in izboljšali zaščito otrok v izrednih razmerah; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj Parlamentu vsako leto poroča o rezultatih, ki jih je prineslo zunanje delovanje Unije, osredotočeno na otroke; poudarja, da bi morali otroci in mladostniki sodelovati le pri delu, ki ne škoduje njihovemu zdravju in osebnemu razvoju in ne ovira njihovega izobraževanja; poudarja pomen prednostne obravnave otrokovih pravic v zunanji politiki EU;

175.  ugotavlja, da konvencija ZN o otrokovih pravicah poziva k zakonodajnim, upravnim, socialnim in izobraževalnim ukrepom v zvezi z delom otrok, pri čemer priznava potrebo po večrazsežnostnem pristopu; poudarja, da je treba zakone pospremiti s političnimi ukrepi, ki ponujajo alternativo v obliki izobraževanja in poklicnega usposabljanja, ter ukrepi socialnega varstva, ki koristijo otrokom in družinam, sicer izvajanje zakonov ne bo uspešno;

176.  poziva EU, naj še naprej spodbuja okolje, ki omogoča preprečevanje in odpravo dela otrok, socialni dialog ter usklajene ukrepe javnega in zasebnega sektorja, usmerjene v izkoreninjenje dela otrok; poudarja, da je treba podpreti države v konfliktih in po njih ter jim pomagati pri gradnji zmogljivosti, da se bodo lahko borile proti delu otrok;

177.  poudarja, da si je treba bolj prizadevati za izvajanje revidirane strategije za izvajanje smernic EU o otrocih v oboroženih spopadih; v zvezi s tem poziva, da se sredstva instrumenta za stabilnost in evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice bolje uporabijo za reševanje problema otrok vojakov; spodbuja EU, naj še poglobi sodelovanje s posebno predstavnico ZN za otroke v oboroženih spopadih s podpiranjem akcijskih načrtov ter mehanizmov za spremljanje in poročanje; poziva k splošni ratifikaciji konvencije ZN o otrokovih pravicah, zlasti tretjega izbirnega protokola, ki bo otrokom omogočil, da posredujejo svoje pritožbe Odboru ZN za otrokove pravice; poziva Komisijo in podpredsednico/visoko predstavnico, naj raziščeta načine in možnosti, da bi Unija enostransko pristopila h konvenciji ZN o otrokovih pravicah;

178.  opozarja, da nedohranjenost oziroma slaba prehranjenost otrok v državah v razvoju zbuja resne skrbi; s tem v zvezi pozdravlja okvir ukrepov, nedavno sprejet na drugi mednarodni konferenci o prehrani, ki za svetovni cilj določa 40-odstotno zmanjšanje števila otrok, mlajših od pet let, ki zaostajajo v rasti;

179.  ponovno potrjuje, da je dostop do izobraževanja temeljna otrokova pravica, ki jo določa člen 28 mednarodne konvencije o otrokovih pravicah iz leta 1989; poudarja, da je treba v okviru vseh ukrepov, ki jih izvajajo EU in države članice, izboljšati dostop otrok do kakovostnih zdravstvenih storitev in zdravstvenega varstva;

180.  obžaluje, da države po svetu še vedno ne želijo podpisati konvencije ZN o pravicah invalidov in konvencije ZN o pravicah otroka, ki določa podrobne smernice za razvoj vključujočih družb za zaščito invalidnih otrok;

181.  poziva EU in države članice, naj v boju proti nedohranjenosti otrok skladno izvajajo politike humanitarne pomoči in razvojne politike;

Pravice domorodnih ljudstev

182.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da diskriminacija grozi zlasti domorodnim ljudstvom, ki so še posebej občutljiva za politične, gospodarske, okoljske in z delom povezane spremembe ter motnje; ugotavlja, da jih večina živi pod pragom revščine in ima zelo omejen dostop do predstavniškega sistema, političnega odločanja ali pravosodnega sistema oziroma ga sploh nima; je zlasti zaskrbljen zaradi poročil o razmahu prilaščanja zemljišč, prisilnih preselitev in kršenja človekovih pravic zaradi oboroženih spopadov;

Ukrepi EU na področju migracij in beguncev

183.  je zgrožen zaradi števila smrtnih žrtev v Sredozemskem morju, ki naj bi po podatkih Mednarodne organizacije za migracije v poročilu o usodnih potovanjih v letu 2013 doseglo tri tisoč, zaradi česar je to morje ena najnevarnejših regij na svetu za nezakonite priseljence; je zelo zaskrbljen zaradi poročil o množičnih smrtih in zlorabah človekovih pravic priseljencev in prosilcev za azil, ki potujejo v EU; poziva Unijo in države članice, naj sodelujejo z ZN, regionalnimi mehanizmi, vladami in nevladnimi organizacijami, da bi se spopadle s temi vprašanji; poudarja, da je treba nujno razviti trdnejše, bolj solidarne in celovitejše politike na ravni EU, da bi obravnavali nujna vprašanja, povezana s priseljenci, begunci in prosilci za azil, na način, ki spoštuje mednarodno pravo na področju človekovih pravic in temeljno človekovo dostojanstvo, ter poziva EU, naj zagotovi učinkovite skupne standarde za sprejemne postopke po vsej Uniji, da bi zaščitili najranljivejše posameznike; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, komisarja za migracije in notranje zadeve ter Evropsko službo za zunanje delovanje, naj poglobijo sodelovanje in pravičneje porazdelijo breme med državami članicami, vključno s sprejemom in ponovnim naseljevanjem beguncev ter prispevki k iskalnim in reševalnim dejavnostim, da bi pomagali priseljencem v stiski na morju, ko ti poskušajo prispeti na obale EU; s tem v zvezi opozarja, da je treba v evropskih in mednarodnih vodah spoštovati načelo nevračanja, kar podpira tudi Evropsko sodišče za človekove pravice; opozarja na zavezo Komisije, da bo razvila ustrezne zakonite migracijske poti; zato poziva države članice, naj v celoti izvajajo nedavno sprejet skupni azilni sveženj EU in skupno migracijsko zakonodajo; poziva države članice, naj sodelujejo v programih ponovnega naseljevanja in prispevajo k razvoju regionalnih programov zaščite na najbolj prizadetih območjih; poudarja, da se je treba spoprijeti s temeljnimi vzroki za priseljevanje; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj posebno pozornost namenijo državam, kjer se začenja trgovina z ljudmi in njihovo tihotapljenje, tranzitnim državam in namembnim državam; poziva podpredsednico/visoko predstavnico Unije in države članice, naj še okrepijo zunanjepolitično razsežnost Unije, sodelujejo z izvornimi in tranzitnimi državami, tudi s partnerskimi državami EU, predvsem v sredozemski regiji, ta vprašanja redno načenjajo v političnih dialogih z zadevnimi državami in v javnih izjavah ter čim bolj okrepijo sodelovanje s temi državami, da bi razbile nezakonite mreže za trgovino s priseljenci in se borile proti mafijskim združbam, ki služijo s tihotapljenjem ljudi;

184.  meni, da so otroci priseljencev še posebej ranljivi, zlasti če so brez spremstva; opozarja, da so otroci brez spremstva predvsem otroci, zaradi česar nas mora pri njihovi obravnavi voditi načelo zaščite otrok, in ne politika priseljevanja, kar pomeni, da moramo spoštovati temeljno načelo največje koristi za otroka;

185.  spodbuja podpredsednico/visoko predstavnico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej podpirata proces ratifikacije konvencije ZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, njenega protokola o preprečevanju, zatiranju in kaznovanju trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, protokola proti tihotapljenju priseljencev po kopnem, morju in zraku ter protokola o nedovoljeni proizvodnji strelnega orožja, njegovih sestavnih delov in streliva ter trgovini z njimi;

186.  poziva EU, naj zagotovi, da bodo pogajanja o vseh sporazumih o sodelovanju na področju priseljevanja in o ponovnem sprejemu z državami zunaj EU ter njihovo izvajanje spoštovali mednarodno pravo človekovih pravic, begunsko pravo in mednarodno pomorsko pravo, ter poziva k posvetovanju s Parlamentom pred sklenitvijo teh sporazumov; zahteva večjo preglednost v pogajanjih o takšnih sporazumih in vključitev mehanizmov spremljanja, da bi ocenili, kakšen učinek na človekove pravice imajo sodelovanje s tretjimi državami na področju priseljevanja ter ukrepi za nadzor na mejah, kamor sodita tudi Frontex in Eurosur; vztraja, da je treba človekove pravice vključevati v vse dejavnosti, ki jih izvaja Frontex, in jih spremljati;

187.  poziva Komisijo, naj izvede neodvisno oceno svojih programov na področju priseljevanja in nadzora na mejah v državah znotraj in zunaj EU, da bi predlagala izboljšane ukrepe za preprečevanje kršitev človekovih pravic;

188.  poziva Evropski urad za podporo azilu, naj za okrepitev mednarodne zaščite prosilcev za azil razvije partnerstva s tretjimi državami;

189.  pozdravlja dodajanje merila spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin na seznam ključnih meril, ki se upoštevajo za začetek pogajanj v zvezi s sporazumi o odpravi vizumov s tretjimi državami[26]; poziva Komisijo, naj to novo merilo uporablja kot vzvod za poglobitev dialoga o človekovih pravicah s tretjimi državami v strateškem in gospodarskem okviru, ki ga predstavljajo pogajanja o vizumih;

190.  obsoja zaostrovanje kaznovanja nezakonitih priseljencev v EU na račun človekovih pravic teh oseb; poziva k takojšnji vzpostavitvi potrebnih zaščitnih ukrepov, mehanizmov odgovornosti in izvršilnih mehanizmov na področju človekovih pravic;

191.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj dejavno sodelujeta v razpravi o pojmu „podnebni begunec“, vključno z njegovo morebitno pravno opredelitvijo v mednarodnem pravu ali v pravno zavezujočem mednarodnem sporazumu;

192.  ugotavlja, da je apatridnost velik izziv na področju človekovih pravic; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj se borita proti apatridnosti v vseh zunanjih ukrepih EU, zlasti z nasprotovanjem diskriminaciji na osnovi spola, veroizpovedi ali pripadnosti manjšini v zakonodaji o državljanstvu, zavzemanjem za pravico otrok do državljanstva in s podporo akciji Agencije ZN za begunce (UNHCR) za odpravo apatridnosti do leta 2024;

Človekove pravice in razvoj

193.  poudarja, da je spoštovanje človekovih pravic, vključno z ekonomskimi, kulturnimi, socialnimi in okoljskimi pravicami, dostopom do hrane, dobrim upravljanjem, demokratičnimi vrednotami, mirom, varnostjo in dostopom do pravičnega in učinkovitega sodstva, osnovni pogoj za zmanjšanje revščine in neenakosti ter uresničitev razvojnih ciljev tisočletja; meni, da bi morale biti človekove pravice vsebovane v vseh ciljih in kazalnikih načrta po letu 2015; prav tako poudarja, da bi moralo izvajanje načrta temeljiti na izrazitih mehanizmih preglednosti in odgovornosti; trdi, da so zaveze glede upravljanja in človekovih pravic merljive in jih je mogoče spremljati;

194.  opozarja, da so ZN priznali, da brez razvojnega pristopa, ki temelji na človekovih pravicah, ni mogoče v celoti uresničiti razvojnih ciljev; poziva EU, naj si še naprej dejavno prizadeva za to, da se vprašanje zagovornikov človekovih pravic in prostora civilne družbe izrecno vključuje v razprave o izzivih po razvojnih ciljih tisočletja;

195.  poudarja, da sta skrajna revščina in pomanjkanje človekovih pravic povezana ter da je treba razviti niz načel o uporabi standardov in meril v zvezi s človekovimi pravicami v boju proti skrajni revščini;

196.  poudarja, kako pomembna je usklajenost politik za razvoj pri doseganju spoštovanja človekovih pravic; v zvezi s tem poudarja, da je treba sprejeti učinkovite smernice, ocene učinkov ter mehanizme spremljanja in poročanja, da bi usklajenost politik za razvoj dejansko vključili v politike Unije in držav članic, zlasti na področju trgovine in kmetijstva; meni, da bi morala EU pri tem vprašanju ohraniti politično vodstvo; zato poziva EU, naj skupaj s predanimi partnerskimi državami oblikuje mednarodne pobude (v okviru ZN, G20 ipd.), da bi usklajenost politik za razvoj preoblikovali v univerzalni program;

