Postopek : 2014/2239(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0228/2015

Predložena besedila :

A8-0228/2015

Razprave :

PV 07/09/2015 - 30
CRE 07/09/2015 - 30

Glasovanja :

PV 08/09/2015 - 5.14
CRE 08/09/2015 - 5.14

Sprejeta besedila :

P8_TA(2015)0294

POROČILO     
PDF 310kWORD 237k
15. julij 2015
PE 539.669v02-00 A8-0228/2015

o nadaljnji obravnavi evropske državljanske pobude „Pravica do vode“

(2014/2239(INI))

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane

Poročevalka: Lynn Boylan

PRED. SPREM.
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za razvoj
 MNENJE Odbora za peticije
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o nadaljnji obravnavi evropske državljanske pobude „Pravica do vode“

(2014/2239(INI))

Evropski parlament,

–       ob upoštevanju Direktive Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (direktiva o pitni vodi)(1),

–       ob upoštevanju Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (okvirna direktiva o vodah)(2),

–       ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o državljanski pobudi(3),

–       ob upoštevanju Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb(4),

–       ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. maja 2012 z naslovom Načrt za varovanje evropskih vodnih virov (COM(2012)0673),

–       ob upoštevanju sporočila Komisije o evropski državljanski pobudi „Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!“ Voda je javna dobrina in ne blago!“ (COM(2014)0177) (v nadaljevanju „sporočilo Komisije“),

–       ob upoštevanju sporočila Komisije „Zbirno poročilo o kakovosti pitne vode v EU, ki obravnava poročila držav članic za obdobje 2008–2010 v skladu z Direktivo 98/83/ES“ (COM(2014)0363),

–       ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 19. marca 2014 o zgornjem sporočilu Komisije(5),

–       ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z naslovom „Evropsko okolje – stanje in napovedi 2015“,

–       ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN z dne 28. julija 2010 z naslovom „Človekova pravica do vode in komunalne ureditve“(6), ter resolucije generalne skupščine Združenih narodov z naslovom „Človekova pravica do vode in komunalne ureditve“ z dne 18. decembra 2013(7),

–       ob upoštevanju vseh resolucij, ki jih je svet za človekove pravice Združenih narodov sprejel o človekovi pravici do vode in komunalne ureditve,

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o obravnavanju izziva pomanjkanja vode in suše v Evropski uniji(8),

–       ob upoštevanju svoje resolucijo z dne 3. julija 2012 o izvajanju zakonodaje EU o vodah pred potrebnim celovitim pristopom k evropskim izzivom na področju vode(9),

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015(10),

–       ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–       ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenj Odbora za razvoj in Odbora za peticije (A8-0228/2015),

A.     ker je „Pravica do vode“ (Right2Water) prva evropska državljanska pobuda, ki izpolnjuje zahteve iz Uredbe (EU) št. 211/2011 o državljanski pobudi in je bila po tem, ko jo je podprlo skoraj 1,9 milijona državljanov, predstavljena v Parlamentu;

B.     ker človekova pravica do vode in komunalne ureditve vključuje tudi razsežnost razpoložljivosti, dostopnosti, sprejemljivosti, cenovne dostopnosti in kakovosti;

C.     ker je popolno izvajanje človekove pravice do vode in komunalne ureditve bistvenega pomena za življenje, kakor je priznala OZN in kar so podprle tudi države članice EU, in ker je pravilno gospodarjenje z vodnimi viri odločilno za zagotavljanje trajnostne rabe vode in varstvo svetovnega naravnega kapitala; ker kombinirani učinki človekove dejavnosti in podnebnih sprememb pomenijo, da vse Sredozemlje in nekatere srednjeevropske regije veljajo za območja, kjer primanjkuje vode, in polpuščavska območja;

D.     ker po poročilu Evropske agencije za vodo iz leta 2015 stopnje izgub zaradi iztekanja iz cevi v Evropi trenutno znašajo od 10 do 40 %;

E.     ker je dostop do vode ključ do trajnostnega razvoja; ker lahko z usmerjanjem razvojne pomoči v izboljšanje oskrbe s pitno vodo in komunalno ureditev učinkovito izpolnjujemo osnovne cilje, da se izkorenini revščina, ter spodbujamo socialno enakost, javno zdravje, varno hrano in gospodarsko rast;

F.     ker najmanj 748 milijonov ljudi nima stalnega dostopa do neoporečne pitne vode in ker tretjina svetovnega prebivalstva nima zagotovljenih osnovnih sanitarnih pogojev; ker je zato ogrožena pravica do zdravja in se širijo bolezni, ki povzročajo trpljenje in smrt ter močno ovirajo razvoj; ker vsak dan umre približno 4000 otrok zaradi bolezni, ki se prenašajo z vodo, ali neustreznosti vode ter sanitarnih pogojev in higiene; ker zaradi nedostopnosti pitne vode umre več otrok kot zaradi aidsa, malarije in črnih koz skupaj; ker pa se jasno kaže trend zmanjševanja teh številk in ker je mogoče, pa tudi nujno, pospešiti njihov upad;

G.     ker ima dostop do vode tudi varnostno razsežnost, ki terja izboljšano regionalno sodelovanje;

H.     ker nedostopnost vode in pomanjkljivi sanitarni pogoji vplivajo na uresničevanje drugih človekovih pravic; ker težave z vodo nesorazmerno vplivajo na ženske, ki so po tradiciji v mnogih državah v razvoju odgovorne za oskrbo z gospodinjsko vodo; ker zaradi neobstoja ustreznih in dostojnih sanitarnih pogojev najbolj trpijo ženske in dekleta, kar pogosto omejuje njihov dostop do izobraževanja in zmanjšuje odpornost na bolezni;

I.      ker zaradi bolezni, ki se prenašajo z vodo, vsako leto umre tri in pol milijona ljudi;

J.      ker je bil z izbirnim protokolom k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki je začel veljati leta 2013, ustvarjen pritožbeni mehanizem, ki posameznikom in skupinam omogoča, da vlagajo uradne pritožbe tudi na kršitve človekove pravice do vode in komunalne ureditve;

K.     ker se v državah v razvoju in gospodarstvih v vzponu povečuje potreba po vodi v vseh sektorjih, še zlasti pa v energetiki in kmetijstvu; ker lahko podnebne spremembe, urbanizacija in demografske spremembe resno ogrozijo razpoložljivost vode v mnogih državah v razvoju in se ocenjuje, da bosta do leta 2025 dve tretjini svetovnega prebivalstva živeli v državah, kjer primanjkuje vode;

L.     ker je EU največji donator v sektorju vode, komunalne ureditve in higiene, pri čemer je 25 % njenih letnih svetovnih humanitarnih sredstev namenjenih zgolj podpori razvojnim partnerjem na tem področju; ker pa je Računsko sodišče leta 2012 v posebnem poročilu o razvojni pomoči Evropske unije za oskrbo s pitno vodo in osnovno komunalno ureditev v podsaharskih državah poudarilo, da je treba izboljšati učinkovitost pomoči in trajnostnost projektov, ki jih EU podpira;

M.    ker je parlamentarna skupščina Sveta Evrope razglasila, „da mora biti dostop do vode priznan kot temeljna človekova pravica, saj je voda bistvena za življenje na Zemlji in je vir, ki si ga mora človeštvo deliti“;

N.     ker je privatizacija osnovnih javnih storitev v podsaharski Afriki v 90-tih letih prejšnjega stoletja zavrla uresničitev razvojnih ciljev tisočletja, tako glede vode kot komunalne ureditve, saj se je zaradi osredotočenosti vlagateljev na povrnitev stroškov med drugim povečala neenakost pri zagotavljanju teh storitev na račun gospodinjstev z nizkimi prihodki; ker je po vsem svetu zaradi neuspele privatizacije v sektorju vode vse večji trend, da storitve oskrbe z vodo prehajajo z zasebnih podjetij na lokalne organe;

O.     ker je oskrba z vodo naravni monopol in bi morali vsi prihodki iz cikla vodnega gospodarstva vedno namensko kriti stroške ter varstvo vodooskrbnih storitev in izboljševanje cikla vodnega gospodarstva, pod pogojem, da je zagotovljen javni interes;

P.     ker ima pomanjkanje ustrezne vode in sanitarnih pogojev resne posledice za zdravje in družbeni razvoj, zlasti pri otrocih; ker je onesnaženost vodnih virov eden pomembnejših vzrokov za diarejo, ki je drugi največji vzrok smrti otrok v državah v razvoju, in povzroča druge hujše bolezni, kot so kolera, shistosomiaza in trahoma;

Q.     ker se bo s pravilnim in solidarnim gospodarjenjem z vodnim ciklom tudi ob sedanjih podnebnih spremembah ohranila razpoložljivost in stabilnost tega vira, ki ima socialno, gospodarsko in okoljsko funkcijo;

R.     ker podnebne spremembe lahko Evropo prizadenejo še prav posebej, voda pa bo med prvimi sektorji, ki bodo čutili posledice,

S.     ker je bila evropska državljanska pobuda oblikovana kot mehanizem participativne demokracije, ki naj bi spodbujal razpravo in neposredno udeležbo v odločanju na ravni EU, in je odlična priložnost ter nujno, da institucije EU ponovno vzpostavijo sodelovanje z državljani;

T.     ker raziskave Evrobarometra zadnja leta dosledno kažejo, da državljani zelo malo zaupajo v EU;

Evropska državljanska pobuda kot instrument participativne demokracije

1.      meni, da je evropska državljanska pobuda edinstven demokratični mehanizem z velikim potencialom za odpravo razkoraka med evropskimi in nacionalnimi družbenimi in civilnodružbenimi gibanji ter za spodbujanje participativne demokracije na ravni EU; vendar meni, da je za nadaljnje izboljšanje tega demokratičnega mehanizma nujno potrebna ocena dosedanjih izkušenj in reforma evropske državljanske pobude ter da morajo ukrepi Komisije, ki lahko po potrebi vključujejo možnost uvedbe primernih prvin v spremembe zakonodaje ali nove zakonodajne predloge, bolje odražati zahteve evropske državljanske pobude, če so te v njeni pristojnosti in zlasti, če odražajo težave s človekovimi pravicami;

2.      poudarja, da bi morala Komisija na podlagi dopustne in primerne evropske državljanske pobude načeloma pripraviti nov zakonodajni predlog, ki bi izpolnil vse zahteve iz državljanske pobude, vsaj takrat, ko se Komisija zaveže, da predlog pripravila, kot v primeru evropske državljanske pobude za pravico do vode; poudarja, da bi morala Komisija v tem dvomesečnem obdobju analize zagotoviti čim večjo preglednost, da bi morala uspešni evropski državljanski pobudi zagotoviti pravno podporo in nasvete in da bi bilo treba to pobudo ustrezno objaviti, njene pobudnike in podpornike pa ves čas postopka pobude redno in v celoti obveščati;

3.      vztraja, naj Komisija učinkovito izvaja uredbo o državljanski pobudi in odpravi vsa upravna bremena, s katerimi se državljani srečujejo pri predložitvi ali podpori državljanske pobude, ter jo poziva, naj razmisli o uvedbi skupnega sistema za registracijo državljanskih pobud za vse države članice;

4.      pozdravlja, da podpora skoraj 1,9 milijona državljanov EU iz vseh držav članic tej pobudi sovpada s sklepom Komisije, da izključi vodo in komunalne storitve iz direktive o koncesijah;

5       poziva Komisijo, naj ob morebitnem pregledu direktive o koncesijah vztraja pri tem in potrdi, da vodne in komunalne storitve ne bodo vključene v to direktivo;

