POROČILO Na poti k novemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu v Parizu
30.9.2015 - (2015/2112(INI))
Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
Poročevalec: Gilles Pargneaux
(*) Pridruženi odbori – člen 54 Poslovnika
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
Na poti k novemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu v Parizu
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) in Kjotskega protokola k tej konvenciji,
– ob upoštevanju 15. konference pogodbenic (COP 15) UNFCCC in pete konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 5), ki sta potekali od 7. do 18. decembra 2009 v Köbenhavnu na Danskem, ter köbenhavnskega dogovora,
– ob upoštevanju 16. konference pogodbenic (COP 16) UNFCCC in šeste konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 6), ki sta potekali od 29. novembra do 10. decembra 2010 v Cancúnu v Mehiki, in sporazumov iz Cancúna,
– ob upoštevanju 17. konference pogodbenic (COP 17) UNFCCC in sedme konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 7), ki sta potekali od 28. novembra do 9. decembra 2011 v Durbanu v Južni Afriki, in zlasti sklepov, ki vključujejo durbansko platformo za okrepljeno ukrepanje,
– ob upoštevanju 18. konference pogodbenic (COP 18) UNFCCC in osme konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 8), ki sta potekali od 26. novembra do 8. decembra 2012 v Dohi v Katarju, in sprejetja svežnja o podnebnih spremembah iz Dohe,
– ob upoštevanju 19. konference pogodbenic UNFCCC (COP 19) in devete konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 9), ki sta potekali od 11. do 23. novembra 2013 v Varšavi na Poljskem, ter oblikovanja Varšavskega mednarodnega mehanizma za izgubo in škodo,
– ob upoštevanju 20. konference pogodbenic (COP 20) UNFCCC in 10. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 10), ki sta potekali od 1. do 12. decembra 2014 v Limi v Peruju, ter poziva k podnebnim ukrepom iz Lime,
– ob upoštevanju 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP 21) in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki bosta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,
– ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. novembra 2009 o strategiji EU za konferenco o podnebnih spremembah v Köbenhavnu (COP 15)[1], z dne 10 februarja 2010 o izidu konference o podnebnih spremembah (COP 15)[2], z dne 25. novembra 2010 o konferenci o podnebnih spremembah v Cancúnu (COP 16)[3], z dne 16. novembra 2011 o konferenci o podnebnih spremembah v Durbanu (COP 17)[4], z dne 22. novembra 2012 o konferenci o podnebnih spremembah v Dohi, Katarju (COP 18)[5], z dne 23. oktobra 2013 o konferenci o podnebnih spremembah v Varšavi na Poljskem (COP 19)[6] in z dne 26. novembra 2014 o konferenci ZN o podnebnih spremembah v Limi v Peruju (COP 20)[7],
– ob upoštevanju svežnja EU za podnebne spremembe in energijo iz decembra 2008,
– ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 27. marca 2013 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030 (COM(2013)0169),
– ob upoštevanju Direktive 2008/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o spremembi Direktive 2003/87/ES zaradi vključitve letalskih dejavnosti v sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti[8],
– ob upoštevanju svojih resolucij z dne 4. februarja 2009 z naslovom 2050: Prihodnost se začenja danes – priporočila za prihodnjo celovito politiko EU o podnebnih spremembah[9], z dne 15. marca 2012 o načrtu za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050[10] in z dne 5. februarja 2014 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030[11],
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom Pariški protokol – načrt za obvladovanje globalnih podnebnih sprememb po letu 2020 (COM(2015)0081), pripravljenega kot del svežnja o energetski uniji,
– ob upoštevanju strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam iz aprila 2013 in priloženega delovnega dokumenta služb Komisije;
– ob upoštevanju zbirnega poročila Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) iz novembra 2014 z naslovom The Emissions Gap Report 2014 (Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2014), in poročila o vrzelih pri prilagajanju za leto 2014,
– ob upoštevanju deklaracije voditeljev, sprejete na vrhunskem srečanju skupine G-7 v dvorcu Elmau v Nemčiji, ki je potekal 7. in 8. junija 2015, z naslovom Think ahead. Act together (Predvidevajmo. Ukrepajmo skupaj), v kateri so ponovno poudarile, da nameravajo spoštovati zavezo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 40 do 70 % do leta 2050 in da morajo zagotoviti, da bo zmanjšanje bližje 70 % kot 40 %;
– ob upoštevanju poročil Svetovne banke Turn Down the Heat: Why a 4 °C Warmer World Must be Avoided (Znižajmo temperaturo: zakaj ne smemo dovoliti, da bi se svet segrel za štiri stopinje), Turn Down the Heat: Climate Extremes, Regional Impacts, and the Case for Resilience (Znižajmo temperaturo: skrajni podnebni pojavi, regionalni vplivi in razlogi za odpornost) ter Climate Smart Development: Adding up the Benefits of Climate Action (Pametni podnebni razvoj: prednosti ukrepanja na področju podnebnih sprememb),
– ob upoštevanju poročila gospodarstvo in podnebje z naslovom Beter Growth, Better Climate: The New Climate Economy Report (Boljša rast, boljše podnebje: poročilo o novem podnebnem gospodarstvu),
– ob upoštevanju enciklike Laudato Si’,
– ob upoštevanju 5. ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah in njegovega zbirnega poročila,
– ob upoštevanju dokumenta o načrtovanem nacionalno določenem prispevku EU in njenih držav članic, ki sta ga Latvija in Evropska komisija 6. marca 2015 predložili UNFCCC,
– ob upoštevanju newyorške deklaracije o gozdovih, sprejete na vrhunskem srečanju Združenih narodov o podnebju septembra 2014,
– ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o spopadanju z izzivi krčenja in propadanja gozdov z namenom preprečevanja podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti,
– ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 23. in 24. marca 2011,
– ob upoštevanju člena 52 Poslovnika
– ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za zunanje zadeve, Odbora za razvoj ter Odbora za promet in turizem (A8-0275/2015),
A. ker podnebne spremembe v svetovnem merilu resno in morda nepopravljivo ogrožajo človeško družbo in biosfero, zaradi česar jih morajo vse pogodbenice obravnavati na mednarodni ravni;
B. ker je na podlagi znanstvenih dokazov, ki jih je Medvladni forum o podnebnih spremembah predstavil v 5. ocenjevalnem poročilu za leto 2014, segrevanje podnebnega sistema neizpodbitno; podnebje se spreminja, glavni vzrok segrevanja, ki ga opažamo od sredine 20. stoletja, pa so človekove dejavnosti; obsežne in pomembne posledice podnebnih sprememb so že vidne v naravnih in človeških sistemih na vseh celinah in v vseh oceanih;
C. ker je EU v okviru Kjotskega protokola v obdobju do leta 1990 zmanjšala svoje emisije za 19 % glede na leto 2013, obenem pa se je njen BDP povečal za več kot 45 %; ker so se svetovne emisije od leta 1990 do 2013 povečale za več kot 50 %;
D. ker je po najnovejši ugotovitvah Nacionalne uprave ZDA za oceane in ozračje (US National Oceanic and Atmospheric Administration – NOAA) marca 2015 povprečna globalna mesečna koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju prvič po začetku njenega merjenja presegla 400 delov na milijon;
E. ker so v poročilu Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) o vrzelih pri prilagajanju za leto 2014 izpostavljeni izjemno visoki stroški neukrepanja in je zapisan sklep, da bodo stroški prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju najverjetneje dva- do trikrat višji od predhodno pričakovanih 70–100 milijard USD letno do leta 2050, zaradi česar bo po letu 2020 prišlo do znatne vrzeli pri financiranju prilagajanja, razen če se za ta namen ne bodo pridobila nova in dodatna sredstva;
F. ker je izziv podnebnega financiranja neločljivo povezan s širšimi izzivi financiranja trajnostnega globalnega razvoja;
G. ker lahko podnebne spremembe zaostrijo tekmovanje za vire, kot so hrana, voda in pašniki, ter postanejo glavni vzrok za preseljevanje prebivalstva znotraj in zunaj nacionalnih meja, in to v ne zelo daljni prihodnosti;
H. ker je bila na konferenci o podnebnih spremembah v Dohi, ki je potekala decembra 2012, sprejeta sprememba protokola, s katero je bilo vzpostavljeno drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola, in sicer od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2020 s pravno zavezujočimi zavezami za zmanjšanje emisij, vključitvijo novega plina (dušikov trifluorid), ambicioznim mehanizmom glede prizadevanj, tj. poenostavljenim postopkom, ki pogodbenici omogoča, da svojo zavezo prilagodi s povečanjem prizadevanj v ciljnem obdobju, in nazadnje določbo, ki samodejno prilagodi cilj pogodbenice, da se prepreči povečanje njenih emisij v obdobju 2013–2020 nad povprečne emisije v obdobju 2008–2010;
I. ker so se pogodbenice UNFCCC na 18. zasedanju konference pogodbenic odločile (Sklep 23/CP.18), da si bodo prizadevale za uravnoteženo zastopanost spolov v organih, ustanovljenih v skladu s Konvencijo in Kjotskim protokolom, ter tako izboljšale sodelovanje žensk in oblikovale učinkovitejšo politiko glede podnebnih sprememb, da bo enakovredno obravnavala potrebe žensk in moških, ter da bodo spremljale napredek na področju uresničevanja uravnotežene zastopanosti spolov pri spodbujanju podnebne politike, v kateri bo upoštevana različnost spolov;
J. ker prizadevanj za blažitev globalnega segrevanja ne bi smeli razumeti kot oviro na poti gospodarske rasti, temveč – ravno nasprotno – kot gonilo pri doseganju nove in trajnostne gospodarske rasti ter zaposlovanja;
K. ker je imela EU doslej v prizadevanjih za blažitev globalnega segrevanja vodilno vlogo in jo mora ohraniti tudi pri prizadevanjih za novi mednarodni sporazum o podnebju v Parizu konec leta 2015;
Nujnost ukrepanja na svetovni ravni
1. se zaveda, da so nevarnosti zaradi podnebnih sprememb izjemno obsežne in resne, ter je globoko zaskrbljen, da je svet zelo daleč od cilja, da bi globalno segrevanje ohranili na manj kot 2 °C nad predidustrijsko ravnjo; poziva vlade, naj brez odlašanja sprejmejo zavezujoče in konkretne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in za sklenitev ambicioznega in pravno zavezujočega globalnega sporazuma v Parizu leta 2015 za izpolnitev tega cilja; ob upoštevanju enciklike Laudato Si’,
2. ugotavlja, da po ugotovitvah iz 5. ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah svetovni ogljični proračun po letu 2011 ne sme preseči 1010 gigaton CO2, da bi dvig globalne povprečne temperature sploh lahko zadržali pod zvišanje za 2 °C glede na predindustrijske ravni; poudarja, da morajo k temu prispevati vse države, odlašanje z ukrepanjem pa bo povečalo stroške in zmanjšalo možne rešitve; poudarja ugotovitve poročila Svetovne komisije za gospodarstvo in podnebje z naslovom „Better growth, better climate“ (Boljša rast, boljše podnebje), in sicer, da imajo države na vseh prihodkovnih ravneh priložnost, da ustvarijo trajno gospodarsko rast, obenem pa zmanjšajo velikanska tveganja podnebnih sprememb; priporoča, naj bodo sporazumi in konvencije usmerjeni k pritegnitvi držav pristopnic k EU v podnebne programe Evropske unije;
3. opozarja, da omejitev povečanja globalne temperature na povprečno 2 °C ne zagotavlja, da se bomo izognili znatnim negativnim podnebnim učinkom; poziva konferenco pogodbenic, naj oceni, ali bi bilo mogoče omejiti povečanje globalne temperature na povprečno 1,5 °C;
4. opozarja na peto ocenjevalno poročilo Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC), ki ugotavlja, da tudi če industrializirane države popolnoma prekinejo emisije ogljika, ni nujno, da bo cilj zvišanja temperature za manj kot 2 °C dosežen, če ne bo večjih novih zavez držav v razvoju;
5. meni, da je ključno, da vse države svoje načrtovane nacionalno določene prispevke predstavijo pred COP 21, zato da bi motivirale druga drugo in pokazale, da vse delujejo v isti smeri, in sicer glede na nacionalne razmere; meni, da bi lahko načrtovani nacionalno določeni prispevki zajemali tudi prilagoditvene ukrepe, saj so ravno ti prednostni cilj za številne države;
6. priznava temeljni pomen stabilnega podnebnega sistema za prehransko varnost, proizvodnjo energije, oskrbo z vodo in sanitarno ureditev, infrastrukturo, ohranjanje biotske raznovrstnosti, ohranjanje kopenskih in morskih ekosistemov ter svetovni mir in blaginjo; opozarja, da podnebne spremembe pospešujejo izgubljanje biotske raznovrstnosti;
7. opozarja na zavezo skupine G-7 za razogljičenje svetovnega gospodarstva v tem stoletju in za preobrazbo energetskega sektorja do leta 2050; opozarja, da bo razogljičenje potrebno še veliko prej, če želimo, da bo v koraku z znanostjo in da bomo imeli možnost ostati pod zvišanjem za 2 °C; poziva pogodbenice, ki to lahko storijo, naj izvajajo nacionalne cilje in strategije za razogljičenje tako, da dajo prednost postopnemu odpravljanju emisij zaradi uporabe premoga, saj ta vir energije najbolj onesnažuje okolje;
8. poudarja, da lahko države, ki nimajo ustreznih zmogljivosti za oblikovanje svojih nacionalnih prispevkov, izkoristijo podporne instrumente, kot so Globalni sklad za okolje, Program Združenih narodov za razvoj in globalno zavezništvo o podnebnih spremembah, pa tudi podporo EU;
Ambiciozen, globalen in pravno zavezujoč sporazum
