Priporočilo Evropskega parlamenta Svetu z dne 20. januarja 2011 o pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo (2010/2268(INI))

P7_TA(2011)0020 A7-0368/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga priporočila Svetu, ki ga je vložila Ana Gomes v imenu skupine S&D o potekajočih pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo (B7-0615/2010),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 15. oktobra 2007 o začetku razprave za okvirni sporazum med EU in Libijo ter sklepov Evropskega sveta z dne 18. in 19. junija ter 29. in 30. oktobra 2009 o politikah, ki zadevajo migracije,

–  ob upoštevanju memoranduma o soglasju, ki sta ga 23. julija 2007 podpisala komisarka Ferrero-Waldner in minister za zunanje zadeve El Obeidi,

–  ob upoštevanju potekajočih pogajanj med EU in Libijo o okvirnem sporazumu,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta HIV za Bengazi, ki se je začel izvajati novembra 2004,

–  ob upoštevanju sedanjega praktičnega sodelovanja med EU in Libijo na področju migracij in agende o sodelovanju na področju migracij, ki sta jo Komisija in Libija podpisali 4. oktobra 2010,

–  ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948,

–  ob upoštevanju Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 in protokola z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev,

–  ob upoštevanju več instrumentov za človekove pravice, ki jih je podpisala Libija, kot so na primer Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (1970), Mednarodni pakt o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah (1970), Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (1968), Konvencija o odpravljanju vseh oblik diskriminacije žensk (1989), Konvencija proti mučenju in drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (1989), Konvencija o otrokovih pravicah (1993) ter Mednarodna konvencija o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin (2004),

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov 62/149 z dne 18. decembra 2007, ki poziva k moratoriju za izvajanje smrtne kazni, in resolucije generalne skupščine Združenih narodov 63/168 z dne 18. decembra 2008, ki poziva k izvajanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov 62/149 iz leta 2007,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah narodov in protokola k listini o ustanovitvi Afriškega sodišča za človekove pravice in pravice ljudstev, ki ju je Libija ratificirala 26. marca 1987 in 19. novembra 2003,

–  ob upoštevanju konvencije Afriške unije iz septembra 1969, ki ureja posebne vidike begunske problematike v Afriki in katere pogodbenica je Libija od 17. julija 1981,

–  ob upoštevanju listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 18. januarja 2007 o smrtni obsodbi zdravstvenega osebja v Libiji(1) in z dne 17. junija 2010 o usmrtitvah v Libiji(2),

–  ob upoštevanju členov 121(3) in 97 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0368/2010),

A.  ker se kljub nadaljevanju avtoritativnega režima in sistematičnega kršenja mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in svoboščinah v Libiji njeni trgovinski in politični odnosi z državami članicami EU širijo, Libija pa igra vlogo tudi kot partnerica EU v sredozemski regiji in Afriki pri številnih vprašanjih glede varnosti in stabilnosti, zlasti vprašanjih migracij, javnega zdravja, razvoja, trgovinskih in gospodarskih odnosov, podnebnih sprememb, oskrbe z energijo in kulturne dediščine,

B.  ker imajo številne države članice EU tesne odnose z Libijo, ki prek državnih gospodarskih družb in bank vlaga finančna sredstva v Evropi, in ker sta Italija in Libija 30. avgusta 2008 podpisali sporazum o prijateljstvu, ki ureja odnose na različnih področjih, med drugim tudi sodelovanje pri urejanju migracij ter finančno odškodnino za vojno in kolonializem; ker je italijanski parlament 9. novembra 2010 zahteval, naj vlada to pogodbo ponovno pregleda,

C.   ker okvirni sporazum med EU in Libijo, o katerem sedaj potekajo pogajanja, zajema številna področja, od krepitve političnega dialoga do obvladovanja migracij, razvoja trgovinskih in gospodarskih odnosov, varnosti oskrbe z energijo ter boljšega sodelovanja v različnih sektorjih, ker naj bi okvirni sporazum ponudil priložnost za okrepitev političnega dialoga med Libijo in EU,

D.  ker so spoštovanje človekovih pravic, demokracija in pravna država, pa tudi nasprotovanje smrtni kazni, temeljna načela EU; ker je Parlament trdno zavezan splošni ukinitvi smrtne kazni in je večkrat pozival k preklicu smrtne kazni in izpustitvi petih bolgarskih medicinskih sester in palestinskega zdravnika, ki so bili v Libiji zaprti več let, ter obsoja usmrtitve Libijcev in državljanov drugih držav v Libiji,

E.   ker je Libija ratificirala konvencijo Afriške unije, ki ureja posebne vidike begunske problematike v Afriki, v 8. členu katere je poudarjeno, da naj bo konvencija učinkovita dopolnitev Konvencije Združenih narodov o beguncih iz leta 1951 v Afriki in da države podpisnice sodelujejo z Visokim komisarjem Združenih narodov za begunce; ker Libija ni ratificirala Konvencije Združenih narodov o beguncih iz leta 1951, ki je edina mednarodna konvencija s celostno opredelitvijo pojma begunstva in ki jo spremljajo zavezujoči varnostni ukrepi in poseben mehanizem nadzora, ki ga izvaja Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce,

F.  ker veliko dokazov kaže, da je v Libiji razširjena diskriminacija delavcev migrantov zaradi njihove narodnosti, zlasti rasno preganjanje afriških delavcev migrantov, in ker je Evropski parlament zelo zaskrbljen zaradi poročil o spolnem nasilju nad ženskami,

G.   ker člen 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah prepoveduje vsako odstranitev, izgon ali izročitev ljudi državi, v kateri obstaja zanje resna nevarnost, da bodo podvrženi smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju,

H.   ker je bila Libija 13. maja 2010 izvoljena v Svet Združenih narodov za človekove pravice in je ratificirala več instrumentov za človekove pravice in ker ima zaradi tega določene mednarodne pravne obveznosti glede spoštovanja človekovih pravic, vendar pa doslej ni sprejela konkretnih ukrepov za izboljšanje položaja človekovih pravic in začetek resničnega sodelovanja z organi Združenih narodov za posebne postopke in izvajanje pogodb; ker so človekove pravice nedeljive in ker Libijci in tujci v Libiji kljub temu, da uživajo nekatere ekonomske in socialne ugodnosti zaradi državne razdelitve nacionalnega dohodka, ne uživajo večine državljanskih in političnih pravic, in sicer svobode izražanja, zbiranja in združevanja, pravice do poštenega sojenja, delovnopravnih pravic, pravic žensk in svobodnih volitev, in ker so pogosti primeri samovoljnega pridržanja, mučenja, neprostovoljnih izginotij in diskriminacije, zlasti migrantov,

I.   ker uresničevanje državnih pooblastil v Libiji ne temeljni na vladavini prava ali demokratični odgovornosti ter vodi v samovoljno in nepredvidljivo obnašanje v zvezi s tujci in tujimi interesi, kot se je na primer nedavno zgodilo švicarskemu poslovnežu in tujcem, ki so bili usmrčeni zaradi običajnih kaznivih dejanj in katerih identiteta ni bila razkrita,

1.  v okviru potekajočih pogajanj o okvirnem sporazumu naslavlja na Svet naslednja priporočila:

2.  naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu ter v vednost Komisiji in vladam držav članic Evropske unije.

(1) UL C 244E, 18.10.2007, str. 208. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0246.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. januarja 2011 o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi

P7_TA(2011)0021 RC-B7-0039/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti resolucije s 15. novembra 2007 o resnih dogodkih, ki ogrožajo obstoj krščanskih in drugih verskih skupnosti(1), z 21. januarja 2010 o napadih na krščanske skupnosti(2), z dne 6. maja 2010 o množičnih grozodejstvih v nigerijskem mestu Jos(3), z dne 20. maja 2010 o verski svobodi v Pakistanu(4) in z dne 25. novembra 2010 o Iraku: smrtna kazen (zlasti primer Tarika Aziza) in napadi na krščanske skupnosti(5),

–  ob upoštevanju letnih poročil o stanju človekovih pravic po svetu, zlasti svoje resolucije s 16. decembra 2010 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu v letu 2009 in politiki Evropske unije na tem področju(6),

–  ob upoštevanju člena 18 splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju člena 18 mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981,

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca OZN o svobodi veroizpovedi ali prepričanja, zlasti njenih poročil z 29. decembra 2009, 16. februarja 2010 in 29. julija 2010,

–  ob upoštevanju člena 9 evropske konvencije o človekovih pravicah iz leta 1950,

–  ob upoštevanju člena 10 listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 3(5) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju člena 17 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju izjave predstavnice Catherine Ashton, visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednice Komisije, po napadu na vernike pri koptski cerkvi v Aleksandriji v Egiptu 1. januarja 2011,

–  ob upoštevanju izjave predsednika Evropskega parlamenta Jerzyja Buzeka o smrtonosni eksploziji v egiptovski cerkvi 1. januarja 2011,

–  ob upoštevanju člena 110(4) svojega poslovnika,

A.  ker je Evropska unija večkrat izrazila zavezanost svobodi veroizpovedi, vesti in misli ter poudarila, da so jo vlade dolžne zagotoviti po vsem svetu; ker je razvoj človekovih pravic, demokracije in državljanskih svoboščin skupni temelj, na katerem Evropska unija gradi odnose s tretjimi državami in ki ga v sporazumih med EU in tretjimi državami določa klavzula o demokraciji,

B.  ker je v členu 18 mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah zapisano, da ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ker ta pravica vključuje svobodo, po kateri lahko vsakdo sam izbere ali sprejme veroizpoved ali prepričanje, svobodo, po kateri lahko posameznik sam ali skupaj z drugimi ter javno ali zasebno izraža svojo veroizpoved ali prepričanje z bogoslužjem, obredi, običaji in poučevanjem,

C.  ker svoboda misli, vesti in veroizpovedi velja za pripadnike vere, a tudi za ateiste, agnostike in nevernike,

D.  ker se je število napadov na krščanske skupnosti po svetu leta 2010 povečalo, povečalo pa se je tudi število sojenj in obsodb na smrt zaradi bogoskrunstva, katerih pogoste žrtve so ženske; ker statistika o svobodi veroizpovedi zadnjih let kaže na to, da je večina dejanj verskega nasilja uperjena proti kristjanom, kakor je navedeno v poročilu o svobodi veroizpovedi v svetu za leto 2009, ki ga je pripravila organizacija Aid to the Church in Need; ker je položaj krščanskih skupnosti v nekaterih primerih tako slab, da je ogrožen njihov nadaljnji obstoj – če bodo izginile, bo to pomenilo izgubo pomembnega dela verske raznolikosti v teh državah,

E.  ker so bila v krvavih napadih, uperjenih zoper krščansko skupnost, 11. januarja 2011 spet odvzeta nedolžna življenja; ker je bilo 24. decembra 2010 napadenih več cerkev v mestu Maiduguri, 25. decembra 2010 pa se je zgodil bombni napad na nigerijsko mesto Jos, v katerem je umrlo 38 civilistov, na ducate pa je bilo ranjenih; ker so 21. decembra 2010 v kraju Turu v Nigeriji z meči in mačetami oboroženi moški napadli skupino lokalnih vaščanov, pripadnikov krščanske skupnosti, pri čemer so tri ubili, dva pa ranili; ker je bilo 3. decembra 2010 sedem kristjanov, med katerimi so bile ženske in otroci, najdenih mrtvih, medtem ko so bili v napadu v nigerijskem mestu Jos štirje ranjeni,

F.  ker sta umor guvernerja province Pandžab Salmana Tasirja 4. januarja 2011 in primer Asie Norin v Pakistanu izzvala proteste mednarodne skupnosti,

G.  ker so bili v terorističnem napadu na koptske kristjane 1. januarja 2011 v Aleksandriji ubiti in ranjeni nedolžni civilisti,

H.  ker sta bila med enajstimi ranjenci, ki jih je povzročila bomba, ki je 25. decembra 2010 eksplodirala v kapeli v mestu Sulu na Filipinih, tudi duhovnik in devetletna deklica,

I.  ker je bila božična maša v vaseh Rizokarpaso in Aja Triada na severnem delu Cipra 25. decembra 2010 nasilno prekinjena,

J.  ker so 30. decembra 2010 napadi džihadskih teroristov na asirske krščanske družine v obliki serije bombnih napadov na krščanske domove v Bagdadu v Iraku povzročili najmanj 2 mrtva in 14 ranjenih; ker je 27. decembra 2010 v Dudžajlu v Iraku obcestna bomba povzročila smrt asirske kristjanke in ranila njenega moža; ker sta bila 22. novembra 2010 v Mosulu ubita dva iraška kristjana; ker so bili 10. novembra 2010 v Bagdadu v vrsti napadov, katerih tarče so bila območja s krščanskimi prebivalci, ubiti nedolžni civilisti; ker je v pokolu 1. novembra 2010 v sirski katoliški cerkvi odrešitve v Bagadadu umrlo 52 ljudi, med katerimi so bile ženske in otroci,

K.  ker je iranska vlada poostrila svojo kampanjo zoper kristjane v islamski republiki, saj jih je bilo v zadnjem mesecu aretiranih več kot sto, številni pa so bili prisiljeni zapustiti državo ali se soočiti z obtožbo v kazenskem postopku in morebitno obsodbo na smrt,

L.  ker se tudi v Vietnamu grobo zatirajo dejavnosti katoliške cerkve in drugih verskih skupnosti, kakor dokazujejo hude razmere, s katerimi se spopadajo vietnamske gorske skupnosti („motagnards“); ker lahko pozdravimo dejstvo, da si je vietnamski režim premislil glede očeta Ngujena Van Lija, kar je privedlo do njegove izpustitve,

M.  ker so napadi nasilnih islamskih skrajnežev tudi napadi na obstoječi režim zadevnih držav s ciljem povzročiti nered in začeti državljansko vojno med različnimi verskimi skupinami,

N.  ker se tudi v Evropi, tako kot drugod po svetu, dogajajo primeri kršitve svobode veroizpovedi, napadi na pripadnike verskih manjšin na podlagi njihovega verovanja in na veroizpovedi temelječa diskriminacija,

O.  ker je medskupnostni dialog ključnega pomena za spodbujanje miru in vzajemnega razumevanja med ljudmi,

1.  obsoja nedavne napade na krščanske skupnosti v različnih državah in izraža svojo solidarnost družinam žrtev; izraža svojo globoko zaskrbljenost zaradi širitve nestrpnosti, zatiranja in nasilnih dogodkov, uperjenih zoper krščanske skupnosti, zlasti v afriških in azijskih državah ter državah Bližnjega vzhoda;

2.  pozdravlja prizadevanja oblasti zadevnih držav, da se dožene identiteta avtorjev in materialnih izvršiteljev napadov na krščanske skupnosti; poziva vlade, naj zagotovijo, da se bodo storilci teh kaznivih dejanj in vse osebe, odgovorne za napade, pa tudi za druga nasilna dejanja zoper kristjane ali druge verske ali druge manjšine, preganjali in se jim bo pravično sodilo;

3.  obsoja vsako nasilje zoper kristjane in druge verske skupnosti, pa tudi vsako diskriminacijo in netolerantnost, ki temelji na veroizpovedi in prepričanju, zoper vernike, verske odpadnike in neverne osebe; ponovno poudarja, da je pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi temeljna človekova pravica;

4.  je zaskrbljen zaradi izgona kristjanov iz številnih držav, zlasti držav Bližnjega vzhoda, v zadnjih letih;

5.  izraža svojo zaskrbljenost zaradi dejstva, da se pakistanski zakon o bogoskrunstvu, kateremu se je javno upiral pokojni guverner Salman Tasir, še vedno uporablja za preganjanje vernikov različnih veroizpovedi, vključno s kristjani, kot so Asia Norin, kristjanka, mati petih otrok, ki je obsojena na smrt, in zaradi dejstva, da morilec guvernerja Salmana Tasirja v velikem delu pakistanske družbe velja za junaka;

6.  pozdravlja odziv egipčanske javnosti, ki je strogo obsodila teroristično dejanje in hitro doumela, da je bil napad načrtovan tako, da bi oslabil globoke tradicionalne vezi med kristjani in muslimani v Egiptu; pozdravlja skupne demonstracije koptskih kristjanov in muslimanov zoper napade v Egiptu; pozdravlja tudi dejstvo, da so egiptovski predsednik Hosni Mubarak, veliki šejk Al Azarja in veliki egiptovski mufti javno obsodili napad;

7.  obsoja dejstvo, da so turške oblasti božično mašo za 300 kristjanov, ki so še na severnem delu Cipra, nasilno prekinile;

8.  izraža svojo hudo zaskrbljenost zaradi dejstva, da storilci terorističnih dejanj na različnih območjih na svetu zlorabljajo religijo; obsoja instrumentalizacijo religije v različnih političnih konfliktih;

9.  poziva oblasti v državah, ki imajo zaskrbljujoče visoko število napadov na pripadnike drugih veroizpovedi, da prevzamejo odgovornost za to, da se zagotovijo normalni in javni verski obredi za vse veroizpovedi, da povečajo prizadevanja za zanesljivo in učinkovitost zaščito veroizpovedi v njihovih državah in da zagotovijo osebno varnost in fizično celovitost pripadnikov veroizpovedi v državi ter tako izpolnijo obveznosti, ki so jih že sprejele na mednarodnem prizorišču;

10.  ponovno poudarja, da je spoštovanje človekovih pravic in civilnih svoboščin, vključno s svobodo veroizpovedi ali verovanja, temeljno načelo in cilj Evropske unije ter skupna osnova za njene odnose s tretjimi državami;

11.  poziva Svet, Komisijo in visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Evropske komisije, naj bodo v sporazumih s tretjimi državami, pri sodelovanju z njimi in v poročilih o človekovih pravicah še posebej pozorni na vprašanje svobode veroizpovedi in položaj verskih skupnosti, vključno s kristjani;

12.  poziva prihodnji Svet za zunanje zadeve, naj 31. januarja 2011 razpravlja o vprašanju preganjanja kristjanov ter spoštovanja svobode veroizpovedi ali verovanja, kar bi moralo spodbuditi konkretne rezultate, zlasti kar zadeva sredstva, ki bi se lahko uporabila za nudenje varnosti in zaščite ogroženim krščanskim skupnostim povsod po svetu;

13.  poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Evropske komisije, da nemudoma vzpostavi strategijo EU o izvrševanju človekove pravice do svobode veroizpovedi, vključno s seznamom ukrepov zoper države, ki zavestno ne ščitijo drugih veroizpovedi;

14.  poziva visoko predstavnico, naj ob upoštevanju nedavnih dogodkov in vse večje potrebe po analizi in razumevanju razvoja kulturnih in verskih dogodkov v mednarodnih odnosih in sodobnih družbah znotraj direktorata za človekove pravice Evropske službe za zunanje delovanje razvije stalne zmogljivosti za nadzor vladnih in družbenih omejitev svobode veroizpovedi in povezanih pravic in naj vsako leto poroča Parlamentu;

15.  poziva Svet, Komisijo, visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Evropske komisije in Parlament, naj v svoje letno poročilo o človekovih pravicah vključijo poglavje o svobodi veroizpovedi;

16.  poziva institucije EU, naj ravnajo v skladu z obveznostjo iz člena 17 PDEU, da ohranijo odprt, pregleden in reden dialog s cerkvami ter verskimi, filozofskimi in neverskimi organizacijami, da se zagotovi, da bo vprašanje preganjanja kristjanov in drugih verskih skupnosti prednostno vprašanje, o katerem se bo sistematično razpravljalo;

17.  poziva vodstva vseh verskih skupnosti v Evropi, naj na podlagi enakega spoštovanja vseh veroizpovedi obsodijo napade na krščanske skupnosti in druge verske skupine;

18.  ponovno izraža podporo vsem pobudam, katerih cilj je spodbujanje dialoga in vzajemnega spoštovanja med verskimi in drugimi skupnostmi; poziva vse verske oblasti, naj spodbujajo strpnost ter ukrepajo proti sovraštvu ter nasilni in ekstremistični radikalizaciji;

19.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednii Evropske komisije, parlamentom in vladam držav članic, parlamentu in vladi Egipta, parlamentu in vladi Irana, parlamentu in vladi Iraka, parlamentu in vladi Nigerije, parlamentu in vladi Pakistana, parlamentu in vladi Filipinov, parlamentu in vladi Vietnama in Organizaciji islamske konference.