6.      meni, da je obžalovanja vrednost, da sporočilo Komisije ni zares ambiciozno zastavljeno, ne ustreza konkretnim potrebam, izraženim v evropski državljanski pobudi, in zgolj ponavlja zaveze iz že objavljenih dokumentov; meni, da odziv Komisije na pobudo o pravici do vode ne zadostuje, saj njen prispevek ni nov in ne uvaja vseh ukrepov, s katerimi bi lahko dosegli cilj, kot bi jih moral; Komisijo poziva, naj v zvezi s to pobudo izvede obsežno informacijsko kampanjo o ukrepih, ki so bili že sprejeti na področju vode, in kako bi lahko prispevali k uresničevanju ciljev pobude o pravici do vode;

7.      meni, da veliko peticij o kakovosti in upravljanju vode prihaja iz držav članic, ki niso dobro zastopane v vseevropskem javnem posvetovanju, ki se je začelo junija 2014, in poudarja, da zato morda prihaja do neskladnosti med rezultati javnega posvetovanja in razmerami, na katere opozarjajo vlagatelji peticij;

8.       upa, da bosta dala Komisija in njen podpredsednik, pristojen za trajnost, jasno politično zavezo in da bosta zagotovila, da bodo v odziv na vprašanja, ki jih je postavila državljanska pobuda, sprejeti ustrezni ukrepi;

9.      ponovno poudarja zavezo svojega Odbora za peticije, da bo zastopal vlagatelje peticij pri temah, ki zadevajo temeljne pravice, in opozarja, da so se vlagatelji peticije, ki so predložili državljansko pobudo o pravici do vode strinjali, da se voda razglasi za človekovo pravico, ki se zagotavlja na ravni EU;

10.    poziva Komisijo, naj v skladu z glavnim ciljem državljanske pobude o pravici do vode vloži ustrezne zakonodajne predloge, po potrebi spremeni tudi okvirno direktivo o vodah, ter tako prizna univerzalni dostop in človekovo pravico do vode, ter obenem meni, da je obžalovanja vredno, da se to doslej še ni zgodilo; meni, da če Komisija tega ne bo napravila, državljanska pobuda ne bo več verodostojna; po drugi strani se zavzema, da bi univerzalen dostop do pitne vode in sanitarnih pogojev priznali v Listini o temeljnih človekovih pravicah Evropske unije;

11.    poudarja, da če Komisija ne bo uspešno in široko podprla evropske državljanske pobude v okviru demokratičnega mehanizma, kot je bil vzpostavljen z Lizbonsko pogodbo, EU kot takšna v očeh državljanov ne bo več povsem verodostojna;

12.    poziva Komisijo, naj na evropski ravni uvede ukrepe za obveščanje in izobraževanje, da bi spodbujali kulturo vode kot skupnega dobra, ukrepe za spodbujanje bolj ozaveščenega ravnanja posameznikov (varčevanje z vodo), ukrepe za ozaveščeno opredelitev politik gospodarjenja z naravnimi virov ter podporo javnemu, participativnemu in preglednemu upravljanju;

13.    meni, da je treba oblikovati vodne politike, ki bodo spodbujale smotrno uporabo, reciklažo in ponovno uporabo vodnih virov, ki so glavni elementi celostnega gospodarjenja; meni, da lahko tako zmanjšamo stroške, ohranjamo naravne vire ter zagotavljamo primerno ravnanje z okoljem;

14.    poziva Komisijo, naj ne spodbuja prakse prilaščanja vode in hidravličnega lomljenja ter v zvezi s tem izvede ocene učinka;

Pravica do vode in komunalne ureditve

15.    opominja, da OZN potrjuje, da človekova pravica do vode in komunalne ureditve pomeni, da ima vsak pravico do varne, fizično in cenovno dostopne ter ustrezne in kakovostne vode za osebno in gospodinjsko uporabo v zadostnih količinah; poudarja, da v skladu z dodatnim priporočilom OZN stroški za vodo (kadar so določeni) ne bi smeli presegati 3 % družinskega dohodka;

16.    podpira vlogo posebnega poročevalca OZN za človekovo pravico do pitne vode in komunalne ureditve ter poudarja, da je njegovo delo zelo pomembno za priznanje te pravice;

17.    obžaluje, da po podatkih svetovnega programa za ugotavljanje stanja vode (WWAP) v EU-28 več kot milijon ljudi še vedno nima dostopa do oskrbe z varno in čisto pitno vodo in da skoraj 2 % prebivalcev nima dostopa do komunalne ureditve, zato poziva Komisijo, naj nemudoma ukrepa;

18.    poziva Komisijo, naj prizna pomen te pravice kot javne dobrine in temeljne vrednote za vse državljane EU, saj ne gre za tržno blago; je zaskrbljen, ker je od leta 2008 zaradi finančne in ekonomske krize in pretiranih varčevalnih politik, zaradi katerih se je povečala revščina v Evropi in število gospodinjstev z nizkimi prihodki, vse več ljudi ne more več plačevati računov za vodo in ker postaja cenovna dostopnost vode vse večja težava; zavrača odklop vode in prisilno zaustavitev oskrbe z vodo kot kršitev človekove pravice ter poziva države članice, naj nemudoma prenehajo s tem, kadar gre za družbenoekonomske dejavnike v gospodinjstvih z nizkimi prihodki; pozdravlja, da si v nekaterih državah članicah prizadevajo pomagati najranljivejšim pri komunalnih stroških z „vodnimi bankami“ ali minimalnimi kvotami in s tem zagotavljajo, da voda ostaja neodtujljivi sestavni del temeljnih pravic;

19.    poziva Komisijo, naj zaradi učinkov nedavne gospodarske krize v sodelovanju z državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi organi preuči problematiko „vodne revščine“, vključno z vprašanjem dostopa in cenovne dostopnosti; poziva Komisijo, naj nadalje podpira in spodbuja neprofitno sodelovanje med vodnimi gospodarstvi, da bi pomagala tistim na manj razvitih območjih in na podeželju in s tem podpirala dostop do kakovostne vode za vse državljane na teh območjih;

20.     poziva Komisijo, naj opredeli območja, kjer je pomanjkanje vode obstoječa ali potencialna težava, ter zadevnim državam članicam, regijam in območjem, predvsem podeželskim območjem in revnim mestnim območjem, pomaga ustrezno obravnavati to vprašanje;

21.    poudarja, da je domnevna nevtralnost Komisije glede lastništva in upravljanja voda v nasprotju s programi privatizacije, ki jih je trojka naložila nekaterim državam članicam;

22.    priznava, da voda ni blago, temveč javno dobro, pomembno za človekovo življenje in dostojanstvo, kakor je zapisano tudi v okvirni direktivi o vodah, in poziva Komisijo, naj se ne opredeljuje do nacionalnih odločitev o sistemu lastništva podjetij za oskrbo z vodo ter zato nikakor ne bi smela spodbujati privatizacije podjetij za oskrbo z vodo v kontekstu programov za gospodarsko prilagoditev ali katerih koli drugih postopkov EU za usklajevanje gospodarskih politik; ker gre za splošne storitve, ki so pretežno v javnem interesu, poziva Komisijo, naj trajno izvzame vodo in komunalne storitve ter odstranjevanje odpadnih voda iz pravil o notranjem trgu ter jih zagotavlja po dostopnih cenah, Komisijo pa skupaj z državami članicami tudi poziva, naj te storitve tehnično, finančno in administrativno upravlja na učinkovit in pregleden način;

23.    poziva države članice in Komisijo, naj pregledajo politiko upravljanja z vodami in jo na novo oblikujejo na podlagi dejavne udeležbe, torej preglednosti in odprtosti procesa odločanja v odnosu do državljanov;

24.    meni, da je treba glede na ureditev in nadzor javno lastništvo vode zaščititi s spodbujanjem javnih, preglednih in participativnih modelov upravljanja, v katerih bo samo v določenih primerih organ javnega lastništva lahko predal nekatere naloge upravljanja zasebnim pobudam, vedno pa pod strogo urejenimi pogoji, pri čemer je treba zagotoviti pravico do virov in primernih komunalnih storitev;

25.    poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo splošno kakovostno oskrbo z vodo po dostopnih cenah pod pravičnimi delovnimi pogoji, pa tudi demokratični nadzor;

26.    poziva države članice, naj podprejo spodbujanje izobraževanja in kampanj za ozaveščanje prebivalcev, da bi se varovali in ohranjali vodni viri ter zagotovila boljša državljanska udeležba;

27.    poziva države članice, naj zagotavljajo nediskriminatoren pristop k oskrbi z vodo in po potrebi dajejo prednost zagotavljanju vode marginaliziranim skupinam uporabnikov;

28.    poziva Komisijo, Evropsko investicijsko banko in države članice, naj podprejo mestne občine v Uniji, ki nimajo dovolj kapitala za dostop do tehnične pomoči, razpoložljivega financiranja EU in dolgoročnih posojil po ugodnejši obrestni meri, predvsem zato, da bi z vzdrževanjem in obnovo vodne infrastrukture zagotavljali oskrbo s kakovostno vodo ter razširili vodne in komunalne storitve na najbolj ranljive skupine prebivalstva, vključno z revnimi in prebivalci najbolj oddaljenih in oddaljenih regij; poudarja pomen odprtega, demokratičnega in participativnega upravljanja, da bi se najbolj stroškovno učinkovite rešitve za gospodarjenje z vodnimi viri izvajale v korist celotne družbe; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo popolno preglednost nad uporabo in namembnostjo finančnih sredstev, ki se ustvarjajo v ciklu vodnega gospodarstva;

29.    priznava, da so voda in komunala storitve v splošnem interesu in da voda ni blago temveč skupna dobrina, zato bi bilo treba vodo in komunalne storitve zagotavljati po dostopnih cenah, ki spoštujejo pravico ljudi do minimalne kakovosti vode in zagotavljajo uveljavljanje progresivnih cen; poziva države članice, naj zagotovijo, da se bo uporabljal pravičen, vzdržen in pregleden sistem tarif, ki bo ne glede na sredstva državljanov vsem zagotavljal dostop do storitev visoke kakovosti;

30.    ugotavlja, da je treba potrebe po vodi razumeti kot ekološko socialno sredstvo, ne zgolj kot proizvodno prvino;

31.    opozarja, da je dostop do vode za kmetijstvo bistven za uresničevanje pravice do primerne hrane;

32.    poziva Komisijo, naj jasno podpre prizadevanja držav članic, da razvijejo in nadgradijo infrastrukturo, ki omogoča dostop do storitev za zagotavljanje vode za namakanje, komunalnih odpadnih vod in pitne vode;

33.    meni, da je direktiva o pitni vodi veliko pripomogla k razpoložljivosti kakovostne pitne vode v vsej EU, ter poziva Komisijo in države članice k odločnemu ukrepanju, da se izkoristijo okoljske in zdravstvene koristi, ki jih ima prednostna uporaba vodovodne vode;

34.    opozarja države članice na njihovo odgovornost pri izvajanju zakonodaje EU; poziva jih, naj v celoti izvajajo direktivo o pitni vodi in vso s tem povezano zakonodajo; opozarja jih, naj opredelijo prednostna področja porabe in v celoti izkoristijo možnosti finančne podpore EU v vodnem sektorju, ki jih ponuja novo finančno programsko obdobje (2014–2020), zlasti s prednostnimi naložbami, usmerjenimi posebej v vodno gospodarstvo;

35.    znova opozarja na zaključke posebnega poročila Evropskega računskega sodišča o združevanju ciljev EU glede vodne politike s Skupno kmetijsko politiko (SKP), ki navaja, da z instrumenti, ki se uporabljajo v okviru SKP za reševanje težav z vodo, zaenkrat ni bilo mogoče doseči zadostnega napredka pri uresničevanju ambicioznih političnih ciljev v zvezi z vodo; meni, da je boljše združevanje vodnih z drugimi politikami, kot so tiste za kmetijstvo, bistveno za izboljšanje kakovosti vode v vsej Evropi;