9. poudarja, da mora biti protokol iz leta 2015 pravno zavezujoč in ambiciozen že v zasnovi, ko bo sprejet v Parizu, njegov namen pa bi moral biti zmanjševanje emisij toplogrednih plinov do leta 2050 ali kmalu po tem roku, da bi svet ostal na stroškovno učinkoviti poti glede emisij, skladno s ciljem o zvišanju temperature za manj kot 2 °C, in da bi bil vrhunec emisij toplogrednih plinov dosežen čim prej; poziva EU, naj si skupaj s svojimi mednarodnimi partnericami prizadeva za to ter naj bo za zgled z dobro prakso; poudarja, da mora sporazum zagotoviti predvidljiv okvir, ki bo spodbujal naložbe ter stopnjevano uporabo učinkovitih tehnologij v podjetjih za zmanjšanje emisij ogljika in prilagajanje;
10. svari pred ubiranjem takih poti zmanjševanja svetovnih emisij, ki dovoljujejo znatne emisije ogljika leta 2050 in pozneje, saj bi to pomenilo veliko tveganje, obenem pa bi se bilo treba zanašati na nepreverjene, energijsko intenzivne in drage tehnologije za odstranjevanje in shranjevanje CO2 iz ozračja; glede na raven prekoračitve je zmožnost takih emisijskih poti, da ohranijo podnebne spremembe pod zvišanjem za 2 °C, odvisna od razpoložljivosti in široke uporabe energije iz biomase z zajemanjem in shranjevanjem CO2 ter pogozdovanjem, čeprav verjetno ni površin za to, kot tudi od uporabe drugih še neznanih in nerazvitih tehnologij odstranjevanja ogljikovega dioksida;
11. meni, da bi ambiciozen in pravno zavezujoč mednarodni sporazum pripomogel k reševanju vprašanj selitve virov CO2 in konkurenčnosti v sektorjih, v katerih prihaja do tega, zlasti v energijsko intenzivnih panogah;
12. meni, da bo treba, če bo ambicioznost zbranih načrtovanih nacionalno določenih prispevkov, predloženih pred konferenco v Parizu, zaostajala glede na potrebno stopnjo zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, pripraviti delovni program, ki se bo začel leta 2016, da bi določili dodatne ukrepe za zmanjšanje emisij; poziva k uvedbi celovitega postopka pregleda, ki bi potekal vsakih pet let, zagotovil dinamičnost pri izvajanju mehanizma in omogočil povečanje ambicij glede zavez o zmanjšanju emisij v skladu z najnovejšimi znanstvenimi podatki; poziva EU, naj kot najustreznejšo možnost podpre uvedbo petletnih obdobij za pravno zavezujoče izpolnjevanje obveznosti, da ne bi obtičali na nizki stopnji prizadevanj ter da bi povečali politično odgovornost in omogočili revizijo ciljev, da bi bili znanstveno ustrezni oziroma skladni z novim tehničnim napredkom, ki bi lahko omogočil višjo raven ambicioznosti;
13. poziva k splošni oživitvi podnebne politike EU, kar bi pomagalo ustvariti zagon v mednarodnih razpravah o podnebju in bi bilo v skladu z zgornjo mejo iz zaveze EU za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 80–95 % do leta 2050 glede na raven iz leta 1990; želi spomniti na zavezujoč cilj, da je treba emisije toplogrednih plinov v EU do leta 2030 zmanjšati vsaj za 40 % lede na raven iz leta 1990; poziva države članice, naj razmislijo o dodatnih zavezah, ki bi se opirale na dogovorjeni cilj za leto 2030, vključno z delovanjem zunaj EU, da bi lahko ves svet dosegel cilj zvišanja temperature za manj kot 2 °C;
14. želi spomniti na resolucijo Parlamenta z dne 5. februarja 2014, v kateri poziva k trem zavezujočim ciljem: cilj 40-odstotne energetske učinkovitosti, vsaj 30 % proizvedene energije iz obnovljivih virov in cilj vsaj 40-odstotnega zmanjšanja toplogrednih plinov ter znova poziva Svet in Komisijo, naj v okviru podnebne in energetske politike EU do leta 2030 sprejmeta in začneta izvajati večplastni pristop na podlagi ciljev glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, širše uporabe obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti, tako da se bodo vzajemno krepili ter bodo usklajeni in dosledni; se zaveda, da bi cilji glede energetske učinkovitosti in obnovljivih virov, h katerim poziva Parlament, do leta 2030 pripomogli k več kot 40-odstotnemu zmanjšanju emisij;
15. poudarja, da mora sporazum iz leta 2015 vsebovati učinkovit sistem za izpolnjevanje obveznosti, ki bo veljal za vse pogodbenice; poudarja, da je treba v tem sporazumu spodbujati preglednost in odgovornost, in sicer s skupno ureditvijo, ki bo temeljila na pravilih, vključno z računovodskimi pravili ter ureditvijo spremljanja, poročanja in preverjanja; meni, da je treba sistem preglednosti in odgovornosti razviti v okviru pristopa postopnega zbliževanja;
16. poudarja, da je treba v žarišču podnebnega ukrepanja obdržati človekove pravice, in vztraja, da morajo Komisija in države članice zagotoviti, da bo pariški sporazum vseboval potrebne za obravnavanje te razsežnosti podnebnih sprememb in za zagotavljanje podpore revnejšim državam, katerih zmogljivosti bodo zaradi posledic podnebnih sprememb pod pritiskom; glede na to vztraja pri popolnem spoštovanju pravic lokalnih skupnosti in avtohtonega prebivalstva, ki so še posebej ranljivi za negativne vplive podnebnih sprememb;
Ambicije za obdobje do leta 2020 in Kjotski protokol
17. zlasti poudarja, da je treba nujno napredovati pri odpravi gigatonske vrzeli med znanstvenimi dognanji in obstoječimi zavezami pogodbenic za obdobje do leta 2020; poudarja, da imajo pri odpravljanju gigatonske vrzeli pomembno vlogo drugi ukrepi na področju politike, za katere bi si morali prizadevati skupaj, med drugim za energetsko učinkovitost, velike prihranke energije, uporabo energije iz obnovljivih virov, učinkovito rabo virov, postopno opuščanje fluoriranih ogljikovodikov, postopno odpravo subvencij za fosilna goriva, vključno s financiranjem izvoza tehnologije za termoelektrarne, in okrepljeno vlogo razširjenega oblikovanja cen ogljika;
18. ugotavlja, da je EU že na dobri poti, da do leta 2020 doseže zastavljene cilje glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in obnovljivih virov energije, da so bile z energijsko učinkovitejšimi stavbami, izdelki, industrijskimi procesi in vozili dosežene pomembne izboljšave glede energetske intenzivnosti, hkrati pa je evropsko gospodarstvo od leta 1990 zraslo za 45 %; poudarja, da so bili cilji 20/20/20 na področju emisij toplogrednih plinov, energije iz obnovljivih virov in prihrankov energije ključni dejavniki tega napredka, bistveno pa so prispevali tudi k ohranitvi več kot 4,2 milijona zaposlitev v različnih ekoloških panogah[12], ki so v času krize dosegale nepretrgano rast; poziva Evropsko komisijo in države članice, naj Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) posredujejo najnovejše projekcije emisij toplogrednih plinov za EU za obdobje do leta 2020 ter naj napovedo, da bo EU presegla cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 za vsaj 2 gigatoni;
20. želi pojasniti, da je drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola – čeprav je po obsegu omejeno – zelo pomemben vmesni korak, zato poziva pogodbenice, vključno z državami članicami EU, naj čim prej, najkasneje pa do decembra 2015, zaključijo postopek ratifikacije; ugotavlja, da je Parlament izpolnil svojo vlogo, ko je izrazil odobritev, ter da sta za razumevanje pogajanj in vzpostavitev zaupanja med vsemi stranmi še pred konferenco v Parizu nujni vključitev civilne družbe in preglednost;
Agenda rešitev
21. poziva EU in njene države članice, naj skupaj z vsemi akterji civilne družbe (institucijami, zasebnim sektorjem, nevladnimi organizacijami in lokalnimi skupnostmi) razvijejo pobude v poglavitnih sektorjih (energetika, tehnologija, mesta, promet in drugo) ter pobude za prilagoditev in večjo odpornost na podnebne spremembe, da bi se odzvali na izzive prilagajanja, npr. kar zadeva dostop do vode, zanesljivo oskrbo s hrano ali preprečevanje tveganj; poziva vse vlade in vse akterje civilne družbe, naj podprejo to agendo ukrepov;
22. poudarja, da si vse več nedržavnih akterjev prizadeva za razogljičenje in povečanje odpornosti na podnebne spremembe; poudarja pomen strukturiranega in konstruktivnega dialoga med vladami, poslovnim svetom, mesti, regijami, mednarodnimi organizacijami, civilno družbo in akademskimi ustanovami, da bi na svetovni ravni odločno ukrepali v smeri nizkoogljičnih in odpornih družb; poudarja njihovo vlogo pri ustvarjanju zagona pred Parizom in za akcijski program Lima-Pariz; v zvezi s tem poudarja, da akcijski načrt spodbuja nosilce pobud, da pospešijo delo in pridejo na konferenco v Parizu predstavit svoje prve rezultate;
23. spodbuja k uvedbi instrumentov, ki bodo povečevali to dinamiko rešitev, na primer označevanje inovativnih projektov civilne družbe;
24. ugotavlja, da lahko biogospodarstvo bistveno prispeva k ponovni industrializaciji in ustvarjanju novih delovnih mest v EU in drugod po svetu;
25. poudarja, da imajo lahko prizadevanja za vzpostavitev krožnega gospodarstva pomembno vlogo pri doseganju podnebnih ciljev, saj preprečujejo nastajanje odpadne hrane in reciklirajo surovine;
26. opozarja pogodbenice in OZN, da so individualni ukrepi enako pomembni kot vladni in institucionalni ukrepi; zato poziva k prizadevanju v smislu kampanj in ukrepov za ozaveščanje in obveščanje javnosti o majhnih in velikih dejanjih, ki lahko prispevajo k boju proti podnebnim spremembam v razvitih državah in v državah v razvoju;
27. poziva tudi podjetja, naj prevzamejo in aktivno udejanjajo svoje odgovornosti ter naj aktivno podpirajo podnebni sporazum, tudi vnaprej;
Skupno prizadevanje vseh sektorjev
28. pozdravlja razvoj sistemov trgovanja z emisijami v svetu, namreč 17 sistemov trgovanja z emisijami, ki delujejo na štirih celinah in predstavljajo 40 % svetovnega BDP-ja ter na stroškovno učinkovit način pomagajo zmanjševati emisije v svetovnem merilu; poziva Komisijo, naj spodbuja povezovanje med sistemom EU za trgovanje z emisijami in drugimi tovrstnimi sistemi, da bi ustvarili mednarodne mehanizme za trg ogljika in tako povečali ambicije glede podnebnih ciljev, hkrati pa bi se zaradi izenačevanja konkurenčnih pogojev zmanjšala nevarnost selitve industrijskih virov toplogrednih plinov iz EU; vseeno poziva Komisijo, naj z varovalnimi ukrepi zagotovi, da povezovanje EU ETS z drugimi sistemi ne bi ogrozilo ciljev EU glede podnebja in področja uporabe njenega sistema; poziva, naj se pripravijo pravila za njihovo zasnovo, vključno s pravili za obračunavanje in zagotavljanje, da bodo povezave med mednarodnim in domačim trgom ogljika pripomogle k trajnemu zmanjševanju ter ne bodo ogrožale ciljev EU glede zmanjšanja doma;
29. poudarja, da je treba zagotoviti dolgoročno stabilnost cen za emisijske pravice in predvidljiv zakonodajni okvir, ki bo naložbe usmerjal v ukrepe za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in spodbujal prehod v nizkoogljično gospodarstvo;
30. poziva k sporazumu, ki bo celovito zajel vse sektorje in emisije in določil absolutne cilje za vse gospodarstvo skupaj z emisijskimi proračuni, s čimer bi zagotovili najvišjo možno raven ambicioznosti; poudarja, da ima uporaba zemljišč (kmetijskih, pašnih, gozdnih in ostalih) po ugotovitvah Medvladnega foruma o podnebnih spremembah velik potencial za stroškovno učinkovito blaženje podnebnih sprememb in povečanje odpornosti ter da je za povečanje potenciala gozdov in mokrišč za sekvestracijo ogljika potrebno okrepljeno mednarodno sodelovanje; poudarja, da bi moral biti v sporazumu določen celovit okvir za obračunavanje emisij in odvzemov iz tal (raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo); zlasti poudarja, da si je treba pri ukrepanju za blažitev in prilagajanje pri določanju zemljišč prizadevati za uresničevanje skupnih ciljev in ne onemogočati drugih ciljev trajnostnega razvoja;
31. se zaveda, da zaradi kršenja in uničevanja gozdov nastane 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, in poudarja vlogo gozdov pri blažitvi podnebnih sprememb ter da je treba povečati prilagodljivost in odpornost gozdov na podnebne spremembe; poziva EU, naj sledi cilju popolne zaustavitve svetovne izgube gozdov do leta 2030 in vsaj prepolovi obseg krčenja tropskih gozdov do leta 2020 glede na raven leta 2008; poudarja, da lahko uresničitev teh zavez, skupaj z obnovo 350 milijonov hektarjev gozdov, k čemur poziva newyorška deklaracija o gozdovih, do leta 2030 zmanjša emisije CO2 za 2–8,8 milijarde ton letno; poudarja, da brez novih obsežnih prizadevanj, osredotočenih na tropske gozdove (pobuda REDD+ za zmanjševanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov v državah v razvoju), najverjetneje ne bo mogoče doseči cilja o zvišanju temperature za manj kot 2 °C; poleg tega poziva EU, naj okrepi mednarodno financiranje za zmanjšanje krčenja gozdov v državah v razvoju;
32. pozna učinkovitost obstoječega mehanizma za blažitev REDD+, in poziva države članice, naj ga vključijo v vsa prizadevanja za blažitev podnebnih sprememb; poziva države članice EU, naj z državami v razvoju, ki so še posebej prizadete zaradi krčenja tropskih gozdov, sklenejo prostovoljna mednarodna partnerstva za blažitev ter jim ponudijo finančno ali tehnično pomoč pri zaustavljanju krčenja gozdov z izvajanjem politik trajnostne rabe zemljišč ali reform upravljanja; poleg tega poziva Komisijo, naj predlaga odločne ukrepe, s katerimi bo ustavila uvoz blaga, ki izvira iz nezakonitega krčenja gozdov, v EU; poudarja, da imajo podjetja pomembno vlogo pri zmanjševanju povpraševanja po blagu, ki izhaja nezakonitega krčenja gozdov;
33. opozarja, da je promet drugi sektor z največ emisijami toplogrednih plinov, in vztraja, da je treba oblikovati vrsto politik, ki bodo namenjene zmanjševanju emisij v tem sektorju; ponovno poudarja, da si morajo pogodbenice UNFCCC prizadevati za učinkovito regulacijo emisij v mednarodnem letalskem in ladijskem prometu v skladu z zahtevano ustreznostjo in nujnostjo; poziva vse pogodbenice, naj v sodelovanju z Mednarodno organizacijo civilnega letalstva in Mednarodno pomorsko organizacijo zasnujejo okvir svetovne politike, ki bo omogočal učinkovito odzivanje, ter naj še pred koncem leta 2016 ukrepajo, da bodo dosegle zmanjšanje, potrebno za uresničitev cilja 2 °C;