197.  poziva EU in države članice, naj bolje usklajujejo svoje razvojne programe v duhu Lizbonske pogodbe ter razvojno politiko postavijo v ospredje zunanjih odnosov Unije, tako da bi prek razvoja bolje usklajevali nacionalne prednostne naloge in evropske programe za spodbujanje človekovih pravic ob upoštevanju kompleksnosti razvojne politike EU;

198.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pod vodstvom visoke predstavnice/podpredsednice zunanjo in varnostno politiko bolje poveže z razvojno politiko, da bi vzpostavili sinergije in zagotovili skladen pristop, usmerjen v univerzalno uporabo človekovih pravic prek razvojne politike EU; znova poziva EU k boljšemu zunanjemu usklajevanju z gospodarstvi v vzponu, kot so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika, v večstranskih forumih, da bi obravnavali vprašanja svetovne politike in spodbujali človekove pravice z usklajevanjem njihovih različnih razvojnih programov;

199.  poziva EU, naj človekove pravice in demokracijo učinkoviteje vključuje v razvojno sodelovanje ter zagotovi, da bodo njeni razvojni programi prispevali k temu, da partnerske države izpolnjujejo mednarodne obveznosti na področju človekovih pravic;

200.  poudarja, da je treba razvojno pomoč povezati z verodostojnimi prizadevanji za demokratizacijo;

201.  poziva odbor za oceno učinka, naj pod nadzorom predsednika Komisije zagotovi, da bo v okviru dogovorov o projektih EU za razvojno sodelovanje upoštevan učinek na razmere na področju človekovih pravic in obratno;

202.  priznava, kako pomembna je dejavna udeležba nevladnih organizacij pri načrtovanju, izvajanju in ocenjevanju določb o človekovih pravicah, pa tudi pri zagotavljanju učinkovitosti določb o človekovih pravicah, da se tako poskrbi za čim širšo vključenost civilne družbe pri oblikovanju politik;

203.  pozdravlja novo pobudo za evropsko prostovoljsko enoto EU Aid Volunteers, ki bo v letih 2014–2020 približno 18 tisoč osebam iz EU in tretjih držav omogočila sodelovanje v humanitarnih dejavnostih po vsem svetu, kjer je pomoč nujno potrebna, ter izkazovanje solidarnosti skupnostim, ki so jih doletele naravne nesreče ali nesreče, ki jih je povzročil človek;

204.  poziva k usklajenim ukrepom EU proti prilaščanju zemlje, in sicer s spodbujanjem ustreznih varoval, ki bi preprečevala to početje v zadevnih državah, tudi med družbami iz EU in drugih evropskih držav, ki so delujejo v teh državah; ugotavlja, da je pomanjkanje dostopa do zemljišč in naravnih virov za prikrajšane prebivalce podeželja in mest eden od ključnih vzrokov za lakoto in revščino v svetu, zaradi česar vpliva na uveljavljanje človekovih pravic lokalnih skupnosti, zlasti kar zadeva njihovo pravico do ustrezne hrane; poziva k oceni vpliva trgovinske politike EU na prilaščanje zemlje; pozdravlja udeležbo EU pri pripravi svetovnih prostovoljnih smernic za odgovorno upravljanje zemljišč, ribolovnih virov in gozdov v kontekstu zanesljivosti preskrbe s hrano na državni ravni ter sprejetju zavezujočih smernic za preprečevanje prilaščanja zemlje; kljub temu poudarja, da je nujno, da se človekove pravice in vidiki zmanjševanja revščine vključijo v odločanje o nakupu ali dolgoročnem zakupu velikih zemljiških površin s strani vlagateljev; meni, da je odziv EU na to vprašanje pomemben preizkus njene zaveze, da se bo v svoji politiki razvojnega sodelovanja usmerila v pristop, temelječ na človekovih pravicah, kot je zapisano v Lizbonski pogodbi, s čimer bi razvojna politika EU nadalje prispevala k trajnostnemu gospodarskemu, socialnemu in okoljskemu razvoju držav v razvoju z glavnim ciljem izkoreninjenja revščine na svetu; poziva EU, naj se v skladu s priporočili posebnega poročevalca ZN za pravico do hrane povsem preusmeri v agroekologijo kot sredstvo za zagotavljanje pravice do hrane;

205.  z izjemno zaskrbljenostjo ugotavlja, da je zaradi kršitev človekovih pravic na področju pridobivanja naravnih virov še posebej prizadeto avtohtono prebivalstvo; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj podpre stroge pravne okvire in pobude, ki si prizadevajo za preglednost in dobro upravljanje v rudarskem sektorju in drugih sektorjih pridobivanja naravnih virov ter spoštujejo svobodno, predhodno in informirano soglasje lokalnega prebivalstva, pa tudi deklaracijo ZN o pravicah avtohtonih ljudstev;

206.  je zelo zaskrbljen, ker so ranljive skupine še posebej prizadete zaradi kršitev človekovih pravic, povezanih z degradacijo okolja, saj širitev monokulturnih nasadov, sečnja, infrastruktura in podpora za pridobivanje plina in nafte, biogoriva, rudarstvo in velike hidroelektrarne povzročajo krčenje in degradacijo gozdov; poziva Komisijo, naj začne izvajati 7. okoljski akcijski program in pripravi celovit načrt za spopad s krčenjem in degradacijo gozdov ter njunim vplivom na okoljske, socialne in človekove pravice;

207.  opozarja, da uvedba razvojnih in izobraževalnih programov ter programov na področju zdravja pripomore k boju proti revščini, poleg tega pa prispeva tudi k boju proti mednarodnemu terorizmu; poziva EU, naj po svetu razvije več strategij po vzoru strategije Evropske službe za zunanje delovanje za varnost in razvoj v Sahelu;

208.  poudarja, da kljub napredku, ki je bil že dosežen pri dostopu do pitne vode in sanitarne oskrbe, 2,6 milijarde ljudi še vedno nima stranišča, 1,1 milijarde ljudi pa še vedno nima dostopa do pitne vode; meni, da to ni le posledica pomanjkanja virov, temveč tudi politične volje; zato vlade poziva, naj zagotovijo dostop do neoporečne pitne vode in sanitarno oskrbo, pri čemer naj posebno pozornost namenijo ženskam in otrokom;

209.  poziva k ambiciozni dolgoročni politični strategiji in akcijskemu načrtu za javno zdravje, inovacije in dostop do zdravil, s katerima bi med drugim preučili nove programe spodbud za raziskave in razvoj, kot je zapisano v poročilu posvetovalne strokovne delovne skupine za raziskave in razvoj Svetovne zdravstvene organizacije o financiranju in usklajevanju iz leta 2012, da bi zavarovali pravico do življenjskega standarda, ki zagotavlja zdravje in dobro počutje vsem ljudem, ne glede na raso, vero, politično prepričanje, ekonomski ali družbeni položaj; poudarja, da pandemija virusa HIV še vedno najbolj prizadene ženske in dekleta, ki so tudi najbolj udeležene pri oskrbi bolnikov v svojih skupnostih;

Mednarodni kulturni in športni dogodki v povezavi s človekovimi pravicami

210.  obsoja vse bolj razširjeno prakso, da avtoritarne države gostijo velike športne ali kulturne dogodke, da bi okrepile svojo mednarodno legitimnost, pri tem pa še bolj zatirajo domače oporečnike; poziva EU in države članice, naj sodelujejo z nacionalnimi športnimi zvezami, podjetji in organizacijami civilne družbe ter oblikujejo pogoje za njihovo udeležbo na tovrstnih dogodkih, vključno s prvimi evropskimi igrami v Bakuju leta 2015 in svetovnim nogometnim prvenstvom v Rusiji v letu 2018; poziva k oblikovanju okvira politike EU na področju športa in človekovih pravic ter vključitvi zadevnih zavez v prihodnji akcijski načrt za človekove pravice in demokracijo;

Odločnejše ukrepanje Evropskega parlamenta na področju človekovih pravic

211.  ponovno izraža zavezo stalnemu izboljševanju lastnih postopkov, procesov in struktur, da bi zagotovili, da so človekove pravice in demokracija v samem središču delovanja in politik Parlamenta; opozarja na njegovo zgodovinsko zavezanost človekovim pravicam, zlasti prek nagrade Saharova za svobodo misli; meni tudi, da sta potrebna učinkovito sodelovanje med vsemi službami Parlamenta in splošno vključevanje človekovih pravic, da bi Pododbor za človekove pravice lahko izpolnil svojo nalogo, v skladu s katero naj bi zagotovil „skladnost med vsemi zunanjimi politikami Unije in njeno politiko na področju človekovih pravic“, kot je navedeno v poslovniku;

212.  poziva k boljšemu izvajanju smernic za medparlamentarne delegacije Evropskega parlamenta o spodbujanju človekovih pravic in demokracije in poziva konferenco predsednikov delegacij, naj te smernice pregleda v sodelovanju s Pododborom za človekove pravice; v zvezi s tem priporoča bolj sistematično in preglednejše načenjanje vprašanj o človekovih pravicah na obiskih delegacij v tretjih državah, zlasti o posameznih primerih, omenjenih v resolucijah Parlamenta, in ogroženih dobitnikih nagrade Saharova in kandidatih zanjo, ter pisno poročanje o sprejetih ukrepih Pododboru za človekove pravice oziroma poročanje na posebni informativni seji, kjer je to politično upravičeno;

213.  poudarja, da je treba nenehno razmišljati o najboljših načinih, kako čim bolj povečati verodostojnost, prepoznavnost in učinkovitost resolucij Parlamenta o kršitvah človekovih pravic, demokracije in pravne države, ter da se morajo vse evropske institucije, vključno z Evropsko ustanovo za demokracijo, ustrezno usklajevati in spremljati svoje ukrepe; poudarja, da morajo institucije spremljati zlasti svoje ukrepe glede vprašanj, omenjenih v nujnih resolucijah;

214.  spodbuja razpravo o vključitvi različnih orodij, ki so Parlamentu na voljo za podpiranje in spodbujanje človekovih pravic, v enoten strateški dokument, ki bi ga Parlament sprejel na plenarnem zasedanju; poziva k oblikovanju spletnega mesta, ki se bo redno posodabljalo in bo vsebovalo seznam zagovornikov človekovih pravic, obravnavanih v nujnih resolucijah EU, ter k vzpostavitvi notranje delovne skupine Parlamenta, ki bo spremljala primere teh zagovornikov po vsem svetu in delegacije, ki potujejo v tretje države, spodbujala k srečanjem z njimi;

* * *

215.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, varnostnemu svetu ZN, generalnemu sekretarju ZN, predsedujočemu 69. generalni skupščini ZN, predsedniku Sveta ZN za človekove pravice, visokemu komisarju ZN za človekove pravice ter vodjem delegacij EU.