(1) UL C 282 E, 6.11.2008, str. 474. (2) UL C 305 E, 11.11.2010, str. 7. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0157. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0194. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0448. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0489.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. januarja 2011 o razmerah v Belorusiji

P7_TA(2011)0022 RC-B7-0044/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Belorusiji, zlasti resolucije z dne 17. decembra 2009(1),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta št. 2010/639/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti nekaterim uradnikom Belorusije(2), s katerim so bili omejevalni ukrepi podaljšani, nekateri ukrepi pa odloženi do 31. oktobra 2011,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 25. oktobra 2010,

–  ob upoštevanju izjave o predhodnih in sklepnih ugotovitvah o predsedniških volitvah v Belorusiji, ki sta jo podala urad OVSE za demokratične institucije in človekove pravice (OVSE/ODIHR) in parlamentarna skupščina OVSE 20. decembra 2010,

–  ob upoštevanju člena 110 svojega poslovnika,

A.  ker praška deklaracija, sprejeta na vrhu vzhodnega partnerstva, ponavlja zaveze do načel mednarodnega prava in temeljnih pravic, ki jih je sprejela tudi Belorusija, vključno z demokracijo, pravno državo in spoštovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

B.  ker je Svet 25. oktobra 2010 pozval beloruske oblasti, naj zagotovijo, da bodo (predsedniške) volitve potekale skladno z mednarodnimi normami in standardi za demokratične volitve in z zavezami Belorusije v svetu OVSE in ZN,

C.  ker se je Belorusija zavezala, da bo upoštevala priporočila OVSE in urada OVSE za demokratične ustanove in človekove pravice (ODIHR) glede izboljšanja njene volilne zakonodaje, da bi bila usklajena z mednarodnimi standardi za demokratične volitve, ter da se bo glede predlaganih sprememb posvetovala z OVSE; ker je beloruski državni zbor sprejel reformo volilnega zakonika, ne da bi se poprej posvetoval z OVSE,

D.  ker je Svet znova izkazal pripravljenost za poglobitev odnosov z Belorusijo, če bo dosegla dodaten napredek na področju demokracije, človekovih pravic in pravne države, in ji ponudil pomoč pri doseganju teh ciljev; če bi Belorusija pokazala napredek na teh področjih, bi bil Svet pripravljen sprejeti ukrepe za nadgradnjo pogodbenih odnosov z Belorusijo,

E.  ker se je Svet po oceni razvoja dogodkov v Belorusiji odločil, da podaljša omejitvene ukrepe proti nekaterim beloruskim uradnikom, hkrati pa začasno opusti izvajanje omejevanja potovanj v EU, in sicer oboje do 31. oktobra 2011,

F.  ker je glede na izjavo o predhodnih in sklepnih ugotovitvah o predsedniških volitvah v Belorusiji, ki sta jo podala urad OVSE za demokratične institucije in človekove pravice (OVSE/ODIHR) in parlamentarna skupščina OVSE, v predvolilnem času prišlo do nekaterih izboljšav, ki pa so jih kmalu zasenčile hude nepravilnosti na dan volitev in nasilje, ki je izbruhnilo v noči 19. decembra 2010,

G.  ker je bilo zaradi sodelovanja na demonstracijah 19. decembra 2010 v Minsku pridržanih 700 oseb, od katerih je bila večina izpuščena po tem, ko je prestala kratko upravno kazen, 24 aktivistov in novinarjev, vključno s šestimi predsedniškimi kandidati, pa je bilo obtoženih organiziranja množičnih neredov, ki so jih spremljali siloviti napadi in oborožen odpor, zaradi česar bi bili lahko obsojeni tudi na 15 let zapora; ker bo morebiti kmalu obtoženih še 14 oseb,

H.  ker je policija zatrla demonstracije 19. decembra 2010, organi pregona pa so sprejeli dodatne ukrepe zoper demokratično opozicijo, svobodne medije in aktiviste civilne družbe, vse to pa so obsodili predsednik Evropskega parlamenta, visoka predstavnica Unije in generalni sekretar ZN,

I.  ker so odvetniki, ki zastopajo demonstrante, politično opozicijo ali njihove družine, izpostavljeni grožnji, da bodo izgubili licenco ali da bodo izključeni iz odvetniške zbornice,

1.  meni, da skladno s prvimi ugotovitvami generalne skupščine OVSE in urada za demokratične institucije in človekove pravice pri OVSE, volitve z 19. decembra 2010 niso izpolnile mednarodnih standardov, ki veljajo za svobodne, poštene in pregledne volitve; je prepričan, da pomenijo te volitve še eno neizkoriščeno priložnost za prehod Belorusije v demokracijo, ter glede na številne in hude nepravilnosti, o katerih poroča urad za demokratične institucije in človekove pravice pri OVSE, poziva k izvedbi novih volitev v svobodnih in demokratičnih razmerah, skladnih s standardi OVSE;

2.  obsoja brutalno silo, ki so jo pripadniki policije in služb KGB uporabili proti protestnikom na dan volitev, in izraža ogorčenje zlasti nad nasilnim napadom na g. Nakljajeva, saj gre v obeh primerih za hudo kršenje temeljnih demokratičnih načel, kot sta pravica do zbiranja in svoboda izražanja, ter človekovih pravic; izraža zaskrbljenost zaradi poskusov beloruskih oblasti, da bi dali v državni pripor Danila Sanikova, triletnega sina predsedniškega kandidata Andreja Sanikova in raziskovalne novinarke Irine Halip, ki sta v zaporu od dneva volitev 19. decembra 2010; je posebej zaskrbljen glede zdravstvenega stanja Nikolaja Statkeviča, ki že 31 dni gladovno stavka;

3.  močno obsoja aretacijo in pridržanje miroljubnih protestnikov, večine predsedniških kandidatov (npr. Vladimirja Nekljajeva, Andreja Sanikova, Nikolaja Statkeviča in Alekseja Mihaleviča), voditeljev demokratične opozicije (npr. Pavla Sevjarinca, Anatolija Lebedka) in velikega števila aktivistov civilne družbe, novinarjev, učiteljev in študentov, ki jim grozi do 15 let zaporne kazni; poziva, naj se pod okriljem OVSE opravi neodvisna in nepristranska mednarodna raziskava teh dogodkov; poziva, naj se nemudoma umaknejo politično motivirane obtožbe;

4.  obsoja zatiranje in poziva beloruske oblasti, naj nemudoma prenehajo vse oblike nadlegovanja, ustrahovanja ali groženj aktivistom civilne družbe, vključno z racijami, preiskavami in zaplembami materiala v zasebnih bivališčih, sedežih neodvisnih medijev ter uradih organizacij civilne družbe, pa izključitve z univerz in odpuščanje z delovnih mest;

5.  zahteva takojšnjo in brezpogojno izpustitev vseh, ki so bili priprti na volilni dan in po njem, vključno z zaporniki iz vesti, ki jih priznava Amnesty International; poziva beloruske oblasti, naj priprtim omogočijo neoviran stik z družinskimi člani, pravno pomoč in zdravniško oskrbo;

6.  obžaluje odločitev beloruskih oblasti, da odpovedo misijo urada OVSE v Belorusiji, ter jih poziva, naj to odločitev prekličejo;

7.  obsoja blokado številnih zelo obiskanih spletnih strani, med drugimi družabnih omrežij in spletnih strani opozicije na dan volitev v Belorusiji; poudarja, da veljavna beloruska zakonodaja o medijih ni v skladu z mednarodnimi standardi, zato beloruske oblasti poziva, naj jo revidirajo in dopolnijo;

8.  poziva Svet, Komisijo in visoko predstavnico EU, naj preučijo politiko EU do Belorusije ter razmislijo tudi o usmerjenih ekonomskih sankcijah in zamrznitvi vse makrofinančne pomoči, ki jo zagotavljajo posojila Mednarodnega denarnega sklada ter posojila v okviru programov Evropske investicijske banke in Evropske banke za obnovo in razvoj; poudarja, da je treba spremeniti smernice evropske sosedske politike in preusmeriti nacionalno pomoč, namenjeno Belorusiji, da bi zagotovili ustrezno podporo civilni družbi; poudarja pomen učinkovite uporabe evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice;

9.  poziva Komisijo, naj z vsemi finančnimi in političnimi sredstvi podpre prizadevanja beloruske civilne družbe, neodvisnih medijev (vključno s TV Belsat, Evropskim radiom za Belorusijo, Radiom Racija in drugimi) in nevladnih organizacij v Belorusiji, za spodbujanje demokracije in nasprotovanje režimu; meni, da je nujno pospešiti in olajšati odnose beloruskih nevladnih organizacij z mednarodno skupnostjo nevladnih organizacij; Komisijo tudi poziva, naj prekine sedanje sodelovanje in ukine pomoč beloruskim medijem v državni lasti; istočasno bi morala Komisija financirati ponatis in distribucijo poezij Vladimirja Nekljajeva, ki so jih beloruske oblasti pred nedavnim zasegle in zažgale;

10.  poziva Komisijo, naj oblikuje mehanizem za registracijo nevladnih organizacij, ki se v Belorusiji ne morejo registrirati iz političnih razlogov, da bodo lahko imele koristi od programov EU;

11.  nujno poziva Komisijo, naj še naprej dodeljuje finančno pomoč Evropski univerzi za humanistične študije v Vilni (Litva) ter jo še poveča, poveča pa naj tudi število štipendij za beloruske študente, ki so zaradi svojih državljanskih dejavnosti zatirani in izključeni z univerz, ter naj prispeva k donatorski konferenci, ki bo pod naslovom Solidarnost z Belorusijo potekala 2. februarja 2010 v Varšavi, ter naslednji konferenci v Vilni (3. in 4. februarja 2011);

12.  poziva Svet, Komisijo in visoko predstavnico EU, naj nemudoma ponovno uvedejo prepoved izdaje vizumov in zamrznitev premoženja za vodilne predstavnike beloruskih oblasti in naj ta ukrepa razširijo na državne uradnike, člane sodstva in varnostne uradnike, ki bi utegnili biti odgovorni za ponarejanje glasov, brutalno nasilje po volitvah in aretacije članov opozicije; poudarja, da morajo ostati sankcije v veljavi vsaj do takrat, ko bodo izpuščeni in kazni oproščeni vsi politični zaporniki in pridržane osebe; pozdravlja dober zgled poljske vlade , ki je uvedla omejitve za potovanja predstavnikov režima iz Minska, hkrati pa poenostavila dostop v EU za beloruske državljane;

13.  poziva Svet, naj preuči možnost, da bi začasno preklicali sodelovanje Belorusije pri dejavnosti vzhodnega partnerstva najpozneje na vrhunskem srečanju vzhodnega partnerstva v Budimpešti, če ne bo sprejemljivega pojasnila in opaznih izboljšav glede razmer v Belorusiji; ta preklic ne bo veljal za nevladne organizacije in civilno družbo;

14.  poziva Komisijo in Svet, naj pospešita delo v zvezi s smernicami pogajanj o sporazumih o ponovnem sprejemu in poenostavitvi vizumskega režima, kamor sodijo tudi cenovno sprejemljive vizumske takse, da bi spodbudili stike med ljudmi;

15.  pričakuje, da države članice EU ne bodo oslabile ukrepov EU z dvostranskimi pobudami z beloruskim režimom, saj bi to spodkopalo verodostojnost in učinkovitost evropske zunanje politike;

16.  meni, da v Belorusiji ne bi smeli organizirati športnih dogodkov, kot je svetovno prvenstvo v hokeju na ledu, predvideno za leto 2014, dokler so v državi politični zaporniki;

17.  obžaluje odločitev Ruske federacije, da prizna volitve in pojasnilo, da so bili protesti notranja zadeva; priporoča, naj Evropska komisija začne dialog, posvetovanja in politično usklajevanje s sosedskimi državami Belorusije, ki niso članice EU in so tradicionalno v posebnih odnosih s to državo ter so tudi partnerice EU, namreč Rusija in Ukrajina, da bi čim bolj izboljšala učinkovitost politike EU do Belorusije in sodelovala z ustrezno uravnoteženim odzivom na demokratični primanjkljaj in kršitve človekovih pravic v Belorusiji, pri čemer bi bilo treba preprečiti njeno mednarodno osamitev;

18.  naroči predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici EU, državam članicam EU, predsedniku, vladi in parlamentu Belorusije ter parlamentarnim skupščinam Sveta Evrope in OVSE.

(1) UL C 286 E, 22.10.2010, str. 16. (2) UL L 280, 26.10.2010, str. 18.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. januarja 2011 o poročilu o politiki konkurence za leto 2009 (2010/2137(INI))

P7_TA(2011)0023 A7-0374/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Poročila Komisije o politiki konkurence za leto 2009 (KOM(2010)0282) ter delovnega dokumenta služb Komisije, ki spremlja poročilo Komisije o politiki konkurence za leto 2009 (SEC(2010)0666),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe(1),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah)(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. oktobra 2008 o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi s finančnimi institucijami v okviru trenutne svetovne finančne krize(3) (sporočilo o bančništvu),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. decembra 2008 o dokapitalizacija finančnih institucij v trenutni finančni krizi: omejitev pomoči na najmanjšo potrebno in zaščitni ukrepi za preprečevanje neupravičenega izkrivljanja konkurence(4) (sporočilo o dokapitalizaciji),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2009 o obravnavanju oslabljenih sredstev v bančnem sektorju Skupnosti(5) (sporočilo o oslabljenih sredstvih),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. julija 2009 o ponovni vzpostavitvi uspešnega poslovanja in oceni ukrepov prestrukturiranja v finančnem sektorju v sedanji krizi na podlagi pravil o državni pomoči(6) ( sporočilo o prestrukturiranju); ta zadnja štiri sporočila bodo v nadaljevanju navedena skupaj kot „štiri sporočila za finančni sektor“,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. decembra 2008 o začasnem okviru Skupnosti za ukrepe državne pomoči v podporo dostopa do sredstev v trenutni finančni in gospodarski krizi(7) (začasni okvir),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z 9. februarja 2009 „Navodila glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena 82 Pogodbe ES za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj(8)“,

–  ob upoštevanju obvestila Komisije o kodeksu najboljše prakse pri izvajanju nadzornih postopkov glede državne pomoči(9), obvestila Komisije o poenostavljenem postopku obravnave nekaterih vrst državnih pomoči(10) in obvestila Komisije o izvrševanju zakonodaje o državni pomoči na nacionalnih sodiščih(11) (sveženj za poenostavitev),

–  ob upoštevanju smernic Komisije o državni pomoči za varstvo okolja(12),

–  ob upoštevanju statističnega pregleda državnih pomoči za pomlad 2009 (KOM(2009)0164), jesen 2009 (KOM(2009)0661) in pomlad 2010 (KOM(2010)0255),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2009 o poročilih o politiki konkurence za leti 2006 in 2007(13) ter z dne 9. marca 2010 o poročilu o politiki konkurence za leto 2008(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. marca 2009 o cenah hrane v Evropi(15),

–  ob upoštevanju izjave Parlamenta z dne 19. februarja 2008 o preiskavi in odpravi zlorabe moči velikih supermarketov, delujočih v Evropski uniji(16),

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za promet in turizem (A7-0374/2010),

A.  ker so izredne okoliščine finančne in gospodarske krize v zadnjih dveh letih zahtevale izredne ukrepe; ker prizadevanja Komisije pomagajo stabilizirati finančne trge, hkrati pa varujejo celovitost enotnega trga,

B.  ker je v kriznem času za pravilno delovanje trgov bistveno zagotoviti finančno stabilnost, obnoviti pretok posojil in prenoviti finančni sistem, ker pa bi se morala pravila o konkurenci uporabljati prožno, a strogo,

C.  ker bi protekcionizem in neizvrševanje pravil o konkurenci krizo samo poglobila in podaljšala,

D.  ker je politika konkurence ključno orodje za zagotavljanje dinamičnega, učinkovitega in inovativnega notranjega trga EU in njene konkurenčnosti na globalni ravni, pa tudi za premagovanje finančne krize,

E.  ker lahko vse večji proračunski primanjkljaj in povečan javni dolg v številnih državah članicah za celo leta upočasnita oživljanje gospodarstva in gospodarsko rast,

F.  ker so vlade držav članic kot odziv na finančno krizo podelile zajeten znesek državne pomoči, na primer v obliki jamstvenih shem in shem dokapitalizacije ter dopolnilnih oblik likvidnostne podpore o financiranju bank, ker so ti ukrepi bankam zagotovili precejšen vir financiranja in jih zavarovali pred tveganji, s katerimi se finančni sektor običajno sooča,

G.  ker empirične analize kažejo, da je sprožila državna pomoč številne učinke in izkrivljenja, kot je na primer zmanjšanje obsega zasebnih obveznic, kar pa je treba upoštevati pri tehtanju možnosti, ali naj se podaljša pomoč ali ta hip veljavna izjemna pravila,

H.  ker je davčno upravljanje pomemben dejavnik za ohranjanje ugodnih konkurenčnih pogojev in za spodbujanje delovanja notranjega trga,

I.  ker je konkurenca v energetskem sektorju, kmetijski proizvodnji in drugih sektorjih še vedno nepopolna,

J.  ker je uspešen razvoj malih in srednjih podjetij v pogojih svobodne konkurence eden od najnujnejših pogojev za učinkovito premagovanje finančne krize,

Splošne opombe

1.  pozdravlja poročilo o politiki konkurence za leto 2009;

2.  z veseljem ugotavlja, da se je Komisija hitro odzvala na krizo; čestita ji za učinkovito uporabo ukrepov politike konkurence v teh izrednih okoliščinah;

3.  še naprej podpira dejavnejšo vlogo Parlamenta pri oblikovanju politike konkurence z uvedbo sozakonodajne vloge; želi biti redno obveščen o vseh pobudah s tega področja;

4.  ponovno poziva Komisijo, naj kot edini pristojni organ za konkurenco za EU Parlamentu podrobno in vsako leto poroča, kako je ukrepala po njegovih priporočilih, ter pojasni razloge za vsako odstopanje od njih; ugotavlja, da je odziv Komisije na poročilo Parlamenta o konkurenci za leto 2008 zgolj povzetek sprejetih ukrepov in ne omogoča vpogleda v učinkovitost ukrepov;

5.  poudarja, da je evropska politika konkurence, ki temelji na načelih odprtih trgov in enakih konkurenčnih pogojih v vseh sektorjih, temelj za uspešen notranji trg in osnovni pogoj za ustvarjanje trajnostnih delovnih mest, temelječih na znanju;

6.  poudarja, da je pozival k skladnosti med vsemi politikami EU in prednostnimi nalogami, opredeljenimi v strategiji EU 2020 za rast in delovna mesta; opozarja, da je to še posebej pomembno za politiko konkurence;

7.  poudarja pomen storitev splošnega interesa za zadovoljevanje temeljnih potreb javnosti; poziva Komisijo, naj pri dokončanju svojega dela o uporabi pravil o konkurenci za storitve splošnega gospodarskega interesa upošteva okvir, ki ga zagotavlja lizbonska pogodba, ter naj tesno sodeluje pri nadaljnjem spremljanju odprtega posvetovanja Evropske komisije o pravilih državne pomoči za storitve splošnega gospodarskega interesa;

8.   poudarja, da je treba oblikovati jasna pravila o konkurenci, ki bodo v pomoč in korist malim in srednjim podjetjem;

9.  poudarja, da so mala in srednja podjetja za evropsko gospodarstvo še posebej pomembna; poleg tega želi tudi izpostaviti, da imajo ta podjetja velik inovacijski potencial, in ponovno poziva Komisijo, naj oblikuje posebno poglavje o poštenih in nediskriminatornih konkurenčnih pogojih za mala in srednja podjetja;

10.  poziva Komisijo, naj za ocene in študije, potrebne za razvoj politike konkurence, uporabi neodvisne in zanesljive strokovnjake; poziva jo, naj rezultate objavi;

11.  poziva Komisijo, naj za prihodnjo zakonodajo o notranjem trgu zagotovi upoštevanje člena 12 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da se „pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Unije upoštevajo zahteve varstva potrošnikov“;

12.  poziva Komisijo, naj v svojem letnem poročilu o politiki konkurence bolj poudari prednosti konkurence za potrošnike;

13.  z zanimanjem pozdravlja poročilo o delovanju Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003, ki ga je Komisija predstavila pet let po začetku njene veljavnosti in poudarja, da je treba za bolj učinkovito izvajanje uredbe preseči razhajanja pri določanju prednostnih nalog, pri pomembnih vidikih oblikovanja politike konkurence in pri delovanju mehanizmov sodelovanja, čeprav se strinja, da uredba predstavlja temelj postopka modernizacije pravil o konkurenci ter usklajuje delovanje Skupnosti in državnih organov;

14.  poudarja, da je treba vzpostaviti sinergijo med politiko konkurence in politiko varstva potrošnikov, med drugim z vzpostavitvijo evropskega foruma za kolektivna pravna sredstva za posameznike, ki so žrtve kršitev konkurenčnega prava, na podlagi načela opt-in in ob upoštevanju meril, določenih v resoluciji Parlamenta z dne 26. marca 2009, v skladu s katerimi se samo dejanska izguba nadomesti identificiranemu krogu posameznikov ali njihovemu zastopniku; poziva Komisijo, naj preuči, kako bi lahko takšen mehanizem vključili v obstoječi nacionalni pravni sistem;

15.  opozarja na svojo resolucijo z dne 25. aprila 2007 o zeleni knjigi o tožbah za denarne odškodnine zaradi kršenja protimonopolnih pravil ES(17) in vztraja, da mora sedanji zakonodajni predlog v zvezi s tem zajeti vsebino resolucije Parlamenta z dne 26. marca 2009 o beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES(18); ponovno poudarja, da mora Komisija brez nepotrebnih zamud oblikovati zakonodajno pobudo, da bi omogočila lažje izvajanje posamičnih in skupinskih odškodninskih tožb zaradi kršitev konkurenčnega prava Skupnosti, in zagotoviti, da bo ustrezala horizontalnemu pristopu, preprečevala prekoračenja iz severnoameriškega sistema in bo sprejeta s postopkom soodločanja;

16.  poudarja, da podpira zahtevo Komisije, naj se v proračunu 2011 dodeli več sredstev njenemu osebju na področju konkurence; poziva, da se ga obvesti o tem, kako se porabljajo dodatna sredstva; ponovno poziva, naj se sedanje osebje Komisije ponovno prerazporedi na glavna področja pristojnosti Komisije;

17.  poudarja, da sta izvajanje uspešne politike konkurence in delovanje brez omejitev notranjega trga bistvena pogoja za trajnostno gospodarsko rast v Evropski uniji;

18.  poudarja, da bi države članice morale sedanja prizadevanja za davčno konsolidacijo in trajnostno obnovo uporabiti za napredek k bolj enakim konkurenčnim pogojem na davčnem področju;

19.  meni, da bi politika konkurence morala prispevati k spodbujanju in krepitvi odprtih standardov ter interoperabilnosti, s čimer bi preprečili, da bi manjšina akterjev na trgu tehnološko blokirala potrošnike in stranke;

Izbrana tema: politika konkurence ter finančna in gospodarska kriza

20.  pozdravlja začasna pravila države pomoči, vzpostavljena kot odziv na finančno in gospodarsko krizo, in sicer vsa štiri sporočila za finančni sektor in začasni okvir, namenjen drugim sektorjem; je seznanjen s podaljšanjem uporabe začasnih ukrepov o državni pomoči za dodatno leto;

21.  je zaskrbljen, da se bodo ti ukrepi, ki so začasni, naposled izkazali za stalne; poudarja, da je treba čim prej prekiniti začasne ukrepe in izjeme, zlasti v avtomobilskem sektorju; poziva Komisijo, naj pojasni merila glede postopnega opuščanja državne podpore, ki se bodo uporabila pri odločanju o morebitnem podaljšanju;

22.  poziva Komisijo, naj ponovno premisli, če sedanji začasni okvir učinkovito prispeva k enakim konkurenčnim pogojem po vsej Uniji, poleg tega pa, ali diskrecijska uporaba okvira v tem primeru vodi do optimalnega izida;

23.  poziva Komisijo, naj pripravi podrobno oceno sklepov, sprejetih v okviru uporabe začasnih ukrepov o državni pomoči kot odziv na gospodarsko in finančno krizo, ob tem pa upošteva obseg, raven preglednosti in skladnosti različnih ukrepov, ki temeljijo na okviru ter to oceno priloži naslednjemu letnemu poročilu o konkurenci;