34. poziva Komisijo, naj ponudi svojo pomoč in strokovno znanje udeleženkam konference COP 21, da bi določile svoje nacionalne prispevke in povečale ozaveščenost o vlogi prometnega sektorja pri sprejemanju celovite strategije za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov;
35. poudarja, da so za zmanjšanje prometa bistvene tako kratkoročne kot dolgoročne strategije, če želimo močno zmanjšati emisije toplogrednih plinov;
36. poudarja, da je treba upoštevati posebne razmere v otoških in najbolj oddaljenih regijah, da okoljska učinkovitost ne bi negativno vplivala zlasti na mobilnost in dostopnost v teh regijah;
37. meni, da če se prometni sektor ne bo bolj osredotočil na zmanjšanje emisij, ne bo mogoče doseči skupnih podnebnih ciljev, saj je promet edini sektor, kjer emisije toplogrednih plinov ves čas naraščajo (v zadnjih 25 letih za 30 %); poudarja, da bo vse to mogoče doseči samo z zavezujočimi cilji glede emisij toplogrednih plinov, skupaj s popolno vključitvijo obnovljivih virov na trg, tehnološko nevtralnim pristopom k dekarbonizaciji ter z bolj povezano prometno in naložbeno politiko, ki bo združevala ukrepe za prehod na druge oblike prevoza, tehnološki napredek in zmanjševanje prometa (na primer s trajnostno logistiko, pametnim urbanističnim načrtovanjem in povezanim upravljanjem mobilnosti);
38. opozarja, da že več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih in velemestih in da je mestni prevoz eden glavnih virov emisij toplogrednih plinov iz prometnega sektorja; zato poziva Komisijo in države članice, naj v okviru uresničevanja zavez o zmanjšanju toplogrednih plinov dejavno ozaveščajo o vlogi trajnostne mobilnosti v mestih; poudarja, da odgovorna raba zemljišč, prostorsko načrtovanje ter trajnostne prometne rešitve na mestnih območjih učinkovito prispevajo k cilju zmanjšanja emisij CO2;
39. poudarja, da je treba doseči dobro kombinacijo energetskih virov v prometnem sektorju, in sicer s spodbujanjem alternativnih vozil na zemeljski plin in bioplin ter usmeritvijo vseh politik v krepitev trajnostnih oblik prevoza, vključno z elektrifikacijo prometa in uporabo inteligentnih prometnih sistemov; poudarja, da je treba večji poudarek nameniti železnicam, tramvajem ter električnim avtobusom, avtomobilom in kolesom, da bi vključili celotni vidik življenjskega cikla, ter da je treba popolnoma izkoristiti potencial obnovljivih virov energije; odločno spodbuja lokalne organe javnega prevoza in prevoznike, naj kot prvi uvedejo nizkoogljična vozila in tehnologije;
40. opozarja, da obstaja še ogromen potencial za zmanjšanje emisij, in sicer z večjo energetsko učinkovitostjo in uporabo čiste energije; meni, da bo čim učinkovitejša raba energije po vsem svetu prvi korak k zmanjšanju emisij, povezanih z energijo, hkrati pa bo prispevala k zmanjševanju energetske revščine;
41. opozarja na hude in pogosto nepopravljive posledice zaradi neukrepanja, saj podnebne spremembe na različne, vendar močno škodljive načine vplivajo na vse svetovne regije ter povzročajo migracijske tokove in izgubo življenj ter gospodarske, ekološke in družbene izgube; poudarja, da so znanstveni dokazi gonilna sila dolgoročnih političnih odločitev, in poudarja, da bi se morale ambicije opirati na neizpodbitna znanstvena priporočila; poudarja, da so za uresničitev naših podnebnih ciljev ter za spodbujanje rasti bistvenega pomena politično in finančno usklajena globalna prizadevanja za raziskave, razvoj in inovacije na področju čistih in obnovljivih energetskih tehnologij in energetske učinkovitosti;
42. poziva EU, naj si v okviru Montrealskega protokola bolj prizadeva za regulacijo postopne odprave uporabe fluoriranih ogljikovodikov po vsem svetu; opozarja, da je EU sprejela ambiciozno zakonodajo za njihovo postopno zmanjšanje za 79 % do leta 2030, saj so okolju prijazne alternative široko dostopne in bi bilo treba v celoti izkoristiti njihov potencial; ugotavlja, da je postopno opuščanje uporabe fluoriranih ogljikovodikov odlična priložnost za ukrepe blaženja v EU in zunaj nje, ter poziva EU, naj dejavno sodeluje pri spodbujanju svetovnih ukrepov v zvezi s temi snovmi;
Znanstvene raziskave, tehnološki razvoj in inovacije
43. meni, da večja uporaba tehnologij čiste energije tam, kjer imajo največji učinek, temelji na oblikovanju in ohranjanju močne zmogljivosti za inovacije v razvitih državah in v državah v vzponu;
44. poudarja, da spodbujanje inovacij v tehnologiji in poslovnih modelih lahko pospeši gospodarsko rast in zmanjšanje emisij; poudarja, da se tehnologija ne bo samodejno razvijala v smeri nizkoogljičnega gospodarstva, pač pa bodo za to potrebna jasna politična sporočila, med drugim tudi zmanjšanje tržnih in regulativnih ovir za nove tehnologije in poslovne modele ter dobro usmerjena javna poraba; spodbuja države članice, naj povečajo naložbe v javne raziskave in razvoj v energetskem sektorju, da bi prispevale k nastanku naslednjega vala nizkoogljične tehnologije, gospodarne z viri;
45. se zaveda pomena raziskav in inovacij v boju proti podnebnim spremembam ter poziva pogodbenice, naj čim bolj podprejo raziskovalce ter spodbujajo nove tehnologije, ki bi lahko prispevale k doseganju zastavljenih ciljev glede zmanjševanja, in ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;
46. spodbuja Komisijo, naj bolje izkoristi to, da je program Obzorje 2020 v celoti odprt za udeležbo tretjih držav, zlasti na področju energetike in podnebnih sprememb;
47. meni, da lahko vesoljska politika EU in naložbe vanjo, vključno z izstrelitvijo satelitov, ki imajo pomembno vlogo pri spremljanju industrijskih nesreč, krčenja gozdov, dezertifikacije itd., ter sodelovanje s partnerji v tretjih državah igrata pomembno vlogo pri spremljanju in obvladovanju učinkov podnebnih sprememb po vsem svetu;
48. poudarja, da bi morala EU povečati svoja prizadevanja glede prenosa tehnologije v najmanj razvite države, ob spoštovanju obstoječih pravic intelektualne lastnine;
49. zahteva, da se v celoti priznajo in podprejo vloge centra in omrežja za podnebne tehnologije (CTCN) ter izvršnega odbora za tehnologijo, ki jih imajo pri spodbujanju tehnološkega razvoja za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;
50. pozdravlja prizadevanja za sodelovanje med EU in ministrstvom Združenih držav Amerike za energijo, zlasti v zvezi s tehnološkimi raziskavami na področju podnebnih sprememb; meni, da je na področju raziskav še veliko možnosti za nadaljnje sodelovanje med EU in drugimi pomembnimi gospodarstvi; poudarja, da bi morali biti rezultati javno financiranih raziskav prosto dostopni;
51. poudarja, da bi bilo treba uporabo opreme, nameščene v vesolju, upoštevati pri izvajanju ukrepov za blažitev podnebnih sprememb in prilagoditev nanje, zlasti prek spremljanja in nadzora emisij toplogrednih plinov; poziva Komisijo, naj dejavno prispeva k sistemu svetovnega spremljanja emisij CO2 in CH4; poziva Komisijo, naj spodbuja prizadevanja za razvoj sistema EU za merjenje emisij toplogrednih plinov na samostojen in neodvisen način z uporabo programa Copernicus in razširitvijo njegovih nalog;
Podnebno financiranje: temelj pariškega sporazuma
52. meni, da bodo imela sredstva za izvajanje – vključno s podnebnim financiranjem, prenosom tehnologije in izgradnjo zmogljivosti – bistveno vlogo pri iskanju dogovora na konferenci v Parizu; zato poziva EU in druge države, naj pripravijo verodostojen finančni sveženj za obdobje pred letom 2020 in po njem, da bi podprli večja prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, varstvo gozdov in prilagajanje na učinke podnebnih sprememb; poziva, naj se podnebno financiranje vključi v sporazum kot dinamični element, ki odraža spreminjajoče se okoljske in gospodarske razmere ter podpira večjo ambicioznost pri prispevkih k blaženju in ukrepih za prilagajanje; zato poziva vse pogodbenice, ki to lahko storijo, naj prispevajo k podnebnemu financiranju;
53. zahteva, naj se EU in njene države članice dogovorijo o časovnem načrtu za povečanje predvidljivega, novega in dodatnega financiranja v skladu z obstoječimi obveznostmi, da bi prispevale pošten delež k skupnemu ciljnemu znesku 100 milijard USD letno do leta 2020 iz različnih javnih in zasebnih virov ter obravnavale neravnovesje med sredstvi za blažitev in prilagajanje; poziva EU, naj spodbudi vse države k prispevanju poštenega deleža za podnebno financiranje; poziva k stabilnemu okviru za nadzor in prevzemanje odgovornosti za učinkovito spremljanje izvajanja zavez in uresničevanja ciljev podnebnega financiranja; opozarja, da se podnebno financiranje v vse večji meri črpa iz proračunov za pomoč, zato bi se moral povečati tudi celoten proračun za pomoč, kar bi bil prvi korak k polnem spoštovanju načela dodatnosti;
54. poziva h konkretnim zavezam EU in mednarodne skupnosti za zagotavljanje dodatnih virov podnebnega financiranja, vključno z namenitvijo nekaterih pravic do emisije iz sistema EU za trgovanje z emisijami v obdobju 2021–2030 in dodeljevanjem prihodkov iz ukrepov na ravni EU in mednarodni ravni glede emisij letalstva in ladijskega prometa za mednarodno podnebno financiranje in Zeleni podnebni sklad, med drugim za projekte tehnoloških inovacij;
55. poziva, naj široko zastavljeno določanje cen ogljika postane splošno veljaven instrument za obvladovanje emisij in dodeljevanje prihodkov od trgovanja z emisijami naložbam na področju podnebnih sprememb pa tudi prihodkov iz zaračunavanja za emisije ogljika goriv v mednarodnem prometu; prav tako poziva k delni uporabi kmetijskih subvencij za zagotavljanje naložb za proizvodnjo in uporabo energije iz obnovljivih virov na kmetijah; poudarja pomen mobilizacije kapitala zasebnega sektorja in sproščanja nujnih naložb v nizkoogljične tehnologije; poziva k ambiciozni zavezi vlad, javnih in zasebnih finančnih ustanov, vključno z bankami, pokojninskimi skladi in zavarovalnicami, za usklajevanje posojilnih in naložbenih praks s ciljem o zvišanju temperature za manj kot 2 °C in prenehanjem uporabe fosilnih goriv, vključno s postopno odpravo izvoznih kreditov za naložbe v fosilna goriva; poziva k posebnim državnim jamstvom v korist zelenim naložbam, oznakam in davčnim ugodnostim za zelene investicijske sklade in za izdajo zelenih obveznic;
56. meni, da bi bilo treba v finančnem sistemu pri odločanju o naložbah upoštevati podnebno tveganje; poziva Komisijo, države članice in vse pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), naj uporabijo vsa razpoložljiva sredstva za spodbujanje finančnih ustanov, da svoje naložbe v ustrezni meri preusmerijo v financiranje dejanskega prehoda na odporno nizkoogljično gospodarstvo;
57 poziva h konkretnim ukrepom, vključno s časovnim razporedom, povezanim z zavezo držav G-20 iz leta 2009, za postopno odpravo vseh subvencij za fosilna goriva do leta 2020;
58. spodbuja najnaprednejše akterje, naj sprejmejo prostovoljne zaveze za prehod na nizkoogljično gospodarstvo, in sicer s čim boljšo uporabo dobrih praks, ki jih sektor že izvaja; upa, da se bo ta mobilizacija še razširila in da bi bile zaveze v prihodnje bolj strukturirane, zlasti prek platform za registracijo iz konvencije o podnebju;
59. je seznanjen s tesnimi povezavami med konferenco o financiranju razvoja, vrhunskim srečanjem ZN o ciljih trajnostnega razvoja in 21. konferenco pogodbenic UNFCCC v letu 2015; priznava, da bodo vplivi podnebnih sprememb resno ogrozili prizadevanja za uresničitev načrtovanega okvira trajnostnega razvoja po letu 2015 ter da bo treba celoten okvir financiranja razvoja uskladiti z nizkoogljičnim svetom, odpornim na podnebne spremembe, ki ga bo moral okvir podpirati;
60. spodbuja spodbujanje zasebnih pobud iz finančnega sektorja, zlasti na srečanju skupine G-20 novembra 2015, a tudi na splošno na številnih specifičnih finančnih dogodkih v času priprav na konferenco v Parizu leta 2015;
Doseganje odpornosti na podnebne spremembe s prilagajanjem
61. poudarja, da se države ne morejo izogniti prilagoditvenim ukrepom, če hočejo zmanjšati negativne učinke in v celoti izkoristiti priložnosti za podnebju prijazno rast in trajnostni razvoj, ter da morajo imeti ti ukrepi bistveno vlogo v novem sporazumu; poziva, naj se v skladu s tem določijo dolgoročni cilji za prilagajanje; poudarja, da bo takojšnje ukrepanje za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov cenejše za svetovna in nacionalna gospodarstva ter bi znižalo stroške prilagoditvenih ukrepov; priznava, da je prilagajanje nujno, zlasti v državah, ki so zelo dovzetne za te vplive, ter predvsem za zagotovitev, da se proizvodnja hrane in gospodarski razvoj nadaljujeta na način, ki bo odporen na podnebne spremembe; poziva, naj se aktivno podpre oblikovanje celovitih prilagoditvenih načrtov v državah v razvoju, ob upoštevanju praks lokalnih akterjev in znanja avtohtonega prebivalstva;
62. priznava, da prizadevanja za blaženje, dosežena z nacionalno določenimi prispevki, močno vplivajo na potrebna prizadevanja za prilagajanje; poziva, naj se v pariški sporazum vključita svetovni cilj za prilaganje in financiranje prilagajanja, skupaj z zavezami za razvoj dodatnih pristopov za učinkovito spopadanje z izgubo in škodo;
63. poudarja, da je treba okrepiti usklajevanje in obvladovanje tveganja zaradi podnebnih sprememb na ravni EU ter oblikovati jasno strategijo prilagajanja na ravni EU; poziva k izvajanju regionalnih strategij prilagajanja;