MNENJE Odbora za razvoj (22.1.2015)

za Odbor za zunanje zadeve

o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013 ter politiki Evropske unije na tem področju
(2014/2216(INI))

Pripravljavka mnenja: Heidi Hautala

POBUDE

Odbor za razvoj poziva Odbor za zunanje zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  poudarja, da je spoštovanje človekovih pravic, vključno z ekonomskimi, kulturnimi, socialnimi in okoljskimi pravicami, dostopom do hrane, dobrim upravljanjem, demokratičnimi vrednotami, mirom, varnostjo in dostopom do pravičnega in učinkovitega sodstva, osnovni pogoj za zmanjšanje revščine in neenakosti ter uresničitev razvojnih ciljev tisočletja; meni, da bi morale biti človekove pravice vsebovane v vseh ciljih in kazalnikih načrta po letu 2015; prav tako poudarja, da bi moralo izvajanje načrta temeljiti na izrazitih mehanizmih preglednosti in odgovornosti; trdi, da so zaveze v zvezi z upravljanjem in človekovimi pravicami merljive in jih je mogoče spremljati;

2.  poziva EU, naj okrepi prizadevanja, da bi med prihajajočimi medvladnimi pogajanji zagotovila, da bosta pristop na podlagi človekovih pravic in zmanjševanje neenakosti postala temeljna zasnova svetovnega razvoja po letu 2015 ter da bosta prav tako ustrezno vključena med cilje; poudarja, da je treba zagotoviti, da bo načrt za obdobje po letu 2015 vključeval tudi pravice žensk in otrok, dobro upravljanje, demokracijo in načela pravne države, svobodo združevanja in izražanja, splošno zdravstveno varstvo ter spolno in reproduktivno zdravje in pravice, saj gre za osrednje elemente razvoja; poudarja, da mora biti povezava med preseljevanjem in razvojem pomembna točka v načrtu po letu 2015;

3.  poudarja, da morajo biti svetovna prizadevanja za razvoj, vključno s prizadevanjem EU in njenim zunanjim delovanjem, usmerjena v spoštovanje temeljnih človekovih pravic in enakega dostojanstva vseh ljudi;

4.  z izjemno zaskrbljenostjo ugotavlja, da po podatkih Mednarodne organizacije dela (MOD) približno 21 milijonov moških, žensk in otrok po vsem svetu živi v nekakšni obliki suženjstva; poudarja, da je treba človekove pravice obravnavati na holističen in neločljiv način, in se odločno in zavezujoče predati državljanskim in političnim pravicam ter ekonomskim, socialnim, kulturnim in okoljskim pravicam, saj brez njih ne more biti razvoja; poudarja, da se je treba spoprijeti s temeljnimi vzroki za revščino; prav tako opozarja, da je treba v skladu z uresničevanjem agende za dostojno delo Mednarodne organizacije dela spoštovati mednarodne delovne standarde, in poziva k vzpostavitvi univerzalnega socialnega praga; meni, da bi morala imeti socialna vprašanja pomembnejšo vlogo v zunanjih odnosih EU; v zvezi s tem obžaluje, da EU nima standardne oblike socialne določbe, ki bi jo vstavljala v vse zunanjetrgovinske sporazume; v skladu s tem poziva EU, naj v vse zunanjetrgovinske sporazume vključi poglavje o razvoju in socialno določbo, ki bi odražala temeljne delovne standarde Mednarodne organizacije dela;

5.  ugotavlja, da se je zaradi čedalje slabših varnostnih razmer po vsem svetu in finančne krize, ki se zaostruje vse od zloma leta 2008, povečalo delo otrok v najrevnejših svetovnih državah, prav tako pa bi utegnilo priti do pravnih posledic in posledic za ugled podjetij, ki črpajo dobrine iz držav v razvoju; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj še naprej spodbujata mednarodni program za odpravo otroškega dela, zlasti v državah v razvoju, kjer mora zaskrbljujoče število otrok delati, da bi prispevali k družinskemu dohodku;

6.  poudarja, da si je treba močneje prizadevati za vključevanje človekovih pravic in demokracije v razvojno sodelovanje; poudarja, da morajo EU in njene delegacije v programih in politikah EU, pa tudi pri tehnični podpori v zvezi z razvojno pomočjo, zlasti ko gre za novi sveženj instrumentov, začeti izvajati pristop na podlagi človekovih pravic; prav tako spodbuja države članice, naj v razvojni politiki in pomoči uberejo pristop na podlagi človekovih pravic, tako da na primer v dialogih o proračunu in sektorski podpori večji poudarek namenijo človekovim pravicam, dobremu upravljanju, demokraciji in političnemu udejstvovanju; obenem poziva tudi EU, naj spoštuje, spodbuja in zagovarja demokratično lastništvo, udeležbo civilne družbe in preglednost razvojne pomoči (v zagotovilu EU o preglednosti navedeno na zadnjem mestu);

7.  ugotavlja, da je v tretjih državah s šibkejšim upravljanjem in večjim dotokom pomoči prav tako višja raven korupcije, kar posledično preusmerja razvojno pomoč in ovira razvoj človekovih pravic; poziva ESZD, naj za spodbujanje človekovih pravic v tretjih državah podpira razvojne programe z ustreznim ravnotežjem med humanitarno pomočjo in preglednostjo;

8.  poziva EU, naj v okviru zunanjepolitičnih dejavnosti pomaga krepiti nacionalne, regionalne in mednarodne mehanizme odgovornosti, na primer Mednarodno kazensko sodišče, nacionalne pravosodne organe, parlamente ter nacionalne ustanove, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami in civilno družbo;

9.  priznava, kako pomembna je dejavna udeležba nevladnih organizacij pri načrtovanju, izvajanju in ocenjevanju določb o človekovih pravicah, pa tudi pri zagotavljanju učinkovitosti določb o človekovih pravicah, saj se tako zagotovi kar najširša vključenost civilne družbe pri oblikovanju politik;

10.  poziva Komisijo, naj se bolj odločno in usklajeno spopade z diskriminacijo najbolj zapostavljenih skupin in tistih, ki so najpogosteje izpostavljeni diskriminaciji in izključevanju zaradi rase, invalidnosti, statusa migranta ali domorodnega prebivalstva, starosti, spolne usmerjenosti ali spolne identitete;

11.  obžaluje, da še zmeraj ni holističnega pristopa, ki bi omogočal, da bi družbe po vsem svetu spoštovale standarde človekovih pravic, in da se zaradi tega nekaterim državam in družbam uspeva izogibati tem pravilom; zato poudarja, da je treba sprejeti pravno zavezujoča pravila o družbeni odgovornosti gospodarskih družb; zlasti poziva Komisijo, naj sprejme učinkovite ukrepe za operativno delovanje okvira ZN za varovanje, spoštovanje in pomoč, ki ga je predlagal posebni predstavnik Združenih narodov za podjetništvo in človekove pravice John Ruggie; vztraja tudi pri tem, da je treba uvesti učinkovite rešitve za kaznovanje gospodarskih družb, ki kršijo človekove pravice, in zagotoviti odškodnino za žrtve teh kršitev;

12.  spominja na strategijo EU o družbeni odgovornosti gospodarskih družb za obdobje 2011–2014, ki je države članice pozvala, naj pripravijo nacionalne načrte za izvajanje vodilnih načel ZN o podjetništvu in človekovih pravicah;

13.  ugotavlja, da bi morale družbe to strategijo namesto kot izziv obravnavati kot priložnost za vzpostavitev novih možnosti za poslovanje v regijah, ki najbolj potrebujejo trajnostne in odgovorne naložbe, in kot način prispevanja k spoštovanju človekovih pravic v državah v razvoju;

14.  poudarja, kako pomembna je usklajenost politik za razvoj pri doseganju spoštovanja človekovih pravic; v zvezi s tem poudarja, da je treba sprejeti učinkovite smernice, ocene učinkov ter mehanizme spremljanja in poročanja, da bi usklajenost politik za razvoj dejansko vključili v politike Unije in držav članic, zlasti na področju trgovine in kmetijstva; meni, da bi morala EU pri tem vprašanju ohraniti politično vodstvo; zato poziva EU, naj skupaj s predanimi partnerskimi državami oblikuje mednarodne pobude (v okviru Združenih narodov, G20 ipd.), da bi usklajenost politik za razvoj preoblikovali v univerzalni program;

15.  poudarja, da v številnih državah, ki imajo status GSP Plus, poročajo o ponavljajočih se kršitvah temeljnih delovnih standardov, vendar to ni vodilo v ukinitev preferencialov, kar je v nasprotju z načelom usklajenosti politik za razvoj; zato poziva k dejanskemu uveljavljanju GSP Plus, ki bi ga bilo treba izvajati vzporedno s primernim preglednim mehanizmom poročanja in financiranjem nadzora, ki bi ga izvajala civilna družba; obžaluje, da preferencialni trgovinski sporazumi EU ne zagotavljajo pristnih mehanizmov za uveljavljanje; v skladu s tem poudarja, kako pomembno je sistematično vključevati določbe o človekovih pravicah v trgovinske sporazume, te določbe pa bi morale vsebovati tudi pritožbene mehanizme;

16.  poziva k usklajenim prizadevanjem EU proti prilaščanju zemlje, in sicer s spodbujanjem ustreznih varoval, ki bi preprečevala to početje v ustreznih državah, tudi med družbami iz EU in drugih evropskih držav, ki so prisotne v teh državah; poziva k oceni vpliva trgovinske politike EU na prilaščanje zemlje, izvajanju globalnih prostovoljnih smernic za odgovorno upravljanje posesti zemlje, ribištva in gozdov v okviru zanesljivosti preskrbe s hrano na državni ravni ter sprejetju zavezujočih smernic za preprečevanje prilaščanja zemlje; poziva EU, naj se v skladu s priporočili posebnega poročevalca ZN za pravico do hrane povsem preusmeri v agroekologijo kot sredstvo za zagotavljanje pravice do hrane;

17.  z globoko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je zaradi kršitev človekovih pravic na področju pridobivanja naravnih virov še posebej prizadeto avtohtono prebivalstvo; poziva ESZD, naj podpre stroge pravne okvire in pobude, ki si prizadevajo za preglednost in dobro upravljanje v rudarskem sektorju in drugih sektorjih pridobivanja naravnih virov ter spoštujejo svobodno, predhodno in informirano soglasje lokalnega prebivalstva, pa tudi deklaracijo ZN o pravicah avtohtonih ljudstev;

18.  z globoko zaskrbljenostjo ugotavlja, da so ranljive skupine še posebej prizadete zaradi kršitev človekovih pravic, povezanih z degradacijo okolja, saj širitev monokulturnih nasadov, sečnja, infrastruktura in podpora za pridobivanje plina in nafte, biogoriva, rudarstvo in obsežne hidroelektrarne povzročajo krčenje in degradacijo gozdov; poziva Komisijo, naj začne izvajati 7. okoljski akcijski program in pripravi celovit načrt za spopad s težavo krčenja in degradacije gozdov ter njunim vplivom na okoljske, socialne in človekove pravice;

19.  meni, da bi morala EU skupaj z delegacijami prepoznavati zgodnje opozorilne signale, kot so zatiranje manjšin in kršitve človekovih pravic, ki namigujejo na morebitne konflikte in humanitarne katastrofe; poziva EU, naj oblikuje primere najboljše prakse za spodbujanje in zaščito človekovih pravic v razmerah po nesrečah in sporih, pri čemer naj bo posebej pozorna na invalide in druge ranljive skupine, in sicer z zagotavljanjem podatkov in sprejemanjem ustreznih ukrepov v konkretnih primerih z invalidi, razpoložljivostjo načrtov za zmanjševanje tveganja nesreč, ki bi upoštevali vprašanje invalidnosti, usposabljanjem ustreznega osebja in povečanjem deleža dostopnih zaklonišč in zatočišč v sili, pri tem pa naj nameni poudarek vključevanju človekovih pravic v prizadevanja za pomoč, obnovo in rekonstrukcijo, obenem pa spoštuje humanitarna načela humanosti, nepristranskosti, nevtralnosti in neodvisnosti, pa tudi na potrebah temelječ pristop k humanitarni pomoči;

20.  poudarja pomen odprave vseh oblik diskriminacije žensk in deklet ter nasilja nad njimi; poziva EU, naj uvrsti odpravo vseh vrst nasilja, na primer nasilja v družini, trgovine z ljudmi, spolnega izkoriščanja in spolne zlorabe, pa tudi škodljivih praks, vključno s porokami otrok, zgodnjimi ali prisilnimi porokami ter pohabljanjem ženskih spolnih organov, na vrh seznama prednostnih nalog v okviru zunanjega delovanja;

21.  poudarja, kako pomembno je povezati varnost, razvoj in človekove pravice; v zvezi s tem ostro obstoja spolno nasilje v oboroženih spopadih, večinoma nad ženskami in majhnimi otroki, do česar pogosto prihaja v nekaterih krhkih državah v razvoju, na primer Demokratični republiki Kongo, zlasti v njenih vzhodnih provincah, kakor to početje že vrsto let obsojajo ZN, lokalni organi in nevladne organizacije ter Denis Mukwege, dobitnik nagrade Saharova za leto 2014, ki jo podeljuje Parlament; poziva EU in države članice, naj zagotovijo, da se bo pri izvajanju politik na področju azila, migracij in mejnega nadzora spoštovalo mednarodno pravo o človekovih pravicah;