24.  ponavlja svoj poziv Komisiji, naj med letom 2010 objavi izčrpno poročilo o učinkovitosti državne pomoči, dodeljene za „zeleno oživitev“, in državne pomoči za varstvo okolja;

25.  poudarja potrebo po ponovni zagotovitvi konkurenčnosti finančnih institucij, za katere niso veljala začasna pravila finančne pomoči;

26.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo banke poplačale državno pomoč takoj, ko si finančni sektor opomore, s čimer bi zagotovili pošteno konkurenco na notranjem trgu in enake konkurenčne pogoje glede pogojev izstopa;

27.  poziva Komisijo, naj pojasni obvezne ukrepe za prestrukturiranje v zvezi z morebitnim izkrivljanjem, ki bi povzročilo razlike v plačilnih pogojih med državami članicami;

28.  poudarja pa, da je sedanja konsolidacija v bančnem sektorju dejansko povečala tržni delež več pomembnejših finančnih institucij, in zato poziva Komisijo, naj še naprej dobro nadzira ta sektor, da bi povečala konkurenco na evropskih bančnih trgih, tudi z načrti za prestrukturiranje, za katere je potrebna ločitev bančnih dejavnosti v primerih, ko so bile vloge fizičnih oseb uporabljene za navzkrižno subvencioniranje bolj tveganih dejavnosti investicijskega bančništva;

Revizija začasnih pravil o državni pomoči, sprejetih kot odziv na krizo

29.  poziva Komisijo, naj izdela študijo, ki bo pokazala vpliv ukrepov državne pomoči na gospodarstvo;

30.  poziva Komisijo, naj zagotovi Parlamentu temeljito analizo vplivov državne pomoči na konkurenco med krizo;

31.  poziva Komisijo, naj po taki obsežni presoji vplivov izvede korektivne ukrepe, kadarkoli je potrebno, da bi zagotovila enake konkurenčne pogoje na enotnem trgu;

32.  poziva Komisijo, naj izvede temeljito analizo posledic prenovljenih mehanizmov državne pomoči, sprejetih kot odziv na krizo, in ob upoštevanju konkurence ter vzdrževanja enakih konkurenčnih pogojev v EU, finančne reforme in ustvarjanja delovnih mest;

33.  poziva države članice, naj dejavno sodelujejo s Komisijo pri oblikovanju in vrednotenju začasnih pravil v odgovor na finančno in gospodarsko krizo, tako da natančno in podrobno poročajo o stopnji njihove uporabe in učinkovitosti; poziva Komisijo, naj izvede oceno o njihovem delovanju in preuči, kako ukrepi, ki so jih sprejele tretje države, vplivajo na EU;

34.  poziva Komisijo, naj zagotovi kar največjo preglednosti in se strogo drži načela nediskriminacije pri odobritvi državne pomoči in predpisovanju ukrepov odprodaje;

35.  poziva Komisijo, naj izdela študijo, ki bo raziskala morebitni vpliv likvidnostne podpore ECB, kar zadeva izkrivljenje konkurence;

36.  poziva Komisijo, naj tesno spremlja denarno maso M3 glede na državno pomoč, ki je bila odobrena, da bi preprečila nenamerno prekapitalizacijo podjetij, ki bi posledično izkrivila konkurenco;

Nadzor državnih pomoči

37.  ugotavlja, da je politika državnih pomoči sestavni del politike konkurence in da nadzor državnih pomoči odraža potrebo po ohranitvi enakih konkurenčnih pogojev za vsa podjetja, ki delujejo na notranjem trgu;

38.  poudarja, da mora Komisija pozorno nadzorovati uporabo državne pomoči in s tem zagotoviti, da se takšna ureditev podpore ne bi uporabila za zaščito državne industrije na škodo notranjega trga in evropskih potrošnikov;

39.  zato meni, da je pri ugotavljanju združljivosti državne pomoči s Pogodbo bistveno, da se poišče ustrezno ravnotežje med negativnimi učinki državne pomoči na konkurenco in javne finance ter njenimi pozitivnimi učinki v smislu skupnega interesa;

40.  poziva, naj se določijo jasna merila odprodaje ob upoštevanju njihovega srednjeročnega učinka na zadevna podjetja, predvsem na področju rasti, inovacij in zaposlovanja ter upadanja vloge teh podjetij na globalnem trgu;

41.  poziva Komisijo, naj podrobno spremlja veljavne sisteme državne pomoči v nekaterih državah članicah, da bo preverila, ali so nediskriminatorni in pregledni;

42.  poziva Komisijo, naj obnovi in okrepi svojo enoto za davčno državno pomoč;

43.  meni, da je za to, da bi Komisiji omogočili lažjo opredelitev škodljivih režimov davčne konkurence, nujno, da države članice v celoti izvajajo odločitev o avtomatičnem obveščanju o davčnih sodnih odločbah, ki jo je sprejela delovna skupina EU za kodeks ravnanja za obdavčitev ustvarjenega dohodka leta 2002 (dokument Sveta 11077/02);

44.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je vračanje nezakonite državne pomoči dolgotrajen in zapleten proces; spodbuja Komisijo, naj postopke še bolj poostri in vztrajno izvaja pritisk na države članice, zlasti na večkratne kršiteljice;

45.  poziva Komisijo, naj pregleda, v kakšni meri prevelikodušno dodeljevanje brezplačnih dovoljenj EUA (European Union Allowances) v nekaterih sektorjih lahko povzroči izkrivljenje konkurence, saj so ta dovoljenja, katerih učinkovitost se je zmanjšala z upočasnitvijo gospodarske dejavnosti, ustvarila nepričakovane dobičke za nekatera podjetja, hkrati pa zmanjšala njihove pobude, da bi odigrali svojo vlogo v prehodu na okoljsko učinkovito gospodarstvo;

46.  poudarja, da bi bilo treba državno pomoč usmeriti tako, da bi spodbujala projekte skupnega interesa v Uniji, na primer postavitve širokopasovnih omrežij in energetske infrastrukture;

47.  pozdravlja sprejetje smernic za osnovna širokopasovna omrežja, ki pokrivajo državno pomoč za osnovna širokopasovna omrežja (ADSL, kabelske, mobilne, brezžične in satelitske širokopasovne storitve) in podporo zelo hitrim dostopovnim omrežjem nove generacije (NGA; v sedanji fazi gre za omrežja optičnih vlaken ali napredna kabelska omrežja), Komisijo in države članice pa poziva, naj razširjajo in spodbujajo najboljše prakse ter povečujejo konkurenco;

48.  ob upoštevanju, da je potrebno dokončanje notranjega trga za vse vrste prometa, poziva Komisijo, naj objavi poročilo s splošnim pregledom vseh državnih pomoči, ponujenih sektorju javnega prometa;

49.  ponovno izraža svojo podporo smernicam Komisije na področju državne pomoči za varovanje okolja v prometnem sektorju, da bi povečali trajnost evropskega prometnega sektorja; spodbuja Komisijo, naj poveča spodbujevalno naravo državne pomoči, dodeljene sektorju prometa;

Protimonopolna zakonodaja

50.  pozdravlja trdno stališče, ki ga je Komisija zavzela glede nekonkurenčnega ravnanja v zadnjih letih;

51.  pozdravlja podaljšanje vertikalne uredbe o skupinskih izjemah, saj vzpostavlja ravnotežje med proizvajalci in distributerji; vendar opozarja, da Komisija ni dovolj upoštevala posebnih okoliščin prodaje na spletu, zlasti glede na digitalno agendo in ob upoštevanju svojih sedanjih prizadevanj za dokončanje notranjega trga na področju e-trgovine;

52.  glede na to, da Komisija sedaj izvaja spremljanje trga, opozarja zlasti na spornost glede dopustnosti skupnih nakupov velikih distributerjev, ki delujejo na mednarodni ravni;

53.  vendar opozarja, da v praksi nespoštovanje časovnih omejitev ni neobičajno, ter poziva Komisijo, naj bo posebej pozorna na tako nedopustno ravnanje;

54.  poziva Komisijo, naj v okviru integriranega regulativnega okvira o varstvu pravic intelektualne lastnine preuči konkurenčno zakonodajo kot orodje, s katerim bi preprečil zlorabo teh pravic;

55.  poziva Komisijo, naj, da bi zagotovila pravilno delovanje notranjega trga in enotno uporabo pravil o konkurenci v EU, ustrezno upošteva sodne odločbe nacionalnih sodišč pri uporabi konkurenčnega prava ter v ta namen sprejme vse ukrepe, ki so potrebni za dosego tega cilja;

56.  opozarja, da so karteli ena najhujših kršitev konkurenčnega prava; meni, da so takšne kršitve v nasprotju z interesi državljanov Unije, saj potrošnikom ne omogočajo, da bi jim nizke cene koristile;

57.  ponovno poziva Komisijo, naj poskrbi za večjo usklajenost med pobudami, ki jih pripravlja na področju konkurenčnega prava, na eni strani in zakonodajo o varstvu potrošnikov na drugi;

58.  poziva Komisijo, naj oceni učinek ukrepov glede ravnanja na konkurenco in njihove posledice ukrepov za stranke in potrošnike;

59.  poziva Komisijo, naj natančneje pregleda „ekonomijo kapljanja“ (trickle-down economics) pri analiziranju morebitnih zlorab vodilnih položajev, če ugotovi, da niso bili zlorabljeni;

60.  meni, da je uporaba vse višjih glob kot edini protimonopolni instrument morda neučinkovita glede na izgube delovnih mest, ki bi jih utegnila povzročiti nezmožnost izplačil, in poziva k razvoju širšega obsega bolj razvitih instrumentov, ki bodo obsegali vprašanja, kot so individualna odgovornost, preglednost in odgovornost podjetij, krajši postopki, pravica do zagovora in predpisanega postopka, mehanizmi za zagotovitev učinkovite obravnave prošenj za prizanesljivost (zlasti, da bi odpravili motnje, ki so jih povzročili postopki odkrivanja v ZDA), podjetniški programi za zagotavljanje skladnosti ter razvoj evropskih standardov; podpira pristop nagrajevanja in kaznovanja, ki bi učinkovito odvračal zlasti večkratne kršitelje, hkrati pa bi spodbujal delovanje po predpisih;

61.  ponovno poziva Komisijo, naj podlago za izračunavanje glob in nova finančna načela po potrebi vključi v Uredbo (ES) št. 1/2003;

62.   poziva Komisijo, naj začne splošno preiskavo o oblikovanju cen železove rude;

Nadzor združitev

63.  po več kot petih letih uporabe Uredbe (ES) št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij opozarja na potrebo po opredelitvi področij, kjer je mogoče doseči poenostavitev upravnih postopkov in večjo uskladitev veljavnih nacionalnih pravil s pravili EU;

64.  poudarja, da sedanja gospodarska kriza ni razlog za rahljanje politik EU o nadzoru združitev;

65.  poudarja, da je treba uporabo pravil o konkurenci o združitvah oceniti z vidika celotnega notranjega trga;

Razvoj dogodkov po sektorjih

66.  poziva Komisijo, naj spremlja razvoj dogodkov na trgih osnovnih proizvodov po sklepih Evropskega sveta iz junija 2008 (odstavek 40), in se po potrebi spoprime s špekulacijami;

67.  priznava, da lahko velika tržna koncentracija in premajhna preglednost na trgu osnovnih dobrin močno ovirata konkurenco in škodujeta evropski industriji; torej poziva Komisijo, naj analizira blagovne trge, na primer za železovo rudo, zlasti pa za 14 surovin, ki jih je Komisija opredelila kot kritične, zato da bi ugotovila, koliko več preglednosti in konkurence je potrebne na teh trgih, saj so nekateri od njih bistveni za uvajanje okoljsko učinkovitih tehnologij (npr. fotovoltaični kolektorji, litij-ionske baterije);

68.  potrjuje, da je preglednost bistvenega pomena za pravilno delovanje finančnih trgov; poziva Komisijo, naj si zelo prizadeva, da bodo pri širjenju podatkov o finančnih trgih strogo spoštovane določbe zakonodaje EU o konkurenci, in v zvezi s tem pozitivno ocenjuje pobude za preprečevanje zlorab pri uporabi identifikacijskih kod za vrednostne papirje ISIN in RIC;

69.  poziva Komisijo, naj spremlja delovanje enotnega območja plačil v evrih, da zagotovi, da bo sistem plačil dostopen, nediskriminatoren, pregleden, učinkovit in brez drugih ovir konkurenčnosti; poziva, naj pozorno spremlja vidike delovanja, ki so pomembni za politiko konkurence v Skupnosti;

70.  od Komisije zahteva, naj si še naprej prizadeva za učinkovito konkurenčnost trgov za plačilne kartice v skladu z načeli enotnega območja plačil v evrih, da bi olajšali čezmejna plačila in izkoristili vse možnosti na notranjem trgu; poziva k sistematičnemu spremljanju razvoja teh trgov in naj v naslednja letna poročila o konkurenci vključi kazalce napredka na tem področju;

71.  meni, da kršenje konkurenčnega prava na trgu za plačilne kartice negativno vpliva na potrošnike; podpira Komisijo v boju proti nenavadno visokim čezmejnim večstranskim pristojbinam za izmenjavo, ki so posledica visokih cen proizvodov za potrošnike;

72.  obžaluje, da so odjemalci energije v EU zaradi izkrivljene konkurence na energetskem trgu še vedno prikrajšani; poudarja, da se učinkovita konkurenca na energetskih trgih odraža kot večja inovativnost, varnejša in cenovno dostopnejša oskrba z energijo in manjši vpliv na okolje; opaža, da v se v energetskem sektorju še ohranjajo ovire, kot so nezadostne medsebojne povezave, pomanjkanje preglednosti prenosnih omrežij, prek katerih upravljavci razporejajo energijo proizvajalcem, in različne opredelitve kategorij prejemnikov storitev državah članicah;

73.   poziva Komisijo, naj pozorno spremlja, kako države članice izvajajo tretji sveženj liberalizacije na področju energetike, ter naj oceni učinkovitost tega svežnja pri vzpostavljanju delujočega notranjega trga; spodbuja Komisijo, naj nadalje preuči energetski sektor, če bi pri oceni prišla do negativnih ugotovitev;

74.  poudarja poseben pomen informacijske in komunikacijske tehnologije za inovacij,e čim boljše izkoriščanje zmogljivosti digitalnega gospodarstva in razvoj družbe znanja; meni, da je najpomembneje zagotoviti medopravilnost, olajšati razvoj omrežij in ohraniti odprtost trgov, kjer bi gospodarski subjekti lahko tekmovali glede na odlike svojih proizvodov;

75.  opozarja, da so digitalna konvergenca, vse pomembnejši medopravilnost in standardi osrednja vprašanja informacijske in komunikacijske tehnologije ter vse bolj medsebojno povezanega globalnega okolja; poleg tega poudarja, da je pomembno trajno zagotavljati prosto konkurenco na področju informacijske in komunikacijske tehnologije, saj na trg ves čas prihajajo novi proizvodi in nove storitve; zato poziva Komisijo, naj obravnava ta vprašanja v prihodnjih smernicah za sporazume o horizontalnem sodelovanju;

76.  podpira ukrepe Komisije v prid zagotavljanja ustrezne širokopasovne pokritosti po sprejemljivih cenah za vse evropske državljane in jo poziva, naj podvoji prizadevanja za nadzor nad razvojem cen gostovanja pri čezmejni elektronski komunikaciji, v naslednjih letnih poročilih pa naj poroča o napredku na tem področju;

77.  poudarja, da ima politika konkurence v digitalnem gospodarstvu pomembno novo vlogo; poziva Komisijo, naj tesno spremlja tehnološki razvoj na digitalnem trgu in po potrebi nemudoma ukrepa s strogo uporabo pravil o konkurenci, zato da bi digitalne platforme ostale kolikor mogoče odprte;

78.  poudarja, da je pomembno spodbujati notranji digitalni trg; ob tem poudarja, da je pomembno povečevati zaupanje potrošnikov in dostop do spletnih storitev, zlasti z izboljšanjem potrošniških pravic in varstva osebnih podatkov ter odpravo preostalih ovir za čezmejno trgovino in transakcije;

79.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo nacionalni regulativni organi v telekomunikacijskem sektorju upoštevali njeno priporočilo o cenah zaključevanja govornih klicev, zato da bi odpravili izkrivljanje konkurence; odločno poziva Komisijo, naj preuči možnost nadaljnjih ukrepov, če ne bodo kmalu doseženi rezultati, namreč nižje cene za potrošnike;

80.  opominja na Uredbo (ES) št. 544/2009 o gostovanju v javnih mobilnih telefonskih omrežjih znotraj Skupnosti, ki je začela veljati 1. julija 2010 in potrošnikom prinesla koristi zaradi nižjih cen gostovanja za glasovne storitve in sporočila SMS; poudarja pa, da se konkurenca na tem trgu še ni dovolj razvila in da še vedno ostajajo strukturne težave; poziva Komisijo, naj v svojem pregledu leta 2011 predvidi možnost popolne opustitve tarif za gostovanje znotraj EU;

81.  obžaluje primere nepreglednih dražb za nove mobilne frekvence četrte generacije v nekaterih državah članicah; spodbuja Komisijo, naj še naprej zelo skrbno spremlja dejavnosti držav članic na tem področju in naj od njih zahteva izvedbo poglobljene analize, kako odločitve o spektru vplivajo na konkurenco, ter sprejetje ustreznih ukrepov za preprečitev nekonkurenčnih dogodkov, kar bo v skladu s spremenjeno direktivo o GSM, tako da bodo starim in novim udeležencem na trgu zagotovile enake konkurenčne pogoje;

82.  priznava pomen revidiranega sporočila o radiodifuziji iz julija 2009, v katerem je bila potrjena pristojnost držav članic za opredeljevanje področja delovanja, financiranja in organizacije javnih radiodifuzijskih storitev, obenem se tudi zaveda, da je Komisija odgovorna za nadzor nad očitnimi napakami, države članice pa poziva, naj obdržijo ravnovesje med ponujenimi digitalnimi medijskimi storitvami in zagotovijo pošteno konkurenco in na ta način v spletnem okolju ohranijo živahno medijsko prizorišče;

83.  poziva Komisijo, naj poroča o napredku pri svojih raziskavah glede uporabe pravil državnih pomoči v sektorju poštnih storitev ter jih pospeši;

84.  poudarja, da je potrebno tesnejše sodelovanje med Komisijo in nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, da bi razvili skupen koncept za konkurenco na trgu živil na podlagi stalne izmenjave informacij, zgodnjega prepoznavanja problematičnih področij ter učinkovite porazdelitve pristojnosti med člani evropske mreže za konkurenco, saj so trgi živil precej nacionalno omejeni in imajo različne pravne, gospodarske in kulturne posebnosti;

85.  poudarja, da bi moral biti cilj tega tesnejšega sodelovanja razvoj skladnega pristopa glede varstva, nadzora in uveljavljanja pravil o konkurenci, da bi zagotovili pošteno konkurenco na trgih živil in najboljše delovanje verige preskrbe z živili v korist potrošnikov;

86.  meni, da bi morala Komisija glede na sedanje preverjanje trga kritično preučiti dejavnosti mednarodnih trgovskih verig, saj očitno ugodnejše cene, ki jih oblikujejo s tako pridobljeno kupno močjo, do potrošnikov ne pridejo v obliki nižjih maloprodajnih cen;

87.  opozarja, da je skupina na visoki ravni, ki je bila oblikovana oktobra 2009 v času krize na trgu mleka, ki je močno prizadela proizvajalce, predstavila svoje predloge, ki med drugim obravnavajo pogodbene odnose in pogajalsko moč proizvajalcev; poziva Komisijo, naj podpre njihovo takojšnje izvajanje v skladu s pravili konkurenčnega prava EU;

88.  poziva Komisijo, naj se v sodelovanju z nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, podrobneje osredotoči na konkurenco v kmetijskopredelovalnem sektorju glede preglednosti in razvoja potrošniških cen; zahteva, da Komisija izdela študijo, ki bo usmerjena zlasti na učinke tržne moči, ki jo imajo pomembnejši dobavitelji hrane in distributerji na debelo in ki jim omogoča vplivati na delovanje trga živil;

89.  ob tem ponavlja svoje pretekle pozive k preiskavi spletnega oglaševanja, spletnih iskalnikov in živilske panoge; poziva, naj se preišče koncentracija medijev , tudi vsi kanali za prenos vsebine, na primer tisk, televizija, radio in internet; poziva Komisijo, naj predstavi analizo konkurence na področju telekomunikacij in v avtomobilskem sektorju;

90.  meni, da je konkurenca v kmetijski proizvodnji osnovni pogoj za nižje cene za potrošnike v evropskih državah, in poziva Komisijo, naj se podrobneje osredotoči na konkurenco v kmetijskopredelovalnem sektorju glede preglednosti in razvoja potrošniških cen;

91.  obžaluje, da ni večjega napredka pri izboljšanju konkurenčnosti v farmacevtskem sektorju, in poziva Komisijo, naj spodbudi dokončno oblikovanje notranjega trga za farmacevtske izdelke, pri čemer bi na primer Evropska agencija za zdravila dobila večjo vlogo pri centralno odobrenih zdravilih; poziva Komisijo, naj se bojuje proti zlorabam, ki lahko nastanejo pri sistemski praksi skupkov patentov, ki zavlačujejo vstop generičnih zdravil na trg in pacientom omejujejo dostop do cenovno dostopnih zdravil; odločno poziva Komisijo, naj sprejme kazenske ukrepe kot odziv na zavajajoče informacijske kampanje proti generičnim zdravilom;

92.  meni, da bi lahko konkurenca v zdravstvenem sektorju izboljšala kakovost zdravstvenih storitev v korist evropskih pacientov; poziva Komisijo, naj spremlja zdravstveni sektor, zlasti konkurenco med zasebnimi in javnimi bolnišnicami; poziva Komisijo, naj natančneje preuči primere, ko se zasebne bolnišnice pritožujejo zaradi navzkrižnega subvencioniranja za javne bolnišnice v državah, ki so liberalizirale ta sektor;

93.  poudarja, da je treba ustvariti in nadzorovati pošteno konkurenco znotraj posameznih vrst prometa in med njimi, da se vzpostavi pregledno in jasno oblikovanje cen in cenovnih politik;

94.  poziva Komisijo, naj preuči, kako so znatne pomoči, med drugimi tudi sektorju avtomobilske industrije, v zadnjih letih učinkovale na konkurenco med različnimi vrstami prometa;