64. spominja, da so države v razvoju, zlasti najmanj razvite države in male otoške države v razvoju, ki so najmanj odgovorne za podnebne spremembe, najbolj ranljive za njihove škodljive učinke in imajo najmanj zmogljivosti za prilagajanje nanje; poziva, naj bodo bistveni elementi v pariškem sporazumu podpora za prilagajanje ter izguba in škoda, države v razvoju pa naj prejmejo konkretno pomoč pri prehodu na trajnostne, obnovljive in nizkoogljične oblike energije, da bi zagotovili, da bodo njihove potrebe glede prilagajanja kratkoročno in dolgoročno izpolnjene; poziva, da se je treba resno zavedati problematike podnebnih beguncev in njenega obsega, ki je posledica podnebnih katastrof, te pa povzroča globalno segrevanje;
65. poudarja, da mora biti ta sporazum prožen, da bo mogoče upoštevati nacionalne razmere, potrebe in zmogljivosti držav v razvoju ter posebne značilnosti nekaterih držav, zlasti najmanj razvitih držav in majhnih otokov;
66. poziva pomembna razvita gospodarstva, naj svojo obstoječo napredno infrastrukturo uporabijo za spodbujanje, krepitev in razvijanje trajnostne rasti ter naj se zavežejo podpori državam v razvoju pri krepitvi njihovih zmogljivosti, da bodo pripomogla k doseganju prihodnje gospodarske rasti v vseh delih sveta, in to brez dodatnih stroškov za okolje;
67. poudarja pomen vloge, ki bi jo morale imeti razvojna skupnost, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj in njen odbor za razvojno pomoč v tesnem sodelovanju z deležniki in ustreznimi organizacijami, da bi ocenili in ublažili najhujše človekove vplive na podnebne spremembe, ki bodo po pričakovanjih polni izzivov tudi v primeru, da segrevanje ne bo preseglo 2 °C;
68. potrjuje, da mora biti učinkovito obravnavanje podnebnega vprašanja strateška prednostna naloga za EU in druge akterje na mednarodnem prizorišču, da to zahteva vključevanje podnebnih ukrepov v vse ustrezne politike ter da si je treba prizadevati za skladnost politik; meni, da je pomembno, da EU spodbuja nizkoogljične razvojne poti na vseh ustreznih področjih in sektorjih, ter jo poziva, naj predlaga trajnostne vzorce proizvodnje in porabe, vključno z načini, s katerimi namerava zmanjšati porabo ter gospodarske dejavnosti ločiti od degradacije okolja;
69. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je moralo zaradi poplav, neurij, potresov in drugih nesreč med letoma 2008 in 2013 dom zapustiti 166 milijonov ljudi; posebej opozarja, da bi lahko zaradi dogajanja v nekaterih delih Afrike, ki je povezano s podnebjem, prišlo do stopnjevanja begunske krize v Sredozemlju; obžaluje, da status „podnebnega begunca“ še ni priznan, kar povzroča pravno vrzel in škoduje žrtvam, ki tega statusa ne morejo uveljavljati;
70. vztraja, da bi si morale razvite države in države v razvoju skupaj prizadevati za obvladovanje svetovnih podnebnih sprememb ter pri tem upoštevati načelo skupne, a različne odgovornosti;
71. poudarja, da je po členu 3(5) Pogodbe o Evropski uniji cilj EU pri odnosih s širšim svetom prispevati k solidarnosti in trajnemu razvoju Zemlje ter k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava; ugotavlja, da mora po členu 191(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) okoljska politika EU na mednarodni ravni spodbujati ukrepe za boj proti podnebnim spremembam;
Krepitev podnebne diplomacije
72. poudarja, da mora biti podnebna diplomacija del celovitega pristopa k zunanjemu delovanju EU in da mora imeti EU v zvezi s tem na konferenci ambiciozno in osrednjo vlogo, pri tem zastopati enotno stališče in imeti vlogo posrednika pri prizadevanjih za sklenitev mednarodnega sporazuma ter glede tega ohraniti enotnost;
73. poziva države članice, naj svoja stališča na tem področju uskladijo s stališči EU; poudarja, da imajo EU in njene države članice ogromne zunanjepolitične zmogljivosti in da morajo na področju podnebnih sprememb prevzeti vodilno vlogo ter uporabiti to mrežo, da bi poiskale skupna stališča o osrednjih vprašanjih, o katerih naj bi se dogovorili na konferenci v Parizu, in sicer blažitev, prilagajanje, financiranje, razvoj in prenos tehnologije, preglednost ukrepov in podpore ter gradnja zmogljivosti;
74. pozdravlja akcijski načrt EU za podnebno diplomacijo, kot ga je 19. januarja 2015 odobril Svet EU za zunanje zadeve; pričakuje, da bo Evropska komisija v pogajanjih prevzela proaktivno vlogo; jo poziva, naj pojasni, da je področje podnebnih sprememb najpomembnejša strateška prednostna naloga te Komisije, ter naj se organizira tako, da se bo to odražalo na vseh ravneh in področjih politike;
75 poudarja vodilno vlogo EU v podnebni politiki in potrebo po usklajenosti in vzpostaviti skupnega stališča držav članic EU; poziva Komisijo, države članice in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pred in med konferenco nadaljujejo in okrepijo svoja diplomatska prizadevanja, da bi izboljšale svoje razumevanje stališč svojih partneric ter spodbudile druge pogodbenice, naj sprejmejo učinkovite ukrepe za izpolnitev zaveze glede cilja omejitve zvišanja temperature na 2 °C in za doseganje dogovorov in zavez, zlasti v primeru ZDA, da bi najpomembnejše emisije omejili na ravni, ki jih ustvarjajo državljani EU, ki so postorili že ogromno, da bi pri gospodarskem razvoju spoštovali okolje in podnebje; poziva EU, naj izkoristi svoj položaj in na področju podnebja doseže tesnejše sodelovanje s sosednjimi državami in državami pristopnicami k EU;
76. poudarja, da so diplomatska prizadevanja pred in med konferenco nujna zlasti za oblikovanje skupnega stališča o naravi razlikovanja med obveznostmi pogodbenic glede na njihove nacionalne razmere in o vlogi izgube in škode v sporazumu;
77. poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj oblikuje strateške prednostne naloge za zunanjo podnebno politiko, ki bodo zajete v splošnih zunanjepolitičnih ciljih, in naj zagotovi, da bodo delegacije EU namenile več pozornosti podnebni politiki in spremljanju prizadevanj držav za zmanjšanje podnebnih sprememb ali prilagajanje nanje, zagotavljanju podpore z gradnjo zmogljivosti ter temu, da imajo potrebna sredstva za izvajanje ukrepov v zvezi z vprašanji spremljanja podnebja; poziva EU, naj pri podnebnih vprašanjih tesneje sodeluje s sosednjimi državami in državami kandidatkami ter jih spodbuja, da svoje politike uskladijo s podnebnimi cilji EU; poziva države članice in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pri delegacijah EU in veleposlaništvih držav članic vzpostavijo kontaktne točke, osredotočene na podnebne spremembe;
78. priznava, da je pomembno ukrepati proti podnebnim spremembam ter da bi te utegnile ogroziti stabilnost in varnost, v obdobju pred konferenco o podnebnih spremembah v Parizu pa je pomembna tudi podnebna diplomacija;
Evropski parlament
79. pozdravlja sporočilo Komisije in cilje prispevka EU h konferenci o podnebju COP 21, ki bo potekala decembra 2015 v Parizu;
80. se zavezuje, da bo izkoristil svojo mednarodno vlogo in članstvo v mednarodnih parlamentarnih omrežjih za dosledno prizadevanje za oblikovanje pravno zavezujočega in ambicioznega mednarodnega podnebnega sporazuma v Parizu;
81. meni, da mora biti primerno vključen v delegacijo EU, saj vsak mednarodni sporazum potrebuje njegovo odobritev; zato pričakuje, da bo lahko navzoč na usklajevalnih sestankih EU v Parizu;
°
° °
82. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu UNFCCC s prošnjo, naj jo posreduje vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.
OBRAZLOŽITEV
Globalno segrevanje je eden največjih izzivov človeštva, saj pomembno vpliva na trajnostni razvoj, zdravje in svetovno gospodarstvo. Dvig temperature, topljenje ledenikov, vse pogostejše suše in poplave nas jasno opozarjajo nanj. Podnebne spremembe zahtevajo takojšen, odgovoren in globalen odziv, ki bo temeljil na solidarnosti mednarodne skupnosti.
Evropska komisija je 25. februarja 2015 sprejela sporočilo z naslovom „Pariški protokol – načrt za obravnavo svetovnih podnebnih sprememb po letu 2020“, ki je namenjeno pripravi Evropske unije na zadnji krog pogajanj pred 21. konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah v Parizu od 30. novembra do 11. decembra 2015.
Evropski ministri za okolje so 6. marca 2015 uradno sprejeli zavezo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v Evropski uniji. Evropska unija in njene države članice so se zavezale, da bodo upoštevale skupni zavezujoč cilj, da se emisije toplogrednih plinov v EU do leta 2030 zmanjšajo za vsaj 40 % glede na ravni iz leta 1990. Evropska unija je marca 2015 pri sekretariatu konvencije o spremembi podnebja (UNFCCC) vložila svoj načrtovani, nacionalno določeni prispevek.
Ti cilji so korak v pravo smer, vendar bi morali biti bolj ambiciozni. Za okrepitev položaja Evropske unije v mednarodnih pogajanjih mora Parlament zagovarjati določitev ambicioznih in realističnih ciljev, da se emisije toplogrednih plinov do leta 2030 zmanjšajo za 50 % glede na leto 1990, da se delež obnovljivih virov energije v mešanici energetskih virov poveča na 45 % in da se doseže 40 % prihranek pri celotni porabi energije.
Konferenca v Parizu ne sme biti namenjena poskusom doseganja napredka, pač pa dejanskim odločitvam. Bo odločilna faza pogajanj o novem svetovnem sporazumu o podnebju, ki bo začel veljati leta 2020.
Konferenca ni namenjena sama sebi, pač pa pomeni začetek dinamičnega procesa, s katerim se bo mednarodna skupnost lahko ponovno osredotočila na zastavljen cilj, da se dvig temperature zadrži pod 2 °C.
Ambiciozen, splošno uporaben in pravno zavezujoč sporazum
pariški sporazum mora:
- biti ambiciozen, splošno uporaben in pravno zavezujoč, da bi se z njim dolgoročno in ustrezno odzvali na izziv podnebnih sprememb in bili kos zastavljenemu cilju, da se dvig temperature zadrži pod 2 °C;
- biti trajnosten in dinamičen, da bo lahko po začetnih prispevkih držav podprl še odločnejše ukrepe proti podnebnim motnjam, temeljil pa bi predvsem na dolgoročnem cilju v zvezi z blažitvijo;
- biti prožen, da bo lahko upošteval spreminjajoče se potrebe in zmogljivosti vključenih držav ter njihove nacionalne razmere ter da jim bo lahko zagotovil sredstva za spoštovanje njihovih obveznosti;
- omogočiti uravnoteženo obravnavo blažitve in prilagajanja, da bodo države, ki so najbolj izpostavljene učinkom podnebnih sprememb, na njih bolj odporne, da bo spodbujal trajnostne pristope k razvoju, omogočil, da bi dvig temperature zadržali pod pragom 2 °C, in pomagal posameznim državam pri izvajanju in krepitvi nacionalnih akcijskih načrtov za prilagajanje;
- poslati jasno sporočilo gospodarskim akterjem, da morajo začeti prehod na nizkoogljično gospodarstvo.
Ureditev financiranja – temelj pariškega sporazuma
Državam v razvoju je treba do leta 2020 dodeliti 100 milijard USD na leto, da bi jim pomagali kriti stroške za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter za projekte za zaščito skupnosti, ki so izpostavljene učinkom podnebnih sprememb, kot je povišanje gladine morij, dolgotrajne suše in škoda pri poljščinah za prehrano.
Na konferenci v Limi konec leta 2014 je bilo za Zeleni podnebni sklad zbranih 10,4 milijarde USD. Po mnenju poročevalca to ni dovolj. Če želijo Evropska unija in industrializirane države ponovno vzpostaviti zaupanje v državah v razvoju, morajo jasno in natančno razložiti, na kakšen način nameravajo zbrati 100 milijard USD pomoči, ki so jo napovedale na konferenci v Københavnu leta 2009.
Evropska komisija v sporočilu z dne 25. februarja 2015 tega vprašanja ne obravnava jasno, čeprav bo nadaljnje financiranje temelj pariškega sporazuma.
Da bi izpolnili zaveze, sprejete na konferenci COP 21, je treba oblikovati, raziskati in vzpostaviti inovativne mehanizme financiranja. Za to bo treba:
- določiti ustrezne cene ogljika v vseh večjih gospodarstvih na svetu, da bi razvili podnebju prijazne rešitve;
- ponuditi finančne spodbude vsem finančnim akterjem, da svoje naložbe v potrebnem obsegu preusmerijo v financiranje dejanskega prehoda v odporno nizkoogljično gospodarstvo;
- zagotoviti posebna državna jamstva za zelene naložbe;
- v Evropi uporabiti sredstva, ki so na voljo v sklopu Junckerjevega načrta prek Evropskega sklada za strateške naložbe;
- pripraviti ambiciozen načrt zavez javnih in večstranskih bank za financiranje okoljskega prehoda;
- uvesti označbe in davčne ugodnosti za zelene investicijske sklade in zelene obveznice;
- uvesti davek na finančne transakcije in del prihodka od njega dodeliti zelenim naložbam.
Financiranje bo imelo ključno vlogo pri iskanju dogovora pred konferenco v Parizu. Zato bi bilo ustrezno pripraviti verodostojen finančni sveženj za razvite države in države v razvoju, da bi lahko okrepili prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in prilagoditev učinkom podnebnih sprememb.
Podnebna politika Evropske unije kot zgled
Čeprav poročevalec zagovarja ambicioznejše cilje, pozdravlja, da je EU še pred rokom marca 2015, določenim v Varšavi, predložila svoj načrtovani, nacionalno določeni prispevek. Ta prispevek je imel znaten vpliv in spodbujevalni učinek na mednarodne partnerje EU in bi ga morali nadgraditi s sprejetjem praktičnih ukrepov za prehod v nizkoogljično gospodarstvo v Uniji.
Ko bo delo v zvezi z rezervo za stabilnost končano, bo morala Evropska komisija začeti pregled direktive o evropskem trgu ogljika ter pripraviti ureditev za porazdelitev bremena med državami članicami.
Evropska unija mora čim prej dokončati postopek ratifikacije spremembe Kjotskega protokola iz Dohe in k temu spodbuditi druge pogodbenice, tako da bo lahko začela veljati čim prej.
Ambiciozne zaveze Evropske unije bodo odločilnega pomena za njeno verodostojnost v pogajanjih. Unija mora izvajati ambiciozno in učinkovito politiko za energetski prehod do leta 2050, z uporabo razpoložljivih instrumentov ne le na področju podnebne in energetske politike, temveč tudi na drugih področjih, kot so promet, raziskave in inovacije, trgovina ali razvojno sodelovanje.