22.  z obžalovanjem ugotavlja, da na vseh 153 straneh splošnega dela letnega poročila EU ni mogoče najti posebnega poglavja o razvoju, temveč je temu vprašanju namenjeno zgolj dvakrat po pol strani.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

21.1.2015

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

21

1

3

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Louis Aliot, Beatriz Becerra Basterrechea, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Nirj Deva, Doru-Claudian Frunzulică, Nathan Gill, Heidi Hautala, Maria Heubuch, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Linda McAvan, Norbert Neuser, Maurice Ponga, Cristian Dan Preda, Lola Sánchez Caldentey, Elly Schlein, György Schöpflin, Pedro Silva Pereira, Davor Ivo Stier, Paavo Väyrynen, Bogdan Brunon Wenta, Rainer Wieland, Anna Záborská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Seb Dance, Louis-Joseph Manscour

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Rosa D’Amato

MNENJE Odbora za pravice žensk in enakost spolov (4.2.2015)

za Odbor za zunanje zadeve

o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013 ter politiki Evropske unije na tem področju
(2014/2216(INI))

Pripravljavka mnenja: Jana Žitňanská

POBUDE

Odbor za pravice žensk in enakost spolov poziva Odbor za zunanje zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o časovnem načrtu EU za boj proti homofobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete[1],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015[2],

–  ob upoštevanju končne izjave 4. svetovnega kongresa proti smrtni kazni, v kateri se poziva k splošni odpravi smrtne kazni, kongres pa je potekal od 24. do 26. februarja 2010 v Ženevi,

A.  ker ima EU posebnega predstavnika za človekove pravice, ki bi moral v okviru svoje funkcije Unijo podpirati pri usklajevanju njenih dejavnosti, da bo njeno delovanje na področju spodbujanja spoštovanja človekovih pravic po vsem svetu, zlasti pa pravic žensk, postalo bolj jasno in vidno;

B.  ker nasilje na podlagi spola in zlasti nasilje nad ženskami in dekleti pomeni kršitev pravice ženske do telesne nedotakljivosti in ima lahko resne, trajne posledice za zdravje žrtve;

C.  ker posledice nasilja na podlagi spola vplivajo na dobrobit žrtev na vseh področjih življenja;

D.  ker se pri uveljavljanju demokracije predpostavlja, da imajo ženske in moški enake pravice in status;

E.  ker so v času oboroženih spopadov ženske in otroci, tudi begunke in begunski otroki, prosilci za azil in osebe brez državljanstva, med najranljivejšimi družbenimi skupinami in ker so se zelo povečale nevarnosti, ki so jim med humanitarnimi krizami izpostavljena razseljena najstniška dekleta;

F.  ker se nasilja nad ženskami in/ali diskriminacije žensk ne more upravičevati s političnimi, verskimi ali kulturnimi razlogi;

G.  ker je nasilje nad ženskami in dekleti, zlasti nasilje v družini, najbolj razširjena oblika kršitve človekovih pravic na svetu, vpliva na vse ravni družbe, ne glede na starost, izobrazbo, dohodek, socialni položaj ter državo izvora ali stalno prebivališče, in je velika ovira za enakost spolov;

H.  ker je nasilje na podlagi spola opredeljeno kot nasilje nad osebo zaradi njenega spola, spolne identitete ali spolnega izražanja oziroma kot nasilje, ki nesorazmerno prizadene osebe določenega spola;

I.  ker je tveganje nasilja, zlorab in zanemarjanja pri invalidnih ženskah in dekletih večje, zlasti v institucionaliziranem okolju, zaradi česar pogosto pride do nepoznavanja tega problema;

J.  ker bi morali biti spodbujanje pravic žensk, enakost spolov in boj proti nasilju nad ženskami osnovni in ključni elementi dialogov o človekovih pravicah med EU in tretjimi državami; ker ima evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) pozitivno vlogo; ker bi morali Evropska služba za zunanje delovanje in Komisija pri sodelovanju s katero koli državo pravočasno prepoznati težave, ki jih je treba prednostno obravnavati, da bodo sredstva in viri lahko bolje prilagojeni ciljem;

K.  ker je dostop do osnovnih storitev zdravstvenega varstva in storitev spolnega in reproduktivnega zdravja temeljni vidik enakosti spolov in ker ta dostop še ni zagotovljen povsod po svetu;

L.  ker spolno in reproduktivno zdravje in pravice izhajajo iz temeljnih človekovih pravic in so bistveni elementi človekovega dostojanstva[3];

M.  ker nobene vrste diskriminacije in nasilja nad ženskami, vključno s spolno zlorabo, pohabljanjem spolnih organov, prisilnimi porokami, tako imenovanimi zločini iz časti, komercialnim spolnim izkoriščanjem žensk in nasiljem v družini nikoli ne bi smeli upravičevati z nobenim političnim, družbenim, verskim ali kulturnim razlogom ali ljudsko ali plemensko tradicijo;

1.  poudarja, da je pomembno, da oblasti začnejo razvijati izobraževalne kampanje, namenjene moškim, zlasti mlajših generacij, in tako preprečujejo in postopoma odpravijo vse vrste nasilja na podlagi spola; poudarja, da je treba poskrbeti, da bodo zdravstveni delavci, policisti, tožilci in sodniki v EU in v tretjih državah primerno usposobljeni za nudenje podpore in pomoči žrtvam nasilja;

2.  poziva EU in države članice, naj podprejo polno udeležbo žensk pri sprejemanju političnih in gospodarskih odločitev, zlasti pri vzpostavljanju miru, prehodu v demokracijo in reševanju konfliktov; spodbuja države članice, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj se osredotočijo na gospodarsko in politično emancipacijo žensk v državah v razvoju, spodbujajo njihovo vključevanje v podjetja in izvajanje regionalnih projektov in lokalnih razvojnih projektov;

3.  poudarja, da je zmanjševanje neenakosti spolov, boj proti nasilju na podlagi spola in spodbujanje enakosti in pravic žensk posebnega pomena za razvoj vzdržnih demokratičnih družb;

4.  poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo ženske v Evropi in drugje po svetu imele pravice, da bodo lahko, tako kot moški, svobodno sprejemale odločitve, brez kakršnega koli ideološkega, političnega ali verskega vsiljevanja;

5.  zato poziva vse države članice Sveta Evrope, naj podpišejo in ratificirajo konvencijo o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima; v zvezi s tem poziva EU, naj ukrepa za pristop k tej konvenciji, da bi zagotovili usklajenost notranjega in zunanjega delovanja EU na področju nasilja nad ženskami;

6.  poudarja, da je treba za učinkovit boj proti nasilju nad ženskami spremeniti odnos do žensk in deklet v družbi, saj so prepogosto predstavljene v podrejenih vlogah in se nasilje nad njimi vse prepogosto dopušča ali pa se zmanjšuje njegova teža; poudarja, da so spolni stereotipi med glavnimi vzroki za kršitve pravic žensk in neenakosti med spoloma; ugotavlja, da je treba posebno pozornost nameniti ustavnim, zakonodajnim in uredbenim določbam, na podlagi katerih ženske zaradi svojega spola niso enako obravnavane, na primer glede dostopa do sodnega varstva, lastnine, posojil, zdravstvene oskrbe ali izobraževanja; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj poudarita pomen vključenosti moških v kampanje obveščanja in ozaveščanja o pravicah žensk;

7.  je globoko zaskrbljen zaradi naraščanja primerov nasilja na podlagi spola v mnogih delih sveta, kar je eden od pokazateljev vsesplošne krize, zlasti pa zaradi vse pogostejših umorov žensk in deklet v Mehiki in drugih državah Srednje in Južne Amerike, ki so del splošnega nasilja in strukturne diskriminacije; ostro obsoja vse vrste nasilja na podlagi spola, grozljive umore žensk in deklet ter dejstvo, da storilci ostajajo večinoma nekaznovani, kar je zanje nekak precedens in jih še dodatno spodbuja;

8.  poudarja, da je treba za zagotovitev pravice do izobraževanja in dostopa do njega, zlasti za dekleta, storiti več; pozdravlja dejstvo, da sta Malala Jusafzaj in Kailaš Satjarti za svoj boj za pravice otrok prejela Nobelovo nagrado; ugotavlja, da je dostop do izobraževanja, vsaj deloma, predpogoj za polno izvajanje drugih človekovih pravic, kot so svoboda vesti in verska svoboda ter udeležba v političnem življenju;

9.  poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj sprejmejo konkretne ukrepe, s katerimi bodo obravnavale vprašanje položaja žensk, in zagotovijo njihovo svobodo in spoštovanje njihovih najbolj temeljnih pravic ter sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo preprečile izkoriščanje in zlorabo žensk in otrok in nasilje nad njimi;

10.  poziva ZN, predvsem pa posebno poročevalko za nasilje nad ženskami Rashido Manjoo, naj storijo vse, kar je v njihovih močeh, da bi izsledili žrtve zlorab in nasilja nad dekleti in ženskami ter preiskali in preučili dejstva in okoliščine teh primerov, da se prepreči nekaznovanost storilcev ter zagotovi, da bodo za vsa svoja dejanja odgovarjali; podpira delo posebne predstavnice ZN za spolno nasilje v konfliktih Zainab Hawe Bangure;

11.  poziva Komisijo in države članice, naj nasilje nad ženskami in kršitve človekovih pravic na podlagi spola obravnavajo na mednarodni ravni, zlasti v okviru veljavnih dvostranskih pridružitvenih sporazumov in mednarodnih trgovinskih sporazumov, pa tudi tistih, o katerih pogajanja še potekajo;

12.  pozdravlja priporočila Odbora za odpravo diskriminacije žensk glede preprečevanja konfliktov in razmer med konflikti in po njih, v skladu s prelomnima resolucijama varnostnega sveta ZN št. 1325 in št. 1820 o ženskah, miru in varnosti; nadalje opozarja mednarodno skupnost, da je treba ženske in dekleta zaščititi, zlasti zagovornice človekovih pravic, ki so pogosto tarča nasilja, in poziva k zaščiti pred posilstvom in prisilno prostitucijo; poudarja, da bi bilo treba žrtvam nasilja na podlagi spola v pravnih postopkih nuditi podporo, ter opozarja na to, da lahko institucionalne in neinstitucionalne organizacije žrtvam zelo pomagajo;

13.  ponavlja, da je pohabljanje ženskih spolnih organov huda kršitev človekovih pravic in tema, kateri je treba v okviru dialoga EU z državami, v katerih je ta praksa zelo razširjena, nameniti posebno pozornost; nadalje poudarja, da ima pohabljanje ženskih spolnih organov resne in dolgoročne posledice na zdravje žensk in s tem tudi na njihove možnosti za razvoj; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj v političnih dialogih s partnerskimi državami, v katerih se pohabljanje ženskih spolnih organov še vedno izvaja, to vprašanje tudi v prihodnje obravnavajo;

14.  najostreje obsoja hude kršitve človekovih pravic v oboroženih spopadih v nedavnih in sedanjih krizah, še zlasti usmrtitve po hitrem postopku, posilstva in druge oblike spolnega nasilja, mučenje ter samovoljne aretacije in pridržanja, zlasti zaradi položaja žensk in otrok, ki so še posebej ranljivi; poziva EU, naj se bori proti nekaznovanosti v vseh teh primerih in podpre ukrepe nacionalnih sodnikov in Mednarodnega kazenskega sodišča, da bodo storilci privedeni pred sodišče;

15.  poudarja, da je pomembno, da se ne spodkopava pravni red pekinških izhodišč za ukrepanje v zvezi z dostopom do izobraževanja in zdravja kot temeljne človekove pravice in da je pomembno tudi varstvo spolnih in reproduktivnih pravic; poudarja, da splošno spoštovanje spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic ter dostop do ustreznih storitev prispevata k predporodni oskrbi in možnosti preprečitve tveganih porodov ter zmanjšujeta umrljivost dojenčkov in otrok; poudarja, da so načrtovanje družine, zdravje mater in službe za opravljanje varnega splava pomembni elementi, s katerimi lahko rešimo življenje žensk, in da bi odrečen splav, ki bi lahko rešil življenje, pomenil hudo kršitev človekovih pravic; poziva EU, naj še naprej varuje spolno in reproduktivno zdravje in povezane pravice, in poudarja, da morajo biti te politike v središču razvojnega sodelovanja s tretjimi državami, hkrati pa morajo biti vključene v prihodnji akcijski načrt o enakosti spolov in krepitvi vloge žensk pri razvoju, zlasti za obdobje 2015–2020, pri čemer naj s pomočjo političnega dialoga in posebnih ukrepov vključi lokalno civilno družbo;