95.  poziva Komisijo, naj zagotovi preglednost pri dodelitvi in učinkoviti uporabi časovnih blokov, da zagotovi obstoj dejanske konkurence v letalskem sektorju;

96.  poziva Komisijo, naj pripravi pregled primerov, ko so nizkocenovni prevozniki imeli ali še imajo koristi od državne pomoči v primerjavi z drugimi zaradi posebnih pogojev, ki so jim bili priznani pri uporabi nekaterih letališč, in sicer za obdobje, daljše od treh let, ki je bilo predpisano za začetno pomoč letalskim družbam;

97.  poudarja, da je treba ustrezno omejiti tržni delež pomorskih konzorcijev kontejnerskih linij in porazdeliti operativne prednosti – za pomorske storitve in storitve zaledja – v skladu s splošnimi pravili EU o pošteni konkurenci in pod pogoji, določenimi v Uredbi (ES) št. 906/2009, v zvezi z uporabo člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije; poudarja tudi, da je treba zagotoviti operativno sodelovanje ladjarskih družb z namenom skupnega opravljanja linijskih prevozov po morju, da se zagotovi učinkovitost in kakovost takšnih prevoznih storitev;

98.  poziva Komisijo in države članice, naj na področju prometa zagotovijo dokončno vzpostavitev notranjega trga in pravično konkurenco na področju prometa, obenem pa ustrezno upoštevajo druge cilje politike Evropske unije, na primer pravilno delovanje prometnih storitev in storitev mobilnosti, cilje politike na področju javnih storitev, varnosti in varstva okolja ter cilje EU 2020 glede zmanjšanja emisij CO2 in odvisnosti od nafte;

99.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo enake konkurenčne pogoje za vse vrste prometa, znotraj posameznih vrst pa za podjetja v javni in zasebni lasti;

100.  poziva Komisijo, naj zagotovi več preglednosti v odnosih med železniškimi podjetji v državni in javni lasti, vključno z njihovimi podružnicami za cestni promet, ter pri prenosu sredstev;

101.  poziva Komisijo, naj pripravi pregled obdavčitve, dajatev, financiranja in zaračunavanja infrastrukture ter sistemov DDV za različne vrste prometa in za posamezne države članice ter njihovih učinkov na konkurenco znotraj posameznih vrst prometa in med njimi ter naj pri tem pregledu določi tudi učinek obveznih in neomejenih dajatev, zaračunanih za uporabo železnice v primerjavi z neobveznimi in omejenimi dajatvami, zaračunanimi za uporabo cestne infrastrukture;

102.  poziva Komisijo, naj med pregledovanjem zakonodaje o pravicah potnikov in nadomestilih za zamude zagotovi pravične in enakovredne sisteme za nadomestila za zamude v vseh vrstah prometa ter naj vzpostavi neodvisne organe za reševanje sporov med prevozniki in strankami;

103.  poudarja, da je treba v liberaliziranem sektorju cestnega prevoza preprečiti nepošteno konkurenco tako, da se zagotovi pravilna uporaba socialnih, varnostnih in okoljskih predpisov, pri čemer je treba nameniti posebno pozornost odpiranju tega trga za kabotažo in dampingu;

104.  poziva Komisijo, naj si prizadeva za dokončno vzpostavitev enotnega železniškega trga prek odprtja nacionalnih trgov potniškega prevoza; poziva države članice in Komisijo, naj v prehodnem obdobju predlagajo določbe o vzajemnosti za države članice, ki se odločijo za zgodnejše odprtje svojih trgov;

105.  opozarja Komisijo na posredne ovire za konkurenco, ki jih povzročajo razlike v predpisih o varnosti, medopravilnosti in homologaciji v sektorju prometa;

106.  poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo, da s sklepi, sprejetimi na ravni EU in nacionalni ravni, zagotovijo povezano in usklajeno izvajanje pravil o konkurenci v železniškem sektorju; zlasti poudarja potrebo po povezanosti med železniškimi nadzornimi organi (regulatorji) ter nacionalnimi in evropskimi organi, pristojnimi za konkurenco;

107.  odločno podpira vzpostavitev patenta na ravni EU in mehanizma za reševanje sporov na ravni EU, s čimer bi odpravili izkrivljanje konkurence, ki je posledica sedanjih predpisov o patentih;

108.  poudarja, da znanstvene in tehnološke inovacije, patenti in kulturne dejavnosti izredno veliko prispevajo h konkurenčnosti evropskega gospodarstva; zato poziva države članice, naj hitro poiščejo rešitev nerešenih vprašanj v zvezi s sistemom enotnega patenta EU; iz tega razloga pozdravlja cilj, da bi bili prvi evropski patenti oblikovani leta 2014, kakor je zapisano v dokumentu Vodilna pobuda Evropa 2020 za Unijo inovacij;

109.  ponavlja, da je konkurenčnost EU močno odvisna od inovacijske zmožnosti, zmogljivosti za raziskave in razvoj ter od povezave med inovacijami in proizvodnim procesom;

110.  poudarja, da imajo raziskave ključno vlogo pri povečevanju evropske konkurenčnosti; zato poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo dosežen cilj o 3 % naložb v raziskave in razvoj;

o
o   o

111.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 1, 4.1.2003, str. 1. (2) UL L 24, 29.1.2004, str. 1. (3) UL C 270, 25.10.2008, str. 8. (4) UL C 10, 15.1.2009, str. 2. (5) UL C 72, 26.3.2009, str. 1. (6) UL C 195, 19.8.2009, str. 9. (7) UL C 16, 22.1.2009, str. 1. (8) UL C 45, 24.2.2009, str. 7. (9) UL C 136, 16.6.2009, str. 13. (10) UL C 136, 16.6.2009, str. 3. (11) UL C 85, 9.4.2009, str. 1. (12) UL C 82, 1.4.2008, str. 1. (13) UL C 87 E, 1.4.2010, str. 43. (14) UL C 349 E, 22.12.2010, str. 16. (15) UL C 117 E, 6.5.2010, str. 180. (16) UL C 184 E, 6.8.2009, str. 23. (17) UL C 74 E, 20.3.2008, str. 653. (18) UL C 117 E, 6.5.2010, str. 161.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. januarja 2011 o trajnostni politiki EU za skrajni sever (2009/2214(INI))

P7_TA(2011)0024 A7-0377/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu, ki je bila sklenjena 10. decembra 1982 in je začela veljati 16. novembra 1994,

–  ob upoštevanju Komisije Združenih narodov za meje epikontinentalnega pasu,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in Konvencije o biološki raznovrstnosti,

–  ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o pravicah avtohtonih prebivalcev z dne 13. septembra 2007,

–  ob upoštevanje Deklaracije o vzpostavitvi Arktičnega sveta, podpisane 19. septembra 1996,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti njenega četrtega dela, ter Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru,

–  ob upoštevanju Deklaracije o sodelovanju v Barentsovi evro-arktični regiji, ki je bila podpisana 11. januarja 1993 v Kirkenesu,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o Evropski uniji in arktični regiji (KOM(2008)0763) z dne 20. novembra 2008,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o upravljanju arktičnega območja(1),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o vprašanjih Arktike z dne 8. decembra 2009(2) ter o Evropski uniji in arktični regiji z dne 8. decembra 2008(3),

–  ob upoštevanju Deklaracije iz Ilulissata, sprejete na Konferenci držav Arktičnega oceana 28. maja 2008,

–  ob upoštevanju sporazuma med Norveško, Združenimi državami Amerike, Dansko, Francijo, Italijo, Japonsko, Nizozemsko, Veliko Britanijo, Irsko, britanskimi čezmorskimi dominioni in Švedsko glede Spitsbergov/Svalbarda z dne 9. februarja 1920,

–  ob upoštevanju politike severne dimenzije in njenih partnerstev ter skupnih območij EU in Rusije,

–  ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med EU in Grenlandijo za obdobje 2007–2012,

–  ob upoštevanju petega, šestega in sedmega okvirnega programa EU za raziskave in tehnološki razvoj,

–  ob upoštevanju 169. konvencije Mednarodne organizacije dela, sprejete 27. junija 1989,

–  ob upoštevanju Nordijske konvencije za Samije iz novembra 2005,

–  ob upoštevanju deklaracije generalne skupščine Združenih narodov št. 61/295 z dne 13. septembra 2007 o pravicah avtohtonih ljudstev,

–  ob upoštevanju resolucij Sveta Združenih narodov za človekove pravice 6/12 z dne 28. septembra 2007, 6/36 z dne 14. decembra 2007, 9/7 z dne 24. septembra 2008, 12/13 z dne 1. oktobra 2009 in 15/7 z dne 5. oktobra 2010,

–  ob upoštevanju finske strategije za arktično regijo, sprejete 4. junija 2010,

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za zunanje zadeve v švedskem parlamentu o sporočilu Komisije KOM(2008)0763(4),

–  ob upoštevanju skupne danske in grenlandske strategije za Arktiko v prehodnem obdobju iz maja 2008,

–  ob upoštevanju strategije norveške vlade za skrajni sever iz leta 2007 in nadaljnjega spremljanja njenega izvajanja marca 2009,

–  ob upoštevanju poročila Nordregio 2009:2 Močni, posebni in obetavni – oblikovanje vizije za redko poseljena severna območja 2020,

–  ob upoštevanju programa za sodelovanje na Arktiki 2009–2011, ki ga je pripravil Nordijski svet ministrov, programa Sveta Barentsove evro-arktične regije in programa predsedstva Arktičnega sveta,

–  ob upoštevanju kanadske severne strategije iz avgusta 2009 in nadaljnje izjave o kanadski zunanji politiki glede Arktike z dne 20. avgusta 2010,

–  ob upoštevanju kanadskega zakona o spremembi zakona za preprečevanje onesnaževanja arktičnih voda iz avgusta 2009,

–  ob upoštevanju dokumenta „Osnove državne politike Ruske federacije na arktičnem območju do leta 2020 in nadaljnji obeti“, sprejetega 18. septembra 2008, in ruske strategije za nacionalno varnost do leta 2020 iz maja 2009,

–  ob upoštevanju predsedniškega odloka o ameriški nacionalni varnosti in predsedniškega odloka o domovinski varnosti z dne 9. januarja 2009,

–  ob upoštevanju ameriškega zakona o odgovornem energetskem razvoju na Arktiki iz leta 2010,

–  ob upoštevanju ameriškega zakona o raziskavah in preprečevanju razlitja nafte iz leta 2009,

–  ob upoštevanju ameriškega zakona o izvajanju ocenjevanja arktičnega pomorskega ladijskega prometa iz leta 2009,

–  ob upoštevanju monaške deklaracije iz novembra 2008,

–  ob upoštevanju sklepne izjave, sprejete na prvem parlamentarnem forumu severne dimenzije 26. septembra 2009 v Bruslju,

–  ob upoštevanju izjave z devete konference poslancev arktične regije dne 15. septembra 2010,

–  ob upoštevanju novega strateškega koncepta Nata, ki so ga predsedniki držav in vlad potrdili na vrhu v Lizboni novembra 2010, in njegovih posledic za varnost v arktičnem območju, zlasti za vojaške vidike skrajnega severa,

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0377/2010),

A.  ker je sporočilo Komisije uradni prvi korak k odzivu na poziv Evropskega parlamenta za oblikovanje politike EU za Arktiko; ker bi bilo treba sklepe Sveta o arktičnih vprašanjih priznati kot nadaljnji korak pri opredeljevanju politike EU za Arktiko,

B.  ker Evropski parlament dejavno sodeluje v stalnem odboru poslancev arktične regije prek delegacije za odnose s Švico, Islandijo in Norveško že približno dve desetletji, vrhunec tega delovanja pa predstavlja konferenca poslancev arktične regije, ki jo je organiziral septembra 2010 v Bruslju,

C.  ker so Danska, Finska in Švedska arktične države ter ker sta Finska in Švedska delno znotraj polarnega kroga; ker edino avtohtono ljudstvo EU, Samiji, živijo v arktični regiji na Finskem in Švedskem, pa tudi na Norveškem in v Rusiji,

D.  ker bo morala EU zaradi vloge Islandije za članstvo v EU v svoji geopolitični perspektivi bolj upoštevati arktično regijo,

E.  ker je Norveška zanesljiv partner in je z EU povezana prek sporazuma EGP,

F.  ker je EU na Arktiki prisotna že dlje časa zaradi sodelovanja v skupni politiki severne dimenzije z Rusijo, Norveško in Islandijo, vključno z njenim arktičnim oknom, sodelovanja v Barentsovem svetu in zlasti v Svetu Barentsove evro-arktične regije, posledic strateških partnerstev s Kanado, Združenimi državami Amerike in Rusijo ter njenega sodelovanja kot aktivna ad hoc opazovalka v Arktičnem svetu,

G.  ker mora postopno oblikovanje politike EU za Arktiko temeljiti na priznavanju veljavnih mednarodnih, večstranskih in dvostranskih pravnih okvirov, na primer izčrpnega niza predpisov iz Konvencije ZN o pomorskem pravu, in več sektorskih, dvostranskih in večstranskih sporazumov, ki že urejajo določena vprašanja, pomembna za Arktiko,

H.  ker EU in njene države članice veliko prispevajo k raziskavam na Arktiki in ker programi EU, vključno s sedanjim sedmim okvirnim programom, podpirajo glavne raziskovalne projekte v regiji,

I.  ker ocenjujejo, da je približno petina neodkrite svetovne zaloge ogljikovodikov v arktični regiji, čeprav bi bilo treba z bolj poglobljenimi raziskavami natančneje opredeliti, koliko plina in nafte je v regiji in ali bi bilo izkoriščanje teh rezerv ekonomsko upravičeno,

J.  ker po svetu vlada veliko zanimanje tudi za druge obnovljive in neobnovljive arktične vire, kot so minerali, gozdovi, ribe in neokrnjena narava za turizem,

K.  ker se tudi akterji, ki ne prihajajo z Arktike, vedno bolj zanimajo za to regijo, na primer Kitajska, ki je naročila prvi ledolomilec in dodelila sredstva za raziskave v polarnem območju, nenazadnje pa se Južna Koreja, Kitajska, Italija, EU, Japonska in Singapur prav tako potegujejo za status stalnih opazovalk v Arktičnem svetu, kar nakazuje, da se geopolitično dojemanje Arktike v svetovnem merilu spreminja,

L.  ker je nedavno oblikovana samouprava Grenlandije na področju zadevnih politik, kot so okoljska zakonodaja in viri, ter nedavna posodobitev sporazuma o partnerstvu med EU in Grenlandijo prispevala k večjemu zanimanju za raziskovanje in izkoriščanje virov na Grenlandiji in v njenem epikontinentalnem pasu,

M.  ker bodo regijo prizadele posledice podnebnih sprememb, katerih izvor je povečini zunaj Arktike ter globalizacija svetovnega gospodarstva; ker bodo predvsem umikanje morskega ledu ter možnosti glede virov in morebitna uporaba novih tehnologij najverjetneje imeli nepredvidene okoljske posledice in učinke na drugih delih planeta ter povečali ladijski promet, zlasti med Evropo, Azijo in Severno Ameriko, preučevanje in izkoriščanje naravnih virov, predvsem plina, nafte in drugih mineralov, pa tudi naravnih virov, kot so ribe, izkoriščanje morskih genetskih virov, povzročili povečanje rudarske in gozdarske dejavnosti ter porast turizma in raziskovalnih dejavnosti; ker bodo te posledice Arktiko in preostali svet postavile pred nove izzive, a jima bodo ponudile tudi nove priložnosti,

N.  ker se podnebne spremembe upravljajo z metodami za spremljanje, blaženje in prilagajanja; ker se spodbujanje trajnostnega razvoja pri uporabi naravnih virov in gradnji nove infrastrukture upravlja v okviru procesov strateškega načrtovanja,

EU in Arktika

1.  opozarja, da so tri države članice EU, in sicer Danska, Finska in Švedska, arktične države; priznava, da EU zaenkrat še nima obale ob Arktičnem oceanu; ponovno poudarja, da je interes EU in drugih tretjih držav upravičen zaradi pravic in obveznosti v okviru mednarodnega prava, njene zavezanosti okoljskim, podnebnim in drugim politikam, financiranja in raziskovalnih dejavnosti ter gospodarskih interesov, vključno s pomorskim prometom in izkoriščanjem naravnih virov; prav tako poudarja, da ima EU obsežno arktično ozemlje na Finskem in Švedskem, kjer živi edino avtohtono ljudstvo v Evropi, Samiji;

2.  upošteva dejstvo, da arktične politike prek severnih držav članic in kandidatk vplivajo na EU , po drugi strani pa tudi sama vpliva nanje, ter se zaveda dela, ki poteka v okviru različnih partnerstev severne dimenzije, skupne politike EU in Rusije, Norveške in Islandije;

3.  poudarja, da nekatere za Arktiko pomembne politike, na primer ohranjanje morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politike, sodijo v izključno pristojnost Unije, za druge pa so delno pristojne države članice;

4.  poudarja, da je EU zavezana k oblikovanju rešitev politike za Arktiko na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih dognanj in razumevanja procesov, ki vplivajo na Arktiko, ter v skladu s tem že posveča znatne raziskovalne napore pridobivanju zanesljivih znanstvenih dokazov v podporo oblikovanju politike;

5.  zavedajoč se potrebe po zaščiti krhkega arktičnega okolja poudarja pomembnost splošne stabilnosti in miru v regiji; poudarja, da se mora EU zavzemati za politike, ki zagotavljajo, da ukrepi za obravnavo okoljskih vprašanj upoštevajo interese prebivalcev arktične regije, vključno z avtohtonimi ljudstvi, pri zaščiti in razvoju regije; izpostavlja podobnosti v pristopu, analizi in prednostnih nalogah v sporočilu Komisije in političnih dokumentih arktičnih držav; poudarja, da je treba ubrati politiko, ki bo upoštevala interes po trajnostnem upravljanju in izkoriščanju kopenskih in morskih, neobnovljivih in obnovljivih naravnih virov v arktični regiji, v zameno Evropi zagotovila pomembne vire, prebivalcem regije pa pomemben vir dohodkov;

6.  poudarja, da bo EU ob prihodnjem pristopu Islandije postala obalna entiteta Arktike, pri čemer opozarja, da je že zaradi statusa Islandije kot države kandidatke za pristop k EU treba na ravni EU oblikovati usklajeno politiko za Arktiko, kar predstavlja strateško priložnost, da EU prevzame dejavnejšo vlogo in prispeva k večstranskemu upravljanju arktične regije; meni, da bi pristop Islandije k EU dodatno utrdil prisotnost EU v Arktičnem svetu;

7.  poudarja pomen sodelovanja z arktičnimi skupnostmi in podpiranja programov za vzpostavitev zmogljivosti, da se poveča kakovost življenja avtohtonih in lokalnih skupnosti v regiji ter izboljša razumevanje življenjskih pogojev in kulture teh skupnosti; poziva EU, naj spodbuja intenzivnejši dialog z avtohtonimi ljudstvi in lokalnimi prebivalci Arktike;

8 poudarja, da EU potrebuje enotno in usklajeno politiko za arktično regijo, ki bi jasno opredelila tako prednostne naloge EU ter morebitne izzive kot tudi strategijo;
Nove svetovne prometne poti

9.  poudarja, da sta varnost in zaščita novih svetovnih trgovinskih poti po Arktičnem morju izjemno pomembni, zlasti za gospodarstva EU in njenih držav članic, saj te države nadzirajo 40 % svetovnega komercialnega ladijskega prometa; je zadovoljen z delom Mednarodne pomorske organizacije na področju obveznega polarnega zakonika v ladijskem prometu in dejavnostjo delovnih skupin Arktičnega sveta, zlasti projektne skupine za iskanje in reševanje; poudarja, da morajo EU in njene države članice dejavno podpirati svobodo morij in pravico do prostega prehoda po mednarodnih plovnih poteh;

10.  poudarja, da je pomembno razviti nove železniške in prometne koridorje na Barentsovem evro-arktičnem prometnem območju (Beata), da se ugodi čedalje večjim potrebam mednarodne trgovine, rudarstva in drugega gospodarskega razvoja, razviti pa je treba tudi letalske povezave s skrajnim severom; v zvezi s tem opozarja na novo partnerstvo severne dimenzije za promet in logistiko;

11.  predlaga, da se v rezultate delovne pobude Arktičnega sveta za iskanje in reševanje vključi tudi nearktične pomorske države, ki uporabljajo Arktični ocean; zato priporoča Komisiji in Svetu, naj v sodelovanju z Evropsko agencijo za pomorsko varnost uskladita politike EU in držav članic na tem področju v okviru ILO, Arktičnega sveta in drugih organizacij;

12.  poudarja, da bi lahko vprašanja varnosti v arktičnem pomorskem prometu kljub prizadevanjem za obvezni pomorski zakonik hitreje rešili s prilagajanjem in usklajevanjem nacionalnih zakonodaj, in poziva Evropsko agencijo za pomorsko varnost, naj se v celoti vključi v razpravo o arktičnem pomorskem prometu;

13.  pozdravlja druge pobude za sodelovanje pri zaščitenem in varnem ladijskem prometu v arktičnem območju in za boljši dostop do različnih severnomorskih poti; poudarja, da pri tem ne gre le za komercialni promet, pač pa tudi za visok in naraščajoč obseg turističnega ladijskega prometa, ki ga uporabljajo državljani EU; poziva k podrobnejši raziskavi posledic, ki jih imajo podnebne spremembe na arktične navigacijske in plovne poti; prav tako zahteva, da se presodijo vplivi povečanja navigacijskih in komercialnih dejavnosti, tudi priobalnih, na arktično okolje in njegove prebivalce;

14.  poziva države te regije, naj zagotovijo, da bodo vse sedanje in morebitne prihodnje prometne poti na voljo za mednarodni ladijski promet, in naj ne uvajajo nikakršnih enostranskih in samovoljnih bremen, ne finančnih ne upravnih, ki bi otežila pomorski promet v arktični regiji, razen mednarodno dogovorjenih ukrepov, namenjenih večji varnosti ali zaščiti okolja;

Naravni viri

15.  se zaveda, da rastoče svetovno prebivalstvo potrebuje vire, in priznava povečano zanimanje zanje, pa tudi suverene pravice arktičnih držav v skladu z mednarodnim pravom; vsem vpletenim stranem svetuje, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bi pri raziskovanju in izkoriščanju naravnih virov zagotovili najvišje mogoče varnostne, socialne in okoljske standarde;