36.    poudarja pomen popolnega in učinkovitega izvajanja okvirne direktive o vodah, direktive o podtalnici, direktive o pitni vodi in direktive o komunalnih odpadnih vodah ter ocenjuje, da je nujno bolje uskladiti njihovo izvajanje z izvajanjem direktiv o morskem okolju, biotski raznovrstnosti in zaščito pred poplavami; je zaskrbljen, ker instrumenti sektorske politike Unije ne prispevajo v zadostni meri k doseganju okoljskih standardov kakovosti za prednostne snovi ter k cilju postopne odprave pri odvajanju, emisijah in uhajanju prednostnih nevarnih snovi v skladu s členom 4(1)(a) in členom 16(6) okvirne direktive o vodah; poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo, da je treba vodno gospodarstvo kot transverzalni element vključiti v zakonodajo o drugih bistvenih vidikih za ta vir, kot so energija, kmetijstvo, ribolov, turizem itd., da bi preprečevali onesnaževanje, na primer iz nezakonitih in nereguliranih mest z nevarnimi odpadki ali s črpanjem in iskanjem nafte; opozarja, da navzkrižna skladnost po Skupni kmetijski politiki določa predpisane zahteve ravnanja, ki temeljijo na obstoječih predpisih EU za kmete in pravilih dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev, tudi za vodo; opozarja, da morajo kmetje ta pravila upoštevati, da bi lahko prejemali polna plačila iz SKP;

37.     poziva države članice, naj:

         – uvedejo obveznost za dobavitelje vode, da na računih za vodo navajajo fizikalno-kemijske lastnosti vode;

         – urbanistične načrte pripravljajo v skladu z razpoložljivostjo vodnih virov;

         – povečajo nadzor in spremljanje onesnaževal ter načrtujejo takojšnje ukrepe za odstranitev in razstrupitev strupenih snovi;

         – vztrajajo pri ukrepih za zmanjšanje velikih izgub zaradi iztekanja iz cevi v Evropi ter obnovijo neustrezna omrežja za oskrbo z vodo;

38.    meni, da je treba določiti prednostni red ali hierarhijo trajnostne uporabe vode; poziva Komisijo, naj predloži primerno analizo in predloge;

39.    poudarja, da so se vse države članice s tem, ko podpirajo deklaracijo ZN, zapisale človekovi pravici do vode in da to pravico podpira večina državljanov in upravljavci v EU;

40.    poudarja, da je veliko državljanov, na primer v Nemčiji, Avstriji, Belgiji, na Slovaškem, v Sloveniji, Grčiji, na Finskem, v Španiji, Luksemburgu, Italiji in na Irskem, izrazilo dodatno podporo evropski državljanski pobudi Pravica do vode in njenim ciljem, saj so spregovorili o problematiki vode, lastništvu nad njo in oskrbi z njo;

41.    ugotavlja, da Odbor za peticije od leta 1988 vsako leto prejme precejšnje število peticij državljanov EU iz številnih držav članic, ki izražajo zaskrbljenost glede oskrbe z vodo, njene kakovosti in ravnanja z odpadno vodo; opozarja na vrsto negativnih dejavnikov, ki jih vlagatelji peticij obsojajo – na primer odlagališča odpadkov, neučinkovitost organov pri nadzoru nad kakovostjo vode ter nepravilne ali nezakonite kmetijske in industrijske prakse – in ki so odgovorni za slabo kakovost vode ter zato vplivajo na okolje ter na zdravje ljudi in živali; meni, da te peticije dokazujejo pristno zanimanje državljanov za temeljito izvrševanje in nadaljnji razvoj trajnostne zakonodaje EU, povezane z vodo;

42.    odločno poziva Komisijo, naj resno preuči vprašanja in opozorila, ki jih državljani izražajo v teh peticijah, ter se nanje odzove, zlasti, ker je nujno treba rešiti težavo usahnitve vodnih virov zaradi čezmerne rabe in podnebnih sprememb, dokler še je čas za preprečevanje onesnaževanja in neustreznega gospodarjenja; je zaskrbljen zaradi števila postopkov za ugotavljanje kršitev v zvezi s kakovostjo in upravljanjem vode;

43.    poziva države članice, naj takoj in kot ključni element izvrševanja okvirne direktive o vodah dokončajo svoje načrte upravljanja povodij in jih primerno izvajajo ob popolnem spoštovanju prednostnih okoljskih meril; opozarja, da se nekatere države članice vse pogosteje soočajo z uničevalnimi poplavami, ki imajo resne posledice za lokalne prebivalce; poudarja, da so načrti upravljanja povodij v okviru okvirne direktive o vodah ter načrti za obvladovanje poplavne ogroženosti v okviru direktive o poplavah izjemna priložnost za izkoriščanje sinergij med temi instrumenti in so lahko v pomoč pri zagotavljanju zadostnih količin čiste vode ter zmanjšajo tveganje poplav; opozarja tudi, da bi morala imeti vsaka država članica osrednjo spletno stran za zagotavljanje informacij o izvajanju okvirne direktive o vodah, da bi olajšala pregled nad kakovostjo vode in vodnim gospodarstvom;

Oskrba z vodo na notranjem trgu

44.    ugotavlja, da so države v vsej EU, med drugim Španija, Portugalska, Grčija, Irska, Nemčija in Italija, že opazile, da je potencialna ali dejanska izguba javnega lastništva vodnogospodarskih storitev za državljane velik problem; znova opozarja, da izbira načina gospodarjenja z vodo temelji na načelu subsidiarnosti, kot je določeno v členu 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije in Protokolu (št. 26) o storitvah v splošnem interesu, kjer je poudarjen poseben pomen javnih storitev za socialno in teritorialno kohezijo Unije; znova opozarja, da so podjetja za oskrbo z vodo in komunalne storitve službe v splošnem interesu, katerih glavna naloga je zagotoviti vsem prebivalcem z kakovostno vodo po družbeno sprejemljivih cenah in čim bolj zmanjšati negativne učinke odpadnih voda za okolje;

45.    poudarja, da se Komisija v skladu z načelom subsidiarnosti ne bi smela opredeliti do odločitev držav članic v zvezi z lastništvom vodnogospodarskih storitev in ne bi smela spodbujati njihove privatizacije niti z zakonodajo niti kako drugače;

46.    opaža, da v več državah članicah narašča težnja, da bi nadzor nad oskrbo z vodo ponovno prevzele lokalne oblasti, na primer v Franciji in Nemčiji; znova opozarja, da bi bilo treba v prihodnje brez omejitev zagotavljati možnost, da lokalne oblasti znova prevzamejo nadzor nad oskrbo z vodo in ga ohranijo, če se tako odločijo pristojni javni organi; znova opozarja, da je voda temeljna človekova pravica, ki bi morala biti fizično in cenovno dostopna vsem; poudarja, da imajo države članice dolžnost zagotavljati oskrbo z vodo za vse, ne glede na upravljavca, hkrati pa poskrbeti, da ta zagotavlja varno pitno vodo in boljšo komunalno ureditev;

47.    poudarja, da je treba oskrbo z vodo in komunalne storitve, kot so proizvodnja, distribucija in čiščenje, zaradi njihove posebne narave nujno izključiti iz trgovinskih sporazumov, o katerih se EU pogaja ali jih pripravlja; poziva Komisijo, naj zagotovi pravno zavezujoče izvzetje za oskrbo z vodo, komunalne storitve in storitve odstranjevanja odpadnih voda z tekočih pogajanj o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe ter sporazumu o trgovini s storitvami; poudarja, da bi morali vsi bodoči trgovinski in naložbeni sporazumi vsebovati klavzulo o dejanskem dostopu do pitne vode za ljudi iz tretjih držav, s katerimi se sporazum sklene, kar je v skladu z dolgotrajno zavezanostjo Unije trajnostnemu razvoju in človekovim pravicam, ter da mora biti dejanski dostop do pitne vode za ljudi iz tretjih držav, s katerimi se sporazum sklene, pogoj za vse bodoče prostotrgovinske sporazume;

48.    opozarja na znatno število peticij, ki nasprotujejo vključitvi osnovnih javnih storitev, kot so oskrba z vodo in sanitarne storitve, v pogajanja o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe; poziva Komisijo, naj poveča odgovornost dobaviteljev vode;

49.    poziva Komisijo, naj deluje kot posrednik pri spodbujanju sodelovanja med vodnogospodarskimi upravljavci prek izmenjave najboljše prakse z regulativo in drugim ter pobud, vzajemnega učenja in skupnih izkušenj ter s podporo prostovoljne primerjalne analize; pozdravlja poziv v sporočilu Komisije, da je treba povečati preglednost v vodnem sektorju, ter priznava dosedanja prizadevanja, pri čemer ugotavlja, da bi morale biti vse primerjalne analize prostovoljne, saj so po Evropi velike razlike v oskrbi z vodo ter v regionalnih in lokalnih posebnostih; ugotavlja tudi, da nobena taka primerjava, ki vključuje zgolj finančne kazalnike, ne bi smela biti enakovredna merilom preglednosti, ter da bi bilo treba na razumljiv način za državljane in regulativne organe vključiti druga merila, ki so pomembna za državljane, kot je kakovost vode, ukrepi za zmanjšanje težav z dostopnostjo, informacije o deležu prebivalstva, ki ima dostop do ustrezne oskrbe z vodo, in ravni javne udeležbe pri vodnem gospodarstvu;

50.    poudarja pomen nacionalnih regulativnih organov pri zagotavljanju pravične in odprte konkurence med ponudniki storitev, spodbujanju hitrejšega izvajanja inovativnih rešitev in tehničnega napredka, podpiranju učinkovitosti in kakovosti oskrbe z vodo ter zagotavljanju varstva interesov potrošnikov; poziva Komisijo, naj podpira pobude za regulativno sodelovanje v EU, da se pospešijo primerjalne analize, vzajemno učenje in izmenjava najboljše regulativne prakse;

51.    meni, da je treba evropske projekte in programe v zvezi z vodo in komunalno ureditvijo oceniti z vidika človekovih pravic, da bi razvili ustrezne politike, smernice in prakso; poziva Komisijo, naj vzpostavi sistem primerjalnih analiz (za kakovost vode, cenovno dostopnost, trajnost, pokritost itd.), da bi izboljšali kakovost oskrbe z vodo in komunalnih storitev v vsej EU, s čimer bi tudi opolnomočili državljane;

52.    opozarja, da za vodna dovoljenja za vodo in komunalne storitve veljajo načela iz Pogodbe in jih je torej treba izdajati v skladu z načeli preglednosti, enake obravnave in nediskriminacije;

53.    poudarja, da morajo biti proizvodnja, distribucija in čiščenje vode ter komunalne storitve še naprej izvzeti iz direktive o koncesijah, tudi ob njenih morebitnih revizijah v prihodnosti;

54.    želi spomniti, da je Direktiva 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu v številnih pogledih naletela na močno nasprotovanje civilne družbe, tudi v zvezi s storitvami splošnega gospodarskega interesa, kot so oskrba z vodo, zagotavljanje vode in upravljanje odpadnih voda; želi spomniti, da so bile institucije EU na koncu prisiljene vključiti te sektorje v storitve, ki jih ni mogoče liberalizirati;

55.    poudarja pomen javno-javnih partnerstev pri izmenjavi najboljše prakse na podlagi neprofitnega sodelovanja med vodnogospodarskimi upravljavci, in pozdravlja, da je Komisija v svojem sporočilu prvič priznala, da so javno-javna partnerstva pomembna;