16.  poudarja, da je nasilje na podlagi spola, vključno s škodljivimi običaji in tradicionalnimi praksami, kršitev osnovnih pravic, zlasti človekovega dostojanstva, pravice do življenja in pravice do osebne celovitosti;

17.  odločno obsoja, da se spolno nasilje nad ženskami še vedno uporablja kot vojno orožje; poudarja, da je treba narediti več za zagotovitev spoštovanja mednarodnega prava in dostopa do psihološke podpore za ženske in dekleta, zlorabljenih v spopadih; pozdravlja, da je dr. Denis Mukwege za svojo zavezanost boju proti spolnemu nasilju nad ženskami prejel nagrado Saharova za leto 2009, in poziva EU, države članice, mednarodne organizacije in civilno družbo, naj okrepijo sodelovanje in tako ozaveščajo in se borijo proti nekaznovanosti;

18.  poudarja pomen krepitve vloge žensk pri spodbujanju človekovih pravic in demokratičnih reform, podpiranju preprečevanja konfliktov ter utrjevanju politične udeležbe in zastopanosti; v zvezi s tem nadalje ugotavlja, da bi bilo treba upoštevati priporočila iz poročil misij EU za opazovanje volitev v zvezi s polno in enakopravno udeležbo žensk pri procesu volitev in ravnati v skladu z njimi;

19.  poziva k takojšnji ustavitvi vseh nasilnih dejanj, spolnih napadov in drugih oblik ponižujočega ravnanja z zagovorniki pravic žensk in ženskami, ki protestirajo za demokracijo in pravice, zlasti v državah arabske pomladi; nadalje poziva k resni in nepristranski preiskavi vseh takšnih primerov, odgovorni zanje pa naj v celoti odgovarjajo za svoje ravnanje;

20.  poudarja, da je istanbulska konvencija o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima pomembno in zavezujoče mednarodno orodje in da se bo s pristopom vse več držav k tej konvenciji bistveno prispevalo k razvoju celostne politike za zaščito in krepitev vloge žrtev ter za spodbujanje mednarodnega sodelovanja na tem področju;

21.  poudarja, da je treba obravnavati trgovino z ljudmi, katere žrtve so večinoma ženske, ki se izkoriščajo v spolne namene; poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje s tretjimi državami glede izmenjave dobrih praks in razbijanja mrež trgovine z ljudmi, ki nove žrtve najdejo tudi s pomočjo interneta;

22.  želi poudariti pomen izvajanja kampanj obveščanja in ozaveščanja v skupnostih, v katerih se izvaja pohabljanje ženskih spolnih organov in kjer prihaja do spolnih zlorab deklic, zgodnjih in prisilnih porok, umorov žensk in deklet in drugih kršitev človekovih pravic na podlagi spola, pa tudi pomen vključitve zagovornikov človekovih pravic, ki se že borijo za odpravo teh praks, v priprave in izvedbo teh kampanj; ponavlja, da poroke otrok, zgodnje in prisilne poroke in nezmožnost uveljavitve najnižje zakonsko predpisane starosti za poroko pomenijo kršitev pravic otrok, hkrati pa ovirajo tudi krepitev vloge žensk;

23.  ponovno poudarja, da je mednarodna skupnost položaj invalidk opredelila kot prednostno nalogo; želi spomniti na sklepe Urada visokega komisarja ZN za človekove pravice, v katerih je navedeno, da bi morali politike in programe za obravnavanje problema nasilja nad invalidnimi ženskami in dekleti pripravljati v tesnem sodelovanju z invalidnimi osebami, pri tem pa priznati njihovo avtonomijo, ter z invalidskimi organizacijami, vključno s tistimi, ki zagotavljajo storitve za preživele; poudarja, da je treba institucije redno nadzorovati, negovalcem pa zagotoviti ustrezno usposabljanje;

24.  poziva Komisijo in države članice, naj v okviru svoje zunanje politike dejavno spodbujajo nediskrimanacijo na podlagi spola, rase in etničnega porekla ter na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti, tudi s pomočjo instrumenta za razvojno sodelovanje (EIDHR);

25.  poziva EU in države članice, naj odločno spodbujajo in zaščitijo uživanje vseh človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev (LGBTI);

26.  poziva Komisijo, naj pri oblikovanju zunanje politike širše uporablja ocene učinka z vidika spola, zlasti kar zadeva sklepanje mednarodnih sporazumov;

27.  poudarja pomen preprečevanja kršitev človekovih pravic, s posebnim poudarkom na položaju romskih žensk in otrok, ki so pogosto izpostavljeni večplastni diskriminaciji; poudarja pomen krepitve položaja Rominj in vzpostavitve ustrezne stanovanjske politike kot izhodišče za izboljšanje njihovega položaja;

28.  pozdravlja in podpira izjavo iz Adis Abebe o pospešitvi izvajanja pekinških izhodišč za ukrepanje, ki je bila sprejeta novembra 2014 na 9. afriški konferenci o ženskah, o reproduktivnem zdravju žensk in virusu HIV/aidsu, v okviru katere so pozvali k naložbam v pravice na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, tudi s sprejetjem in izvajanjem zakonov o spolnem in reproduktivnem zdravju, ozaveščanjem in storitvami obveščanja za najstnike in ženske, vključno s celovitim izobraževanjem in obveščanjem o spolnem zdravju in storitvami v zvezi z njim; ponovno poziva k širšemu zagotavljanju storitev načrtovanja družine in kontracepcijskih sredstev, dostopu do varnih in zakonitih storitev splava, v skladu z nacionalnimi zakoni in politikami, ter k zaščiti reproduktivnih pravic žensk z odobritvijo medicinskega splava v primeru spolnega napada, posilstva ali incesta, v skladu z Maputskim protokolom k Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev;

29.  meni, da je premajhna zastopanost žensk pri sprejemanju političnih odločitev vprašanje temeljnih pravic in demokracije, ki kaže zmožnost vlad, da se čim bolj posvetijo izgradnji in ohranjanju demokracije; pozdravlja zakonsko predpisane sisteme enake zastopanosti in kvote po spolu ter v zvezi s tem poziva k čim prejšnjemu razvoju zakonodajnega postopka;

30.  poziva EU in države članice, naj zagotovijo pristop, ki bo temeljil na pravicah in bo zajemal vse človekove pravice, in naj tudi v prihajajoči razvojni agendi za obdobje po letu 2015 dejavno zagovarjajo samostojen cilj za krepitev vloge žensk in deklet in spodbujanje, spoštovanje in izpolnjevanje njihovih človekovih pravic, vključno s celovito spolno vzgojo in splošnim dostopom do spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic, pa tudi enakost spolov, kot predpogoj za boj proti spolnemu genocidu;

31.  poudarja pomen boja proti stereotipom z dajanjem pozitivnih podob, pa tudi s spodbujanjem resničnih primerov invalidk in prikazovanjem, kako jim zmožnosti kompenzacije omogočajo izpolnjeno poklicno in zasebno življenje, ter z izogibanjem stopnjevanju negativnih stereotipov v jeziku, razpravah in politikah v zvezi z invalidkami; poziva EU, naj skupaj z državami članicami izvaja proaktivne ukrepe za vključitev invalidk na trg dela;

32.  ponavlja dolgotrajno nasprotovanje smrtni kazni v vseh okoliščinah ter poziva k takojšnjemu moratoriju za usmrtitve v državah, v katerih se smrtna kazen še vedno izvaja;

33.  poziva države članice, naj bodo – ob upoštevanju lastnih izobraževalnih sistemov – pri izvajanju načel vključujočega izobraževanja dosledne pri ravnanju z otroki iz socialno šibkejšega okolja in invalidnimi otroki;

34.  poziva k ambiciozni dolgoročni politični strategiji in akcijskemu načrtu za javno zdravje, inovacije in dostop do zdravil, s katerima bi med drugim preučili nove sheme spodbud za raziskave in razvoj, kot je zapisano v poročilu posvetovalne strokovne delovne skupine za raziskave in razvoj Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2012 o financiranju in usklajevanju, da bi zavarovali pravico do življenjskega standarda, ki bo zagotavljal zdravje in dobro počutje vsakega posameznika, ne glede na raso, vero, politično prepričanje ali ekonomski in socialni položaj; poudarja, da pandemija virusa HIV še vedno najbolj prizadene ženske in dekleta, ki so tudi najbolj udeležene pri oskrbi bolnikov v svojih skupnostih;

35.  obžaluje, da v zvezi s telesi žensk in deklet, še zlasti njihovim spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami, še vedno potekajo ideološki spori, ter poziva EU in njene države članice, naj priznajo neodtujljive pravice žensk in deklet do telesne nedotakljivosti in samostojnega odločanja, med drugim glede pravice do dostopa do prostovoljnega načrtovanja družine ter varnega in zakonitega splava in življenja brez nasilja, tudi brez pohabljanja ženskih spolnih organov, porok otrok, zgodnjih in prisilnih porok ter brez posilstev med partnerjema;

36.  poziva EU in njene države članice, naj pripravijo obsežen pregled pekinških izhodišč za ukrepanje in tako v letu 2015 obeležijo njihovo 20. obletnico;

37.  poziva Komisijo, naj spolno in reproduktivno zdravje in pravice vključi v svojo naslednjo zdravstveno strategijo kot temeljne človekove pravice ter tako zagotovi usklajenost notranjih in zunanjih politik EU;

38.  vztraja, da mora biti uravnotežena zastopanost spolov sestavni del misij Evropske službe za zunanje delovanje v tujini in da se za vsako misijo pripravi posebna strategija glede pravic deklet in žensk in glede enakosti spolov, skupaj s posebnim poglavjem o enakosti spolov v naslednjem akcijskem načrtu Evropske službe za zunanje delovanje za človekove pravice;

39.  poudarja, da za zagotavljanje humanitarne pomoči EU in njenih držav članic ne bi smele veljati omejitve drugih partnerskih donatorjev glede potrebnega zdravljenja, vključno z dostopom do varnega splava za ženske in dekleta, ki so žrtve posilstva v oboroženih spopadih.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

20.1.2015

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

20

6

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Daniela Aiuto, Maria Arena, Beatriz Becerra Basterrechea, Malin Björk, Vilija Blinkevičiūtė, Anna Maria Corazza Bildt, Viorica Dăncilă, Iratxe García Pérez, Anna Hedh, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Vicky Maeijer, Angelika Mlinar, Krisztina Morvai, Marijana Petir, Terry Reintke, Liliana Rodrigues, Jordi Sebastià, Michaela Šojdrová, Beatrix von Storch, Jadwiga Wiśniewska, Anna Záborská, Jana Žitňanská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Biljana Borzan, Linnéa Engström, Rosa Estaràs Ferragut, Kostadinka Kuneva, Marc Tarabella

PRILOGA I

INDIVIDUAL CASES RAISED BY THE EUROPEAN PARLIAMENT BETWEEN JANUARY AND DECEMBER 2013

COUNTRY

Individual

BACKGROUND

ACTION TAKEN BY PARLIAMENT

AZERBAIJAN

 

Ilgar Mammadov

 

 

Mr Mammadov is a leader of the opposition REAL movement and director of the Council of Europe’s Baku School of Political Studies. Mr Mammadov and Mr Yaqublu were arrested by Azerbaijani authorities on 4 February 2013 and have been unlawfully detained since then. Mr Mammadov is accused of inciting riots in the town of Ismaili after he visited the town. The initial pre-trial detention has been extended twice in an apparent attempt to keep Mr Mammadov behind bars pending the forthcoming elections. According to recent reports Ilgar Mammadov has been placed in a punishment cell, raising concerns that he is being singled out. Before his arrest Mr Mammadov had been confirmed as the REAL opposition party’s candidate for the Azerbaijani presidential elections scheduled for October 2013. The Council of Europe representative in Baku was not admitted to the initial court hearing in February 2013 and, in addition, a group of Council of Europe ambassadors who visited Azerbaijan were not allowed to see Mr Mammadov.