16.  poudarja, da bodo presoja vplivov na okolje ter postopki presoje strateških in družbenih vplivov glavna orodja pri upravljanju konkretnih projektov in programov na Arktiki; opozarja na Direktivo 2001/42/ES(5) o strateški presoji vplivov na okolje in na dejstvo, da so Finska, Švedska in Norveška ratificirale Konvencijo UN/ECE o presoji čezmejnih vplivov na okolje (konvencijo iz Espooja), kar bo omogočilo dobro podlago za dejavno spodbujanje postopkov presoje vplivov na Arktiki; v zvezi s tem se sklicuje na izjavo iz Bergna, ki je bila podana na sestanku ministrov Komisije OSPAR 23. in 24. septembra 2010;

17.  poziva države v regiji, naj morebitne trenutne ali prihodnje spore glede dostopa do naravnih virov na Arktiki razrešijo s konstruktivnim dialogom, po možnosti v okviru Arktičnega sveta, ki je odlično mesto za takšne razprave; poudarja vlogo Komisije Združenih narodov za razmejitve epikontinentalnih pasov pri iskanju rešitev za spore med arktičnimi državami glede meja njihovih izključnih ekonomskih con;

18.  poudarja, da so zlasti arktične države odgovorne za zagotavljanje, da naftne družbe, ki znotraj njihovih pomorskih meja načrtujejo vrtanje nafte na morskem dnu, uporabljajo potrebno varnostno tehnologijo in znanja ter da so finančno pripravljene na preprečevanje in odzivanje v primeru nesreč na naftnih ploščadih in razlitja nafte; opozarja, da morajo zadevne naftne družbe zaradi ekstremnih vremenskih pogojev in velike ekološke krhkosti arktične regije razviti posebno strokovno znanje za preprečevanje in obvladovanje razlitja nafte v regiji;

19.  pozdravlja novi razmejitveni sporazum(6) med Norveško in Rusijo, zlasti izraženo voljo po tesnejšem sodelovanju pri predvidenem skupnem upravljanju virov in nadaljnje skupno upravljanje staleža rib v Barentsovem morju, tudi z vidika trajnosti; meni, da je zlasti dvostransko sodelovanje med Norveško in Rusijo pri iskanju nafte in plina v Barentsovem morju vzoren primer skupne uporabe najvišjih razpoložljivih tehničnih standardov na področju okoljske zaščite; poudarja zlasti pomen spornega razvoja novih tehnologij, razvitih posebej za arktično okolje, kot je tehnologija instalacij pod morskim dnom;

20.  se zaveda različnih razlag glede uporabnosti pogodbe s Svalbarda/Spitsbergov v epikontinentalnih pasovih in pomorskih conah v okolici Svalbarda/Spitsbergov ter bi z ozirom na sorazmerno dobro dostopnost virov v epikontinentalnem pasu pozdravil sporazum o pravnem statusu epikontinentalnega pasu, s katerim bi opredelili pravice in obveznosti pomorskih držav v tem pasu; je prepričan, da se bodo morebitni spori reševali na konstruktiven način;

21.  opozarja na položaj EU kot glavne potrošnice arktičnih naravnih virov ter na sodelovanje evropskih gospodarskih akterjev; poziva Komisijo, naj se dodatno posveti spodbujanju sodelovanja in prenosa tehnologije, da bi zagotovila najvišje standarde in ustrezne upravne postopke, naj vzpostavi trdno znanstveno podlago prihodnjih trendov in potreb za upravljanje arktičnih virov, na primer ribolovnih, rudarskih, gozdarskih in turističnih, ter naj v zvezi s tem uporabi vse regulativne pristojnosti EU; ker se bodo gospodarske dejavnosti na Arktiki okrepile, poziva EU, naj pri teh dejavnostih spodbuja načela trajnostnega razvoja;

22.  vztraja pri tem, da je treba pred odprtjem novih ribolovnih območij v arktični regiji poskrbeti za zanesljivo in preventivno znanstveno oceno staleža rib, da se določi obseg ribolova, ki bo ohranil staleže rib in preprečil izkoreninjenje drugih vrst ter hudo škodo morskega okolja, in da mora kakršno koli ribištvo na odprtem morju regulirati regionalna organizacija za upravljanje ribištva, ki bo upoštevala nasvete strokovnjakov in vzpostavila stroge nadzorne programe za zagotovitev skladnosti z ukrepi upravljanja, iste standarde pa mora izpolnjevati tudi ribištvo v izključnih ekonomskih conah;

23.  meni, da je oblikovanje in uveljavljanje dovolj velikih in raznovrstnih zaščitenih morskih območij pomembno orodje za ohranjanje morskega okolja;

Učinki podnebnih sprememb in onesnaženosti na Arktiki

24.  priznava, da EU – enako kot druga razvita svetovna območja – znatno prispeva k podnebnim spremembam, zaradi česar nosi posebno odgovornost in mora imeti vodilno vlogo pri boju proti podnebnim spremembam;

25.  priznava, da bi najboljšo zaščito za Arktiko pomenil dolgoročen in ambiciozen splošni sporazum o podnebnih spremembah, vendar se zaveda, da si je treba zaradi hitrega segrevanja Arktike prizadevati tudi za druge kratkoročne ukrepe za omejitev tega segrevanja;

26.  meni, da je Arktika občutljiva regija, kjer so učinki podnebnih sprememb še posebej vidni ter močno vplivajo na druge regije po svetu; zato podpira sklepe Sveta o okrepljenem sodelovanju z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja in s stalnimi arktičnimi opazovalnimi mrežami ter prizadevanja za uresničitev celostnega opazovalnega sistema na Svalbardu in arktičnih komponent evropskega večdisciplinarnega observatorija morskega dna, saj te pobude zagotavljajo edinstven evropski prispevek k razumevanju podnebnih in okoljskih sprememb v arktični regiji;

27.  je seznanjen z nesorazmerno velikim vplivom segrevanja Arktike, ki ga povzročajo emisije oglenih saj iz EU in drugih regij na severni polobli, in poudarja, da je treba emisije oglenih saj vključiti v ustrezne regulativne okvire ZN/ECE in EU, kot sta Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja in direktiva o nacionalnih zgornjih mejah emisij;

28.  pozdravlja prepoved uporabe in prevoza težkega kurilnega olja na plovilih, ki plujejo v Antarktičnem morju, ki jo je potrdil Odbor za varstvo morskega okolja (MEPC) Mednarodne pomorske organizacije in bo začela veljati 1. avgusta 2011; poudarja, da bi bila podobna prepoved lahko ustrezna tudi za arktične vode, da bi zmanjšali okoljsko tveganje v primeru nesreč;

29.  podpira okrepljeno sodelovanje z arktičnimi in nearktičnimi državami pri razvoju Omrežja za trajno opazovanje Arktike (SAON) in spodbuja Evropsko agencijo za okolje, naj nadaljuje z dragocenim delom in spodbuja sodelovanje prek Evropskega okoljskega informacijskega in opazovalnega omrežja (Eionet) po vodilnih načelih Skupnega okoljskega informacijskega sistema (SEIS);

30.  poudarja pomembno vlogo, ki jo morajo odigrati EU in polarna ljudstva pri zmanjševanju onesnaževal, ki vstopajo v arktično regijo prek prevoza na dolge razdalje; v zvezi s tem poudarja, da je pomembno izvajati evropsko zakonodajo, na primer uredbo (ES) št. 1907/2006(7); poudarja, da bodo podnebne spremembe na Arktiki močno vplivale na obalne regije v Evropi in drugod ter na panoge v Evropi, ki so odvisne od podnebja, kot so na primer kmetijstvo in ribištvo, obnovljivi viri energije, reja severnih jelenov, lov, turizem in promet;

Trajnostni socialno-ekonomski razvoj

31.  priznava, da učinki talečega se ledu in blažjih temperatur ne pomenijo samo izrivanje avtohtonega prebivalstva ter s tem ogrožanje avtohtonega načina življenja, pač pa ustvarjajo tudi priložnosti za gospodarski razvoj arktičnega območja; priznava željo prebivalcev in vlad arktičnega območja s suverenimi pravicami in odgovornostmi, ki bi radi nadaljevali trajnostni gospodarski razvoj, obenem pa zaščitili tradicionalne vire za preživetje avtohtonih ljudstev in zelo občutljivo naravo arktičnih ekosistemov, pri tem pa upošteva njihove izkušnje pri trajnostni uporabi različnih virov tega območja in njihovem trajnostnem razvoju; priporoča, da se uvedejo načela upravljanja na osnovi ekosistemov za združitev ekološkega znanstvenega znanja z družbenimi vrednotami in potrebami;

32.  poudarja, da je pomembno, da EU skupaj s predstavniki regij na tem območju razpravlja o pomembnosti strukturnih skladov za razvoj in sodelovanje, da bi se lahko soočili s prihodnjimi svetovnimi izzivi glede napredka in izkoristili razvojni potencial tega območja;

33.  meni, da je treba za prepoznavanje posebnega potenciala posameznih območij in razvoj ustreznih strategij reševanja skladno z regionalnimi razlikami začeti vključujoč proces ob pomoči na nacionalni in evropski ravni; meni, da partnerstvo in dialog med zadevnimi ravnmi oblasti zagotavljata kar najbolj učinkovito izvajanje politik;

34.  je seznanjen s posebnim položajem avtohtonih arktičnih prebivalcev in priznava njihove pravice, zlasti pa izpostavlja pravni in politični položaj avtohtonih prebivalcev v arktičnih državah in njihovi zastopanosti v Arktičnem svetu; poziva k večji vključitvi avtohtonih prebivalcev v oblikovanje politik; poudarja potrebo po sprejetju posebnih ukrepov za zaščito kulture, jezika in ozemeljskih pravic avtohtonih prebivalcev na način, opredeljen v konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 169; poziva k rednemu dialogu med predstavniki avtohtonih prebivalcev in institucijami EU ter poziva EU, naj upošteva posebne potrebe redko poseljenih obrobnih območij glede regionalnega razvoja, preživljanja in izobraževanja; poudarja pomen podpornih dejavnosti, ki podpirajo kulturo, jezik in običaje avtohtonih prebivalcev;

35.  ugotavlja, da so gospodarstva avtohtonih prebivalcev v veliki meri odvisna od trajnostne uporabe naravnih virov in da sta posledično zmanjšanje podnebnih sprememb in njihovih posledic ter pravica avtohtonih prebivalcev do čistega naravnega okolja tudi vprašanji človekovih pravic;

36.  pozdravlja delo posebnega poročevalca ZN o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin avtohtonih ljudstev ter delo strokovnega telesa ZN o pravicah avtohtonih ljudstev;

37.  pozdravlja uspešno dokončanje poročila o napredku raziskave avtohtonih ljudstev ter njihove pravice do sodelovanja pri sprejemanju odločitev, ki ga je pripravilo strokovno telo;

38.  spodbuja arktične države članic, naj začnejo s pogajanji, ki bodo vodila k sprejetju nove ratificirane nordijske konvencije za Samije;

39.  poziva EU, naj dejavno spodbuja kulturne in jezikovne pravice ugrofinskega prebivalstva v severni Rusiji;

40.  je seznanjen z nedavnim pravnim razvojem dogodkov v zvezi s prepovedjo izdelkov iz tjulenjev, ki jo je razglasila EU, in še posebej s tožbo za razveljavitev uredbe (ES) št. 1007/2009(8) (zadeva T-18/10, Inuit Tapiriit Kanatami proti Parlamentu in Svetu), ki je v obravnavi na Splošnem sodišču; je seznanjen s postopkom posvetovanja pod okriljem Svetovne trgovinske organizacije, ki sta ga zahtevali Kanada in Norveška; izraža upanje, da bo mogoče odpraviti nesoglasja med stranmi po odločitvah Sodišča Evropske unije in izidu postopkov STO;

41.  se zaveda vedno večjega zanimanja za izkoriščanje virov; v zvezi s tem poudarja potrebo po širokem, vseobsegajočem pristopu na osnovi ekosistemov, ki bi bil najverjetneje primeren za obravnavo številnih izzivov, s katerimi se sooča Arktika in ki se nanašajo na podnebne spremembe, ladijski promet, okoljska tveganja in onesnaževala, ribištvo in druge človeške dejavnosti, v skladu s celostno pomorsko politiko EU ali norveškim načrtom za celostno upravljanje za Barentsovo morje in za morska območja ob Lofotskih otokih; državam članicam priporoča, naj podprejo revidirane smernice Arktičnega sveta iz leta 2009 za izkoriščanje nafte in plina na morju;

Upravljanje

42.  priznava institucije in obširen okvir mednarodnega prava in sporazumov, ki urejajo področja, pomembna za Arktiko, na primer Konvencijo ZN o pomorskem pravu (vključno z osnovnima načeloma, ki sta „pravica do plovbe“ in „pravica do neškodljivega prehoda“), Mednarodno pomorsko organizacijo, konvencijo OSPAR(9), Komisijo za ribištvo severovzhodnega Atlantika, CITES(10) ter Konvencijo iz Stockholma, pa tudi vrsto veljavnih dvostranskih sporazumov in okvirov, ki dopolnjujejo nacionalne predpise, veljavne v arktičnih državah; na podlagi tega sklepa, da arktične regije ne gre obravnavati kot pravne praznine, pač pa kot območje z dobro razvitimi orodji za upravljanje; kljub temu poudarja, da bi bilo treba zaradi izzivov, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in čedalje večjega gospodarskega razvoja dodatno razviti in okrepiti veljavne predpise, vse zadevne strani pa bi jih morale začeti izvajati;

43.  poudarja, da imajo pri upravljanju Arktike poleg držav, ki so ključnega pomena, pomembno vlogo tudi drugi akterji, kot so mednarodne organizacije, lokalno prebivalstvo in poddržavni organi oblasti; poudarja, da je treba pri vseh, ki imajo legitimen interes v regiji, okrepiti zaupanje s participativnim pristopom in z uporabo dialoga kot sredstva za oblikovanje skupne vizije za Arktiko;

44.  meni, da vtis, ki ga dajejo nekatere opazovalke o t.i. bitki za Arktiko, ne prispeva k spodbujanju konstruktivnega razumevanja in sodelovanja v regiji; poudarja, da so arktične države ob več priložnostih razglasile pripravljenost odpraviti morebitno navzkrižje interesov v skladu z načeli mednarodnega prava in v nekaj primerih tudi delovale v tej smeri;

45.  priznava pomembno vlogo Arktičnega sveta kot vodilnega regionalnega foruma za sodelovanje za vse arktično območje; želi spomniti, da so, poleg držav članic Danske, Švedske in Finske in države kandidatke Islandije, ki so članice Arktičnega sveta, države članice Nemčija, Francija, Združeno kraljestvo, Nizozemska, Španija in Poljska aktivne stalne opazovalke; ponovno izraža svojo zavezo, da ne bo podprl ureditve, ki bi izključevala katero koli od arktičnih držav članic EU, držav kandidatk ali arktičnih držav EGP/EFTA; ceni konkretno delo, ki so ga opravile delovne skupine Arktičnega sveta s sodelovanjem opazovalk, ter poziva Komisijo in agencije EU, naj še naprej dejavno sodelujejo v vseh ustreznih delovnih skupinah, kadar je to mogoče; podpira okrepitev pravne in ekonomske podlage Arktičnega sveta;

46.  se zaveda, da so izzivi, s katerimi se sooča Arktika, globalni, zato bi morali pri njih sodelovati vsi ustrezni akterji;

47.  pozdravlja izide pomembnih poročil o nafti in plinu na Arktiki, učinkih segrevanja in potrebah po ukrepih v izrednih razmerah, ki so jih v preteklih letih pripravile delovne skupine Arktičnega sveta;

48.  pozdravlja raven politične organizacije avtohtonih interesov v samijskih parlamentih in Samijskem svetu v severni Evropi ter sodelovanje med več avtohtonimi organizacijami na polarni osnovi ter priznava edinstveno vlogo Arktičnega sveta glede sodelovanja avtohtonih prebivalcev; priznava pravice avtohtonih prebivalcev Arktike, kot so določene v deklaraciji ZN o pravicah avtohtonih ljudstev, in spodbuja Komisijo, naj evropski instrument za spodbujanje demokracije in človekovih pravic (EIDHR) uporabi v korist krepitve vloge arktičnih avtohtonih prebivalcev;

49.  pozdravlja obsežno sodelovanje pri vprašanjih, kot je zaščita arktičnega morskega okolja (delovna skupina PAME), ne le na regionalni, pač pa na dvostranski in mednarodni ravni; v zvezi s tem razume delo, ki ga je na področju iskanja in reševanja opravil Arktični svet, kot prvi korak na poti do mehanizmov za sprejemanje tudi zavezujočih odločitev;

50.  pozdravlja dejstvo, da Arktični svet nenehno ocenjuje obseg in strukturo svojega dela, in je prepričan, da bo še naprej širil podlago za procese oblikovanja odločitev ter vključeval akterje, ki niso člani Arktičnega sveta;

51.  izraža upanje, da bo Arktični svet še razvijal svoje pomembno delo in razširil podlago za postopke oblikovanja odločitev, da bodo zajemali tudi akterje, ki niso z Arktike, a utrjujejo svojo prisotnost v arktični regiji, in da bodo vključevali njihovo znanje in sposobnosti ter upoštevali njihove upravičene interese v skladu z mednarodnim pravom, pri čemer pa je treba istočasno poudariti precej večji pomen interesov arktičnih držav; pozdravlja interni postopek Arktičnega sveta v zvezi s pregledom statusa opazovalk in morebitnim obsegom nalog Arktičnega sveta v prihodnosti;

52.  meni, da bi moral okrepljen Arktični svet imeti vodilno vlogo pri sodelovanju v zvezi z Arktiko, zato bi bil vesel boljših političnih in upravnih zmogljivosti Arktičnega sveta, npr. stalnega sekretariata, o katerem se trenutno razpravlja, enakopravnejše delitve stroškov, pogostejših ministrskih srečanj in vsakoletnega arktičnega srečanja na najvišji ravni, kakor je predlagal minister za zunanje zadeve države članice Finske, ki je prav tako članica Arktičnega sveta; prav tako bi pozdravil večjo udeležbo poslancev z Arktike, s čimer bi poudarili parlamentarni vidik in zagotovili vključenost ustreznih akterjev, ki niso z Arktike; poleg tega vztraja pri tem, da bo nadaljevanje srečanj na visoki ravni, na katerih sodeluje izključno notranje jedro držav, le ogrozilo položaj in vlogo Arktičnega sveta kot celote; želi, da Arktični svet ohrani svoj odprt in vključevalen pristop ter tako ostane dostopen vsem interesnim skupinam;

53.  meni, da je severna dimenzija osrednja točka regionalnega sodelovanja v severni Evropi; ugotavlja, da so štiri partnerice, namreč EU, Islandija, Norveška in Ruska federacija, ter Arktični svet, Svet Barentsove evro-arktične regije, Svet baltskih držav, Nordijski svet ministrov, Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), Evropska investicijska banka (EIB), Nordijska investicijska banka (NIB) in Svetovna banka (Mednarodna banka za obnovo in razvoj) udeleženci severne dimenzije in da imajo Kanada in Združene države Amerike status opazovalcev v severni dimenziji; poudarja potrebo po tesnem usklajevanju med politiko severne dimenzije in razvijajočo se politiko EU za Arktiko; je seznanjen z arktičnim oknom severne dimenzije; poudarja dragocene izkušnje partnerstev severne dimenzije, zlasti novo partnerstvo severne dimenzije za promet in logistiko ter njegove koristi za sodelovanje na Arktiki;

54.  potrjuje, da podpira status EU kot stalne opazovalke v Arktičnem svetu; priznava, da so države članice EU v delo Arktičnega sveta vključene prek različnih mednarodnih organizacij (kot so Mednarodna pomorska organizacija, konvencija OSPAR, Komisija za ribištvo severovzhodnega Atlantika (NEAFC) in Konvencija iz Stockholma), ter poudarja, da morajo biti vse politike EU, ki zadevajo Arktiko, skladne; poziva Komisijo, naj Parlament redno in natančno obvešča o sejah in delu Arktičnega sveta in njegovih delovnih skupin; pri tem poudarja, da so EU in njene države članice že prisotne kot članice ali opazovalke v drugih mednarodnih organizacijah, pomembnih za Arktiko, na primer v Mednarodni pomorski organizaciji, OSPAR, NEAFC ter Konvenciji iz Stockholma, in da se morajo zato bolj povezano osredotočiti na delo v teh organizacijah; v zvezi s tem poudarja zlasti potrebo po skladnosti vseh politik EU, ki zadevajo Arktiko; spodbuja Arktični svet, naj kot ad hoc opazovalce tesneje vključi pripadnike civilne družbe in nevladnih organizacij;

55.  meni, da je Svet Barentsove evro-arktične regije (BEAC) pomembno središče za sodelovanje med Dansko, Finsko, Norveško, Rusijo, Švedsko in Evropsko komisijo; je seznanjen z delom Sveta BEAC na področju zdravstvenih in socialnih vprašanj, izobraževanja in raziskav, energetike, kulture ter turizma; je seznanjen s svetovalno vlogo delovne skupine avtohtonih prebivalcev (WGIP) v okviru Sveta BEAC;

Zaključki in zahteve

56.  od Komisije zahteva, da razvije obstoječo medresorsko skupino v stalno strukturo za posredovanje med službami, da bi zagotovila dosleden, usklajen in celosten politični pristop k osrednjim političnim področjem, ki so pomembna za Arktiko, na primer okolju, energetiki, prometu in ribištvu; priporoča, da se sovodenje te strukture dodeli Evropski službi za zunanje delovanje in GD MARE, pri čemer naj slednji deluje kot medsektorsko usklajevalno telo v okviru Komisije; prav tako priporoča, da se ustanovi ustrezna enota za Arktiko v Evropski službi za zunanje delovanje;

57.  poziva Komisijo, naj pri pogajanjih o dvostranskih sporazumih upošteva dejstvo, da je treba zaščititi ranljivi arktični ekosistem, zavarovati interese prebivalcev Arktike, vključno s skupinami avtohtonih prebivalcev, in trajnostno uporabljati naravne arktične vire, ter poziva Komisijo, naj se teh načel drži pri vseh dejavnostih;