56.    odobrava uspešna prizadevanja nekaterih lokalnih uprav, da bi povečale javno udeležbo pri izboljševanju oskrbe z vodo in varstvu vodnih virov, in želi spomniti, da imajo lokalne ustanove pomembno vlogo v procesih odločanja o vodnem gospodarstvu;

57.    poziva Odbor regij, naj se dejavneje vključi v to evropsko državljansko pobudo, da bi regionalne organe spodbudil k večji vključenosti v to vprašanje;

58.    opozarja na obveznost zagotavljanja dostopa do pravnega varstva in informacij o okoljskih zadevah ter udeležbe javnosti pri odločanju, kakor določa Aarhuška konvencija; zato poziva Komisijo, države članice ter njihove regionalne in lokalne oblasti, naj spoštujejo načela in pravice, zapisane v tej konvenciji; opozarja, da je pomembno, da se državljani zavedajo svojih pravic, saj je to temelj za doseganje karseda široke udeležbe v postopku odločanja; zato poziva Komisijo, naj proaktivno oblikuje kampanjo za obveščanje državljanov EU o dosežkih Aarhuške konvencije na področju preglednosti ter učinkovitih orodjih, ki so državljanom že na voljo, ter izpolni določbe v zvezi z institucijami EU; poziva Komisijo, naj oblikuje merila za preglednost, odgovornost in udeležbo kot sredstvo za izboljšanje delovanja, trajnosti in stroškovne učinkovitosti oskrbe z vodo;

59.    poziva države članice ter regionalne in lokalne organe, naj si prizadevajo za resničen socialni sporazum o vodi, katerega namen bo zagotavljati razpoložljivost, stabilnost in varno gospodarjenje z viri, ter naj zlasti sprejmejo ukrepe, na primer vzpostavijo solidarnostne sklade za vodo in druge mehanizme za socialno ukrepanje v podporo ljudem, ki si ne morejo privoščiti dostopa do vode in komunalnih storitev, da bi zadostile zahtevam po varni oskrbi in ne bi ogrozile človekove pravice do vode; spodbuja vse države članice, naj vzpostavijo mehanizme za socialno ukrepanje, kot so tisti, ki že obstajajo v nekaterih državah EU in zagotavljajo nudenje pitne vode državljanom v resničnih težavah;

60.    poziva Evropsko komisijo, naj organizira izmenjavo izkušenj med državami članicami o socialnem vidiku vodne politike;

61.    obsoja dejstvo, da se na prikrajšane in ranljive skupnosti v nekaterih državah članicah pritiska z odrekanjem vode in komunalnih storitev; ponavlja, da so oblasti v nekaterih državah članicah zaprle javne vodnjake, kar je najbolj ranljivim skupinam otežilo dostop do vode;

62.    ugotavlja, da bi morale države članice nameniti posebno pozornost potrebam ranljivih skupin v družbi ter zagotavljati dostopnost kakovostne vode tudi tistim, ki so v stiski;

63.    poziva vse države članice, naj imenujejo varuha pravic na področju oskrbe z vodo, da bi tako zagotovile, da bo neodvisni organ obravnaval vprašanja, povezana z vodo, kot so na primer pritožbe na kakovost in dostopnost vode ter predlogi zanju;

64.    spodbuja vodnogospodarska podjetja, naj gospodarske prihodke iz cikla vodnega gospodarstva ponovno vložijo v vzdrževanje in izboljševanje oskrbe z vodo ter varstvo vodnih virov; opozarja, da načelo kritja stroškov oskrbe z vodo vključuje okoljske stroške in stroške virov, hkrati pa upošteva načela poštenosti in preglednosti ter človekovo pravico do vode in obveznosti držav članic, da obveznosti kritja stroškov čim bolje izvajajo, če to ne ogroža namenov in doseganja ciljev okvirne direktive o vodi; priporoča prekinitev prakse, da se ekonomska sredstva iz vodnega sektorja preusmerjajo v financiranje drugih politik, tako tudi da račun za vodo vključuje koncesijske dajatve, ki niso bile namenjene za vodno infrastrukturo; opozarja na zaskrbljujoče stanje infrastrukture v nekaterih državah članicah, kjer se voda izgublja zaradi puščanja iz neprimernega in starega vodovodnega omrežja, in poziva države članice, naj okrepijo naložbe v izboljšanje infrastrukture in druge storitve na področju oskrbe z vodo, saj gre za pogoj za zagotavljanje človekove pravice do vode v prihodnosti;

65.    poziva Komisijo, naj pripravi obvezujočo zakonodajo, po kateri bodo morali pristojni organi državljanom zagotavljati vse informacije o kakovosti vode in gospodarjenju z njo v lahko dostopni in razumljivi obliki in s katero bi zagotovili, da bodo državljani v celoti in pravočasno obveščeni in vključeni v posvetovanje o vseh projektih na področju vodnega gospodarstva; ugotavlja tudi, da je bilo v javni razpravi, ki jo je začela Komisija, 80 % udeležencev mnenja, da je bistveno izboljšati preglednost spremljanja stanja kakovosti vode;

66.    poziva Komisijo, naj previdno spremlja neposredno in posredno uporabo sredstev EU za projekte na področju vodnega gospodarstva ter zagotovi, da se tovrstna sredstva uporabljajo le za projekte, za katere so bila namenjena, ob tem pa upošteva, da je dostop do vode ključen za zmanjševanje razlik med državljani EU in krepitev gospodarske, socialne in teritorialne kohezije v EU; poziva Računsko sodišče, naj v zvezi s tem preveri, ali so merila o učinkovitosti in trajnostnosti zadovoljivo izpolnjena;

67.    poziva Komisijo, naj upošteva trenutno pomanjkanje naložb v uravnoteženo vodno gospodarstvo in tudi, da je voda skupna dobrina vseh državljanov EU;

68. zato poziva k večji preglednosti vodnogospodarskih upravljavcev, zlasti z razvojem kodeksa zasebnega in javnega upravljanja za vodnogospodarska podjetja v EU; meni, da bi moral ta kodeks temeljiti na načelu učinkovitosti in biti vedno podrejen določbam o okolju, gospodarstvu, infrastrukturi in javnem sodelovanju iz okvirne direktive o vodah; poziva tudi k vzpostavitvi položaja nacionalnega regulatorja;

69.    poziva Komisijo, naj spoštuje načelo subsidiarnosti in pristojnosti na področju vode tako glede različnih ravni upravljanja kot glede lokalnih vodnih združenj, ki upravljajo oskrbo z vodo (viri in njihovo vzdrževanje);

70.    obžaluje, da se v državah članicah direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode še vedno ne izvaja v celoti; poziva, naj se finančni viri Unije prednostno namenijo za območja, kjer se ne spoštuje okoljska zakonodaja EU, tudi glede čiščenja odpadne vode; opaža, da se zakonodaja bolj upošteva tam, kjer se stroški krijejo in se uporablja načelo odgovornosti povzročitelja, in poziva Komisijo, naj pregleda ustreznost sedanjih instrumentov za zagotavljanje visoke ravni varstva okolja in izboljšanje njegove kakovosti;

71.    poudarja, da ima sektor storitev v primeru vode ogromen potencial za ustvarjanje delovnih mest z vključevanjem okoljskih vidikov in za spodbujanje inovacij s prenosom tehnologije med sektorji ter prek raziskav, razvoja in inovacij, ki se nanašajo na celoten vodni ciklus; zato poziva, naj se posebna pozornost nameni krepitvi trajnostne uporabe vode kot obnovljivega vira energije;

72.    poziva Komisijo, naj ob morebitni reviziji okvirne direktive o vodah zagotovi, da bo količinsko ocenjevanje težav z dostopnostjo vode obvezen del poročanja držav članic, kar zadeva izvajanje okvirne direktive o vodah;

73.    prosi Komisijo, naj preuči možnost, da bi Evropska fundacija za zboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) spremljala morebitne težave z dostopnostjo vode v 28 državah članicah in poročala o njih;

74.    poudarja, da bo smotrno vodno gospodarstvo še več desetletij prednostna naloga, tako ekološko kot okoljsko, saj ustreza energetskim in kmetijskim zahtevam ter izpolnjuje ekonomske in socialne potrebe.

Internalizacija stroškov onesnaževanja

75.    opozarja, da državljani EU z računi za vodo nosijo stroške prečiščevanja in čiščenja komunalne vode, ter poudarja, da so politike za učinkovito uskladitev in združitev ciljev glede varstva vodnih virov s stroškovnimi prihranki, kot so pristopi „nadzora pri viru“ bolj učinkoviti in imajo finančne prednosti; opozarja, da je po poročilu Evropske agencije za okolje iz leta 2015 o stanju okolja več kot 40 % rek in obalnih voda zaradi kmetijstva širše onesnaženih, medtem ko jih je od 20 do 25 % onesnaženih zaradi točkovnih virov, kot so industrijske strukture, kanalizacija in omrežja za ravnanje z odpadno vodo; poudarja pomen učinkovitega izvajanja okvirne direktive o vodah in direktive o pitni vodi, boljše uskladitve njunega izvajanja, večje skladnosti pri pripravi zakonodaje in bolj proaktivnih ukrepov za ohranitev vodnih virov ter bistveno bolj učinkovite rabe vode na vseh področjih (industriji, gospodinjstvu, kmetijstvu, vodovodnem omrežju); opozarja, da je tudi skrb za trajnostno zaščito naravnih območij, kot so sladkovodni ekosistemi, ključna za razvoj in odločilna pri zagotavljanju zalog pitne vode, hkrati pa zmanjšuje stroške za državljane in upravljavce;

Zunanja in razvojna politika EU v vodnem sektorju

76.    poudarja, da bi morali v razvojnih politikah EU popolnoma zajeti univerzalni dostop do vode in komunalnih storitev s spodbujanjem javno-javnih partnerstev po načelih neprofitnosti in solidarnosti med vodnogospodarskimi upravitelji in delavci v različnih državah ter uporabo vrste instrumentov javno-javnih partnerstev za spodbujanje najboljše prakse z izmenjavo znanja, pa tudi programov razvoja in sodelovanja; ponovno poudarja, da bi morale razvojne politike držav članic priznavati, da ima dostop do neoporečne pitne vode in komunalnih storitev razsežnost človekove pravice, ter da pristop, ki temelji na pravicah, potrebuje podporo za zakonodajne okvire, financiranje in krepitev glasu civilne družbe, da bi se te pravice lahko uresničevale v praksi;

77.    ponovno potrjuje, da je dostop do pitne vode v zadostni količini in ustrezne kakovosti osnovna človekova pravica, in meni, da so nacionalne vlade to obveznost dolžne izvajati;

78.    v skladu z veljavno zakonodajo EU in njenimi zahtevami poudarja pomen rednega ocenjevanja kakovosti, neoporečnosti in varnosti vode, pa tudi vodnih virov znotraj EU in zunaj njenih meja;

79.    poudarja, da je treba pri dodeljevanju sredstev in načrtovanju dejavnosti prednostno obravnavati pomoč za varno pitno vodo in izboljšanje komunalne ureditve; poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno finančno podporo za ukrepe krepitve zmogljivosti na področju oskrbe z vodo, pri tem pa naj se opira na obstoječe mednarodne platforme in pobude ter sodeluje z njimi;

80.    vztraja, da mora biti sektor vode, komunalne ureditve in higiene pri uradni razvojni pomoči in v nacionalnih proračunih ena glavnih prednostnih nalog v državah v razvoju; opozarja, da je vodno gospodarstvo kolektivna odgovornost; se zavzema za odprtost za različne oblike pomoči, vendar tudi dosledno upoštevanje načel razvojne učinkovitosti, usklajenost politik za razvoj ter močan poudarek na izkoreninjenju revščine in čim večjem razvojnem učinku; v tem smislu podpira vključevanje lokalnih skupnosti v izvedbo projektov v državah v razvoju ter načelo lastništva skupnosti;