Učinkovita zunanja politika EU s spodbujevalnim učinkom
Evropska unija mora v obdobju pred COP 21 na vseh mednarodnih srečanjih v letu 2015 intenzivno lobirati pri vseh akterjih.
Prispevek EU mora z vidika jasnosti, preglednosti in ambicioznosti dajati zgled za druge pogodbenice. Evropska unija z uspešnim zmanjšanjem emisij za 19 % med letoma 1990 in 2012, ko se je njen BDP povečal za 45 %, in s stalnim zmanjševanjem svojega svetovnega deleža emisij dokazuje združljivost blažitve in gospodarskega razvoja.
Evropska unija mora nadaljevati in še okrepiti svoja diplomatska prizadevanja, da bi bolje razumela stališča partnerskih držav, jih spodbujala k uvajanju ambicioznih politik za boj proti podnebnim spremembam ter oblikovala zavezništva za ta cilj.
Poročevalec je seznanjen, da namerava Evropska komisija jeseni 2015 skupaj z Marokom organizirati konferenco o ciljnih vrzelih, tj. o razkoraku med zavezami pogodbenic in ciljem, da se globalno segrevanje zadrži pod 2 °C. Komisijo poziva, naj zagotovi, da bo glavni cilj tega srečanja približevanje dogovoru pred konferenco v Parizu. Zato bi morala konferenca spodbuditi ambiciozen pristop pogodbenic k ciljem in zagotoviti forum za konstruktivno izmenjavo mnenj, usmerjeno k praktičnim ukrepom.
Poročevalec poziva k takojšnjim nadaljnjim razpravam v EU, da bi oblikovali skupno stališče, zlasti glede glavnih točk mednarodnih pogajanj, kot so financiranje, krepitev zmogljivosti in prenos tehnologij.
Verodostojnost zavez, ki jih bodo sprejele pogodbenice pariškega sporazuma, bo odvisna tudi od prizadevanj nedržavnih akterjev, kot so mesta, regije, industrija in vlagatelji. Konferenca v Parizu mora poslati tem akterjem jasno sporočilo in jih spodbuditi k ukrepanju, tudi tako, da njihova prizadevanja prizna na mednarodni ravni. Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO), Mednarodna pomorska organizacija (IMO) in pogodbenice Montrealskega protokola bi morale prav tako ukrepati in vzpostaviti ureditev emisij iz mednarodnega prevoza ter proizvodnje in porabe fluoriranih ogljikovodikov pred koncem leta 2016.
Evropska unija mora biti v pogajanjih ambiciozna. Poročevalec meni, da bi bilo za verodostojnost Unije škodljivo, če bi sprejela sporazum, ki očitno ne bi zadostoval za omejitev podnebnih sprememb. Unija mora zavrniti vsak neustrezen kompromis, obenem pa izkazati prožnost pri iskanju soglasja.
Evropski parlament bo še naprej pomembno vplival na oblikovanje ambiciozne evropske politike za boj proti podnebnim spremembam. Poročevalec želi tudi opozoriti, da Evropska unija za ratifikacijo pravno zavezujočega sporazuma, ki bo pripravljen na konferenci v Parizu, potrebuje soglasje Evropskega parlamenta. Zato mora Evropski parlament polno sodelovati na usklajevalnih sestankih med konferenco.
10.9.2015
MNENJE Odbora za industrijo, raziskave in energetiko
za Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
o poti k novemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu v Parizu
Pripravljavec mnenja (*): Seán Kelly
(*) Pridruženi odbor – člen 54 Poslovnika
POBUDE
Odbor za industrijo, raziskave in energetiko poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
Industrija in konkurenčnost
1. pozdravlja vodilno vlogo EU na področju blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, vključno z ustvarjanjem znanja, spretnosti, delovnih mest in rasti, ki jo ta vloga prinaša; opozarja, da je v Parizu nujno treba skleniti ambiciozen, pravno zavezujoč globalen sporazum, ki bo vseboval trdno zavezo spoštovanju scenarija 2 °C Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), in poudarja, da nadaljnja vodilna vloga EU zahteva popolno zavezanost vseh pogodbenic tega sporazuma, če naj bi bil ta učinkovito sredstvo za preprečevanje podnebnih sprememb; vztraja, da so potrebne redne in pregledne ocene uspešnosti – med drugim o načrtovanih, nacionalno določenih prispevkih (INDC) –, ki bodo temeljile na najnovejših znanstvenih podatkih in tehnologiji ter bodo v skladu s sedmim okoljskim akcijskim programom[13];
2. ugotavlja, da je EU zdaj na dobri poti, da do leta 2020 doseže zastavljene cilje glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in obnovljivih virov energije, da so bile z energijsko učinkovitejšimi stavbami, izdelki, industrijskimi procesi in vozili dosežene pomembne izboljšave glede intenzivnosti rabe energije, hkrati pa je evropsko gospodarstvo od leta 1990 zraslo za 45 %; poudarja, da so bili cilji 20/20/20 na področju emisij toplogrednih plinov, energije iz obnovljivih virov in prihrankov energije ključni dejavniki tega napredka, bistveno pa so prispevali tudi k ohranitvi več kot 4,2 milijona zaposlitev v različnih ekoloških industrijah[14], ki so v času krize beležile stalno rast;
3. opozarja, da je treba na konferenci v Parizu doseči učinkovit in zavezujoč globalen sporazum, in poudarja, da bo brez sklenitve sporazuma v gospodarstvu EU še težje ohranjati konkurenčnost in preprečevati selitev virov CO2;
4. pozdravlja zavezo voditeljev držav skupine G-7 v zvezi z razogljičenjem svetovnega gospodarstva v tem stoletju in zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov, tako da bi se do leta 2050 približalo zgornji meji razpona med 40 in 70 % glede na raven iz leta 2010;
5. poudarja, da je treba okrepiti usklajevanje in obvladovanje tveganja zaradi podnebnih sprememb na ravni EU ter oblikovati jasne strategije prilagajanja; priporoča izvajanje ambicioznih in zavezujočih ciljev za emisije CO2 in energijo iz obnovljivih virov, tako na nacionalni ravni kot na ravni EU, da bi omogočili in zagotovili prehod na trajnostno in varno gospodarstvo;
6. poudarja, da člen 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije navaja, da politike Unije temelji na načelu odgovornosti povzročitelja; prav tako pa poudarja, da če v drugih velikih gospodarstvih ne bodo dali podobnih zavez glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, bodo določbe o selitvi virov CO2ohranjene in po potrebi okrepljene, zlasti za tiste sektorje, ki so izpostavljeni visoko intenzivni trgovini in visokemu deležu proizvodnih stroškov ogljika; kljub temu meni, da bo treba dolgoročnejše rešitve glede selitve virov CO2 poiskati v okviru prihodnjega pregleda sistema EU za trgovanje z emisijami ali z vzpostavitvijo sistema ogljičnega prilagajanja na mejah; meni, da je bistveno, da se izognemo selitvi virov CO2 v poglavitnih evropskih sektorjih, vključno z energetsko intenzivnimi sektorji ter trajnostnimi evropskimi kmetijskimi podjetji in agroživilsko proizvodnjo; se zaveda, da je treba pri proizvodnji hrane zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv ;
7. poudarja, da bi moral sporazum hkrati upoštevati cilj zagotoviti prehransko varnost na svetovni ravni;
8. opozarja, da se bodo zaradi zamud pri sprejemanju ukrepov povečali stroški blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, razpoložljivih tehnoloških možnosti pa bo manj; meni, da bo imelo zgodnje ukrepanje pozitiven učinek na dolgoročno konkurenčnost evropske industrije in proizvajalcev energije;
9. spodbuja Komisijo, naj zaradi ohranjanja enakih konkurenčnih pogojev v industriji in energetskem sektorju EU krepi povezovanje med sistemom EU za trgovanje z emisijami – bodisi pred celovitimi strukturnimi reformami za obdobje po letu 2020, ki bodo povečale njegovo učinkovitost, bodisi po teh reformah – in drugimi tovrstnimi sistemi, da se bo v prihodnje ustvaril svetovni trg za trgovanje z emisijami in se bodo tako občutno zmanjšale emisije na svetovni ravni ter povečala industrijska konkurenčnost; vseeno poziva Komisijo, naj z varovalnimi ukrepi zagotovi, da povezovanje EU ETS z drugimi sistemi ne bi ogrozilo ciljev EU glede podnebja in področja uporabe sistema EU ETS; v zvezi s tem pozdravlja razvoj sistemov trgovanja z emisijami po svetu, vključno s 17 sistemi trgovanja z emisijami, ki delujejo na štirih celinah in predstavljajo 40 % svetovnega BDP, zaradi česar bo manjša nevarnost selitve virov CO2; poudarja, da bi lahko globalen sistem trgovanja z zmanjševanjem stroškov za podjetja in ustvarjanjem enakih konkurenčnih pogojev zagotovil sredstva za krepitev globalnih ciljev na področju podnebja;
10. poziva Komisijo, naj ohrani pošteno konkurenco na trgu EU, tako da uvede dodatne dajatve na blago iz energetsko intenzivne proizvodnje, uvoženo iz tretjih držav, da bi se izravnali dodatni stroški proizvajalcev EU zaradi dajatev na emisije CO2;
11. poudarja, da je treba zagotoviti dolgoročno stabilnost cen za pravice do emisij in predvidljiv zakonodajni okvir, ki bi naložbe usmerjal v ukrepe za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in spodbujal prehod na nizkoogljično gospodarstvo;
12. vztraja, da je treba na svetovni ravni postopno odpraviti okolju škodljive subvencije, vključno s subvencijami za fosilna goriva, ki izkrivljajo konkurenco in notranji energetski trg, odvračajo od mednarodnega sodelovanja ter ovirajo inovacije; poziva h konkretnim ukrepom, vključno s časovnim razporedom za postopno odpravo teh subvencij na svetovni ravni, ki naj se vključi v sporazum; prav tako poudarja, da je treba podpirati in spodbujati naložbe v podjetja, ki izkazujejo pozitiven pristop k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, in zato priznava, da lahko subvencije ob ustrezni uporabi prispevajo k razvoju trajnostnega gospodarstva;
Podpora razvoju in uporabi podnebju prijaznih tehnologij
13. opozarja, da je pomembno oceniti možnosti za ogljično manj intenzivno gospodarstvo z zmanjšanjem odvisnosti od fosilnih goriv; meni, da mora takšna ocena temeljiti na tehničnih in znanstvenih študijah ter zajeti časovni okvir zastavljenih ciljev za zmanjšanje emisij; meni, da mora EU postaviti zgled tako z lastnimi pobudami kot s spodbujanjem sodelovanja z mednarodnimi partnerji;
14. opozarja na hude in pogosto nepopravljive posledice zaradi neukrepanja, saj podnebne spremembe na različne, vendar močno škodljive načine vplivajo na vse svetovne regije ter imajo za posledico migracijske tokove in izgubo življenj ter gospodarske, ekološke in družbene izgube; kot gonilna sila dolgoročnih političnih odločitev opozarja na pomembnost znanstvenih dokazov in poudarja, da bi morale ambicije temeljiti na trdnih znanstvenih priporočilih; poudarja, da so politično in finančno usklajena globalna prizadevanja za raziskave, razvoj in inovacije na področju čistih in obnovljivih energetskih tehnologij in energetske učinkovitosti bistvenega pomena za uresničitev naših podnebnih ciljev, spodbujanje rasti v sektorjih zelenega gospodarstva EU, povečanje števila usposobljenih delavcev v industriji in spodbujanje znanja in najboljših praks, pri čemer bi bilo treba zagotoviti, da bodo pri „pravičnem prehodu“ delovne sile ustvarjena kakovostna delovna mesta; poudarja, da je treba okrepiti usklajevanje in obvladovanje podnebnega tveganja na ravni EU in svetovni ravni ter oblikovati jasno strategijo prilagajanja, pomembno pa je tudi prispevati k preprečevanju nastajanja ali napihovanja „ogljičnega balona“;
15. poudarja, da bi morala EU povečati svoja prizadevanja za prenos tehnologije v najmanj razvite države, ob spoštovanju obstoječih pravic intelektualne lastnine;
16. opozarja, da je v tržnem gospodarstvu inovacije mogoče spodbujati na več načinov; poziva Komisijo, naj oceni različne mehanizme za nagrajevanje vodilnih podjetij, ki so zmožna ustvarjati inovacije ter tehnologijo prenašati in uvajati po vsem svetu;
17. meni, da večja uporaba tehnologij čiste energije tam, kjer imajo te največji učinek, temelji na oblikovanju in ohranjanju močne zmogljivosti za inovacije v razvitih državah in v državah v vzponu;
18. opozarja, da so potrebna znižanja emisij odvisna od intenzivnejšega razvoja in uporabe nizkoogljičnih tehnologij;
19. priznava, da so za krepitev tehnološke zmogljivosti potrebni učinkoviti mehanizmi financiranja; poudarja, da je treba zagotoviti finančna sredstva za podnebne ukrepe v državah v razvoju, in se pridružuje pozivu Komisije h konkretnim zavezam, da bodo najrevnejše in najranljivejše države prejemale prednostno podporo v okviru Zelenega podnebnega sklada; podpira tudi ukrepe za skupno uporabo sredstev iz različnih virov – javnih in zasebnih, dvostranskih in večstranskih; poziva Komisijo, naj oceni možnost, da bi določeno število pravic v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami rezervirali za finančno podporo najmanj razvitim državam za financiranje ukrepov za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;
20. zahteva, da se centru in omrežju za podnebne tehnologije (Climate Technology Centre and Network – CTCN) ter izvršnemu odboru za tehnologijo dasta polno priznanje in podpora pri spodbujanju tehnološkega razvoja za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;
Znanstvene raziskave, tehnološki razvoj in inovacije, vključno z vesoljsko politiko
21. poudarja, da spodbujanje inovacij v tehnologiji in poslovnih modelih lahko pospeši gospodarsko rast in zmanjšanje emisij; poudarja, da se tehnologija ne bo samodejno razvijala v smeri nizkoogljičnega gospodarstva, pač pa bodo za to potrebna jasna politična sporočila, med drugim tudi zmanjšanje tržnih in regulativnih ovir za nove tehnologije in poslovne modele ter ciljno usmerjena javna poraba; spodbuja države članice, naj povečajo naložbe v javne raziskave in razvoj v energetskem sektorju, da bi prispevale k nastanku naslednjega vala nizkoogljične tehnologije, gospodarne z viri;
22. se zaveda pomena raziskav in inovacij v boju proti podnebnim spremembam ter poziva pogodbenice, naj čim bolj podprejo raziskovalce ter spodbujajo nove tehnologije, ki bi lahko prispevale k doseganju zastavljenih ciljev glede zmanjševanja, in ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;