 

 

 

In its resolution adopted on 13 June 2013, the European Parliament:

 

- Strongly condemns the detention of Mr Mammadov, calls for his immediate and unconditional release and an end to his prosecution, and urges the Azerbaijani authorities to investigate the charges against him in a speedy, fair, transparent and independent manner

 

- Expresses serious concern over reports by human rights defenders and domestic and international NGOs about the alleged use of fabricated charges against politicians, activists and journalists

 

- Condemns any intimidation, arrest, detention or prosecution of opposition party leaders or members, activists, journalists or bloggers solely because they have expressed their views and exercised their fundamental rights and freedoms in accordance with international standards

Tofiq Yaqublu

Mr Yaqublu is a deputy chair of the Musavat opposition party. Mr Yaqublu and Mr Mammadov were arrested by Azerbaijani authorities on 4 February 2013 and have been unlawfully detained since then.

BAHRAIN

 

Mohammed al-Maskati

 

 

Mohammed al-Maskati, a president of the Bahrain Youth Society for Human Rights, was arrested on 16 October 2012 on charges of participating in an ‘illegal gathering’ in Manama a week earlier. Mr al-Maskati was released on bail the next day and no court date has been set.

 

 

 

In its resolution adopted on 17 January 2013, the European Parliament:

 

- Condemns the ongoing human rights violations by the Bahraini authorities and security forces, particularly the use of violence, the excessive use of tear gas, the use of birdshot at short range, the ban on all forms of protest and the arrest and detention of peaceful protesters who choose to exercise their rights to freedom of expression and peaceful assembly, despite the very welcome concrete set of recommendations made by the BICI and the stated commitment by the Bahraini authorities to implementing the BICI reforms Reiterates its demand that the Bahraini security forces and authorities stop the use of violence against peaceful protesters and end the on-going repression of political dissent through prosecution, detention and torture; urges the authorities fully to respect fundamental freedoms, particularly the freedoms of assembly and expression, both online and offline, and immediately to end all restrictions on access to information and communication technologies; calls on the Bahraini authorities to implement the necessary democratic reforms and to encourage inclusive and constructive national dialogue, including direct talks between the government and opposition components, which are currently not involved in dialogue, so as to allow reconciliation and restore collective social consensus in the country

 

- Considers strongly regrettable the latest sentences imposed on opposition activists and medical personnel and calls for the immediate and unconditional release of all Bahraini political prisoners, including teachers, doctors and other medical staff, who have been detained and charged with alleged violations related to the rights of expression, peaceful assembly and association, in particular Sayed Yousif al-Muhafadha, Nabeel Rajab and Abdulhadi al-Khawaja

 

- Calls on the Government of Bahrain to take all necessary steps to guarantee the competence, independence and impartiality of the judiciary in Bahrain and to ensure that it acts in full accordance with international human rights standards, and in particular to ensure that the courts cannot be used for political purposes or to sanction the legitimate exercise of universally guaranteed rights and freedoms; calls on the Bahraini Government to strengthen the rights of defendants, inter alia by ensuring that they enjoy fair trial guarantees, allowing them effectively to challenge the evidence against them, providing for independent judicial oversight of the grounds for detention and ensuring that detainees are protected from abusive treatment during criminal investigations

 

Sayed Yousif al-Muhafdha

Sayed Yousif al-Muhafdha, a Vice-President of the Bahraini Centre for Human Rights (BCHR), who has campaigned tirelessly for the release of many activists, in particular Nabeel Rajab, President of the BCHR, and Jalila al-Salman, former Vice-President of the Bahrain Teachers’ Association, was detained and charged on 18 December 2012 with using social media to disseminate false news. His case has been adjourned until 17 January 2013. He has been detained on several occasions by the Bahraini authorities as part of the ongoing systematic targeting, harassment and detention of human rights defenders in Bahrain.

 

Abdulhadi al-Khawaja

and

Ibrahim Sharif

Abdulhadi al-Khawaja and Ibrahim Sharif were among eight of activists, condemned to life imprisonment, after Bahrain’s Court of Cassation upheld prison terms for 13 prominent activists charged with plotting to overthrow the monarchy on 7 January 2013.This verdict is final and the only avenue left for the defendants is a royal pardon.

BANGLADESH

 

Abdul Kalam Azad

 

 

On 21 January 2013 the International Crimes Tribunal (ICT) announced its verdict against Abdul Kalam Azad for crimes against humanity committed during the war of independence in 1971 and sentenced him to death following his trial in absentia.

 

 

In its resolution adopted on 14 March 2013, the European Parliament:

 

- Is deeply concerned about the recent outbreak of violence in Bangladesh following the ICT verdicts and expresses its sorrow at the recent casualties

 

- Expresses its condolences to relatives and acquaintances of those killed and injured as a result of the violence

 

- Acknowledges the need for reconciliation, justice and accountability for the crimes committed during the 1971 war of independence; stresses the important role of the ICT in this matter

 

- Reiterates its strong opposition to use of the death penalty in all cases and under any circumstances

 

- Calls on the Bangladeshi authorities to commute all death sentences, to build on the positive development of there not having been any executions in 2012, and to introduce an official moratorium on executions as a first step towards the abolition of capital punishment

 

- Deplores the reported irregularities in the functioning of the ICT, such as the alleged intimidation, harassment and forced disappearance of witnesses, as well as evidence of illicit cooperation between judges, prosecutors and the government; insists, in particular, that the law enforcement authorities enhance measures to guarantee effective witness protection

 

- Calls on the Bangladeshi Government to ensure that the ICT adheres strictly to national and international judicial standards; stresses, in this connection, the guarantee of a free, fair and transparent trial as well as the right of victims to protection, truth, justice and reparation

 

- Calls on the Bangladeshi Government to redouble its efforts to enforce the rule of law and order; recalls its obligation to honour its international commitments in the field of human rights

 

 

In its resolution adopted on 21 November 2013, the European Parliament:

 

- Urges the Bangladeshi authorities to carry out prompt, independent and transparent investigations into cases involving violations of the rights of human rights defenders, including threats, attacks, killings, torture and ill-treatment, in order to identify all those responsible and bring them to justice; underlines, in particular, the case of labour leader Aminul Islam, as well as those of journalists Sagar Sarowar and Meherun Runi

 

Abdul Qader Mollah

On 5 February 2013 the ICT sentenced Abdul Qader Mollah to life imprisonment, triggering emotionally charged but largely peaceful protests by mostly young people at the Shahbagh intersection in Dhaka. This so-called ‘Shahbagh Movement’ was calling for the application of the death penalty in the verdict as well as for a society and politics free of religious extremism.

Aminul Islam

Aminul Islam was a Bangladeshi trade unionist, a human rights defender and a leader of the Bangladesh Center of Worker Solidarity, which has advocated for improved working conditions and higher wages. He was murdered in 2012. The authorities have failed to launch effective investigations into torture and extrajudicial killing of Aminul Islam.

BURMA

 

Dr Tun Aung

 

 

Dr Tun Aung is a 65-year-old medical doctor and respected community leader from Rakhine state. He was arrested in June 2012 and sentenced to 17 years in prison on what have widely been denounced by human rights groups, including Amnesty International, as politically motivated charges.

 

 

In its resolution adopted on 13 June 2013, the European Parliament:

 

- Condemns the grave violations of human rights and the violence perpetrated against Rohingya Muslims in Burma/Myanmar and calls on all sides to refrain from the use of violence

 

- Welcomes the announcement by President U Thein Sein on 4 June 2013 that all political prisoners in Burma/Myanmar will be released; reiterates its position that the release of all political prisoners, including Dr Tun Aung, should take place without delay or conditions and with the full restoration of their rights and freedoms

 

CHINA

 

Liu Xiaobo

 

 

Liu Xiaobo is a Chinese literary critic, writer, professor, and human rights activist who called for political reforms and the end of communist single-party rule. During his fourth prison term, he was awarded the 2010 Nobel Peace Prize for "his long and non-violent struggle for fundamental human rights in China." He is currently incarcerated as a political prisoner in Jinzhou, Liaoning.

 

 

 

In its resolution adopted on 14 March 2013, the European Parliament:

 

- Admires and supports the courage and activism of those Chinese citizens acting in socially responsible ways to promote and defend universally recognised social and human rights, and to challenge and correct well-known social dangers and/or criminal acts such as corruption, abuses of office, environmental damage, AIDS infection, food poisoning, construction fraud in relation to schools, and illegal land and property expropriation, often committed by local party authorities; denounces all instances of official retaliation against these Chinese citizens; urges the Chinese leadership to encourage civil responsibility in terms of observing social human rights and to rehabilitate officially persecuted and punished defenders of these rights; reminds the Chinese leadership to comply strictly with domestic and international human rights law

 

- Strongly endorses the critical comments of Chinese lawyers and jurists that the humiliating detainment of suspects for more than 15 days conflicts with the International Covenant on Civil and Political Rights (ICCPR), which China signed in October 1998; expresses its concern at the unwillingness of the Chinese Government to ratify the ICCPR, a situation which is still pending; deplores the fact that under the new Criminal Procedures Law of 2013 police and state security authorities can even detain a suspect for more than 14 months without any assistance from a lawyer; fully supports the criticism of Chinese jurists that the police retain the option not only of keeping suspects under house arrest, but also of detaining them under the rules on ‘arrest at a determined place’; backs all initiatives by Chinese jurists with a view to real reform of the PRC’s Criminal Procedures Law

 

Hu Jia

Hu Jia is an activist and dissident in the People's Republic of China. His work has focused on the Chinese democracy movement, Chinese environmentalist movement, and HIV/AIDS in the People's Republic of China; he was the 2008 Sakharov Prize laureate. Hu Jia remains under house arrest and is subject to extensive surveillance and restricted communication.

 

DJIBOUTI

 

Mydaneh Abdallah Okieh

 

 

Mydaneh Abdallah Okieh is a journalist responsible for communication by the opposition coalition USN. He is accused of ‘slandering the police’ for having posted on the social network Facebook pictures of demonstrators who were victims of repression. On 26 June 2013 the Court of Appeal increased his sentence from 45 days to five months. Despite being ill-treated in prison, he was refused access to a doctor several times.

 

 

In its resolution adopted on 4 July 2013, the European Parliament:

 

- Expresses its strong concern about the situation in Djibouti since the parliamentary elections of 22 February 2013 and the tense political climate in the country; is particularly concerned about reports of mass arrests of members of the opposition, suppression of demonstrations held to protest about irregularities in the elections, and assaults on the freedom of the media

 

- Calls on the Djibouti authorities to put an end to repression of political adversaries and to release everybody who is being detained on political grounds

 

- Calls on the Djiboutian authorities to guarantee respect for the human rights recognised in the national and international agreements which Djibouti has signed and to safeguard civil and political rights and freedoms, including the right to demonstrate peacefully and freedom of the press

 

EGYPT

 

Mohamed Morsi

 

 

Mohamed Morsi is a politician who served as the fifth president of Egypt, from 30 June 2012 to 3 July 2013, when he was removed by Field Marshal Abdel Fattah el-Sisi after June 2013 Egyptian protests and 2013 Egyptian coup d'état. Mohamed Morsi has been detained since 3 July 2013 in an unknown place and has been referred for trial by the country’s state prosecutor, together with 14 other persons including leading figures of the Muslim Brotherhood, on charges of incitement to murder and violence; whereas many members of the Muslim Brotherhood have been arrested, including most of its leaders awaiting trial.

 

 

 

In its resolution adopted on 12 September 2013, the European Parliament:

 

- Expresses its concerns at the political developments in Egypt; calls on the Egyptian authorities, in order to create the necessary conditions for an inclusive political process, to end the state of emergency as soon as possible, to release all political prisoners, including the ousted former President Morsi, and to treat detainees with full respect for their international obligations

 

JAPAN

 

Hakamada Iwao

 

 

 

Hakamada Iwao is believed to be the world’s longest serving death row prisoner, being on death row since 1968. He has spent the past 43 years in prison in Japan, under threat of execution. In 1968, Hakamada, a former professional boxer from Shizuoka prefecture, was convicted of the murder of the managing director of the factory where he worked, as well as the man's wife and his two children. He was found guilty at an unfair trial, principally on the basis of a confession he made after 20 days of interrogation by police, and without a lawyer present. Hakamada later withdrew the confession, saying that he had been beaten and threatened.

