VMESNO POROČILO o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi, s strani Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima

19.7.2017 - (COM(2016)0109 – 2016/0062(NLE))

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalki: Christine Revault D’Allonnes Bonnefoy, Anna Maria Corazza Bildt
Postopek s skupnimi sejami odborov – člen 55 Poslovnika

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi, s strani Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima

(COM(2016)0109 – C8-2016/0062 – 2016/0062(NLE))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga sklepa Sveta (COM(2016)0109),

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, ki je bila na voljo za podpis od 11. maja 2011 v Istanbulu v Turčiji (v nadaljnjem besedilu: Istanbulska konvencija),

–  ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 8, 19, 157, 216 in točke (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe,

–  ob upoštevanju členov 21, 23, 24, 25 in 26 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah 15. septembra 1995, ter poznejših končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih OZN Peking +5 (2000), Peking +10 (2005), Peking +15 (2010) in Peking +20 (2015),

–  ob upoštevanju določb pravnih instrumentov OZN na področju človekovih pravic, zlasti tistih, ki zadevajo pravice žensk, kot so ustanovna listina OZN, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, mednarodna pakta o državljanskih in političnih pravicah ter o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah, Konvencija o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanja prostituiranja drugih ter Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) in njen izbirni protokol, Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Konvencija o statusu beguncev in načelu nevračanja iz leta 1951 ter Konvencija o otrokovih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov, katere podpisnica je EU, vključno s sklepnimi ugotovitvami Odbora Združenih narodov za pravice invalidov iz leta 2015 (UNCRPD), v katerih je bila EU pozvana, naj se pridruži Istanbulski konvenciji, da bi lahko bolje zaščitili invalidne ženske in dekleta pred nasiljem,

–  ob upoštevanju njegovega poročila o izvajanju Konvencije OZN o pravicah invalidov, ki poziva EU, naj pristopi k Istanbulski konvenciji, kar bi pomenilo korak naprej v boju proti nasilju nad invalidnimi ženskami in dekleti,

–  ob upoštevanju Splošne pripombe Odbora OZN za pravice invalidov z dne 26. avgusta 2016 k členu 6 („Invalidne ženske“) Konvencije OZN o pravicah invalidov,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015[1],

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami[2], z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami[3] in z dne 6. februarja 2013 o 57. zasedanju komisije Združenih narodov za položaj žensk o odpravi in preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti[4],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2014 s priporočili Komisiji o boju proti nasilju nad ženskami[5] in ocene evropske dodane vrednosti,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. novembra 2016 o pristopu EU k Istanbulski konvenciji o preprečevanju nasilja nad ženskami[6] ter o boju proti njemu,   

–  ob upoštevanju evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020), ki ga je marca 2011 sprejel Svet Evropske unije,

–  ob upoštevanju smernic EU glede nasilja nad ženskami in dekleti ter boja proti vsem oblikam njihove diskriminacije,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 3. decembra 2015 z naslovom Strategic engagement for gender equality 2016-2019 (Strateška prizadevanja za enakost spolov 2016–2019) (SWD(2015)0278),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o opolnomočenju deklic v Evropski uniji z izobraževanjem[7],

–  ob upoštevanju izjave predsedujoče trojice EU (Nizozemske, Slovaške in Malte) z dne 7. decembra 2015,

–  ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ[8],

–  ob upoštevanju Direktive 2011/99/EU z dne 13. decembra 2011 o evropski odredbi o zaščiti[9] in Uredbe št. 606/2013 z dne 12. junija 2013 o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah[10],

–  ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev[11] in Direktive 2011/92/EU z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ[12],

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano) in Direktive 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi, ki opredeljujeta in obsojata nadlegovanje in spolno nadlegovanje,

–  ob upoštevanju načrta Komisije za morebiten pristop EU k Istanbulski konvenciji, objavljenega oktobra 2015,

–  ob upoštevanju tretjega četrtletnega poročila komisarja Sveta Evrope za človekove pravice z dne 16. novembra 2017, kar zadeva opredelitev nasilja na podlagi spola v skladu z Istanbulsko konvencijo,

–  ob upoštevanju skupne izjave predsedstva Sveta, Evropske komisije in Evropskega parlamenta, ki je bila sprejeta 3. februarja 2017 na Malti in v kateri se poziva k hitremu pristopu EU k Istanbulski konvenciji o preprečevanju nasilja nad ženskami,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 14. marca 2017 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji v obdobju 2014–2015[13] in z dne 10. marca 2015 o napredku pri doseganju enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji leta 2013[14],

–  ob upoštevanju študije tematskega sektorja Evropskega parlamenta za pravice državljanov in ustavne zadeve iz leta 2016 z naslovom Knowledge and Know-How: The Role of Self-Defence in the Prevention of Violence against Women (Znanje in izkušnje: Vloga samoobrambe pri preprečevanju nasilja nad ženskami), zlasti v zvezi s prispevkom usposabljanja na področju samoobrambe k izvajanju člena 12 Istanbulske konvencije,

–  ob upoštevanju člena 99(5) Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupne razprave Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju vmesnega poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0266/2017),

A.  ker je enakost spolov temeljna vrednota EU; ker sta pravici do enakega obravnavanja in nediskriminacije temeljni pravici, zapisani v Pogodbah in Listini o temeljnih pravicah, ter bi se morali v celoti spoštovati, spodbujati in uporabljati v zakonodaji, praksi, sodni praksi in v vsakdanjem življenju; ker enakost moških in žensk po indeksu o enakosti spolov doslej v nobeni državi EU ni v celoti dosežena; ker je nasilje na podlagi spola sočasno vzrok in posledica neenakosti med ženskami in moškimi;

B.  ker so suženjstvo in sodobne oblike trgovine z ljudmi, ki večinoma prizadenejo ženske, še vedno prisotne v EU;

C.  ker morajo države članice priznati, da pojav nasilja pomeni, da družba ne opravlja svoje najpomembnejše dolžnosti zaščite in da preostanejo le še reaktivni ukrepi, kot sta izplačilo odškodnine žrtvam in preganjanje storilcev kaznivih dejanj;

D.  ker mora EU v sodelovanju z državami članicami sprejeti potrebne ukrepe za spodbujanje in varovanje pravice vseh žensk in deklet do življenja brez telesnega in psihološkega nasilja, tako v javnem kot zasebnem življenju;

E.  ker se nasilja na podlagi spola ne bi smelo jemati zlahka ali ga obravnavati kot vprašanje, ki se ga lahko odloži in obravnava pozneje, saj samo v EU vpliva na več kot 250 milijonov žensk in deklet, ker ima hude posledice za družbo, povečuje strah in polarizacijo ter prispeva k stresu in duševnim boleznim, saj ogroža varnost polovice prebivalstva; Evropski inštitut za enakost spolov ocenjuje, da stroški za družbo zaradi spolnega nasilja v EU znašajo 226 milijard EUR letno;