23. spodbuja Komisijo, naj bolje izkoristi to, da je program Obzorje 2020 v celoti odprt za udeležbo tretjih držav, zlasti na področjih energetike in podnebnih sprememb;
24. meni, da lahko vesoljska politika EU in naložbe v to področje, vključno z izstrelitvijo satelitov, ki imajo pomembno vlogo pri spremljanju industrijskih nesreč, krčenja gozdov, dezertifikacije itd., ter sodelovanje s partnerji v tretjih državah igrata pomembno vlogo pri spremljanju in obvladovanju učinkov podnebnih sprememb po vsem svetu;
Energija
25. poudarja, da bi si morala EU v Parizu čim bolj prizadevati za vključitev pogodbenic v celosten pristop, s katerim bi zmanjšanje emisij združile z novim energetskim modelom, ki bi temeljil na energetski učinkovitosti in obnovljivih virih energije;
26. opozarja na ogromen potencial za zmanjšanje emisij z večjo energetsko učinkovitostjo in uporabo čiste energije; meni, da je čim bolj učinkovita raba energije po vsem svetu prvi korak k zmanjšanju emisij, povezanih z energijo, hkrati pa prispeva k zmanjševanju energetske revščine;
27. poziva k vključujoči udeležbi lokalnih skupnosti, ki jih zadevajo procesi in projekti za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje; poudarja, da je pomembno proizvodnjo energije decentralizirati, in sicer z dajanjem prednosti lokalnim zadrugam, državljanskim projektom in dejavnostim na področju obnovljivih virov energije, katerih namen je spodbujanje lastne proizvodnje in porabe, s čimer bi pospešili prehod z gospodarskega sistema na podlagi fosilnih virov na gospodarski sistem, ki bo temeljil na obnovljivih virih energije;
28. poudarja, da imajo gozdovi, odporni na podnebne spremembe, z okrepljeno sekvestracijo, shranjevanjem in nadomestitvijo velik potencial za blažitev posledic ogljičnih emisij; opozarja tudi na potencial bioloških in lesnih proizvodov, zlasti trajnostnega bioenergetskega sektorja, ter velik pomen rabe gozdov in drugih zemljišč pri ohranjanju in povečanju sekvestracije in shranjevanja ogljika; poudarja, da lahko biomasa kot gorivo za proizvodnjo energije v kombinaciji s tehnologijo zajemanja in shranjevanja prinese znatna zmanjšanja emisij ogljika; poziva, naj se prizna pomen obnovljivih surovin, kot so tiste, pridobljene v kmetijstvu, na traviščih in v gozdarstvu, ter spodbuja njihova uporaba, saj to blaži posledice podnebnih sprememb in prispeva k zeleni rasti in dekarbonizaciji gospodarstva; ugotavlja, da so se skupne svetovne emisije ogljika iz gozdov zmanjšale za več kot 25 % med letoma 2001 in 2015, predvsem zaradi počasnejšega krčenja gozdov na svetovni ravni, in zato poziva EU, naj okrepi mednarodno financiranje za zmanjšanje krčenja gozdov v državah v razvoju; ugotavlja, da je treba vzpostaviti enostaven, pregleden in skladen okvir za obračunavanje emisij in ponorov v sektorjih rabe zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo;
29. opozarja, da je prometni sektor drugi največji sektor po emisijah toplogrednih plinov, takoj za energetskim; vztraja, da je treba vzpostaviti vrsto politik, katerih cilj bo znižati emisije tega sektorja, pobude EU za razvoj in uporabo infrastrukture za alternativna goriva pa bi morale biti ambicioznejše, da bi dodatno spodbudile proizvodnjo in uporabo naprednih biogoriv ter pospešile elektrifikacijo prometa;
30. poudarja pomen naložb v infrastrukturo, ki so jih države članice izvedle, da bi olajšale prosto trgovanje z energijo prek meja;
31. pozdravlja prizadevanja za sodelovanje med EU in ministrstvom Združenimi državami Amerike za energijo, zlasti v zvezi z raziskavami tehnologij na področju podnebnih sprememb; meni, da je na področju raziskav še veliko možnosti za nadaljnje sodelovanje med EU in drugimi pomembnimi gospodarstvi; poudarja, da bi morali biti rezultati javno financiranih raziskav brezplačno dostopni;
32. vztraja, da mora Evropska komisija uporabiti konvencijo županov, da bi predstavila svoje pogajalsko stališče, saj bodo mesta, regije in lokalne skupnosti ključni akterji pri zagotavljanju učinkovitega izvajanja podnebne zakonodaje in ukrepov na lokalni ravni;
33. ugotavlja, da lahko biogospodarstvo bistveno prispeva k ponovni industrializaciji in ustvarjanju novih delovnih mest v EU in drugod po svetu;
34. poudarja, da bi moral sporazum upoštevati potencial rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, da prispevajo k cilju EU za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za vsaj 40 % do leta 2030 glede na ravni iz leta 1990;
35. poziva francosko vlado, naj v znak dobre volje začne resna pogajanja z Evropskim parlamentom v zvezi s prizadevanjem za en sam sedež, da bi zmanjšali velike količine emisij CO2, ki so posledica delovanja Evropskega parlamenta v Bruslju in Strasbourgu[15];
36. pozdravlja, da sta se ZDA in Kitajska zavezali, da bosta na področju podnebja prevzeli vidnejšo vlogo na svetovni ravni; verjame, da bodo ti signali prispevali k pozitivnemu izidu v Parizu in glede na to poziva obe državi, naj zagotovita, da se bodo te zaveze uresničile v konkretnih ukrepih; opozarja na okoljske, socialne in gospodarske koristi, ki jih odločne globalne zaveze prinašajo za konkurenčnost industrije EU, in meni, da bi morala EU imeti večjo vlogo pri spodbujanju prehoda h globalnemu sistemu obveznosti in strategij za boj proti podnebnim spremembam; poudarja, da tovrstne zaveze ustvarjajo resnično dolgotrajno vrednost za vse državljane in prispevajo k okrepljenim mednarodnim odnosom, usmerjenim k dolgotrajnemu miru, solidarnosti in trajnosti; obžaluje, da se v nekaterih razvitih držav količina emisij na prebivalca še naprej povečuje;
37. opozarja pogodbenice in OZN, da je ukrepanje posameznikov enako pomembno kot vladni in institucionalni ukrepi; zato poziva k večjim prizadevanjem, da bi prek informacijskih kampanj ter kampanj in ukrepov za ozaveščanje javnost obveščali in osveščali o manjših in večjih ukrepih, ki jih ljudje lahko uvedejo in s tem prispevajo v boju proti podnebnim spremembam v razvitih državah in v državah v razvoju.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
7.9.2015 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
41 13 7 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Zigmantas Balčytis, Bendt Bendtsen, David Borrelli, Reinhard Bütikofer, Jerzy Buzek, Soledad Cabezón Ruiz, Philippe De Backer, Peter Eriksson, Fredrick Federley, Adam Gierek, Juan Carlos Girauta Vidal, Theresa Griffin, Marek Józef Gróbarczyk, Roger Helmer, Hans-Olaf Henkel, Eva Kaili, Kaja Kallas, Barbara Kappel, Krišjānis Kariņš, Seán Kelly, Jeppe Kofod, Paloma López Bermejo, Ernest Maragall, Edouard Martin, Dan Nica, Angelika Niebler, Aldo Patriciello, Morten Helveg Petersen, Miroslav Poche, Michel Reimon, Herbert Reul, Paul Rübig, Algirdas Saudargas, Jean-Luc Schaffhauser, Sergej Stanišev (Sergei Stanishev), Neoklis Silikiotis (Neoklis Sylikiotis), Dario Tamburrano, Evžen Tošenovský, Claude Turmes, Miguel Urbán Crespo, Vladimir Uručev (Vladimir Urutchev), Adina-Ioana Vălean, Kathleen Van Brempt, Henna Virkkunen, Martina Werner, Anna Záborská, Flavio Zanonato, Carlos Zorrinho |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Michał Boni, Levteris Hristoforu (Lefteris Christoforou), Cornelia Ernst, Francesc Gambús, Jens Geier, Jude Kirton-Darling, Janusz Korwin-Mikke, Clare Moody, Luděk Niedermayer, Piernicola Pedicini, Massimiliano Salini, Anneleen Van Bossuyt |
||||
|
Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Jozo Radoš |
||||
1.9.2015
MNENJE Odbora za zunanje zadeve
za Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
Na poti k novemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu v Parizu
Pripravljavka mnenja: Dubravka Šuica
POBUDE
Odbor za zunanje zadeve poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. poudarja, da je po členu 3(5) Pogodbe o Evropski uniji cilj EU in njenih odnosov s širšim svetom prispevati k solidarnosti in trajnemu razvoju Zemlje ter k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava; ugotavlja, da mora po členu 191(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) politika EU o okolju spodbujati ukrepe v boju proti podnebnim spremembam na mednarodni ravni;
2. priznava temeljni pomen stabilnega podnebnega sistema za prehransko varnost, proizvodnjo energije, oskrbo z vodo in sanitarne storitve, infrastrukturo in ohranitev biotske raznovrstnosti, ohranitev kopenskih in morskih ekosistemov ter svetovni mir in blagostanje; priznava, kako nevarno bi bilo neukrepanje na področju blaženja posledic podnebnih sprememb, in poudarja, da je treba nujno doseči dogovor na 21. konferenci pogodbenic (COP21) Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja v Parizu;
3. priznava, da je pomembno ukrepati proti podnebnim spremembam ter da bi te utegnile ogroziti stabilnost in varnost, v zvezi s konferenco o podnebnih spremembah v Parizu pa je pomembna tudi podnebna diplomacija; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj okrepi diplomatsko dejavnost na področju ciljev podnebne politike, da bi okrepila podporo za celovit, ambiciozen, pregleden, dinamičen in pravno zavezujoč sporazum o omejitvi globalnega segrevanja na 2 °C; poudarja, da ima EU v skladu z obveznostmi na področju podnebja in mednarodnimi obveznostmi ter načeli Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja pomembno vlogo v podnebni diplomaciji ter da mora nastopiti enotno; v zvezi s tem poziva k okrepitvi dialoga znotraj Evrope za oblikovanje skupnega stališča, zlasti o ključnih točkah v pogajanjih; poziva države članice, naj svoja stališča na tem področju uskladijo s stališči EU; poudarja, da imajo EU in države članice ogromne zunanjepolitične zmogljivosti in da morajo na področju podnebnih sprememb prevzeti vodilno vlogo ter uporabiti te mreže, da bi poiskale skupna stališča o osrednjih vprašanjih, o katerih naj bi se dogovorili na konferenci v Parizu, in sicer blažitev, prilagajanje, financiranje, razvoj in prenos tehnologije, preglednost ukrepov in podpore ter gradnja zmogljivosti; poziva strani, ki sodelujejo pri okoljskih vidikih trgovinskih pogajanj EU, zlasti v potekajočih pogajanjih o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe, naj upoštevajo sklepe konference o podnebnih spremembah v Parizu;
4. poudarja, da je podnebna diplomacija sestavni del celostnega pristopa k zunanjemu delovanju EU; priznava, da bodo podnebne spremembe imele različno hude posledice, pri čemer bodo najmanj razvite države najbolj prizadete, saj nimajo dovolj sredstev za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje; priznava, da na varnost EU pomembno vpliva preobrazba Arktike, ki je posledica podnebnih sprememb; poziva k politiki preprečevanja na področju podnebnih sprememb ter razpravi o strategiji, usmerjeni v prihodnost, na ravni EU, da bi obravnavali strateške in politične posledice geopolitične nestabilnosti zaradi podnebnih sprememb, ter EU omogočili, da se bo odzvala na konflikte zaradi virov, okrepiti pa je treba sodelovanje z državami, kjer so posledice podnebnih sprememb najbolj občutne;
5. meni, da bi moral Parlament svojo vlogo in sodelovanje v mreži mednarodnih parlamentov uporabiti za krepitev prizadevanj za to, da bi se v Parizu sklenil ambiciozen in pravno zavezujoč mednarodni dogovor;
6. pozdravlja akcijski načrt podnebne diplomacije, ki določa, da morajo Evropska služba za zunanje delovanje, Komisija in države članice vse leto 2015 skupaj izvajati strateški, skladen in enovit načrt podnebne diplomacije; poudarja, da je Svet za zunanje zadeve na zasedanju julija 2011 in junija 2013 odobril neuradne skupne delovne dokumente Evropske službe za zunanje delovanje in Komisije, v katerih so opredeljena tri področja delovanja podnebne diplomacije, in poudarja, da mora biti akcijski načrt sestavni del te strategije; poudarja ključno vlogo, ki jo lahko ima Evropska služba za zunanje delovanje pri promociji stališč EU pred konferenco o podnebnih spremembah v Parizu in med njo ter pri doseganju skupnega razumevanja med vsemi udeleženimi stranmi glede tega, kako pridobiti mednarodno podporo za razvoj, ki bo odporen proti podnebnim spremembam;
7. poudarja pomen dialogov med EU in nacionalnimi parlamenti, lokalnimi organi, civilno družbo, zasebnim sektorjem in mediji v EU in zunaj nje, saj imajo vse pomembnejšo vlogo v razpravi o podnebju; meni, da bodo ti dialogi prispevali k preglednemu in vključujočemu sporazumu;
8. poudarja, da mora imeti akcijski načrt jasno določene cilje in strategije, s katerimi jih bo dosegel;
9. poudarja, da je treba človekove pravice ohraniti v središču ukrepanja na področju podnebnih sprememb, ter vztraja, da morajo Komisija in države članice zagotoviti, da bo pariški sporazum priznaval, da so spoštovanje, varovanje in spodbujanje človekovih pravic – vključno z enakostjo spolov, polno in enakopravno udeležbo žensk ter aktivnim spodbujanjem pravičnega prehoda delovne sile z ustvarjanjem dostojnega dela in kakovostnih delovnih mest za vse – temeljni pogoj za uspešne ukrepe proti podnebnim spremembam na svetovni ravni;
10. ugotavlja, da so se pogodbenice UNFCCC na 18. zasedanju konference pogodbenic odločile (Sklep 23/CP.18), da si bodo prizadevale za uravnoteženo zastopanost spolov v organih, vzpostavljenih v skladu z UNFCCC in Kjotskim protokolom, ter tako izboljšale sodelovanje žensk in oblikovale učinkovitejšo politiko glede podnebnih sprememb, ki enakovredno obravnava potrebe žensk in moških, ter da bodo spremljale napredek na področju uresničevanja uravnotežene zastopanosti spolov pri spodbujanju podnebne politike, ki upošteva različnost spolov;
11. poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj opredeli strateške prednostne naloge za zunanjo podnebno politiko, ki bodo zajete v splošnih zunanjepolitičnih ciljih, in naj zagotovi, da bodo delegacije EU namenile več pozornosti podnebnim politikam in spremljanju prizadevanj držav za zmanjšanje podnebnih sprememb ali prilagajanje nanje, zagotavljanju podpore z gradnjo zmogljivosti ter temu, da imajo potrebna sredstva za izvajanje ukrepov v zvezi z vprašanji spremljanja podnebja; poziva EU, naj pri podnebnih vprašanjih tesneje sodeluje s sosednjimi državami in državami kandidatkami ter jih spodbuja, da svoje politike uskladijo s podnebnimi cilji EU; poziva države članice in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pri delegacijah EU in veleposlaništvih držav članic vzpostavijo kontaktne točke, ki se bodo osredotočale na podnebne spremembe;
12. opozarja, da naj bi podnebne spremembe povzročile znatne spremembe v vzorcih migracije v državah v razvoju; poziva EU, naj podpira skupnosti v državah v razvoju, zlasti v najmanj razvitih državah, pri njihovem prizadevanju za prilagajanje na podnebne spremembe in povečanje odpornosti proti okoljskim tveganjem;
13. poudarja, da bi moralo biti vprašanje podnebnih sprememb sestavni del razvojne politike in da ga je treba upoštevati pri načrtovanju proračuna za humanitarno pomoč in razvojno politiko.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
31.8.2015 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
49 4 2 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Michèle Alliot-Marie, Petras Auštrevičius, Elmar Brok, Klaus Buchner, James Carver, Fabio Massimo Castaldo, Lorenzo Cesa, Arnaud Danjean, Mark Demesmaeker, Georgios Epitidios (Georgios Epitideios), Knut Fleckenstein, Eugen Freund, Michael Gahler, Iveta Grigule, Sandra Kalniete, Manolis Kefalojanis (Manolis Kefalogiannis), Janusz Korwin-Mikke, Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Eduard Kukan, Ilhan Kjučuk (Ilhan Kyuchyuk), Arne Lietz, Barbara Lochbihler, Sabine Lösing, Andrejs Mamikins, David McAllister, Tamás Meszerics, Dimitris Papadakis (Demetris Papadakis), Alojz Peterle, Tonino Picula, Andrej Plenković, Cristian Dan Preda, Jozo Radoš, Jacek Saryusz-Wolski, Jaromír Štětina, Charles Tannock, Eleni Teoharus (Eleni Theocharous), László Tőkés, Johannes Cornelis van Baalen, Geoffrey Van Orden |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Daniel Caspary, Neena Gill, Ana Gomes, Liisa Jaakonsaari, Anneli Jäätteenmäki, Othmar Karas, Antonio López-Istúriz White, Norbert Neuser, Urmas Paet, Gilles Pargneaux, Jean-Luc Schaffhauser, Helmut Scholz, Paavo Väyrynen, Janusz Zemke |
||||
|
Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Heidi Hautala, Jutta Steinruck |
||||
10.9.2015
MNENJE Odbora za razvoj
za Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
o temi Na poti k novemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu v Parizu
Pripravljavka mnenja: Anna Záborská
POBUDE
Odbor za razvoj poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. poudarja, da iz zadnjega ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) izhaja, da se naš podnebni sistem očitno segreva in da so človeške dejavnosti glavni vzrok podnebnih sprememb, ki jih opažamo od sredine 20. stoletja; poudarja, da podnebne spremembe resno ogrožajo države v razvoju, zlasti najmanj razvite države in majhne otoške države v razvoju; poudarja, da so emisije toplogrednih plinov najranljivejših držav neznatne in zato te države niso odgovorne za nastale razmere, s katerimi se soočajo; poziva, da je treba v pariškem sporazumu velik poudarek nameniti podpori ukrepom ublažitve in prilagajanja v najmanj razvitih državah in majhnih otoških državah v razvoju, in sicer prek prenosa tehnologije in financiranja, pri čemer se je treba osredotočiti na izkoreninjenje revščine, zmanjšanje neenakosti in trajnost;
2. poudarja, da bodo podnebne spremembe ovirale uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja in da bo neuspeh pri omejitvi globalnega segrevanja na 2 ºC, kot je bilo dogovorjeno na konferenci o podnebnih spremembah v Københavnu, omajal razvojni napredek, pri čemer je treba upoštevati, da bi segrevanje za 2 ºC še vedno lahko povzročilo bistvene izgube in škodo za okolje in skupnosti, sedanja ranljivost pa bi se lahko še poslabšala in povzročila naraščajoče humanitarne krize;
3. opozarja na nedavno poročilo Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) o vrzelih pri prilagajanju, v katerem se ocenjuje, da bodo stroški prilagajanja podnebnim spremembam do leta 2050 samo v Afriki narasli na 50 milijard USD letno, tudi če bi z mednarodnimi prizadevanji globalno segrevanje ohranili pod 2 ºC; meni, da bo nastala dodatna „preostala“ škoda, kjer prilagajanje ne bo več možno, tudi če se uresniči vse stroškovno učinkovito prilagajanje; ugotavlja, da se bodo zaradi te preostale škode podvojili stroški prilagajanja v obdobju 2030–2050;
4. opozarja na povezanost emisij toplogrednih plinov, podnebnih sprememb in neobičajnih vremenskih razmer s pogostostjo in resnostjo naravnih nesreč, degradacijo zemljišč, prehransko krizo, vedno težjim dostopom do pitne vode ter razsežnimi migracijskimi tokovi in konflikti; ugotavlja, da ti pojavi negativno vplivajo na skupno prizadevanje na svetovni ravni za doseganje trajnostnih razvojnih ciljev ter da izraziteje prizadenejo revnejše in ranljive skupine;
5. vztraja, da je treba na 21. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov v Parizu oblikovati skupni računovodski sistem za emisije toplogrednih plinov, da bi zagotovili pregledno in merljivo izvajanje nacionalnih prispevkov;
6. poudarja, da je treba za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v državah v razvoju oblikovati mehanizme, s katerimi bi povečali uporabo obnovljivih virov energije ter izboljšali energetsko učinkovitost in uporabo industrijskih virov z ničelnim ali nizkim ogljičnim odtisom;
7. poudarja, da je nujno treba okrepiti zmogljivost v smislu preprečevanja, odpornosti, zmanjševanja tveganja naravnih nesreč ter prilagajanja v državah v razvoju; poudarja, da je treba tem izzivom v okviru politik infrastrukturnega in urbanega razvoja ter kmetijskih in naložbenih politik nameniti največjo pozornost, in poziva, da je treba razviti ustrezne tehnologije za boj proti podnebnim spremembam;
8. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je moralo zaradi poplav, neurij, potresov in drugih nesreč med letoma 2008 in 2013 dom zapustiti 166 milijonov ljudi; posebej opozarja, da bi lahko zaradi dogajanja v nekaterih delih Afrike, ki je povezano s podnebjem, prišlo do stopnjevanja begunske krize v Sredozemlju; obžaluje, da status „podnebnega begunca“ še ni priznan, kar ustvarja pravno vrzel in škoduje žrtvam, ki tega statusa ne morejo uveljavljati;
9. poudarja, da je treba okrepiti prizadevanja za obnovo po naravnih nesrečah, ter opozarja, da je treba razviti mehanizme, ki bi bili sorazmerni z izgubami in škodo, nastalimi zaradi podnebnih sprememb in naravnih nesreč v državah v razvoju;
10. vztraja, da bi si morale razvite države in države v razvoju skupaj prizadevati za obvladovanje svetovnih podnebnih sprememb ter pri tem upoštevati načelo skupne, vendar različne odgovornosti; poudarja, da si mora EU odločneje prizadevati za sklenitev pravno zavezujočega mednarodnega sporazuma, v katerega bi bilo vključenih čim več držav, tudi največje proizvajalke emisij, in s katerim bi zagotovili, da bi se povečala prizadevanja za ublažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje; meni, da bi inovativni viri, kot so prihodki iz zaračunavanja emisij ogljika v mednarodnem prometu ter razporeditev prihodkov iz davka na finančne transakcije, pripomogli k izpolnjevanju finančnih potreb za ukrepanje proti podnebnim spremembam na svetovni ravni;
11. poziva, da se je treba odločno boriti proti prilaščanju zemlje s spodbujanjem ustreznih zaščitnih ukrepov za njegovo preprečevanje, saj vsako leto približno 20 % svetovnih emisij ogljikovega dioksida nastane samo zaradi spremembe rabe zemljišč, netrajnostne kmetijske prakse pa prispevajo k podnebnim spremembam, ogrožajo prehransko varnost ter onesnažujejo okolje;
12. vztraja, da bi si morale razvite države in države v razvoju skupaj prizadevati za obvladovanje svetovnih podnebnih sprememb ter pri tem upoštevati načelo skupne, vendar različne odgovornosti; poudarja, da v teh prizadevanjih ne bi smeli prezreti fluoriranih toplogrednih plinov, saj imajo pomembno vlogo pri svetovnih podnebnih spremembah, in da je treba na pariški konferenci doseči pravno zavezujoč sporazum, ki bi veljal za vse države; poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno, stabilno in predvidljivo podnebno financiranje ter ustrezno ravnotežje med prilagajanjem in blaženjem;
13. poudarja, da je treba za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v državah v razvoju oblikovati mehanizme, ki povečujejo uporabo alternativnih in učinkovitih virov energije; države v razvoju spodbuja, naj vlagajo v proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ki bo manjša po obsegu, ločena od električnega omrežja in decentralizirana; poziva k večji podpori EU za takšno proizvodnjo ter energetsko učinkovitost, pa tudi za trajnostno ribištvo in kmetijstvo, osredotočeno na male kmete, diverzifikacijo kmetijskih rastlin, kmetijsko-gozdarske in kmetijsko-ekološke prakse, vključno s pomočjo za usposabljanje v podeželskih skupnostih; je prepričan, da lahko ukrepi na vseh teh področjih bistveno prispevajo k blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, pa tudi k zmanjševanju tveganja nesreč;
14. potrjuje, da mora biti učinkovito obravnavanje podnebnega vprašanja strateška prednostna naloga za EU in druge akterje na mednarodnem prizorišču, da to zahteva vključevanje podnebnih ukrepov v vse ustrezne politike ter da si je treba prizadevati za skladnost politik; meni, da je pomembno, da EU spodbuja nizkoogljične razvojne poti na vseh ustreznih področjih in sektorjih, ter jo poziva, naj predlaga trajnostne vzorce proizvodnje in porabe, vključno z načini, na katere namerava zmanjšati porabo in gospodarske dejavnosti ločiti od degradacije okolja; poziva EU, naj na pariški konferenci prevzame vodilno vlogo in se zavzame za konkretne ukrepe, da bi dosegli cilj segrevanja ozračja za največ 2 ºC;
15. opozarja, da je zagotovitev podnebnega financiranja v okviru pariškega sporazuma nadvse pomembna; ponovno poziva EU in razvite države, naj spoštujejo svoje zaveze o zagotavljanju dodatnega podnebnega financiranja iz javnih in zasebnih dvostranskih in večstranskih virov, ki bi do leta 2020 znašalo 100 milijard USD; poudarja, da se mora za izpolnitev dodatne zahteve uradna razvojna pomoč povečati vsaj za enako stopnjo kot podnebno financiranje; priznava vlogo zasebnega podnebnega financiranja, ki pa ne bi smelo nadomestiti javnega financiranja, ampak bi ga moralo dopolniti, ter ugotavlja, da obstaja potreba po preglednem poročanju in odgovornosti, potrebni pa so tudi socialni in okoljski zaščitni ukrepi;
16. podpira uporabo inovativnih virov podnebnega financiranja, pa tudi sporazumov o trgovanju z emisijami; poziva, da je treba v pariškem sporazumu oblikovati skupno zavezo za postopno ukinitev subvencij za fosilna goriva;
17. poziva EU in razvite države, naj povečajo financiranje za blaženje, prilagajanje, razvoj in prenos tehnologije ter krepitev zmogljivosti v državah v razvoju; ponovno poziva EU in razvite države, naj spoštujejo svoje skupne zaveze o zagotavljanju novega in dodatnega podnebnega financiranja iz javnih in zasebnih dvostranskih in večstranskih virov, ki bi do leta 2020 znašalo 100 milijard USD; v ta namen poziva EU, naj okrepi finančno podporo za podnebne ukrepe v državah v razvoju z uporabo novih virov financiranja, kot so sistem trgovanja z emisijami, prihodki od dražb in davek na finančne transakcije, pa tudi dajatve na emisije fosilnih goriv, ki izhajajo iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa; poudarja, da je ločeno računovodstvo podnebnega financiranja potrebno, da bi lahko sledili dodatnosti finančnih zavez; poudarja tudi, da sta odgovornost držav in vključitev podnebnih ciljev v nacionalne razvojne strategije bistvena za učinkovito podnebno financiranje, ki je povezano z energetsko učinkovitostjo ter uporabo obnovljivih virov energije; poziva, da mora EU zagotoviti potrebna sredstva, ki ji bodo omogočala vodilno vlogo v tem okviru;
18. podpira finančni cilj blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje na svetovni ravni na podlagi nacionalnih regionalnih načrtov prilagajanja, da bi pomagali odpraviti vrzel v učinkovitosti ter zagotovili zmanjšanje tveganja nesreč, kot je navedeno v Sendajskem okviru za zmanjšanje tveganja naravnih nesreč;
19. poudarja, da je treba v skladu z načelom usklajenosti politik za razvoj odpraviti javne spodbude za proizvodnjo biogoriva iz poljščin (na primer zavezujoči cilj EU za 10-odstotni delež energije iz obnovljivih virov v prometu ali subvencije), saj lahko ti ukrepi delujejo kot spodbuda za krčenje gozdov, ki že zdaj povzroča 20 % emisij toplogrednih plinov, druge spremembe rabe zemljišč ter prilaščanje zemlje, pri čemer negativno vplivajo na pravico do hrane v tretjih državah;
20. meni, da je pomembno zagotoviti, da bo Zeleni podnebni sklad deloval kot organ, ki bo prednost dajal potrebam ljudi v državah v razvoju, ki so jih prizadele podnebne spremembe, deloval izključno v javnem interesu ter z zasebnimi družbami in finančniki sodeloval zgolj toliko, kolikor lahko zagotovijo spoštovanje visokih okoljskih in družbenih standardov ter standardov človekovih pravic, izvajal zanesljive in pregledne procese ter prepovedoval sodelovanje z akterji zasebnega sektorja, ki so udeleženi v pranju denarja, davčnih utajah in izogibanju davkom, goljufijah in korupciji;