81.    poudarja, da, kljub napredku na področju razvojnega cilja tisočletja o pitni vodi, 748 milijonov ljudi po vsem svetu nima dostopa do boljše oskrbe z vodo in vsaj 1,8 milijarde ljudi še vedno pije s fekalijami onesnaženo vodo, cilj dostopa do sanitarne oskrbe pa še zdaleč ni dosežen;

82.    opozarja, da je zagotavljanje trajnostnega upravljanja podtalnice nujno za zmanjšanje revščine in skupno blaginjo, saj lahko podtalnica zagotavlja izboljšan vir pitne vode za milijone revnih mestnih in podeželskih prebivalcev;

83.    poziva Komisijo, naj vodo skupaj s trajnostnim kmetijstvom vključi v agendo za spremembe;

84.    meni, da mora biti voda v središču priprav na dva osrednja mednarodna dogodka v letu 2015, agendo za obdobje po letu 2015 in konferenco pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja COP21; pri tem močno podpira upoštevanje ambicioznih in daljnosežnih ciljev za vodo in komunalno ureditev, kot je cilj trajnostnega razvoja št. 6 o tem, da se do leta 2030 zagotovijo razpoložljivost in trajnostno gospodarjenje z vodo in komunalna ureditev za vse, ki bo sprejet septembra 2015; ponovno poudarja, da bo odprava revščine s procesom za obdobje po letu 2015 mogoča le, če se vsem ljudem povsod po svetu zagotovi dostop do čiste vode, osnovne komunalne ureditve in higiene; poudarja, da je za uresničitev vseh ciljev trajnostnega razvoja treba zagotoviti veliko več financiranja za razvoj, kot je na voljo sedaj, iz razvitih držav in držav v razvoju; poziva k vzpostavitvi globalnega mehanizma za spremljanje napredka pri zagotavljanju univerzalnega dostopa do neoporečne pitne vode, trajnostni uporabi in razvoju vodnih virov ter krepitvi pravičnega, participativnega in odgovornega gospodarjenja z vodo v vseh državah; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se pomoč učinkovito uporablja in da je glede na razvojno agendo za čas po letu 2015 bolj usmerjena v sektor vode, komunalne ureditve in higiene;

85.    poudarja, da je tveganje pomanjkanja vode vedno večje zaradi podnebnih sprememb; poziva Komisijo in države članice, naj na dnevni red konference ZN o spremembi podnebja (COP21) vključijo strateško gospodarjenje z vodnimi viri in dolgoročne načrte prilagajanja, da bi se v prihodnji globalni sporazum o podnebju vključil pristop do vode, na katerega ne bodo vplivale podnebne spremembe; poudarja, da je za razvoj in zmanjšanje revščine bistvena vodna infrastruktura, na katero ne vplivajo podnebne spremembe; poudarja, da se utegne brez nenehnih prizadevanj za blažitev posledic podnebnih sprememb in boljšega gospodarjenja z vodnimi viri ogroziti napredek pri doseganju ciljev zmanjšanja revščine, razvojnih ciljev tisočletja in trajnostnem razvoju v vseh gospodarskih, družbenih in okoljskih razsežnostih;

86.    z zaskrbljenostjo ugotavlja, da pomanjkanje dostopa do vode in komunalnih storitev v državah v razvoju lahko nesorazmerno vpliva na dekleta in ženske, zlasti v šoloobvezni starosti, saj je bila ugotovljena povezava med odsotnostjo v šoli in stopnjami opuščanja šolanja ter pomanjkanjem čiste, varne in dostopne komunalne ureditve;

87.    poziva, naj bo dodeljevanje sredstev Unije in držav članic za neoporečno pitno vodo in sanitarne storitve takšno, da bo odražalo priporočila posebnega poročevalca ZN za človekovo pravico do neoporečne pitne vode in komunalne ureditve, zlasti kar zadeva dajanje prednosti infrastrukturi manjšega obsega in dodeljevanje več sredstev za delovanje in vzdrževanje, krepitev zmogljivosti in ozaveščanje;

88.    z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ljudje, ki živijo v slumih, po navedbah posebnega poročevalca ZN za človekovo pravico do neoporečne pitne vode in sanitarnih storitev po navadi za neurejene storitve nizke kakovosti plačujejo več kot tisti, ki živijo v uradnih naseljih; poziva države v razvoju, naj prednostno namenijo proračunska sredstva za storitve za socialno prikrajšane in osamljene ljudi;

89.    opominja, da je po trditvah Svetovne zdravstvene organizacije v izhodiščnih okoliščinah, če ne upoštevamo najnovejših inovativnih tehnologij za čiščenje vode in varčevanje z njo, optimalna količina vode za osebo 100 do 200 litrov na dan, za osnovne potrebe in preprečitev večine zdravstvenih tveganj pa je potrebnih 50 do 100 litrov; poudarja, da je v skladu s priznanimi človekovimi pravicami določitev minimalne količine vode na osebo neobhodna za zadovoljitev osnovnih potreb prebivalstva po vodi;

90.    poudarja, da bi morala biti zadostitev osnovne potrebe po vodi nesporna temeljna človekova pravica, ki bi jo implicitno in izrecno podpiralo mednarodno pravo, deklaracije in državna praksa;

91.    poziva vlade, mednarodne humanitarne organizacije, nevladne organizacije in lokalne skupnosti, naj poskrbijo, da bo zadoščeno osnovni potrebi po vodi za vse ljudi, ter zagotovijo, da bo voda človekova pravica;

92.    poziva države članice, naj na podlagi smernic Svetovne zdravstvene organizacije uvedejo politiko cen, ki bo spoštovala pravico ljudi do minimalne količine vode, potrebne za preživetje, ter preprečevala potrato vode, in sicer z uveljavljanjem progresivnih cen, ki bodo sorazmerne s količino porabljene vode;

93.    spodbuja določitev ukrepov za zagotavljanje racionalne porabe vode in preprečevanje potrate;

94.    izraža pohvalo vodnim gospodarstvom, ki namenijo del letnega prometa partnerstvom za vodo v državah v razvoju, ter spodbuja države članice in EU, naj vzpostavijo ustrezen pravni okvir za ustanavljanje tovrstnih partnerstev;

95.    poziva k učinkovitemu spremljanju projektov, ki se izvajajo z zunanjo pomočjo; poudarja, da je treba finančne strategije in proračune spremljati in tako zagotoviti, da se z dodeljenimi sredstvi odpravljajo obstoječe razlike in neenakosti pri dostopu do vode ter spoštujejo načela nediskriminacije, dostopa do informacij in sodelovanja, ki izvirajo iz človekovih pravic;

96.    poziva Komisijo, naj obnovo starajočega se vodovodnega omrežja za oskrbo s pitno vodo uvrsti med prednostne naloge naložbenega načrta za Evropo in te načrte vpiše na seznam načrtov Unije, pri tem pa spoštuje splošno načelo, da prejemniki sredstev za projekte, ki jih financira EU, z njimi ne bi smeli ustvarjati dobička, ampak bi morali s sredstvi ustvariti finančno ravnotežje; poudarja, da bi ti načrti pozitivno vplivali na odpiranje novih delovnih mest, ki jih ni mogoče preseliti v druge države, in bi v Evropi spodbudili zeleno gospodarstvo;

97.    poziva Komisijo, naj spodbuja delitev znanja, da bi države članice lahko ocenile stanje omrežij in na tej osnovi sprožile obnovitvena dela za odpravo tratenja pitne vode;

98.    poziva k večji preglednosti za boljše obveščanje uporabnikov vode in gospodarnejše upravljanje vodnih virov; s tem namenom spodbuja Komisijo, naj še naprej sodeluje z državami članicami in si skupaj z njimi prizadeva za izmenjavo nacionalnih izkušenj o vzpostavljanju sistemov za obveščanje o vodi;

99.    poziva Komisijo, naj preuči možnost, da bi se določbe o finančni podpori v sektorju mednarodnega sodelovanja na področju vode in komunalnih storitev razširile na evropsko raven;

100.    poudarja, da je učinkovito in pravično upravljanje vodnih virov odvisno od zmogljivosti lokalnih vlad za opravljanje storitev; zato poziva EU, naj nadalje podpira krepitev upravljanja vode in ustrezne infrastrukture v državah v razvoju, hkrati pa obravnava predvsem potrebe ranljivega podeželskega prebivalstva;

101.  podpira svetovno platformo solidarnosti za vodo, ki je nastala s programom Združenih narodov za razvoj, da bi lokalne organe vključili v iskanje rešitev za izzive, povezane z vodo; pozdravlja tudi pobudo „enoodstotna solidarnostna dajatev za vodo in sanitarne storitve“ ter druge pobude državljanov in organov v nekaterih državah članicah, s katerimi želijo s sredstvi iz dajatev na porabo podpreti projekte v državah v razvoju; ugotavlja, da je te pobude v praksi uporabilo več podjetij za oskrbo z vodo; ponovno poziva Komisijo, naj spodbuja solidarnost na tem in drugih področjih, na primer s širjenjem informacij, omogočanjem partnerstev in izmenjavo izkušenj, vključno s potencialnim partnerstvom med Komisijo in državami članicami, pri čemer bi EU zagotavljala dodatna sredstva za projekte, ki se izvajajo prek te pobude; spodbuja zlasti širjenje javno-javnih partnerstev v obratih za oskrbo z vodo v državah v razvoju, kar je v skladu z globalnim zavezništvom za partnerstva vodnih gospodarstev (GWOPA), ki je usklajen s programom ZN za naselja;

102.  poziva Komisijo, naj znova uvede instrument preskrbe z vodo, ki je učinkovito spodbujal boljši dostop do vodnih storitev v državah v razvoju, s tem ko je spodbujal ukrepe gradnje zmogljivosti v lokalni skupnosti;

103.  pozdravlja, da je v vsej Evropi izražena velika podpora resoluciji ZN o tem, da bi se dostop do čiste vode in komunalnih storitev priznal kot človekova pravica;

°

°    °

104.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1)

UL L 330, 5.12.1998, str. 32.

(2)

UL L 327, 22.12.2000, str. 1.

(3)

UL L 65, 11.03.11, str. 1.

(4)

UL L 94, 28.3.2014, str. 1.

(5)

Še ni objavljeno v Uradnem listu.

(6)

A/RES/64/292.

(7)

A/RES/68/157.

(8)

UL C 9 E, 15.1.2010, str. 33.

(9)

UL C 349 E, 29.11.2013, str. 9.

(10)

Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0059.


OBRAZLOŽITEV

Za participativno demokracijo je od 1. aprila 2012 na voljo mehanizem evropske državljanske pobude. Kakor je izjavila Evropska komisija, naj bi državljani prevzeli dejavnejšo vlogo v evropskem političnem procesu, ta edinstveni instrument pa je bil zasnovan ravno zato, da bi lahko neposredno vplivali na evropski politični program in ga sooblikovali.

Pravila določajo, da je za uspešno državljansko pobudo potreben vsaj milijon podpisov iz vsaj sedmih držav članic. Pobuda „Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!“, znana tudi kot Pravica do vode, je do vložitve zbrala 1,6 milijona preverjenih podpisov, po vložitvi pa še dodatnih 300.000. Podpisi so prišli iz vseh držav članic (od tega jih je kvoto doseglo 13), tako da je to prva uspešna evropska državljanska pobuda.

Njeni osrednji cilji so bili:

–   naj bodo institucije EU in države članice obvezane zagotoviti, da bodo imeli vsi prebivalci pravico do vode in komunalnih storitev;

–   naj se za oskrbo z vodo in gospodarjenje z vodnimi viri ne uporabljajo pravila notranjega trga in naj se oskrba z vodo ne liberalizira;

–   naj EU poveča svoja prizadevanja za doseganje univerzalnega dostopa do vode in komunalnih storitev.