F.   ker sta v EU še vedno splošno razširjena nasilje nad ženskami[15] ter fizično in psihično nasilje na podlagi spola, ki ju je treba razumeti kot skrajno obliko diskriminacije in kršitev človekovih pravic, ki prizadene ženske na vseh ravneh družbe, ne glede na starost, izobrazbo, dohodek, socialni položaj ter državo izvora ali stalno prebivališče, in je bistvena ovira za enakost med ženskami in moškimi, tudi gospodarsko in politično; ker so potrebni nadaljnji ukrepi za spodbujanje žensk, ki so bile žrtve nasilja, da poročajo o svojih izkušnjah in zaprosijo za pomoč, ter za to, da se jim zagotovi ustrezna podpora v skladu z njihovimi potrebami in da so obveščene o svojih pravicah in jim je tako zagotovljen dostop do pravnega varstva, da se storilci kazensko preganjajo;

G.  ker poročilo Agencije Evropske unije za temeljne pravice z naslovom Violence against women: an EU-wide survey (Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava), ki je bilo objavljeno marca 2014, kaže, da je bila tretjina vseh žensk v Evropi vsaj enkrat v odraslem življenju žrtev telesnega ali spolnega nasilja, 20 % jih je bilo izpostavljenih spletnemu nadlegovanju, vsaka dvajseta je bila posiljena, več kot desetina pa je bila žrtev spolnega nasilja z uporabo sile;

H.  ker je vsak deseta ženska izpostavljena spolnemu nadlegovanju ali zalezovanju s pomočjo novih tehnologij in da je 75 % žensk na vodilnih položajih izpostavljenih spolnemu nadlegovanju; ker to jasno kaze, da nobena ženska in nobeno dekle, neodvisno od starosti in socialnega položaja, ni varno pred spolnim nasiljem;

I.  ker je treba sprejeti ukrepe za obravnavanje pojava spletnega nasilja na podlagi spola, vključno z ustrahovanjem in nadlegovanjem, zlasti med mladimi ženskami in dekleti ter lezbijkami, geji, biseksualci, transseksualci in interseksualci;

J.  ker državljani in rezidenti v Uniji ne uživajo enakega varstva pred nasiljem na podlagi spola, ker ni evropske strategije in pravnega akta in zaradi različnih konceptov in zakonodaje v posameznih državah članicah, denimo pri opredelitvi kaznivih dejanj in področju uporabe zakonodaje, zato so pred nasiljem manj zaščiteni; ker obstajajo tudi razlike v glede informacij, razpoložljivosti in dostopnosti zatočišč in podpornih storitev in pravic;

K.  ker je nasilje nad ženskami povezano z neenakomerno porazdelitvijo moči med ženskami in moškim, s seksizmom in spolnimi stereotipi, ki so pripeljali do nadvlade moških, diskriminacije žensk in preprečevanja njihovega celovitega razvoja;

L.  ker nasilje nad ženskami prispeva k ohranitvi neenakosti med spoloma z oviranjem dostopa žrtev do zaposlitve, kar negativno vpliva na njihovo finančno neodvisnost in gospodarstvo na splošno;

M.  ker je ekonomska odvisnost od storilca pomemben dejavnik, zaradi katerega ženske ne prijavijo nasilja na podlagi spola;

N.  ker skrajna revščina zvišuje tveganje nasilja in drugih oblik izkoriščanja, ki ovirajo polno udeležbo žensk na vseh področjih življenja in dosego enakosti spolov;

O.  ker je treba storiti več za olajšanje in spodbujanje sodelovanja žensk v politiki, gospodarstvu in družbi za povečanje njihove prepoznavnosti na vodilnih mestih, da bi se lahko borili proti objektivizaciji in kulturi nasilja na podlagi spola;

P.  ker je v Istanbulski konvenciji določeno, da je treba zagotoviti izvajanje vseh določb te konvencije, zlasti ukrepov za varstvo pravic žrtev brez diskriminacije zaradi biološkega ali socialnega spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnega ali socialnega porekla, pripadnosti narodni skupnosti, premoženja, rojstva, spolne usmerjenosti, spolne identitete, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, zakonskega stanu, statusa migranta ali begunca ali drugega statusa.

Q.  ker pri invalidnih ženskah obstaja 1,5-krat do 10-krat večja verjetnost, da bodo žrtve nasilja na podlagi spola, in ker te ženske zaradi svojega odvisnega položaja še težje prijavijo nasilje; ker invalidne ženske in dekleta niso homogena skupina, temveč ji pripadajo ženske z različnim statusom in v različnih položajih ter ženske z različnimi vrstami invalidnosti, kot so telesne, psihosocialne, intelektualne ali senzorične okvare, ki so lahko povezane s funkcijskimi omejitvami ali ne; ker Konvencija OZN o pravicah invalidov zahteva, da države pogodbenice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da ženske polno in enakopravno uživajo vse človekove pravice in temeljne svoboščine;

R.  ker so nekatere skupine žensk in deklet, kot so migrantke, begunke in prosilke za azil, invalidke, lezbijke, biseksualke, transseksualke in interseksualke in romske ženske izpostavljene nevarnosti večkratne diskriminacije, in so zato v zvezi z nasiljem zaradi seksizma, povezanega z rasizmom, ksenofobijo, homofobijo, transfobijo in interseksfobijo ter glede diskriminacije na podlagi starosti, invalidnosti, narodnosti ali vere bolj ranljive; ker se ženske v Evropi soočajo s presečnimi in številnimi oblikami diskriminacije, ki jim preprečujejo dostop do pravnega varstva, podpore in storitev zaščite ter uživanje svojih temeljnih pravic; ker bi morala biti ženskam pri izvajanju zaščitnih ukrepov odobrena specialistična podpora;

S.   ker se nasilje nad ženskami, tudi v družini, prepogosto obravnava kot del zasebnosti in se preveč zlahka dopušča; ker to nasilje dejansko pomeni sistemsko kršitev temeljnih pravic in hudo kaznivo dejanje, ki ga je treba kot tako kaznovati; ker je treba odpraviti nekaznovanje z zagotovitvijo, da se storilci preganjajo in ustrezno obsodijo ter da so ženske in dekleta, ko si preživele nasilje, deležne podpore in priznanja v okviru pravosodnega sistema, da bi prekinili začarani krog molka in osamljenosti tistih, ki so žrtve nasilja, neodvisno od njihovega geografskega porekla in družbenega razreda;