21. poziva glavna razvita gospodarstva, naj svojo obstoječo napredno infrastrukturo uporabijo za spodbujanje, krepitev in razvijanje trajnostne rasti ter naj se zavežejo podpori državam v razvoju pri krepitvi njihovih zmogljivosti, da bodo pripomogla k doseganju gospodarske rasti v prihodnje v vseh delih sveta, in to brez dodatnih stroškov za okolje;
22. poudarja pomen vloge, ki bi jo morale imeti razvojna skupnost, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj in njen odbor za razvojno pomoč s tesnim sodelovanjem z deležniki in ustreznimi organizacijami, da bi ocenili in ublažili najhujše človekove vplive na podnebne spremembe, ki bodo po pričakovanjih kompleksni celo v primeru, da segrevanje ne bo preseglo 2 °C;
23. priznava in predlaga ukrepanje za obravnavanje posledic visokoogljičnih virov hrane ter s tem povezanih kmetijskih emisij, kot sta metan in dušikov oksid; poziva tudi k ukrepanju glede krčenja gozdov, do katerega prihaja zaradi spremembe rabe zemljišč za krmo in pašnike, da bi preprečili emisije, povezane s prehrambenimi trgi; poziva, da je treba okrepiti ozaveščenost o podnebnih posledicah posebej škodljivih metod proizvodnje hrane ter podjetjem in posameznikom pomagati, da spremenijo ravnanje; poziva, da bi morali biti postranski ukrepi, vključno z dejavnostmi za zmanjšanje količine zavržene hrane, del nacionalnih načrtov za blažitev, zlasti v državah z nadpovprečnimi ravnmi potrošnje.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
3.9.2015 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
19 0 2 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Beatriz Becerra Basterrechea, Ignazio Corrao, Doru-Claudian Frunzulică, Charles Goerens, Maria Heubuch, Stelios Kouloglou, Linda McAvan, Norbert Neuser, Lola Sánchez Caldentey, Elly Schlein, György Schöpflin, Pedro Silva Pereira, Davor Ivo Stier, Rainer Wieland, Anna Záborská |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Seb Dance, Brian Hayes |
||||
|
Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Soledad Cabezón Ruiz, Constance Le Grip, Ivana Maletić, Jutta Steinruck, Axel Voss |
||||
16.7.2015
MNENJE Odbora za promet in turizem
za Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
o poti k novemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu v Parizu
Pripravljavec mnenja: Bas Eickhout
POBUDE
Odbor za promet in turizem poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. pozdravlja sporočilo Komisije in cilje prispevka EU h konferenci o podnebju COP 21, ki bo potekala decembra 2015 v Parizu; poudarja, da morajo Komisija in države članice med konferenco povečati prepoznavnost transportnega sektorja, med drugim z omembo pobud, kot je „agenda rešitev“, ter imeti vodilno vlogo pri doseganju preglednega in zavezujočega mednarodnega sporazuma, ki bo prepoznaval vlogo nedržavnih akterjev; poziva Komisijo, naj v okviru konference dejavno podpre pobude na področju trajnostne mobilnosti v mestih in javnem prevozu;
2. poziva Komisijo, naj ponudi svojo pomoč in strokovno znanje udeleženkam konference COP 21, da bi oblikovale svoje nacionalne prispevke in povečale ozaveščenost o vlogi prometnega sektorja pri sprejetju celovite strategije za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov;
3. upošteva, da se je Mednarodna organizacija civilnega letalstva zavezala, da bo razvila mehanizem za zmanjšanje emisij iz letalstva, ki bo temeljil na svetovnem trgu; vendar obžaluje dosedanje pomanjkanje napredka in ambicij; opozarja, da se je treba v okviru Mednarodne organizacije civilnega letalstva in Mednarodne pomorske organizacije na svetovni ravni dogovoriti o pravilih, da bi dosegli cilje za emisije CO2 v letalskem in pomorskem prometu; zato poziva vse strani, naj se zavežejo instrumentu in ukrepom učinkovite in strukturne narave, ki zagotavljajo zmanjšanje emisij CO2 v letalskem prometu; poziva Mednarodno pomorsko organizacijo, naj pospeši ukrepe, da bi dosegli sporazum o učinkoviti ureditvi in zmanjšanju emisij mednarodnega pomorskega prevoza do konca leta 2016;
4. poziva, naj se v Pariški protokol vključi cilje zmanjšanja toplogrednih plinov, ki bodo usklajeni s svetovnim ogljičnim proračunom, skladno s ciljem 2 stopinj za mednarodni letalski promet in pomorski prevoz, ter poziva vse strani, tudi Komisijo in države članice, naj v Pariškemu protokolu opredelijo svetovne, količinsko opredeljene in poenotene cilje glede zmanjšanja toplogrednih plinov kot prednostno nalogo in naj sodelujejo z Mednarodno organizacijo civilnega letalstva in Mednarodno pomorsko organizacijo, da bi do konca leta 2016 dosegli sporazum o verodostojnemu instrumentu, s katerim bo mogoče doseči potrebna zmanjšanja; poudarja, da je treba upoštevati posebne razmere v otoških in najbolj oddaljenih regijah, da okoljska učinkovitost ne bi negativno vplivala zlasti na mobilnost in dostopnost teh regij;
5. priznava, da po ugotovitvah petega ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah svetovni ogljični proračun v obdobju 2011–2100 ne sme preseči 1010 gigaton CO2, da bi dvig globalne povprečne temperature lahko zadržali pod 2°C;
6. meni, da če se prometni sektor ne bo bolj osredotočil na zmanjšanje emisij, ne bo mogoče doseči skupnih podnebnih ciljev, saj je promet edini sektor, kjer emisije toplogrednih plinov ves čas naraščajo (do 30 % v zadnjih 25 letih); poudarja, da bo vse to mogoče doseči samo z zavezujočimi cilji glede emisij toplogrednih plinov, skupaj s popolno vključitvijo obnovljivih virov na trg, tehnološko nevtralnim pristopom k dekarbonizaciji in z bolj povezano prometno in naložbeno politiko, ki bo združevala ukrepe za prehod na druge oblike prevoza, tehnološki napredek in zmanjševanje prometa (na primer prek trajnostne logistike, pametnega urbanističnega načrtovanja in povezanega upravljanja mobilnosti);
7. poudarja, da je 94 % prometa – predvsem cestnega, zračnega in pomorskega – odvisnih od fosilnih goriv in so tam torej nujni ukrepi za hitrejše napredovanje proti zgodnjemu uresničenju ciljev bele knjige do leta 2030 glede obnovljivih goriv, elektrike in nizkoogljičnih alternativ; meni, da bi moralo biti izboljšanje energetske učinkovitosti prometa ena glavnih prednostnih nalog evropske prometne politike; poudarja, da je treba močno razviti distribucijske kanale novih trajnostnih virov energije in virov energije brez emisij, da bi podprli ambiciozen prehod na trajnostno energijo in zmanjšali odvisnost od fosilnih goriv ter uvožene energije;
8. opozarja, da več kot polovica svetovnega prebivalstva zdaj živi v mestih in velemestih in da je mestni prevoz eden glavnih virov emisij toplogrednih plinov iz prometnega sektorja; zato poziva Komisijo in države članice, naj dejavno ozaveščajo o vlogi trajnostne mobilnosti v mestih pri uresničevanju zavez o zmanjšanju toplogrednih plinov; poudarja, da odgovorna raba zemljišč, prostorsko načrtovanje ter trajnostne prometne rešitve v mestnih območjih učinkovito prispevajo k cilju zmanjšanja emisij CO2; poziva Komisijo, naj sprejme potrebne ukrepe, s katerimi bi odločno spodbujali javni prevoz, skupne rešitve za mobilnost ter hojo in kolesarjenje, zlasti v gosto naseljenih območjih, in oblikuje predloge za izboljšanje zakonodaje EU, če bo to potrebno, da bi spodbudili multimodalnost in nove storitve na področju mobilnosti in logistike;
9. poudarja, da je treba oblikovati dobro kombinacijo energetskih virov v prometnem sektorju s spodbujanjem alternativnih vozil na zemeljski plin in bioplin ter spodbujanjem vseh politik za okrepitev trajnostnih oblik prevoza, vključno z elektrifikacijo prometa in uporabo inteligentnih prometnih sistemov; poudarja, da je treba večji poudarek nameniti železnicam, tramvajem ter električnim avtobusom, avtomobilom in kolesom, da bi vključili celoten vidik življenjskega cikla, ter da je treba v celoti izkoristiti potencial obnovljivih virov energije; odločno spodbuja lokalne organe javnega prevoza in prevoznike, naj kot prvi uvedejo nizkoogljična vozila in tehnologije;
10. poudarja, da je treba podnebne vplive prometa postopoma internalizirati z obsežnim svežnjem ukrepov za pravično oblikovanje cen v tem sektorju in z vzpostavitvijo poštene konkurence med različnimi oblikami prevoza; poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezne finančne instrumente EU, vključno s podnebnimi skladi, za tiste projekte v prometnem sektorju, ki bodo imeli pozitiven učinek na okolje, ne da bi pri tem izključili katero koli vrsto prometa, in bodo zlasti spodbujali razvoj načrtov o trajnostni mobilnosti v mestih; zato poziva h kombinaciji več instrumentov, ki bo zajemala ukrepe za vključitev zunanjih negativnih učinkov, financiranje raziskav in razvoja, financiranje obsežnih predstavitvenih projektov čistih prometnih tehnologij in vzpostavitev spodbud za uporabo teh tehnologij;
11. poudarja, da so tako kratkoročne kot dolgoročne strategije za zmanjšanje prometa bistvene, če želimo doseči cilje velikega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov;
12. poudarja, da bi bilo treba upoštevati sredstva, nameščena v vesolju, pri izvajanju ukrepov za blažitev podnebnih sprememb in prilagoditev nanje, zlasti prek spremljanja in nadzora emisij toplogrednih plinov; poziva Komisijo, naj dejavno prispeva k sistemu svetovnega spremljanja emisij CO2 in CH4; poziva Komisijo, naj spodbuja prizadevanja za razvoj sistema EU za merjenje emisij toplogrednih plinov na samostojen in neodvisen način ter uporabi program Copernicus in razširi njegove naloge;
13. poudarja, da mora EU odgovorno prevzeti vodilno vlogo in priznava, da če njene ambicije in cilji niso skupni tistim v drugih regijah sveta, bi to lahko oviralo njeno konkurenčnost.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
14.7.2015 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
40 4 2 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Daniela Aiuto, Lucy Anderson, Marie-Christine Arnautu, Georges Bach, Izaskun Bilbao Barandica, Deirdre Clune, Michael Cramer, Luis de Grandes Pascual, Andor Deli, Isabella De Monte, Ismail Ertug, Jacqueline Foster, Dieter-Lebrecht Koch, Stelios Kuloglu (Stelios Kouloglou), Merja Kyllönen, Miltiadis Kirkos (Miltiadis Kyrkos), Bogusław Liberadzki, Marian-Jean Marinescu, Georg Mayer, Gesine Meissner, Cláudia Monteiro de Aguiar, Jens Nilsson, Markus Pieper, Salvatore Domenico Pogliese, Gabriele Preuß, Christine Revault D’Allonnes Bonnefoy, Dominique Riquet, Massimiliano Salini, David-Maria Sassoli, Claudia Schmidt, Claudia Tapardel, Keith Taylor, Pavel Telička, István Ujhelyi, Peter van Dalen, Wim van de Camp, Janusz Zemke, Roberts Zīle, Kosma Złotowski, Elżbieta Katarzyna Łukacijewska |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Ivo Belet, Bas Eickhout, Theresa Griffin, Ruža Tomašić, Henna Virkkunen |
||||
|
Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
James Carver |
||||
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
23.9.2015 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
55 5 8 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Marco Affronte, Margrete Auken, Pilar Ayuso, Zoltán Balczó, Ivo Belet, Simona Bonafè, Lynn Boylan, Cristian-Silviu Buşoi, Miriam Dalli, Seb Dance, Angélique Delahaye, Jørn Dohrmann, Ian Duncan, Stefan Eck, Bas Eickhout, Eleonora Evi, José Inácio Faria, Karl-Heinz Florenz, Francesc Gambús, Elisabetta Gardini, Jens Gieseke, Julie Girling, Matthias Groote, Françoise Grossetête, Andrzej Grzyb, Jytte Guteland, György Hölvényi, Anneli Jäätteenmäki, Jean-François Jalkh, Benedek Jávor, Karin Kadenbach, Kateřina Konečná, Giovanni La Via, Peter Liese, Norbert Lins, Valentinas Mazuronis, Susanne Melior, Miroslav Mikolášik, Gilles Pargneaux, Piernicola Pedicini, Pavel Poc, Frédérique Ries, Michèle Rivasi, Daciana Octavia Sârbu, Annie Schreijer-Pierik, Renate Sommer, Tibor Szanyi, Estefanía Torres Martínez, Nils Torvalds, Damiano Zoffoli |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Guillaume Balas, Nikolaj Barekov (Nikolay Barekov), Paul Brannen, Renata Briano, Mireille D’Ornano, Albert Deß, Herbert Dorfmann, Ismail Ertug, Jorgos Gramatikakis (Giorgos Grammatikakis), Martin Häusling, Gesine Meissner, Anne-Marie Mineur, Ulrike Müller, James Nicholson, Marijana Petir, Bolesław G. Piecha, Gabriele Preuß, Jadwiga Wiśniewska |
||||
- [1] UL C 285 E, 21.10.2010, str. 1.
- [2] UL C 341 E, 16.12.2010, str. 25.
- [3] UL C 99 E, 3.4.2012, str. 77.
- [4] UL C 153 E, 31.5.2013, str. 83.
- [5] Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0452.
- [6] Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0443.
- [7] Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0063.
- [8] UL L 8, 13.1.2009, str. 3.
- [9] UL C 67 E, 18.3.2010, str. 44.
- [10] UL C 251 E, 31.8.2013, str. 75.
- [11] Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0094.
- [12] Podatki Eurostata o sektorju okoljskega blaga in storitev, navedeni v sporočilu „Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030“ (COM(2014)0015).
- [13] „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ (COM(2012)0710).
- [14] Podatki Eurostata o sektorju okoljskega blaga in storitev, navedeni v dokumentu „Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020 – 2030“ (COM (2014)0015).
- [15] skupni učinek CO2 zaradi njegovega delovanja v Strasbourgu je najmanj 18 884,5 tone na leto. Študija o okoljskih stroških delovanja Evropskega parlamenta na dveh sedežih, ki jo je septembra 2007 opravilo podjetja Eco-Logica Ltd., je pokazala, da bi z odločitvijo za en sam sedež delovanja (v Bruslju) vsako leto prihranili približno 19 000 ton CO2.