Nedvomen znak, da je človekova pravica do vode široko prepoznavna in pomembna, je, da je pred evropskimi volitvami maja 2014 pet kandidatov za predsednika Komisije izrazilo podporo pobudi Pravica do vode, med njimi tudi kasneje izvoljeni kandidat, Jean-Claude Juncker.

Evropska komisija je uradni odgovor na to prvo uspešno pobudo objavila marca 2014.

V njem je nekaj pozitivnih izjav, ki jih je treba še posebej pozdraviti, in sicer:

•   da voda ni tržni proizvod,

•   priznanje, da so za zagotavljanje oskrbe z vodo na splošno odgovorni lokalni organi, ki so državljanom najbližje,

•   in najpomembnejše, da bodo voda in komunalne storitve izvzete iz direktive o koncesijah.

Na splošno pa so bili organizatorji pobude Pravica do vode razočarani nad nedoločnim odgovorom Komisije. Ni bila namreč upoštevana osnovna zahteva podpisnikov, da bi bilo treba uzakoniti človekovo pravico do vode – kar ni problematično samo za to človekovo pravico, marveč tudi za integriteto mehanizma državljanske pobude.

Razočaralo je tudi, da:

•   Komisija ni zagotovila, da bo vodo in komunalne storitve izključila iz trgovinskih sporazumov, kakršen je sporazum o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP),

•   ni zagotovila, da bo preprečena nadaljnja liberalizacija teh storitev.

Človekova pravica do vode

ZN je v 15. splošni opombi orisala pravico do vode in pojasnila, kaj pomeni zadostna količina, varna, ustrezna, fizično in cenovno dostopna voda za osebno in gospodinjsko rabo.

Eden od glavnih vidikov je cenovna dostopnost, kar pomeni, da se nikomur, ne posameznikom ne skupinam, ne sme odrekati dostop do varne pitne vode samo zato, ker si tega ne more privoščiti. Pri tem merilu je tudi poudarjeno, da plačilo stroškov, zlasti med revnimi, ne sme onemogočati dostopa do varne pitne vode in komunalnih storitev. Obenem je bilo priporočeno, da strošek gospodinjstva za vodo ne bi smel presegati 3 odstotkov njegovih dohodkov.

Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da oseba za izpolnjevanje najosnovnejših potreb in preprečevanje večine tveganj za zdravje porabi med 50 in 100 litri vode na dan. Dostop do 20–25 litrov na osebo na dan je sicer minimum, a se pri tej količini pojavijo tveganja za zdravje, saj ne zadošča za izpolnitev osnovnih zahtev glede higiene in porabe vode. Poleg tega bi moglo biti tudi 50 do 100 litrov na dan premalo za nekatere skupine ljudi, na primer nosečnice, osebe s HIV/aidsom ali doječe matere.

Oskrba z vodo na notranjem trgu

Čeprav je Evropska komisija izjavila, da mora pri odločanju o lastništvu vode ostati nevtralna, je po drugi strani članica trojke, ki si prizadeva za privatizacijo oskrbe z vodo v državah z dogovorjenim programom.

Glede na edinstveno naravo vode in na to, da gre pri oskrbi z vodo za naravni monopol ter da je nujno potrebna za človekovo življenje in zdravje, mora Evropska komisija priznati množično izražene pomisleke evropskih državljanov glede tega, kako obravnava vodo in oskrbo z njo. Evropska komisija je doslej večinoma podpirala konkurenčni in tržni pristop, usmerjen k liberalizaciji vode in komunalnih storitev, ne pa pristopa na podlagi pravic, po katerem bi bila priznana vloga javnih storitev.

Množična mobilizacija državljanov EU ob kampanji Pravica do vode odraža gibanja v posameznih državah članicah. V zadnjih letih je na primer na Irskem, v Grčiji, Italiji, Nemčiji in Španiji problematika lastništva vode in gospodarjenja z njo postala žarišče zaskrbljenosti med državljani. Ob vse večji ozaveščenosti in angažiranosti se je v Evropi pojavila tudi težnja po lokalnem nadzoru nad oskrbo z vodo – in to običajno po razočaranju in slabih izkušnjah s privatizacijskimi in liberalizacijskimi modeli vodnega gospodarstva. Čeprav so zasebni modeli redki, ne prinašajo nižjih cen, več naložb ali ustrezne odgovornosti. Zaradi vse večjega javnega nasprotovanja temu modelu so v nekaterih mestih, na primer v Berlinu, sledili zgledu Pariza in njegovemu javnemu podjetju Eau de Paris.

Ker gre pri oskrbi z vodo za naravni monopol, je velika večina vodnih gospodarstev v Evropi in po svetu javnih, kar pomeni, da na tem področju obstaja veliko polje strokovnega znanja in izkušenj. Vse več javnih vodnogospodarskih podjetij je udeleženih v javno-javnih partnerstvih – sodelovalnih in ne predragih prizadevanjih dveh ali več javnih organov, ki želijo povečati zmogljivosti z izmenjavo znanja in najboljše prakse pri: tehnični pomoči, usposabljanju in izobraževanju kadrov, financiranju oskrbe z vodo, učinkovitosti in izboljševanju javne udeležbe. Spodbudno je, da je Evropska komisija v uradnem odgovoru na državljansko pobudo Pravica do vode prvič priznala javno-javna partnerstva.


MNENJE Odbora za razvoj (12.5.2015)

za Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane

o nadaljnji obravnavi evropske državljanske pobude "Pravica do vode"

(2014/2239(INI))

Pripravljavec mnenja: Cristian Dan Preda

POBUDE

Odbor za razvoj poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.     ker Resolucija generalne skupščine ZN št. 64/292 z dne 28. julija 2010 izrecno priznava, so neoporečna in čista pitna voda ter sanitarne storitve človekova pravica, in ker se nanjo jasno sklicujejo tudi drugi mednarodni instrumenti in sporazumi; ker je dostop do neoporečne pitne vode in sanitarnih storitev tesno povezan s pravico do življenja, zdravja in človekovega dostojanstva ter potrebo po dostojnem življenjskem standardu;

B.     ker najmanj 748 milijonov ljudi nima stalnega dostopa do neoporečne pitne vode in ker tretjina svetovnega prebivalstva nima zagotovljenih osnovnih sanitarnih pogojev; ker je zato ogrožena pravica do zdravja in se širijo bolezni, ki povzročajo trpljenje in smrt ter močno ovirajo razvoj; ker vsak dan umre približno 4000 otrok zaradi bolezni, ki se prenašajo z vodo, ali neustreznosti vode ter sanitarnih pogojev in higiene; ker zaradi nedostopnosti pitne vode umre več otrok kot zaradi aidsa, malarije in črnih koz skupaj; ker pa se jasno kaže trend zmanjševanja teh številk in ker je mogoče pa tudi nujno pospešiti njihov upad;

C.     ker ima dostop do vode tudi varnostno razsežnost, ki terja izboljšano regionalno sodelovanje;

D.     ker nedostopnost vode in sanitarnih storitev vplivata na uresničevanje drugih človekovih pravic; ker težave z vodo nesorazmerno vplivajo na ženske, ki so po tradiciji v mnogih državah v razvoju odgovorne za oskrbo z gospodinjsko vodo; ker zaradi neobstoja ustreznih in dostojnih sanitarnih pogojev najbolj trpijo ženske in dekleta, kar pogosto omejuje njihov dostop do izobraževanja in zmanjšuje odpornost na bolezni;

E.     ker zaradi bolezni, ki se prenašajo z vodo, vsako leto umre tri in pol milijona ljudi;

F.     ker je dostop do vode ključ do trajnostnega razvoja; ker lahko z usmerjanjem razvojne pomoči v izboljšanje oskrbe s pitno vodo in sanitarnih pogojev učinkovito izpolnjujemo osnovne cilje, da se izkorenini revščina, ter spodbujamo socialno enakost, javno zdravje, varno hrano in gospodarsko rast;

G.     ker je bil z izbirnim protokolom k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki je začel veljati leta 2013, ustvarjen pritožbeni mehanizem, ki posameznikom in skupinam omogoča, da vlagajo uradne pritožbe tudi na kršitve človekove pravice do vode in sanitarnih storitev;

H.     ker se v državah v razvoju in gospodarstvih v vzponu povečuje potreba po vodi v vseh sektorjih, še zlasti pa v energetiki in kmetijstvu; ker lahko podnebne spremembe, urbanizacija in demografske spremembe resno ogrozijo razpoložljivost vode v mnogih državah v razvoju in se ocenjuje, da bosta do leta 2025 dve tretjini svetovnega prebivalstva živeli v državah, kjer primanjkuje vode;

I.      ker je EU največji donator v sektorju vode, sanitarnih storitev in higiene, pri čemer je 25 % njenih letnih svetovnih humanitarnih sredstev namenjenih zgolj podpori razvojnim partnerjem na tem področju; ker pa je Računsko sodišče leta 2012 v posebnem poročilu o razvojni pomoči Evropske unije za oskrbo s pitno vodo in osnovne sanitarne pogoje v podsaharskih državah poudarilo, da je treba izboljšati učinkovitost pomoči in trajnostnost projektov, ki jih EU podpira;

J.      ker je parlamentarna skupščina Sveta Evrope razglasila, „da mora biti dostop do vode priznan kot temeljna človekova pravica, saj je voda bistvena za življenje na Zemlji in je vir, ki si ga mora človeštvo deliti“;

K.     ker okvirna direktiva EU o vodah potrjuje, da „voda ni kot ostali tržni proizvodi, ampak je dediščina, ki jo je treba varovati, braniti in obravnavati kot tako“;

L.     ker je privatizacija osnovnih javnih storitev v podsaharski Afriki v 90-tih letih prejšnjega stoletja zavrla uresničitev razvojnih ciljev tisočletja, tako glede vode kot sanitarnih pogojev, saj se je zaradi osredotočenosti vlagateljev na povrnitev stroškov med drugim povečala neenakost pri zagotavljanju teh storitev na račun gospodinjstev z nizkimi prihodki; ker je po vsem svetu zaradi neuspele privatizacije v sektorju vode vse večji trend, da storitve oskrbe z vodo prehajajo z zasebnih podjetij na lokalne organe;

M.    ker EU in države članice spoštujejo obveznosti in upoštevajo cilje, ki so jih sprejele v okviru Združenih narodov in drugih pristojnih mednarodnih organizacij;

N.     ker je dostop do vode bistvenega pomena za življenje, zdravje, hrano, dobro počutje in razvoj, zaradi česar vode ni mogoče preprosto obravnavati kot blago;

1.      pozdravlja zavezo Komisije, da zagotovi, da ostane vidik človekove pravice do dostopa do neoporečne pitne vode in sanitarnih storitev še naprej v središču njene razvojne politike(1); priznava pomen instrumenta evropske državljanske pobude in upa, da bo postal vse bolj učinkovit, predvsem pa da bo osnova za zakonodajo;

2.      poudarja, da je človekova pravica do vode in sanitarnih storitev tesno povezana z najpomembnejšimi globalnimi izzivi, kot so zdravje, energija, hrana, zaposlovanje, enakost spolov in okoljska trajnost; močno podpira vključitev predlaganega cilja trajnostnega razvoja št. 6 o tem, da se do leta 2030 zagotovi razpoložljivost in trajnostno upravljanje vode in sanitarnih storitev za vse, v globalni razvojni okvir za čas po letu 2015, vključno s ciljem univerzalnega in pravičnega dostopa do zdrave in cenovno sprejemljive pitne vode za vse; poudarja, da je treba za uresničitev vseh ciljev trajnostnega razvoja zagotoviti tako iz razvitih držav kot tudi držav v razvoju veliko več sredstev za razvoj, kot jih je na voljo sedaj, tudi iz novih virov in inovativnih finančnih instrumentov; poziva EU in njene države članice, naj poskrbijo, da bo dostop do pitne vode in sanitarnih storitev prednostna tema na bližnji konferenci ZN o spremembi podnebja (COP21);