T.  ker med državami članicami obstajajo precejšnje kulturne razlike, kar zadeva pripravljenost žensk, da prijavijo posilstvo ali spolni napad, pri čemer uradni statistični podatki kažejo večjo pripravljenost kot dejanske številke o posilstvih in spolnih napadih v določeni državi;

U.  ker so v večini primerov umorov žensk storilci njihovi zakonci, nekdanji zakonci, partnerji ali nekdanji partnerji, ki se ne sprijaznijo z razpadom njihove zakonske zveze ali razmerja;

V.  ker pri nasilju na podlagi spola žrtev pogosto pozna storilca in je v številnih primerih od njega odvisna, zaradi česar je strah pred prijavo nasilja še večji;

W.  ker so spolni stereotipi in seksizem, vključno s sovražnim govorom, ki so povsod po svetu prisotni na spletu in zunaj njega, ter v javni in zasebni sferi, temeljni vzrok za vse oblike nasilja nad ženskami;

X.  ker izpostavljenost fizičnemu, spolnemu ali psihološkemu nasilju in zlorabam močno vpliva na žrtve in ima lahko resne posledice za žrtve in povzroči fizično, spolno, čustveno ali psihološko ter ekonomsko škodo; ker te posledico občutijo tudi družine in sorodniki ter družba kot celota; ker ni nujno, da so otroci neposredno izpostavljeni nasilju, da bi se šteli za žrtve, saj je to, da so priča nasilju v družini, prav tako travmatično;

Y.  ker je v členu 3 Istanbulske konvencije „nasilje zaradi spola“ jasno opredeljeno kot „nasilje, ki je usmerjeno proti ženski, ker je ženska, ali nesorazmerno prizadene ženske“, „spol“ pa na podlagi te konvencije pomeni „družbeno oblikovane vloge, vedenje, dejavnosti in lastnosti, ki v posamezni družbi veljajo kot primerni za ženske in moške“,

Z.  ker morajo države članice vzpostaviti dovolj ustreznih institucij, da bi se ženske počutile varne in bi lahko prijavile nasilje na podlagi spola, da bi se zmanjšalo ocenjeno število neprijavljenih primerov;

AA.  ker lahko samo z mešanico politik, ki združujejo zakonodajne in nezakonodajne ukrepe, med drugim z infrastrukturnimi, pravnimi, sodnimi, kulturnimi, izobraževalnimi, socialnimi in zdravstvenimi ukrepi, ter ukrepi za olajšanje dostopa žrtev do namestitve in zaposlitve, vključno z zagotavljanjem pribežališč za žrtve in enakopravno udeležbo žensk na vseh družbenih področjih, občutno zmanjšamo nasilje nad ženskami in nasilje na podlagi spola ter njune posledice; ker civilna družba in zlasti ženske organizacije zelo pomembno prispevajo k preprečevanju vseh oblik nasilja in boju proti njim, njihovo delo pa bi bilo treba priznati, spodbujati in podpirati, da bi ga lahko čim bolje opravljale;

AB.  ker je izobraževanje in usposabljanje deklic in žensk pomembna evropska vrednota, temeljna človekova pravica in bistven sestavni del opolnomočenja deklic in žensk na družbeni, kulturni in poklicni ravni, pa tudi bistven del polnega uživanja vseh drugih družbenih, gospodarskih, kulturnih in političnih pravic in torej posledično preprečevanja nasilja nad ženskami in dekleti;

AC.  ker lahko samo država zagotovi brezplačno in obvezno splošno izobraževanje, ki je pogoj za zagotavljanje enakih možnosti za oba spola;

AD.   ker je v Istanbulski konvenciji poudarjen pomen spremembe miselnosti in odnosa, da se preneha neprekinjeno nasilje na podlagi spola; ker je zato potrebna vzgoja na vseh ravneh in za vse starosti o enakosti žensk in moških, o odpravi stereotipnih vlog spolov ter o spoštovanju osebne integritete; ker je usposabljanje na področju samoobrambe učinkovito orodje za zmanjševanje viktimizacije in njenih negativnih učinkov, ker odpravlja stereotipe ter krepi pravice žensk in deklet;

AE.  ker bi pristop vseh držav članic k Istanbulski konvenciji bistveno prispeval k razvoju celovite politike in spodbujanju mednarodnega sodelovanja v boju proti vsem oblikam nasilja nad ženskami;

AF.  ker si mora EU prizadevati za okrepitev boja proti nasilju na podlagi spola v svojem sosedstvu in po svetu, vključno z uporabo spolnega nasilja kot vojnega orožja, in ker je to del svetovnih prizadevanj za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja;

AG  ker je Istanbulska konvencija mešani sporazum, ki omogoča pristop EU vzporedno s pristopom držav članic;

AH.  ker so to konvencijo podpisale vse države članice EU, ratificiralo pa jo je le štirinajst; ker morajo kljub pristopu EU k tej konvenciji konvencijo ratificirati tudi države članice;

AI.   ker ratifikacija Istanbulske konvencije zahteva njegovo pravilno izvrševanje in učinkovito izvajanje ter zagotovitev ustreznih finančnih in človeških virov;

1.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija 4. marca 2016 predlagala pristop EU k Istanbulski konvenciji, ki je prvi obsežni, pravno zavezujoči instrument s področja preprečevanja nasilja nad ženskami in nasilja na podlagi spola, vključno z nasiljem v družini[16], ter boja proti njima na mednarodni ravni;

2   pozdravlja, da je Svet 13. junija 2017 podpisal listino o pristopu EU k Istanbulski konvencij; vendar obžaluje, da omejitev na dve področji, tj. zadeve na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ter azila in nevračanja, ustvarja pravno negotovost glede obsega pristopa EU ter pomisleke glede izvajanja konvencije;

3.  obsoja vse oblike nasilja nad ženskami in obžaluje, da so ženske in dekleta pogosto izpostavljene nasilju v družini, spolnemu nadlegovanju, psihološkemu in fizičnemu nasilju, zalezovanju, spolnemu nasilju, posilstvu, pod prisilo sklenjeni zakonski zvezi, pohabljanju ženskih spolnih organov, prisilnemu splavu in prisilni sterilizaciji, spolnemu izkoriščanju in trgovini z ljudmi ter drugim oblikam nasilja, ki pomenijo grobo kršitev njihovih človekovih pravic ter dostojanstva; poudarja, da se v skladu z Istanbulsko konvencijo ni mogoče sklicevati na kulturo, običaje, vero, tradicije ali tako imenovano „čast“, da bi upravičili nasilna dejanja nad ženskami; obsoja dejstvo, da je na internetu in v družbenih medijih vse več žensk in deklet žrtev nasilja na podlagi spola; poziva države članice, naj sprejmejo konkretne ukrepe za obravnavanje teh novih oblik kaznivih dejanj, vključno s spolnim izsiljevanjem, pridobivanjem oseb za spolne namene, voajerizmom in maščevalno pornografijo, ter zaščitijo žrtve, ki se spopadajo s hudo travmo, ki lahko včasih privede tudi do samomora;