58.  opozarja, da znanstveni podatki jasno kažejo, da se v arktičnem ekosistemu dodajajo velike spremembe, povezane s podnebjem, in da mora biti zaradi tega pristop k prihodnjemu razvoju Arktike previden in znanstveno dodobra utemeljen; poziva, naj se v okviru mnogostranskega sporazuma izvedejo nadaljnje znanstvene študije, da bi mednarodno javnost bolje seznanili z arktičnim ekosistemom in s sprejemanjem odločitev o njem, še preden bi globlje posegali vanj;

59.  poudarja dejstvo, da so EU in njene države članice največje donatorke sredstev za raziskave, povezane z Arktiko, regionalno sodelovanje in razvoj tehnologij, pomembnih v regiji in zunaj njenih meja, ter od Komisije zahteva, da preuči možnosti razvoja pobud za sofinanciranje in sooblikovanje programov v polarnem območju, da bi omogočili lažje in učinkovitejše sodelovanje med strokovnjaki iz sodelujočih držav; od EU zahteva, da spodbuja sodelovanje z ZDA, Kanado, Norveško, Islandijo, Grenlandijo in Rusijo na področju večdisciplinarnih raziskav Arktike in v ta namen vzpostavi usklajene mehanizme financiranja; poleg tega od Komisije zahteva, da poišče način za neposredno sodelovanje z arktičnimi državami članicami, avtohtonimi organizacijami in arktičnimi raziskovalnimi ustanovami, da bi lahko prispevala k obveščanju EU o ustreznih vprašanjih, pomembnih raziskovalnih temah in zadevah, povezanih s tistimi, ki živijo in delajo na Arktiki, s čimer bi pomagala določiti nadaljnje raziskovalne dejavnosti;

60.  meni, da bi morala EU še naprej razvijati svoje zmogljivosti, in poziva Komisijo, naj preuči in poroča o možnostih vzpostavitve in nadaljevanju dejavnosti EU na Arktiki, na primer programa za financiranje polarnih skupnih večstranskih raziskav, ki bi omogočil lažje sodelovanje z manj upravnimi zapleti, in skupnih projektov raziskovalne skupnosti; od Komisije zahteva, naj kot osrednjo prednostno nalogo razišče ustanovitev arktičnega informacijskega centra EU kot skupnega mrežnega podjema, pri tem pa upošteva ustrezne predloge; je seznanjen s predlogom laponske univerze v zvezi s tem; meni, da bi prek tega centra moralo biti mogoče ohranjati stalne stike EU z večjimi akterji na Arktiki, institucijam EU in interesnim skupinam pa posredovati informacije in storitve o Arktiki;

61.  poudarja, da je za objektivno določitev narave in hitrosti, s katero v naravnem arktičnem okolju prihaja do sprememb, nujno treba mednarodnim skupinam znanstvenikov zagotoviti neomejen dostop za izvajanje raziskav na tem posebej občutljivem območju našega planeta; poudarja, da EU krepi svojo prisotnost in vključenost zlasti v evropskem delu Arktike z gradnjo skupne raziskovalne infrastrukture in povečanjem števila raziskovalnih programov, ki potekajo na Arktiki; zlasti podpira raziskovalne skupine, ki jih sestavljajo znanstveniki s številnih različnih področij in iz vseh zadevnih držav; pozdravlja pogosto dobro in odprto sodelovanje pri raziskavah in meni, da bi morale biti takšne raziskave odprte, saj so v interesu mednarodne skupnosti kot celote in tudi namenjene za njeno uporabo;

62.  poudarja prispevek cilja evropskega teritorialnega sodelovanja EU kot jasne evropske dodane vrednosti, zlasti kar zadeva programa čezmejnega sodelovanja Kolartic in Karelia ter program čezmejnega sodelovanja v bazenu Baltskega morja, ki vključuje tudi regijo Barentsovega morja; od Komisije zahteva, naj preuči, kako bi lahko ustrezno okrepljen program Severno obrobje podobno vplival na arktično strategijo v naslednjem programskem obdobju;

63.  poziva Komisijo, naj podpira prizadevanja za hitro in učinkovito uresničitev celostnega opazovalnega sistema na Svalbardu in arktičnih komponent evropskega večdisciplinarnega observatorija morskega dna kot učinkovitega prispevka k boljšemu razumevanju in varstvu arktičnega okolja;

64.  od Komisije zahteva, da pripravi predloge o tem, kako bi bilo mogoče razvijati projekt Galileo ali projekte, kot je globalno spremljanje okolja in varnosti, ki bi utegnili vplivati na Arktiko, da bi omogočili varnejšo in hitrejšo navigacijo v arktičnih vodah, s čimer bi vložili v povečanje varnosti in dostopnosti zlasti severovzhodnega prehoda ter prispevali k večji predvidljivosti premikov ledu, boljšemu kartiranju arktičnega morskega dna in razumevanju glavnih geodinamičnih procesov na tem območju, ki so izjemno pomembni za geodinamiko Zemlje in vodni cikel v polarnih regijah, pa tudi za okrepitev našega poznavanja edinstvenih ekosistemov;

65.  poziva vse vlade v arktični regiji, zlasti rusko, naj sprejmejo in potrdijo deklaracijo Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev, ki jo je generalna skupščina sprejela 13. septembra 2007;

66.  poziva države članice, naj ratificirajo ključne sporazume o pravicah avtohtonih prebivalcev, na primer konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 169;

67.  od EU in njenih držav članic zahteva, naj v okviru tekočih prizadevanj Mednarodne pomorske organizacije za obvezen polarni zakonik v ladijskem prometu podajo predlog za posebno ureditev emisij saj in težkega kurilnega olja; če takšna pogajanja ne bodo uspešna, od Komisije zahteva, naj z namenom uvedbe strogega režima, ki bo omejeval emisije saj ter uporabo in prevoz težkega kurilnega olja, poda predloge o predpisih za plovila, ki pred potovanjem po arktičnih vodah ali po njem pristanejo v pristaniščih EU;

o
o   o

68.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter vladam in parlamentom držav v arktični regiji.

(1) UL C 9 E, 15.1.2010, str. 41. (2) 2985. seja Sveta za zunanje zadeve. (3) 2914. seja Sveta. (4) 2009/10:UU4. (5) UL L 197, 21.7.2001, str. 30. (6) Podpisan 15. septembra 2010. (7) UL L 136, 29.05.2007, str. 3. (8) UL L 286, 31.10.2009, str. 36. (9) Konvencija o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika. (10) Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. januarja 2011 o strategiji EU za Črno morje (2010/2087(INI))

P7_TA(2011)0025 A7-0378/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije „Sinergija Črnega morja – nova pobuda za regionalno sodelovanje“ (KOM(2007)0160),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o pobudi za sinergijo Črnega morja z dne 14. maja 2007,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2008 o pristopu k regionalni politiki za Črno morje(1),

–  ob upoštevanju skupne izjave ministrov za zunanje zadeve držav Evropske unije in širšega črnomorskega območja, sprejete v Kijevu 14. februarja 2008,

–  ob upoštevanju poročila Komisije o prvem letu izvajanja sinergije Črnega morja (KOM(2008)0391) z dne 19. junija 2008,

–  ob upoštevanju skupne izjave o začetku partnerstva za okolje sinergije Črnega morja (Bruselj, 16. marca 2010),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o krepitvi evropske sosedske politike (KOM(2006)0726) in njene namere, da predstavi pregled evropske sosedske politike v letu 2011,

–  ob upoštevanju partnerstva za pristop s Turčijo,

–  ob upoštevanju sporazumov o partnerstvu in sodelovanju, sklenjenih z Armenijo, Azerbajdžanom, Gruzijo, Republiko Moldavijo in Ukrajino, potekajočih pogajanj o novih pridružitvenih sporazumih in ustreznih akcijskih načrtov evropske sosedske politike,

–  ob upoštevanju poročil o napredku Armenije, Azerbajdžana, Republike Moldavije, Gruzije in Ukrajine v okviru evropske sosedske politike, ki jih je Komisija sprejela 12. maja 2010,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, sklenjenega z Rusko federacijo, ter pogajanj, ki potekajo o novem sporazumu EU-Rusija,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 3. decembra 2008 z naslovom „Vzhodno partnerstvo“ (COM(2008)0823),

–  ob upoštevanju skupne izjave z vrhovnega srečanja vzhodnega partnerstva v Pragi z dne 7. maja 2009,

–  ob upoštevanju nedavnega napredka pri dialogu o vizumskih olajšavah z državami iz te regije,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2007 o krepitvi evropske sosedske politike,(2)

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Republiki Moldaviji, Ruski federaciji, Turčiji, Ukrajini in južnem Kavkazu ter o celostni pomorski politiki,

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za regionalni razvoj (A7-0378/2010),

A.   ker je črnomorska regija strateški most, ki povezuje Evropo z območjem Kaspijskega morja, srednjo Azijo in Bližnjim vzhodom ter naprej z regijo jugovzhodne Azije in s Kitajsko, in ker so za to regijo so značilne tesne vezi ter ogromne možnosti, hkrati pa tudi razlike in tekmovalnost; ker regija vključuje države članice EU Bolgarijo, Grčijo in Romunijo, državo kandidatko Turčijo in partnerice evropske sosedske politike Armenijo, Azerbajdžan, Gruzijo, Republiko Moldavijo in Ukrajino ter Rusko federacijo kot strateško partnerico,

B.   ker je črnomorska regija strateškega pomena za EU; ker se Črno morje deloma nahaja znotraj EU in je v geografskem smislu predvsem evropsko morje, to pa prinaša skupne izzive in priložnosti za EU in države v regiji, pa tudi skupno potrebo po zagotavljanju območja miru, stabilnosti in trajnostne blaginje v okolici Črnega morja, ker je v črnomorski regiji potreben bolj povezovalen, trajnosten in strateški pristop;

C.   ker je regija Črnega morja socialno, kulturno in versko bogato okolje, kjer bi morala imeti medkulturni in medverski dialog osrednjo vlogo,

D.  ker je priznanje, da je črnomorska regija strateškega pomena za EU in da je treba okrepiti navzočnost EU na tem območju, zasluga sinergije Črnega morja; ker so bili doslej rezultati sinergije Črnega morja precej omejeni in ker ne obstaja jasna in celostna predstavitev trenutnih rezultatov njenega izvajanja, kar EU izpostavlja kritikam, da nima strateške vizije za to regijo in da uporablja razdrobljen pristop k izvajanju,

E.   ker ni bil izdelan akcijski načrt, ki bi določal konkretne cilje in primerjalna merila ter mehanizme za poročanje, spremljanje, ocenjevanje in nadaljnje ukrepanje, kot ga je zahteval Parlament v prvi resoluciji o črnomorski regiji,

F.  ker je bilo doslej izdano samo eno poročilo o napredku, in sicer leta 2008, ni pa mu sledil reden mehanizem poročanja; ker doslej ni bilo uresničenih veliko projektov, izvajati pa se je začelo samo partnerstvo za okolje,

G.  ker po letu 2008 ni bilo nobene ministrske konference, kar je še dodatno poudarilo premajhno prepoznavnost sinergije Črnega morja ter neobstoj strateške vizije in političnega usmerjanja zanjo,

H.  ker je dosedanja prizadevanja, čeprav so bila hvalevredna, hudo ovirala slaba upravna organizacija, pomanjkanje institucionalne in politične zavezanosti ter pomanjkanje človeških virov in namenskih finančnih sredstev,

I.   ker je bila črnomorska regija od leta 2008 priča številnim spremembam in ker številni izzivi, kot so dolgotrajna navzkrižja na Kavkazu in v Pridnestrju, pomorska varnost ter iskalne in reševalne akcije, militarizacija, razseljene osebe in nazadovanje demokratične vladavine, niso bili rešeni in so se še okrepili, čeprav je videti, da regionalno sodelovanje na nekaterih tehničnih področjih, kot so okolje, izobraževanje, raziskave in tehnologija, pa tudi približevanje predpisov, napreduje,

J.   ker je misija francoskega predsedstva skupaj z ukrepi držav članic dokazala zavezo EU obvladovanju in reševanju konflikta v Gruziji;

K.   ker je regija Črnega morja geostrateško pomembna za energetsko varnost EU, zlasti kar zadeva diverzifikacijo oskrbe z energijo,

L.  ker drugih pobud EU, ki vključujejo države črnomorske regije, ne bi smeli obravnavati kot konkurenčnih sinergiji Črnega morja, ampak kot dopolnilne,

M.   ker je bila Komisija pozvana, naj razvije strategijo EU za Podonavje, ki bi morala upoštevati tesno medsebojno povezanost z regijo Črnega morja,

1.   meni, da bi bilo glede na strateški pomen črnomorske regije za EU in precej omejene rezultate sinergije Črnega morja treba pripraviti strategijo, ki bo povečala skladnost in prepoznavnost ukrepov EU v tej regiji; strategija EU za Črno morje bi morala biti sestavni del širše vizije EU na področju zunanje politike in varnosti;

2.   poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj sočasno s pregledom evropske sosedske politike izdelata strategijo za črnomorsko regijo in s tem opredelita celovit in izčrpen pristop EU za obravnavo izzivov in priložnosti v tej regiji s podrobnim akcijskim načrtom, jasnimi cilji, vodilnimi pobudami in primerjalnimi merili uspešnosti; prepričan je, da bo ta strategija zagotovila učinkovito usklajevanje dejavnosti in delitev dela;

3.   znova poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj z določitvijo konkretnih mehanizmov za spremljanje, ocenjevanje, nadaljnje ukrepanje in poročanje opravljata redne preglede izvajanja strategije; odločno poziva, naj se v ključnih fazah tega procesa opravi posvetovanje s pristojnimi odbori Evropskega parlamenta;

4.   priporoča, da je treba zagotoviti skladnost med politiko na ravni EU in nacionalnimi strategijami držav članic EU v regiji Črnega morja;

5.   poudarja, da se morajo države članice EU dogovoriti o jasnih prednostnih nalogah, da bi lahko pripravile realističen in finančno zanesljiv akcijski načrt skupaj z zadevnim sistemom za oceno njegove učinkovitosti;

6.  poudarja, da je treba za uresničevanje ciljev nove strategije zagotoviti primerne kadrovske vire, zlasti tako, da se tej strategiji nameni zadostna pozornost v organizacijski strukturi in kadrovski sestavi Evropske službe za zunanje delovanje;

7.   pozdravlja začetek skupnega operativnega programa za čezmejno sodelovanje na črnomorskem območju v okviru evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta in verjame, da visoko število prejetih vlog kaže na veliko zanimanje za skupne projekte sodelovanja v regiji Črnega morja; pozdravlja dejstvo, da je skupni nadzorni odbor v novembru leta 2010 odobril 16 novih projektov; je vendarle prepričan, da je počasnost delovanja programa posledica pomanjkljivosti sedanjih mehanizmov financiranja; opozarja zlasti na pravne težave glede potrebe po financiranju udeležencev z različnimi finančnimi instrumenti in poziva Komisijo, naj pripravi rešitve za odpravo takšnih ovir; meni, da bi program moral zajemati tudi naložbene projekte;

8.   poziva k pripravi skupnega operativnega programa za območje Črnega morja za naslednje programsko obdobje, da se v celoti obravnavajo vsi cilji, opredeljeni v strateškem dokumentu evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta o čezmejnem sodelovanju za obdobje 2007–2013, in da se nadaljujejo prizadevanja za njihovo uresničitev; poudarja, da je treba določiti enotne pogoje prijave, saj se lahko katera koli pravna oseba iz vseh udeleženih držav v območju programa prijavi kot vodilni izvajalec; meni, da bi morale biti vključene vse države iz operativnega programa za črnomorsko območje in da jih je treba spodbujati k dejavnemu sodelovanju v naslednjem programskem obdobju;

9.   je posledično prepričan, da je uspeh strategije odvisen od zagotavljanja primernega in prepoznavnega financiranja; poziva k oblikovanju posebne proračunske postavke za strategijo za Črno morje in k uvedbi učinkovitih načinov izplačila, prilagojenih posebnim značilnostim regije, pa tudi k natančnemu nadzoru porabe sredstev; spodbuja prednostno financiranje malih razvojnih projektov; poziva Komisijo in regije, naj spodbujajo projekte na ravni medosebnih stikov v okviru čezmejnega sodelovanja in zagotovijo izvajanje finančnega instrumenta sklada za manjše projekte ter ga izboljšajo;

10.  poudarja, da je potreben projektno usmerjen pristop zaradi vključevanja lokalnih oblasti, poslovnih skupnosti ter nevladnih organizacij ali drugih organizacij civilne družbe pri načrtovanju, soudeležbi in izvajanju dejavnosti strategije Črnega morja; poudarja, da je pomembno spremljati dejavnosti v okviru strategije za Črno morje z opredelitvijo meril o uspešnosti ali drugih ustreznih kazalnikov;

11.  spodbuja razvoj sinergij med različnimi politikami Unije, ki so del strategije, zlasti strukturnimi skladi, okvirnim programom za raziskovanje in razvoj ter vseevropskimi prometnimi omrežji, da bi zagotovili trajnost financiranih ukrepov; tako bi priložnosti, ki jih ustvari določena pobuda za gospodarski razvoj, lahko prevzela druga dodatna pobuda;

12.  meni, da sta vključevanje in regionalna zavezanost pomembni načeli pristopa EU k regiji, ter šteje Turčijo in Rusijo za partnerici, ki bi morali biti primerno vključeni v črnomorsko regionalno sodelovanje; meni, da je dvojna vloga Bolgarije, Romunije in Grčije, ki so hkrati obalne države in države članice EU, nujna za uspeh politike EU v črnomorski regiji;

13.  meni, da je treba za prepoznavnost, strateško usmerjanje in usklajevanje na visoki ravni organizirati redna ministrska srečanja med EU in državami širše črnomorske regije ter vanje vključevati vse akterje in države v regiji, vključno z Organizacijo za črnomorsko gospodarsko sodelovanje, komisijo za varstvo Črnega morja pred onesnaževanjem, Evropsko banko za obnovo in razvoj ter Evropsko investicijsko banko; izraža prepričanje, da bi institucionalni dialog, ki bi združil EU in Organizacijo za črnomorsko gospodarsko sodelovanje, pomenil korak naprej k vzpostavljanju resničnega partnerstva v regiji; ne glede na to ugotavlja, da se zdi, da se Organizacija za črnomorsko gospodarsko sodelovanje trenutno sooča s strukturnimi težavami ter potrebuje pomladitev in prenovo, da bi postala učinkovit regionalni partner;

14.  obžaluje, da so napetosti v regiji slabo vplivale na črnomorski forum za dialog in partnerstvo, ki zato še ni bil vzpostavljen; meni, da bi imel lahko tak forum pomembno vlogo pri oblikovanju novih idej in pospeševanju dialoga med akterji v regiji;

15.  je prepričan, da bi bilo treba strategijo za Črno morje razvijati na vseh ravneh regionalnega sodelovanja; pozdravlja parlamentarno sodelovanje med EU in črnomorskimi državami;

16.  priznava pomen regionalnih in lokalnih organov ter interesnih skupin pri načrtovanju in izvajanju strategije, saj so tesno povezani z ozemljem in lokalnim prebivalstvom; zato poziva k opredelitvi njihovih potreb in k njihovi popolni vključenosti v strategijo;

17.  pozdravlja ustanovitev črnomorskega foruma civilne družbe ter spodbuja okrepljeno sodelovanje med lokalnimi organi, civilno družbo in podjetji; poziva Komisijo, naj zagotovi večjo podporo civilni družbi, vključno z omrežji organizacij civilne družbe; poudarja vlogo nevladnega sektorja pri zagotavljanju učinkovitega izvajanja dejavnosti strategije za Črno morje ter uspešnosti ukrepov za krepitev zaupanja;

18.  poudarja dopolnilno naravo sinergije Črnega morja in vzhodnega partnerstva ter poziva Komisijo, naj koristno uporabi različne pristope obeh pobud in pojasni, kako bi bilo mogoče to resnično dopolnjevanje izkoristiti na vseh ravneh; poziva visoko predstavnico za zunanjo in varnostno politiko/podpredsednico, naj zagotovi, da bo Evropska služba za zunanje delovanje učinkovito usklajevala različne pobude in instrumente, ki jih je EU pripravila za širšo črnomorsko regijo;

19.  pozdravlja pripravo strategije EU za Podonavje, ki bo dokončana še letos, ter poziva k njenemu sprejetju in začetku izvajanja v prvi polovici leta 2011; opozarja, da je treba strategijo EU za Podonavje razširiti na regijo Črnega morja; poudarja, da bo trajnostni razvoj Podonavja dodatno izboljšal geostrateški pomen črnomorske regije; zaradi tega in ob upoštevanju različnega značaja regij ter posebnega geografskega poudarka obeh strategij meni, da bi se morali strategiji dopolnjevati in vzajemno krepiti;

20.  poudarja, da bi moral biti glavni cilj, ki ga skušajo doseči EU in države članice s strategijo EU za črnomorsko regijo, vzpostavitev območja miru, demokracije, blaginje in stabilnosti, temelječega na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter zanesljive oskrbe z energijo v EU; meni, da bi morali biti prednostni ukrepi dobro upravljanje, pravna država, spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, upravljanje preseljevanja, energija, promet, okolje ter gospodarski in družbeni razvoj;

Varnost in dobro upravljanje

21.  ponavlja, da črnomorska regija potrebuje dejavne politike in trajnostne rešitve za reševanje velikih regionalnih in nadnacionalnih izzivov, kot so dolgotrajna navzkrižja, razseljene osebe, dvostranski spori, zaprte meje in strateška tekmovalnost, ki vodijo v militarizacijo in oboroževanje, šibke institucije in vodenje, nazadovanje demokratične vladavine, čezmejni kriminal in prekupčevanje, slabo upravljanje mej in gibanja ter nezadostna pomorska varnost;

22.  poudarja, da je treba nujno vzpostaviti in razviti dobre sosedske odnose med črnomorskimi državami kot pogoj za uspešno sodelovanje, in meni, da je nesprejemljivo, da se regija še vedno sooča s problemom zaprtih meja med sosedami;

23.  je prepričan, da EU more in mora igrati aktivnejšo vlogo pri oblikovanju varnega črnomorskega okolja; poziva k večjemu vključevanju EU v regionalni strateški dialog, sodelovanju s strateškimi partnerji pri varnostnih vprašanjih ter preprečevanju in reševanju sporov v skladu z mednarodnim pravom; poudarja, da je celovit razvoj strategije za Črno morje povezan tudi z dejanskim napredkom pri mirni rešitvi obstoječih konfliktov; zato poziva EU, naj bo bolj neposredno udeležena in naj prevzame vodilno vlogo v pogajanjih in mirovnih procesih, naj razširi ukrepe za krepitev zaupanja in programe pomoči, da se določi temelj za dolgotrajne in celovite rešitve ter omili posledice konfliktov za tamkajšnje prebivalstvo; pozdravlja delo misij EUBAM in EUMM;