3.      opozarja, da je dostop do vode za kmetijstvo bistven za uresničevanje pravice do primerne hrane;

4.      poudarja, da bi morala biti zadostitev osnovne potrebe po vodi nesporna temeljna človekova pravica, ki bi jo implicitno in izrecno podpiralo mednarodno pravo, deklaracije in praksa v državah;

5.      poziva vlade, mednarodne humanitarne organizacije, nevladne organizacije in lokalne skupnosti, naj poskrbijo, da bo zadoščeno osnovni potrebi po vodi za vse ljudi, ter zagotovijo, da bo voda človekova pravica;

6.      poziva k vključitvi človekove pravice do vode na seznam univerzalnih temeljnih človekovih pravic, vključno s pravico do zadostne količine vode ustrezne kakovosti, s čimer bi zadostili izrecni pravici do življenja in širšim pravicam do zdravja in dobrega počutja;

7.      vztraja, da mora biti sektor vode, sanitarnih storitev in higiene pri uradni razvojni pomoči in v nacionalnih proračunih ena glavnih prednostnih nalog; opozarja, da je upravljanje vode kolektivna odgovornost; se zavzema za odprtost za različne oblike pomoči, vendar tudi dosledno upoštevanje načela razvojne učinkovitosti, usklajenost politik za razvoj ter močan poudarek na izkoreninjenju revščine in čim večjem razvojnem učinku; v tem smislu podpira vključevanje lokalnih skupnosti v izvedbo projektov v državah v razvoju ter načelo lastništva skupnosti;

8.      opozarja, da je zagotavljanje trajnostnega upravljanja podtalnice nujno za zmanjšanje revščine in skupno blaginjo, saj lahko podtalnica zagotavlja izboljšan vir pitne vode za milijone revnih mestnih in podeželskih prebivalcev;

9.      poziva k učinkovitemu spremljanju projektov, ki se izvajajo z zunanjo pomočjo; poudarja, da je treba finančne strategije in proračune spremljati in tako zagotoviti, da se z dodeljenimi sredstvi odpravljajo obstoječe razlike in neenakosti pri dostopu do vode ter spoštujejo načela nediskriminacije, dostopa do informacij in udeležbe, ki izvirajo iz človekovih pravic;

10.    poziva EU, naj razvojno pomoč usmeri v gradnjo, obratovanje in vzdrževanje infrastrukture manjšega obsega, gradnjo zmogljivosti in ozaveščanje;

11.    z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ljudje, ki živijo v slumih, po navedbah posebnega poročevalca ZN za človekovo pravico do neoporečne pitne vode in sanitarnih storitev po navadi za neurejene storitve nizke kakovosti plačujejo več kot tisti, ki živijo v uradnih naseljih; poziva države v razvoju, naj prednostno namenijo proračunska sredstva za storitve za socialno prikrajšanje in osamljene ljudi;

12.    poudarja, da je učinkovito in pravično upravljanje vodnih virov odvisno od zmogljivosti lokalnih vlad za opravljanje storitev; zato poziva EU, naj nadalje podpira krepitev upravljanja vode in ustrezne infrastrukture v državah v razvoju, hkrati pa obravnava predvsem potrebe ranljivega podeželskega prebivalstva;

13.    poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo politiko, ki bo izvajala človekovo pravico do vode in sanitarnih storitev, kot jo priznavajo Združeni narodi, ter bo spodbujala oskrbo z vodo in sanitarne pogoje kot osnovne javne storitve za vse;

14.    podpira svetovno platformo solidarnosti za vodo, ki je nastala s programom Združenih narodov za razvoj, da bi lokalne organe vključili v iskanje rešitev za izzive, povezane z vodo; pozdravlja tudi pobudo „enoodstotna solidarnostna dajatev za vodo in sanitarne storitve“ ter druge pobude državljanov in organov v nekaterih državah članicah, s katerimi želijo s sredstvi iz dajatev na porabo podpreti projekte v državah v razvoju; ugotavlja, da je te pobude v praksi uporabilo več podjetij za oskrbo z vodo; ponovno poziva Komisijo, naj spodbuja solidarnost na tem in drugih področjih, na primer s širjenjem informacij, omogočanjem partnerstev in izmenjavo izkušenj, vključno s potencialnim partnerstvom med Komisijo in državami članicami, pri čemer bi EU zagotavljala dodatna sredstva za projekte, ki se izvajajo prek te pobude; spodbuja zlasti širjenje javno-javnih partnerstev obratov za oskrbo z vodo v državah v razvoju v skladu z globalnim zavezništvom za partnerstva vodnih gospodarstev (GWOPA), ki je usklajen s programom Združenih narodov za naselja;

15.    poziva Komisijo, naj zagotovi, da se pomoč učinkovito uporablja in da glede na razvojno agendo za čas po letu 2015 bolje usmerjena v sektor vode, sanitarnih storitev in higiene; poziva k vzpostavitvi globalnega mehanizma za spremljanje napredka pri zagotavljanju univerzalnega dostopa do neoporečne pitne vode, trajnostni uporabi in razvoju vodnih virov ter krepitvi pravičnega, participativnega in odgovornega gospodarjenja z vodo v vseh državah;

16.    spodbuja javni sektor in podjetja za oskrbo z vodo, ki so deloma v državni lasti, naj ves dobiček iz cikla gospodarjenja z vodo ponovno vložijo v vzdrževanje in izboljšanje oskrbe z vodo ter varstvo vodnih virov; poziva EU in države članice, naj v ta namen spodbujajo izmenjavo najboljše prakse na področjih, kot je gospodarjenje z vodo, čiščenje vode in varstvo voda med evropskimi podjetji in podjetji, ki obratujejo v državah v razvoju;

17.    poziva Komisijo, naj znova uvede instrument preskrbe z vodo, ki je učinkovito spodbujal boljši dostop do vodnih storitev v državah v razvoju, s tem ko je spodbujal ukrepe gradnje zmogljivosti v lokalni skupnosti;

18.    ponovno potrjuje, da je dostop do pitne vode v zadostni količini in ustrezne kakovosti osnovna človekova pravica, in meni, da so nacionalne vlade to obveznost dolžne izvajati;

19.    vztraja, da je treba lokalne javne organe podpreti v prizadevanjih za vzpostavitev inovativnega, participativnega, demokratičnega sistema javnega gospodarjenja z vodo, ki bo učinkovit, pregleden in urejen ter bo spoštoval cilje trajnostnega razvoja;

20.    poudarja, da bi bilo treba distribucijo vode obravnavati predvsem kot javno storitev in jo zato tako organizirati, da se zagotovi cenovno sprejemljiv dostop za vse.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

6.5.2015

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

25

0

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Louis Aliot, Beatriz Becerra Basterrechea, Nirj Deva, Charles Goerens, Enrique Guerrero Salom, Heidi Hautala, Maria Heubuch, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Stelios Kuloglu (Stelios Kouloglou), Arne Lietz, Norbert Neuser, Maurice Ponga, Cristian Dan Preda, Lola Sánchez Caldentey, György Schöpflin, Pedro Silva Pereira, Davor Ivo Stier, Paavo Väyrynen, Bogdan Brunon Wenta, Anna Záborská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Patrizia Toia, Joachim Zeller

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Daniela Aiuto, Tiziana Beghin, Julie Ward

(1)

Sporočilo Komisije o evropski državljanski pobudi „Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!“ (COM(2014)0177), str. 10.


MNENJE Odbora za peticije (13.5.2015)

za Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane

o nadaljnji obravnavi evropske državljanske pobude „Pravica do vode“

(2014/2239(INI))

Pripravljavka mnenja: Margrete Auken

POBUDE

Odbor za peticije poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.      meni, da Komisija z odzivom na evropsko državljansko pobudo Pravica do vode (Right 2 Water, R2W), kot je predlagan v njenem sporočilu, ni izpolnila pričakovanj državljanov po konkretnih ukrepih in zakonodajnih predlogih, saj je prej že napovedala, da bo okrepila prizadevanja za zagotovitev celovitega izvajanja zakonodaje EU na področju voda s strani držav članic in pregledala direktivo o pitni vodi ter predlagala spremembe; upa, da bosta dala Komisija in njen podpredsednik, pristojen za trajnost, jasno politično zavezo in da bosta zagotovila, da bodo v odziv na vprašanja, ki jih je postavila državljanska pobuda, sprejeti ustrezni ukrepi;

2.      priznava mednarodno človekovo pravico do vode in sanitarnih storitev kot temeljno človekovo pravico, kakor je potrjeno v resoluciji generalne skupščine OZN št. 64/292; meni, da bi morala biti v skladu s pravico do vode vsem zagotovljena zadostna količina varne, ustrezne ter fizično in cenovno dostopne vode za osebno in gospodinjsko uporabo, in sicer na pošten in enakopraven način; poziva Komisijo, naj se loti ciljev trajnostnega razvoja in programa razvojnih ukrepov za obdobje po letu 2015, da bi zagotovila, da bodo prihodnji cilji spoštovali pravice, tudi pravico do vode;

3.      ponovno poudarja zavezo svojega Odbora za peticije, da bo zastopal vlagatelje peticij pri temah, ki zadevajo temeljne pravice, in opozarja, da so se vlagatelji peticije, ki so predložili državljansko pobudo R2W strinjali, da se voda razglasi za človekovo pravico, ki se zagotavlja na ravni EU;

4.      poudarja, da je domnevna nevtralnost Komisije glede lastništva in upravljanja voda v nasprotju s programi privatizacije, ki jih je trojka naložila nekaterim državam članicam;

5.      poziva Komisijo, naj vodo skupaj s trajnostnim kmetijstvom vključi v agendo za spremembe;

6.      poudarja, da je evropska državljanska pobuda pomembno orodje participativne demokracije, ki državljanom omogoča, da se njihov glas sliši v zakonodajnem postopku, ter da bi Komisija na podlagi dopustne in primerne evropske državljanske pobude načeloma morala pripraviti nov zakonodajni predlog, ki bo izpolnil vse zahteve iz državljanske pobude, vsaj takrat, ko se Komisija zaveže, da bo to storila, kot v primeru evropske državljanske pobude R2W; poudarja, da bi morala Komisija v tem dvomesečnem obdobju analize zagotoviti čim večjo preglednost, da bi morala uspešni evropski državljanski pobudi zagotoviti pravno podporo in nasvete in da bi bilo treba uspešno evropsko državljansko pobudo ustrezno objaviti, njene pobudnike in podpornike pa ves čas postopka redno in v celoti obveščati;

7.      poudarja, da je lahko pomanjkljiv odziv na prvo uspešno državljansko pobudo usoden za zanesljivost državljanske pobude kot orodja demokracije med državljani EU;

8.      vztraja, naj Komisija učinkovito izvaja uredbo o državljanski pobudi in odpravi vsa upravna bremena, s katerimi se državljani srečujejo pri predložitvi ali podpori državljanske pobude, ter jo poziva, naj razmisli o uvedbi skupnega sistema za registracijo državljanskih pobud za vse države članice;

9.      poziva Komisijo, naj jasno podpre prizadevanja držav članic za razvoj in nadgradnjo infrastrukture, ki omogoča dostop do storitev za zagotavljanje vode za namakanje, komunalnih odpadnih vod in pitne vode;