4.  odločno poudarja, da odrekanje spolnega in reproduktivnega zdravja in s tem povezanih pravic in storitev, vključno z varnim in zakonitim splavom, pomeni obliko nasilja nad ženskami in dekleti; ponovno poudarja, da morajo imeti ženske in dekleta nadzor nad svojimi telesom in spolnostjo, poziva države članice, naj zagotovijo celovito spolno vzgojo, enostaven dostop žensk do načrtovanja družine in celotnega nabora zdravstvenih storitev na področju reprodukcije in spolnosti, vključno s sodobnimi načini kontracepcije ter varnim in zakonitim splavom;

5.  poudarja, da je prisilna nosečnost v členu 7 Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča z dne 17. julija 1998 opredeljena kot zločin zoper človečnost in nasilje nad ženskami na podlagi spola, ki pomeni grobo kršitev človekovih pravic ter dostojanstva žensk in deklet;

6.  poudarja, da Istanbulska konvencija temelji na celovitem, obsežnem in usklajenem pristopu, ki v ospredje postavlja pravice žrtve in obravnava vprašanje nasilja nad ženskami in dekleti in nasilja na podlagi spola, vključno z nasiljem v družini, z različnih vidikov in predvideva ukrepe, kot so preprečevanje nasilja, boj proti diskriminaciji, kazenskopravni ukrepi za boj proti nekaznovanju, nudenje zaščite in pomoči žrtvam, zaščita otrok, zaščita prosilk za azil in begunk, boljše zbiranje podatkov ter kampanje ali programi ozaveščanja, tudi v sodelovanju z nacionalnimi institucijami za človekove pravice in organi za enakost, civilno družbo ter nevladnimi organizacijami;

7.  poudarja, da Istanbulska konvencija zagotavlja dobro osnovo za spreminjanje socialnih struktur, ki povzročajo, upravičujejo in podpirajo nasilje nad ženskami, ter zagotavlja orodja za uvedbo ustreznih ukrepov; poudarja, da konvencija hkrati obravnava preprečevanje, pravno varstvo in kazenski pregon (tristopenjski pristop) ter celovit in usklajen pristop, ki izhaja iz načela potrebne skrbnosti, ki vzpostavlja pozitivno obveznost za države, da se učinkovito odzivajo na vsa nasilna dejanja (člen 5 konvencije);

8.  poudarja, da bo pristop EU zagotovil skladen evropski pravni okvir za preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja na podlagi spola ter boj proti njima in za zaščito ter podporo žrtev v notranjih in zunanjih politikah EU ter da bo omogočil boljše spremljanje, razlago in izvajanje zakonodaje, programov in skladov EU, ki so pomembni za Istanbulsko konvencijo, pa tudi boljše zbiranje primerljivih in razčlenjenih podatkov na ravni EU; meni, da bo EU s pristopom h Konvenciji postala učinkovitejši globalni akter na področju pravic žensk;

9.  poziva Svet, Komisijo in države članice, naj upoštevajo naslednja priporočila:

(a)  države članice pozvati, naj pospešijo pogajanja o ratifikaciji in izvajanju Istanbulske konvencije; ostro obsoditi poskuse umika ukrepov, ki so bili že sprejeti pri izvajanju Istanbulske konvencije in pri boju proti nasilju nad ženskami;

(b)  Komisijo pozvati, naj nemudoma in brez odlašanja začne konstruktiven dialog s Svetom in državami članicami v sodelovanju s Svetom Evrope, da bi lahko odpravili ugovore in pomisleke držav članic in da bi zlasti pojasnili nejasno razlago Istanbulske konvencije v zvezi z opredelitvijo nasilja na podlagi spola ter spola iz člena 3(c) in (d), v skladu s splošnimi pripombami komisarja Sveta Evrope za človekove pravice;

(c)  v celoti obveščati Parlament o pomembnih vidikih pogajanj v vseh fazah, da bo lahko ustrezno izvrševal pravice, ki so mu bile podeljene s Pogodbama v skladu s členom 218 PDEU;

(d)  zagotoviti, da bo kljub temu, da je pristop k Istanbulski konvenciji podpisan, EU h konvenciji pristopila vseobsežno in brez omejitev;

(e)  zagotoviti, da države članice Istanbulsko konvencijo ustrezno izvajajo in namenijo dovolj finančnih in človeških virov za preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja na podlagi spola, vključno z nasiljem v družini, in boj proti njima, za krepitev vloge žensk in deklet in zaščito žrtev, da bodo lahko dobile odškodnino, zlasti tiste, ki živijo na območjih, kjer ni storitev varovanja žrtev ali so te zelo omejene;

(f)  pozvati Komisijo, naj pripravi celostno strategijo EU za boj proti nasilju nad ženskami in dekleti in nasilju na podlagi spola, ki bo vključevala celovit načrt za boj proti vsem oblikam neenakosti med spoloma ter združitev vseh prizadevanj v EU za odpravo nasilja nad ženskami in dekleti;

(g)  imenovati koordinatorja EU, ki bo potem, ko bo EU ratificirala Istanbulsko konvencijo, deloval kot predstavnik EU v odboru pogodbenic pri Svetu Evrope; koordinator bo pristojen za usklajevanje, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje politik in ukrepov za preprečevanje vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti ter boj proti njim;

(h)  zagotoviti, da bo Parlament v celoti vključen v proces spremljanja Istanbulske konvencije po pristopu EU k njej; nadaljevati s hitrim dogovorom o kodeksu ravnanja v zvezi s sodelovanjem med EU in njenimi državami članicami za izvajanje Konvencije, pri čemer naj sodelujejo tudi organizacije civilne družbe, zlasti organizacije za pravice žensk;

(i)  odločno pozvati Komisijo in države članice, naj pripravijo praktične smernice in strategije za izvajanje Istanbulske konvencije, da bi omogočili ustrezno izvajanje in izvrševanje v tistih državah članicah, ki so jo že ratificirale, ter se odzvati tudi na pomisleke tistih držav članic, ki to še niso storile, in jih spodbujati k temu;

(j)  zagotoviti ustrezno usposabljanje, postopke in smernice za vse strokovnjake, ki delajo z žrtvami vseh vrst nasilnih dejanj, ki jih zajema področje uporabe te konvencije, da bi preprečili diskriminacijo ali ponovno viktimizacijo v sodnih, medicinskih in policijskih postopkih;