 

 

 

A letter of concern was sent on 23 July 2013

 

INDIA

 

Mohammad Afzal Guru

 

 

Mohammad Afzal Guru was sentenced to death in 2002 after being convicted of conspiracy in relation to the December 2001 attack on the Parliament of India, and was executed by the Indian authorities on 9 February 2013. Despite a curfew imposed in large parts of Indian-administered Kashmir, Afzal Guru’s death was followed by protests.

 

 

In its resolution adopted on 23 May 2013, the European Parliament:

 

- Reiterates its long-standing opposition to the death penalty under all circumstances, and calls once again for an immediate moratorium on executions in those countries where the death penalty is still applied

 

- Condemns the Government of India’s execution in secret of Afzal Guru at New Delhi’s Tihar Jail on 9 February 2013, in opposition to the worldwide trend towards the abolition of capital punishment, and expresses its regret that Afzal Guru’s wife and other family members were not informed of his imminent execution and burial

 

- Calls on the Government of India to return Afzal Guru’s body to his family

 

- Urges the Indian authorities to maintain adherence to the highest national and international judicial standards in all trials and judicial proceedings, and to provide the necessary legal assistance to all prisoners and persons facing trial; Calls on the Government and Parliament of India to adopt legislation introducing a permanent moratorium on executions, with the objective of abolishing the death penalty in the near future

 

ISRAEL

 

Arafat Jaradat

 

 

Arafat Jaradat was arrested on 18 February 2013 on suspicion of throwing stones at Israeli targets, and he died on 23 February 2013 in Megiddo prison. The cause of his death is disputed; the Israeli authorities maintain that he died of a heart attack; the Palestinian authorities maintain that he died as a result of torture.

 

 

 

In its resolution adopted on 14 March 2013, the European Parliament:

 

- Calls once again for the immediate release of all imprisoned members of the PLC, including Marwan Barghouti

 

- Expresses its deepest concern at the death of Palestinian prisoner Arafat Jaradat on 23 February 2013 while in Israeli custody, and extends its condolences to his family

 

- Is deeply concerned by the renewed tensions in the West Bank following Mr Jaradat’s death in Megiddo prison under disputed circumstances; calls on all parties to exercise maximum restraint and to refrain from provocative actions in order to prevent further violence, and to take positive steps to establish the truth and defuse the current tensions

 

- Calls on the Israeli authorities promptly to open independent, impartial and transparent investigations into the circumstances of Mr Jaradat’s death and into all allegations of torture and other cruel, inhuman or degrading treatment or punishment of Palestinian prisoners

 

- Reiterates its support for Israel’s legitimate security concerns; believes, however, that the rule of law must be fully respected in the treatment of all prisoners, this being crucial for a democratic country; calls, therefore, on the Israeli Government to respect the rights of Palestinian prisoners and to protect their health and lives.

 

IRAN

 

Saeed Abedini

 

 

Saeed Abedini is an Iranian-American pastor imprisoned in Iran since 26 September 2012. He was sentenced on 27 January 2013 by a revolutionary court in Iran to an eight-year prison term on charges of disturbing national security by creating a network of Christian churches in private homes. It is reported that Saeed Abedini has suffered physical and psychological abuse in prison.

 

 

In its resolution adopted on 10 October 2013, the European Parliament:

 

- Is deeply concerned about the fate of Pastor Saeed Abedini, who has been detained for over a year and was sentenced to eight years of prison in Iran on charges related to his religious beliefs

 

- Calls on the Government of Iran to exonerate and immediately release Saeed Abedini and all other individuals held or charged on account of their religion

 

- Reiterates its call on Iran to take steps to ensure that full respect is shown for the right to freedom of religion or belief, including by ensuring that its legislation and practices fully conform to Article 18 of the ICCPR; points out that this also requires that the right of everyone to change his or her religion, if he or she so chooses, be unconditionally and fully guaranteed

 

KAZAKHSTAN

 

Aliya Turusbekova

 

 

On 21 December 2012, following a lawsuit introduced on 20 November 2012 by Kazakhstan’s Prosecutor-General, the Almaty District Court banned the unregistered opposition party ‘Alga!’ on charges of extremism. The ban makes, Aliya Turusbekova, the wife of Vladimir Kozlov, personally liable.

 

 

In its resolution adopted on 18 April 2013, the European Parliament:

 

- Strongly criticises the court decision to ban opposition parties on charges of extremism, including the unregistered party ‘Alga!’, as well as to ban key independent media actors, given that this violates the principles of freedom of expression and assembly and raises major concerns with regard to future repression of independent media and the opposition

 

- Calls on the authorities to respect the principles and commitments of the OSCE standards on freedom of expression, assembly and association; encourages Kazakhstan to view criticisms not as a threat but as a constructive tool with which to improve policies and inclusiveness

 

- Stresses that Aliya Turusbekova cannot be held responsible for actions of third persons

 

- Calls on the EU and the Member States to seek guarantees that protect journalists, opposition activists and human rights defenders and their families, and in particular those visiting the EU institutions to discuss human rights issues, against any kind of subsequent personal threats, pressures or prosecution;

6. Reiterates its concern over the detentions of opposition leaders, journalists and lawyers on the basis of trials which fall short of international standards, and reaffirms its call for the release of all persons convicted on the basis of vague criminal charges which could be considered to be politically motivated, including among others Vladimir Kozlov, Vadim Kurashim and Roza Tuletaeva; expresses its concern with regard to the fairness of trials, and reiterates its call for the guaranteeing of transparency and international standards in trials, an end to convictions on the basis of the above vague criminal charges, and the upholding of the independence of the judiciary

 

- Calls on the Kazakh authorities to guarantee detention conditions that conform to international standards and to allow adequate medical treatment for all prisoners, including the opposition leader Vladimir Kozlov; calls for the full implementation of improvements included in the recent reform of the prison system and for further improvement to meet international standards

 

- Strongly emphasises that the legitimate fight against terrorism and extremism should not be used as an excuse to ban opposition activity, hinder freedom of expression or hamper the independency of the judiciary

 

- Calls on Kazakhstan to create a climate where opposition activists, journalists and lawyers can freely exercise their activities, including via necessary legal reforms; stresses the EU’s commitment to supporting Kazakhstan in this effort

 

Vladimir Kozlov

Vladimir Kozlov is the leader of the largest opposition party in Kazakhstan; namely 'Alga!' ('Forward!'), who was sentenced to seven and a half years in prison and confiscation of property on charges of ‘inciting social discord’, ‘calling for the forcible overthrow of the constitutional order’ and ‘creating and leading an organised group with the aim of committing crimes’.

Vadim Kuramshin

Vadim Kuramshin is a human rights defender who was sentenced to 12 years in prison for blackmailing the district attorney’s assistant. This sentence was confirmed by the Appeal Court on 14 February 2013. On 7 December 2012 Mr Kurashim’s re-arrest took place on his return from the OSCE conference in September in Warsaw and came after his release following a previous trial in August 2012.

Roza Tuletaeva

On 3 January 2012, Roza Tuletaeva was arrested by members of the Kazakh State Security Committee at her home. In detention she was tortured, and later brought to trial for two separate criminal cases related to her work as a leader of the oil workers’ strike committee at the OzenMunaiGaz oil company.

LAOS

 

Sombath Somphone

 

 

Sombath Somphone is a prominent figure in social development and youth education. He disappeared on 15 December 2012 in the capital of Laos, Vientiane. The CCTV footage obtained by his family shows that Sombath Somphone was last seen with local police at the Thadeau police post around 6 p.m. on the date of his disappearance, and was driven away in a car by men in civilian clothes.

In a statement of 19 December 2012 the Lao Government confirmed the incident as recorded on the security camera. The UN and 65 international human rights organisations have expressed fears that Sombath Somphone may have been subjected to enforced disappearance, possibly related to his work, as well as their grave concern over his safety and the lack of progress and information in the investigations by the Lao authorities into the facts of his disappearance. Sombath Somphone is widely appreciated and well-known for his extensive work in the field of sustainable and fair development, notably through the creation in 1996 of PADETC, the Training Centre for Participative Development. He was awarded the Ramon Magsaysay Award for Community Leadership in 2005. In October 2012 Sombath Somphone, as a member of the Lao National Organising Committee, was one of the organisers of the 9th Asia-Europe People-to-People Forum held in Vientiane ahead of the ASEM 9, and was also one of the keynote speakers.

 

 

In its resolution adopted on 7 February 2013, the European Parliament:

 

- Expresses its deep concern regarding the disappearance, safety and wellbeing of Sombath Somphone

 

- Is concerned at the tardiness and lack of transparency of the investigations into the disappearance of Sombath Somphone; calls on the Lao authorities to undertake prompt, transparent and thorough investigations, in accordance with their obligations under international human rights law, and to ensure the immediate and safe return of Sombath

Somphone to his family

 

- Calls on the VP/HR to closely monitor the Lao Government's investigations into the disappearance of Sombath Somphone

 

- Asks the Lao authorities to reaffirm publicly the legality and legitimacy of the work being done in favour of sustainable development and social justice, in order to counter the intimidation provoked by disappearances such as that of Sombath Somphone

 

- Welcomes the visit of a group of ASEAN parliamentarians to Laos in January 2013 to seek information about Sombath Somphone, and calls on the ASEAN Human Rights

Commission to establish a committee of inquiry to investigate the events surrounding the enforced disappearance of Sombath Somphone

 

A letter of concern was sent on 20 December 2013.

 

RUSSIA

 

Alexei Navalny

 

 

Alexei Navalny is a prominent lawyer, anti-corruption campaigner and social activist. He is on trial in Russia on charges which, he claims, represent a politically motivated attempt to punish him as one of the most prominent opponents of the government. Navalny has consistently exposed massive corruption within the highest levels of the Russian state apparatus.

 

 

In its resolution adopted on 13 June 2013, the European Parliament:

 

- Expresses its serious concerns about the recent repressive laws and their arbitrary enforcement by the Russian authorities, often leading to harassment of NGOs, civil society activists, human rights defenders and minorities

 

- Expresses deep concern at reports of politically motivated trials, unfair procedures and failures to investigate serious crimes such as killings, harassment and other acts of violence, as evidenced in the Magnitsky, Khodorkovsky, Politkovskaya and other cases; urges the Russian judicial and law enforcement authorities to carry out their duties in an effective, impartial and independent manner in order to bring perpetrators to justice

 

- Recalls its recommendation on common visa restrictions for Russian officials involved in the Sergei Magnitsky case and asks the Council and the Commission to implement an EU-wide visa ban and to freeze the financial assets in the EU of all officials involved in the death of Magnitsky, which is being prosecuted posthumously, and of other serious human rights violators in Russia; stresses that those individuals must not benefit from any EU-Russia visa facilitation agreement

 

- Urges the Member States to facilitate and positively assess visa requests from persecuted Russian political activists

 

- Welcomes the recent re-opening of proceedings in the case of the murder of Anna Politkovskaya, more than six years after she was shot, but shares the concern that the question of who ordered the murder is unlikely to emerge from the case

 

- Expresses its deepest concern at the case of Alexei Navalny and deplores the allegedly politically motivated nature of his prosecution; urges the Russian authorities to ensure that he is accorded his full rights and that his trial meets internationally accepted standards of due process; calls, in this connection, on the EU Delegation and Member States’ Missions in Russia to monitor the trials of all human rights defenders, including that of Navalny and others, in particular at regional level.