10.    meni, da bi bilo treba za izboljšanje količine in kakovosti informacij, ki so državljanom na voljo v zvezi s kakovostjo vode in vodnimi storitvami, storiti več; vztraja pri stališču, da je bil odziv Komisije na evropsko državljansko pobudo R2W nezadosten; poziva Komisijo, naj posebej za to evropsko državljansko pobudo izvede resno informacijsko kampanjo v zvezi z ukrepi, ki so že bili sprejeti na področju vode, in o načinu, s katerim je z njimi mogoče doseči cilje pobude R2W;

11.    opominja države članice na njihovo odgovornost pri izvajanju zakonodaje EU; poziva jih, naj v celoti izvajajo direktivo o pitni vodi in vso s tem povezano zakonodajo; opominja jih, naj opredelijo svoje prednostne naloge in v celoti izkoristijo priložnosti za finančno podporo EU v vodnem sektorju iz novega finančnega programskega obdobja (2014–2020), zlasti s prednostno naložbo, ki bo posebej osredotočena na upravljanje vod;

12.    opozarja države članice na njihovo dolžnost, da zagotovijo, da je mogoče pravico do vode in sanitarnih storitev uveljavljati na pošten način brez diskriminacije; poudarja, da so države članice dolžne omogočiti cenovno ugoden dostop do kakovostne vode vsem, ki jo potrebujejo, in zagotoviti, da ponudniki zagotavljajo varno pitno vodo in izboljšane sanitarne storitve; poziva države članice, naj sprejmejo ustrezno zakonodajo ter pripravijo in izvajajo konkretne programe, ki bodo spremljani in podprti z ustreznimi sredstvi; ugotavlja, da bi morale biti države članice bolj pozorne na ranljive skupine v družbi, kot so tiste v območjih z nizkimi dohodki in geografskih regijah z visoko ravnjo revščine; poziva Komisijo, naj opredeli območja, kjer je pomanjkanje vode obstoječa ali potencialna težava, ter zadevnim državam članicam, regijam in območjem, predvsem podeželskim območjem in revnim mestnim območjem, pomaga ustrezno obravnavati to vprašanje;

13.    priznava, da imajo države članice skladno z načelom subsidiarnosti pravico izbrati drugačne sisteme dobave vode; izjavlja, da voda ne bi smela biti vir nezakonitega dobička ne za javne ne za zasebne ponudnike; poziva k večji preglednosti in posredovanju več informacij v zvezi s sistemi upravljanja in določanja cen vode v državah članicah;

14.    opozarja na obveznost zagotavljanja dostopa do pravnega varstva in informacij o okoljskih zadevah ter udeležbe javnosti pri odločanju, kakor določa Aarhuška konvencija; zato poziva Komisijo, države članice in njihove regionalne in lokalne oblasti, naj spoštujejo načela, zapisana v tej konvenciji; opozarja, da je pomembno, da se državljani zavedajo svojih pravic, saj je to temelj za doseganje karseda široke udeležbe v postopku odločanja; zato poziva Komisijo, naj dejavno oblikuje kampanjo za obveščanje državljanov EU o dosežkih Aarhuške konvencije na področju preglednosti ter učinkovitih orodjih, ki so državljanom že na voljo, ter izpolni določbe v zvezi z institucijami EU; poziva Komisijo, naj oblikuje merila za preglednost, odgovornost in udeležbo kot sredstvo za izboljšanje delovanja, trajnosti in stroškovne učinkovitosti storitev vodnega sektorja;

15.    želi spomniti, da je Direktiva 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu v številnih pogledih naletela na močno nasprotovanje civilne družbe, tudi v zvezi s storitvami splošnega gospodarskega interesa, kot so oskrba z vodo, zagotavljanje vode in upravljanje odpadnih voda; želi spomniti, da so bile institucije EU na koncu prisiljene vključiti te sektorje v storitve, ki jih ni mogoče liberalizirati;

16.    ugotavlja, da od leta 1988 Odbor za peticije vsako leto prejme precejšnje število peticij državljanov EU iz številnih držav članic, ki izražajo zaskrbljenost glede oskrbe z vodo, njene kakovosti in ravnanja z odpadno vodo; opozarja na vrsto negativnih dejavnikov, ki jih vlagatelji peticije obsojajo – na primer odlagališča odpadkov, neučinkovitost organov pri nadzoru kakovosti vode ter nepravilne ali nezakonite kmetijske in industrijske prakse – in ki so odgovorni za nizko kakovost vode ter zato vplivajo na okolje in na zdravje ljudi in živali; meni, da te peticije dokazujejo pristno zanimanje državljanov za temeljito izvrševanje in nadaljnji razvoj trajnostne zakonodaje EU, povezane z vodo;

17.    meni, da veliko peticij o kakovosti in upravljanju vode prihaja iz držav članic, ki niso dobro zastopane v vseevropskem javnem posvetovanju, ki se je začelo junija 2014, in poudarja, da zato morda prihaja do neskladnosti med rezultati javnega posvetovanja in razmerami, ki jih poudarjajo vlagatelji peticij;

18.    obžaluje, da po podatkih svetovnega programa za ugotavljanje stanja voda (WWAP) v EU-28 več kot milijon ljudi še vedno nima dostopa do oskrbe z varno in čisto pitno vodo in da skoraj 2 % prebivalcev nima dostopa do sanitarnih storitev, zato poziva Komisijo, naj nemudoma ukrepa;

19.    meni, da je treba evropske projekte in program v zvezi z vodo in sanitarnim področjem oceniti z vidika človekovih pravic, da bi razvili ustrezne politike, smernice in prakse; poziva Komisijo, naj vzpostavi sistem primerjalnih vrednosti (za kakovost vode, cenovno dostopnost, trajnost, pokritost itd.), da bi izboljšali kakovost oskrbe z vodo in sanitarnimi storitvami v vsej Evropski uniji, s čimer bi tudi okrepili vlogo državljanov;

20.    odločno poziva Komisijo, naj resno preuči vprašanja in opozorila, ki jih državljani izražajo v teh peticijah, ter se nanje odzove, zlasti, ker je nujno treba obravnavati težavo glede vse manjše količine vodnih virov zaradi čezmerne rabe in podnebnih sprememb, dokler še je čas za preprečevanje onesnaževanja in neustreznega upravljanja; je zaskrbljen zaradi števila postopkov za ugotavljanje kršitev v zvezi s kakovostjo in upravljanjem vode; opozarja na znatno število peticij, ki nasprotujejo vključitvi bistvenih javnih storitev, kot so oskrba z vodo in sanitarne storitve, v pogajanja o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe; poziva Komisijo, naj poveča odgovornost dobaviteljev vode;

21.    poziva Komisijo, naj pripravi obvezujočo zakonodajo, po kateri bodo pristojni organi državljanom morali zagotavljati vse informacije o kakovosti vode in gospodarjenju z njo v lahko dostopni in razumljivi obliki in s katero bi zagotovili, da bodo državljani v celoti in pravočasno obveščeni in vključeni v posvetovanje o vseh projektih upravljanja z vodnimi viri; ugotavlja tudi, da je v javni razpravi, ki jo je začela Komisija, 80 % udeležencev menilo, da je bistveno izboljšati preglednost spremljanja stanja kakovosti vode;

22.    poziva države članice, naj takoj in kot ključni element izvrševanja okvirne direktive o vodah dokončajo svoje načrte upravljanja povodij in jih primerno izvajajo ob popolnem spoštovanju prednostnih okoljskih meril; opozarja, da se nekatere države članice vse pogosteje soočajo z uničevalnimi poplavami, ki imajo resne posledice za lokalne prebivalce; poudarja, da so načrti upravljanja povodij v okviru okvirne direktive o vodah ter načrti za obvladovanje poplavne ogroženosti v okviru direktive o poplavah izjemna priložnost za izkoriščanje sinergij med temi instrumenti in so lahko v pomoč pri zagotavljanju zadostnih količin čiste vode ter zmanjšajo tveganje poplav; opozarja tudi, da bi morala imeti vsaka država članica osrednjo spletno stran za zagotavljanje informacij o izvajanju okvirne direktive o vodah, da bi olajšala pregled kakovosti in upravljanja voda;

23.    poziva Odbor regij, naj se dejavneje vključi v to evropsko državljansko pobudo, da bi regionalne organe spodbudil k večji udeležbi v tem vprašanju;

24.    poziva Komisijo, naj previdno spremlja neposredno in posredno uporabo sredstev EU za projekte upravljanja z vodo ter zagotovi, da se tovrstna sredstva uporabljajo le za projekte, za katere so bila namenjena, ob tem pa upošteva, da je dostop do vode ključen za zmanjševanje razlik med državljani EU in krepitev gospodarske, socialne in teritorialne kohezije v EU; poziva Računsko sodišče, naj v zvezi s tem preveri, da so merila o učinkovitosti in trajnosti zadovoljivo izpolnjena;

25.    poziva Komisijo, naj upošteva trenutno pomanjkanje naložb v uravnoteženo upravljanje z vodo in da je voda skupna dobrina vseh državljanov EU;

26.    poudarja, da bo smotrno upravljanje z vodo še več desetletij prednostna naloga, tako ekološko kot okoljsko, saj ustreza energetskim in kmetijskim zahtevam in izpolnjuje ekonomske in socialne potrebe.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

5.5.2015

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

26

0

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Margrete Auken, Beatriz Becerra Basterrechea, Andrea Cozzolino, Pál Csáky, Miriam Dalli, Rosa Estaràs Ferragut, Eleonora Evi, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Peter Jahr, Rikke Karlsson, Notis Marias, Edouard Martin, Marlene Mizzi, Julia Pitera, Laurențiu Rebega, Sofia Sakorafa, Jarosław Wałęsa, Cecilia Wikström, Tatjana Ždanoka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Anja Hazekamp, György Hölvényi, Dimitris Papadakis (Demetris Papadakis), Josep-Maria Terricabras, Ángela Vallina

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Paul Brannen, Norbert Lins, Dario Tamburrano, Martina Werner


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

25.6.2015

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

38

22

6

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Marco Affronte, Margrete Auken, Zoltán Balczó, Catherine Bearder, Ivo Belet, Simona Bonafè, Biljana Borzan, Lynn Boylan, Nessa Childers, Birgit Collin-Langen, Mireille D’Ornano, Miriam Dalli, Seb Dance, Angélique Delahaye, Jørn Dohrmann, Ian Duncan, Stefan Eck, Bas Eickhout, Eleonora Evi, José Inácio Faria, Karl-Heinz Florenz, Iratxe García Pérez, Elisabetta Gardini, Gerben-Jan Gerbrandy, Jens Gieseke, Sylvie Goddyn, Matthias Groote, Françoise Grossetête, Andrzej Grzyb, Jytte Guteland, György Hölvényi, Josu Juaristi Abaunz, Karin Kadenbach, Kateřina Konečná, Peter Liese, Norbert Lins, Valentinas Mazuronis, Susanne Melior, Gilles Pargneaux, Piernicola Pedicini, Bolesław G. Piecha, Pavel Poc, Frédérique Ries, Michèle Rivasi, Annie Schreijer-Pierik, Renate Sommer, Tibor Szanyi, Claudiu Ciprian Tănăsescu, Jadwiga Wiśniewska, Damiano Zoffoli

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Inés Ayala Sender, Guillaume Balas, Paul Brannen, Albert Deß, Herbert Dorfmann, Christofer Fjellner, Luke Ming Flanagan, Martin Häusling, Jan Huitema, Karol Karski, Marit Paulsen, Gabriele Preuß, Kay Swinburne, Claude Turmes, Elżbieta Katarzyna Łukacijewska

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Ashley Fox

Zadnja posodobitev: 27. avgust 2015Pravno obvestilo