(k)  zagotoviti preventivne ukrepe za obravnavanje posebnih potreb ranljivih oseb, kot so invalidke, begunke, mladoletne žrtve, nosečnice, lezbijke, biseksualke, transseksualke in interseksualke ter ljudje, ki potrebujejo dodatno podporo, kar obsega posebno in dostopno specialistično podporo in ustrezne zdravstvene storitve in varno nastanitev za ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, in njihove otroke;

(l)  upoštevati hude primere nasilja nad ženskami in nasilja v družini pri določanju pravic do varstva in vzgoje ter obiskov; pri zagotavljanju zaščite in podpornih storitev žrtvam bi bilo treba upoštevati tudi pravice in potrebe otrok, ki so priče nasilja;

(m)  dejavno spodbujati spremembe odnosa in vedenja ter odpravo seksizma in stereotipnih vlog spolov, tudi s spodbujanjem rabe spolno nevtralnega jezika, ter si usklajeno prizadevati za obravnavanje ključne vloge medijev in oglaševanja pri spodbujanju vseh, tudi moških in fantov, da dejavno sodelujejo pri preprečevanju vseh oblik nasilja; zato poziva države članice, naj uvedejo aktivne ukrepe za socialno vključevanje, medkulturni dialog, izobraževanje o spolnosti in odnosih, človekovih pravicah in boju proti diskriminaciji ter za usposabljanje na področju enakosti spolov za zaposlene na področju kazenskega pregona in pravosodja; pozvati države članice, naj v svoje izobraževalne sistem vključijo odpravo vseh ovir za resnično enakost med ženskami in moškimi ter spodbujajo polno enakost spolov;

(n)  spodbujati države članice, da sprejemajo ukrepe, s katerimi bodo ustvarile družbo, ki bo brez vsakršnega nasilja, ter da v ta namen izkoristijo Istanbulsko konvencijo;

(o)  zagotoviti, da se v okviru preventivnih ukrepov proti nasilju prizna na spolu temelječa danost, ki se kaže v tem, da je absolutna večina storilcev dejansko moških; spodbujati države članice, naj ta problem rešujejo z načini ravnanja, ki temeljijo na dejstvih in zmanjšujejo nasilje;

(p)  sprejeti potrebne ukrepe v skladu s členoma 60 in 61 konvencije, ki se nanašajo na migracije in azil, pri čemer upoštevajo dejstvo, da imajo migrantke ne glede na to, ali imajo urejene dokumente ali ne, ter prosilke za azil pravico, da v javni in zasebni sferi živijo brez nasilja ter da so še posebej izpostavljene nasilju na podlagi spola, pri čemer je treba opozoriti, da je nasilje na podlagi spola, vključno s pohabljanjem ženskih spolovil, možno priznati kot obliko preganjanja, ter da žrtve lahko uveljavljajo varstvo, ki ga zagotavlja konvencija o beguncih iz leta 1951; zagotoviti, da države članice v vseh azilnih postopkih in postopkih za sprejem spoštujejo vidik, ki upošteva različnost spolov, in načelo nevračanja;

(q)  spodbujati vključitev vprašanja enakosti med spoloma v pripravo proračuna kot orodja za preprečevanje nasilja na podlagi spola in boj proti njemu, pa tudi zagotavljati sredstva in financiranje, da bo žrtvam in vsem, ki so preživeli nasilje, zagotovljen dostop do pravnega varstva;

(r)  izboljšati in spodbujati zbiranje ustreznih razčlenjenih in primerljivih podatkov o primerih nasilja vseh vrst, ki jih zajema Istanbulska konvencija, v sodelovanju z Evropskim inštitutom za enakost spolov, vključno z razčlenjenimi podatki po starosti in spolu storilcev in odnosu med storilcem in žrtvijo, da bi oblikovali skupno metodologijo za primerjavo podatkovnih zbirk in analizo ter bolje razumeli ta problem in povečali ozaveščenost ter ocenili in izboljšali ukrepe držav članic za preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja na podlagi spola;

10.  poudariti, da bi bilo treba za učinkovitost ukrepov za boj proti nasilju nad ženskami te dopolniti z ukrepi za odpravo ekonomskih neenakosti na podlagi spola in spodbujanje finančne neodvisnosti žensk;

11.  poziva Komisijo, naj predloži pravni akt za podporo držav članic pri preprečevanju in zatiranju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti ter nasilja na podlagi spola;

12.  poziva Svet, naj aktivira premostitveno klavzulo s soglasnim sprejetjem sklepa o opredelitvi nasilja nad ženskami in dekleti (in drugih oblik nasilja na podlagi spola) kot enega od področij kriminala v skladu s členom 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

13.  poziva Komisijo, naj revidira veljavni okvirni sklep EU o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi, da bo vključeval seksizem, kazniva dejanja zaradi predsodkov in spodbujanje k sovraštvu zaradi spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnih značilnosti;

14.  poziva države članice, naj v celoti izvajajo Direktivo 2011/99/EU o evropski odredbi o zaščiti, Uredbo (EU) o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah in Direktivo 2012/29/EU o zaščiti žrtev, pa tudi Direktivo 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej in Direktivo 2011/92/EU o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok;

15.  ponovno poziva Komisijo, naj ustanovi Evropski center za spremljanje spolnega nasilja (po zgledu obstoječega Evropskega inštituta za enakost spolov);

16.  izrecno poziva estonsko predsedstvo, naj pospeši proces ratifikacije Istanbulske konvencije s strani EU;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic in parlamentarni skupščini Sveta Evrope.

• [1]  UL C 407, 4.11.2016, str. 2.
• [2]  UL C 285 E, 21.10.2010, str. 53.
• [3]  UL C 296 E, 2.10.2012, str. 26.
• [4]  UL C 24, 22.1.2016, str. 8.
• [5]  Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0126.
• [6]  Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0451.
• [7]  Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0312.
• [8]  UL L 315, 14.11.2012, str. 57.
• [9]  UL L 338, 21.12.2011, str. 2.
• [10]  UL L 181, 29.6.2012, str. 4.
• [11]  UL L 101, 15.4.2011, str. 1.
• [12]  UL L 335, 17.12.2011, str. 1.
• [13]  Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0073.
• [14]  UL C 316, 30.8.2016, str. 2.
• [15]  za namene Istanbulske konvencije „ženske“ vključuje dekleta, mlajša od 18 let (člen 3).
• [16]  Glej opredelitve v členu 3 Istanbulske konvencije.