 

RWANDA

 

Victoire Ingabire

 

 

Victoire Ingabire, who was ultimately barred from standing in the election, was arrested on 14 October 2010. Ms Ingabire’s political activities have focused on, among others issues, the rule of law, freedom of political associations and the empowerment of women in Rwanda. On 30 October 2012 Victoire Ingabire was sentenced to eight years in prison. She was convicted of two updated charges and acquitted of four others, she was found guilty of conspiracy to harm the authorities using terrorism, and of minimising the 1994 genocide, on the basis of her presumed relations with the Democratic Forces for the Liberation of Rwanda (FDLR), a Hutu rebel group. On 25 March 2013 Victoire Ingabire took the stand in her appeal trial and called for a re-examination of the evidence. In April 2013, in the course of her appeal before the Supreme Court, while she was cleared of the six charges lodged by the prosecution, she was sentenced on new charges that were not based on legal documents and that, according to her defence counsel, had not been presented during the trial. The two new charges include negationism/revisionism and high treason.

 

 

 

In its resolution adopted on 23 May 2013, the European Parliament:

 

- Expresses its deep concern at the initial trial of Victoire Ingabire, which did not meet international standards, not least as regards her right to the presumption of innocence, and which was based on fabricated evidence and confessions from co-accused who had been held in military detention at Camp Kami, where torture is alleged to have been used to coerce their confessions

 

- Strongly condemns the politically motivated nature of the trial, the prosecution of political opponents and the prejudging of the trial outcome; calls on the Rwandan judiciary to ensure a prompt and fair appeal for Ms Victoire Ingabire that meets the standards set by Rwandan and international law

 

- Calls for the principle of equality to be upheld through measures to ensure that each party – prosecution and defence – is given the same procedural means of and opportunity for discovery of material evidence available during the trial, and is given equal opportunity to make its case; encourages better testing of evidence, including means to ensure that it was not obtained by torture

 

- Calls on the EU to send observers to monitor the Victoire Ingabire appeal trial

 

- Stresses its respect for the independence of the judicial system of Rwanda, but reminds the Rwandan authorities that the EU, in the context of the official political dialogue with Rwanda under Article 8 of the Cotonou Agreement, has raised its concerns with regard to the respect due to human rights and the right to a fair trial

 

Bernard Ntaganda

Bernard Ntaganda is a founder of the PS-Imberakuri party, who was sentenced to four years in prison on charges of endangering national security, ‘divisionism’ and attempting to organise demonstrations without authorisation.

SPAIN/

KAZAKHSTAN

 

Aleksandr Pavlov

 

 

 

Alexandr Pavlov is a Kazakh dissident who was in detention in Spain, facing potential extradition to Kazakhstan. In Kazakhstan, Aleksandr Pavlov was charged with "expropriation or embezzlement of trusted property" and "plotting a terrorist attack". He and his lawyer claim these accusations are fabricated. Mr Pavlov is the former head of security of Mukhtar Ablyazov, the main Kazakh opposition figure. There are fears for Mr Pavlov’s health and human rights should he be sent back to Kazakhstan, where, as a result of his previous occupation, there are indeed serious concerns that he might face ill-treatment and not be granted a fair trial.

 

 

 

A letter of concern was sent on 4 November 2013.

USA/CUBA

 

Fernando González Gerardo Hernández Ramón Labañino

 

Antonio Guerrero René González

 

 

 

In 1998 five people were imprisoned in the USA since 1998 on charges related to their activities as intelligence agents for the Cuban government. The men, known as the Cuban Five, are Cuban nationals Fernando González (aka Ruben Campa), Gerardo Hernández and Ramón Labañino (aka Luis Medina), and US nationals Antonio Guerrero and René González. All are serving long prison sentences in US federal prisons.

 

 

 

A letter of concern was sent on 13 May 2013.

UZBEKISTAN

 

Sergei Naumov

 

 

Sergei Naumov was detained in his home city of Urgench on 21 September and has since then been held inommunicado. Naumov has reported on environmental issues and human rights abuses, including the use of forced labour in the cotton industry in Khorezm, an otherwise little-reported part of Uzbekistan.

 

 

A letter of concern was sent on 26 September 2013.

VIETNAM

 

Nguyen Van Hai/Dieu Cay

 

Pan Thanh Hai

 

Ta Phong Tan

 

 

Nguyen Van Hai/Dieu Cay, Ta Phong Tan and Pan Thanh Hai are prominent journalists and bloggers in Vietnam. They were sentenced to prison for posting articles on the website of the Vietnamese Club of Free Journalists. On September 24, 2012, the People’s Court of Ho Chi Minh City convicted blogger Nguyen Van Hai (a.k.a Dieu Cay) and sentenced him to 12 years in prison, followed by 5 years’ probation and restricted movement; blogger Ta Phong Tan was sentenced to 10 years in prison, plus 3 years’ probation with restricted movement; and blogger Phan Thanh Hai (a.k.a Anhbasg) was sentenced to 4 years in prison, plus by 3 years’ probation with restricted movement.

 

 

In its resolution adopted on 18 April 2013, the European Parliament:

 

- Expresses its deep concern about the conviction and harsh sentencing of journalists and bloggers in Vietnam; condemns the continuing violations of human rights, including political intimidation, harassment, assaults, arbitrary arrests, heavy prison sentences and unfair trials, in Vietnam perpetrated against political activists, journalists, bloggers, dissidents and human rights defenders, both on- and offline, in clear violation of Vietnam’s international human rights obligations;

 

- Urges the authorities to immediately and unconditionally release all bloggers, online journalists and human rights defenders; calls upon the government to cease all forms of repression against those who exercise their rights to freedom of expression, freedom of belief and freedom of assembly in accordance with international human rights standards

 

- Calls on the Vietnamese government to amend or repeal legislation that restricts the right to freedom of expression and freedom of the press in order to provide a forum for dialogue and democratic debate; calls also on the government to modify the draft ‘Decree on the Management, Provision, Use of Internet Services and Information Content Online’ to ensure that it protects the right to freedom of expression online

 

- Urges the Vietnamese government to cease forced evictions, to secure freedom of expression for those who denounce abuses on land issues, and to guarantee those who have been forcibly evicted access to legal remedies and adequate compensation in conformity with international standards and obligations under international human rights law

 

ZIMBABWE

 

Okay Machisa

 

 

Okay Machisa, National Executive Director of the Zimbabwe Human Rights Association (ZimRights) and Chairperson of the Crisis in Zimbabwe Coalition, was arrested on 14 January 2013. Okay Machisa was charged with ‘publishing falsehoods’, ‘forgery’ and ‘fraud’, thus contravening Sections 31, 136 and 137 of the Criminal Law (Codification and Reform) Act and allegedly attempting to defraud the Registrar General’s Office by forging and manufacturing counterfeit copies of certificates of voter registration. Okay Machisa remained in detention in Harare and Rhodesville police stations; he was granted bail by the High Court subject to excessive conditions

 

 

In its resolution adopted on 7 February 2013, the European Parliament:

 

- Condemns the continuing violation of human rights, including the political intimidation, harassment and arbitrary arrest of human rights activists

 

- Calls upon the authorities of Zimbabwe to release all human rights defenders detained for exercising human rights activities, to end judicial harassment and to fully investigate abuses faced by human rights defenders

 

- Calls upon the authorities of Zimbabwe to release Ms Dorcas Shereni and Mr Leo Chamahwinya immediately and unconditionally

 

- Calls upon the authorities of Zimbabwe to guarantee in all circumstances the physical and psychological integrity of Messrs Okay Machisa and Leo Chamahwinya, Ms Dorcas Shereni and Ms Faith Mamutse

Leo Chamahwinya

 

Dorcas Shereni

Leo Chamahwinya, the Education Programmes Officer of ZimRights, and Dorcas Shereni, the Highfields local chapter Chairperson, a member of ZimRights – are facing arbitrary detention and judicial harassment and are remanded until 4 February 2013 under a decision taken by the Magistrate Court on 21 January 2013. The arrest and detention of Machisa, Chamahwinya and Shereni followed a police raid on the ZimRights offices on 13 December 2012. These arrests occurred just a few weeks after ZimRights denounced the trend of increasing police brutality across Zimbabwe and called for urgent action by the competent authorities to address these human rights violations.

PRILOGA II

LIST OF RESOLUTIONS

List of resolutions adopted by the European Parliament during the year 2013, and relating directly or indirectly to human rights violations in the world.

Country

Date of adoption in plenary

Title

Africa

Central African Republic

12.12.2013

Situation in the Central African Republic

Central African Republic

12.09.2013

Situation in the Central African Republic

Central African Republic

17.01.2013

Situation in the Central African Republic

Democratic Republic Of Congo

12.09.2013

Situation in the Democratic Republic of Congo

Djibouti

04.07.2013

Situation in Djibouti

Nigeria

04.07.2013

Situation in Nigeria

Rwanda

23.05.2013

Rwanda: case of Victoire Ingabire

Sudan

10.10.2013

Clashes in Sudan and subsequent media censorship

Zimbabwe

07.02.2013

Detention of human rights activists in Zimbabwe

Americas

Bolivia

21.11.2013

Fair justice in Bolivia, in particular the cases of Előd Tóásó and Mario Tadić

USA

23.05.2013

Guantànamo: hunger strike by prisoners

Asia

Asia

13.06.2013

Asia: Situation of Rohingya Muslims

Azerbaijan

13.06.2013

Azerbaijan: Case of Ilgar Mammadov

Bangladesh

21.11.2013

Bangladesh: human rights and forthcoming elections

Bangladesh

14.03.2013

Situation in Bangladesh

China

12.12.2013

Organ harvesting in China

India

23.05.2013

India: execution of Mohammad Afzal Guru and its implications

India

17.01.2013

Violence against women in India

Kazakhstan

18.04.2013

Human rights situation in Kazakhstan

Laos

07.02.2013

Laos: the case of Sombath Somphone

Pakistan

07.02.2013

Recent attacks on medical aid workers in Pakistan

Sri Lanka

12.12.2013

Situation in Sri Lanka

Vietnam

18.04.2013

Vietnam, in particular freedom of expression

Europe

Russia

13.06.2013

Rule of law in Russia

Middle East

Bahrain

12.09.2013

Human rights situation in Bahrain

Bahrain

17.01.2013

Human rights situation in Bahrain

Iraq

10.10.2013

Recent violence in Iraq

Iraq

14.03.2013

Iraq: plight of minority groups, in particular the Iraqi Turkmen

Palestine

14.03.2013

Case of Arafat Jaradat and situation of Palestine prisoners in Israeli jails

Qatar

21.11.2013

Qatar: situation of migrant workers

Cross-cutting

Christian Communities

10.10.2013

Recent cases of violence and persecution against Christians, notably in Maaloula (Syria) and Peshawar (Pakistan) and the case of Pastor Saeed Abedini (Iran)

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

9.2.2015

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

49

8

5

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Lars Adaktusson, Francisco Assis, Petras Auštrevičius, Amjud Bashir, Goffredo Maria Bettini, Mario Borghezio, Elmar Brok, Klaus Buchner, Fabio Massimo Castaldo, Lorenzo Cesa, Aymeric Chauprade, Javier Couso Permuy, Andi Cristea, Arnaud Danjean, Marcel de Graaff, Georgios Epitidios (Georgios Epitideios), Eugen Freund, Richard Howitt, Pablo Iglesias, Sandra Kalniete, Manolis Kefalojanis (Manolis Kefalogiannis), Tunne Kelam, Afzal Khan, Janusz Korwin-Mikke, Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Eduard Kukan, Ilhan Kjučuk (Ilhan Kyuchyuk), Arne Lietz, Barbara Lochbihler, Andrejs Mamikins, Ramona Nicole Mănescu, David McAllister, Tamás Meszerics, Francisco José Millán Mon, Javier Nart, Pier Antonio Panzeri, Dimitris Papadakis (Demetris Papadakis), Alojz Peterle, Kati Piri, Andrej Plenković, Cristian Dan Preda, Jozo Radoš, Jacek Saryusz-Wolski, Alyn Smith, Jaromír Štětina, Charles Tannock, Eleni Teoharus (Eleni Theocharous), László Tőkés, Ivo Vajgl, Elena Valenciano, Hilde Vautmans

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Zigmantas Balčytis, Angel Džambazki (Angel Dzhambazki), Marek Jurek, Antonio López-Istúriz White, David Martin, Fernando Maura Barandiarán, Igor Šoltes

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Doru-Claudian Frunzulică, Miroslav Mikolášik, Christine Revault D’Allonnes Bonnefoy, Beatrix von Storch