24.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj okrepi prizadevanja za spodbujanje Rusije k izpolnjevanju Sarkozyjevega načrta v šestih točkah za stabilizacijo in rešitev konflikta v Gruziji;

25.  poudarja, da je treba izboljšati sisteme spremljanja, in poziva EU, naj za preprečevanje konfliktov in krepitev zaupanja v črnomorski regiji razvije sistem zgodnjega opozarjanja, da se prepeči destabilizacija in stopnjevanje konfliktov; poziva k osredotočanju na konkretne primere, in ne na splošna vprašanja; poziva k obravnavi ukrepov za krepitev zaupanja, kot je javno razkritje prodaje orožja in pomorskih vojaških dejavnosti; izraža posebno zaskrbljenost zaradi podaljšanja sporazuma o uporabi pristanišč za črnomorsko rusko floto na Krimu in njegovih morebitnih posledicah za stabilnost v regiji;

26.  poziva EU, naj sprejme ukrepe za oblikovanje regionalnega pravnega okvira in mehanizmov za obravnavo oboroževanja v črnomorski regiji;

27.  poziva, naj strategija za Črno morje obravnava problematiko čezmejnega kriminala, prekupčevanja, zlasti z mamili in ljudmi, in nezakonitega preseljevanja, prav tako pa poziva k nadaljnji krepitvi sodelovanja pri upravljanju meja in gibanja;

28.  poudarja, da je nujno treba izboljšati upravljanje preseljevanja v črnomorsko regijo in iz nje ter bolje politično, gospodarsko in socialno vključiti priseljence na podlagi načel celovitega pristopa EU k vprašanjem preseljevanja;

29.  opaža, da se je v zadnjih letih število nesreč na morju s človeškimi žrtvami in okoljsko škodo povečalo ter da obalne države niso zmožne zagotoviti usklajenih in uspešnih reševalnih akcij; v zvezi s tem poziva EU, naj uporabi celovito pomorsko politiko za usklajevanje dejavnosti iskanja, reševanja in preprečevanja nesreč na Črnem morju; poziva k vzpostavitvi črnomorske strategije nadzora;

30.  je prepričan, da bi morala varnostna strategija za črnomorsko regijo vsebovati tudi cilje za izboljšanje upravljanja, demokratične vladavine, spoštovanje človekovih pravic in zmogljivosti držav; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj vključita pobude za gradnjo institucij in demokratično upravljanje, ki so bistvenega pomena za vsako državo, ki stremi k uspešnemu razvoju; poudarja, da je cilj boljšega vladanja, pravne države in državnih ustanov v nekdanjih sovjetskih državah regije sam po sebi varnostna strategija, saj popolna ali delna neuspešnost države in politična stagnacija ustvarjata pogoje za zunanje vmešavanje in nadnacionalne grožnje;

31.  poudarja, da mora biti v strategiji EU za črnomorsko regijo pomembno mesto dodeljeno varstvu človekovih pravic in širjenju demokracije v regiji, kar mora vključevati spodbujanje uspešnega medsebojnega sodelovanja med nevladnimi organizacijami in zagovorniki človekovih pravic;

32.  opozarja, da je ena izmed prednostnih nalog EU vse večje spoštovanje človekovih pravic in demokracije po vsem svetu; opominja, da v zasedeni Južni Osetiji in Abhaziji vsak dan prihaja do kršenja človekovih pravic; poziva EU in zlasti Evropsko službo za zunanje delovanje, naj se dejavno odzoveta na vse oblike kršitev človekovih pravic v črnomorski regiji;

33.  poudarja pomembno vlogo, ki jo ima organizacija OVSE v regiji, in meni, da mora EU nujno sodelovati z OVSE na področju vzpostavljanja institucij, pravne države, opazovanja volitev, svobode medijev ter demokracije in človekovih pravic;

Energetika, promet in okolje

34.  po eni strani meni, da je črnomorska regija strateško pomembna za zanesljivo energetsko oskrbo in diverzifikacijo te oskrbe v EU, ter glede tega ponovno poudarja, da ima skladna strategija za črnomorsko regijo bistven pomen; po drugi strani pa meni, da je sodelovanje na področju energije, prometa in okolja ključno za skladen in trajnosten razvoj regije; pozdravlja začetek izvajanja partnerstva za okolje in nestrpno pričakuje začetek izvajanja dveh drugih partnerstev za promet in energijo; poziva k hitremu in učinkovitemu izvajanju; meni, da bi razvoj skupnega pravnega okvira na regionalni ravni prinesel velike koristi z vidika učinkovitejšega sodelovanja in sinergij o teh vprašanjih; je prepričan, da bi ustanovitev poklicnih in institucionalnih mrež ter podpora zanje lahko okrepili zmogljivost za skupno in učinkovito odločanje;

35.  poudarja, da je treba okrepiti večstransko sodelovanje na področju energije v črnomorski regiji na osnovi osrednjih načel Svetovne trgovinske organizacije in pogodbe o energetski listini; podpira popolno tržno in regulativno povezovanje na podlagi zakonodaje EU o energiji in okolju ter spodbuja sodelovanje držav v širši črnomorski regiji pri pogodbi o energetski skupnosti; podpira tudi pomoč EU, Evropske investicijske banke in Evropske banke za obnovo in razvoj za posodobitev energetske infrastrukture v regiji;

36.  poudarja, da morajo imeti države članice skupen pristop do črnomorske regije, da bi EU lahko uresničila svoj dolgoročni cilj zanesljive oskrbe z energijo in stabilnosti v sosedskih državah;

37.  ponavlja, da bi morala Komisija odločneje ukrepati v podporo ukrepov, namenjenih diverzifikaciji plinske oskrbe, in da je potreben skupen normativni okvir za spodbujanje preglednega, konkurenčnega in zakonsko urejenega plinskega trga; poziva EU, naj hkrati dejavno razvija sodelovanje s črnomorskimi državami in jim ponudi boljše priložnosti za podporo energetskim projektom v interesu EU; v zvezi s tem pozdravlja pristop Republike Moldavije in Ukrajine k energetski skupnosti;

38.  poudarja, da je treba nujno ustanoviti parlamentarno skupščino Euronest, ki bo prispevala k doseganju ciljev vzhodnega partnerstva in bo pozitivno vplivala na vprašanja o zanesljivi oskrbi z energijo;

39.  opozarja na cilj EU, da bo diverzificirala poti in vire oskrbe ter pripravila skupno energetsko politiko EU; znova opozarja na pomen projektov južnega koridorja, zlasti na velik pomen strateškega projekta EU Nabucco in njegove čimprejšnje izvedbe za zanesljivo oskrbo Evrope z energijo; je seznanjen s projektom Južni tok; opozarja tudi na pomen prevoza utekočinjenega zemeljskega plina v Evropo, v obliki projekta povezave Azerbajdžan-Gruzija-Romunija in razvoja terminalov za utekočinjeni plin v črnomorskih pristaniščih;

40.  poziva Komisijo, naj do konca leta 2011 sklene sporazume z državami, ki bi lahko oskrbovale plinovod Nabucco;

41.  meni, da mora sveženj za energetsko infrastrukturo, ki ga bo kmalu predstavila Komisija, pripisati velik pomen predlaganim energetskim projektom v črnomorski regiji; poudarja, da lahko tranzitne poti, ki vodijo skozi države v regiji, zelo izboljšajo zanesljivo oskrbo v EU;

42.  poudarja potencial obnovljivih virov energije v črnomorski regiji, ki lahko v prihodnosti pomembno prispevajo k zanesljivi oskrbi z energijo na svetovni ravni in k trajnostni gospodarski rasti, ter poziva Komisijo in države ob obalah Črnega morja, naj sprostijo ta potencial;

43.  poziva partnerstvo med EU in črnomorsko regijo, naj v področje obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti in tehnične podpore za načrtovanje omrežja vključi prenos znanja in tehnologije, ter poudarja, da je varčevanje z energijo bistveno za zanesljivo oskrbo; podpira raziskave za nadomestne energetske vire, zlasti obnovljive vire energije, energetsko učinkovitost in energetski prihranek, ki so bistvenega pomena za soočanje z izzivi podnebnih sprememb in prispevek k vsesplošnim prizadevanjem za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov;

44.  podpira nadaljnji razvoj pobud v okviru programov TRACECA in INOGATE; poziva EU, naj še bolj okrepi podporo za infrastrukturne projekte v regiji, neposredno in prek usklajevanja z drugimi plačniki in vlagatelji;

45.  meni, da je treba za namene mednarodne trgovine in prevoza ogljikovodikov v regiji nujno razviti pristanišča EU ob Črnem morju in izlivu Donave, vključno z naftnimi in plinskimi terminali ter ureditvami intermodalnega prevoza; meni, da je treba posodobiti infrastrukturo na črnomorskem območju in zagotoviti povezave z evropskimi prometnimi koridorji; poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo zaključek prednostnih vseevropskih prometnih projektov na oseh 7, 18, 21 in 22 iz priloge II Odločbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 884/2004/ES z dne 29. aprila 2004 o spremembi Odločbe št. 1692/96/ES o smernicah Skupnosti za razvoj vseevropskega prometnega omrežja ter njihovo postopno vključevanje v koridor TRACECA, centralne osi, jugovzhodne osi in mednarodne pomorske prometne poti, kot so opredeljene v sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom „Razširitev glavnih vseevropskih prometnih osi na sosednje države – Smernice za promet v Evropi in sosednjih regijah“ (KOM(2007)0032, pa tudi vseevropska prometna koridorja 8 in 9;

46.  poziva države ob obalah Črnega morja, naj sklenejo memorandum o soglasju za razvoj črnomorskih pomorskih koridorjev, ter poziva Komisijo, naj odpre proračunsko vrstico TEN-T s sredstvi za črnomorske pomorske koridorje, podobno tistim za koridorje v Baltskem, Severnem in Sredozemskem morju;

47.  pozdravlja dejavnosti, namenjene širjenju skupnega zračnega prostora EU na črnomorske države; poziva Komisijo, naj si prizadeva za dialog z Republiko Moldavijo o liberalizaciji njenega zračnega prometa ter naj čim prej začne pogajanja za pridružitev Republike Moldavije k skupnemu zračnemu prostoru EU;

48.  poudarja pomembnost črnomorske regije kot nahajališča naravnih virov in je zelo zaskrbljen zaradi okoljskih razmer v tej regiji; poudarja, da je treba nujno vzpostaviti ravnovesje med gospodarskim razvojem in okoljskim varstvom ter oblikovati skupni pristop k temu izzivu; zato poudarja, da je treba v celoti izvajati Konvencijo o varstvu Črnega morja pred onesnaževanjem;

49.  poziva Komisijo, naj pri financiranju infrastrukturnih projektov v črnomorski regiji, ki bi moralo biti pogojeno s pozitivno presojo okoljskega vpliva, nameni prednost zahtevam za energetsko učinkovitost ter zaščito okolja in podnebja; opominja na izzive, ki so posledica podnebnih sprememb v črnomorski regiji, in zato poziva k poglobljenemu sodelovanju med obalnimi črnomorskimi državami, zlasti pri preprečevanju izrednih razmer;

50.  poziva EU, naj črnomorsko regijo vključi v celostno pomorsko politiko, zlasti v skupno ribiško politiko, z enakimi pogoji kot za druga evropska povodja; EU bi morala uporabiti vse potrebne diplomatske prijeme, da bi črnomorske države zunaj EU prepričala, naj čim bolj spoštujejo načela skupne ribiške politike; poudarja, da je treba ustvariti ločen upravni organ za skupne staleže in uporabiti mehanizem večletnih načrtov upravljanja;

Gospodarski, družbeni in človeški razvoj

51.  je prepričan, da bi bilo treba spodbujati gospodarski, družbeni in človeški razvoj v regiji kot celoti; pripisuje poseben pomen spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v regiji; poudarja, da ima regija izjemne naravne vire, ki lahko spodbudijo hitro gospodarsko rast; poudarja, da je ustrezno upravljanje teh virov bistveno za omogočanje takšnega razvoja;

52.  poudarja, da sta dodatna liberalizacija trgovine in okrepitev trgovanja znotraj regije nujni za gospodarski razvoj regije; poudarja pomen vzpostavitve območja gospodarskih priložnosti in blaginje za lokalne prebivalce in trgovinske partnerje v črnomorski regiji; poudarja, da se je treba boriti proti goljufijam in korupciji, da bi regija postala privlačnejša za vlagatelje; poudarja pomembnost sodelovanja na področju turizma ter razvoja pristanišč in priobalnih dejavnosti; podpira celostno pomorsko politiko, katere cilj je družbeno-gospodarski razvoj pomorskih regij, vendar obžaluje, da je njena črnomorska razsežnost slabo razvita; pozdravlja rezultate sodelovanja na področju izobraževanja, raziskav in tehnologije; znova spodbuja pospeševanje družbenega razvoja in močne civilne družbe; poudarja, da mora EU z državami v regiji nadaljevati dialog o vizumskih olajšavah;

53.  izraža prepričanje, da bi morala EU imeti večjo vlogo v regiji Črnega morja in tamkajšnjim državam ponuditi boljše obete za tesnejše povezovanje s politikami EU; poudarja, da je treba natančno obravnavati, podrobno preučiti in spodbujati priložnosti za liberalizacijo trgovine in vzpostavitev prostotrgovinskega območja v skladu z načeli Svetovne trgovinske organizacije;

54.  opozarja na dolgoletno strateško partnerstvo med EU in Rusijo ter na njune skupne interese za okrepitev dvostranske trgovine in naložb, omogočanje in liberalizacijo trgovine v svetovnem gospodarstvu ter krepitev in razvoj konkurence, tudi v črnomorski regiji;

55.   priznava, da je svetovna finančna kriza močno prizadela regijo Črnega morja, ostro presekala obdobje gospodarske rasti, ki je v povprečju dosegala 6 % letno, in ustavila dotok tujega kapitala, nujnega za nadaljnji gospodarski razvoj črnomorskih držav, kar je postavilo finančni sistem regije v izjemno težaven položaj; poudarja, da je treba te razmere obravnavati s krepitvijo finančne in bančne pravne ureditve, izboljšanjem verodostojnosti in preglednosti sistema javnih financ, bojem proti davčnim utajam, izogibanju davkom in korupciji, krepitvijo regionalnega sodelovanja in boljšim usklajevanjem med regionalnimi organizacijami, kot je Organizacija za črnomorsko gospodarsko sodelovanje;

56.  v okviru strategije spodbuja razvoj celostnega pristopa in uporabo ustaljenih načel kohezijske in sosedske politike EU, kar lahko prispeva k učinkovitim rezultatom in omogoča proces gradnje zmogljivosti za regije, ki zaostajajo v razvoju; zlasti meni, da je treba okrepiti čezmejno sodelovanje med regijami, da bi z usklajenimi ukrepi rešili skupne težave; poudarja, da Evropsko združevanje čezmejnega sodelovanja (EGTC) ponuja primeren okvir sodelovanja za strukturirano vladanje na več ravneh; poziva Komisijo, naj razišče načine boljšega usklajevanja različnih evropskih instrumentov za čezmejno sodelovanje na zunanjih mejah Unije;

57.  poudarja, da je izmenjava praktičnih zgledov med regijami bistvenega pomena za vsa področja sodelovanja, saj bi regije, ki imajo dolge izkušnje z razvojem in izvajanjem projektov, lahko preostalim pomagale doseči večjo uspešnost;

58.  meni, da je izboljšanje upravne zmogljivosti vseh lokalnih in regionalnih interesnih skupin v črnomorski regiji bistvenega pomena, da bi zagotovili učinkovito izvajanje in dobro finančno poslovodenje projektov EU, večjo preglednost in odgovornost ter uravnotežen ozemeljski razvoj celotne regije;

59.  opozarja na pomen vizumskih olajšav in mobilnosti ljudi v regiji ter poziva Komisijo, naj razmisli o uvedbi preferencialnih vizumskih ureditev za podjetja, akademike, mlade, lokalne uradnike in druge skupine, da se okrepijo stiki v celotni regiji, zlasti za krepitev zaupanja; spodbuja pripravo skupnih projektov, povezanih s spodbujanjem kulturne dediščine in turizma v regiji, pod okriljem EU;

60.  meni, da je treba trajno spodbujati programe za spodbujanje medkulturnega in medverskega dialoga, da bi okrepili sodelovanje v regiji; prav tako so nujne skupne pobude na področju izobraževanja in medijev, da bi ustvarili in utrdili dejanske vezi med prebivalci in oblikovalci javnega mnenja v regiji; meni tudi, da so pobude, kot je mreža črnomorskih univerz, dober primer, kako lahko akademsko sodelovanje sproži pozitivno sinergijo v regiji; poziva h krepitvi akademskih in študentskih mrež, e-infrastruktur in skupnih raziskovalnih projektov; pozdravlja pobudo za ustanovitev in podporo visokošolske ustanove Črnega morja za pomoč pri oblikovanju regionalne elite, ki bi sodelovanje lahko obravnavala kot naravno metodo za reševanje skupnih izzivov;

61.  priznava rezultate projekta črnomorskih medsebojnih povezav pri vzpostavljanju regionalne raziskovalne in izobraževalne mreže v širši črnomorski regiji ter njene povezave s komunikacijsko mrežo visoke zmogljivosti in hitrosti za vse raziskovalce v Evropi (GEANT); poziva Komisijo, naj nadaljuje podporne raziskovalne projekte v črnomorski regiji, kot so HP-SEE, SEE-GRID, SCENE, CAREN in BSRN;

o
o   o

62.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, podpredsednici/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter vladam in parlamentom držav članic in vseh črnomorskih držav.

(1) UL C 41 E, 19.2.2009, str. 64. (2) UL C 282 E, 6.11.2008, str. 443.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. januarja 2011 o Pakistanu, zlasti o umoru guvernerja Salmana Taserja

P7_TA(2011)0026 RC-B7-0041/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji v Pakistanu, zlasti tiste z dne 20. maja 2010(1) ter tistih z dne 12. julija 2007(2), 25. oktobra 2007(3) in 15. novembra 2007(4),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2010 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu za leto 2009 in politiki EU na tem področju(5),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. novembra 2009 o svobodi veroizpovedi in prepričanja, v katerih je poudaril strateški pomen te svobode in boja proti verski nestrpnosti,

–   ob upoštevanju skupne izjave EU in Pakistana z dne 4. junija 2010, v kateri sta obe strani ponovno poudarili svojo odločenost, da se skupaj lotita reševanja vprašanj o regionalni in svetovni varnosti, spodbujata spoštovanje človekovih pravic, sodelujeta pri nadaljnji krepitvi pakistanske demokratične vlade in institucij,

–   ob upoštevanju izjave svojega predsednika z dne 19. novembra 2010 o smrtni obsodbi Asie Bibi,

–   ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton z dne 4. januarja 2011 o umoru guvernerja Salmana Taserja ter njene izjave z dne 12. novembra 2010 o smrtni kazni v Pakistanu,

–   ob upoštevanju člena 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981,

–  ob upoštevanju člena 122(5) svojega poslovnika,

A.  ker je bil Salman Taser, guverner province Pandžab, eden najglasnejših in najvidnejših kritikov pakistanskih zakonov o bogoskrunjenju in njihove zlorabe s strani skupin skrajnežev kot v primeru proti Asii Bibi, kristjanki, ki je bila na podlagi oddelka 295-C pakistanskega kazenskega zakonika obsojena na smrt zaradi bogoskrunjenja,

B.  ker je 4. januarja 2011 Salmana Taserja v Islamabadu umoril eden od članov njegove varnostne straže, Malik Mumtaz Husein Kadri, ki se ni strinjal s Taserjevim nasprotovanjem pakistanskim zakonom o bogoskrunjenju,

C.  ker nihče od prisotnih varnostnih stražarjev, ki je bil priča umoru guvernerja Taserja, ni poskušal ustaviti morilca, ker je morilca, ko je stopil pred sodišče, spodbujalo in podpiralo na stotine pravnikov, na tisoče demonstrantov pa je korakalo po ulicah Karačija v znak podpore njegovemu dejanju; ker je vodilni imam domnevno razglasil fatvo proti Sherry Rehman, nekdanji pakistanski ministrici, reformistični političarki in zelo znani novinarki, ter jo razglasil za naslednjo tarčo umora,

D.  ker je po tragičnem dogodku široko zavezništvo duhovščine v državi, ki jo predstavlja Džamate Ale Sunat Pakistan, organizacija zmerne sekte Barelvi, podalo izjavo, v kateri odpušča morilcu in poveličuje njegov umor ter pravi, da se noben musliman ne bi smel udeležiti pogreba, moliti za Salmana Taserja, izraziti obžalovanja ali sočustvovanja zaradi tega dogodka, ter zahtevalo, naj noben musliman ne daruje pogrebnih molitev ter naj noben duhovnik ne opravi pogreba za umorjenega guvernerja,

E.  ker poglavje o temeljnih pravicah pakistanske ustave iz leta 1973 zagotavlja svobodo veroizpovedi in upravljanja verskih institucij (člen 20), enakost vseh državljanov (člen 25) ter legitimne pravice in interese manjšin (člen 26),

F.  ker je 25. decembra 2009 predsednik Asif Ali Zardari ponovil zavezo pakistanske ljudske stranke, da bo podpirala pravico vseh manjšin do enakopravne obravnave z drugimi državljani,

G.  ker zakonske določbe, znane kot zakoni o bogoskrunjenju, uvedene leta 1982 in 1986, spodkopavajo temeljne verske pravice in pravice manjšin, ki jih zagotavlja ustava, zlorabljajo pa jih skupine skrajnežev ter tisti, ki hlepijo po osebnem maščevanju, zaradi njih pa je prišlo do povečanja nasilja proti pripadnikom verskih manjšin ter državljanom, ki si drznejo dvigniti glas proti krivicam,

H.  ker je velika večina ljudi, obtoženih v skladu z zakoni o bogoskrunjeju, muslimanov, vendar lahko obtožbe proti posameznikom iz manjšinskih ver sprožijo nesorazmerno nasilje proti vsej njihovi skupnosti,

I.  ker je 30. decembra 2010 pakistanska vlada javno prekršila svojo obljubo, da bo revidirala diskriminacijske zakone, ter s politično izjavo obvestila, da nima namena razveljaviti ali spremeniti zakonov o bogoskrunjenju,

J.  ker umor guvernerja Taserja vzbuja zaskrbljenost zaradi varnosti sodnikov, ki obravnavajo primere bogoskrunjenja, saj so sodniki nižjega pakistanskega sodišča že bili deležni pritiskov muslimanskih skrajnežev, pa tudi sodniki višjega sodišča morda neradi izdajajo nepristranske sodbe v primerih verskega preganjanja zaradi strahu pred napadi teroristov in ogrožanja njihovih življenj,

K.  ker se po umoru guvernerja Taserja pripadniki zmernih skupin, verskih manjšin in zagovorniki človekovih pravic počutijo čedalje manj varni,

L.  ker člen 3(5) Pogodbe o Evropski uniji navaja, da sta uveljavljanje demokracije ter spoštovanje človekovih pravic in civilnih svoboščin temeljni načeli in cilja Evropske unije ter skupna osnova za njene odnose s tretjimi državami; ker je spoštovanje človekovih pravic in pravic manjšin pogoj za pomoč EU pri trgovini in razvoju,

1.  ostro obsoja okrutni umor Salmana Taserja, guvernerja pakistanske province Pandžab, 4. januarja 2011 na tržnici v Islamabadu, izreka pohvalo njegovemu pogumu in moralni drži v prid verski strpnosti in humanemu ravnanju nemočnih kljub polariziranemu političnemu ozračju ter izraža svoje sožalje družini žrtve in ljudem v Pakistanu;

2.  spodbuja pakistanske oblasti, naj temeljito raziščejo vse vidike umora ter naj krivce tega zločina v skladu z zakonom hitro privedejo pred sodnike;

3.  ugotavlja, da mnogo skupin, ki zagovarjajo človekove pravice, kritizirajo pomanjkanje podpore pakistanskih voditeljev (političnih ali vojaških) pogumni drži guvernerja Taserja, ter izraža svojo osuplost in veliko zaskrbljenost zaradi velike ljudske podpore (celo med pravniki) verski nestrpnosti in odkriti javni podpori umoru, izraženi v demonstracijah, ter javni podpori morilcu; poziva pakistansko vlado, naj ne dovoli, da bi skrajneži utišali glasove zmernih skupin;

4.  je globoko zaskrbljen, ker deli vojaških, sodnih in političnih oblasti tiho ali celo odkrito podpira popuščanje političnim in verskim skrajnežem v Pakistanu;

5.  izraža zaskrbljenost, ker je bil morilec guvernerja Taserja v Islamabadu eden od policistov enote, ki je skrbela za njegovo varnost; poziva pakistansko vlado, naj iz svojih varnostnih sil izloči islamske skrajneže in zagotovi, da bodo varnostne sile spoštovale ustavo in pravno državo;

6.  izraža svojo podporo vsem ukrepom pakistanske vlade v boju proti širjenju nasilnega ekstremizma;

7.  je zaskrbljen, ker pakistanski zakoni o bogoskrunjenju, ki jim je nekdanji guverner Taser nasprotoval, še vedno veljajo za preganjanje verskih skupin, vključno s kristjani, kot je Asia Bibi, mati petih otrok, obsojena na smrt;

8.  poziva pakistanske oblasti, naj Asio Bibi takoj izpustijo ter naj sprejmejo ukrepe za zagotovitev varnosti njeni družini, ki se mora skrivati; poziva predsednika Zadarija, naj uporabi svoja ustavna pooblastila za njeno pomilostitev po zaključku pritožbe, vložene v njenem imenu;

9.  obžaluje dejstvo, da sta dve največji verski politični stranki v Pakistanu izjavili, da si je Salman Taser zaslužil, da so ga umorili zaradi njegovih stališč, saj to še bolj spodbuja strah in kaže na popuščanje političnemu in verskemu terorizmu in zločinom;

10.  je zaskrbljen zaradi možnega kratenja svobode govora v Pakistanu po umoru guvernerja Taserja, vključno z internetom, saj verski privrženci skupine Džamat Ale Sunat Pakistan odkrito izjavljajo, da so „zagovorniki enako krivi kot tisti, ki zakrivijo bogoskrunjenje“ ter „da bi se politiki, mediji in drugi morali kaj naučiti od zglednih smrti“;

11.  pozdravlja dejstvo, da je velik del pakistanskega tiska obsodil umor, ter ugotavlja, da je informacijski pooblaščenec sprejel ukrepe proti nekaterim televizijskim postajam zaradi tega, kako so poročale o dogodku;

12.  pozdravlja poziv starejših pakistanskih novinarjev, naj se preveri vloga medijev pri zagotavljanju prostora skrajnim pridigarjem in drugim skrajnežem, ki so odkrito pretili Taserju in drugim javnim osebnostim, ki podobno razmišljajo kot on;

13.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi zakonov o bogoskrunjenju, ki so lahko v Pakistanu povod za smrtno kazen in se pogosto uporabljajo za izvajanje cenzure, kazenskega pregona, preganjanja in v nekaterih primerih za umor članov političnih, rasnih in verskih manjšin ter omogočajo oblike zlorabe, ki zadevajo ljudi vseh veroizpovedi v Pakistanu;

14.  ponovno poziva vlado Pakistana, naj opravi izčrpno revizijo zakonov o bogoskrunjenju in njihovega sedanjega izvajanja, vključno z obvezno smrtno kaznijo ali dosmrtnim zaporom, ki ju določa oddelek 295 C pakistanskega kazenskega zakonika za vse, spoznane za krive skrunjenja preroka Mohameda, da bi se izvedle spremembe;

15.  izreka posebno pohvalo prizadevanjem ministra za manjšinske zadeve Šabaza Batija, ki je podal predlog zakona za odpravo smrtne kazni zaradi bogoskrunjenja; pričakuje, da bodo pakistanske oblasti naredile največ, kar se da, za zaščito življenja vseh, ki jim grozijo islamski skrajneži zaradi njihovih posvetnih ali drugačnih stališč, zlasti pravnikov, sodnikov in aktivistov s področja človekovih pravic, ki zagovarjajo pravno državo;

16.  pričakuje, da bo vlada v Pakistanu sprejela vse potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti vsem sodnikom v Pakistanu, da bodo lahko izpolnjevali svojo ustavno vlogo brez strahu pred ustrahovanjem, nasiljem ali nadlegovanjem;

17.  pozitivno ocenjuje dejstvo, da je Pakistan podpisal instrumente za ratifikacijo Mednarodnega pakta Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah in Konvencije proti mučenju; poziva pakistansko vlado, naj umakne zadržke glede teh dveh sporazumov ter naj zagotovi svobodo prepričanja, kot jo določa pakt Združenih narodov, ki zagotavlja zaščito državljanov, da se jim omogoči svobodno opravljanje obredov v svoji veri;

18.  poziva pakistansko vlado, naj zagotovi spoštovanje človekovih pravic manjšin, ki so določene v ustavi in Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, zlasti v členu 18, ki določa, da „ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in vere“;

19.  podpira vse pobude za spodbujanje dialoga in vzajemnega spoštovanja med skupnostmi; poziva politične in verske oblasti v Pakistanu, naj spodbujajo strpnost ter ukrepajo proti sovraštvu in nasilnemu ekstremizmu;

20.  odločno poziva pakistansko vlado k izvajanju predlaganih reform izobraževalnega sistema ter k regulaciji medres in izvajanju nadzora nad njimi; poziva pakistanske oblasti, naj iz učbenikov, ki jih je odobril oddelek za nacionalni šolski program ministrstva za izobraževanje, odstranijo vso propagando, ki spodbuja sovraštvo, versko nadvlado in koncept razžalitve vere;

21.  poziva Evropsko službo za zunanjepolitično delovanje, naj v svoj politični dialog s Pakistanom vključi vprašanje verske strpnosti v družbi, saj je to vprašanje bistveno za dolgoročni boj proti verskemu ekstremizmu;

22.  poziva države članice in Komisijo, naj še naprej zagotavljajo finančno podporo organizacijam za človekove pravice in zagovornike človekovih pravic ter pripravijo praktične ukrepe za podporo gibanju civilne družbe v Pakistanu proti zakonom o bogoskrunjenju in drugi diskriminacijski zakonodaji;

23.  poziva Evropsko službo za zunanjepolitično delovanje, naj vztraja, da pakistanska vlada potrdi klavzulo o demokraciji in človekovih pravicah iz sporazuma o sodelovanju med Evropsko unijo in Islamsko republiko Pakistan; poziva Komisijo, naj predstavi poročilo o izvajanju sporazuma o sodelovanju in klavzule o demokraciji in človekovih pravicah;

24.  poziva Evropsko službo za zunanjepolitično delovanje k podpori pakistanske vlade pri oblikovanju njenega ministrstva za človekove pravice ter pri vzpostavljanju pomembne, neodvisne in verodostojne nacionalne komisije za človekove pravice;

25.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter pakistanski vladi in parlamentu.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0194. (2) UL C 175 E, 10.7.2008, str. 583. (3) UL C 263 E, 16.10.2008, str. 666. (4) UL C 282 E, 6.11.2008, str. 434. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0489.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. januarja 2011 o Braziliji: izročitev Cesareja Battistija

P7_TA(2011)0027 RC-B7-0042/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. februarja 2009 o zavrnitvi izročitve Cesareja Battistija s strani Brazilije(1),

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 12. marca 2009 o strateškem partnerstvu med Evropsko unijo in Brazilijo(2), zlasti odstavka 1(n), ki izrecno navaja medsebojno priznavanje dokončnih sodb,

–  ob upoštevanju okvirnega sporazuma o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Federativno republiko Brazilijo,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji ter v njej zapisanih načel demokracije in pravne države, na katerih temelji EU,

–  ob upoštevanju člena 122(5) svojega poslovnika,

A.  ker partnerstvo med EU in Brazilijo temelji na medsebojnem zaupanju ter na spoštovanju demokracije, pravne države in temeljnih pravic,

B.  ker so gospodarski, trgovinski in politični odnosi med Brazilijo in EU odlični in se še izboljšujejo ter ker med drugim temeljijo na skupnih načelih, na primer spoštovanju človekovih pravic in pravne države,

C.  ker so italijanski sodni organi italijanskega državljana Cesareja Battistija na sedmih sojenjih spoznali za krivega in ga v nenavzočnosti obsodili na dve kazni dosmrtnega zapora za štiri umore, sodelovanje v oboroženi skupini, rope in posedovanje orožja,

D.  ker je bil Cesare Battisti na begu, vse dokler ni bil marca 2007 aretiran v Braziliji,

E.  ker je Cesare Battisti na Evropskem sodišču za človekove pravice vložil pritožbo proti njegovi izročitvi Italiji in je bila ta decembra 2006 zavrnjena kot nesprejemljiva,

F.  ker določbe in pravila sporazuma o izročitvi med Italijo in Federativno republiko Brazilijo iz leta 1989 opredeljujejo načine sodelovanja med organi obeh držav na področju izročitev ob polnem upoštevanju zagotovil, ki jih dajeta oba pravna sistema,

G.  ker je brazilsko vrhovno sodišče 18. novembra 2009 odločilo, da se dovoli izročitev Cesareja Battistija, in takratnega predsednika Federativne republike Brazilije pooblastilo, da zapornika izroči Italiji v skladu s pravili iz sporazuma o izročitvi med Italijo in Brazilijo,

H.  ker se je takratni predsednik 31. decembra 2010 odločil, da bo izročitev Cesareja Battistija zavrnil,

I.  ker italijanska vlada to odločitev izpodbija pred brazilskim vrhovnim sodiščem,

J.  ker so odvetniki Cesareja Battistija pri istem sodišču uradno zaprosili za njegovo takojšnjo izpustitev,

K. ker je 6. januarja 2011 predsednik brazilskega vrhovnega sodišča zavrnil zahtevo za takojšnjo izpustitev Cesareja Battistija in uradno ponovno odprl primer, ki bo obravnavan februarja, ko bo sodišče ponovno začelo delati,

1.  priznava, da je spoštovanje zakonitosti in neodvisnosti sodstva, vključno s pravičnim ravnanjem z obsojenci ena od temeljnih vrednot EU in njenih držav članic ter Brazilije;

2.  opozarja, da partnerstvo med EU in Federativno republiko Brazilijo temelji na vzajemnem dogovoru, da obe strani spoštujeta pravno državo in temeljne pravice, med katerimi sta tudi pravica do obrambe ter pravica do poštenega in pravičnega sojenja;

3.  izraža prepričanost, da bodo pristojni brazilski organi to upoštevali, da bodo uveljavili svojo pravico – in opravili svojo dolžnost – ter obravnavali novo zahtevo italijanske vlade za ponovni pregled sklepa o izročitvi Cesareja Battistija, s tem pa preučili možnosti za pravilno razlago dvostranske pogodbe o izročitvah;

4.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v političnem dialogu z Brazilijo zagotovi, da bo vsaka sprejeta odločitev v celoti skladna s temeljnimi načeli EU in bo spodbujala dobre odnose z državami članicami;

5.  naroči predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, brazilski vladi, predsednici Federativne republike Brazilije, predsedniku brazilskega kongresa in predsedniku delegacije za odnose z državami Mercosurja.

(1) UL C 67 E, 18.3.2010, str. 146. (2) UL C 87 E, 1.4.2010, str. 168.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. januarja 2011 o Iranu – primer Nasrin Sotude

P7_TA(2011)0028 RC-B7-0043/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iranu, zlasti tistih o človekovih pravicah, in še posebej resolucij, sprejetih 10. februarja 2010(1) in 8. septembra 2010(2),

–  ob upoštevanju izjave visoke komisarke Združenih narodov Navy Pillay 23. novembra 2010, v kateri je izrazila zaskrbljenost zaradi primera Nasrin Sotude in izjavila, da je to del veliko širših represivnih ukrepov in da je položaj zagovornikov človekovih pravic v Iranu čedalje težji,

–  ob upoštevanju deklaracije Združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov soglasno sprejela leta 1998 in ki določa, da države sprejmejo vse potrebne ukrepe, da prek pristojnih organov zagotovijo zaščito [zagovornikov človekovih pravic] pred vsakršnim nasiljem, grožnjami, maščevanjem, dejansko ali pravno diskriminacijo, pritiski ali drugimi samovoljnimi dejanji kot posledicami njihovega legitimnega zavzemanja za spoštovanje človekovih pravic,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Konvencije o otrokovih pravicah, katerih podpisnik je Iran,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov z dne 21. decembra 2010 o položaju človekovih pravic v Islamski republiki Iran,

–  ob upoštevanju člena 122(5) svojega poslovnika,

A.  ker je bila ugledna odvetnica za človekove pravice Nasrin Sotude obsojena na enajstletno zaporno kazen na podlagi obtožb, da je ogrožala državno varnost, bila članica Centra za varstvo človekovih pravic, ni nosila hedžaba (islamsko oblačilo) med sporočilom na videoposnetku in da je širila propagando proti režimu; ker so ji bila prepovedana tudi opravljanje odvetniške dejavnosti in potovanja dvajset let po prestali kazni,

B.  ker je bila Nasrin Sotude, materi dveh otrok, 4. septembra 2010 odvzeta prostost in je bila dolgo časa zaprta v samici, kjer so jo domnevno mučili ter ji prepovedali stike z njeno družino in odvetnikom, in ker je po gladovni stavki, s katero je protestirala proti razmeram, v katerih je v zaporu živela, in proti kršenju pravic do poštenega sojenja, skoraj umrla,

C.  ker je policija 15. januarja 2011 čez noč pridržala njenega moža Rezo Kandana ter ga izpustila, ko je zanj tretja oseba plačala varščino, in ker ga zaradi zavzemanja za ženine pravice še vedno preganjajo,

D.  ker je bila Nasrin Sotude odvetnica nizozemske državljanke Zahre Bahrami, ki ji je bila po demonstracijah na praznik Ašura 27. decembra 2009 odvzeta prostost in je bila nedavno obsojena na smrt,

E.  ker je obsodba Nasrin Sotude del sistematičnega napada na odvetnike, ki se zavzemajo za človekove pravice v Iranu, in zagovornike teh pravic, med katerimi je tudi soustanovitelj odbora poročevalcev o človekovih pravicah in vidni borec za človekove pravice Šiva Nazarahari, ki je bil 7. januarja 2011 obsojen na štiriletno zaporno kazen in štiriinsedemdeset udarcev z bičem, ter ugledni odvetnik Mohamed Seifzade, ki je bil 30. oktobra 2010 obsojen na devetletno zaporno kazen in desetletno prepoved opravljanja odvetniške dejavnosti; ker odvetnik Mohamed Olijafar prestaja enoletno zaporno kazen zaradi zavzemanja za svoje stranke; ker kazenski pregon v kratkem grozi tudi drugim zagovornikom človekovih pravic, in sicer Mohamedu Aliju Dadkaju, Abdolfataju Soltaniju in Hutanu Kianu,

F.  ker je več kot leto po demonstracijah na praznik Ašura decembra 2009 na stotine iranskih državljanov, ki jim je bila odvzeta prostost, še vedno zaprtih, oblasti pa so še vse leto ljudem odvzemale prostost, zlasti na študentski dan 7. decembra 2010, in ker je po poročilih Amnesty International sedemdeset študentov še vedno pridržanih,

G.  ker so še vedno preganjani tudi novinarji in avtorji spletnih dnevnikov – menda je trenutno zaprtih več kot trideset novinarjev – ter celo ugledni predstavniki iranske kulture, na primer filmski režiser Jafar Panahi, ki je bil decembra 2010 obsojen na šestletno zaporno kazen in dvajsetletno prepoved ustvarjanja filmov,

H.  ker so izsiljena priznanja, mučenje in slabo ravnanje z zaporniki, odrekanje spanca, osamitev, nezakonito pridržanje, izvajanje krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, fizična zloraba, tudi spolno nasilje, in nekaznivost državnih agentov še vedno razširjeni, zaradi česar obstajajo veliki dvomi o pravičnosti in preglednosti pravnih postopkov v tej državi,

I.  ker namesto, da bi preiskali izvensodne usmrtitve, žalujočim sorodnikom umorjenih grozi odvzem prostosti, kakor v primeru Mahdija Ramazanija, ki so ga decembra 2010 z groba njegovega sina odpeljali v pripor in mu določili izredno visoko varščino, ki je ne more plačati,

J.  ker se je Iran zavezal mednarodni skupnosti, da bo spoštoval mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah,

1.  poziva vlado Islamske republike Iran, naj Nasrin Sotude in druge zapornike vesti nemudoma in brezpogojno izpusti na prostost, ter meni, da je kazen, izrečena proti Nasrin Sotude, politične narave in da je njen cilj onemogočiti delovanje enemu od vodilnih zagovornikov človekovih pravic;

2.  ostro obsoja izredno hudo kazen, izrečeno proti Nasrin Sotude, in ustrahovanje njenega moža, ter ji izraža pohvalo za hrabrost in predanost;

3.  poziva Islamsko republiko Iran , naj spoštuje standarde, opredeljene v osnovnih načelih ZN o vlogi odvetnikov, v katerih je navedeno, da mora biti pravnikom omogočeno, da opravljajo svoje delo brez ustrahovanja, ovir ali neprimernega vmešavanja, in v katerih se priznava, da imajo odvetniki pravico do svobode izražanja, vključno s pravico, da se udeležujejo javnih razprav o vprašanjih, ki zadevajo zakonodajo, pravosodje ter spodbujanje in varstvo človekovih pravic;

4.  globoko obžaluje pomanjkanje pravičnosti in preglednosti sodnega postopka v Iranu ter poziva iranske oblasti, naj pravno in dejansko uveljavijo pravico do poštenega sojenja; poziva iranskega vrhovnega sodnika Ajatolo Sadega Amolija Larijanija, naj ustanovi neodvisno komisijo, ki bo preučevala preganjanje odvetnikov, ki se zavzemajo za človekove pravice, in zagotovila, da bodo vsi uradniki, ki so sodelovali v nezakonitih postopkih, odgovarjali za svoja dejanja;

5.  poziva oblasti, naj se borijo proti nekaznovanju kršiteljev človekovih pravic v varnostnih silah; ponavlja svojo zahtevo, da je treba izvesti neodvisno preiskavo o domnevnih izvensodnih usmrtitvah po spornih junijskih predsedniških volitvah in soditi domnevnim kršiteljem;

6.  poziva iransko vlado, naj v celoti sodeluje z mednarodnimi mehanizmi za človekove pravice, še naprej preučuje možnosti sodelovanja z Združenimi narodi na področju človekovih pravic in reforme sodstva ter v celoti izvaja priporočila splošnega rednega pregleda;

7.  poziva k vzpostavitvi mandata posebnega poročevalca Združenih narodov, ki bo raziskoval primere zlorabe in spodbujal obsodbo kršiteljev človekovih pravic v Iranu;

8.  poziva iranske oblasti, naj Rdečemu polmesecu dovolijo obisk vseh zapornikov, mednarodnim organizacijam za človekove pravice pa spremljanje razmer v državi;

9.  poziva iranske oblasti, naj v skladu z mednarodnimi standardi ponovno preučijo kazen, izrečeno proti Zahri Bahrami, in ji omogočijo pravično sojenje ter dostop do nizozemskih oblasti zaradi njenega nizozemska državljanstva;

10.  poziva evropsko službo za zunanje delovanje, naj pripravi dodatne ukrepe v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, da bi dejavno zaščitili iranske zagovornike človekovih pravic, ter spodbuja države članice in lokalne organe, naj podpirajo pobude, kakršni sta evropski program za mesta zatočišča in mednarodna mreža mest zatočišč;

11.  zahteva, naj se sedanji seznam imen oseb in organizacij, za katere velja prepoved potovanja v EU in zamrznitev sredstev, razširi, da bo vključeval iranske uradnike, ki so odgovorni za kršenje človekovih pravic, zatiranje in omejevanje svobode v Iranu;

12.  poziva predstavnike EU ter podpredsednico Komisije in visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve, naj začnejo z Islamsko republiko Iranom ponovno razpravljati o človekovih pravicah;

13.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije in visoki predstavnici Unije za zunanjo in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov, svetu Združenih narodov za človekove pravice, predsedniku iranskega vrhovnega sodišča ter vladi in parlamentu Islamske republike Iran.

(1) UL C 341 E, 16.12.2010, str. 9. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0310.