MANJŠINSKO MNENJE

v skladu s členom 52a(4) Poslovnika

Ana Záborská

Civilizirana družba ne more dopuščati nasilja nad ženskami in družinskega nasilja. Nasilje nad ženskami in otroki se v vseh državah članicah EU obravnava kot kaznivo dejanje, žrtve se zaščitijo ter izvajajo prizadevanja za preprečitev takšnega ravnanja. Na ravni EU je program DAPHNE pomembna dolgoročna naložba, usmerjena v preprečevanje in podporo ženskam, ki so žrtve nasilja. Vseeno se je za ratifikacijo konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini in boju proti njima odločila le polovica držav članic EU, saj imajo njihovi državljani čedalje več pomislekov zaradi dvoumnega besedila konvencije in njenih morebitnih negativnih posledic.

S pristopom EU h konvenciji bi bile kršene tako Pogodbe kot tudi temeljne človekove pravice njihovih državljanov, kot sta pravica staršev, da so prvenstveno odgovorni za vzgojo svojih otrok, in pravica do verske svobode. Žal so se v odborih FEMM in LIBE ter njuni poročevalki odločili, da bodo sledili političnemu imperativu v predlogu Komisije. S tem tvegajo, da bo zadevni pravni akt razveljavljen, pa tudi, da se bodo odtujili od evropske javnosti. Zato močno upam, da bo Evropski parlament to poročilo in predlog Komisije z glasovanjem na plenarnem glasovanju zavrnil.

MANJŠINSKO MNENJE

v skladu s členom 52a(4) Poslovnika

Marek Jurek

Pristop Evropske unije h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima ni pravno in vsebinsko upravičen.

Pogodbenice konvencije so države in države imajo na voljo sredstva za ukrepanje proti nasilju v družini; razen tega so države tiste, ki s pomočjo skupine strokovnjakov za ukrepanje proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (GREVIO) zagotavljajo, da druge pogodbenice izpolnjujejo obveznosti, ki izhajajo iz konvencije. V vseh državah članicah Evropske unije je nasilje nad ženskami in nasilje v družini kaznivo dejanje in v vseh državah članicah žrtve nasilja v družini ščiti zakon. Države, ki bi dopuščala takšna kazniva dejanja, sploh ne bi mogle biti članice Evropske unije.

Evropska unija sama nima pravnih sredstev za izvajanje konvencije; razlog za pristop h Konvenciji je lahko le želja, da bi pridobili še eno sredstvo za izvajanje nadzora nad odločitvami držav članic, ki presega pravice, zajamčene v Pogodbah (kar je v nasprotju s samim načelom pravne države).

Glede na to, da je konvencija v več državah članicah naletela na odpor – ne zaradi očitne potrebe po preprečevanju nasilja, temveč zaradi načina, kako naj bi preprečevanje potekalo – pomenijo prizadevanja Unije glede pristopa h konvenciji poseg v legitimne razprave znotraj držav članic (med drugim tudi v najstarejših in največjih državah članicah, kot je Nemčija). Gre torej za izražanje ideološko pogojenih prizadevanj, ki so v nasprotju z načelom pravne države, zlasti pa z načelom prenosa pristojnosti v skladu s členom 5 Pogodbe o Evropski uniji.

MNENJE ODBORA ZA PRAVNE ZADEVE (31.5.2017)

za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbor za pravice žensk in enakost spolov

o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi, s strani Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima
(COM(2016)0109 – 2016/0062(NLE))

Pripravljavec mnenja: Jiří Maštálka

PA_Consent_Interim

POBUDE

Odbor za pravne zadeve poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbor za pravice žensk in enakost spolov kot pristojna odbora, da v svoje poročilo vključita naslednje pobude:

Uvodne izjave

A.  ker je enakost spolov bistvena vrednota in cilj Unije, zapisana v Pogodbah in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, in ker se je Unija obvezala, da jo vključi v vse svoje dejavnosti; ker so pravice žensk človekove pravice in je enakost med spoloma temeljnega pomena za doseganje splošnih ciljev strategije Evropa 2020 glede trajnostne rasti, dostojnega zaposlovanja in socialne vključenosti;

B.  ker je pravica do enakega obravnavanja in nediskriminacije odločilna temeljna pravica, zapisana v Pogodbah;

C.  ker Listina o temeljnih pravicah v členih 1–5 navaja pravico do človekovega dostojanstva, pravico do življenja in pravico do osebne celovitosti ter prepoveduje nečloveško ali ponižujoče ravnanje ter vse oblike suženjstva in prisilnega dela;

D.  ker je obseg nasilja nad ženskami še vedno zelo pereče vprašanje v vsej Uniji kljub dejstvu, da je Unija sprejela odločna stališča[1] o potrebi po odpravi nasilja nad ženskami in je z namenom boja proti temu pojavu organizirala posebne kampanje in lokalne projekte, ter kljub dejstvu, da se z veljavno zakonodajo – na primer na področju zaščite žrtev kaznivih dejanj, spolnega izkoriščanja in spolne zlorabe otrok ter na področju azila in migracij – upoštevajo posebne potrebe žrtev nasilja na podlagi spola;

E.  ker iz študije Agencije Evropske unije za temeljne pravice z naslovom Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava, objavljene leta 2014[2], izhaja, da je nasilje na podlagi spola še vedno zelo razširjen pojav, saj je tretjina vseh žensk v Evropi vsaj enkrat v odraslem življenju izkusila telesno ali spolno nasilje, 20 % mladih žensk (med 18. in 29. letom) je bilo izpostavljenih spolnemu nadlegovanju na spletu, vsaka peta ženska (18 %) je bila žrtev zalezovanja, vsaka dvajseta je bila posiljena, več kot desetina pa jih je bila žrtev spolnega nasilja z neprivolitvijo ali uporabo sile; ker večina incidentov nasilja ni prijavljena uradnim organom;

F.  ker so bili v skladu z oceno evropske dodane vrednosti letni stroški nasilja nad ženskami in nasilja na podlagi spola v Uniji ocenjeni na 228 milijard EUR letno, pri čemer je bilo 45 milijard EUR na leto porabljenih za javne in državne storitve, 24 milijard EUR pa za kritje izgub zaradi slabših gospodarskih rezultatov;

G.  ker je Komisija v svojih strateških prizadevanjih za enakost spolov 2016–2019 poudarila, da je nasilje nad ženskami in nasilje na podlagi spola, ki ogroža zdravje in dobro počutje, poklicno aktivnost, finančno neodvisnost in finančni položaj žensk, eden od ključnih problemov, ki ga je treba odpraviti, da bi dosegli dejansko enakost spolov;

H.  ker je Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija) prvi mednarodni, pravno zavezujoči, podrobni in celoviti instrument na področju preprečevanja nasilja nad ženskami in boja proti njemu na mednarodni ravni, ki pa ne obravnava le nasilja nad ženskami, temveč tudi nad moškimi in otroki, in sicer na podlagi načel preprečevanja, varovanja in podpore, pregona in odprave nasilja nad ženskami in nasilja v družini, opozarja pa na potrebo po integriranih politikah na nacionalni ravni;

I.  ker je Svet v času malteškega predsedovanja pokazal pripravljenost in napredek pri sklenitvi in pristopu Unije h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulske konvencije); ker je zaveza Sveta, Komisije in Parlamenta k ničelni strpnosti do nasilja nad ženskami in deklicami v Valletti 3. februarja 2017 predpogoj za popolno in učinkovito izvajanje konvencije;

J.  ker so Istanbulsko konvencijo podpisale vse države članice, le štirinajst pa jo je do sedaj tudi že ratificiralo;

K.  ker so spolno in reproduktivno zdravje in pravice človekove pravice, katerih kršitve so kršitve pravic žensk in deklet do enakosti, nediskriminacije, dostojanstva in zdravja ter kršitve pravic žensk do svobode in samoodločbe;

L.  ker se po Evropi in svetu povečuje odpor proti zagotavljanju spolnega in reproduktivnega zdravja ter pravic;

M.  ker je nasilje nad ženskami oziroma na podlagi spola nasilno kaznivo dejanje, ki je proti določeni osebi uperjeno zaradi njenega spola, spolne identitete ali spolnega izražanja oziroma osebe določenega spola prizadene nesorazmerno; ker je nasilje na podlagi spola sočasno vzrok in posledica neenakosti med ženskami in moškimi;

Priporočila

(i)  opozarja, da so države članice, institucije, agencije, organi in uradi Unije ter Unija kot celota po Pogodbah in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah dolžni, da enakost spolov jamčijo in spodbujajo, kar jim zlasti nalagajo člena 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), člen 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in člen 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

(ii)  izraža zadovoljstvo, ker je pristop k Istanbulski konvenciji povsem v skladu z večstranskim pristopom Unije k pojavu nasilja na podlagi spola, pa tudi povsem v skladu z bistvom ukrepov, ki se izvajajo v okviru notranjih in zunanjih politik Unije;

(iii)  glede na to, da je nasilje nad ženskami kršitev človekovih pravic in skrajna oblika diskriminacije, poudarja in ponavlja, da sta enakost in nediskriminacija bistvenega pomena za razvoj družbe in bi se morala uporabljati v zakonodaji, praksi, sodni praksi in vsakodnevnem življenju;

(iv)  z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da so ženske in dekleta pogosto izpostavljene hudim oblikam nasilja v družini, pohabljanju spolnih organov, ubojem iz časti, trgovini z ljudmi in z njo povezani prostituciji, spolnemu nadlegovanju, posilstvu, pod prisilo sklenjenim zakonskim zvezam in drugim kaznivim dejanjem, ki pomenijo hudo kršitev človekovih pravic ter njihovega dostojanstva;

(v)  priznava, da nasilje v družini nesorazmerno močno prizadeva ženske, vendar so lahko njegove žrtve tudi moški in otroci, tudi kot njegove priče;

(vi)  izraža zaskrbljenost, ker večina primerov nasilja velja za zasebni problem ter se zato tolerira in ne prijavi uradnim organom, kar kaže, da so potrebni nadaljnji ukrepi, da bi žrtve spodbudili k prijavi teh dejanj in iskanju pomoči, obenem pa zagotovili, da bodo ponudniki storitev lahko zadostili potrebam žrtev ter jih obvestili o njihovih pravicah in oblikah podpore, ki so jim na voljo; opozarja, da je stopnja sodnega pregona za nasilje nad ženskami nesprejemljivo nizka;

(vii)  meni, da bi lahko podpis in sklenitev Istanbulske konvencije prispevala k še dodatni utrditvi pravnega okvira Unije in ukrepov proti nasilju nad ženskami, saj bi bile države članice med seboj bolj usklajene, vloga Unije v mednarodnih forumih pa bi se še okrepila;

(viii)  poziva Svet in Komisijo, naj pospešita potek pogajanj o podpisu in sklenitvi Istanbulske konvencije;

(ix)  poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita, da bo Parlament v skladu s členom 218 PDEU po pristopu EU k Istanbulski konvenciji v celoti vključen v postopek spremljanja te konvencije;

(x)  opozarja, da pristop Unije k Istanbulski konvenciji ne pomeni, da je državam članicam ni treba ratificirati na nacionalni ravni in da jim ni treba poskrbeti za pripravo nacionalnega akcijskega načrta za boj proti nasilju nad ženskami; zato vse države članice poziva, naj zagotovijo, da imajo vzpostavljen nacionalni akcijski načrt za boj proti nasilju nad ženskami, vse države članice, ki konvencije še niso ratificirale, pa poziva, naj to storijo in določbe konvencije v celoti izvajajo;

(xi)  poudarja, da so spolno in reproduktivno zdravje ter pravice temeljne pravice, ki se ne smejo kratiti iz nobenega razloga;

(xii)  ponavlja, da je v skladu s členom 3(2) PDEU Unija izključno pristojna za sklenitev mednarodnega sporazuma, kadar je njegova sklenitev predvidena v zakonodajnem aktu Unije ali je potrebna, da se Uniji omogoči izvajanje njene notranje pristojnosti, zato je pristop Unije k Istanbulski konvenciji v njeni pravni pristojnosti, ki lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe pri zadevah s področja rezidenčnega statusa državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva, vključno z upravičenci do mednarodne zaščite, tudi kar zadeva pravice žrtev kaznivih dejanj;

(xiii)  ponavlja poziv Komisiji, kot je to že storil v resoluciji z dne 25. februarja 2014 s priporočili o boju proti nasilju nad ženskami, naj predloži pravni akt, s katerim bo vzpostavljen usklajen sistem za zbiranje statističnih podatkov in boljši pristop držav članic k preprečevanju ter pregonu vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti in nasilja na podlagi spola ter bo omogočen dostop do pravosodja ob manjših zahtevah;

(xiv)  ugotavlja, da je v predlogu Komisije COM(2016)0109 o sklenitvi Istanbulske konvencije navedeno, da je člen 83(1) PDEU pravna podlaga za ukrepanje proti spolnemu izkoriščanju žensk in otrok; poziva torej Svet, naj aktivira premostitveno klavzulo in v ta namen soglasno sprejme sklep o opredelitvi nasilja nad ženskami in dekleti ter drugih oblik nasilja na podlagi spola kot enega od področij kriminala, ki so našteta v členu 83(1) PDEU;

• [1]  Glej na primer: Sporočilo Komisije COM(2010) 491 final – Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015, http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/HTML/?uri=; CELEX:52010DC0491&from=EN;
  Sklepi Sveta o odpravi nasilja nad ženskami v Evropski uniji, https://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/lsa/113226.pdf;
• [2]  http://fra.europa.eu/en/publication/2014/violence-against-women-eu-wide-survey-main-results-report.

POSTOPEK V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Naslov	Pristop EU h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima
Referenčni dokumenti	COM(2016)0109 – 2016/0062(NLE)
Pristojni odbori	LIBE	FEMM
Pripravljavec/-ka mnenja Datum imenovanja	Jiří Maštálka 4.10.2016
Obravnava v odboru	28.2.2017	23.3.2017
Datum sprejetja	30.5.2017
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	21 0 2
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Max Andersson, Joëlle Bergeron, Marie-Christine Boutonnet, Jean-Marie Cavada, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Rosa Estaràs Ferragut, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Gilles Lebreton, António Marinho e Pinto, Pavel Svoboda, József Szájer, Axel Voss, Tadeusz Zwiefka
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Pascal Durand, Angel Džambazki (Angel Dzhambazki), Evelyne Gebhardt, Virginie Rozière, Kosma Złotowski
Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju	João Pimenta Lopes, Jarosław Wałęsa, Josef Weidenholzer

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

21	+
ALDE GUE/NGL EFDD ENF PPE S&D Verts/ALE	Jean-Marie Cavada, António Marinho e Pinto Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), João Pimenta Lopes Joëlle Bergeron Marie-Christine Boutonnet, Gilles Lebreton Rosa Estaràs Ferragut, Pavel Svoboda, József Szájer, Axel Voss, Jarosław Wałęsa, Tadeusz Zwiefka Mady Delvaux, Evelyne Gebhardt, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Virginie Rozière, Josef Weidenholzer Max Andersson, Pascal Durand

0	-

2	0
ECR	Angel Džambazki (Angel Dzhambazki), Kosma Złotowski

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

POSTOPEK V PRISTOJNEM ODBORU

Naslov	Pristop EU h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima
Referenčni dokumenti	COM(2016)0109 – 2016/0062(NLE)
Pristojni odbori Datum razglasitve na zasedanju	LIBE	FEMM
Odbori, zaprošeni za mnenje Datum razglasitve na zasedanju	JURI
Poročevalec/-ka Datum imenovanja	Christine Revault D’Allonnes Bonnefoy 24.5.2016	Anna Maria Corazza Bildt 24.5.2016
Obravnava v odboru	29.11.2016	27.3.2017	8.6.2017
Datum sprejetja	11.7.2017
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	58 12 4
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Daniela Aiuto, Jan Philipp Albrecht, Maria Arena, Beatriz Becerra Basterrechea, Malin Björk, Vilija Blinkevičiūtė, Michał Boni, Caterina Chinnici, Anna Maria Corazza Bildt, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, André Elissen, Frank Engel, Monika Flašíková Beňová, Kinga Gál, Iratxe García Pérez, Arne Gericke, Ana Gomes, Nathalie Griesbeck, Sylvie Guillaume, Jussi Halla-aho, Anna Hedh, Dietmar Köster, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Barbara Kudrycka, Cécile Kashetu Kyenge, Marju Lauristin, Juan Fernando López Aguilar, Monica Macovei, Florent Marcellesi, Claude Moraes, Angelika Niebler, Maria Noichl, Margot Parker, Soraya Post, Judith Sargentini, Birgit Sippel, Csaba Sógor, Michaela Šojdrová, Jaromír Štětina, Traian Ungureanu, Ernest Urtasun, Bodil Valero, Ángela Vallina, Elissavet Vozemberg-Vrionidi, Jadwiga Wiśniewska, Anna Záborská, Tomáš Zdechovský, Auke Zijlstra
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Izaskun Bilbao Barandica, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Carlos Coelho, Pál Csáky, Stefan Eck, Julie Girling, Marek Jurek, Kostadinka Kuneva, Miltiadis Kirkos (Miltiadis Kyrkos), Jean Lambert, Jeroen Lenaers, Edouard Martin, Morten Helveg Petersen, John Procter, Christine Revault D’Allonnes Bonnefoy, Petri Sarvamaa, Branislav Škripek, Jordi Solé, Axel Voss, Julie Ward, Kristina Winberg
Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Richard Corbett, Josu Juaristi Abaunz, Georg Mayer, Miroslav Mikolášik, Lieve Wierinck
Datum predložitve	19.7.2017

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

58	+
ALDE	Beatriz Becerra Basterrechea, Izaskun Bilbao Barandica, Nathalie Griesbeck, Lieve Wierinck, Morten Helveg Petersen
ECR	Monica Macovei
EFDD	Daniela Aiuto
GUE/NGL	Malin Björk, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Stefan Eck, Josu Juaristi Abaunz, Kostadinka Kuneva, Ángela Vallina
EPP	Michał Boni, Carlos Coelho, Anna Maria Corazza Bildt, Pál Csáky, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Frank Engel, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Barbara Kudrycka, Jeroen Lenaers, Angelika Niebler, Petri Sarvamaa, Jaromír Štětina, Csaba Sógor, Traian Ungureanu, Axel Voss, Elissavet Vozemberg-Vrionidi, Tomáš Zdechovský
S&D	Maria Arena, Vilija Blinkevičiūtė, Caterina Chinnici, Richard Corbett, Monika Flašíková Beňová, Iratxe García Pérez, Ana Gomes, Sylvie Guillaume, Anna Hedh, Cécile Kashetu Kyenge, Miltiadis Kirkos (Miltiadis Kyrkos), Dietmar Köster, Marju Lauristin, Juan Fernando López Aguilar, Edouard Martin, Claude Moraes, Maria Noichl, Soraya Post, Christine Revault D'Allonnes Bonnefoy, Birgit Sippel, Julie Ward
GREENS/ALE	Jan Philipp Albrecht, Jean Lambert, Florent Marcellesi, Judith Sargentini, Jordi Solé, Ernest Urtasun, Bodil Valero

12	-
ECR	Arne Gericke, Jussi Halla-aho, Marek Jurek, Branislav Škripek, Jadwiga Wiśniewska
ENF	André Elissen, Georg Mayer, Auke Zijlstra
EPP	Kinga Gál, Miroslav Mikolášik, Michaela Šojdrová, Anna Záborská

4	0
ECR	Julie Girling, John Procter
EFDD	Margot Parker, Kristina Winberg

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani