Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 o razmerah na področju človekovih pravic in demokracije v Nikaragvi, primer Francisce Ramirez (2017/2563(RSP))

P8_TA(2017)0043 RC-B8-0156/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Nikaragvi, zlasti resolucije z dne 18. decembra 2008 o napadih na zagovornike človekovih pravic, državljanske svoboščine in demokracijo v Nikaragvi(1) ter z dne 26. novembra 2009(2),

–  ob upoštevanju izjave predstavnice za stike z javnostjo podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 16. avgusta 2016 o nedavni odločitvi sodišča v Nikaragvi, da razreši člane parlamenta, ter izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 19. november 2016 o končnem izidu volitev v Nikaragvi,

–  ob upoštevanju poročila misije EU za opazovanje volitev v Nikaragvi o opazovanju parlamentarnih in predsedniških volitev, ki so potekale 6. novembra 2011,

–  ob upoštevanju izjave generalnega sekretariata Organizacije ameriških držav (OAS) z dne 16. oktobra 2016 o volilnem postopku v Nikaragvi,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretariata Organizacije ameriških držav in Nikaragve z dne 20. januarja 2017,

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in državami Srednje Amerike iz leta 2012, ki je začel veljati avgusta 2013, ter njegovih klavzul o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic iz junija 2004,

–  ob upoštevanju smernic EU o zemljiški politiki, ki zagotavlja napotke za razvoj in načrtovanje zemljiške politike v državah v razvoju,

–  ob upoštevanju deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic iz decembra 1998,

–  ob upoštevanju deklaracije OZN o pravicah domorodnih ljudstev (UNDRIP),

–  ob upoštevanju konvencije št. 169 iz leta 1989 o domorodnih in plemenskih ljudstvih Mednarodne organizacije dela, ki jo je Nikaragva ratificirala,

–  ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker mora biti razvoj in utrjevanje demokracije in pravne države ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin sestavni del zunanje politike EU, tudi pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in državami Srednje Amerike iz leta 2012;

B.  ker sta se demokracija in spoštovanje načel pravne države v Nikaragvi v preteklih letih poslabšala;

C.  ker je leta 2013 Nikaragva sprejela zakon št. 840, s katerim je zasebni kitajski družbi HK Nicaragua Canal Development Investment Company Ltd (HKND) podelila 100-letno koncesijo za medoceanski kanal, ki bo prečkal Nikaragvo;

D.  ker je s tem zakonom omenjena družba pridobila pooblastila za razlaščanje zemljišč, oproščena pa je bila plačevanja lokalnih davkov in spoštovanja trgovinskih predpisov; ker ta zakon družbi HKND zagotavlja, da ne bo kazensko preganjana zaradi kršitve pogodbe;

E.  ker so se med 27. novembrom in 1. decembrom 2016 protestniki iz vse države zbrali v glavnem mestu, da bi nasprotovali gradnji medoceanskega kanala, saj gre za megaprojekt, ki bi zahteval razselitev več tisoč malih kmetov in pripadnikov domorodnih ljudstev, ki prebivajo na območju kanala, pa tudi zato, da bi javno obsodili nepreglednost predsedniških volitev, ki so potekale 6. novembra 2016; ker so zagovorniki človekovih pravic poročali, da je policija zoper protestnike uporabila solzivec ter gumijaste in svinčene naboje;

F.  ker ni bila izvedena študija o vplivu na okolje in ker ni bilo predhodnega posvetovanja s pripadniki domorodnih ljudstev, kar je v nasprotju s konvencijo št. 169 Mednarodne organizacije dela; ker bo predlagana trasa kanala prečkala ozemlja domorodnih ljudstev, zaradi česar naj bi bilo razseljenih 30 000 do 120 000 domorodnih prebivalcev;

G.  ker so znanstvena združenja izrazila zaskrbljenost, saj naj bi bil kanal speljan čez jezero Nicaragua, kar bi ogrozilo največji vir pitne vode v Srednji Ameriki; ker so znanstvena združenja nikaragovsko vlado pozvala, naj prekine projekt, dokler ne bodo neodvisne študije zaključene in dane v javno razpravo;

H.  ker je Francisca Ramirez, koordinatorica narodnega sveta za zaščito ozemlja, jezer in suverenosti decembra 2016 vložila javno pritožbo zaradi represivnih ukrepov in napadov v Nikaragvi; ker so jo ustrahovali in samovoljno pridržali, njeni družinski člani pa so bili nasilno napadeni kot povračilo za njen aktivizem;

I.  ker novinarjem v Nikaragvi grozijo nadlegovanje, ustrahovanje in pridržanje in ker prejemajo grožnje s smrtjo;

J.  ker je bil avgusta 2016 obisk posebnega poročevalca OZN o položaju zagovornikov človekovih pravic Michela Forsta v Nikaragvi odpovedan zaradi ovir, ki jih je vsilila nikaragovska vlada;

K.  ker dosledna izključitev opozicijskih kandidatov dokazuje, da pogoji za svobodne in poštene volitve očitno niso bili izpolnjeni in da so svoboda združevanja, politična konkurenca in pluralizem resno ogroženi;

L.  ker je posebni poročevalec Združenih narodov o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov v okviru splošnega rednega pregleda v letu 2014 opozoril na postopek imenovanja sodnikov vrhovnega sodišča, ki je pod močnim vplivom politike; ker so ustavne spremembe leta 2013, ki so omogočile ponovno izvolitev predsednika, zaobšle zakonodajo na nepregleden način; ker člen 147 nikaragovske ustave prepoveduje, da bi osebe, ki so s predsednikom povezane po krvi ali po svaštvu, kandidirale za predsednika ali podpredsednika;

M.  ker je korupcija javnega sektorja, v katero so vpleteni tudi predsednikovi družinski člani, še naprej eden od največjih izzivov; ker so podkupovanje javnih uradnikov, nezakoniti zasegi in samovoljne ocene carinskih in davčnih organov zelo pogosti;

1.  izraža zaskrbljenost zaradi vse slabših razmer na področju človekovih pravic v Nikaragvi in obžaluje napade in nadlegovanje, ki jih posamezniki, politične sile in organi, povezani z državnimi oblastmi, izvajajo nad organizacijami za varstvo človekovih pravic in njihovimi člani ter neodvisnimi novinarji;

2.  poziva vlado, naj takoj prekine nadlegovanje in uporabo povračilnih ukrepov zoper Francisco Ramirez in druge zagovornike človekovih pravic, ki zakonito opravljajo svoje delo; poziva nikaragovske oblasti, naj odpravijo prakso nekaznovanja storilcev kaznivih dejanj zoper zagovornike človekovih pravic; podpira pravico okoljskih aktivistov in zagovornikov človekovih pravic do izražanja protesta, ne da bi postali žrtve povračilnih ukrepov; poziva Nikaragvo, naj dejansko začne izvajati neodvisno presojo vplivov na okolje, preden sprejme nadaljnje ukrepe, celoten postopek presoje pa naj bo javen;

3.  poziva nikaragovsko vlado, naj spoštuje svoje mednarodne obveznosti na področju človekovih pravic, zlasti deklaracijo OZN o pravicah domorodnih ljudstev, ki je bila podpisana leta 2008, in konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 169;

4.  poziva nikaragovsko vlado, naj zaščiti ozemlje domorodnih ljudstev pred posledicami gradbenih megaprojektov, ki vplivajo na zmožnost ozemlja, da vzdržuje življenje, domorodna ljudstva pa izpostavijo konfliktnemu okolju in nasilju;

5.  je zelo zaskrbljen zaradi razrešitve opozicijskih poslancev v narodnem svetu Nikaragve in sodbe, ki je spremenila vodstveno strukturo opozicijske stranke;

6.  poziva Nikaragvo, naj popolnoma spoštuje demokratične vrednote, vključno z ločitvijo oblasti, in ponovno vzpostavi položaj vseh političnih opozicijskih strank ter omogoči kritične glasove v političnem sistemu in družbi na splošno; opozarja, da so polno sodelovanje opozicije, depolarizacija sodstva, odprava nekaznovanja in neodvisna civilna družba nepogrešljivi dejavniki za uspeh vsake demokracije;

7.  opozarja na kršitev zakonodaje ob sprejetju nezakonitih ukrepov, ki so jim sledile ustavne spremembe za odpravo omejitve trajanja predsedniškega mandata, kar Danielu Ortegi omogoča, da bo še dolgo ostal na oblasti;

8.  poudarja, da so institucije EU in Organizacija ameriških držav volitve v letih 2011 in 2016 močno kritizirale zaradi nepravilnosti; ugotavlja, da prav sedaj poteka proces dialoga z Organizacijo ameriških držav in da bi naj bi bil 28. februarja 2017 podpisan memorandum o soglasju, ki bi lahko izboljšal razmere;

9.  ponovno zatrjuje, da je svoboda tiska in medijev bistveni element demokracije in odprte družbe; poziva nikaragovske oblasti, naj ponovno vzpostavijo pluralnost medijev;

10.  opozarja, da je treba v luči pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in državami Srednje Amerike Nikaragvo opozoriti na nujnost spoštovanja načel pravne države, demokracije in človekovih pravic, ki jih zagovarja in spodbuja Evropska unija; poziva EU, naj spremlja razmere in po potrebi oceni, katere ukrepe bi bilo treba sprejeti;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Organizacije ameriških držav, Evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini, Srednjeameriškemu parlamentu ter vladi in parlamentu Republike Nikaragve.

(1) UL C 45 E, 23.2.2010, str. 89. (2) UL C 285 E, 21.10.2010, str. 74.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 o usmrtitvah v Kuvajtu in Bahrajnu (2017/2564(RSP))

P8_TA(2017)0044 RC-B8-0150/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Bahrajnu, zlasti tistih z dne 4. februarja 2016 o primeru Mohameda Ramadana(1) in z dne 7. julija 2016 o Bahrajnu(2) ter z dne 8. oktobra 2015 o smrtni kazni(3),

–  ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 15. januarja 2017 o usmrtitvah, izvršenih v Bahrajnu, in z dne 25. januarja 2017 o nedavnih usmrtitvah v Državi Kuvajt,

–  ob upoštevanju skupne izjave visoke predstavnice/podpredsednice Federice Mogherini v imenu EU ter generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjørna Jaglanda z dne 10. oktobra 2015 ob evropskem in svetovnem dnevu proti smrtni kazni;

–  ob upoštevanju izjave posebne poročevalke OZN za zunajsodne, nagle in samovoljne usmrtitve, Agnes Callamard, in posebnega poročevalca OZN o mučenju in drugem okrutnem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju, Nilsa Melzerja, z dne 25. januarja 2017, v kateri nujno pozivata bahrajnsko vlado, naj ustavi nove usmrtitve, ter izjave tiskovnega predstavnika visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice Ruperta Colvilla z dne 17. januarja 2017 o Bahrajnu,

–  ob upoštevanju smernic EU o smrtni kazni, mučenju, svobodi izražanja in zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju novega strateškega okvira in akcijskega načrta EU za človekove pravice, katerega namen je postaviti varstvo človekovih pravic in nadzor nad njimi v središče vseh politik EU,

–  ob upoštevanju člena 2 Evropske konvencije o človekovih pravicah in njenih protokolov 6 in 13,

–  ob upoštevanju členov 1 in 2 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju sporazuma iz leta 1988 o sodelovanju med Evropsko unijo, njenimi državami članicami in državami Sveta za sodelovanje arabskih zalivskih držav,

–  ob upoštevanju sklepov 25. skupnega sveta in ministrskega srečanja med Evropsko unijo in Svetom za sodelovanje v Zalivu z dne 18. julija 2016,

–  ob upoštevanju resolucij generalne skupščine OZN o moratoriju za uporabo smrtne kazni, zlasti tiste z dne 18. decembra 2014 in najnovejše z dne 19. decembra 2016,

–  ob upoštevanju Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Konvencije o otrokovih pravicah in Arabske listine o človekovih pravicah, katerih podpisnika sta Kuvajt in Bahrajn,

–  ob upoštevanju zaščitnih ukrepov za varstvo pravic oseb, ki jim grozi smrtna kazen, ki so bili sprejeti z resolucijo Ekonomsko-socialnega sveta 1984/50 z dne 25. maja 1984,

–  ob upoštevanju sklepnih ugotovitev odbora OZN za človekove pravice z dne 11. avgusta 2016 o tretjem rednem poročilu o Kuvajtu,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, zlasti njenega 15. člena,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, in zlasti njegovega 18. člena in njegovega drugega izbirnega protokola o smrtni kazni, ter Mednarodnega pakta Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

–  ob upoštevanju konvencij OZN o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 in o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je po podatkih Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice več kot 160 držav članic OZN z različnimi pravnimi sistemi, tradicijo, kulturo in vero odpravilo smrtno kazen ali pa je ne izvajajo;

B.  ker so kuvajtske oblasti 25. januarja 2017 usmrtile sedem oseb, med njimi člana kraljeve družine: Mohamed Šahed Mohamed Sanvar Husein, Džakatia Midon Pava, Amakil Uko Mikunin, Nasra Jusuf Mohamed Al Anzi, Sajed Radi Džuma, Samer Taha Abdulmadžed Abduldžalil in Fajsal Abdulah Džaber Al Sabah, od katerih je bila večina obsojena zaradi umora; ker je bilo pet zapornikov tujih državljanov: dva Egipčana, en Bangladeševev, en Filipinec in en Etiopijec, do tega tri ženske; ker so to bile prve usmrtitve v državi od leta 2013, ko so kuvajtske oblasti usmrtile pet ljudi po šestletnem moratoriju;

C.  ker so Zalivski center za človekove pravice in druge organizacije za človekove pravice dokumentirale kršitve dolžnega pravnega postopanja v kuvajtskem kazenskopravnem sistemu, ki so obtožencem otežile dostop do poštenega sojenja; ker so tuji delavci v gospodinjstvu še posebej ranljivi, ker nimajo socialne in pravne zaščite;

D.  ker so 15. januarja 2017 v Bahrajnu s streljanjem usmrtili Alija Al Singaceja, Abasa Al Sameo in Samija Mušaimo in s tem končali šestletni moratorij;

E.  ker so bili po navedbah Urada OZN za človekove pravice z usmrtitvami hudo kršeni standardi poštenega sojenja; ker so bili ti trije moški obtoženi za bombni napad v Manami leta 2014, v katerem je bilo ubitih več ljudi, med njimi tudi trije policisti; ker naj vse tri domnevno mučili in tako pridobili priznanja, ki so jih potem uporabili kot glavni dokaz za njihovo obsodbo; ker so jim odvzeli državljanstvo, jim zavrnili dostop do odvetnika in jih usmrtili manj kot teden dni po sodbi, ne da bi prej obvestili njihove družine, in brez možnosti, da zaprosijo za pomilostitev;

F.  ker je posebna poročevalka OZN za zunajsodne, nagle in samovoljne usmrtitve te usmrtitve razglasila za „zunajsodne poboje“, ker je bila vsem trem odvzeta pravica do poštenega sojenja, zapisana v 14. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah;

G.  ker je visoki komisar OZN za človekove pravice izjavil, da je ogorčen zaradi usmrtitev in da resno dvomi, da so bili ti moški deležni poštenega sojenja;

H.  ker dvema drugima osebama, Mohamedu Ramadanu in Huseinu Musi, v Bahrajnu prav tako grozi smrtna kazen; ker oba trdita, da so ju z mučenjem prisilili v lažno priznanje kaznivih dejanj in da ju lahko kadarkoli usmrtijo;

I.  ker sta bahrajnsko-danski državljan Abdulhadi Al Khavadža, eden od ustanovnih direktorjev Zalivskega centra za človekove pravice, in Khalil Al Halvači, učitelj matematike, ki je prej živel na Švedskem, še vedno v zaporu zaradi obtožb, povezanih z miroljubnim izražanjem mnenja;

1.  globoko obžaluje odločitev Kuvajta in Bahrajna, da se znova vrneta k praksi smrtne kazni; ponovno obsoja smrtno kazen in odločno podpira uvedbo moratorija kot korak na poti k njeni odpravi;

2.  poziva njegovo veličanstvo šejka Hamada Bin Iso Al Khalifa iz Bahrajna, naj zaustavi usmrtitev Mohameda Ramadana in Huseina Muse, in bahrajnske oblasti, naj omogočijo ponovno sojenje v skladu z mednarodnimi standardi; opozarja, da je treba ustrezno raziskati vse domnevne kršitve človekovih pravic, storjene med postopkom;

3.  poudarja, da Konvencija o otrokovih pravicah in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah izrecno prepovedujeta smrtno kazen za kazniva dejanja, ki jih storijo osebe, mlajše od 18 let;

4.  poziva kuvajtsko in bahrajnsko vlado, naj izdata takojšnje in odprto povabilo posebnemu poročevalcu OZN o mučenju in drugem okrutnem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju za obisk države in mu omogočita neoviran dostop do pridržanih in do vseh prostorov za pridržanje;

5.  opominja, da EU nasprotuje smrtni kazni in meni, da gre za kruto in nečloveško kaznovanje, ki ne odvrača od kaznivih dejanj in je v primeru napake nepreklicno;

6.  poziva Kuvajt in Bahrajn, naj podpišeta in ratificirata drugi izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerega cilj je odprava smrtne kazni;

7.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in države članice, naj se še naprej borijo proti uporabi smrtne kazni; odločno poziva Bahrajn in Kuvajt, naj spoštujeta minimalne mednarodne standarde ter zmanjšata obseg in pogostost uporabe smrtne kazni; poziva ESZD, naj bo še naprej pozorna na dogodke v teh dveh državah in v Zalivu na splošno in naj uporabi vsa sredstva vpliva, ki so ji na voljo;

8.  ponovno poudarja, da je treba v okviru dejavnosti evropskih podjetij v tretjih državah v celoti spoštovati mednarodne standarde s področja človekovih pravic; odločno obsoja sporazume, ki zadevajo trgovino z orožjem in tehnologijami, ki se uporabljajo za kršenje človekovih pravic;

9.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj posredujejo pri bahrajnski vladi za izpustitev Nabila Radžaba in vseh, ki so zaprti izključno zaradi miroljubnega uveljavljanja svobode izražanja in združevanja, ter naj pozove bahrajnsko vlado, naj ustavi pretirano uporabo sile proti protestnikom ali prakso samovoljnega odvzema državljanstva;

10.  poziva k izpustitvi Abdulhadija Al Khavadže in Khalila Al Halvačija;

11.  poziva bahrajnsko vlado, naj v celoti izvaja priporočila iz poročila bahrajnske neodvisne preiskovalne komisije, splošnega rednega pregleda in nacionalnega inštituta za človekove pravice; spodbuja prizadevanja za reforme v Kuvajtu;

12.  poziva bahrajnske oblasti, naj nadaljujejo nacionalni dialog o soglasju, da bi dosegli trajno in vključujočo nacionalno spravo in poiskali trajnostno politično rešitev za to krizo; želi pripomniti, da naj bi bilo mogoče v vzdržnem političnem procesu svobodno izražati legitimne in miroljubne kritike;

13.  je seznanjen s protesti, ki potekajo v Bahrajnu ob šesti obletnici upora iz leta 2011; poziva bahrajnske oblasti, naj zagotovijo, da varnostne sile v celoti spoštujejo pravice miroljubnih protestnikov in se vzdržijo pretirane uporabe sile, samovoljnih odvzemov prostosti, mučenja in drugih dejanj, ki kršijo človekove pravice;

14.  spodbuja dialog ter dvostranske in večstranske pobude med Evropsko unijo, njenimi državami članicami in zalivskimi državami, vključno s Kuvajtom in Bahrajnom, o vprašanjih v zvezi s človekovimi pravicami, kot tudi na drugih področjih v skupnem interesu; poziva ESZD in visoko predstavnico/podpredsednico Federico Mogherini, naj v pogovorih s kuvajtskimi in bahrajnskimi oblastmi vztraja pri vzpostavitvi formalnega dialoga o človekovih pravicah, v skladu s smernicami EU za dialoge o človekovih pravicah;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Kraljevine Bahrajn, vladi in parlamentu Države Kuvajt ter članom Sveta za sodelovanje v Zalivu.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0044. (2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0315. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0348.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 o Gvatemali, zlasti položaju zagovornikov človekovih pravic (2017/2565(RSP))

P8_TA(2017)0045 RC-B8-0152/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in konvencij OZN o človekovih pravicah ter pripadajočih izbirnih protokolov,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah, Evropske socialne listine ter Listine EU o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju iz decembra 2005,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o kršitvah človekovih pravic, tudi resolucij o razpravah o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in pravne države,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 15. marca 2007 o Gvatemali(1) in z dne 11. decembra 2012(2) o pridružitvenem sporazumu med EU in Srednjo Ameriko,

–  ob upoštevanju obiska Pododbora za človekove pravice v Mehiki in Gvatemali februarja 2016 in njegovega končnega poročila,

–  ob upoštevanju poročila o obisku delegacije za odnose z državami Srednje Amerike v Gvatemali in Hondurasu od 16. do 20. februarja 2015,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2016 o prednostnih nalogah EU za zasedanja Sveta OZN za človekove pravice v letu 2016(3),

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov o svetovnih grožnjah, s katerimi se soočajo zagovorniki človekovih pravic, in o položaju zagovornic človekovih pravic,

–  ob upoštevanju letnega poročila visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice za leto 2016 o dejavnostih njegovega urada v Gvatemali,

–  ob upoštevanju nedavnega obiska posebnega predstavnika EU za človekove pravice v Gvatemali,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta OZN o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019,

–  ob upoštevanju časovnega načrta EU za sodelovanje s civilno družbo v partnerskih državah za obdobje 2014–2017;

–  ob upoštevanju smernic EU za zaščito zagovornikov človekovih pravic in strateškega okvira o človekovih pravicah, ki zavezujejo k sodelovanju z zagovorniki človekovih pravic;

–  ob upoštevanju resolucije Sveta Združenih narodov za človekove pravice št. 26/9 z dne 26. junija 2014, v kateri je sklenil ustanoviti odprto medvladno delovno skupino, zadolženo za pripravo mednarodnega pravno zavezujočega instrumenta o nadnacionalnih družbah in drugih podjetjih v zvezi s človekovimi pravicami,

–  ob upoštevanju Konvencije Mednarodne organizacije dela o avtohtonih in plemenskih ljudstvih v neodvisnih državah iz leta 1989 (konvencija Mednarodne organizacije dela št. 169),

–  ob upoštevanju določb o človekovih pravicah v sporazumu o pridružitvi in sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Srednjo Ameriko, ki veljajo od leta 2013,

–  ob upoštevanju večletnega okvirnega programa za Gvatemalo za obdobje 2014–2020 in njegovega prizadevanja za reševanje konfliktov, mir in varnost,

–  ob upoštevanju programov Evropske unije za podporo pravosodnemu sektorju v Gvatemali, zlasti SEJUST,

–  ob upoštevanju sodbe Medameriškega sodišča za človekove pravice iz leta 2014 v zadevi Zagovorniki človekovih pravic in drugi proti Gvatemali in poročila Medameriške komisije za človekove pravice o razmerah na področju človekovih pravic v Gvatemali (OEA/Ser.L/V/II. Doc. 43/15) z dne 31. decembra 2015,

–  ob upoštevanju člena 25 poslovnika Medameriške komisije za človekove pravice o mehanizmu za previdnostne ukrepe,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta iz leta 2009 o podpori demokraciji v zunanjih odnosih EU,

–  ob upoštevanju smernic Sveta o človekovih pravicah in mednarodnem humanitarnem pravu iz leta 2009,

–  ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Federice Mogherini v imenu Evropske unije z dne 9. decembra 2016 o dnevu človekovih pravic 10. decembra 2016,

–  ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice Evropske službe za zunanje delovanje z dne 17. avgusta 2016 o zagovornikih človekovih pravic v Gvatemali,

–  ob upoštevanju izjave z ministrskega srečanja med EU in Skupnostjo latinskoameriških in karibskih držav v Santu Domingu 25. in 26. oktobra 2016,

–  ob upoštevanju izjave trinajsterice z dne 1. februarja 2017 o krepitvi pravne države in boju proti korupciji in nekaznovanosti,

–  ob upoštevanju členov 2, 3(5), 18, 21, 27 in 47 Pogodbe o Evropski uniji ter člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 135 Poslovnika,

A.  ker je Gvatemala tretja največja prejemnica dvostranske razvojne pomoči EU v Srednji Ameriki, ki je v obdobju 2014–2015 znašala 187 milijonov EUR in je bila namenjena zagotavljanju prehranske varnosti, reševanju konfliktov ter vzpostavljanju miru, varnosti in konkurenčnosti;

B.  ker ima Gvatemala strateško lego na poti med Srednjo Ameriko in Združenimi državami, po kateri poteka oskrba z nezakonitimi drogami in nezakonita migracija; ker so Gvatemalci druga največja skupina deportirancev iz Združenih držav; ker so desetletja notranjih konfliktov, velike revščine in globoko zakoreninjene kulture nekaznovanja povzročila visoko raven nasilja, ogrožena pa je tudi varnost v državi; ker je zaradi visoke stopnje kriminala prizadeta vsa družba, zlasti pa zagovorniki človekovih pravic, nevladne organizacije in lokalni organi;

C.  ker je leta 2017 preteklo dvajset let od sprejetja mirovnih sporazumov za Gvatemalo; ker je boj proti nekaznovanju, tudi za huda kazniva dejanja, storjena v času nekdanjih nedemokratičnih režimov, bistvenega pomena; ker mora gvatemalska vlada storilcem telesnega in psihičnega nasilja nad zagovorniki človekovih pravic poslati jasno sporočilo, da njihova dejanja ne bodo ostala nekaznovana;

D.  ker je gvatemalska organizacija za varstvo zagovornikov človekovih pravic UDEFEGUA med januarjem in novembrom 2016 zabeležila štirinajst umorov in sedem poskusov umorov zagovornikov človekovih pravic v Gvatemali; ker je bilo po navedbah istega vira leta 2016 izvedenih skupno 223 napadov proti zagovornikom človekovih pravic, vključno z 68 novimi pravnimi postopki proti njim; ker so bili med zagovorniki človekovih pravic najpogostejše tarče napadov okoljevarstveniki in zagovorniki zemljiških pravic ter tisti, ki se zavzemajo za pravičnost in odpravo nekaznovanosti;

E.  ker sta bila tudi v letu 2017 že ubita zagovornika človekovih pravic Laura Leonor Vásquez Pineda in Sebastián Alonzo Juan, v letu 2016 pa naj bi bili po poročilih ubiti novinarji Victor Valdés Cardona, Diego Esteban Gaspar, Roberto Salazar Barahona in Winston Leonardo Túnchez Cano;

F.  ker ostaja stanje na področju človekovih pravic še vedno zelo resno; ker so razmere za ženske in domorodno prebivalstvo, zlasti za zagovornike človekovih pravic, in za migrante zelo zaskrbljujoče, kot tudi druga problematika, na primer dostop do sodnega varstva, razmere v zaporih, ravnanje policije in domnevno mučenje, poleg tega pa še vsestranska korupcija, nedovoljeno dogovarjanje in nekaznovanje;

G.  ker je Gvatemala ratificirala konvencijo št. 169 Mednarodne organizacije dela o domorodnih in plemenskih ljudstvih ter konvencijo št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic; ker je videti nekatere pozitivne premike, na primer ustanovitev sindikata Mesa Sindical del Ministerio Público; ker gvatemalska zakonodaja ne določa obveze za izvedbo predhodnega, svobodnega in informiranega posvetovanje z domorodnimi skupnostmi, kot določa konvencija št. 169 Mednarodne organizacije dela;

H.  ker je Medameriško sodišče za človekove pravice leta 2014 izdalo obvezujočo sodbo za vzpostavitev javne politike za zaščito zagovornikov človekovih pravic; ker je v teku posvetovalni proces za vzpostavitev te politike, ki ga financira EU;

I.  ker se vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah uporabljajo za vse države in vsa podjetja, bodisi nadnacionalna ali druga, ne glede na njihovo velikost, sektor, lokacijo, lastništvo in strukturo, vendar pri izvajanju teh načel na svetovni ravni še vedno ni učinkovitega nadzora in sankcij; ker bodo razmere na področju človekovih pravic v Gvatemali pregledane novembra 2017 v okviru mehanizma splošnega rednega pregleda za Svet za človekove pravice;

J.  ker so gvatemalski varuh človekovih pravic, državno tožilstvo in sodstvo naredili pomembne korake zoper nekaznovanje in za priznanje človekovih pravic;

K.  ker je Gvatemala naredila nekaj pomembnih korakov, Mednarodni komisiji za odpravo nekaznovanja v Gvatemali (CICIG) je na primer podaljšala mandat do leta 2019; ker so oktobra 2016 predsedniki vlade, kongresa in pravosodnega sistema Gvatemale kongresu predložili predlog za ustavno reformo pravosodja, ki med drugim temelji na vsestranskih razpravah s civilno družbo za krepitev pravosodnega sistema na podlagi načel, kot so sodniški poklic, pravni pluralizem in neodvisno sodstvo;

L.  ker je namenska kampanja nadlegovanja ovirala številne simbolne primere, ki so zadevali korupcijo in tranzicijsko pravičnost, in ker so bili zagovorniki človekovih pravic, ki so delali v takem vzdušju, tudi sodniki in odvetniki, izpostavljeni grožnjam in lažnim ovadbam; ker je bil Ivan Velasquez, direktor Mednarodno priznane mednarodne komisije za odpravo nekaznovanja v Gvatemali (CICIG) prav tako obdolžen in izpostavljen kampanji blatenja; ker se je nekaj simbolnih primerov na področju tranzicijske pravičnosti premaknilo z mrtve točke, na primer primera Molina Theissen in CREOMPAZ, ali primeri v zvezi s korupcijo, med drugim primeri v La Linea y Coparacha;

M.  ker nekaj držav članic EU še ni ratificiralo pridružitvenega sporazuma med EU in Srednjo Ameriko, zato steber političnega dialoga še ni začel veljati; ker so človekove pravice in načelo pravne države v središču zunanjega delovanja EU, poleg trajnostnega gospodarskega in socialnega razvoja;

1.  ostro obsoja nedavne umore Laure Leonor Vásquez Pineda, Sebastiana Alonza Juana in novinarjev Victorja Valdésa Cardone, Diega Estebana Gasparja, Roberta Salazarja Barahone in Winstona Leonarda Túncheza Cana ter 14 umorov drugih zagovornikov človekovih pravic v Gvatemali v letu 2016; izreka sožalje družinam in prijateljem vseh teh zagovornikov človekovih pravic;

2.  poudarja zaskrbljenost, ker stalna nasilna dejanja in pomanjkanje varnosti negativno vplivajo na zmožnost zagovornikov človekovih pravic, da celovito in svobodno opravljajo svojo dejavnost; izraža spoštovanje vsem zagovornikom človekovih pravic v Gvatemali in poziva k takojšnji, neodvisni, objektivni in temeljiti preiskavi prej omenjenih in predhodnih umorov; poudarja, da je dinamična civilna družba bistvena, da postane država na vseh ravneh bolj odgovorna, odzivna, vključujoča, učinkovita in zaradi tega bolj legitimna;

3.  pozdravlja prizadevanja Gvatemale v boju proti organiziranemu kriminalu, poziva k njihovi okrepitvi ter priznava velike težave pri zagotavljanju varnosti in svobode vsem državljanom v razmerah strukturnega nasilja, ki nastaja zaradi mamil; poziva institucije EU in njene države članice, naj Gvatemali namenijo tehnična in proračunska sredstva kot pomoč v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu ter naj tem prizadevanjem dajejo prednost v dvostranskih programih sodelovanja;

4.  opozarja, da je treba razvijati javno politiko za zaščito zagovornikov človekovih pravic, kot je leta 2014 odločilo Medameriško sodišče za človekove pravice; je seznanjen z nedavno začetim nacionalnim dialogom, poziva gvatemalske organe, naj zagotovijo, da se bo javna politika razvijala v okviru široko participativnega procesa ter obravnavala strukturne razloge za naraščajočo ranljivost zagovornikov človekovih pravic, in poziva tudi poslovno skupnost, naj podpre ta prizadevanja;

5.  pozdravlja odločitev delegacije EU v Gvatemali, da finančno prispeva k razpravam in posvetovanjem o takšnem programu, ter jo spodbuja, naj še nadalje podpira zagovornike človekovih pravic; poziva pristojne organe, naj izdelajo in izvajajo javno politiko za zaščito zagovornikov človekovih pravic v tesnem sodelovanju z različnimi deležniki ter naj nadaljujejo po poti reform za neodvisno sodstvo, boj proti nekaznovanju in utrditev načela pravne države;

6.  poziva k nujnemu in obveznemu izvajanju previdnostnih ukrepov, ki jih je priporočilo Medameriško sodišče za človekove pravice, ter poziva oblasti, naj prekličejo odločitev o enostranskem umiku nacionalnih previdnostnih ukrepov v korist zagovornikov človekovih pravic;

7.  opozarja na izide 93 posvetovanj v občinah, ki so bila v dobri veri izvedena v letih 2014 in 2015; opozarja, da je v teku participativni proces in poziva gvatemalske organe, naj pospešijo postopke, da se zagotovi vzpostavitev nacionalnega mehanizma za svobodna in informirana predhodna posvetovanja, kot jih določa konvencija št. 169 Mednarodne organizacije dela; poziva gvatemalsko vlado, naj začne širša družbena posvetovanja o hidroelektrarnah, rudarskih projektih in naftnih družbah, ter poziva institucije EU, naj zagotovijo, da nobena evropska pomoč ali podpora ne bo spodbujala ali omogočala razvojnih projektov brez obveznega predhodnega, svobodnega in informiranega posvetovanja z domorodnimi skupnostmi;

8.  pozdravlja pobudo za reformo pravosodnega sistema, ki so jo kongresu predložile izvršna, sodna in zakonodajna oblast, za nadaljnji razvoj profesionalnega demokratičnega pravosodnega sistema, ki bo temeljil na dejanski neodvisnosti sodstva; poziva k enotnim prizadevanjem gvatemalskega kongresa, da se v letu 2017 v celoti zaključi reforma pravosodja; v zvezi s tem poziva gvatemalske organe, naj sodstvu namenijo zadostna finančna sredstva in človeške vire, zlasti uradu generalnega tožilca; podpira pomembno delo Mednarodne komisije za odpravo nekaznovanja v Gvatemali (CICIG);

9.  pozdravlja sodbo prvega senata prizivnega sodišča, ki je ponovno potrdilo nezastaranje genocida in hudodelstev proti človečnosti v sojenju nekdanjemu diktatorju Riosu Monttu, kar je mejnik v boju proti nekaznovanju;

10.  poziva gvatemalsko državo, naj sodeluje z mehanizmom splošnega rednega pregleda ter naj naredi vse potrebne korake za izvajanje njegovih priporočil;

11.  poziva Evropsko unijo, naj podpre urad generalnega tožilca; odločno zavrača kakršno koli obliko pritiska, ustrahovanja ali vplivanja, ki bi ogrozila neodvisnost, pravni pluralizem in objektivnost; spodbuja gvatemalske organe, naj še nadalje krepijo sodelovanje med oddelkom notranjega ministrstva za analizo napadov proti zagovornikom človekovih pravic ter sekcijo za človekove pravice pri uradu generalnega tožilca;

12.  poziva institucije EU, naj si prizadevajo za sklenitev obvezujočih mednarodnih sporazumov, ki bodo okrepili spoštovanje človekovih pravic, zlasti v primeru družb s sedežem v EU, ki delujejo v tretjih državah;

13.  poziva države članice EU, ki tega še niso storile, naj hitro ratificirajo pridružitveni sporazum med EU in Srednjo Ameriko; poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj uporabijo mehanizem iz sporazuma o političnem dialogu in pridružitvi za odločno spodbudo Gvatemali, da bo izvajala ambiciozen program spoštovanja človekovih pravic in boja proti nekaznovanju; poziva institucije in države članice EU, naj temu namenijo dovolj finančnih sredstev in tehnično pomoč;

14.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, Organizaciji ameriških držav, Evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini, vladam in parlamentom držav članic, predsedniku, vladi in parlamentu Republike Gvatemale, sekretariatu SIECA in Srednjeameriškemu parlamentu.

(1) UL C 301 E, 13.12.2007, str. 257. (2) UL C 434, 23.12.2015, str. 181. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0020.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti terorizmu in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ o boju proti terorizmu (COM(2015)0625 – C8-0386/2015 – 2015/0281(COD))

P8_TA(2017)0046 A8-0228/2016

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2015)0625),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 83(1) in 82(2)(c) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0386/2015),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve o predlagani pravni podlagi,

–  ob upoštevanju člena 294(3) in člena 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. marca 2016(1),

–  ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov 1373(2001) z dne 28. septembra 2001, 2178(2014) z dne 24. septembra 2014, 2195(2014) z dne 19. decembra 2014, 2199(2015) z dne 12. februarja 2015, 2249(2015) z dne 20. novembra 2015 in 2253(2015) z dne 17. decembra 2015,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju terorizma z dne 16. maja 2005 in njenega dodatnega protokola z dne 19. maja 2015,

–  ob upoštevanju priporočil Projektne skupine za finančno ukrepanje (FATF),

–   ob upoštevanju sporočila z dne 1. aprila 2016 z vrha o jedrski varnosti v Washingtonu,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 30. novembra 2016, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije

–  ob upoštevanju členov 59 in 39 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0228/2016),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri skupno izjavo Parlamenta, Sveta in Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 16. februarja 2017 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2017/… Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti terorizmu in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ ter o spremembi Sklepa Sveta 2005/671/PNZ

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2017/541.)

PRILOGA K ZAKONODAJNI RESOLUCIJI

Skupna izjava Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije ob sprejetju direktive o boju proti terorizmu

Nedavni teroristični napadi v Evropi so izpostavili potrebo po okrepitvi prizadevanj za zaščito varnosti in hkrati spodbujanju spoštovanja naših skupnih vrednot, vključno s pravno državo in spoštovanjem človekovih pravic. Za zagotavljanje celovitega odziva na spreminjajočo se naravo terorističnih groženj je okrepljen okvir inkriminacije za boj proti terorizmu treba dopolniti z učinkovitimi ukrepi za preprečevanje radikalizacije, ki vodi v terorizem, in učinkovito izmenjavo informacij o terorističnih kaznivih dejanjih.

Institucije EU in države članice v tem duhu skupaj izražajo svojo zavezo – v okviru svojih pristojnosti –, da bodo še naprej razvijale in vlagale v učinkovite preventivne ukrepe v okviru celovitega medsektorskega pristopa, ki vključuje vse ustrezne politike, vključno zlasti na področju izobraževanja, socialnega vključevanja in integracije, ter vse deležnike, tudi organizacije civilne družbe, lokalne skupnosti ali industrijske partnerje.

Komisija bo podprla prizadevanja držav članic, zlasti z zagotavljanjem finančne podpore projektom, namenjenim razvoju orodij za preprečevanje radikalizacije, in prek pobud in omrežij po celotni EU, kot je mreža za ozaveščanje o radikalizaciji.

Evropski parlament, Svet in Komisija poudarjajo potrebo po učinkoviti in pravočasni izmenjavi vseh pomembnih informacij za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje ali pregon terorističnih kaznivih dejanj med pristojnimi organi v Uniji. V zvezi s tem je ključnega pomena, da se v celoti izkoristijo vsi obstoječi instrumenti, kanali in agencije Unije za izmenjavo informacij ter da se hitro izvaja vsa sprejeta zakonodaja Unije na tem področju.

Vse tri institucije ponovno poudarjajo, da je treba oceniti delovanje splošnega okvira EU za izmenjavo informacij in s konkretnimi ukrepi odpraviti morebitne pomanjkljivosti, med drugim na podlagi časovnega načrta za boljšo izmenjavo in upravljanje informacij, vključno z interoperabilnostnimi rešitvami na področju PNZ.

(1) UL C 177, 18.5.2016, str. 51.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z okrepljenim preverjanjem podatkov v ustreznih zbirkah podatkov na zunanjih mejah (COM(2015)0670 – C8-0407/2015 – 2015/0307(COD))

P8_TA(2017)0047 A8-0218/2016

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2015)0670),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 77(2)(b) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0407/2015),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 7. decembra 2016, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za zunanje zadeve (A8-0218/2016),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 16. februarja 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) 2016/399 v zvezi z okrepljenim preverjanjem v ustreznih zbirkah podatkov na zunanjih mejah

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2017/458.)

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 o morebitnem razvoju in prilagoditvi institucionalne ureditve Evropske unije (2014/2248(INI))

P8_TA(2017)0048 A8-0390/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zlasti členov 1, 2, 3, 6, 9, 10, 14, 15, 16, 17, 48 in 50 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 119, 120–126, 127–133, 136–138, 139–144, 194 in 352 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter njenih protokolov,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju poročila z dne 22. junija 2015, ki ga je pripravil predsednik Evropske komisije v tesnem sodelovanju s predsednikom Evropskega sveta, Evropskega parlamenta, Evropske centralne banke in Euroskupine, z naslovom Dokončanje evropske ekonomske in monetarne unije (v nadaljnjem besedilu: poročilo petih predsednikov)(1),

–  ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 19. novembra 2013 o osnutku uredbe Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(2) in svojega sklepa z dne 19. novembra 2013 o sklenitvi medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju(3),

–  ob upoštevanju večletnega finančnega okvira(4) in medinstitucionalnega sporazuma(5) kot sta bila sprejeta 2. decembra 2013,

–  ob upoštevanju končnega poročila in priporočil skupine na visoki ravni za lastna sredstva iz decembra 2016(6),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 18. in 19. februarja 2016 o novi ureditvi za Združeno kraljestvo v okviru Evropske unije, ki je z odločitvijo Združenega kraljestva, da zapusti Unijo, postal ničen,

–  ob upoštevanju izida glasovanja na referendumu v Združenem kraljestvu o članstvu v EU, da Združeno kraljestvo zapusti EU,

–  ob upoštevanju standardne raziskave Eurobarometra 84 iz jeseni 2015 o javnem mnenju v Evropski uniji in posebne raziskave Eurobarometra za Evropski parlament iz junija 2016 o Evropejcih v letu 2016: dojemanje in pričakovanja, boj proti terorizmu in radikalizaciji,

–  ob upoštevanju mnenja 2/13 Sodišča Evropske unije o osnutku sporazuma o pristopu Evropske unije h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Evropska konvencija o človekovih pravicah – EKČP)(7),

–  ob upoštevanju sklepa Evropskega sveta z dne 28. junija 2013 o sestavi Evropskega parlamenta(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2013 o ustavnih težavah upravljanja Evropske unije na več ravneh(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. aprila 2014 o pogajanjih o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020: pridobljene izkušnje in pot naprej(10),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 22. novembra 2012 o volitvah v Evropski parlament leta 2014(11) in z dne 4. julija 2013 o izboljšavi praktičnih dogovorov za izvedbo evropskih volitev leta 2014(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2013 o določitvi sedežev institucij Evropske unije(13),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. oktobra 2015 o evropski državljanski pobudi(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. novembra 2015 o reformi volilne zakonodaje Evropske unije(15) in svojega predloga za spremembe Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. junija 2016 o odločitvi o izstopu iz EU, ki izhaja iz referenduma v Združenem kraljestvu(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o izboljšanju delovanja Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe(17),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017o proračunskih zmogljivostih euroobmočja(18),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice(19),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/1624 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. septembra 2016 o evropski mejni in obalni straži(20),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. septembra 2015(21) in mnenja Odbora regij z dne 8. julija 2015(22),

–  ob upoštevanju deklaracije Tesnejša evropska integracija: pot naprej, ki so jo 14. septembra 2015 podpisali predsednica italijanske Poslanske zbornice, predsednik francoske Narodne skupščine, predsednik nemškega Zveznega parlamenta in predsednik luksemburške Poslanske zbornice in jo trenutno podpira več nacionalnih parlamentarnih domov v EU,

–   ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 31. januarja 2013 z naslovom Krepitev državljanstva EU: spodbujanje volilne pravice državljanov EU(23),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve in mnenj Odbora za proračun ter Odbora za proračunski nadzor (A8-0390/2016),

A.  ker je namen te resolucije zagotoviti rešitve, ki jih ni mogoče doseči z uporabo trenutno razpoložljivih orodij na podlagi Pogodb in ki so torej izvedljive le ob prihodnji spremembi Pogodbe, ko bodo izpolnjeni osnovni pogoji;

B.  ker sta nezmožnost institucij EU, da bi obvladale globoke in številne krize, s katerimi se Unija trenutno srečuje, t. i. večplastno krizo skupaj z njenimi finančnimi; gospodarskimi, socialnimi in migracijskimi posledicami, ter porast populističnih strank in nacionalističnih gibanj privedla do tega, da vse večji del prebivalstva ni zadovoljen z delovanjem sedanje Evropske unije;

C.  ker teh pomembnih evropskih izzivov ne morejo rešiti posamezne države članice, temveč je zanje potreben skupni odziv Evropske unije;

D.  ker je napredek v smeri Unije, ki bi dejansko lahko uresničila in dosegla zastavljene cilje, oviran zaradi neuspešnega upravljanja, ki je posledica stalnih in sistematičnih prizadevanj za soglasje v Svetu (ki še vedno temelji na tako imenovanem luksemburškem kompromisu) in odsotnosti verodostojnega enotnega izvršilnega organa, ki bi imel polno demokratično legitimnost in pristojnost za sprejemanje učinkovitih ukrepov v okviru najrazličnejših politik; ker so nedavni primeri, kot so neustrezno upravljanje begunskih tokov, počasna sanacija evropskih bank po izbruhu finančne krize in pomanjkanje takojšnjega skupnega odziva na notranje in zunanje grožnje terorizma, jasno pokazali, da se Unija ni zmožna učinkovito in hitro odzvati;

E.  ker EU ne more izpolniti pričakovanj evropskih državljanov, saj trenutni Pogodbi nista v celoti izkoriščeni in ne zagotavljata vseh potrebnih instrumentov, pristojnosti in postopkov odločanja za obravnavanje teh skupnih ciljev;

F.  ker je zaradi te težave in dejstva, da države članice nimajo skupne vizije za prihodnost naše celine, evroskepticizem dosegel najvišjo raven doslej, kar vodi v vračanje k nacionalizmu in bi lahko ogrozilo Unijo in morda celo povzročilo njen razpad;

G.  ker sistem, v katerem se države članice zatekajo k enkratnim rešitvam po meri in ki je bil z Lizbonsko pogodbo še dodatno utrjen, ni okrepil Unije, temveč je še povečal njeno zapletenost in izpostavil razlike v njej; ker so bila kljub prožnosti, ki jo omogočata Pogodbi, več državam članicam odobrena številne izjeme v odnosu do primarnega prava, kar ustvarja nejasen sistem sekajočih se krogov sodelovanja in ovira demokratični nadzor in odgovornost;

H.  ker Pogodbi na ravni sekundarnega prava ponujata več oblik prožne in diferencirane integracije z instrumenti okrepljenega in strukturiranega sodelovanja, ki naj bi se uporabljali le za omejeno število politik, a naj bi hkrati omogočali vključenost in sodelovanje vseh držav članic; ker je dvajset let po uvedbi okrepljenega sodelovanja njegov učinek še vedno omejen; ker je bilo okrepljeno sodelovanje odobreno v treh primerih, in sicer pri skupnih pravilih glede prava, ki se uporablja pri razvezah mednarodnih parov, pri evropskem patentu z enotnim učinkom in pri uvedbi davka na finančne transakcije (FTT); ker je okrepljeno sodelovanje treba uporabiti kot prvi korak v smeri nadaljnje integracije politik, kot je skupna varnostna in obrambna politika (SVOP), in ne za olajšanje rešitev po meri;

I.  ker je treba ohraniti metodo Skupnosti, ki je ne bi smele ogroziti medvladne rešitve, tudi na področjih, na katerih vse države članice ne izpolnjujejo pogojev za sodelovanje;

J.  ker je euro valuta Unije (člen 3(4) PEU) in je Združeno kraljestvo uveljavilo izvzetje iz obveznosti, da prevzame euro (protokol št. 15), Danska je upravičena do ustavnega odstopanja (protokol št. 16), Švedska več ne upošteva konvergenčnih meril za euro, o možnosti izstopa Grčije iz območja enotne valute pa se je javno razpravljalo v Evropskem svetu; ker so vse države članice po izpolnitvi vseh potrebnih meril obvezane prevzeti skupno valuto, pri čemer pa časovni načrt za države članice, ki se euru pridružujejo po njegovi uvedbi, ni bil določen;

K.  ker sta Združeno kraljestvo in Irska uveljavili izvzetje, kar zadeva schengensko območje, prosti pretok oseb in s tem povezano odpravo kontrol na notranjih mejah (vse to je formalno del Pogodb); ker tudi štiri druge države članice kljub svoji obveznosti pri tem ne sodelujejo, trem državam zunaj Evropske unije pa je bilo sodelovanje omogočeno; ker ta razdrobljenost preprečuje popolno ukinitev nekaterih preostalih notranjih meja in obenem otežuje vzpostavitev pravega notranjega trga in v celoti integriranega območja svobode, varnosti in pravice; opozarja, da mora vključitev v schengensko območje ostati cilj vseh držav članic EU;

L.  ker izvzetja za posamezne države članice ogrožajo enotno uporabo prava EU, vodijo v preveliko zapletenost upravljanja, ogrožajo kohezijo Unije in spodkopavajo solidarnost med njenimi državljani;

M.  ker je Evropski svet z Lizbonsko pogodbo razširil svojo vlogo, k čemur so dodatno prispevale gospodarska, finančna, migracijska in varnostna kriza, tako da ta zdaj vključuje tudi vsakodnevno upravljanje s sprejemanjem medvladnih instrumentov zunaj okvira EU, kljub dejstvu, da njegova vloga ni opravljanje zakonodajnih funkcij, temveč zagotavljanje potrebnega zagona Uniji za njen razvoj in opredeljevanje splošne politične usmeritve in prednostnih nalog (člen 15(1) PEU);

N.  ker sta opiranje na soglasje v Evropskem svetu in njegova nezmožnost, da bi ga dosegel, privedla do sprejetja medvladnih instrumentov zunaj pravnega okvira EU, kot sta evropski mehanizem za stabilnost (EMS) in Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (PSUU oz. fiskalni dogovor); ker enako velja za dogovor s Turčijo glede sirske begunske krize;

O.  ker je v členu 16 pogodbe PSUU sicer določeno, da se v petih letih od datuma začetka njene veljavnosti (do 1. januarja 2018) sprejmejo potrebni ukrepi za vključitev fiskalnega dogovora v pravni okvir Unije, in so podobne določbe vključene v medvladni sporazum o prenosu in vzajemnosti prispevkov v okviru enotnega sklada za reševanje, a je hkrati jasno, da odpornosti euroobmočja in dokončanja bančne unije ne bo mogoče doseči brez nadaljnjih ukrepov za uskladitev fiskalne politike ter istočasne vzpostavitve načina upravljanja, ki bo bolj zanesljiv, učinkovit in demokratičen;

P.  ker ta novi sistem upravljanja pomeni, da bi Komisija postala prava vlada, ki bo odgovarjala Parlamentu ter bo lahko oblikovala in izvajala skupno fiskalno in makroekonomsko politiko, ki ju euroobmočje potrebuje in za kar je treba zagotoviti zakladnico in proračun, ki bosta sorazmerna z obsegom te naloge; ker je za to – poleg ukrepov v okviru obstoječega primarnega prava – potrebna reforma Lizbonske pogodbe;

Q.  ker to velja tudi za potrebno reformo in posodobitev finančnih virov celotne Evropske unije; ker je bil sporazum o sedanjem večletnem finančnem okviru dosežen šele po dolgih in napornih pogajanjih, istočasno pa je bila sprejeta tudi odločitev, da se oblikuje skupina na visoki ravni, ki bo pregledala sistem prihodkov iz naslova lastnih sredstev Unije in leta 2016 poročala o tem; ker sedanji večletni finančni okvir močno omejuje finančno in politično neodvisnost Unije, saj so njeni prihodki večinoma v obliki nacionalnih prispevkov držav članic, velik del njenih odhodkov pa je že vnaprej določen, vrne se namreč tem istim državam članicam; ker so nacionalni prispevki na podlagi BNP/BND postali daleč največji vir prihodkov;

R.  ker je sedanji večletni finančni okvir v nominalnem smislu nižji od prejšnjega, okoliščine pa zahtevajo velika proračunska prizadevanja za pomoč beguncem ter spodbujanje gospodarske rasti, socialne kohezije in finančne stabilnosti;

S.  ker zahteva po sprejemanju soglasnih odločitev v zvezi z davčno politiko ovira obravnavanje davčnih oaz v Evropski uniji in škodljivih davčnih politik držav članic; ker mnoge od teh praks izkrivljajo delovanje notranjega trga, ogrožajo prihodke držav članic in nazadnje prelagajo breme na državljane in MSP;

T.  ker je Evropska unija ustavni sistem, ki temelji na vladavini prava; ker bi bilo treba Pogodbi spremeniti, da bo Sodišče Evropske unije postalo pristojno za vse vidike prava EU, v skladu z načelom delitve oblasti;

U.  ker EU temelji tudi na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin, ker so obstoječi instrumenti EU za ocenjevanje in sankcioniranje kršitev teh načel, ko jih povzročajo države članice, nezadostni; ker postopki za ugotavljanje kršitev, ki se sprožijo zaradi konkretnih pravnih aktov ali ravnanj države članice, ki krši pravo EU, ne zadoščajo za odpravo sistemskih kršitev temeljnih vrednot EU; ker mora v skladu s členom 7(1) PEU Svet pri ugotavljanju obstoja očitnega tveganja hujše kršitve temeljnih vrednot odločati z večino štirih petin svojih članov, v skladu s členom 7(2) PEU pa mora Evropski svet odločati s soglasjem, ko ugotavlja obstoj hujše in vztrajne kršitve; ker se posledično preventivni ukrep na podlagi člena 7(1) PEU in mehanizmi sankcioniranja na podlagi člena 7(2) in (3) niso uveljavljali;

V.  ker se zdi, da EU lažje vpliva na politike na področju temeljnih pravic, pravne države in korupcije, ko so države še kandidatke za članstvo v Uniji; ker bi bilo treba mehanizem pravne države v enaki meri uporabljati za vse države članice;

W.  ker je pregled potreben tudi zato, da se ponovno uravnoteži in temeljito prenovi delovanje Unije, da bi bilo manj birokratskega urejanja in bi se politike oblikovale bolj učinkovito, bliže potrebam državljanov; ker Unija potrebuje ustrezne pristojnosti za napredovanje na poti do nekaterih zastavljenih ciljev, kot so dokončanje enotnega trga, vključno z energetsko unijo, socialna kohezija in zavzemanje za polno zaposlenost, pošteno in skupno upravljanje migracij in azila ter notranja in zunanja varnostna politika;

X.  ker sta vzpostavljanje sistematičnega dialoga z organizacijami civilne družbe in krepitev socialnega dialoga na vseh ravneh v skladu z načelom iz člena 11 PDEU ključna za premagovanje evroskepticizma in ponovno uveljavitev pomena evropske razsežnosti, ki temelji na solidarnosti, in socialne kohezije ter izgradnjo participativne in vključujoče demokracije, ki dopolnjuje predstavniško demokracijo;

Y.  ker so se varnostne razmere v Evropi, zlasti v našem sosedstvu, v zadnjem desetletju bistveno poslabšale, posamezne države članice pa ne morejo več same zagotavljati lastne notranje in zunanje varnosti;

Z.  ker je zaradi oslabitve obrambnih zmogljivosti Evrope njena zmožnost, da širi stabilnost izven svojih neposrednih meja, omejena; ker je to tesno povezano s tem, da naši ameriški zavezniki niso pripravljeni posredovati, če Evropa ne bo pripravljena prevzeti svojega deleža odgovornosti; ker bi bilo treba okrepiti obrambno politiko EU in vzpostaviti obsežno partnerstvo med EU in Natom, pri tem pa Uniji omogočiti, da samostojno deluje v operacijah v tujini, predvsem z namenom stabilizacije sosedstva; ker to pomeni, da bodo morale države članice intenzivneje sodelovati in združiti nekatere od svojih obrambnih zmogljivosti v obliki evropske obrambne skupnosti, pri čemer morata biti sodelovanje in združitev skladna z novo evropsko varnostno strategijo;

AA.  ker nobena od premostitvenih klavzul, predvidenih v Lizbonski pogodbi za racionalizacijo upravljanja Unije, ni bila uporabljena in glede na sedanje okoliščine verjetno tudi ne bo; ker je bila na drugi strani zaradi sklepa Evropskega sveta z dne 18. in 19. junija 2009 glede zmanjšanja članov Evropske komisije, kot ga predvideva Lizbonska pogodba, odstopna klavzula takoj uporabljena;

AB.  ker so volitve v Evropski parlament leta 2014 prvič neposredno privedle do imenovanja kandidata za mesto predsednika Komisije, a državljani žal niso mogli neposredno voliti kandidatov; ker bi bilo treba nadnacionalni značaj evropskih volitev dodatno okrepiti z uvedbo jasne pravne osnove, ki bi zagotovila ohranitev in razvoj tega novega sistema; ker poleg tega državljani le stežka razumejo medsebojne povezave med predsednikoma Komisije in Evropskega sveta;

AC.  ker je reforma Unije po referendumskem glasovanju v Združenem kraljestvu za izstop iz Evropske unije postala še veliko bolj nujna; ker je treba pri pogajanjih za določitev ureditve za izstop Združenega kraljestva upoštevati tudi okvir njegovih prihodnjih odnosov z Unijo; ker bi bilo treba ta sporazum doseči s pogajanji v skladu s členom 218(3) PDEU, poleg tega pa ga mora v imenu Unije po odobritvi Evropskega parlamenta s kvalificirano večino sprejeti Svet; ker bi torej Parlament moral biti v polni meri vključen v celoten proces pogajanj;

AD.  ker bi izstop Združenega kraljestva ustvaril priložnost za zmanjšanje kompleksnosti Unije in za jasno opredelitev tega, kaj članstvo v Uniji resnično pomeni; ker bo v prihodnje potreben jasen okvir za odnose med EU in državami v soseščini, ki niso njene članice (Združeno kraljestvo, Norveška, Švica, Turčija, Ukrajina idr.); ker so ustanovitelji Evropske unije že predvideli neke vrste status pridružene države;

AE.  ker je pri tej pomembni nalogi s Pogodbama na Evropski parlament prenesenih šest posebnih pooblastil, in sicer: pravica, da predlaga spremembo Pogodb (člen 48(2) PEU), pravica, da se Evropski svet posvetuje z njim pri spremembi Pogodb (prvi pododstavek člena 48(3) PEU), pravica, da vztraja pri sklicu Konvencije proti volji Evropskega sveta (drugi pododstavek člena 48(3) PEU), pravica, da se z njim opravi posvetovanje o sklepu Evropskega sveta o spremembi vseh ali nekaterih določb tretjega dela PDEU (drugi pododstavek člena 48(6) PEU), pravica, da začne prerazporeditev sedežev v Parlamentu pred naslednjimi volitvami (člen 14(2) PEU), ter pravica, da predlaga enotni volilni postopek (člen 223(1) PDEU);

AF.  ker je treba zavarovati vlogo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij kot institucionalnih predstavnikov organizacij civilne družbe ter regionalnih in lokalnih akterjev, saj njuna mnenja prispevajo k večji demokratični legitimnosti oblikovanja politik in zakonodajnih procesov;

AG.  ker se velika večina regionalnih in lokalnih vlad v Uniji prek Odbora regij dosledno zavzema za tesneje povezano EU z učinkovitim upravljanjem;

1.  meni, da je potekel čas kriznega upravljanja na osnovi ad hoc in posamičnih odločitev, saj vodi le do pogosto premalo učinkovitih in zapoznelih ukrepov; je prepričan, da je napočil čas za temeljit razmislek o tem, kako s pomočjo celovitega in poglobljenega pregleda Lizbonske pogodbe odpraviti pomanjkljivosti pri upravljanju Evropske unije; meni, da je v vmesnem času mogoče izvesti kratko- in srednjeročne rešitve z uporabo trenutnih Pogodb v njunem polnem obsegu;

2.  ugotavlja, da bi morala reforma Unije prek vzpostavitve novih instrumentov, novih učinkovitih evropskih zmogljivosti in bolj demokratičnih procesov odločanja privesti do njene posodobitve, ne pa do njene ponovne nacionalizacije prek večjega medvladnega sodelovanja;

3.  poudarja, da nedavne raziskave Eurobarometra kažejo, da se državljani EU – v nasprotju s splošnim prepričanjem – še vedno v celoti zavedajo pomena resničnih evropskih rešitev in jih podpirajo(24), med drugim na področjih varnosti, obrambe in migracij;

4.  z veliko zaskrbljenostjo opaža, da vse več podskupin držav članic spodkopava enotnost Unije, tako da onemogočajo preglednost ter zmanjšujejo zaupanje ljudi; meni, da je EU-27 primeren format za razpravo o prihodnosti unije; poudarja, da bi imela razdrobitev razprave v različne formate ali skupine držav članic nasproten učinek;

5.  poudarja, da je celovito demokratično reformo Pogodb treba doseči na podlagi razmisleka o prihodnosti EU in dogovora o viziji za sedanje in prihodnje generacije evropskih državljanov, ki bosta vodila do sklica Konvencije, ki bo z udeležbo predstavnikov nacionalnih parlamentov, vlad vseh držav članic, Komisije, Evropskega parlamenta in posvetovalnih organov EU, kot sta Odbor regij in Evropski ekonomsko-socialni odbor, zagotovila vključenost vseh, obenem pa bo ustrezna platforma za takšen razmislek in sodelovanje z evropskimi državljani in civilno družbo;

Konec Evrope „à la carte“

6.  obžaluje dejstvo, da vsakič, ko se Evropski svet odloči uporabiti medvladne metode in se izogniti metodi Skupnosti ali Unije, kakor je opredeljena v Pogodbah, to vodi do manj učinkovitega oblikovanja politik in hkrati prispeva k vse večjemu pomanjkanju preglednosti, demokratične odgovornosti in nadzora; meni, da je spremenjena pot mogoča le kot začasni korak na poti k bolj učinkovitemu in povezanemu oblikovanju politik EU;

7.  meni, da je metoda Unije edina demokratična metoda za sprejemanje zakonodaje, ki zagotavlja, da se upoštevajo vsi interesi, zlasti pa skupni evropski interesi; pod metodo Unije razume zakonodajni postopek, v katerem Komisija v delu svoje pristojnosti kot izvršilna oblast da pobudo za zakonodajo, Parlament in Svet, ki zastopata državljane oz. države, v postopku soodločanja odločita z večino glasov, pri čemer obveznosti soglasja v slednjem postanejo absolutne izjeme, Sodišče Evropske unije pa spremlja in izvaja končni sodni nadzor; vztraja, da bi bilo treba tudi v nujnih primerih ravnati skladno z metodo Unije;

8.  meni, da je v teh okoliščinah nujno treba ponovno potrditi cilj „vse tesnejše zveze med narodi Evrope“ (člen 1 PEU), da bi ublažili morebitne težnje k razpadu ter še enkrat pojasnili moralni, politični in zgodovinski cilj, pa tudi ustavno naravo EU;

9.  predlaga, da bi bile zahteve za vzpostavitev okrepljenega in strukturiranega sodelovanja manj omejevalne, med drugim z znižanjem najmanjšega števila sodelujočih držav članic;

10.  predlaga, da se s prihodnjo revizijo Pogodb racionalizira sedanje neustrezno razlikovanje, tako da se na ravni primarnega prava EU ukinejo ali vsaj močno zmanjšajo prakse izvzetij, privolitev v sodelovanje in izjem za posamezne države članice;

11.  priporoča opredelitev in oblikovanje partnerstva, da se vzpostavi krog partneric okrog EU za tiste države, ki se ne morejo ali ne želijo pridružiti Uniji, a želijo kljub temu imeti tesne odnose z njo; meni, da bi ta odnos morale spremljati obveznosti, ki ustrezajo posameznim pravicam, kot je finančni prispevek in, še pomembneje, spoštovanje temeljnih vrednot Unije in pravne države;

12.  verjame, da je treba ohraniti enotni institucionalni okvir, da bi dosegli skupne cilje Unije in zagotovili načelo enakosti vseh državljanov in držav članic;

Izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije

13.  ugotavlja, da bi bila lahko ta nova oblika partnerstva ena od možnosti, s katero bi se spoštovala volja večine državljanov Združenega kraljestva glede izstopa iz EU; poudarja, da izstop Združenega kraljestva – kot ene od večjih držav članic in največje države članice, ki ni v euroobmočju – vpliva na trdnost in institucionalno ravnovesje Unije;

14.  ponovno potrjuje, da so ustavni elementi Unije, zlasti celovitost enotnega trga in dejstvo, da ga ni mogoče ločiti od štirih temeljnih svoboščin Unije (prostega pretoka blaga, oseb, blaga in storitev), njeni bistveni in nedeljivi stebri, kar velja tudi za obstoj pravne države, ki jo jamči Sodišče Evropske unije; ponovno potrjuje, da te enotnosti ustavnih elementov med pogajanji o izstopu Združenega kraljestva iz Unije ni mogoče odpraviti;

15.  poziva k prestavitvi sedežev Evropskega bančnega organa in Evropske agencije za zdravila, ki sta trenutno v Londonu, v drugo državo članico, glede na odločitev državljanov Združenega kraljestva, da izstopijo iz EU;

Novo ekonomsko upravljanje za gospodarsko rast, socialno kohezijo in finančno stabilnost

16.  je zelo zaskrbljen zaradi vse večjih gospodarskih in družbenih razlik ter pomanjkanja gospodarskih reform in finančne stabilnosti v ekonomski in monetarni uniji (EMU) ter izgube konkurenčnosti gospodarstev številnih od njenih držav članic, kar je še zlasti posledica odsotnosti skupne fiskalne in ekonomske politike; zato meni, da bi za slednjo morala veljati deljena pristojnost Unije in držav članic;

17.  meni, da pakt za stabilnost in rast ter klavzula o nereševanju iz finančnih težav (člen 125 PDEU) v sedanji obliki žal ne dosegata želenih ciljev; verjame, da mora EU zavrniti poskuse vračanja k protekcionistični nacionalni politiki in tudi v prihodnje ostati odprto gospodarstvo; opozarja, da tega ni mogoče doseči z odpravo socialnega modela;

18.  nadalje ugotavlja, da trenutni sistem ne zagotavlja zadostne nacionalne odgovornosti za priporočila za posamezno državo; v tem pogledu ga zanima potencial svetovalnega evropskega fiskalnega odbora in njegova prihodnja naloga, da svetuje Komisiji glede fiskalne naravnanosti, ki bi bila primerna za euroobmočje kot celoto;

19.  se zaveda, da je treba pregledati učinkovitost številnih ukrepov, ki jih je EU nedavno sprejela za krizno upravljanje, in v primarno pravo zapisati nekatere postopke odločanja ter okrepiti pravne podlage za nov regulativni okvir za finančni sektor; se strinja z ugotovitvijo iz poročila petih predsednikov, da odprta metoda koordinacije kot podlaga za evropsko gospodarsko strategijo ni delovala;

20.  zato poleg Pakta o stabilnosti in rasti predlaga sprejetje „kodeksa konvergence“ v obliki pravnega akta, sprejetega po rednem zakonodajnem postopku, ki bi opredelil konvergenčne cilje (obdavčenje, trg dela, naložbe, produktivnost, socialna kohezija ter zmogljivosti javne uprave in dobro upravljanje); vztraja, da bi morala biti v okviru za gospodarsko upravljanje skladnost s kodeksom konvergence pogoj za popolno udeležbo v fiskalni zmogljivosti euroobmočja, vse države članice pa bi morale predložiti predloge v zvezi s tem, kako doseči merila kodeksa konvergence; poudarja, da je treba standarde in fiskalne spodbude opredeliti v resoluciji o proračunskih zmogljivostih euroobmočja;

21.  meni, da je za celovito EMU nujno potrebna močna socialna razsežnost in da samo s členom 9 PDEU v obliki, ki jo ima sedaj, ni mogoče zagotoviti ustreznega ravnovesja med socialnimi pravicami in ekonomskimi svoboščinami; zato poziva, naj se tem pravicam prizna enak pomen, dialog med socialnimi partnerji pa zaščiti;

22.  poziva k vključitvi Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (fiskalnega dogovora) v pravni okvir EU, pa tudi k vključitvi evropskega mehanizma za stabilnost in enotnega sklada za reševanje bank v pravo EU, kar se mora zgoditi na podlagi celovite ocene njihovega izvajanja in pod ustreznim demokratičnim nadzorom Parlamenta, tako da bodo nadzor in odgovornost dolžni zagotavljati tisti, ki k njim prispevajo; prav tako poziva k nadaljnjemu razvoju medparlamentarne konference, kot jo predvideva člen 13 fiskalnega dogovora, da bi omogočili vsebinske in pravočasne razprave med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti, kjer je to potrebno;

23.  meni, da euroobmočje za povečanje finančne stabilnosti, ublažitev čezmejnih asimetričnih in simetričnih šokov, zmanjšanje učinkov recesije in zagotavljanje ustrezne ravni naložb potrebuje fiskalno zmogljivost, ki bo temeljila na dejanskih lastnih sredstvih in evropski zakladnici, ki lahko najema posojila; ugotavlja, da bi zakladnica morala biti del Komisije, Parlament in Svet pa bi jo morala demokratično nadzorovati in biti odgovorna zanjo;

24.  poudarja, da so potrebne močnejše vladne funkcije, kot jih trenutno zagotavljata Komisija in/ali Euroskupina, in celovit sistem demokratičnega nadzora in ravnovesij prek vključitve Evropskega parlamenta v vse vidike ekonomske in monetarne unije, saj je skladnost bistvenega pomena za njeno delovanje; meni, da bi bilo treba večje prevzemanje odgovornosti zagotoviti na ravni, kjer se sprejemajo ali izvajajo odločitve, pri čemer bi morali nacionalni parlamenti nadzorovati nacionalne vlade, Evropski parlament pa bi moral nadzorovati evropsko izvršilno oblast;

25.  zato poziva k združitvi izvršilnega organa v okviru Komisije v obliki finančnega ministra EU, tako da se Komisiji omogoči oblikovanje in izvajanje skupne ekonomske politike EU, v kateri bodo združeni makroekonomski, fiskalni in monetarni instrumenti in ki se bo financirala iz proračunske zmogljivosti Euroskupine; finančni minister bi moral biti odgovoren za delovanje evropskega mehanizma za stabilnost in drugih vzajemnih instrumentov, vključno s proračunsko zmogljivostjo, hkrati pa bi moral biti edini zunanji predstavnik euroobmočja v mednarodnih organizacijah, zlasti v finančnem sektorju;

26.  meni, da bi bilo treba finančnemu ministru podeliti sorazmerna pooblastila za posredovanje, da bi spremljal kodeks konvergence, ter pooblastilo za uporabo zgoraj opisanih fiskalnih spodbud;

27.  meni, da bi moralo biti mogoče, da evropski mehanizem za stabilnost deluje kot prvi posojilodajalec v skrajni sili za finančne ustanove, ki so neposredno pod nadzorom ali pregledom Evropske centralne banke, ne da bi to posegalo v naloge Evropskega sistema centralnih bank; meni, da je poleg tega nujno, da ima Evropska centralna banka vsa pooblastila zvezne centralne banke, ob tem pa ohrani neodvisnost;

28.  nazadnje poziva, naj se bančna unija in unija kapitalskih trgov postopoma, a čim prej dokončno vzpostavita na podlagi pospešenega časovnega razporeda;

29.  meni, da bi bilo treba pri nekaterih davčnih praksah odpraviti odločanje s soglasjem, da bi lahko EU zaščitila pošteno in nemoteno delovanje notranjega trga in preprečila škodljive davčne politike držav članic; poziva, naj se boj proti davčnim goljufijam, izogibanju davkom in davčnim oazam uvrsti med temeljne cilje Evropske unije;

Novi izzivi

30.  priznava, da je z geopolitičnega, gospodarskega in okoljskega vidika treba vzpostaviti pravo evropsko energetsko unijo; poudarja, da so podnebne spremembe eden ključnih globalnih ciljev, s katerimi se sooča EU; poudarja, da bi bilo treba v celoti ratificirati in izvajati Pariški sporazum ter prilagoditi zavezujoče podnebne cilje in ukrepe EU, obenem pa bi bilo treba omejitev, da politike EU ne smejo posegati v pravico države članice, da določi pogoje za izkoriščanje svojih energetskih virov, v njeno izbiro med različnimi viri energije in v splošno strukturo njene oskrbe z energijo (člen 194(2) PDEU), spremeniti, da bi zagotovili uspešno izvajanje skupnih politik, ki temeljijo na čistih in obnovljivih virih energije;

31.  poudarja, da bi bilo treba razvoj novih in obnovljivih virov energije vključiti v Pogodbi kot glavni cilj Unije in držav članic;

32.  ugotavlja, da Pogodbi zagotavljata številne možnosti za vzpostavitev humanega in dobro delujočega sistema za upravljanje migracij in azilnega sistema, vključno z evropsko mejno in obalno stražo, in pozdravlja doseženi napredek s tem v zvezi; hkrati pa meni, da sta Pogodbi, zlasti člen 79(5) PDEU, preveč omejevalni pri drugih vidikih migracij, zlasti glede vzpostavitve pravega evropskega sistema za zakonito priseljevanje; poudarja, da bi moral prihodnji migracijski sistem EU delovati v sinergiji s tujo pomočjo in zunanjo politiko EU ter poenotiti nacionalna merila za odobritev azila in dostopa do trga dela; vztraja, da bi moral Parlament demokratično nadzorovati izvajanje nadzora nad mejami, sporazume s tretjimi državami, vključno s sodelovanjem pri ponovnem sprejemu in vračanju, azilne in migracijske politike ter da se varovanje nacionalne varnosti ne sme uporabiti kot izgovor za izogibanje ukrepanju na evropski ravni;

33.  meni, da bi bilo treba glede na intenzivnost teroristične grožnje izboljšati zmogljivosti EU v boju proti terorizmu in mednarodnemu organiziranemu kriminalu; poudarja, da bi morala Europol in Eurojust poleg tega, da krepita usklajevanje med pristojnimi organi in agencijami v državah članicah, pridobiti dejansko pristojnost in zmogljivosti za preiskovanje in pregon, morda s preoblikovanjem v pravi evropski urad za preiskave in boj proti terorizmu ob ustreznem parlamentarnem nadzoru;

34.  ugotavlja, da so različni teroristični napadi na evropskih tleh pokazali, da bi bilo za varnost bolje poskrbljeno, če ta ne bi bila v izključni pristojnosti držav članic; zato predlaga, da bi za to področje veljala deljena pristojnost, kar bi olajšalo vzpostavitev evropske preiskovalne in obveščevalne zmogljivosti v Europolu pod nadzorom sodstva; meni, da v skladu s členom 73 PDEU državam članicam medtem nič ne preprečuje, da bi tovrstno sodelovanje vzpostavile med svojimi službami;

Krepitev naše zunanje politike

35.  kot je že izrazil v resoluciji z dne 16. februarja 2017 o izboljšanju delovanja Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe, obžaluje, da EU ni bolj napredovala pri razvijanju svoje zmogljivosti, da se dogovori o skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP) ter jo izvaja; ugotavlja, da njena prizadevanja za uvedbo skupne varnostne in obrambne politike niso bila preveč uspešna, še zlasti ne glede deljenja stroškov in odgovornosti;

36.  ugotavlja, da bo EU le s krepitvijo skupne zunanje in varnostne politike lahko ponudila verodostojne odgovore na nove varnostne grožnje in izzive ter se tako borila proti terorizmu in zagotavljala mir, stabilnost in red v sosedstvu;

37.  poudarja, da bi v okviru Lizbonske pogodbe lahko bil in bi moral biti dosežen večji napredek, vključno z uporabo določb o odločanju z glasovanjem s kvalificirano večino, ter meni, da bi morala biti podpredsednica/visoka predstavnica imenovana za zunanjo ministrico EU in da bi jo bilo treba podpreti v njenih prizadevanjih, da postane glavna zunanja predstavnica Evropske unije v mednarodnih forumih, tudi na ravni Združenih narodov; meni, da bi moral zunanji minister imeti možnost imenovati politične namestnike; predlaga pregled delovanja sedanje Evropske službe za zunanje delovanje, vključno s potrebo po ustreznih proračunskih virih;

38.  poudarja potrebo po hitri vzpostavitvi evropske obrambne unije za krepitev obrambe ozemlja EU, kar bi Uniji v strateškem partnerstvu z Natom omogočilo, da deluje samostojno v operacijah v tujini, predvsem z namenom stabilizacije sosedstva, s čimer bi se okrepila njena vloga, da v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov zagotavlja lastno obrambo in varnost; opozarja na francosko-nemško pobudo iz septembra 2016 ter italijansko pobudo iz avgusta 2016, ki koristno prispevata k temu vprašanju; poudarja, da bi moral biti Evropski parlament v celoti vključen v vse korake vzpostavitve evropske obrambne unije in imeti pravico do soglasja v primeru operacij v tujini; glede na njeno pomembnost bi morala biti v Pogodbah posebej predvidena možnost vzpostavitve evropske obrambne unije; nadalje bi bilo treba poleg Evropske službe za zunanje delovanje vzpostaviti Generalni direktorat za obrambo (GD za obrambo), ki bo pristojen za notranje vidike skupne varnostne in obrambne politike;

39.  poudarja potrebo po zvišanju sredstev, namenjenih za skupno zunanjo in varnostno politiko, da bi zagotovili, da bodo stroški vojaških operacij, izvajanih v okviru skupne varnostne in obrambne politike ali evropske obrambne unije, pravičneje porazdeljeni;

40.  predlaga ustanovitev evropskega obveščevalnega urada v podporo SZVP;

Varovanje temeljnih pravic

41.  ponavlja, da je Komisija varuhinja pogodb in vrednot Unije, kot je navedeno v členu 2 PEU; v luči različnih morebitnih kršitev vrednot Unije v več državah članicah sklepa, da je veljavni postopek, kot ga predvideva člen 7 PEU, pomanjkljiv in nepraktičen;

42.  poudarja, da sta spoštovanje in varovanje temeljnih vrednot EU temelja Evropske unije kot skupnosti, ki je osnovana na vrednotah, in da povezujeta države članice;

43.  predlaga spremembo člena 258 PDEU, da bi Komisiji izrecno dovolili „ukrepanje ob sistemskih kršitvah“ zoper države članice, ki kršijo temeljne vrednote; razume „ukrepanje ob sistemskih kršitvah“ kot združevanje skupine ločenih ukrepov proti kršitvam, ki so med seboj povezani in kažejo na to, da država članica resno in trajno krši člen 2 PEU;

44.  predlaga, da bi fizične in pravne osebe, ki jih ukrep neposredno in individualno zadeva, imele pravico predložiti zadevo Sodišču Evropske unije, če institucija EU ali država članica domnevno krši Listino o temeljnih pravicah, in sicer na podlagi spremembe členov 258 in 259 PDEU;

45.  priporoča odpravo člena 51 Listine o temeljnih pravicah in njeno pretvorbo v Listino pravic Unije;

46.  nadalje verjame, da bi morali državljani imeti na voljo več instrumentov participativne demokracije na ravni Unije; zato predlaga, da se oceni, ali naj bi bila v Pogodbi vključena določba o referendumu na evropski ravni za zadeve, ki so pomembne za ukrepe in politike Unije;

Več demokracije, preglednosti in odgovornosti

47.  predlaga preoblikovanje Komisije v glavni izvršilni organ oz. vlado Unije, da se okrepi metoda Unije, poveča preglednost ter izboljšata učinkovitost in uspešnost ukrepov, sprejetih na ravni Evropske unije;

48.  ponovno poziva, naj se velikost nove Komisije bistveno zmanjša in število podpredsednikov zmanjša na dva: finančnega in zunanjega ministra; predlaga, da se na enak način zmanjša tudi število članov Računskega sodišča;

49.  pozdravlja uspešen novi postopek, v skladu s katerim evropske politične stranke promovirajo svoje vodilne kandidate za predsednika evropske izvršilne oblasti, ki ga na predlog Evropskega sveta izvoli Evropski parlament, a hkrati meni, da bi ti morali imeti možnost nastopiti kot uradni kandidati na naslednjih volitvah v vseh državah članicah;

50.  poudarja, da se z vključevanjem državljanov v politični proces države stalnega prebivališča gradi evropska demokracija, in poziva, naj se volilne pravice državljanov, ki prebivajo v državi članici, nimajo pa njenega državljanstva, kot so določene v členu 22 PDEU, razširijo na vse preostale volitve;

51.  podpira sklep Evropskega sveta z dne 28. junija 2013 o vzpostavitvi sistema, s pomočjo katerega bo pred vsakimi novimi volitvami v Evropski parlament državam članicam mogoče ponovno dodeliti poslanske sedeže na objektiven, pravičen, trajen in pregleden način, pri čemer bodo upoštevani načelo upadajoče proporcionalnosti ter morebitna sprememba števila držav članic in demografski razvoj;

52.  opozarja na številne izjave za določitev enega samega sedeža za Evropski parlament zaradi simbolične vrednosti te poteze in objektivnega prihranka sredstev, ki bi ga predstavljala;

53.  ponovno poziva k enemu samemu sedežu Evropskega parlamenta in ponavlja svojo zavezo, da bo sprožil redni postopek revizije pogodb po členu 48 PEU in tako predlagal spremembe člena 341 PDEU in protokola št. 6, ki so potrebne zato, da bi lahko Parlament odločal o kraju svojega sedeža in notranji organizaciji;

54.  predlaga, da se vse sestave Sveta in Evropski svet, preoblikujejo v Svet držav, pri čemer bi bila glavna odgovornost Evropskega sveta, da usmerja druge sestave in zagotavlja skladnost med njimi;

55.  meni, da bi moral Svet s svojimi specializiranimi sestavami kot drugi zakonodajalec EU za specializacijo, profesionalnost in kontinuiteto prakso menjajočega se šestmesečnega predsedovanja nadomestiti s sistemom stalnih predsednikov, izbranih iz svoje sredine; predlaga, da sklepe Sveta sprejema en sam zakonodajni Svet, obstoječe specializirane zakonodajne sestave Sveta pa se preoblikujejo v pripravljalne organe, podobne odborom v Parlamentu;

56.  predlaga, da se državam članicam omogoči, da določijo sestavo svojih nacionalnih predstavništev v specializiranih sestavah Sveta, ne glede na to, ali njihova sestava vključuje predstavnike njihovih nacionalnih parlamentov, vlad ali kombinacije obojega;

57.  poudarja, da bi morala biti Euroskupina po oblikovanju funkcije finančnega ministra EU obravnavana kot uradna specializirana sestava Sveta z zakonodajno in nadzorno funkcijo;

58.  poziva, naj se dodatno zmanjša število postopkov glasovanja v Svetu, za katere je potrebno soglasje, kjer koli se to še uporablja, na primer pri zunanjih in obrambnih zadevah, fiskalnih zadevah in socialni politiki, in se namesto tega odloča s kvalificirano večino; naj se posebni zakonodajni postopki preoblikujejo v redne in se posvetovalni postopek nadomesti s soodločanjem Parlamenta in Sveta;

59.  meni, da bi bilo treba pri izboljševanju upravljanja euroobmočja ustrezno upoštevati interese držav članic, ki še niso del euroobmočja („pre-ins“);

60.  priznava pomembno vlogo nacionalnih parlamentov v trenutnem institucionalnem redu Evropske unije ter zlasti njihovo vlogo pri prenosu zakonodaje EU v nacionalno pravo in vlogo, ki bi jo imeli tako pri predhodni kot pri naknadni kontroli zakonodajnih in političnih odločitev njihovih članov Sveta in njegovih specializiranih sestav; zato predlaga, da se pooblastila nacionalnih parlamentov dopolnijo in povečajo, tako da se uvede postopek „zelene karte“, po katerem bi lahko nacionalni parlamenti Svetu v preučitev predložili zakonodajne predloge;

61.  priznava izključne pristojnosti EU na področju skupne trgovinske politike, ob spoštovanju vloge nacionalnih parlamentov in načela subsidiarnosti; poziva k jasni razmejitvi pristojnosti med Unijo in državami članicami v tem pogledu; ugotavlja, da bi taka razmejitev pozitivno vplivala na delovna mesta in rast tako v EU kot njenih trgovinskih partnericah;

62.  nadalje predlaga, da bi morala – kot je to običajno v več državah članicah – oba zakonodajalca Unije (Svet in še zlasti Evropski parlament, ki je edina ustanova, ki jo neposredno volijo državljani) imeti pravico do zakonodajne pobude, ne da bi to posegalo v temeljne zakonodajne pristojnosti Komisije;

63.  meni, da bi v skladu s členoma 245 in 247 PDEU poleg Sveta in Komisije tudi Evropski parlament moral imeti pravico, da sproži postopek pred Sodiščem Evropske unije, če član ali nekdanji član Evropske komisije krši svoje obveznosti v skladu s Pogodbama, stori hujšo kršitev ali preneha izpolnjevati pogoje za opravljanje svojih nalog;

64.  vztraja, da bi bilo treba preiskovalno pravico Parlamenta okrepiti in mu podeliti posebna, dejanska in jasno opredeljena pooblastila, ki bi bila skladnejša z njegovo politično naravo in pristojnostmi, vključno s pravico do poziva prič, polnega dostopa do dokumentov, izvedbe preiskav na kraju samem in pravico do naložitve sankcij v primeru kršitve;

65.  je prepričan, da bi moral imeti proračun EU na razpolago sistem pravih lastnih sredstev, ki bi ga vodilo načelo preprostosti, poštenosti in preglednosti; podpira priporočila skupine na visoki ravni za lastna sredstva v zvezi z diverzifikacijo prihodkov proračuna EU, vključno z lastnimi viri, da bi zmanjšali delež prispevkov v proračun Unije na podlagi BND, s čimer bi lahko sčasoma opustili pristop „pravičnega povračila“ držav članic; v zvezi s tem poziva k postopni odpravi vseh oblik rabatov;

66.  v zvezi s tem predlaga, da se o lastnih sredstvih ter o večletnem finančnem okviru ne bi več odločalo s soglasjem, temveč s kvalificirano večino, s čimer bi uvedli resnično soodločanje med Svetom in Evropskim parlamentom pri vseh proračunskih zadevah; poleg tega ponavlja svoj poziv, naj se večletni finančni okvir časovno ujema z mandatom Parlamenta in evropske izvršilne oblasti, ter vztraja, da naj finance vseh agencij Unije postanejo sestavni del proračuna EU;

67.  poudarja, da je treba za sprejetje uredbe o večletnem finančnem okviru uporabiti redni zakonodajni postopek, da bi se uskladili s postopkom odločanja, ki se uporablja za tako rekoč vse večletne programe EU, tudi za njihova finančna sredstva in za proračun EU; meni, da postopek odobritve Evropskemu parlamentu ne omogoča enake moči odločanja, ki jo ima pri sprejemanju letnih proračunov, medtem ko zahteva glede soglasja v Svetu pomeni, da sporazum predstavlja najnižji skupni imenovalec, saj ima pri tem glasovanju vsaka država članica moč veta;

68.  ugotavlja, da se seznam institucij, opredeljenih v členu 13 PEU, razlikuje od seznama iz člena 2 finančne uredbe; meni, da finančna uredba že odraža trenutno prakso;

69.  ugotavlja, da se črka PDEU v nekaterih primerih razlikuje od prakse in duha Pogodbe; meni, da je treba v skladu z načeli demokracije in preglednosti te nedoslednosti odpraviti;

70.  opozarja, da so vse institucije v skladu s členom 2(b) finančne uredbe same odgovorne za izvrševanje lastnega razdelka proračuna v skladu s členom 55 finančne uredbe; poudarja, da samostojnost pomeni tudi visoko stopnjo odgovornosti pri porabi dodeljenih sredstev;

71.  poudarja, da učinkovit nadzor institucij in organov izvrševanja proračuna EU od vseh institucij zahteva dobronamerno in učinkovito sodelovanje s Parlamentom, temeljito preglednost pri porabi sredstev ter letno poročilo vseh institucij o spremljanju ukrepov na podlagi priporočil iz razrešnice Parlamenta; obžaluje, da se Svet ne drži tega postopka, ter meni, da te dolgotrajne razmere niso upravičene in da ogrožajo ugled celotne Evropske unije;

72.  ugotavlja, da je podeljevanje ločenih razrešnic posameznim institucijam in organom EU dolgoletna praksa, ki se je izoblikovala zaradi zagotavljanja preglednosti in demokratične odgovornosti do davkoplačevalcev EU, in da se z njo ugotavlja ustreznost in preglednost rabe sredstev EU; poudarja, da ima tako Parlament pravico in dolžnost, da nadzira celotni proračun EU; želi opomniti na stališče Komisije, podano januarja 2014, da so vse institucije brez izjeme v celoti vključene v proces spremljanja ukrepov, sprejetih na podlagi ugotovitev Parlamenta v okviru postopka podelitve razrešnice, in da bi morale dosledno sodelovati za zagotovitev, da postopek razrešnice poteka nemoteno;

73.  od institucij zahteva, da mu neposredno predložijo letna poročila o svojih dejavnostih in mu zagotovijo vse zahtevane informacije v okviru postopka podelitve razrešnice;

74.  meni, da mora Pogodba o delovanju Evropske unije zagotoviti pravico Parlamenta do nadzora celotnega proračuna EU in ne samo tistega dela, ki ga upravlja Komisija; zato poziva, naj se poglavje 4 naslova II –Finančne določbe– PDEU ustrezno posodobi, da bodo vse institucije in organi zajeti v pravice in obveznosti iz tega poglavja ter da bo skladno s finančno uredbo;

75.  poudarja, da bi morala biti za vse države članice obvezna izdaja letne izjave, v kateri bi države poročale o uporabi sredstev EU;

76.  priznava, da ima Računsko sodišče ključno vlogo pri zagotavljanju boljše in bolj smotrne porabe proračuna EU, razkrivanju goljufij, korupcije in nezakonite rabe sredstev EU ter podajanju strokovnega mnenja o boljšem upravljanju sredstev EU; opozarja na pomen vloge Sodišča kot evropskega javnega revizijskega organa;

77.  meni, da morajo institucije glede na pomembno vlogo Evropskega računskega sodišča pri reviziji zbiranja in porabe sredstev EU dosledno upoštevati njegova priporočila;

78.  opozarja, da sta sestava tega sodišča in postopek imenovanja določena v členih 285 in 286 PDEU; meni, da bi morala biti Parlament in Svet enakovredna pri imenovanju članov Računskega sodišča, da bi zagotovili demokratično legitimnost, preglednost in popolno neodvisnost teh članov; poziva Svet, naj dosledno upošteva odločitve, ki jih po predstavitvah kandidatov za člane Računskega sodišča sprejme Parlament;

79.  obžaluje, da so nekateri postopki imenovanja povzročili spor med Parlamentom in Svetom glede kandidatov; poudarja, da je v skladu z določili Pogodbe Parlament dolžan oceniti kandidate; poudarja, da lahko ti spori škodujejo dobrim delovnim odnosom Računskega sodišča z omenjenima institucijama in utegnejo celo negativno vplivati na verodostojnost in posledično na učinkovitost tega sodišča; meni, da bi moral Svet v duhu dobrega sodelovanja med institucijami EU upoštevati odločitve, ki jih Parlament sprejme po zaslišanjih;

80.  poziva k uvedbi pravne podlage z namenom ustanovitve agencij Unije, ki lahko opravljajo posebne izvršilne in izvedbene funkcije, za katere jih pooblastita Evropski parlament in Svet v skladu z rednim zakonodajnim postopkom;

81.  poudarja, da Parlament v skladu s Pogodbama podeli razrešnico Komisiji za izvrševanje proračuna; meni, da bi bilo treba Parlament – glede na to, da vse institucije in organi EU samostojno upravljajo svoje proračune – izrecno pooblastiti za podelitev razrešnice vsem institucijam in organom EU ter da bi morali biti ti obvezani v celoti sodelovati s Parlamentom;

82.  meni pa tudi, da je sedanji postopek ratifikacije Pogodb preveč tog za nadnacionalni subjekt, kot je Evropska unija; predlaga, da bi spremembe Pogodb začele veljati – če ne po referendumu na ravni EU – po ratifikaciji s kvalificirano večino štirih petin držav članic po odobritvi Parlamenta;

83.  poziva, naj Sodišče Evropske unije postane v celoti pristojno za vse politike EU, kar zadeva vprašanja pravne narave, kot je v demokratičnem sistemu, ki temelji na pravni državi in delitvi oblasti, primerno;

Ustavni postopek

84.  se zavezuje, da bo pri teh pomembnih ustavnih premikih prevzel vodilno vlogo, in je odločen predloge za spremembo Pogodb predložiti pravočasno;

85.  meni, da bi bila 60. obletnica podpisa Rimske pogodbe primeren trenutek za začetek razmisleka o prihodnosti Evropske unije in za dogovor o viziji za sedanje in prihodnje generacije evropskih državljanov, ki bi vodil do sklica Konvencije, da se Evropsko unijo pripravi na prihodnja desetletja;

o
o   o

86.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, Sodišču Evropske unije, Evropski centralni banki, Računskemu sodišču, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter parlamentom in vladam držav članic.

(1) https://ec.europa.eu/commission/sites/beta-political/files/5-presidents-report_sl.pdf (2) UL C 436, 24.11.2016, str. 49. (3) UL C 436, 24.11.2016, str. 47. (4) UL L 347, 20.12.2013, str. 884. (5) UL C 373, 20.12.2013, str. 1. (6) http://ec.europa.eu/budget/mff/hlgor/library/reports-communication/hlgor-report_20170104.pdf (7) Mnenje Sodišča Evropske unije 2/13 z dne 18. decembra 2014. (8) UL L 181, 29.6.2013, str. 57. (9) UL C 468, 15.12.2016, str. 176. (10) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0378. (11) UL C 419, 16.12.2015, str. 185. (12) UL C 75, 26.2.2016, str. 109. (13) UL C 436, 24.11.2016, str. 2. (14) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0382. (15) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0395. (16) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0294. (17) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0049. (18) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0050. (19) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0409. (20) UL L 251, 16.9.2016, str. 1. (21) UL C 13, 15.1.2016, str. 183. (22) UL C 313, 22.9.2015, str. 9. (23) UL C 62, 2.3.2013, str. 26. (24) Standardne raziskave Eurobarometra 84 iz jeseni 2015 in posebna raziskava Eurobarometra iz junija 2016.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 o boljšem delovanju Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe (2014/2249(INI))

P8_TA(2017)0049 A8-0386/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, podpisane 13. decembra 2007,

–  ob upoštevanju deklaracije z dne 9. maja 1950, po besedah katere je ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo „prvi korak v zvezo Evrope“,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. februarja 2008 o Lizbonski pogodbi(1),

–  ob upoštevanju resolucije z dne 7. maja 2009 o vplivu Lizbonske pogodbe na razvoj institucionalnega ravnotežja v Evropski uniji(2);

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2014 o izvajanju Lizbonske pogodbe v zvezi z Evropskim parlamentom(3),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. septembra 2015(4),

–  ob upoštevanju resolucije Odbora regij z dne 8. julija 2015(5),

–  ob upoštevanju poročila skupine za razmislek o prihodnosti EU do leta 2030 Evropskemu svetu,

–  ob upoštevanju poročila petih predsednikov (Komisija, Svet, Euroskupina, Parlament in Evropska centralna banka (ECB)) o dokončanju evropske ekonomske in monetarne unije,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o letnih poročilih o subsidiarnosti in sorazmernosti 2012 in 2013(6), in mnenja Odbora za ustavne zadeve o tem poročilu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2017 o evropskem stebru socialnih pravic(7),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve in mnenj Odbora za proračun ter Odbora za proračunski nadzor (A8-0386/2016),

A.  ker se Evropska unija in njene države članice soočajo z velikimi izzivi, ki jih nobena država članica ne more premagati sama;

B.   ker se EU, med drugim zaradi gospodarske, finančne in socialne krize, sooča tudi z razočaranjem svojih državljanov nad evropskim projektom, kar se odraža v vse nižji udeležbi na evropskih volitvah in vzponu evroskeptičnih in odprto protievropskih političnih sil;

C.  ker je nekatere predloge, s katerimi naj bi obravnavali spremembe v Uniji in okrepili njeno povezovanje, da bi izboljšali njeno delovanje v korist državljanov, mogoče uresničiti samo s spremembo Pogodb; ker je treba predvideti dvostopenjski pristop k reformi EU (v okviru Pogodb in zunaj njega); ker določbe Lizbonske pogodbe in njenih protokolov še niso popolnoma izkoriščene in ker je namen te resolucije podati oceno pravnih možnosti v Pogodbah za izboljšanje delovanja EU;

D.  ker se zaradi dominantne vloge Evropskega sveta vedno znova zavrača metoda Skupnosti z njenim konceptom dvojne legitimnosti;

E.  ker je treba ohraniti metodo Skupnosti, ki je ne bi smeli slabiti z uporabo medvladnih rešitev, tudi na področjih, kjer vse države članice ne izpolnjujejo pogojev za udeležbo; ker je treba okrepiti vlogo Komisije, da bo lahko v celoti in učinkovito izpolnjevala svojo vlogo gonilne sile za metodo Skupnosti;

F.  ker je notranji trg, ki lajša prosti pretok blaga, oseb, storitev in kapitala, temelj Evropske unije;

G.  ker je Evropski parlament demokratično izvoljen na neposrednih splošnih volitvah in je v središču demokracije na ravni Unije parlament za vso Unijo ter ima pomembno vlogo pri zagotavljanju legitimnosti odločitev EU in odgovornosti zanje, vključno z demokratično odgovornostjo za ukrepe in odločitve, ki zadevajo euroobmočje;

H.  ker v skladu s členom 10(2) Pogodbe o Evropski Uniji (PEU) Evropski parlament zastopa državljane Unije, ne glede na njihovo narodnost, Svet pa prek nacionalnih vlad predstavlja državljane držav članic;

I.  ker bi bilo treba okrepiti politični dialog med nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom ter izboljšati praktične možnosti za uporabo „rumenega“ in „oranžnega kartona“;

J.  ker bi moral Evropski svet spremeniti način dela tako, da bo preglednejši za Evropski parlament, njegovo posredovanje pri zakonodajnem odločanju pa bi moralo ostati v mejah določb iz Pogodb;

K.  ker bi moral za vzpostavitev pristnega dvodomnega zakonodajnega sistema, ki je pri odločanju demokratičen in pregleden, odločitve Sveta sprejemati en sam zakonodajen Svet, obstoječe specializirane sestave Sveta pa bi bilo treba preoblikovati v pripravljalna telesa, podobna odborom v Parlamentu;

L.  ker je enotnost odgovornosti in nadzora ključni pogoj za stabilnost kakršne koli institucionalne sestave, še posebej v povezavi z ekonomskimi, davčnimi in monetarnimi zadevami; ker gospodarska politike EU temelji na močni nacionalni odgovornosti držav članic, vključno z načelom iz člena 125 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), da Unija ne jamči za obveznosti; ker prenos pristojnosti na evropsko raven pomeni dogovor, da se bo zmanjševala nacionalna suverenost držav članic;

M.  ker bi EU morala spodbujati najvišjo raven varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zagotovljeno pa mora biti tudi, da bodo EU, njene institucije in države članice spoštovale in spodbujale te pravice in svoboščine;

N.  ker je treba vlogo Komisije kot izvršilnega organa okrepiti na področju gospodarske in davčne politike;

O.  ker člen 2 Protokola št. 14 o Euroskupini ne določa, da mora biti na mesto predsednika Euroskupine izvoljen eden izmed njenih članov;

P.  ker je za okrepitev politične legitimnosti Komisije v zvezi z izvajanjem ekonomskega upravljanja in fiskalnih pravil temeljnega pomena, da se predsednika Komisije izbere z jasnim in dobro razloženim postopkom na evropskih volitvah;

Q.  ker se je z Lizbonsko pogodbo utrdil pravni okvir, v katerem Računsko sodišče spodbuja javno odgovornost ter Parlamentu in Svetu pomaga pri nadzoru izvrševanja proračuna EU, s čimer prispeva k zaščiti finančnih interesov državljanov; ker člen 318 PDEU omogoča dodatni dialog med Parlamentom in Komisijo in naj bi spodbujal kulturo učinkovitosti pri izvrševanju proračuna EU;

R.  ker bi morali evropske institucije in organi, predvsem Odbor regij in Evropski ekonomsko-socialni odbor, še posebej pa Evropski parlament, ob svojem vsakodnevnem delu spremljati, kako potekata spoštovanje načela horizontalne in vertikalne subsidiarnosti v Evropski uniji; ker bi morale evropske institucije upoštevati vlogo Odbora regij in Evropskega ekonomsko-socialnega odbora v zakonodajnem okviru ter razumeti, da je pomembno upoštevati njuni mnenji;

S.  ker člen 137 PDEU in Protokol št. 14 ustanavljata Euroskupino kot neformalen organ;

T.  ker ima Euroskupina z novimi nalogami, ki so ji bile podeljene z uredbama šesterček in dvojček, v povezavi z identiteto članov Evroskupine in Sveta guvernerjev Evropskega mehanizma za stabilnost (EMS) ter predsednikom sveta guvernerjev EMS, dejansko ključno vlogo pri gospodarskem upravljanju euroobmočja;

U.  ker se postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji trenutno ne uporablja dovolj; ker bi, če bi se uporabljal pri svoji polni zmogljivosti, lahko že zelo zgodaj pomagal popraviti gospodarska neravnovesja, omogočil natančen pregled stanja v vsaki državi članici in Uniji kot celoti, preprečil krize ter prispeval k izboljšanju konkurenčnosti; ker obstaja potreba po močnejši strukturni konvergenci med člani, saj bo to prispevalo k trajnostni rasti in socialni koheziji; ker je zato nujno treba dokončati Ekonomsko in monetarno unijo (EMU), skupaj s prizadevanju, da bi njena institucionalna struktura postala legitimnejša in bolj demokratično odgovorna;

V.  ker bi bilo treba institucionalno strukturo ekonomske in monetarne unije narediti bolj učinkovito in demokratično pri čemer bi Parlament in Svet imela vlogi sozakonodajalcev, Komisija vlogo izvršnega organa, nacionalni parlamenti bi bolje nadzirali dejanja nacionalnih vlad na evropski ravni, Evropski parlament bi nadziral odločanje na ravni EU, Sodišče pa bi imelo vplivnejšo vlogo;

W.  ker Unija potrebuje pravilno izvajanje in izvrševanje obstoječega okvira gospodarske politike, nove pravne določbe o gospodarski politiki, ter bistvene strukturne reforme na področju konkurenčnosti, rasti in socialne kohezije;

X.  ker je treba poenostaviti postopek evropskega semestra, ki mora postati bolj osredotočen in demokratičen, in sicer tako, da se poveča nadzor Parlamenta nad njim in se mu nameni pomembnejšo vlogo v različnih krogih pogajanj;

Y.  ker je s PDEU parlament pri letnem proračunskem postopku postal enakopraven s Svetom; ker se Lizbonska pogodba predvsem zaradi pomanjkanja pravih lastnih sredstev na proračunskem področju izvaja samo delno;

Z.  ker bi morala poenostaviti uporabo proračuna Unije, njegovi prihodki bi morali prihajati iz pristno lastnih sredstev in ne pretežno iz prispevkov bruto nacionalnega dohodka, postopek za sprejem večletnega finančnega okvira, pa bi po Pogodbah moral preiti na glasovanje s kvalificirano večino;

AA.  ker načelo univerzalnosti proračuna v skladu s členom 21 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (finančna uredba) ne preprečuje, da bi skupina držav članic finančni prispevek v proračun EU ali poseben prihodek namenila posamezni postavki odhodkov, kot se že dogaja na primer v zvezi z reaktorjem z visokim pretokom na podlagi Sklepa Sveta 2012/709/Euratom;

AB.  ker namenski prejemki v smislu člena 21 finančne uredbe v skladu z uvodno izjavo 8 uredbe o Večletnem finančnem okviru (EU, Euratom) št. 1311/2013 niso del večletnega finančnega okvira, zato niso zajeti v njegovih zgornjih mejah;

AC.  ker sistem lastnih ne preprečuje, da bi se lastna sredstva financirala zgolj s podskupino držav članic;

AD.  ker bi bilo treba povečati zmogljivosti Unije za izvajanje naložb, in sicer tako, da se zagotovi optimalna uporaba obstoječih strukturnih skladov, da se uporabi Evropski sklad za strateške naložbe ter da se povečajo zmogljivosti Evropske investicijske banke (EIB), Evropskega investicijskega sklada (EIF) in Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI);

AE.  ker se preučuje vzpostavitev fiskalne zmogljivosti znotraj euroobmočja in njena oblika, financiranje, načini delovanja ter pogoji za vključevanje v proračun Unije;

AF.  ker je treba dodatno izkoristiti potencial notranjega trga za rast na področju storitev, enotnega digitalnega trga, energetske unije, bančne unije in unije kapitalskih trgov;

AG.  ker se Unija v skladu s Pogodbami bori proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost in varstvo, enakost žensk in moških ter solidarnost med generacijami;

AH.  ker bi krepitev enotnega trga moralo spremljati okrepljeno usklajevanje na področju obdavčitve;

AI.  ker je treba zagotoviti pravico do prostega gibanja in pravice delavcev ter jih vzdrževati, in sicer tako, da se v celoti izkoristi potencial Lizbonske pogodbe;

AJ.  ker lahko zakonodajalec Unije sprejme ukrepe na področju socialne varnosti, ki so potrebni za delavce, ki uresničujejo svoje pravice do prostega gibanja v skladu s členom 48 PDEU; ker lahko sprejme ukrepe za varstvo socialnih pravic delavcev neodvisno od uporabe pravic do svobodnega gibanja v skladu s členom 153 PDEU;

AK.  ker lahko zakonodajalec Unije na podlagi točk (a) do (i) člena 153(1) PDEU sprejme minimalne usklajevalne ukrepe na področju socialne politike; ker takšna zakonodaja ne sme vplivati na pravico držav članic, da določijo temeljna načela svojih sistemov socialne varnosti; ker takšna zakonodaja ne sme bistveno vplivati na finančno ravnovesje nacionalnih sistemov socialne varnosti; ker te meje za harmonizacijo socialne politike zakonodajalcu Unije še vedno omogočajo nekaj neizkoriščenega manevrskega prostora za sprejemanje ukrepov na področju socialne politike;

AL.  ker načelo enakega plačila za moške in ženske za enako delo ali delo enake vrednosti, kot je določeno v členu 157 PDEU, še ni bilo uresničeno;

AM.  ker obstajajo pomanjkljivosti v zvezi z delovanjem in izvajanjem instrumenta evropske državljanske pobude, zato ga je treba izboljšati, da bo učinkovito deloval in bo pravi instrument za sodelovalno demokracijo in aktivno državljanstvo;

AN.  ker je prosti pretok, predvsem za delavce, pravica, ki je zapisana v Pogodbah (člen 45 PDEU) in je temeljno gonilo za dokončanje enotnega trga;

AO.  ker mora Unija povečati svojo učinkovitost, skladnost in prevzemanje odgovornosti pri skupni zunanji in varnostni politiki, kar je mogoče doseči z veljavnimi določbami Pogodb, in sicer s prehodom s soglasja na glasovanje s kvalificirano večino za vse več področij zunanjih politik ter po potrebi z izvajanjem določb za prožnost in okrepljeno sodelovanje;

AP.  ker so nedavni izzivi na področju varnosti, nekateri v neposredni bližini meja EU, razkrili potrebo po postopni vzpostavitvi skupne obrambne politike in sčasoma skupne obrambe; ker so v Pogodbi že jasne določbe o tem, kako je to mogoče izvesti, predvsem v členih 41, 42, 44 in 46 PEU;

AQ.  ker je treba zunanje zastopanje zagotoviti v interesu Unije, ko gre za izključne pristojnosti Unije in za deljene pristojnosti, ki jih je Unija že uresničevala; ker je na področjih, kjer Unija še ni uporabila svoje deljene pristojnosti, dolžnost držav članic, da iskreno sodelujejo z Unijo in se vzdržijo kakršnih koli ukrepov, ki bi lahko spodkopavali interese Unije;

AR.  ker obstaja potreba po usklajenem in strukturiranem stališču Unije in držav članic v mednarodnih organizacijah in mednarodnih forumih, da bi okrepili vpliv Unije in njenih držav članic v teh organizacijah in forumih;

AS.  ker Unija ali države članice s prevzemanjem obveznosti ne morejo zmanjšati vloge nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta zgolj na vlogo potrjevalca;

AT.  ker je begunska kriza razkrila potrebo po vzpostavitvi skupne azilne politike in politike priseljevanja, ki mora prav tako zagotoviti pravično porazdelitev prosilcev za azil po EU;

AU.  ker je diskriminacija na kakršni koli podlagi, kot so spol, rasa, barva kože, etnično ali socialno poreklo, genetske značilnosti, jezik, vera ali prepričanje (politično ali drugo), pripadnost narodnostni manjšini, premoženje, rojstvo, invalidnost, starost, spolna identiteta ali spolna usmerjenost, še vedno težava v vseh državah članicah;

AV.  ker so nedavne krize pokazale, da približevanje pravnih določb ne zadostuje za zagotavljanje delovanja notranjega trga ali območja svobode, varnosti in pravice, saj ostajajo razlike v izvajanju harmoniziranih pravnih določb;

AW.  ker zakonodajalec Unije na agencije Unije ne more prenesti diskrecijskih pooblastil, ki zahtevajo politične odločitve;

AX.  ker mora zakonodajalec Unije zagotoviti zadosten politični nadzor nad odločitvami in dejavnostmi agencij Unije;

AY.  ker nespoštovanje dogovorov, sprejetih na evropskih vrhih in zasedanjih Evropskega sveta, s strani držav članic resno spodkopava verodostojnost evropskih institucij, zato bi bilo treba učinkoviteje zagotoviti njihovo izvajanje;

1.  ugotavlja, da se Evropska unija in njene države članice soočajo z izzivi brez primere, kot so begunska kriza, zunanjepolitični izzivi v neposredni soseščini, boj proti terorizmu, globalizacija, podnebne in demografske spremembe, vzroki in posledice finančne in dolžniške krize, pomanjkanje konkurenčnosti in socialne posledice tega v več državah članicah ter potreba po okrepitvi notranjega trga EU, s katerimi se je treba ustrezneje spopasti;

2.  poudarja, da se države članice ne morejo posamično spopasti s temi izzivi, temveč je potreben skupni odziv Unije ob spoštovanju načela upravljanja na več ravneh;

3.  želi spomniti, da notranji trg omogoča prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala ter je temelj Evropske unije; poleg tega želi opomniti, da izjeme pri notranjem trgu povzročijo izkrivljanje konkurence v Uniji in onemogočijo enake konkurenčne pogoje;

4.  poudarja, da mora Unija ponovno pridobiti izgubljeno zaupanje svojih državljanov s povečanjem preglednosti v odločanju in z večjo odgovornostjo svojih institucij, agencij in neuradnih organov (kor je Euroskupina) ter z večjim sodelovanjem med institucijami in izboljšanjem svojih zmogljivosti za ukrepanje;

5.  poudarja, da potencial določb Lizbonske pogodbe še ni v celoti izkoriščen, čeprav vsebujejo nekatera nujna orodja, s katerimi bi lahko preprečili nekatere krize, s katerimi s Unija srečuje, ali jih vsaj uporabili za reševanje teh izzivov, ne da bi bilo treba kratkoročno opraviti pregled Pogodb;

6.  poudarja, da je metoda Skupnosti najprimernejša za delovanje Unije in ima številne prednosti pred medvladno metodo, saj edina omogoča preglednost, učinkovitost, glasovanje s kvalificirano večino v Svetu ter enake pravice pri sprejemanju zakonodaje v Evropskem parlamentu in Svetu, hkrati pa preprečuje razdrobljenost institucionalnih pristojnosti in nastajanje konkurenčnih institucij;

7.  meni, da bi smele biti medvladne rešitve le skrajni ukrep in da bi morale za to veljati strogi pogoji, namreč spoštovanje prava Unije, cilj poglobitve evropskega povezovanja in odprtost za pristop nesodelujočih držav članic, ter meni, da bi jih bilo treba čim prej nadomestiti s postopki Unije, in to celo na področjih, kjer vse države članice ne izpolnjujejo pogojev za udeležbo, zato da se Uniji omogoči izvajanje njenih nalog enotnem institucionalnem okviru; v tem pogledu nasprotuje nastajanju novih institucij zunaj okvira Unije in si še naprej prizadeva za vključitev evropskega mehanizma za stabilnost v pravo Unije, a pod pogojem, da bo vzpostavljena ustrezna demokratična odgovornost, pa tudi ustrezne določbe fiskalnega pakta na podlagi ocene izkušenj z njegovim izvajanjem, kot predvideva Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju; vztraja, da se dejanskega odločanja in fiskalnih obveznosti ne sme ločiti;

8.  poudarja, da ima neposredno izvoljeni Evropski parlament osrednjo vlogo pri zagotavljanju legitimnosti Unije ter pri zagotavljanju, da je sistem odločanja Unije odgovoren državljanom, in sicer z izvajanjem resničnega parlamentarnega nadzora nad izvršno vejo oblasti na ravni Unije in z zakonodajnim postopkom soodločanja, za katerega bi morali razširiti področje uporabe;

9.  opozarja, da je Evropski parlament parlament vse Unije, in meni, da je treba zagotoviti resnično demokratično odgovornost tudi na področjih, kjer ne sodelujejo vse države članice, vključno z s specifičnimi ukrepi in sklepi evroobmočja;

10.  meni, da je treba okrepiti politični dialog med nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom ter mu dati več pomena in vsebine, ne da bi prestopali mejo njihovih ustavnih pristojnosti; v zvezi s tem poudarja, da so nacionalni parlamenti najbolj na mestu za podelitev mandatov svojim vladam in za nacionalni nadzor njihovega delovanja v evropskih zadevah, medtem ko bi moral Evropski parlament poskrbeti za demokratično odgovornost in legitimnost evropske izvršne veje oblasti;

11.  meni, da je bistveno okrepiti institucionalno preglednost in odprtost v EU, pa tudi način, kako se obvešča o sprejemanju političnih odločitev; poziva, naj se okrepijo prizadevanja za revizijo Uredbe (ES) št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, in Direktive 93/109/ES o podrobni ureditvi uresničevanja aktivne in pasivne volilne pravice na volitvah v Evropski parlament za državljane Unije, ki prebivajo v državi članici, niso pa njeni državljani;

12.  opozarja, da je mogoče s sekundarno zakonodajo Unije okrepiti preiskovalne pravice Parlamenta in evropsko državljansko pobudo, in ponovno poziva Komisijo, naj predlaga revizijo uredbe o evropski državljanski pobudi;

13.  meni, da bi morala Komisija ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. oktobra 2015(8) reformirati evropsko državljansko pobudo kot učinkovito orodje demokratičnega delovanja, in jo poziva, naj med drugim ozavešča javnost in poskrbi za večjo prepoznavnost evropske državljanske pobude, napravi svojo programsko opremo za spletno zbiranje podpisov bolj uporabniku prijazno in dostopno za invalide, zagotovi ustrezne in celovite pravne in praktične smernice, razmisli o vzpostavitvi namenskega urada za evropsko državljansko pobudo in njegovega predstavništva v vsaki državi članici, natančno pojasni razloge za zavrnitev evropske državljanske pobude in poišče načine, da bi se predlogi iz pobude, ki ne spadajo v pristojnost Komisije, posredovali ustreznejšim organom;

14.  meni, da ima Evropska prostovoljska služba pomembno vlogo pri nastajanju evropskega državljanstva, zato priporoča, naj Komisija prouči, kako bi bilo mogoče mladim olajšati udeležbo;

Institucionalna ureditev, demokratičnost in odgovornost

Parlamenti

15.  vztraja, da je treba zagotoviti, utrditi in okrepiti zakonodajna pooblastila nadzorne pravice Parlamenta, in sicer tudi z medinstitucionalnimi sporazumi ter tako, da bi Komisija uporabila ustrezno pravno podlago;

16.  meni, da mora Evropski parlament spremeniti svoje metode dela, da bi bil kos prihajajočim izzivom, z okrepljenim uresničevanjem svoje vloge političnega nadzora nad Komisijo, tudi v zvezi z izvajanjem in uporabo pravnega reda Unije v državah članicah, in sicer tako, da bi sporazume v prvi obravnavi omejili na izjemne nujne primere in če se o tem sprejme pretehtana in izrecna odločitev, v takih primerih pa je treba izboljšati preglednost postopka za sprejetje teh sporazumov; v zvezi s tem želi spomniti na predloge Parlamenta za nadaljnje usklajevanje njegovega volilnega postopka, zapisane v njegovi resoluciji z dne 11. novembra 2015 o reformi volilne zakonodaje Evropske unije(9);

17.  izraža namero, da bo več uporabljal zakonodajna samoiniciativna poročila iz člena 225 PDEU;

18.  meni, da bi moral Parlament na svojem sedežu in v vseh delegacijah v državah članicah uvesti vpisni register ter državljanom omogočiti osebno vlaganje dokumentov s potrjevanjem vsebine;

19.  meni, da bi bilo treba uvesti elektronski uradni list Evropskega parlamenta, s čimer bi potrdili verodostojnost vseh resolucij in poročil, ki jih sprejme;

20.  spodbuja politični dialog z nacionalnimi parlamenti o vsebini zakonodajnih predlogov, kadar je to potrebno; vztraja pa, da je treba odločitve sprejemati na ravni ustreznih zakonskih pristojnosti in da so jasno razmejene pristojnosti odločanja med nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom, pri čemer bi morali nacionalni parlamenti opravljati svojo evropsko funkcijo na podlagi nacionalnih ustav, predvsem prek nadzora svojih nacionalnih vlad kot članic Evropskega sveta in Sveta, saj je ravno to najprimernejša raven za neposredno vplivanje na vsebino evropskega zakonodajnega procesa in izvajanje nadzora nad njim; zato nasprotuje vzpostavljanju novih mešanih parlamentarnih organov s pristojnostmi odločanja;

21.  poudarja, kako pomembno je sodelovanje med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti v skupnih telesih, kot sta Konferenca odborov za evropske zadeve in Medparlamentarna konferenca za skupno zunanjo in varnostno politiko, ter v okviru člena 13 Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji na podlagi načel soglasja, izmenjave informacij in posvetovanja, da bi izvajali nadzor nad svojimi oblastmi; poziva Komisijo in Svet, naj sodelujeta na visoki politični ravni v okviru medparlamentarnih srečanj; poudarja, da je potrebno tesnejše sodelovanje med odbori Evropskega parlamenta in enakovrednimi nacionalnimi organi v teh skupnih telesih ter da je treba povečati usklajenost, preglednost in medsebojno izmenjavo informacij;

22.  spodbuja izmenjavo primerov dobre prakse o parlamentarnem nadzoru med nacionalnimi parlamenti, na primer z organizacijo rednih razprav med ustreznimi ministri in specializiranimi odbori v nacionalnih parlamentih ter pred sejami Sveta in po njih ter v ustreznem času tudi s komisarji, in srečanja z nacionalnimi parlamenti za razprave s poslanci Evropskega parlamenta; spodbuja, da bi uvedli izmenjavo uradnikov institucij in političnih skupin med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti;

23.  meni, da si je treba skrbno prizadevati, da bi preprečili čezmerno prenašanje zakonodaje EU v državah članicah in da imajo nacionalni parlamenti pri tem ključno vlogo;

Evropski svet

24.  obžaluje, da Svet prepogosto ne uporablja glasovanja s kvalificirano večino in tako prelaga zakonodajne zadeve na Evropski svet; meni, da praksa predajanja nalog Svetu, ki se je poslužuje Evropski svet, presega vlogo strateškega usmerjanja, ki jo ima Svet v skladu s Pogodbama, in je zato v nasprotju s črko in duhom Pogodb, kot je navedeno v členu 15(1) PEU, ki določa, da Evropski svet opredeli splošne politične usmeritve in prednostne cilje Unije, vendar ne opravlja zakonodajne funkcije; meni, da je treba izboljšati delovne odnose med Evropskim svetom in Parlamentom;

25.  opozarja, da bo predsednika Komisije izvolil Evropski parlament na predlog Evropskega sveta in po ustreznih posvetovanjih, pri čemer se bodo upoštevale volitve v Evropski parlament, in da bodo morale evropske politične stranke tako kot leta 2014 izbrati vodilne kandidate, da bi ljudem dali možnost izbire pri volitvah predsednika Komisije; pozdravlja predlog predsednika Komisije o spremembi okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo v zvezi s kandidiranjem komisarjev za volitve v Evropski parlament;

26.  ugotavlja tudi, da je možno združiti funkcijo predsednika Evropskega sveta s funkcijo predsednika Evropske komisije, kar pa ni v interesu Evropskega parlamenta;

27.  poziva Evropski svet, naj uporabi premostitveno klavzulo (člen 48(7) PEU), ki Svet pooblašča, da v določenih primerih, za katere se v skladu s Pogodbama zahteva soglasno odločanje, odloča s kvalificirano večino;

28.  poziva predsednika Evropskega parlamenta, naj konferenco predsednikov vnaprej obvesti o stališčih, ki jih namerava zagovarjati v svojem govoru v Evropskemu svetu;

Svet

29.  predlaga, naj se Svet preoblikuje v resnični zakonodajni dom, in sicer s sklepom Evropskega sveta o zmanjšanju sestav Sveta, s čimer bi ustvarili pristen dvodomni zakonodajni sistem, sestavljen iz Sveta in Parlamenta, kjer bi Komisija imela vlogo izvršnega organa; predlaga, naj trenutno dejavne specializirane sestave Sveta delujejo kot pripravljalni organi za enotno zakonodajno sejo Sveta, odprto za javnost, podobno kot velja za odbore Evropskega parlamenta;

30.  vztraja, da je pomembno zagotoviti preglednost zakonodajnega odločanja Sveta na splošno, hkrati pa izboljšati izmenjavo dokumentov in informacij med Parlamentom in Svetom ter predstavnikom Parlamenta omogočiti udeležbo na sejah Sveta in njegovih organov v vlogi opazovalcev, zlasti pri zakonodajnih zadevah;

31.  meni, da je mogoče združiti funkcijo predsednika Euroskupine in komisarja za gospodarske in finančne zadeve, pri čemer predlaga, da predsednik Komisije omenjenega komisarja imenuje za podpredsednika Komisije; meni, da bi bilo mogoče temu komisarju, potem ko bosta vzpostavljena fiskalna zmogljivost in evropski denarni sklad, podeliti vsa potrebna sredstva in zmogljivosti za uporabo in izvrševanje obstoječega okvira gospodarskega upravljanja, pa tudi za optimizacijo razvoja euroobmočja v sodelovanju s finančnimi ministri držav članic tega območja, kakor je podrobno opisano v njegovi resoluciji z dne 16. februarja 2017 o proračunski zmogljivosti euroobmočja(10);

32.  zahteva, da v sedanjem okviru Pogodbe za predsednika in člane Euroskupine veljajo ustrezni mehanizmi demokratične odgovornosti do Evropskega parlamenta, zlasti to, da predsednik odgovarja na parlamentarna vprašanja; poleg tega poziva k sprejetju notranjih pravilnikov in k objavi rezultatov;

33.  zahteva, naj Svet v celoti preide na glasovanje s kvalificirano večino, kadar Pogodbi to omogočata, in opusti prakso prelaganja spornih zakonodajnih področij na Evropski svet, saj je to v nasprotju s črko in duhom Pogodbe, ki določa, da lahko Evropski svet sprejema odločitve samo soglasno, in še to zgolj o širših političnih ciljih, ne o zakonodaji;

34.  je odločen v celoti izvajati določbe Pogodb o okrepljenem sodelovanju in se zavezuje, da ne bo podal soglasja k nobenemu novemu predlogu za okrepljeno sodelovanje, razen če se sodelujoče države članice zavežejo, da bodo aktivirale posebno premostitveno klavzulo, določeno v členu 333 PDEU, ki sproži prehod s soglasja na glasovanje s kvalificirano večino in s posebnega na redni zakonodajni postopek;

35.  poudarja, da je treba v celoti izkoristiti postopek okrepljenega sodelovanja iz člena 20 PEU, zlasti med državami članicami euroobmočja, da bi tiste države članice, ki želijo med seboj vzpostaviti okrepljeno sodelovanje v okviru neizključnih pristojnosti Unije, s pomočjo tega mehanizma mogle spodbujati doseganje ciljev Unije in krepiti proces povezovanja skladno s členi od 326 do 334 PDEU in z omejitvami, ki so v njih določene;

Komisija

36.  je odločen okrepiti vlogo Parlamenta pri izvolitvi predsednika Komisije, in sicer s krepitvijo uradnih posvetovanj med evropskimi političnimi strankami in predsednikom Evropskega sveta, kot je predvideno v izjavi št. 11, priloženi k sklepni listini medvladne konference o Lizbonski pogodbi, da bi zagotovili, da bo Evropski svet pri predlaganju kandidatov, ki jih nato imenuje Parlament, v celoti upošteval rezultate volitev, kot pri evropskih volitvah leta 2014;

37.  ponovno poudarja, da je treba vse predloge Komisije v celoti utemeljiti in jim priložiti podrobno oceno učinka, vključno z oceno stanja na področju človekovih pravic;

38.  meni, da bi se neodvisnost predsednika Komisije lahko povečala, če bi vsaka država članica imenovala vsaj tri kandidate obeh spolov, ki bi jih novoizvoljeni predsednik Komisije upošteval pri sestavi Komisije;

39.  vztraja, da bi bilo treba zagotoviti boljše usklajevanje in po možnosti zastopanje EU/euroobmočja v okviru mednarodnih finančnih institucij, ter poudarja, da je člen 138(2) PDEU pravna podlaga za sprejetje ukrepov za zagotovitev enotnega zastopanja EU/euroobmočja v okviru mednarodnih institucij in konferenc;

40.  poziva k vzpostavitvi formaliziranega in rednega dialoga o zunanjem zastopanju Unije, ki bi ga organiziral Evropski parlament;

41.  želi spomniti, da morajo Komisija, države članice, Parlament in Svet v okviru svojih pristojnosti pomagati znatno izboljšati uporabo in izvajanje prava Evropske unije in Listine o temeljnih pravicah;

Računsko sodišče

42.  priznava nadvse pomembno vlogo Evropskega računskega sodišča pri zagotavljanju boljše in preudarne porabe evropskih sredstev; želi opomniti, da ima to sodišče, poleg pomembne naloge, da zagotovi informacije o zanesljivosti računovodskih izkazov ter zakonitosti in pravilnosti z njimi povezanih transakcij, odličen položaj, da za Parlament pripravi informacije, ki jih ta potrebuje za izpolnitev svoje naloge in mandata demokratičnega nadzora nad proračunom EU in da ponudi informacije o rezultatih in učinkih, doseženih z dejavnostmi in politikami, ki jih financira Unija, tako da se bo izboljšala njihova gospodarnost, učinkovitost in uspešnost; zato priporoča, da se Računsko sodišče okrepi; pričakuje, da bo še naprej zavezano neodvisnosti, integriteti, nepristranskosti in strokovnosti, obenem pa bo razvijalo tesne delovne odnose s svojimi deležniki;

43.  meni, da Parlament zaradi stalnega nesodelovanja Sveta ne more informirano odločati o razrešnici, kar posledično dolgotrajno negativno vpliva na verodostojnost institucij EU in preglednost pri uporabi sredstev EU v očeh državljanov; meni, da ima nesodelovanje negativen učinek tudi na delovanje institucij in škodi ugledu postopka za politični nadzor nad upravljanjem proračuna, ki je določen v Pogodbah;

44.  poudarja, da sta sestava Sodišča in postopek imenovanja določena v členih 285 in 286 PDEU; meni, da bi morala biti Parlament in Svet enakovredna pri imenovanju članov Računskega sodišča, da se zagotovijo demokratična legitimnost, preglednost in popolna neodvisnost teh članov; poziva Svet, naj spoštuje odločitve, ki jih po predstavitvah kandidatov za člane Računskega sodišča sprejme Parlament;

Odbor regij in Evropski ekonomsko-socialni odbor

45.  poziva Evropski parlament, Svet in Komisijo, naj izboljšajo načine sodelovanja z Odborom regij in Evropskim ekonomsko-socialnim odborom, tudi na predzakonodajni stopnji med oceno učinka, da bi njuna mnenja in ocene upoštevali skozi celotni zakonodajni postopek;

Agencije

46.  poudarja, da je za prenos izvedbenih pooblastil na agencije Unije potrebno, da ima zakonodajalec Unije zadosten nadzor nad njihovimi odločitvami in dejavnostmi; opozarja, da učinkovit nadzor zajema med drugim imenovanje in razrešitev upravnih uslužbencev agencije Unije, sodelovanje v njenem nadzornem svetu, pravico do veta v zvezi z nekaterimi njenimi odločitvami, obveznost obveščanja in preglednost pravil ter proračunske pravice v zvezi z njenim proračunom;

47.  meni, da bi bilo treba sprejeti okvirno uredbo za agencije Unije, ki lahko izvajajo izvedbena pooblastila glede političnega nadzornega mehanizma, ki ga zahteva zakonodajalec Unije, ta pooblastila pa bi med drugim vključevala pravico Evropskega parlamenta, da imenuje in razreši upravne uslužbence agencije Unije ter sodeluje v njenem nadzornem svetu, pravico Evropskega parlamenta do veta v zvezi z nekaterimi odločitvami agencije Unije, obveznost obveščanja in preglednost pravil ter proračunske pravice Evropskega parlamenta v zvezi s proračunom agencije Unije;

Spoštovanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti

48.  poudarja pomen načela subsidiarnosti, kot je opredeljeno v členu 5 PEU, ki je zavezujoče za vse institucije in organe Unije, ter instrumentov iz Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti; v zvezi s tem opozarja na vlogo, dodeljeno nacionalnim parlamentom in Odboru regij; predlaga prilagodljivost glede datuma predložitve osnutkov zakonodajnih aktov, zapisanih v Protokolu, in poziva Komisijo, naj izboljša kakovost svojih odzivov na obrazložena mnenja;

49.  želi spomniti nacionalne parlamente na njihovo ključno vlogo pri spremljanju uporabe načela subsidiarnosti; poudarja, da formalne zmogljivosti nacionalnih parlamentov za zagotavljanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti v zvezi s tem ponujajo veliko priložnosti, okrepiti pa je treba praktično sodelovanje med nacionalnimi parlamenti, med drugim zato, da bi v primeru domnevne kršitve v tesnem medsebojnem sodelovanju dosegli sklepčnost, zahtevano v členu 7(3) Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

50.  poudarja pomen člena 9 PDEU, da bi zagotovili upoštevanje socialnih posledic zakonodajnih in političnih ukrepov EU;

Razširitev in poglobitev ekonomske in monetarne unije

51.  želi spomniti, da bi moral vsak nadaljnji razvoj ekonomske in monetarne unije temeljiti na veljavni zakonodaji in njenem izvajanju ter biti povezan s poglobitvijo socialne razsežnosti;

52.  poziva k nadaljnjim institucionalnim reformam, da bi povečali učinkovitost in demokratičnost ekonomske in monetarne unije ter izboljšali zmogljivosti, ki bi bile vključene v institucionalni okvir Unije, pri čemer bi Komisija delovala kot izvršilni organ, Parlament in Svet pa kot sozakonodajalca;

Nov pravni akt o gospodarski politiki

53.  želi spomniti na svojo resolucijo z dne 12. decembra 2013 o ustavnih težavah upravljanja Evropske unije na več ravneh(11), v kateri je predstavil idejo o kodeksu za doseganje konvergence, ki bi bil sprejet v okviru rednega zakonodajnega postopka z namenom oblikovanja učinkovitejšega okvira za usklajevanje ekonomskih politik (z vrsto konvergenčnih meril, ki jih je treba še določiti), ki bo odprt za vse države članice in podprt z mehanizmom, ki temelji na spodbudah;

54.  meni, da bi bilo treba določiti omejeno število ključnih področij za strukturne reforme, s katerimi bi povečali konkurenčnost, potencial za rast, realno ekonomsko konvergenco in socialno kohezijo v obdobju petih let, zato da bi okrepili evropsko socialno tržno gospodarstvo, kot je opisano v členu 3(3) PEU;

55.  poudarja, kako pomembna je jasna razmejitev pristojnosti med institucijami EU in državami članicami, saj bi države članice prevzemale več odgovornosti za izvedbene programe, okrepila pa bi se tudi vloga nacionalnih parlamentov v okviru teh programov;

56.  poziva k boljši uporabi razpoložljivih instrumentov v povezavi s členom 136 PDEU, da bi spodbudili sprejemanje in izvajanje novih ukrepov v evroobmočju;

Poenostavljen ter bolj osredotočen in demokratičen proces evropskega semestra

57.  poudarja, da bi moralo biti priporočil za posamezne države manj, biti bi morala bolj ciljno usmerjena in temeljiti na okviru politike, določenem v kodeksu za doseganje konvergence, na letnem pregledu rasti in konkretnih predlogih, ki jih predstavi vsaka država članica v skladu s svojimi ključnimi cilji reform iz širokega nabora strukturnih reform, spodbujanja konkurenčnosti, prave ekonomske konvergence in socialne kohezije;

58.  poudarja pomen demografskega razvoja za evropski semester ter poziva, naj se temu kazalniku prizna večji pomen;

59.  opozarja, da mehanizmi gospodarskega dialoga že obstajajo, predvsem z vzpostavitvijo gospodarskega dialoga v okviru zakonodaje šesterčka in dvojčka; meni, da je to učinkovito orodje, ki Parlamentu omogoča prevzemanje pomembnejše vloge v okviru evropskega semestra, da bi okrepili dialog med Parlamentom, Svetom, Komisijo in Euroskupino, ter predlaga formalizacijo nadzorne vloge Parlamenta v evropskem semestru na podlagi medinstitucionalnega sporazuma, kakor je Parlament že večkrat predlagal; nadalje pozdravlja in spodbuja udeležbo nacionalnih parlamentov na nacionalni ravni ter sodelovanje med nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom v okviru evropskega semestra in širše v ekonomskem upravljanju, na primer v okviru Evropskega parlamentarnega tedna in konference po členu 13; meni tudi, da je mogoče izboljšati vključenost socialnih partnerjev v evropskem semestru;

60.  poziva k vključitvi ustreznih določb fiskalnega pakta v zakonodajni okvir EU na podlagi celovite ocene njegovega izvajanja in kolikor to še ni zajeto v veljavni sekundarni zakonodaji;

Vloga proračuna EU v EMU

61.  opozarja na možnost, da je za sprejetje večletnega finančnega okvira mogoče preiti z glasovanja s soglasjem na glasovanje s kvalificirano večino, in sicer z uporabo določb člena 312(2) PDEU pri sprejemanju naslednje uredbe o večletnem finančnem okviru; opozarja na pomen vzpostavitve povezave med trajanjem zakonodajnega obdobja Parlamenta, mandata Komisije in trajanjem večletnega finančnega okvira, ki ga je na podlagi določb iz člena 312(1) PDEU mogoče skrajšati na pet let; poziva, naj se prihodnji večletni finančni okviri uskladijo z naslednjim parlamentarnim mandatom; poziva Svet, naj podpre to demokratično zahtevo;

62.  pozdravlja poročilo skupine na visoki ravni za lastna sredstva; si želi, da bi se vrnili k črki in duhu Pogodb in prešli s sedanjega sistema, ki temelji na prispevkih iz bruto nacionalnega dohodka, na sistem, ki bo temeljil na dejanskih lastnih sredstvih za EU in sčasoma na proračun euroobmočja, za katerega obstajajo številni predlogi;

63.  poudarja, da je treba v skladu s členom 24 Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 vse izdatke in prihodke Unije in skupnosti Euratom vključiti v splošni proračun Unije v skladu s členom 7 finančne uredbe;

Večja naložbena zmogljivost EU

64.  poziva k optimizirani uporabi obstoječih strukturnih skladov za spodbujanje konkurenčnosti in kohezije EU ter za povečanje naložbene zmogljivosti EU prek izkoriščanja inovativnih pristopov, kot je Evropski sklad za strateške naložbe, ki vključuje posebne instrumente za financiranje in jamčenje infrastrukturnih projektov v interesu Unije;

65.  vztraja pri popolnem izvajanju obstoječega okvira iz šesterčka in dvojčka ter evropskega semestra ter pri tem, da je treba obravnavati zlasti makroekonomska neravnovesja in zagotoviti dolgoročni nadzor nad primanjkljaji in še vedno izjemno visokimi ravnmi dolga, in sicer z rasti prijazno fiskalno konsolidacijo in z izboljšanjem učinkovitosti porabe, s prednostno obravnavo produktivnih naložb, zagotavljanjem spodbud za poštene in trajnostne strukturne reforme ter z upoštevanjem razmer v poslovnem ciklu;

Vzpostavitev fiskalne zmogljivosti v euroobmočju prek dela proračuna EU

66.  želi spomniti, da je euro valuta Unije in da je proračun EU namenjen uresničevanju ciljev Unije, določenih v členu 3 PEU, in financiranju skupnih politik, pomoči šibkejšim regijam z uporabo načela solidarnosti, dokončnemu oblikovanju notranjega trga, spodbujanju evropskih sinergij, odzivu na obstoječe in nove izzive, ki zahtevajo vseevropski pristop, ter kot tak tudi pomaga manj razvitim državam članicam dohiteti druge in izpolniti pogoje za vstop v euroobmočje;

67.  je seznanjen z različnimi predlogi za vzpostavitev proračunske zmogljivosti znotraj euroobmočja; poudarja, da ti predlogi proračunski zmogljivosti pripisujejo različne vloge in imajo lahko različno zasnovo; želi spomniti, da je parlament vztrajal, da se takšna zmogljivost oblikuje v okviru EU;

68.  poudarja, da bo sicer odvisno od zasnove, vloge in obsega nove proračunske zmogljivosti, ali jo bo mogoče vzpostaviti v sedanjem okviru Pogodb, vendar je na podlagi Pogodb mogoče dvigniti zgornje meje lastnih sredstev, vpeljati nove kategorije lastnih sredstev (tudi če bi takšna lastna sredstva prišla iz zgolj nekaterih držav članic) in dodeliti nekatere prejemke za financiranje specifičnih odhodkovnih postavk; nadalje opozarja, da proračun EU že ponuja jamstva za posebne posojilne dejavnosti in da obstaja več instrumentov prilagodljivosti, za katere je mogoče mobilizirati sredstva, ki lahko presegajo zgornje meje za odhodke, določene v večletnem finančnem okviru;

69.  ponavlja, da je naklonjen vključevanju evropskega mehanizma za stabilnost v zakonodajni okvir Unije, če je zagotovljena ustrezna demokratična odgovornost;

70.  meni, da sta ustanovitev evropske fiskalne zmogljivosti in evropskega denarnega sklada morda koraka v procesu oblikovanja evropske zakladnice, ki bi morala biti odgovorna Evropskemu parlamentu;

71.  poziva k ustreznemu upoštevanju glavnih ugotovitev strokovne skupine, ki jo je oblikovala Komisija, da bi ustanovili sklad za odkup dolga;

Enotni trg in finančno povezovanje

72.  meni, da je enotni trg eden od temeljev EU in bistvenega pomena za blaginjo, rast in zaposlovanje v Uniji; opozarja, da potencial enotnega trga, ki nudi oprijemljive koristi tako podjetjem kot potrošnikom, potencial za rast, še ni v celoti izkoriščen, predvsem kar zadeva enotni digitalni trg, finančne storitve, energijo, bančno unijo in unijo kapitalskih trgov; zato poziva k tesnejšemu nadzoru pravilnega izvajanja in boljšemu izvrševanju obstoječega pravnega reda Unije na teh področjih;

73.  poziva k hitremu, vendar postopnemu dokončanju bančne unije na podlagi enotnega nadzornega mehanizma, enotnega mehanizma za reševanje ter evropskega sistema jamstva za vloge, kar vključuje ustrezen in fiskalno nevtralen varovalni mehanizem; pozdravlja sporazum o mehanizmu za premostitveno financiranje dokler ne začne delovati enotni sklad za reševanje ter poziva k evropskemu sistemu za plačilno nesposobnost;

74.  želi spomniti, da bi morali evropski nadzorni organi delovati z namenom izboljšati delovanje notranjega trga, zlasti z zagotavljanjem kakovostnega, učinkovitega in doslednega upravljanja in nadzora, ob upoštevanju različnih interesov vseh držav članic in različne narave udeležencev na finančnem trgu; meni, da morajo vprašanja, ki zadevajo vse države članice, te obravnavati skupaj, o njih razpravljati in odločati, in da je za krepitev enakih konkurenčnih pogojev na enotnem trgu potreben enotni pravilnik, ki se uporablja za vse udeležence na finančnem trgu v EU, da bi preprečili drobitev enotnega trga finančnih storitev in nepošteno konkurenco zaradi neenakih konkurenčnih pogojev;

75.  poziva k ustanovitvi prave unije kapitalskih trgov;

76.  podpira vzpostavitev sistema organov za konkurenčnost, ki bi združeval nacionalne organe, pristojne za spremljanje napredka na področju konkurenčnosti v državah članicah, in predlaga, naj bo spremljanje napredka tega sistema pod nadzorom Komisije;

77.  meni, da je treba izboljšati samodejno izmenjavanje informacij med nacionalnimi davčnimi organi, da bi preprečili davčne goljufije, davčno utajo, davčno načrtovanje, erozijo davčne osnove in preusmerjanje dobička, pa tudi spodbujali usklajene ukrepe za boj proti davčnim oazam; poziva k sprejetju direktive o skupni konsolidirani davčni osnovi, v kateri bi določili najnižjo stopnjo in opredelili skupne cilje za postopno konvergenco; meni, da se je treba lotiti celovitega pregleda veljavne zakonodaje o DDV, pri tem pa med drugim obravnavati uvedbo načela države izvora;

Bolj demokratična institucionalna ureditev ekonomske in monetarne unije

78.  želi spomniti, da je treba pravo demokratično legitimnost in odgovornost zagotoviti na ravni odločanja, pri čemer bi nacionalni parlamenti nadzorovali nacionalne vlade, Evropski parlament pa bi imel večjo nadzorno vlogo na ravni EU, skupaj s Svetom pa tudi osrednjo vlogo pri sprejemanju kodeksa za doseganje konvergence v skladu z rednim zakonodajnim postopkom;

79.  zagovarja splošno uporabo premostitvene klavzule iz člena 48(7) PEU; želi opozoriti, da je Komisija v Načrtu za poglobljeno in pravo ekonomsko in monetarno unijo(12) predlagala vzpostavitev instrumenta za konvergenco in konkurenčnost na podlagi člena 136 PDEU ali člena 352 PDEU, po potrebi z okrepljenim sodelovanjem; želi poudariti, da bi v primeru okrepljenega sodelovanja uporaba člena 333(2) PDEU, ki predvideva uporabo rednega zakonodajnega postopka, okrepila demokratično legitimnost in učinkovitost upravljanja EU in vloge Parlamenta;

80.  ponovno poudarja, da medparlamentarno sodelovanje ne sme privesti do ustanovitve novega skupnega parlamentarnega organa ali nove institucije, kajti evro je valuta EU in Evropski parlament je parlament EU; želi spomniti, da je ekonomsko in monetarno unijo ustanovila Unija in da njene državljane neposredno na ravni Unije zastopa Parlament, ki mora poiskati in imeti možnosti izvajati načine za zagotovitev parlamentarne demokratične odgovornosti odločitev, ki se posebej nanašajo na euroobmočje;

81.  vztraja, da je treba Komisijo pooblastiti za izvajanje in izvrševanje vseh prihodnjih ali sedanjih instrumentov, sprejetih na področju ekonomske in monetarne unije;

82.  meni, da je nujno treba obravnavati pomanjkljivosti v obstoječi institucionalni strukturi EMU, zlasti njen demokratični deficit, pri čemer je treba upoštevati tudi, da bi nekatere dele Pogodbe lahko nadzorovalo Sodišče Evropske unije, drugi pa bi bili iz takega nadzora izvzeti; meni, da je treba okrepiti parlamentarni nadzor za podrobno izvajanje člena 121(3) in (4) PDEU v zvezi s tesnejšim usklajevanjem ekonomskih politik;

83.  meni, da bi moralo diferencirano povezovanje ostati odprto za vse države članice;

84.  želi spomniti, da bi bilo treba prednost dati rednim zakonodajnim in proračunskim postopkom na ravni EU, po potrebi z uporabo odstopanj in z oblikovanjem posebnih proračunskih vrstic; želi spomniti, da bi bilo treba vse druge določbe, kot so določbe o euroobmočju ali okrepljenem sodelovanju, uporabiti le, če zgoraj omenjeni postopki niso pravno ali politično izvedljivi;

Dokončanje notranjega trga kot prvega gonila rasti

85.  je prepričan, da bi morala poglobitev ekonomske in monetarne unije iti z roko v roki z dokončanjem notranjega trga, in sicer z odpravo vseh notranjih ovir, ki še obstajajo, zlasti kar zadeva energetsko unijo, skupni digitalni trg in trg storitev;

86.  poziva k popolnemu izvajanju obstoječe zakonodaje o notranjem energetskem trgu v skladu s členom 194 PDEU, da bi vzpostavili energetsko unijo;

87.  podpira krepitev obveznosti in pristojnosti Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) s končnim ciljem ustanovitve evropske agencije za energetiko v skladu s členom 54 Pogodbe Euratom, pa tudi povezovanje energijskih trgov, oblikovanje evropskih strateških rezerv na podlagi kombiniranja nacionalnih rezerv in skupnega centra za pogajanja z dobavitelji, da bi dokončali institucionalno strukturo energetske unije;

88.  spodbuja uporabo „projektnih obveznic“ v tesnem sodelovanju z Evropsko investicijsko banko za financiranje infrastrukturnih in energetskih projektov;

89.  poziva Komisijo, naj uporabi člen 116 PDEU, ki zagotavlja pravno podlago, po kateri lahko Parlament in Svet ravnata v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, da bi odpravila prakse izkrivljanja konkurence na notranjem s škodljivi davčnimi politikami;

Socialna razsežnost

90.  poudarja, da je treba pravice delavcev, zlasti kadar uresničujejo pravico do mobilnosti, zagotavljati skupaj z njihovimi socialnimi pravicami ter v celoti uporabiti pravne instrumente, ki so predvideni v naslovih IV, IX in X dela 3 PDEU ter v skladu z Listino EU o temeljnih pravicah, da bi zagotovili trdno socialno podlago za Unijo; v zvezi s tem opozarja na pravice iz Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ter Uredbe (EU) št. 492/2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji;

91.  poudarja, da je pomembno vzpostaviti socialno Evropo, da bo projekt evropske integracije še naprej užival podporo delavcev;

92.  poudarja, da je pomembno spodbujati zamisel o minimalni plači, ki jo določi vsaka država članica, in ugotavlja, da bi bilo treba, če bi premislili o možnostih za sistem minimalnih nadomestil za brezposelnost, vzpostaviti skupna pravila in pogoje za trg dela EU, ter predlaga, da bi na podlagi sedanjih določb Pogodbe sprejeli zakonodajni predlog, da bi zmanjšali še vedno obstoječe ovire za delavce;

93.  želi opozoriti na instrumente, ki jih zagotavlja Unija, in da je treba aktivno vključevati mlade delavce na trg dela ter dodatno spodbujati izmenjavo mladih delavcev v skladu s členom 47 PDEU;

94.  poziva Komisijo, naj vključi merila zaposlovanja v oceno makroekonomske uspešnosti držav članic ter priporoča in podpre strukturne reforme, tudi da bi zagotovila boljšo uporabo regionalnih in socialnih skladov;

95.  poziva Komisijo, naj v skladu z Medinstitucionalnim sporazumom o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016 ustrezno oceni potrebo po ukrepanju na ravni EU in morebitne gospodarske, socialne in okoljske učinke alternativnih možnosti politike, preden predloži novo pobudo (kot so zakonodajni predlogi, nezakonodajne pobude ter izvedbeni in delegirani akti);

96.  poziva k vzpostavitvi novega socialnega pakta (ki bi imel obliko socialnega protokola), namenjenega krepitvi evropskega socialnega tržnega gospodarstva in zmanjšanju neenakosti, da bi zagotovili spoštovanje temeljnih pravic državljanov, med drugim tudi pravico do kolektivnih pogajanj in prost pretok; poudarja, da bi s takim paktom lahko okrepili usklajevanje socialnih politik držav članic;

97.  poziva Komisijo, naj z zavezujočimi sporazumi med socialnimi partnerji v skaldu s členoma 151 in 161 PDEU poživi socialni dialog EU;

Zunanji ukrepi

Povečanje učinkovitosti, skladnosti in odgovornosti skupne zunanje in varnostne politike

98.  meni, da bi bilo treba celovit pristop Evropske unije do zunanjih konfliktov in kriz okrepiti s tesnejšim zbliževanjem različnih akterjev in instrumentov v vseh fazah cikla konflikta;

99.  vztraja, da bi morali določbe člena 22 PEU uporabiti za vzpostavitev splošnega strateškega okvira in odločanje o strateških interesih in ciljih, določenih v členu 21 PEU, ki lahko presegajo skupno zunanjo in varnostno politiko in zadevajo druga področja zunanjega delovanja ter ki zahtevajo doslednost z drugimi področji politik, kot so trgovina, kmetijstvo in razvojna pomoč; želi spomniti, da bi lahko odločitve na podlagi tovrstne strategije sprejemali z glasovanjem s kvalificirano večino; poudarja, da bi bilo mogoče okrepiti demokratično legitimnost takih odločb, če bi Svet in Parlament sprejela skupne strateške dokumente na podlagi predlogov podpredsednice/visoke predstavnice;

100.  poziva k okrepitvi parlamentarnega nadzora zunanjega delovanja EU, vključno z nadaljevanjem rednih posvetovanj s podpredsednico/visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, ter zaključitvi pogajanj o nadomestitvi medinstitucionalnega sporazuma o dostopu do občutljivih podatkov Sveta na področju skupne zunanje in varnostne politike iz leta 2002;

101.  meni, da bi morali biti posebni predstavniki EU vključeni v Evropsko službo za zunanje delovanje ter da bi morali med drugim prenesti njihov proračun iz vrstic skupne zunanje in varnostne politike v vrstice Evropske službe za zunanje delovanje, saj bi s tem okrepili skladnost prizadevanj EU;

102.  poziva k uporabi člena 31(2) PEU, ki Svetu dopušča, da določene odločitve o zadevah skupne zunanje in varnostne politike sprejema s kvalificirano večino, ter premostitvene klavzule (člen 31(3) PEU) o postopnem prehodu na glasovanje s kvalificirano večino za odločitve na področju skupne zunanje in varnostne politike, ki niso sklepi o vojaških ali obrambnih zadevah; želi spomniti, da člen 20(2) PEU, ki vsebuje določbe o okrepljenem sodelovanju, ponuja dodatne možnosti za države članice, da naredijo korak naprej v smeri skupne zunanje in varnostne politike, zato bi ga morali uporabiti;

103.  meni, da bi morali na proračunskem področju povečati prožnost finančnih pravil za zunanje delovanje, da bi preprečili zamude pri operativnem izplačevanju sredstev EU in s tem povečali zmožnost EU za hitro in učinkovito odzivanje na krize; meni, da je treba v zvezi s tem uvesti skrajšani postopek za humanitarno pomoč, da bi zagotovili, da bo pomoč izplačana karseda učinkovito in uspešno;

104.  poziva Svet, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj spoštujejo svojo obveznost, da morajo nemudoma in v celoti obvestiti Parlament na vseh stopnjah procesa pogajanj o mednarodnih sporazumih in njihovega sklepanja, kot je določeno v členu 218(10) PDEU in kot je podrobno navedeno v medinstitucionalnih sporazumih s Komisijo in Svetom;

105.  poudarja, da je Sodišče Evropske unije potrdilo, da ima Parlament pravico, da je v skladu s členom 218(10) PDEU v celoti in nemudoma obveščen v vseh fazah postopka pogajanja in sklepanja mednarodnih sporazumov – tudi ko gre za skupno zunanjo in varnostno politiko –, da lahko izvršuje svoje pristojnosti ob polnem poznavanju dejanj Evropske unije kot celote; zato pričakuje, da bodo medinstitucionalna pogajanja, ki bodo potekala na podlagi izboljšanih praktičnih ureditev za sodelovanje in izmenjavo informacij v zvezi s pogajanji in sklepanjem mednarodnih sporazumov, ustrezno upoštevala sodno prakso Sodišča Evropske unije;

Skupni obrambni politiki naproti

106.  poziva k postopnemu napredovanju k skupni obrambni politiki (člen 42(2) PEU) in sčasoma k skupni obrambi, ki bi jo vzpostavili s soglasnim sklepom Evropskega sveta, hkrati pa bi okrepili civilno družbo na podlagi pristopov za preprečevanje in reševanje konfliktov, ki na nenasilju, predvsem s povečanjem finančnih, upravnih in človeških virov, namenjenih takojšnjim odzivom na krizo, ki temeljijo na mediaciji, dialogu, spravi in organizacijah civilne družbe;

107.  predlaga, da bi kot prvi korak v to smer začeli izvajati določbe člena 46 PEU o ustanovitvi stalnega strukturnega sodelovanja z glasovanjem s kvalificirano večino v Svetu, saj bi ta instrument bolj ambicioznim državam članicam omogočil tesnejše usklajeno sodelovanje na področju obrambe pod okriljem EU in jim dovolil uporabo institucij, instrumentov in proračuna EU;

108.  priporoča ustanovitev stalnega sveta obrambnih ministrov, ki mu bo predsedovala podpredsednica/visoka predstavnica, za usklajevanje obrambnih politik držav članic, predvsem v zvezi s kibernetsko varnostjo in bojem proti terorizmu, ter skupaj razvijali obrambni strategijo in prednostne naloge EU;

109.  vztraja, da je treba vzpostaviti belo knjigo o varnosti in obrambi na podlagi splošne strategije EU za zunanjo in varnostno politiko, ki jo predstavljata podpredsednica/visoka predstavnica in bratislavska agenda, saj bi s takim dokumentom nadalje opredelili strateške cilje EU na področju varnosti in obrambe ter ocenili obstoječe in potrebne zmogljivosti; poziva Komisijo, naj kot podlago svoje tekoče delo v zvezi z evropskim akcijskim načrtom za obrambo uporabi rezultate prihodnje bele knjige EU o varnosti in obrambi, ki bi morala tudi obravnavati vprašanje kako in pod kakšnimi pogoji je uporaba vojaške sile primerna in zakonita;

110.  poudarja, da je treba opredeliti skupne evropske zmogljivosti in politiko oboroževanja (člen 42(3)PEU), kar bi zajemalo skupno načrtovanje, razvoj in nabavo vojaških zmogljivosti ter tudi vključevalo predloge, kako se odzvati na kibernetske, hibridne in asimetrične grožnje; spodbuja Komisijo, naj pripravi ambiciozen evropski akcijski načrt za obrambo, kot je napovedala v delovnem programu za leto 2016;

111.  poudarja velik potencial Evropske obrambne agencije (EDA) pri oblikovanju enotnega obrambnega trga, ki je konkurenčen, učinkovit, podprt z intenzivnimi raziskavami, razvojem in inovacijami ter osredotočen na ustvarjanje specializiranih delovnih mest, in v ta namen podpira preučitev morebitnih javno-zasebnih partnerstev; znova opozarja, da je nujno treba okrepiti Evropsko obrambno agencijo in ji zagotoviti potrebna sredstva ter politično podporo, da bo lahko imela vodilno in usklajevalno vlogo pri razvoju zmogljivosti, raziskavah in nabavi; ponavlja svoje stališče, da je to najboljše doseči s financiranjem zaposlenih in tekočih stroškov agencije iz proračuna Unije;

112.  želi spomniti na člen 44 PEU, ki vsebuje dodatne določbe o prožnosti in uvaja možnost, da se izvajanje nalog kriznega upravljanja dodeli skupini držav članic, ki bi te naloge opravljale v imenu EU in pod političnim nadzorom ter strateškim usmerjanjem Političnega in varnostnega odbora in Evropske agencije za zunanje delovanje;

113.  predlaga, da bi člen 41(3) PEU uporabili za ustanovitev zagonskega sklada, ki bi vseboval prispevke držav članic za financiranje pripravljalnih dejavnosti, povezanih z dejavnostmi skupne varnostne in obrambne politike, ki ne bi bremenile proračuna Unije;

114.  poudarja, da je pomembno razširiti skupno financiranje na področju vojaškega dela skupne varnostne in obrambne politike, tudi prek mehanizma Athena, saj bi tako zmanjšali finančne odvračilne dejavnike za države članice, da prispevajo sredstva za vojaške misije in operacije skupne varnostne in obrambne politike, ter s tem okrepili zmožnost EU za odzivanje na krize;

115.  poziva k vzpostavitvi stalnega civilnega in vojaškega poveljstva, ki bi imel vojaško in civilno zmogljivost za načrtovanje in izvajanje operacij; poziva k institucionalizaciji različnih evropskih vojaških struktur (med drugim gre za različne bojne skupine, evropske vojaške sile, sodelovanje Francije in Združenega kraljestva na področju obrambe, sodelovanje držav Beneluksa na področju zračne obrambe) v okvir EU ter k povečanju uporabnosti bojnih skupin EU, med drugim z razširitvijo skupnega financiranja in privzetim predvidevanjem napotitve teh sil kot prvih sil v prihodnjih scenarijih kriznega upravljanja;

116.  ugotavlja, da bi lahko to stalno poveljstvo skrbelo za stalno načrtovanje ravnanja v izrednih razmerah in imelo glavno usklajevalno vlogo pri uporabi člena 42(7) PEU v prihodnje; meni, da bo klavzula o vzajemni obrambi, kot je določena v tem členu, in kot je zahtevala Francija na zasedanju Sveta za zunanje zadeve 17. novembra 2015, služila kot spodbuda za nadaljnji razvoj varnostne in obrambne politike EU, kar bo vodilo k močnejši zavezi vseh držav članic;

117.  meni, da je treba okrepiti sodelovanje med EU in zvezo NATO na vseh ravneh in področjih, kot sta razvoj zmogljivosti in načrtovanje odzivov na hibridne grožnje, ter okrepiti prizadevanja za odstranitev preostalih političnih ovir; poziva k celovitemu političnemu in vojaškemu partnerstvu med EU in zvezo NATO;

118.  poziva k odločnim ukrepom za zagotovitev usklajenosti politik za razvoj v okviru člena 208 PDEU ter zahteva boljši sistem ocenjevanja učinka usklajenosti politik za razvoj in vzpostavitev arbitražnega mehanizma za odpravo neskladnosti v različnih politikah EU, pri čemer bi predsednik Komisije prevzel politično odgovornost za njene široke smernice in reševanje zadev v skladu z zavezami EU glede usklajenosti politike za razvoj;

Pravosodje in notranje zadeve (PNZ)

119.  poudarja, da je sicer treba varovati temeljne pravice in svoboščine ter vztraja pri potrebi po demokratičnem in sodnem nadzoru nad protiterorističnimi politikami, vendar je zaradi nedavnih napadov in povečanja teroristične grožnje sistemska, obvezna in strukturirana izmenjava informacij in podatkov med nacionalnimi organi kazenskega pregona in obveščevalnimi službami, ter z Europolom in agencijama Frontex in Eurojust, bistvenega pomena in jo je treba vzpostaviti čim prej;

120.  poudarja, da so bili, enako kot v prejšnjih napadih, napadalci v Parizu varnostnim organom že poznani, saj so jih že prej preiskovali in nadzorovali; je zaskrbljen, ker kljub zahtevam iz člena 88 PDEU države članice ne izmenjujejo obstoječih podatkov o takšnih posameznikih; poziva Svet, naj na podlagi člena 352 PDEU sprejme obvezno izmenjavo podatkov med državami članicami; meni, da bi bilo treba v celoti izkoristiti potencial okrepljenega sodelovanja, če ne bo mogoče doseči soglasja;

121.  ponovno poziva Komisijo in Svet, naj opravita celovito oceno protiterorističnih in z njimi povezanih ukrepov EU, predvsem njihovega izvajanja v zakonodaji in v praksi držav članic, ter raven sodelovanja z agencijami EU na tem področju, zlasti Europolom in Eurojustom, in naj v zvezi s tem ocenita obstoječe vrzeli, pa tudi skladnost teh ukrepov z obveznostmi, ki izhajajo iz temeljnih pravic EU, in sicer z uporabo postopka iz člena 70 PDEU;

122.  v zvezi s tem želi spomniti, da člen 222 PDEU določa solidarnostno klavzulo, ki jo je mogoče uporabiti in jo je treba uporabiti, če državo članico napadejo teroristi ali je žrtev naravne nesreče ali nesreče, ki jo povzroči človek;

123.  obžaluje, da v okviru begunske krize ni bila uporabljena direktiva o začasni zaščiti, kljub temu, da je bila direktiva oblikovana za obravnavanje množičnega prihoda državljanov tretjih držav;

124.  poudarja, da je treba uvesti pošteno in učinkovito skupno azilno politiko in migracijsko politiko EU, ki temelji na načelih solidarnosti, nediskriminacije, nevračanja in iskrenega sodelovanja med vsemi državami članicami, ki naj bi tudi omogočala pošteno razporeditev prosilcev za azil v EU; meni, da bi takšna politika morala vključevati vse države članice; opozarja države članice na njihove obstoječe obveznosti v zvezi s tem ter poudarja, da mora nov azilni in migracijski okvir temeljiti na temeljnih pravicah migrantov;

125.  želi opozoriti, da so potrebni nadaljnji ukrepi, s katerimi bi skupni evropski azilni sistem postal resnično enoten sistem; poziva države članice, naj poenotijo svojo zakonodajo in prakso v zvezi z merili glede tega, kdo je upravičen do mednarodne zaščite, in glede jamstev o postopkih mednarodne zaščite in pogojih sprejema, v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije ter uveljavljenimi primeri dobre prakse v drugih državah članicah;

126.  pozdravlja sprejetje Uredbe (EU) 2016/1624, ki razširja naloge in pooblastila agencije Frontex in jo preimenuje v Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo; meni, da bi lahko agencijo po potrebi podprli z vojaškimi instrumenti, kot sta evropske pomorske sile (Euromarfor) in nadgrajene evropske vojaške sile (Eurocorps), skupaj s sredstvi, zbranimi prek stalnega strukturnega sodelovanja; poudarja, da se v uredbi vztraja, da morajo države članice v lastnem interesu in v interesu in drugih držav članic vnašati podatke v evropske podatkovne zbirke; predlaga, da se predvidi tudi interoperabilnost podatkovnih zbirk obmejnih agencij, kot je Eurodac, in interoperabilnost s podatkovnimi zbirkami Europola;

127.  poziva k nujnemu pregledu dublinske uredbe, da bi po vsej EU vzpostavili trajen in pravno zavezujoč sistem razporeditve prosilcev za azil med državami članicami, na podlagi poštene in obvezne porazdelitve;

128.  poudarja, da Unija – glede na doslej največje tokove migrantov, ki so dosegli zunanje meje Unije in ki še naprej prihajajo, in stalno povečevanje števila ljudi, ki prosijo za mednarodno zaščito – potrebuje zavezujoč in obvezen zakonodajni pristop k preselitvi, kot je določeno v agendi Komisije o migracijah;

129.  poziva k podpisu sporazumov z varnimi tretjimi državami, da bi nadzirali in zmanjšali migracijske tokove, preden migranti prispejo na mejo EU; obenem vztraja pri strogih postopkih za vračanje prosilcev z neutemeljenimi vlogami;

130.  poziva Komisijo in države članice, naj povečajo sredstva za usposabljanje strokovnjakov za azil in okrepijo učinkovitost azilnih postopkov;

131.  meni, da bi se morali v okviru zunanjega delovanja osredotočiti na sodelovanje s tretjimi državami pri reševanju in odpravi temeljnih vzrokov za tokove migracij migrantov brez urejenega statusa v Evropo; meni, da bi se morali še naprej osredotočati na partnerstva in sodelovanje s ključnimi državami izvora, tranzitnimi in namembnimi državami; priporoča, naj sodelovanje s tretjimi državami vključuje oceno azilnih sistemov teh držav, njihovo podporo beguncem ter njihovo zmogljivost in pripravljenost za boj proti trgovini z ljudmi in tihotapljenju v te države in skozi njih; priznava, da obstaja potreba po izboljšanju učinkovitosti sistema Unije za vračanje, vendar meni, da bi bilo treba migrante vračati v varnih razmerah in v celoti v skladu s temeljnimi in postopkovnimi pravicami zadevnih migrantov;

132.   pozdravlja, da nova Uredba (EU) 2016/1624 o Evropski agenciji za mejno in obalno stražo predvideva, da lahko v primeru, če postane nadzor zunanjih meja tako neučinkovit, da ogroža delovanje schengenskega območja, ali zato, ker neka država članica ni sprejela ustreznih ukrepov ali ker ni zahtevala dovolj podpore od agencije Frontex ali takšne podpore ne izvaja, Komisija predlaga Svetu sklep, v katerem so opredeljeni ukrepi, ki jih bo agencija izvedla in ki od zadevne države članice zahteva sodelovanje z agencijo pri izvajanju navedenih ukrepov; poudarja še, da uredba vsebuje tudi določbe o civilni in kazenski odgovornosti članov skupine in o mehanizmu za spremljanje in zagotavljanje spoštovanja temeljnih pravic v vseh dejavnostih agencije;

133.  meni, da bi bila potrebna nadgradnja človeških in finančnih zmogljivosti Evropskega urada za podporo azilu, če bi ga uporabili za usklajevanje vseh prošenj za azil v EU in za podporo državam članicam, ki se soočajo s posebnim migracijskim pritiskom, pri obravnavi prošenj za azil, pri čemer bi morali v njegov mandat vključiti izvajanje skupnih operacij, pilotnih projektov in hitrih posredovanj, podobnih tistim, ki so bili z Uredbo (EU) št. 1168/2011 dodani mandatu agencije Frontex;

134.  poudarja, da bi morali izboljšati usklajevanje med Evropskim azilnim podpornim uradom, agencijo Frontex in uradom Evropskega varuha človekovih pravic, kar bi omogočilo lažje sprejemanje poročil o zgodnjem opozarjanju v primeru posebnih migracijskih pritiskov, za katere je verjetno, da bodo ogrozili spoštovanje temeljnih svoboščin prosilcev za azil; meni, da bi lahko Komisija uporabila ta poročila o zgodnjem opozarjanju za uvedbo nujnih ukrepov v skladu s členom 78(3) PDEU;

135.  meni, da je vlogo Parlamenta kot sozakonodajalca, enakovrednega Svetu, nujno treba okrepiti z uporabo člena 81(3) PDEU, ki omogoča, da odločanje na področju družinskega prava s čezmejnimi posledicami postane predmet rednega zakonodajnega postopka, v kolikor Svet po posvetovanju s Parlamentom tako soglasno odloči; poziva, da je treba pri odločanju o vseh drugih politikah na področju pravosodja in notranjih zadev preiti na redni zakonodajni postopek, pri tem pa uporabiti premostitveno klavzulo iz člena 48(7) PEU;

136.  poziva Komisijo, naj na podlagi člena 83 PDEU predlaga minimalna pravila glede opredelitev in sankcij, povezanih z bojem proti terorizmu, trgovini z ljudmi in spolni zlorabi žensk in otrok, nedovoljenemu prometu s prepovedanimi drogami in orožjem, pranju denarja, korupcijo, ponarejanju plačilnih sredstev, računalniškemu kriminalu in organiziranemu kriminalu;

137.  vztraja, da je treba udejanjiti načela, opredeljena v Lizbonski pogodbi, zlasti načelo solidarnosti in delitve odgovornosti med državami članicami, načelo vzajemnega priznavanja pri izvajanju politik na področju pravosodja in notranjih zadev, ter določbe Listine EU o temeljnih pravicah;

138.  meni, da mora EU zagotoviti varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter neprekinjeno spoštovanje københavnskih meril, hkrati pa tudi zagotoviti, da vse države članice spoštujejo splošne vrednote iz člena 2 PEU;

139.  poudarja, da je pomembno dokončati sveženj postopkovnih jamstev, zlasti s pripravo zakonodaje o upravnem pridržanju in pridržanju mladoletnikov, torej na področjih, kjer pravila številnih držav članic niso v celoti skladna s človekovimi pravicami in drugimi mednarodnimi standardi;

140.  poudarja, da je pomembno doseči nadaljnji napredek pri oblikovanju evropskega kazenskega prava, zlasti pri medsebojnem priznavanju in izvrševanju sodb kazenskega prava;

141.  poudarja, da je pomembno razvijati evropsko pravosodno kulturo kot ključni pogoj za uresničitev območja svobode, varnosti in pravice za državljane in za zagotovitev boljše uporabe zakonodaje EU;

142.  meni, da je treba imenovati evropskega javnega tožilca za boj proti organiziranemu kriminalu, goljufiji in korupciji, za zaščito finančnih interesov Unije ter odpravo razdrobljenosti evropskega področja kazenskega pregona;

143.  poudarja, da je v skladu s členom 86 PDEU mogoče ustanoviti Evropsko javno tožilstvo za boj proti kaznivim dejanjem zoper finančne interese EU le s privolitvijo Evropskega parlamenta; zato ponavlja priporočila iz svoje resolucije z dne 12. marca 2014(13) in 29. aprila 2015(14) o natančni ureditvi Evropskega javnega tožilstva in poudarja, da je treba uredbo o Evropskem javnem tožilstvu sprejeti nemudoma, da bo lahko tožilstvo imelo pooblastila za preiskovanje vseh omenjenih zločinov, vključno z goljufijami v zvezi z DDV, in preganjanje domnevnih kršiteljev;

144.  želi spomniti, da mora Unija v skladu s členom 6(2) PEU pristopiti k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter poziva k hitremu ponovnemu začetku pogajanj s Svetom Evrope v ta namen, pri tem pa naj se upošteva mnenje Evropskega sodišča z dne 18. decembra 2014; opozarja Komisijo v njeni vlogi kot glavni pogajalec, da bo pristop izboljšal varstvo človekovih pravic vseh evropskih državljanov;

145.  ponavlja, da je namen te resolucije zgolj podati oceno pravnih možnosti v Pogodbah in da bi morala biti temelj za izboljšanje delovanje Evropske unije v bližnji prihodnosti; želi opozoriti, da bi dodatne temeljne reforme v prihodnosti zahtevale revizijo Pogodb;

o
o   o

146.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, Računskemu sodišču, Evropski centralni banki, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter parlamentom in vladam držav članic.

(1) UL C 184 E, 6.8.2009, str. 25. (2) UL C 212 E, 5.8.2010, str. 82. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0249. (4) UL C 13, 15.1.2016, str. 183. (5) UL C 313, 22.9.2015, str. 9. (6) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0103. (7) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0010. (8) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0382. (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0395. (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0050. (11) UL C 468, 15.12.2016, str. 176. (12) COM(2012)0777, 28. november 2012 (13) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0234. (14) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0173.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 o proračunski zmogljivosti evroobmočja (2015/2344(INI))

P8_TA(2017)0050 A8-0038/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupne razprave Odbora za proračun ter Odbora za ekonomske in monetarne zadeve v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun in Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za ustavne zadeve in Odbora za proračunski nadzor (A8-0038/2017),

A.  ker so zaradi trenutnega političnega ozračja ter gospodarskih in političnih izzivov v globaliziranem svetu potrebne dosledne in odločne odločitve in ukrepi EU na nekaterih področjih, kot so notranja in zunanja politika, zaščita meja in migracijska politika, stabilizacija našega sosedstva, rast in delovna mesta, zlasti za boj proti brezposelnosti mladih in izvajanje sporazumov, sprejetih leta 2015 na konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah;

B.  ker je v evroobmočju po uspešni uvedbi evra premalo konvergence, političnega sodelovanja in zavezanosti;

C.  ker mora evroobmočje zaradi različnih kriz in svetovnih izzivov čim prej doseči kakovosten napredek pri povezovanju;

D.  ker članstvo v območju s skupno valuto zahteva skupna orodja in solidarnost na evropski ravni ter obveznosti in odgovornost vseh sodelujočih držav članic;

E.  ker je treba znova doseči zaupanje znotraj evroobmočja;

F.  ker je potreben jasen načrt na osnovi celovitega pristopa, da bi v celoti izkoristili prednosti skupne valute in hkrati zagotovili njeno trajnost ter cilja stabilnosti in polne zaposlenosti;

G.  ker to vključuje dogovorjeno dokončanje bančne unije, okrepljen fiskalni okvir, ki bi bil sposoben blažiti pretrese, ter spodbude za rasti prijazne strukturne reforme, ki bi dopolnjevale sedanje ukrepe monetarne politike;

H.  ker sta fiskalna zmogljivost in povezani kodeks konvergence ključna elementa pri tem podvigu, ki je lahko uspešen le s tesnim povezovanjem odgovornosti in solidarnosti;

I.  ker je dogovor o fiskalni zmogljivosti za evroobmočje le en del sestavljanke, ki ga mora spremljati jasen evropski duh ponovnega polaganja temeljev pri sedanjih članicah evroobmočja in članicah, ki se mu bodo še pridružile;

1.  sprejme naslednji načrt:

i.Splošna načela

Za prenos suverenosti glede monetarne politike so potrebni alternativni prilagoditveni mehanizmi, kot so izvajanje strukturnih reform, ki spodbujajo rast, enotni trg, bančna unija in unija kapitalskih trgov, da bi ustvarili varnejši finančni sektor in fiskalno zmogljivost za spopadanje z makroekonomskimi pretresi ter povečali konkurenčnost in stabilnost gospodarstev držav članic, da bi evroobmočje postalo optimalno valutno območje.

Konvergenca, dobro upravljanje in pogojevanje, ki jih uveljavljajo institucije z demokratično odgovornostjo na ravni evroobmočja in/ali nacionalni ravni, so bistvenega pomena, zlasti ko gre za preprečevanje trajnih prenosov, moralnega tveganja in nevzdržne javne delitve tveganja.

Fiskalna zmogljivost bo z vse večjim obsegom in verodostojnostjo prispevala k obnovitvi zaupanja finančnega trga v vzdržnost javnih financ v evroobmočju in načeloma omogočala boljšo zaščito davkoplačevalcev ter zmanjšala javno in zasebno tveganje.

Zajemala bo evropski mehanizem za stabilnost (ESM) in posebno dodatno proračunsko zmogljivost za evroobmočje. Proračunska zmogljivost se oblikuje poleg evropskega mehanizma za stabilnost in brez poseganja vanj.

Najprej bi morali posebno proračunsko zmogljivost evroobmočja vključiti v proračun Unije, vendar je ne bi smeli šteti k sedanjim zgornjim mejam večletnega finančnega okvira, financirati pa bi jo morali evroobmočje in sodelujoče države članice iz vira prihodkov, o katerem bi se morale dogovoriti sodelujoče države članice in ki bi se obravnaval kot namenski prejemki in jamstva; ko bi se situacija stabilizirala, bi se fiskalna zmogljivost lahko financirala iz lastnih sredstev v skladu s priporočili iz Montijevega poročila o prihodnjem financiranju EU.

Evropski mehanizem za stabilnost bi se moral, medtem ko izpolnjuje tekoče naloge, še naprej razvijati in spremeniti v evropski denarni sklad z zadostnimi zmogljivostmi posojanja in izposojanja ter jasno opredeljenimi pooblastili, da bi blažil asimetrične in simetrične pretrese.

ii.Trije stebri fiskalne zmogljivosti za konvergenco in stabilizacijo evroobmočja

Glede na te cilje bo treba proučiti, katere funkcije je mogoče doseči v obstoječem pravnem okviru Unije in v zvezi s katerimi bo potrebna prilagoditev ali sprememba pogodb.

Steber 1: kodeks konvergence

V trenutnih gospodarskih razmerah je potrebna naložbena strategija, ki jo spremljata fiskalna konsolidacija in odgovornost, in sicer prek skladnosti z okvirom za gospodarsko upravljanje.

Kodeks konvergence, sprejet z rednim zakonodajnim postopkom ob upoštevanju priporočil za posamezne države, bi se moral poleg pakta za stabilnost in rast osredotočati na petletno obdobje za konvergenčna merila v zvezi z obdavčevanjem, trgom dela, naložbami, produktivnostjo, socialno kohezijo, javnimi upravnimi zmogljivostmi in dobrimi zmogljivostmi upravljanja v obstoječih pogodbah.

V okviru za gospodarsko upravljanje bi morala biti skladnost s kodeksom konvergence pogoj za popolno udeležbo v fiskalni zmogljivosti, vse države članice pa bi morale predložiti predloge v zvezi s tem, kako doseči merila kodeksa konvergence.

Fiskalno zmogljivost evroobmočja bi bilo treba dopolniti z dolgoročno strategijo za vzdržnost dolga in njegovo zmanjšanje ter krepitev rasti in naložb držav evroobmočja, s čimer bi znižali skupne stroške refinanciranja in razmerje med javnim dolgom in BDP.

Steber 2: blaženje asimetričnih pretresov

Zaradi tesnega povezovanja držav članic evroobmočja ni mogoče povsem izključiti možnosti asimetričnih pretresov z vplivom na stabilnost evroobmočja kot celote, ne glede na vsa prizadevanja za usklajenost politik držav članic, konvergenco in trajnostne strukturne reforme.

Stabilizacijo, ki se zagotavlja prek evropskega mehanizma za stabilnost/evropskega denarnega sklada, bi bilo treba dopolniti z mehanizmi za samodejno blaženje pretresov.

Stabilizacija mora spodbujati dobro prakso in preprečevati moralno tveganje.

Tak sistem mora zajemati jasna pravila o časovnem okviru za plačila in odplačila, biti jasno opredeljen v smislu velikosti in mehanizmov financiranja ter v daljšem obdobju ostati proračunsko nevtralen.

Steber 3: blaženje simetričnih pretresov

Prihodnji simetrični pretresi bi lahko destabilizirali evroobmočje kot celoto, saj to še nima instrumentov za spopadanje z novo krizo v obsegu prejšnje.

V primeru simetričnih pretresov, ki jih povzroči pomanjkanje notranjega povpraševanja, rasti ni mogoče ponovno zagnati zgolj z monetarno politiko, zlasti v okviru obrestnih mer z ničelno spodnjo mejo. Proračun za evroobmočje bi moral biti dovolj velik za obravnavanje simetričnih pretresov s financiranjem naložb, namenjenih združevanju povpraševanja in polni zaposlenosti v skladu s členom 3 PEU.

iii. Upravljanje, demokratična odgovornost in nadzor

Pri gospodarskem upravljanju evroobmočja bi morala prevladati metoda Skupnosti.

Evropski parlament in nacionalni parlamenti bi morali imeti okrepljeno vlogo v obnovljenem okviru za gospodarsko upravljanje, da bi se s tem povečala demokratična odgovornost. Sem sodijo povečana nacionalna zavezanost evropskemu semestru ter reforma medparlamentarne konference iz člena 13 fiskalnega dogovora, s katero bi ta konferenca dobila večji vpliv, da bi ustvarili odločnejše parlamentarno in javno mnenje. Da bi izboljšali zavezanost, bi morali nacionalni parlamenti nadzirati nacionalne vlade, Evropski parlament pa evropske izvršne organe.

Položaja predsednika Evroskupine in komisarja za gospodarske in finančne zadeve je mogoče združiti, v takem primeru pa bi moral predsednik Komisije tega komisarja imenovati za podpredsednika Komisije.

Komisar za finance in zakladnica v Komisiji bi morala biti povsem demokratično odgovorna in imeti vsa potrebna sredstva in zmogljivosti za uporabo in izvrševanje obstoječega okvira za gospodarsko upravljanje ter optimiziranje razvoja evroobmočja v sodelovanju z ministri za finance držav članic evroobmočja.

Evropski parlament bi moral pregledati svoja pravila in organizacijo, da bi zagotovil popolno demokratično odgovornost fiskalne zmogljivosti do poslancev Evropskega parlamenta iz sodelujočih držav članic;

2.  poziva:

3.  izraža pripravljenost, da bi do konca sedanjega mandata Komisije in Evropskega parlamenta dokončali vse zakonodajne ukrepe, za katere niso potrebne spremembe pogodb, ter se pripravili na spremembe pogodb, ki so v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju potrebne za trajnostno evroobmočje;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, Komisiji, Svetu, Evroskupini in ECB, izvršnemu direktorju evropskega mehanizma stabilnosti ter parlamentom držav članic.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 s priporočili Komisiji o pravilih civilnega prava o robotiki (2015/2103(INL))

P8_TA(2017)0051 A8-0005/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 85/374/EGS(1),

–  ob upoštevanju študije Ethical Aspects of Cyber-Physical Systems (Etični vidiki kibernetsko-fizičnih sistemov), izvedene za strokovno skupino Parlamenta za ocenjevanje znanstvenih in tehnoloških izbir (STOA) pod vodstvom Oddelka za znanstvene napovedi (STOA), Generalni direktorat Služba Evropskega parlamenta za raziskave;

–  ob upoštevanju členov 46 in 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za promet in turizem, Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0005/2017),

Uvod

A.  ker so ljudje od romana Mary Shelley o Frankensteinovi pošasti do klasičnega mita o Pigmalionu, prek zgodbe o praškem Golemu in robotu Karla Čapka, ki je besedo robot tudi skoval, sanjarili o možnosti izdelave inteligentnih strojev, ki so bili pogosto kar androidi s človeškimi značilnostmi;

B.  ker je človeštvo zdaj na pragu obdobja, ko se vedno bolj napredni roboti, boti, androidi in druge oblike umetne inteligence zdijo pripravljeni, da povzročijo novo industrijsko revolucijo, ki bo verjetno vplivala na celotno družbo, in je zelo pomembno, da zakonodajalec obravnava vse njene morebitne pravne in etične posledice in vplive, ne da bi dušili inovacijo;

C.  ker je treba oblikovati splošno sprejemljivo opredelitev za robote in umetno inteligenco, ki bo prožna in ne bo preprečevala inovacij;

D.  ker se je med letoma 2010 in 2014 prodaja robotov v povprečju povečala za 17 % na leto, leta 2014 pa je prodaja zrasla za 29 %, kar je najvišje povečanje na letni ravni do zdaj, pri čemer so glavni nosilci rasti dobavitelji avtomobilskih delov in električna/elektronska industrija; ker se je v zadnjem desetletju število letnih prijav patentov za robotsko tehnologijo povečalo za trikrat;

E.  ker je v zadnjih 200 letih število zaposlenih zaradi tehnološkega napredka neprestano naraščalo; ker ima razvoj robotike in umetne inteligence potencial, da spremeni življenja in delovno prakso, poveča učinkovitost, prihranke in raven varnosti ter okrepi raven storitev; ker naj bi v kratkoročnem do srednjeročnem obdobju robotika in umetna inteligenca zagotovili prednosti in prihranke ne le v proizvodnji in trgovini, ampak tudi na področjih, kot so prevoz, medicinska oskrba, reševanje, izobraževanje in kmetovanje, hkrati pa bo mogoče preprečiti izpostavljenost ljudi nevarnim razmeram, kot so na primer pri čiščenju območij, onesnaženih s strupenimi snovmi;

F.  ker postaja zaradi napredka življenjskih pogojev in sodobne medicine pričakovana življenjska doba vse daljša, kar vodi v staranje družbe, ki pomeni za evropske družbe enega od največjih političnih, družbenih in gospodarskih izzivov 21. stoletja; ker bo do leta 2025 več kot 20 % Evropejcev starih 65 let ali več, zlasti pa se bo hitro povečalo število starejših od 80 let, kar bo bistveno spremenilo medgeneracijsko ravnovesje v naših družbah, in ker je v interesu družbe, da ostanejo starejši ljudje čim dlje zdravi in aktivni;

G.  ker bo sedanji trend, ki se nagiba k razvoju pametnih in avtonomnih strojev s sposobnostjo učenja in neodvisnega sprejemanja odločitev, dolgoročno prinesel gospodarske koristi, pa tudi pomisleke glede neposrednih in posrednih vplivov na družbo kot celoto;

H.  ker strojno učenje ponuja ogromne gospodarske in inovativne koristi za družbo, saj izjemno izboljša zmožnost analize podatkov, vendar se bodo zaradi tega pojavili tudi izzivi, in sicer kako zagotoviti nediskriminacijo, dolžno pravno postopanje, preglednost in razumljivost pri sprejemanju odločitev;

I.  ker je, podobno, treba oceniti, kako robotika in strojno učenje vplivata na gospodarske spremembe in na zaposlovanje; ker lahko uporaba robotike kljub neizpodbitnim prednostim vendarle vpliva tudi na spremembe na trgu dela, zato bo treba razmisliti o prihodnosti izobraževanja, zaposlovanja in socialne politike;

J.  ker splošna uporaba robotov morda ne bo samodejno vodila do nadomestitve delovnih mest, temveč bodo za avtomatizacijo bolj občutljiva nizkokvalificirana delovna mesta v delovno intenzivnih sektorjih; ker bi se lahko zaradi tega trenda proizvodni procesi vrnili v EU; ker so raziskave dokazale, da zaposlovanje raste občutno hitreje v poklicih, v katerih se bolj uporabljajo računalniki; ker ima avtomatizacija delovnih mest potencial, da ljudi odreši monotonega fizičnega dela in jim omogoči, da se usmerijo v ustvarjalnejše in pomembne naloge; ker bodo morale vlade zaradi avtomatizacije vlagati v izobraževanje in druge reforme, da bi izboljšale preusmeritev v vrste znanj in spretnosti, ki jih bodo potrebovali delavci v prihodnosti;

K.  ker se je treba ob čedalje večjih družbenih razlikah in krčenju srednjega sloja zavedati, da lahko razvoj robotike privede do visoke zgoščenosti bogastva in vpliva v rokah manjšine;

L.  ker bo razvoj robotike in umetne inteligence dokončno spremenil delovno okolje, zaradi česar se lahko pojavijo nova vprašanja glede odgovornosti in odpravijo druga; ker je treba razjasniti pravno odgovornost v poslovnem modelu ter pri opredelitvi dela za nujne primere in primere, kadar pride do težav;

M.  ker trend vse večje avtomatizacije od tistih, ki se ukvarjajo z razvojem in trženjem aplikacij umetne inteligence, zahteva, da že od začetka vgrajujejo varnost in etiko, s tem pa se priznava, da morajo biti pripravljeni nositi pravno odgovornost za kakovost tehnologije, ki jo proizvajajo;

N.  ker Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta(2) (Splošna uredba o varstvu podatkov) določa pravni okvir za varstvo podatkov; ker bo morda treba obravnavati dodatne vidike dostopa do podatkov ter varstva osebnih podatkov in zasebnosti, glede na to, da se lahko pojavijo vprašanja v zvezi z zasebnostjo, ker bodo aplikacije in naprave komunicirale druga z drugo ter z zbirkami podatkov brez posredovanja ljudi;

O.  ker se razvoj robotike in umetne inteligence lahko načrtuje in mora načrtovati tako, da bo ohranil dostojanstvo, samostojnost in samoodločanje posameznikov, zlasti na področju nege ljudi in druženja ter pri zdravstvenih napravah, ki „popravljajo“ ali izboljšujejo ljudi;

P.  ker bi lahko končno umetna inteligenca dolgoročno presegla človeško intelektualno zmožnost;

Q.  ker imata nadaljnji razvoj in pogostejša uporaba avtomatiziranega in algoritemskega sprejemanja odločitev nedvomno vpliv na odločitve zasebnih subjektov (na primer podjetij ali internetnih uporabnikov) in izbiro upravnih, sodnih ali drugih javnih organov pri izdajanju končnih odločitev potrošniške, poslovne ali uradne narave; ker morajo biti zaščitni mehanizmi ter možnost človeškega nadzora in preverjanja vgrajeni v postopek avtomatiziranega in algoritemskega sprejemanja odločitev;

R.  ker več tretjih držav, kot so ZDA, Japonska, Kitajska in Južna Koreja, razmišlja o uvedbi regulativnih ukrepov v zvezi z robotiko in umetno inteligenco in so jih deloma že sprejele ter ker so nekatere države članice že začele proučevati pripravo pravnih standardov ali izvajati zakonodajne spremembe, da bi upoštevale vse večjo uporabo takšnih tehnologij;

S.  ker bi lahko evropska industrija imela koristi od učinkovitega, usklajenega in preglednega pristopa k ureditvi na ravni Unije, ki bi zagotovila predvidljive in dovolj jasne pogoje, pod katerimi bi lahko podjetja razvijala aplikacije in načrtovala svoje poslovne modele na evropski ravni, ter hkrati zagotovila, da bi Unija in njene države članice ohranile nadzor nad regulativnimi standardi, ki jih je treba določiti, ter tako ne bi bile prisiljene sprejeti standardov, ki bi jih določili drugi, tj. tretje države, ki imajo prav tako vodilno vlogo pri razvoju robotike in umetne inteligence, in živeti v skladu z njimi;

Splošna načela

T.  ker je treba Asimove zakone(3) obravnavati, kot da so namenjeni načrtovalcem, proizvajalcem in upravljavcem robotov, tudi robotov, ki imajo vgrajeno avtonomijo in samoučenje, saj teh zakonov ni mogoče pretvoriti v strojno kodo;

U.  ker je koristen in nujen sklop pravil, ki bodo urejala zlasti krivdno odgovornost, preglednost in odgovornost ter izražala prave evropske in humanistične vrednote, ki so značilne za prispevek Evrope k družbi; ker ta pravila ne smejo vplivati na proces raziskav, inovacij in razvoja robotike;

V.  ker bi Unija lahko imela pomembno vlogo pri uveljavljanju osnovnih etičnih načel, ki bi jih bilo treba spoštovati pri razvoju, programiranju in uporabi robotov in umetne inteligence ter pri vključitvi takih načel v predpise in kodekse ravnanja Unije, pri čemer bi bil njen cilj zasnovati tehnološko revolucijo, ki bo uporabna za človeštvo ter bo zagotavljala široko dostopnost koristi napredne robotike in umetne inteligence, hkrati pa bi se čim bolj preprečevale morebitne nevarnosti takega razvoja;

W.  ker je tej resoluciji priložena Listina o robotiki, pripravljena s pomočjo Oddelka za znanstvene napovedi (STOA), Generalni direktorat Služba Evropskega parlamenta za raziskave, v kateri so predlogi za kodeks etičnega ravnanja za inženirje robotike, kodeks za odbore za raziskovalno etiko, dovoljenje za načrtovalce in dovoljenje za uporabnike;

X.  ker bi bilo treba za Unijo na področju prihodnjih pobud s področja robotike in umetne inteligence, da ne bi zavirali inovativnosti, sprejeti postopen, pragmatičen in previden pristop v takšnem smislu, kot ga je zagovarjal Jean Monnet(4);

Y.  ker je glede na doseženo stopnjo razvoja robotike in umetne inteligence primerno, da se začnejo obravnavati vprašanja civilne odgovornosti;

Odgovornost

Z.  ker današnji roboti zaradi izrednega tehnološkega napredka v zadnjem desetletju ne le, da lahko izvajajo dejavnosti, ki so bile značilno in izključno človeške, ampak so z razvojem določenih avtonomnih in kognitivnih značilnosti, npr. sposobnosti učenja na podlagi izkušenj in sprejemanja skoraj neodvisnih odločitev, postali tudi vse bolj podobni agentom, ki vzajemno delujejo s svojim okoljem in ga lahko močno spreminjajo; ker v takih okoliščinah pravna odgovornost, ki izhaja iz robotovega škodljivega delovanja, postane ključno vprašanje;

AA.  ker je avtonomnost robotov mogoče opredeliti kot sposobnost sprejemati odločitve in jih izvajati v zunanjem svetu neodvisno od zunanjega nadzora ali vpliva; ker je ta avtonomnost povsem tehnološka, njena stopnja pa je odvisna od tega, kako dovršena interakcija robota z okoljem je bila predvidena pri njegovem načrtovanju;

AB.  ker bolj kot so roboti avtonomni, tem manj jih je mogoče obravnavati kot preprosta orodja v rokah drugih akterjev (kot so proizvajalci, upravljavci, lastniki, uporabniki itd.); ker se zato postavlja vprašanje, ali zadostujejo običajni predpisi o odgovornosti ali bo treba z novimi načeli in predpisi pojasniti pravno odgovornost različnih akterjev na področju odgovornosti za dejanja in opustitve dejanj robotov, kadar zanje ni mogoče izslediti človeškega faktorja, in določiti, ali bi se dejanjem ali opustitvam dejanj robotov, ki so povzročili škodo, lahko izognili;

AC.  ker se v zvezi z avtonomnostjo robotov nenazadnje pojavlja vprašanje o njihovi naravi glede na zdajšnje pravne kategorije, oziroma ali bi bilo treba uvesti novo kategorijo, ki bi imela svoje posebne značilnosti in posledice;

AD.  ker se po veljavnem pravnem okviru sami roboti ne morejo šteti za odgovorne za dejanja ali opustitve dejanj, ki povzročijo škodo tretjim osebam; ker veljavna pravila o odgovornosti zajemajo primere, ko se lahko vzrok za robotovo dejanje ali opustitev dejanja poveže z določenim človeškim agentom, kot je na primer proizvajalec, upravljavec, lastnik ali uporabnik, pri čemer bi ta agent lahko predvidel in preprečil robotovo škodljivo vedenje; ker bi se poleg tega lahko proizvajalci, upravljavci, lastniki ali uporabniki šteli za objektivno odgovorne za robotova dejanja ali opustitve dejanj;

AE.  ker v skladu z veljavnim pravnim okvirom za škodo, ki jo povzročijo roboti ali umetna inteligenca, veljajo odgovornost za proizvode (v skladu s katero je proizvajalec odgovoren za slabo delovanje proizvoda) in pravila glede odgovornosti pri škodljivih dejanjih (v skladu s katerimi je uporabnik proizvoda odgovoren za vedenje, zaradi katerega pride do škode);

AF.  ker v primeru, v katerem bi robot lahko sprejemal avtonomne odločitve, običajna pravila ne bodo zadostna za uveljavitev pravne odgovornosti za škodo, ki jo povzroči robot, ker na podlagi teh pravil ne bi bilo mogoče opredeliti stranke, ki je odgovorna za zagotovitev odškodnine, in od te stranke zahtevati, da nadomesti škodo, ki jo je robot povzročil;

AG.  ker ima veljavni pravni okvir očitne pomanjkljivosti tudi v zvezi s pogodbeno odgovornostjo, saj običajnih pravil ni mogoče uporabiti za stroje, ki so zasnovani tako, da si izbirajo svoje nasprotne stranke, se pogajajo o pogodbenih pogojih, sklepajo pogodbe ter se odločajo, ali in kako jih bodo izvajali; ker to kaže na potrebo po novih, sodobnejših pravilih, ki bi morala biti skladna s tehnološkim razvojem in nedavnimi inovacijami, ki se uporabljajo na trgu;

AH.  ker se lahko v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo Direktiva 85/374/EGS uporablja le za škodo, nastalo zaradi tovarniške napake robota, in pod pogojem, da lahko oškodovanec dokaže dejansko škodo, napako na izdelku ter vzročno zvezo med škodo in napako, zato okvir objektivne odgovornosti morda ne bo zadostoval;

AI.  ker ne glede na področje uporabe Direktive 85/374/EGS veljavni pravni okvir ne bi zadoščal za pokrivanje škode, ki bi jo povzročili roboti nove generacije, če bi lahko imeli sposobnosti prilagajanja in učenja, ki bi pri njihovem vedenju vključevale nekaj nepredvidljivosti, ker bi se takšni roboti samostojno učili na podlagi lastnih raznovrstnih izkušenj ter vzajemno delovali s svojim okoljem na edinstven in nepredvidljiv način;

Splošna načela v zvezi z razvojem robotike in umetne inteligence za civilno uporabo

1.  poziva Komisijo, naj predlaga skupno opredelitev kibernetsko-fizičnih sistemov, avtonomnih sistemov, pametnih avtonomnih robotov in njihovih podkategorij na ravni Unije, pri čemer naj upošteva naslednje značilnosti pametnega robota:

2.  meni, da bi bilo treba uvesti celovit sistem za registracijo naprednih robotov na notranjem trgu Unije, kjer je to ustrezno in nujno za posebne kategorije robotov, in poziva Komisijo, naj določi merila za razvrstitev robotov, ki bi jih bilo treba registrirati; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj razišče, ali bi bilo za sistem registracije in evidenco zaželeno, da ju upravlja za to določena agencija EU za robotiko in umetno inteligenco;

3.  poudarja, da bi bilo treba razvoj robotske tehnologije usmeriti v dopolnjevanje človeških zmožnosti, ne pa njihovo nadomestitev; meni, da je pri razvoju robotike in umetne inteligence bistveno zagotoviti, da bodo imeli ljudje vedno nadzor nad inteligentnimi stroji; meni, da je treba posebno pozornost posvetiti mogočemu razvoju čustvene vezi med človekom in robotom, zlasti pri ranljivih skupinah, kot so otroci, starejši in invalidi, ter poudarja vprašanja, ki jih zbuja resen čustveni in fizični vpliv, ki bi ga lahko imela ta čustvena vez na človeškega uporabnika;

4.  poudarja, da lahko pristop na ravni Unije olajša razvoj, saj bi preprečil razdrobljenost notranjega trga, in hkrati opozarja, da je pri čezmejni uporabi robotov in robotskih sistemov pomembno načelo vzajemnega priznavanja; želi spomniti, da bi morali biti testiranje, certifikacija in pridobitev tržnega dovoljenja potrebni le v eni državi članici; poudarja, da bi moral ta pristop spremljati učinkovit tržni nadzor;

5.  poudarja, kako pomembni so ukrepi za pomoč malim in srednjim ter zagonskim podjetjem v sektorju robotike, saj ustvarjajo nove tržne segmente v tem sektorju ali uporabljajo robote;

Raziskave in inovacije

6.  poudarja, da so številne robotske uporabe šele v poskusni fazi; pozdravlja, da se s sredstvi držav članic ali Unije financira vse več raziskovalnih projektov; meni, da je za Unijo nujno, da skupaj z državami članicami s pomočjo javnih sredstev ostane vodilna pri raziskavah s področja robotike in umetne inteligence; poziva Komisijo in države članice, naj povečajo obseg finančnih instrumentov za raziskovalne projekte na področju robotike in IKT, vključno z javno-zasebnimi partnerstvi, in naj v svoji raziskovalni politiki izvajajo načeli odprte znanosti in odgovornih etičnih inovacij; poudarja, da je treba iskanju rešitev za družbene, etične, pravne in gospodarske izzive, ki se lahko pojavijo zaradi tehnološkega razvoja in njegovih uporab, nameniti zadostna sredstva;

7.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo raziskovalne programe, s katerimi bodo stimulirale raziskovanje možnih dolgoročnih tveganj in priložnosti, ki jih prinašajo tehnologije s področja robotike in umetne inteligence, ter naj spodbujajo čimprejšnjo vzpostavitev strukturiranega javnega dialoga o posledicah razvoja teh tehnologij; poziva Komisijo, naj v okviru vmesnega pregleda večletnega finančnega okvira poveča podporo za program SPARC, ki se financira iz Obzorja 2020; poziva Komisijo in države članice, naj s skupnimi prizadevanji te tehnologije pozorno spremljajo in jim zagotovijo preprostejši prehod iz raziskovalne faze v komercializacijo ter uporabo na trgu po ustreznih ocenah varnosti v skladu s previdnostnim načelom;

8.  poudarja, da je za inovacije na področju robotike in umetne inteligence ter vključitev tehnologij robotike in umetne inteligence v gospodarstvo in družbo potrebna digitalna infrastruktura, ki bo zagotavljala vseprisotno povezljivost; poziva Komisijo, naj vzpostavi okvir, ki bo izpolnjeval zahteve glede povezljivosti za digitalno prihodnost Unije, in zagotovi, da bo dostop do širokopasovnih povezav in omrežij 5G povsem skladen z načelom internetne nevtralnosti;

9.  je trdno prepričan, da je interoperabilnost med sistemi, napravami in storitvami v oblaku, temelječa na vgrajeni varnosti in zasebnosti, nujno potrebna za pretok podatkov v realnem času, ki robotom in umetni inteligenci omogoča večjo prilagodljivost in avtonomnost; poziva Komisijo, naj spodbuja odprto okolje (od odprtih standardov in inovativnih modelov izdajanja dovoljenj do odprtih platform in preglednosti), da bi preprečili odvisnost od lastniških sistemov, ki omejujejo interoperabilnost;

Etična načela

10.  ugotavlja, da potencial za krepitev moči z uporabo robotike spremljajo razni pomisleki ali tveganja, ki bi jih bilo treba resno preučiti s stališča varnosti, zdravja in varstva ljudi; svobode, zasebnosti, integritete in dostojanstva; samoodločanja in nediskriminacije ter varstva osebnih podatkov;

11.  meni, da bi morali veljavni pravni okvir Unije, kjer je ustrezno, posodobiti in dopolniti s splošnimi etičnimi načeli, ki naj odražajo zapletenost področja robotike in številne posledice, ki jih lahko ima na družbenem, zdravstvenem in bioetičnem področju; meni, da je potreben jasen, strog in učinkovit etični okvir, ki bo usmerjal razvoj, načrtovanje, proizvodnjo, uporabo in spreminjanje robotov, ki bo dopolnjeval pravna priporočila iz poročila ter veljavni nacionalni pravni red in pravni red Unije; v prilogi k resoluciji predlaga okvir v obliki listine, ki jo sestavljajo kodeks ravnanja za inženirje robotike, kodeks za odbore za raziskovalno etiko, ki bi se uporabljal pri pregledovanju robotskih protokolov, ter vzorci dovoljenj za načrtovalce in uporabnike;

12.  poudarja načelo preglednosti, in sicer da mora biti možno utemeljiti vsako odločitev, ki se sprejme s pomočjo umetne inteligence in ki lahko občutno vpliva na življenje ene ali več oseb; meni, da mora biti vedno možno, da se izračuni sistema umetne inteligence omejijo na ljudem razumljivo obliko; meni, da bi morali imeti napredni roboti „črno skrinjico“, ki bi beležila podatke o vsaki transakciji, ki jo izvede stroj, vključno z logiko, ki je prispevala k njegovim odločitvam;

13.  poudarja, da bi moral etični okvir za usmerjanje temeljiti na načelih dobronamernosti, neškodovanja, avtonomnosti in pravičnosti ter na načelih in vrednotah iz člena 2 Pogodbe o delovanju Evropske unije in Listine EU o temeljnih pravicah, kot so človekovo dostojanstvo, enakost, sodno varstvo in pravičnost, nediskriminacija, informirana privolitev, zasebno in družinsko življenje ter varstvo podatkov, pa tudi drugih temeljnih načelih in vrednotah iz prava Unije, kot so nestigmatizacija, preglednost, samostojnost, osebna in družbena odgovornost, ter na zdajšnjih etičnih praksah in veljavnih kodeksih;

14.  meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti robotom, ki lahko zelo ogrozijo zaupnost, ker so nameščeni na tradicionalno zaščitenih in zasebnih območjih in ker lahko pridobivajo in posredujejo osebne in občutljive podatke;

Evropska agencija

15.  meni, da je nujno okrepljeno sodelovanje med državami članicami in Komisijo, da se v Uniji zagotovijo skladna čezmejna pravila, ki bodo spodbujala sodelovanje znotraj evropske industrije in po vsej Uniji omogočala uporabo robotov, ki bodo ustrezali zahtevanim stopnjam varnosti in varovanja ter etičnim načelom, vsebovanim v pravu Unije;

16.  poziva Komisijo, naj preuči možnost za ustanovitev evropske agencije za robotiko in umetno inteligenco, ki bi zagotovila tehnično, etično in regulativno znanje, potrebno za podporo ustreznim javnim akterjem na ravni Unije in držav članic pri njihovih prizadevanjih za zagotovitev pravočasnega, etičnega in dobro obveščenega odziva na nove priložnosti in izzive, zlasti čezmejne, ki se bodo pojavili s tehnološkim razvojem robotike, na primer v prometnem sektorju;

17.  meni, da potencial za uporabo robotike in težave, povezane z njo, ter sedanja naložbena dinamika upravičujejo, da se evropski agenciji nameni ustrezen proračun ter da zanjo delajo regulativno osebje in zunanji strokovnjaki za tehnična in etična področja, ki se bodo ukvarjali z medsektorskim in večdisciplinarnim spremljanjem robotskih aplikacij, pri čemer bodo določali standarde za najboljšo prakso ter po potrebi priporočali regulativne ukrepe, opredelili nova načela ter obravnavali morebitna vprašanja v zvezi z varstvom potrošnikov in sistemske izzive; poziva Komisijo (in evropsko agencijo, če bo ustanovljena), naj Evropskemu parlamentu letno poroča o najnovejšem razvoju v robotiki in ukrepih, ki bi jih bilo treba izvesti;

Pravice intelektualne lastnine in podatkovni tok

18.  ugotavlja, da ni predpisov, ki bi se uporabljali izrecno za robotiko, se pa lahko veljavne pravne ureditve in doktrine uporabijo tudi za robotiko, čeprav bi bilo verjetno treba nekatere vidike posebej obravnavati; poziva Komisijo, naj podpira horizontalen in tehnološko nevtralen pristop do intelektualne lastnine, veljavne v sektorjih, v katerih bi se lahko uporabljala robotika;

19.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo predpisi civilnega prava v sektorju robotike v skladu s splošno uredbo o varstvu podatkov ter načeloma nujnosti in sorazmernosti; poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo hiter tehnološki razvoj na področju robotike, vključno z razvojem kibernetsko-fizičnih sistemov, in zagotovijo, da zakonodaja Unije ne bo zaostajala za tehnološkim razvojem in uporabo tehnologije;

20.  poudarja, da pravici do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov, zapisani v členih 7 in 8 Listine EU o temeljnih pravicah ter členu 16 Pogodbe o delovanju Evropske unije, veljata za vsa področja robotike ter da je treba v celoti spoštovati pravni okvir Unije za varstvo podatkov; v zvezi s tem poziva, naj se v izvedbenem okviru splošne uredbe o varstvu podatkov natančneje opredelijo pravila in merila za uporabo kamer in senzorjev v robotih; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo spoštovala načela za varstvo podatkov, kot so vgrajena in privzeta zasebnost, zmanjšanje količine podatkov, omejitev namena, ter pregledni nadzorni mehanizmi za posameznike in ustrezna pravna sredstva v skladu z zakonodajo Unije s področja varstva podatkov; zagotovi naj tudi spodbujanje in vključevanje ustreznih priporočil in standardov v politike Unije;

21.  poudarja, da je prost pretok podatkov bistven za digitalno gospodarstvo ter razvoj sektorja robotike in umetne inteligence; poudarja, da je visoka raven varnosti v robotskih sistemih, vključno z notranjimi podatkovnimi sistemi in podatkovnimi tokovi, ključna za ustrezno uporabo robotov in umetne inteligence; poudarja, da je treba zagotoviti varnost omrežij povezanih robotov in umetne inteligence, da bi preprečili morebitne kršitve varnosti; poudarja, da sta temeljnega pomena visoka stopnja varnosti in varstva osebnih podatkov skupaj z ustreznim spoštovanjem zasebnosti v komunikaciji med ljudmi, roboti in umetno inteligenco; poudarja, da imajo načrtovalci na področju robotike in umetne inteligence odgovornost, da razvijajo varne, zaščitene in namenu prilagojene izdelke; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo in spodbudijo razvoj potrebne tehnologije, tudi vgrajene varnosti;

Standardizacija in varnost

22.  poudarja, da je vprašanje določanja standardov in zagotavljanja interoperabilnosti bistveno za prihodnjo konkurenčnost na področju tehnologij umetne inteligence in robotike; poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za mednarodno uskladitev tehničnih standardov, zlasti skupaj z evropskimi organizacijami za standardizacijo in Mednarodno organizacijo za standardizacijo, da bi se spodbujale inovacije, preprečila razdrobljenost notranjega trga in zagotovila visoka stopnja varnosti proizvodov in varstva potrošnikov, vključno z minimalnimi varnostnimi standardi v delovnem okolju, če so potrebni; poudarja pomen zakonitega obratnega inženiringa in odprtih standardov, da bi kar najbolje izkoristili vrednost inovacij in zagotovili komunikacijo med roboti; v zvezi s tem pozdravlja ustanovitev posebnih tehničnih odborov, kot je ISO/TC 299 za robotiko, ki so namenjeni izključno razvijanju standardov za robotiko;

23.  poudarja, da je preizkušanje robotov v scenarijih resničnega življenja poglavitno za opredelitev in oceno tveganj, ki se lahko pojavijo, in njihovega tehnološkega razvoja zunaj izključno laboratorijskega preizkušanja; v zvezi s tem poudarja, da je preizkušanje robotov v scenarijih resničnega življenja, zlasti v mestih in na cestah, povezano s številnimi vprašanji, tudi ovirami, ki upočasnjujejo razvoj teh faz preizkušanja, in bi bil zanj potreben učinkovit mehanizem za strategijo in spremljanje; poziva Komisijo, naj oblikuje enotna merila za vse države članice, ki bi jih morale posamezne države članice uporabljati, da bi opredelile območja, na katerih so poskusi z roboti dovoljeni, v skladu s previdnostnim načelom;

Avtonomna prevozna sredstva

a)Avtonomna vozila

24.  poudarja, da avtonomni promet zajema vse oblike daljinsko vodenih, avtomatiziranih, povezanih in avtonomnih oblik cestnega, železniškega, vodnega in zračnega prometa, vključno z vozili, vlaki, plovili, trajekti, letali in brezpilotnimi zrakoplovi, ter vse prihodnje oblike razvoja in inovacij v tem sektorju;

25.  meni, da avtomobilski sektor najbolj nujno potrebuje pravila na ravni Unije in svetovna pravila, ki bodo zagotovila, da bo čezmejni razvoj avtomatiziranih in avtonomnih vozil v celoti izkoristil svoj gospodarski potencial in pozitivne učinke tehnoloških trendov; poudarja, da bi razdrobljeni regulativni pristopi ovirali izvajanje avtonomnih prometnih sistemov in ogrožali evropsko konkurenčnost;

26.  opozarja, da je pri nenačrtovanem prevzemu nadzora nad vozilom bistven reakcijski čas voznika, zato deležnike poziva, naj predvidijo realistične vrednosti pri odločanju o vprašanjih varnosti in odgovornosti;

27.  meni, da bo prehod na avtonomna vozila vplival na naslednja področja: civilno odgovornost (odgovornost in zavarovanje), prometno varnost, vse teme, povezane z okoljem (npr. energetska učinkovitost, uporaba obnovljive tehnologije in obnovljivih virov energije), vprašanja, povezana s podatki (tj. dostop do podatkov, varstvo podatkov, zasebnost in izmenjava podatkov), vprašanja, povezana z infrastrukturo IKT (npr. učinkovite in zanesljive komunikacijske zmogljivosti) ter zaposlovanje (npr. ustvarjanje in izguba delovnih mest, usposabljanje voznikov težkih tovornih vozil za uporabo avtomatiziranih vozil); poudarja, da bodo potrebne precejšnje naložbe v cestno, energetsko in telekomunikacijsko infrastrukturo; poziva Komisijo, naj pri svojem delu glede avtonomnih vozil preuči naštete vidike;

28.  poudarja, da so za uveljavitev avtonomnih vozil izjemno pomembne zanesljive informacije o položaju in času, ki jih zagotavljata evropska programa za satelitsko navigacijo Galileo in EGNOS; v zvezi s tem poziva, naj se čim prej dokončajo in izstrelijo sateliti, ki so potrebni za dokončanje evropskega navigacijskega sistema Galileo;

29.  želi poudariti visoko dodano vrednost, ki jo imajo avtonomna vozila za osebe z omejeno mobilnostjo, saj jim omogočajo boljšo udeležbo v individualnem cestnem prometu in jim s tem olajšajo vsakdan;

b) Brezpilotni zrakoplovi (daljinsko vodeni zrakoplovni sistemi – RPAS)

30.  priznava pozitiven napredek na področju tehnologije brezpilotnih zrakoplovov, zlasti na področju iskanja in reševanja; poudarja, da je treba z okvirom Unije za brezpilotne zrakoplove zagotoviti varnost, varovanje in zasebnost državljanov Unije, ter poziva Komisijo k nadaljnjemu ukrepanju v zvezi s priporočili iz resolucije Evropskega parlamenta z dne 29. oktobra 2015 o varni uporabi daljinsko vodenih zrakoplovnih sistemov (RPAS), splošno znanih kot brezpilotna zračna plovila, na področju civilnega letalstva(5); poziva Komisijo, naj pripravi oceno varnosti v zvezi z množično uporabo brezpilotnih zrakoplovov; poziva jo tudi, naj prouči možnost obvezne opremljenosti RPAS s sistemom za sledljivost in identifikacijo, ki bo v realnem času omogočal ugotavljanje položaja delujočih RPAS; opozarja, da bi morali poenotenost in varnost brezpilotnih zrakoplovov zagotoviti ukrepi iz Uredbe (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta(6);

Roboti za nego

31.  poudarja, da so sčasoma postale raziskave in razvoj na področju robotov za nego in oskrbo starejših pogostejše in cenejše, izdelki pa vse bolj funkcionalni in širše sprejeti med potrošniki; ugotavlja, da imajo take tehnologije, ki zagotavljajo preprečevanje, pomoč, spremljanje, spodbujanje in družbo starejšim ljudem, invalidom in ljudem z demenco, kognitivnimi motnjami ali izgubo spomina, široko področje uporabe;

32.  poudarja, da je človeški stik eden od temeljnih vidikov nege ljudi; meni, da bi prakse nege ob nadomestitvi človeškega dejavnika z roboti izgubile človeško toplino, vendar na drugi strani priznava, da bi lahko roboti opravljali avtomatizirane naloge nege in olajšali delo negovalnih pomočnikov, hkrati pa okrepili človeško nego in bolj ciljno usmerili proces rehabilitacije, s čimer bi zdravstvenemu osebju in negovalcem omogočili, da bi več časa posvetili diagnozi in bolje načrtovanim možnostim zdravljenja; poudarja, da bodo kljub potencialu robotike, da izboljša mobilnost in vključevanje invalidov in starejših, človeški negovalci še vedno potrebni ter bodo še naprej pomemben in ne popolnoma nadomestljiv vir družbene interakcije;

Medicinski roboti

33.  poudarja pomen ustreznega izobraževanja, usposabljanja in priprav za zdravstvene delavce, kot so zdravniki in negovalni pomočniki, da bi zagotovili kar najboljšo strokovno usposobljenost in varovali ter zaščitili zdravje bolnikov; poudarja, da je treba določiti minimalne poklicne zahteve, ki jih mora izpolnjevati kirurg, da bi operiral in bi se mu dovolila uporaba kirurških robotov; meni, da je temeljnega pomena spoštovati načelo nadzorovane avtonomnosti robotov, na podlagi katerega so začetno programiranje zdravljenja in končne odločitve o njegovem poteku vedno v rokah kirurga človeka; poudarja, da je za uporabnike posebno pomembno usposabljanje, pri katerem bodo lahko spoznali tehnološke zahteve na tem področju; opozarja na naraščajoči trend samodiagnoz z uporabo mobilnega robota in, posledično, na potrebo, da se zdravniki usposobijo za obravnavo samodiagnosticiranih primerov; meni, da uporaba take tehnologije ne sme omejevati odnosa med zdravnikom in bolnikom ali mu škodovati, temveč mora zdravniku pomagati pri postavljanju diagnoze in/ali zdravljenju z namenom zmanjšanja tveganja za človeške napake ter izboljšanja kakovosti življenja in pričakovane življenjske dobe;

34.  meni, da so medicinski roboti čedalje bolj prisotni pri izvajanju izredno preciznih kirurških posegov in repetitivnih postopkov, da imajo potencial za izboljšanje rezultatov pri rehabilitaciji in da zagotavljajo zelo učinkovito logistično podporo v bolnišničnih ustanovah; ugotavlja, da bi medicinski roboti lahko tudi zmanjšali stroške zdravstvenega varstva, tako da bi zdravstvenim delavcem omogočili, da se z zdravljenja preusmerijo na preprečevanje, in tako da bi bilo več proračunskih sredstev na voljo za boljše prilagajanje raznolikim potrebam bolnikov, stalno usposabljanje zdravstvenih delavcev in raziskave;

35.  poziva Komisijo, naj še pred datumom začetka uporabe Uredbe (EU) 2017/745 o medicinskih pripomočkih zagotovi, da bodo postopki preskušanja novih medicinskih robotskih pripomočkov varni, še posebej kadar se pripomočki vsadijo v človeško telo;

Popravljanje in izboljšanje človeka

36.  se zaveda dosedanjega velikega napredka in bodočih možnosti robotike na področju popravljanja in nadomeščanja poškodovanih organov in človeških funkcij, pa tudi zapletenih vprašanj, ki se pojavljajo v zvezi s tem, zlasti glede možnosti izboljšanja človeka, saj utegnejo medicinski roboti, zlasti kibernetsko-fizični sistemi, spremeniti naše pojmovanje, kaj je zdravo človeško telo, ker se lahko nosijo neposredno na telesu ali se vsadijo vanj; poudarja, da je treba nemudoma ustanoviti odbore za robotsko etiko v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah, ki bodo sestavljeni iz ustreznega osebja in bodo obravnavali neobičajna in zapletena etična vprašanja, ki vplivajo na nego in zdravljenje bolnikov, ter pomagali pri reševanju teh vprašanj; poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo smernice v podporo ustanovitvi in delovanju takih odborov;

37.  poudarja, da je treba za področje življenjsko nujne medicinske uporabe robotike, kot so robotske proteze, zagotoviti stalen in trajen dostop do vzdrževanja, izboljšav, zlasti pa nadgradenj programske opreme, da se bodo odpravile motnje v delovanju in pomanjkljivosti;

38.  priporoča vzpostavitev neodvisnih zaupanja vrednih ustanov, ki bodo ohranjale potrebna sredstva, da bi osebam, ki nosijo življenjsko nujne in napredne medicinske naprave, omogočile vzdrževanje, popravila in izboljšanja, vključno z nadgradnjo programske opreme, zlasti če teh storitev prvotni ponudnik ne izvaja več; priporoča uvedbo obveznosti za proizvajalce, da omenjenim neodvisnim in zaupanja vrednim ustanovam v ta namen dostavijo celovito dokumentacijo o zasnovi in sestavi naprav, vključno z izvorno kodo, podobno kot poteka zbiranje obveznega izvoda publikacij v nacionalni knjižnici;

39.  opozarja na tveganja, povezana z možnostjo vdora v kibernetsko-fizične sisteme, povezane s človeškim telesom, njihovega izklopa ali izbrisa njihovega spomina, kar bi lahko ogrozilo človeško zdravje, v skrajnih primerih pa celo življenje, in zato poudarja, da mora biti zaščita teh sistemov prednostna naloga;

40.  poudarja pomen zagotavljanja enakega dostopa do takih tehnoloških inovacij, orodij in posegov za vse ljudi; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo razvoj podpornih tehnologij, da se bosta olajšala njihov razvoj in sprejemanje pri ljudeh, ki jih potrebujejo, v skladu s členom 4 Konvencije OZN o pravicah invalidov, ki jo je podpisala tudi Unija;

Izobraževanje in zaposlovanje

41.  opozarja na napoved Komisije, da bi lahko do leta 2020 v Evropi primanjkovalo do 825 000 strokovnjakov na področju IKT in da bodo za 90 % delovnih mest potrebne vsaj osnovne digitalne kompetence; pozdravlja pobudo Komisije, da predlaga načrt za morebitno uporabo in pregled okvira za digitalne kompetence in deskriptorjev digitalnih kompetenc za vse ravni učečih se posameznikov, ter jo poziva, naj zagotovi precejšnjo podporo za razvoj digitalnih spretnosti v vseh starostnih skupinah in ne glede na zaposlitveni status, saj je to prvi korak k boljši uskladitvi primanjkljajev in povpraševanja na trgu dela; poudarja, da razvoj na področju robotike od držav članic zahteva oblikovanje prožnejšega usposabljanja in izobraževalnega sistema, da bi zagotovili usklajenost strategij usposabljanj in potreb gospodarske panoge robotike;

42.  meni, da bi povečanje zanimanja mladih žensk za kariero na digitalnem področju in večja zaposljivost žensk na delovnih mestih na digitalnem področju koristili digitalni industriji, ženskam samim in evropskemu gospodarstvu; poziva Komisijo in države članice, naj začnejo pobude za podporo ženskam na področju IKT in za izboljšanje njihovih e-kompetenc;

43.  poziva Komisijo, naj začne analizirati in spremljati srednje- in dolgoročne trende zaposlovanja, pri čemer naj se posebej osredotoči na ustvarjanje novih delovnih mest, njihovo premeščanje in izgubo na različnih področjih kvalifikacij, da bo jasno, na katerih področjih se ustvarjajo nova delovna mesta in na katerih se delovna mesta odpravljajo zaradi vse večje uporabe robotov;

44.  poudarja, kako pomembno je predvideti družbene spremembe, obenem pa upoštevati učinke, ki bi jih lahko imela razvoj in uporaba robotike in umetne inteligence; poziva Komisijo, naj analizira različne možne scenarije in njihove posledice na vzdržnost sistemov socialne varnosti v državah članicah;

45.  poudarja, da je pomembna prilagodljivost veščin, obenem pa so v izobraževanju pomembne socialne, ustvarjalne in digitalne veščine; je prepričan, da morajo šole sicer posredovati akademsko znanje, vseživljenjsko učenje pa je treba doseči z dejavnostmi, ki potekajo celo življenje;

46.  se zaveda ogromnega potenciala robotike za izboljšanje varnosti pri delu, in sicer s prenosom več nevarnih in škodljivih nalog z ljudi na robote, obenem pa se zaveda, da bi se zaradi vse večjega števila interakcij med človekom in roboti na delovnem mestu pojavila nova tveganja; v zvezi s tem poudarja, da je pomembno uveljaviti stroga in v prihodnost usmerjena pravila za interakcije med človekom in robotom, da bi zagotovili zdravje, varnost in spoštovanje temeljnih pravic na delovnem mestu;

Vpliv na okolje

47.  ugotavlja, da bi morali pri razvoju robotike in umetne inteligence omejiti vplive na okolje, in sicer z učinkovito porabo energije, energetsko učinkovitostjo, spodbujanjem uporabe energije iz obnovljivih virov in redkih surovin, minimalnimi odpadki, na primer električnimi in elektronskimi, ter popravljivostjo; zato poziva Komisijo, naj v vse politike Unije na področju robotike vključi načela krožnega gospodarstva; ugotavlja, da bo imela uporaba robotike tudi pozitiven učinek na okolje, zlasti na področju kmetijstva, preskrbe s hrano in prometa, predvsem zaradi zmanjšanja velikosti strojev in manjše porabe gnojil, energije in vode, pa tudi zaradi preciznega kmetovanja in optimizacije poti;

48.  poudarja, da bodo kibernetsko-fizični sistemi privedli do oblikovanja energetskih in infrastrukturnih sistemov, s katerimi bo mogoče nadzorovati pretok električne energije od proizvajalca do odjemalca, obenem pa bodo privedli do oblikovanja t. i. proizvajalcev-odjemalcev, ki proizvajajo in porabljajo energijo; to bo omogočilo velike okoljske koristi;

Odgovornost

49.  meni, da je civilna odgovornost za škodo, ki jo povzročijo roboti, ključno vprašanje, ki ga je treba preučiti in obravnavati na ravni EU, da se zagotovijo enakovredna učinkovitost, preglednost in doslednost pri uresničevanju pravne gotovosti v celotni Evropski uniji, ki bodo v korist tako državljanom in potrošnikom kot podjetjem;

50.  ugotavlja, da bo razvoj robotske tehnologije zahteval večje razumevanje potrebne podlage za dejavnost, ki jo skupaj izvajata človek in robot, ki mora temeljiti na dveh osnovnih soodvisnih razmerjih, in sicer predvidljivosti in vodljivosti; želi poudariti, da sta ti dve vrsti soodvisnega razmerja ključni za določitev, katere informacije je treba razdeliti med robote in ljudi ter kako vzpostaviti skupno osnovo med človekom in roboti, da bi omogočili njihovo nemoteno skupno delovanje;

51.  poziva Komisijo, naj na podlagi člena 114 PDEU in v skladu s priporočili iz Priloge predloži predlog zakonodajnega instrumenta o pravnih vprašanjih v zvezi z razvojem robotike in umetne inteligence ter njuno uporabo, kot ju je mogoče predvideti v naslednjih 10 do 15 letih, skupaj z nezakonodajnimi instrumenti, kot so smernice in pravila ravnanja;

52.  meni, da ne glede na to, katera pravna rešitev se bo uporabljala za civilno odgovornost za škodo, ki jo povzročijo roboti, v primerih, ko ni povzročena materialna škoda, prihodnji zakonodajni instrument nikakor ne bi smel omejevati vrste ali obsega škode, ki bi jo bilo morda treba nadomestiti, niti ne bi smel omejevati oblik nadomestila za škodo, ki bi se ponudilo oškodovancu, le zato, ker je škodo povzročil nečloveški povzročitelj;

53.  meni, da bi moral prihodnji zakonodajni instrument temeljiti na poglobljeni oceni, v kateri bi Komisija odločila, ali bi se moral uporabljati pristop objektivne odgovornosti ali pristop obvladovanja tveganja;

54.  se obenem zaveda, da so za objektivno odgovornost potrebni samo dokazi o nastanku škode in vzročna povezava med škodljivim delovanjem robota in škodo, ki je bila povzročena oškodovancu;

55.  ugotavlja, da se pristop obvladovanja tveganja ne osredotoča na odgovornost posameznika, ki je ravnal malomarno, temveč na osebo, ki lahko pod določenimi pogoji zmanjša tveganje in obravnava negativne vplive;

56.  meni, da bi morala biti potem, ko bi se opredelile stranke, ki so končno odgovorne, njihova odgovornost sorazmerna z dejanskimi navodili, danimi robotu, in njegovo samostojnostjo, torej večja kot bi bila robotova sposobnost učenja ali samostojnost in daljše kot bi bilo usposabljanje robota, večja bi morala biti odgovornost njegovega učitelja; zlasti ugotavlja, da se pri opredeljevanju osebe, ki ji je mogoče dejansko pripisati robotovo škodljivo vedenje, spretnosti, ki so posledica usposabljanja robota, ne bi smele zamenjevati s spretnostmi, ki so odvisne izključno od robotove sposobnosti samoučenja; ugotavlja, da mora vsaj za zdaj odgovornost nositi človek in ne robot;

57.  poudarja, da bi lahko bila morebitna rešitev za zapleteno pripisovanje odgovornosti za škodo, ki bi jo povzročili vse bolj samostojni roboti, obvezen sistem zavarovanja, kot se že uporablja na primer pri avtomobilih; kljub temu ugotavlja, da bi moral, drugače kot pri sistemu zavarovanja za cestni promet, pri katerem zavarovanje krije človekova dejanja in napake, sistem zavarovanja za robote upoštevati vse morebitne odgovornosti v verigi;

58.  meni, da bi se, kot je to praksa pri zavarovanju motornih vozil, tak sistem zavarovanja lahko dopolnil s skladom, ki bi omogočil povrnitev škode v primerih, kadar zavarovanje ne obstaja; poziva zavarovalniški sektor, naj razvije nove produkte in vrste ponudb, ki bodo sledili napredku v robotiki;

59.  poziva Komisijo, naj pri presojanju učinka prihodnjega zakonodajnega instrumenta preuči, analizira in pretehta posledice vseh možnih pravnih rešitev, kot so:

Mednarodni vidiki

60.  opozarja, da veljavnih pravil mednarodnega zasebnega prava o prometnih nesrečah, ki se uporabljajo v EU, ni nujno vsebinsko spreminjati zaradi prilagoditve razvoju avtonomnih vozil, vendar bi se s poenostavitvijo sedanjega dvojnega sistema za določitev prava, ki se uporablja (na podlagi Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta(7) ter Haaške konvencije z dne 4. maja 1971 o zakonu, ki velja za prometne nesreče), izboljšala pravna gotovost in omejile možnosti za izbiranje najugodnejšega sodišča;

61.  ugotavlja, da je treba razmisliti o spremembah mednarodnih sporazumov, kot sta Dunajska konvencija z dne 8. novembra 1968 o cestnem prometu in Haaška konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče;

62.  pričakuje, da bo Komisija poskrbela, da države članice enotno izvajajo mednarodno zakonodajo, na primer Dunajsko konvencijo, ki jo je treba spremeniti, da bi omogočili vožnjo brez voznika, in poziva Komisijo, države članice in industrijo, naj čim prej uresničijo cilje Amsterdamske izjave;

63.  močno spodbuja mednarodno sodelovanje pri nadzoru družbenih, etičnih in pravnih izzivov ter pri določanju regulativnih standardov pod okriljem Organizacije združenih narodov;

64.  poudarja, da bi morale omejitve in pogoji iz Uredbe (ES) št. 428/2009 Evropskega parlamenta in Sveta(8) o trgovini z blagom z dvojno rabo, tj. blagom, programsko opremo in tehnologijo, ki se lahko uporabljajo v civilne in vojaške namene in/ali lahko prispevajo k širjenju orožja za množično uničevanje, veljati tudi za uporabe v robotiki;

Končni vidiki

65.  na podlagi člena 225 PDEU zahteva, naj Komisija na podlagi člena 114 PDEU predloži predlog direktive o pravilih civilnega prava o robotiki, ki upošteva priporočila v Prilogi;

66.  potrjuje, da ta priporočila spoštujejo temeljne pravice in načelo subsidiarnosti;

67.  meni, da bi imel zahtevani predlog finančne posledice, če bi se ustanovila nova evropska agencija;

o
o   o

68.  naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo in priložena priporočila Komisiji in Svetu.

PRILOGA K RESOLUCIJI:

PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Opredelitev in razvrstitev „pametnih robotov“

Določiti bi bilo treba skupno evropsko opredelitev pametnega avtonomnega robota, ki bo po potrebi vključevala opredelitve njegovih podkategorij in upoštevala naslednje značilnosti:

–  zmogljivost za pridobitev avtonomnosti prek senzorjev in/ali z izmenjavo podatkov z lastnim okoljem (medsebojna povezanost) in analizo teh podatkov,

–  zmogljivost za učenje na podlagi izkušenj in interakcije,

–  obliko robotove fizične podpore,

–  zmogljivost za prilagoditev vedenja in dejanj okolju.

Registracija pametnih robotov

Za namene sledljivosti in spodbujanje izvajanja nadaljnjih priporočil bi bilo treba uvesti sistem za registracijo naprednih robotov, ki bi temeljil na merilih, določenih za razvrstitev robotov. Sistem registracije in evidenca bi morala biti vzpostavljena za celotno Unijo in njen notranji trg, upravljala pa bi ju lahko pooblaščena agencija EU za robotiko in umetno inteligenco, če se ustanovi.

Civilna odgovornost

Katera koli izbrana pravna rešitev, ki bi se uporabljala za odgovornost robotov in umetne inteligence v primerih, ko ni povzročena materialna škoda, nikakor ne bi smela omejevati vrste ali obsega škode, ki bi jo bilo treba nadomestiti, niti ne bi smela omejevati oblik nadomestila za škodo, ki bi se ponudilo oškodovancu, le zato, ker je škodo povzročil nečloveški povzročitelj.

Prihodnji zakonodajni instrument bi moral temeljiti na poglobljeni oceni, v kateri bi Komisija odločila, ali bi se moral uporabljati pristop objektivne odgovornosti ali pristop obvladovanja tveganja.

Uvesti bi bilo treba sistem obveznega zavarovanja, ki bi lahko temeljil na obveznosti proizvajalca, da sklene zavarovanje za samostojne robote, ki jih izdeluje.

Sistem zavarovanja bi moral biti dopolnjen s skladom, ki bi omogočil nadomestitev škode v primerih, v katerih zavarovanje ne obstaja.

Vsakršna politična odločitev o pravilih civilnega prava za robote in umetno inteligenco bi se morala sprejeti z ustreznim upoštevanjem vseevropskega raziskovalnega in razvojnega projekta, posvečenega robotiki in nevroznanosti, v okviru katerega bi znanstveniki in strokovnjaki lahko ocenili vsa povezana tveganja in posledice.

Interoperabilnost, dostop do kode in pravice intelektualne lastnine

Zagotoviti bi bilo treba interoperabilnost avtonomnih robotov, ki delujejo vzajemno in so povezani v mrežo. Po potrebi bi morali omogočiti dostop do izvorne kode, vhodnih podatkov in podrobnosti o konstrukciji, na primer v primeru preiskav nesreč in škode, ki jih povzročijo pametni roboti, pa tudi za zagotovitev njihovega nadaljnjega delovanja, dostopnosti, zanesljivosti, varnosti in zaščite.

Listina o robotiki

Komisija bi morala pri predlogih pravnih aktov o robotiki upoštevati načela, ki so vsebovana v naslednji Listini o robotiki.

LISTINA O ROBOTIKI

Predlagani kodeks etičnega ravnanja v robotiki bo temelj za opredelitev etičnih načel, njihov nadzor in skladnost z njimi od faze načrtovanja in razvoja.

Okvir, pripravljen ob upoštevanju vseevropskega raziskovalnega in razvojnega projekta, posvečenega robotiki in umetni inteligenci, bi moral biti zasnovan tako, da omogoča razmišljanje in posamične prilagoditve za vsak primer posebej, da bi se tako ugotovilo, ali je neko vedenje v danih okoliščinah ustrezno ali neustrezno, in da bi se odločitve sprejemale na podlagi predhodno določene hierarhije vrednot.

Kodeks ne bi odpravil potrebe po obravnavanju vseh pomembnih pravnih izzivov na tem področju, ampak bi morala biti njegova vloga dopolnilna. S kodeksom se bo predvsem pospešila etična kategorizacija robotike, povečala se bodo prizadevanja za odgovorne inovacije na tem področju in obravnavali se bodo pomisleki javnosti.

Poseben poudarek bi bilo treba nameniti raziskovalnim in razvojnim fazam na ustrezni tehnološki poti (postopek načrtovanja, etična presoja, revizijski nadzori itd.). Kodeks bi moral obravnavati skladnost delovanja raziskovalcev, strokovnjakov, uporabnikov in načrtovalcev z etičnimi standardi, uvesti pa bi moral postopek, ki bi vzpostavil načine za reševanje ustreznih etičnih dvomov in omogočil, da bi ti sistemi delovali na etično odgovoren način.

KODEKS ETIČNEGA RAVNANJA ZA INŽENIRJE ROBOTIKE

PREAMBULA

S kodeksom ravnanja se vse raziskovalce in načrtovalce poziva, naj ravnajo odgovorno in v celoti upoštevajo potrebo po spoštovanju dostojanstva, zasebnosti in varnosti ljudi.

S kodeksom se poziva k tesnemu sodelovanju med vsemi panogami, da bi zagotovili varno, etično in učinkovito izvajanje raziskav v robotiki v Evropski uniji.

Kodeks ravnanja velja za vse raziskovalne in razvojne dejavnosti v robotiki.

Kodeks ravnanja je prostovoljen ter obsega sklop splošnih načel in smernic za ukrepe, ki naj bi jih sprejeli vsi deležniki.

Organe za financiranje raziskav v robotiki, raziskovalne organizacije, raziskovalce in odbore za etiko se spodbuja, naj v čim zgodnejših fazah proučijo prihodnje posledice tehnologij ali objektov, ki jih raziskujejo, ter naj razvijejo kulturo odgovornosti zaradi izzivov in priložnosti, ki bi se lahko pojavili v prihodnosti.

Javni in zasebni organi, pristojni za financiranje raziskav v robotiki, bi morali zahtevati izvedbo in predložitev ocene tveganja ob vsaki vložitvi predloga za financiranje raziskav v robotiki. Tak kodeks bi moral kot odgovorne povzročitelje obravnavati ljudi, ne robote.

Raziskovalci v robotiki bi se morali zavezati k spoštovanju najvišjih etičnih vrednot in najboljšemu poklicnemu ravnanju ter spoštovati naslednja načela:

dobronamernost – roboti morajo delovati v korist ljudi;

neškodovanje – doktrina „predvsem ne škoduj“, po kateri roboti ne smejo škodovati človeku;

avtonomija – sposobnost sprejetja obveščene, neprisiljene odločitve o pogojih interakcije z roboti;

pravičnost – poštena porazdelitev koristi, povezanih z robotiko, ter cenovna dostopnost zlasti robotov za domačo nego in zdravstveno oskrbo.

Temeljne pravice

Pri raziskovalnih dejavnostih v robotiki bi bilo treba spoštovati temeljne pravice, načrtovanje, izvajanje, razširjanje in uporaba robotov pa bi morali biti v interesu dobrega počutja in samoodločanja posameznika in celotne družbe. Vedno je treba spoštovati človekovo dostojanstvo in avtonomijo, tako v fizičnem kot psihološkem smislu.

Previdnostni ukrepi

Raziskovalne dejavnosti v robotiki bi bilo treba izvajati v skladu s previdnostnim načelom, tj. s predvidevanjem morebitnih varnostnih vplivov, ki bi jih lahko prinesli njihovi rezultati, in s sprejetjem ustreznih previdnostnih ukrepov, sorazmernih z varstvom, ki hkrati spodbujajo napredek v korist družbe in okolja.

Vključenost

Inženirji robotike zagotavljajo preglednost in spoštovanje zakonite pravice dostopa do informacij za vse deležnike. Vključenost omogoča, da vsi deležniki, ki so vključeni v raziskovalne dejavnosti v robotiki ali jih te dejavnosti zadevajo, sodelujejo v postopkih odločanja.

Odgovornost

Inženirji robotike bi morali ostati odgovorni za družbene in okoljske vplive ter vplive na zdravje ljudi, ki bi jih robotika lahko imela na sedanje in prihodnje generacije.

Varnost

Načrtovalci robotov bi morali upoštevati in spoštovati dobro telesno počutje, varnost, zdravje in pravice ljudi. Inženirji robotike morajo ohranjati dobro počutje ljudi ob hkratnem spoštovanju človekovih pravic ter morajo nemudoma razkriti dejavnike, ki bi lahko ogrozili splošno javnost ali okolje.

Povratnost

Povratnost je kot nujni pogoj za možnost nadzora temeljni koncept pri programiranju robotov, da se ti vedejo varno in zanesljivo. Model povratnosti robotu pove, katera dejanja so povratna in, če so, kako jih je mogoče povrniti. Sposobnost razveljavitve zadnjega dejanja ali zaporedja dejanj uporabnikom omogoča, da prekličejo neželena dejanja in se vrnejo v „dobro“ fazo svojega dela.

Zasebnost

Pravico do zasebnosti je treba vedno spoštovati. Inženirji robotike bi morali zagotoviti, da se zasebne informacije varujejo in uporabljajo le na ustrezen način. Poleg tega bi morali zagotoviti, da posameznikov ni mogoče osebno prepoznati, razen v izjemnih okoliščinah in še takrat le na podlagi jasne in nedvoumne informirane privolitve. Za informirano privolitev človeka bi bilo treba zaprositi in jo pridobiti pred vsako interakcijo med človekom in strojem. Inženirji robotike so odgovorni za razvoj in spoštovanje postopkov za veljavno privolitev, zaupnost, anonimnost, pošteno obravnavanje in dolžno pravno postopanje. Načrtovalci bodo izpolnili vsako zahtevo po uničenju kakršnih koli povezanih podatkov in njihovi odstranitvi iz podatkovnega niza.

Povečanje koristi in zmanjšanje škode

Raziskovalci bi si morali prizadevati, da s svojim delom zagotavljajo čim večje koristi v vseh fazah, od zasnove do razširjanja. Izogibati se morajo povzročanju škode udeležencem raziskav, preiskovancem, udeležencem ali objektom poskusa, kliničnega preizkušanja ali študije. Kadar se kot neizogiben in sestavni element raziskav pojavijo tveganja, je treba razviti zanesljiva pravila za oceno in upravljanje tveganja ter delovati v skladu z njimi. Praviloma tveganje za škodo ne bi smelo biti večje, kot se lahko pojavi v običajnem življenju, tj. ljudje ne bi smeli biti izpostavljeni tveganjem, ki so večja od takšnih, ki so jim izpostavljeni v svojem običajnem načinu življenja, ali ki so takšnim tveganjem dodana. Delovanje robotskega sistema bi moral vedno temeljiti na celoviti oceni tveganja, ki bi morala izhajati iz načel previdnosti in sorazmernosti.

KODEKS ZA ODBORE ZA RAZISKOVALNO ETIKO

Načela

Neodvisnost

Postopek etične presoje bi moral biti neodvisen od raziskave same. S tem načelom se poudarja potreba po preprečevanju nasprotja interesov med raziskovalci in tistimi, ki presojajo pravila etike, ter med izvajalci presoje in upravljalnimi strukturami organizacije.

Pristojnost

Postopek etične presoje bi morali izvajati osebe z ustreznim strokovnim znanjem in izkušnjami, pri čemer je treba skrbno upoštevati različna članstva in usposabljanje odborov za raziskovalno etiko na področju etike.

Preglednost in odgovornost

Postopek presoje bi moralo potekati odgovorno in tako, da omogoča nadzor. Odbori za raziskovalno etiko se morajo zavedati svoje odgovornosti in biti ustrezno umeščeni v organizacijske strukture, ki omogočajo, da ti odbori delujejo pregledno ter da se pri postopkih spoštujejo in preverjajo standardi.

Vloga odbora za raziskovalno etiko

Odbor za raziskovalno etiko je praviloma odgovoren za presojanje vseh raziskav, ki vključujejo ljudi in jih izvajajo posamezniki, ki so zaposleni pri zadevni ustanovi ali jih ta zaposluje; pri tem zagotavlja, da je etična presoja neodvisna, ustrezna in pravočasna; varuje dostojanstvo, pravice in dobro počutje udeležencev raziskave; preveri varnost raziskovalca oz. raziskovalcev; preuči legitimne interese drugih deležnikov; izvaja informirane presoje znanstvene vrednosti predlogov; poda informirana priporočila za raziskovalca, če za predlog ugotovi, da je v nekaterih vidikih pomanjkljiv.

Sestava odbora za raziskovalno etiko

Odbor za raziskovalno etiko bi moral biti praviloma mutidisciplinaren in vključevati moške in ženske; biti bi moral sestavljen iz članov z obsežnimi izkušnjami in strokovnim znanjem na področju robotskih raziskav. Mehanizem imenovanja bi moral biti tak, da je odbor ustrezno uravnoteženo sestavljen iz članov, ki imajo znanstveno strokovno znanje, ozadje s področja filozofije, prava ali etike, obenem pa vključujejo laična mnenja, ter da vključuje vsaj enega člana s specialističnim znanjem etike, uporabnike specialističnih zdravstvenih, izobraževalnih ali socialnih storitev, kadar so te glavni predmet raziskovalnih dejavnosti, in posameznike s posebnim metodološkim strokovnim znanjem v zvezi z raziskavo, ki jo presojajo; sestavljen mora biti tako, da se prepreči nasprotje interesov.

Spremljanje

Vse raziskovalne organizacije bi morale uvesti ustrezne postopke za spremljanje izvajanja raziskav, ki jih je odobril odbor za raziskovalno etiko, dokler te niso končane, ter zagotoviti stalne preglede, kadar se v skladu z načrtom raziskave sčasoma predvidijo spremembe, ki bi jih bilo treba obravnavati. Spremljanje bi moralo biti sorazmerno z vrsto in stopnjo tveganja, povezanega z raziskavo. Kadar odbor za raziskovalno etiko meni, da poročilo o spremljanju odpira pomembna vprašanja o etičnem izvajanju študije, bi moral zahtevati popolno in podrobno poročilo o raziskavi, da se izvede celovita etična presoja. Kadar se ugotovi, da je izvajanje študije neetično, bi bilo treba razmisliti o umiku dovoljenja zanjo, raziskave pa začasno prekiniti ali ustaviti.

DOVOLJENJE ZA NAČRTOVALCE

–  Pred postopkom načrtovanja, razvoja in izvedbe takih tehnologij, med njim in po njem bi bilo treba spoštovati evropske vrednote dostojanstva, avtonomije in samoodločanja, svobode in pravičnosti, vključno s potrebo po tem, da se (ranljivim) uporabnikom ne škoduje ter se jih ne poškoduje, zavaja ali izkorišča.

–  Pri vseh vidikih delovanja robota bi bilo treba vključiti načela zanesljivega sistemskega načrtovanja, tako za načrtovanje strojne kot programske opreme in za vsako obdelavo podatkov na platformi ali zunaj nje za varnostne namene.

–  Vključiti bi bilo treba značilnosti vgrajene zasebnosti za zagotovitev, da se zasebne informacije varujejo in uporabljajo le na ustrezen način.

–  Vključiti bi bilo treba očitne mehanizme za zavrnitev (stikala za izklop v sili), ki bi morali biti v skladu z razumnimi cilji načrtovanja.

–  Zagotoviti bi bilo treba, da robot deluje na način, ki je skladen z lokalnimi, nacionalnimi in mednarodnimi etičnimi in pravnimi načeli.

–  Zagotoviti bi bilo treba, da je mogoče korake robotovega odločanja rekonstruirati in izslediti.

–  Zagotoviti bi bilo treba, da se pri programiranju robotskih sistemov zahtevata največja mogoča preglednost in predvidljivost robotovega vedenja.

–  Analizirati bi bilo treba predvidljivost sistema človek-robot, in sicer tako da se preučijo negotovosti pri razlagi in dejanjih ter morebitne robotske ali človeške napake.

–  V fazi načrtovanja robota bi bilo treba razviti orodja za sledenje. Ta orodja bodo strokovnjakom, upravljavcem in uporabnikom olajšala pripisovanje odgovornosti in razlago za vedenje robota, pa čeprav omejeno, na različnih ravneh.

–  Oblikovati bi bilo treba pravila načrtovanja in vrednotenja ter skupaj z morebitnimi uporabniki in deležniki ovrednotiti koristi in tveganja robotike, tudi v kognitivnem, psihološkem in okoljskem smislu.

–  Zagotoviti bi bilo treba, da je mogoče robote v interakciji z ljudmi prepoznati kot robote.

–  Zagotoviti bi bilo treba varnost in varovati zdravje tistih, ki imajo interakcijo in so v stiku z roboti, saj morajo biti roboti kot izdelki načrtovani na podlagi postopkov, ki zagotavljajo njihovo varnost. Inženir robotike mora varovati dobro počutje ljudi, pri čemer mora spoštovati človekove pravice, ter ne sme razviti robota brez zagotavljanja varnosti, učinkovitosti in povratnosti delovanja sistema.

–  Pred preizkušanjem robota v resničnem okolju ali vključitvijo ljudi v postopke njegovega načrtovanja in razvoja bi bilo treba pridobiti pozitivno mnenje odbora za raziskovalno etiko.

DOVOLJENJE ZA UPORABNIKE

–  Robota je dovoljeno uporabljati, ne da bi tvegali povzročitev fizične ali psihološke škode ali skrbeli, da bi do nje prišlo.

–  Morali bi imeti pravico, da od robota pričakujete, da bo izvajal vse naloge, za katere je bil izrecno načrtovan.

–  Zavedati bi se bilo treba, da ima lahko vsak robot omejene sposobnosti dojemanja, kognitivnega zaznavanja in aktiviranja.

–  Spoštovati bi bilo treba človeško ranljivost, tako fizično kot psihološko, in čustvene potrebe ljudi.

–  Upoštevati bi bilo treba pravice posameznikov do zasebnosti, vključno z izklopom zaslonov med izvajanjem intimnih postopkov.

–  Osebnih podatkov ni dovoljeno zbirati, uporabljati ali razkrivati brez izrecnega soglasja osebe, na katero se nanašajo.

–  Robota ni dovoljeno uporabljati na način, ki bi bil v nasprotju z etičnimi ali pravnimi načeli in standardi.

–  Nobenega robota ni dovoljeno spremeniti tako, da bi lahko deloval kot orožje.

(1) Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (UL L 210, 7.8.1985, str. 29). (2) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1). (3) (1) Robot človeka ne sme poškodovati oziroma mu škodovati s svojim nedelovanjem. (2) Robot mora ubogati ukaze ljudi, razen če so v nasprotju s prvim zakonom. (3) Robot mora zaščititi sebe, razen če je to v nasprotju s prvima zakonoma (glej Neubogljivi Speedy, I. Asimov, 1943) ter (0) Robot ne sme škodovati človeštvu oziroma mu škodovati s svojim nedelovanjem. (4) Glej Schumanovo deklaracijo (1950): „Evropa ne bo nastala naenkrat ali v skladu z enotnim načrtom. Gradila se bo s pomočjo konkretnih dosežkov, ki bodo najprej oblikovali dejansko solidarnost.“ (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0390. (6) Uredba (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 o skupnih predpisih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Evropske agencije za varnost v letalstvu in razveljavitvi Direktive Sveta 91/670/EGS, Uredbe (ES) št. 1592/2002 in Direktive 2004/36/ES (UL L 79, 19.3.2008, str. 1). (7) Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) (UL L 199, 31.7.2007, str. 40). (8) Uredba Sveta (ES) št. 428/2009 z dne 5. maja 2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo (UL L 134, 29.5.2009, str. 1).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 o evropski pobudi za računalništvo v oblaku (2016/2145(INI))

P8_TA(2017)0052 A8-0006/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. aprila 2016 z naslovom Evropska pobuda za računalništvo v oblaku – vzpostavljanje konkurenčnega podatkovnega gospodarstva znanja v Evropi (COM(2016)0178) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu (SWD(2016)0106),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. maja 2015 z naslovom Strategija za enotni digitalni trg za Evropo (COM(2015)0192) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu (SWD(2015)0100),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2014 z naslovom Uspešnemu podatkovno vodenemu gospodarstvu naproti (COM(2014)0442),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. oktobra 2012 z naslovom Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva (COM(2012)0582),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. septembra 2012 z naslovom Sprostitev potenciala računalništva v oblaku v Evropi (COM(2012)0529),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. februarja 2012 z naslovom Visoko zmogljivo računalništvo: položaj Evrope v globalni tekmi (COM(2012)0045),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 27. maja 2016 o prehodu na sistem odprte znanosti,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 29. maja 2015 o odprtih, podatkovno intenzivnih in omrežnih raziskavah kot gonilni sili za hitrejše in širše inovacije,

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 5. maja 2010 o novi digitalni agendi za Evropo: 2015.eu(1),

–  ob upoštevanju Sklepa (EU) 2015/2240 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o uvedbi programa za interoperabilnostne rešitve in skupne okvire za evropske javne uprave, podjetja in državljane (program ISA2) kot sredstvo za posodobitev javnega sektorja(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2013/37/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o spremembi Direktive 2003/98/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja(3) (direktiva o informacijah javnega sektorja),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2016 o sporočilu Komisije „Uspešnemu podatkovno vodenemu gospodarstvu naproti“(4),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 19. januarja 2016 z naslovom „Aktu za enotni digitalni trg naproti“(5),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2014 o ponovni industrializaciji Evrope za spodbujanje konkurenčnosti in trajnosti(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. decembra 2013 o sprostitvi potenciala računalništva v oblaku v Evropi(7),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. januarja 2013 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o sprostitvi potenciala računalništva v oblaku v Evropi (TEN/494),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z naslovom „Evropska pobuda za računalništvo v oblaku – razvoj konkurenčnega gospodarstva v Evropi, ki temelji na podatkih in znanju“ (2016 TEN/592 EESC-2016),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z naslovom „Evropska pobuda za računalništvo v oblaku in prednostne naloge na področju standardizacije IKT za enotni digitalni trg“ (SEDEC-VI-012),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. junija 2016 z naslovom „Novi program znanj in spretnosti za Evropo – z roko v roki za večji človeški kapital, zaposljivost in konkurenčnost“ (COM(2016)0381),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (splošna uredba o varstvu podatkov)(8),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji(9) (direktiva o varnosti omrežij in informacij);

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 14. septembra 2016 za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (COM(2016)0590),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. maja 2016 z naslovom „Spletne platforme in enotni digitalni trg: priložnosti in izzivi za Evropo“ (COM(2016)0288),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. decembra 2015 z naslovom „Na poti k sodobnemu, bolj evropskemu okviru za avtorske pravice“ (COM(2015)0626),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. aprila 2016 z naslovom „Prednostne naloge na področju standardizacije IKT za enotni digitalni trg“ (COM(2016)0176),

–  ob upoštevanju poročila „Open Innovation, Open Science, Open to the World - a vision for Europe“ (Odprte inovacije, odprta znanost, odprta svetu – vizija za Evropo), ki ga je maja 2016 objavil generalni direktorat Evropske komisije za raziskave in inovacije;

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0006/2017),

A.  ker trenutno razpoložljive zmogljivosti v EU ne zadostujejo in se zato podatki, ki jih proizvedeta raziskovanje in industrija v EU, pogosto obdelajo drugod, zato se morajo evropski raziskovalci in inovatorji seliti zunaj EU, kjer je večja podatkovna in računalniška zmogljivost bolj neposredno dostopna;

B.  ker pomanjkanje jasne strukture spodbud za izmenjavo podatkov, pomanjkljiva interoperabilnost znanstvenih podatkovnih sistemov in razdrobljenost znanstvenih podatkovnih infrastruktur, tako čezmejno kot med disciplinami, preprečujejo, da bi v celoti izkoristili potencial podatkovno vodene znanosti;

C.  ker EU zaradi pomanjkanja naložb v vzpostavitev celovitega sistema visoko zmogljivega računalništva zaostaja pri njegovem razvoju, medtem ko države, kot so ZDA, Kitajska, Japonska in Rusija veliko vlagajo v tovrstne sisteme in jih vključujejo v nacionalne programe kot strateško prednostno nalogo, da bi jih razvile;

D.  ker je polni potencial računalništva v oblaku za Evropo mogoče doseči le, ko se bodo lahko podatki prosto pretakali po Uniji z jasnimi pravili in ko bodo imel mednarodni pretok podatkov vse večjo vlogo v evropskem in svetovnem gospodarstvu;

E.  ker zmožnost analize in izkoriščanja velepodatkov spreminja metode znanstvenega raziskovanja;

F.  ker se v sporočilu Komisije z naslovom „Evropska pobuda za računalništvo v oblaku – razvoj konkurenčnega gospodarstva v Evropi“ priznava, da je potencial odprte znanosti in računalništva v oblaku za preobrazbo del evropskega digitalnega gospodarstva;

G.  ker se politike dostopa za povezovanje v mreže, hrambo podatkov in računalništvo med državami članicami razlikujejo, kar onemogoča združljivost ter upočasnjuje kroženje znanja;

H.  ker so lahko splošna uredba o varstvu podatkov, direktiva o varnosti omrežij in informacij ter strategija za enotni digitalni trg osnova za konkurenčno in cvetoče evropsko digitalno gospodarstvo, odprto za vse tržne udeležence, ki spoštujejo pravila;

I.  ker so podatki surovina digitalnega gospodarstva in ker je njihova uporaba bistvena za digitalizacijo evropske znanosti in industrije ter za razvoj novih tehnologij in ustvarjanje novih delovnih mest;

J.  ker nedavno sprejeta splošna uredba o varstvu podatkov vsebuje močna varovala za varstvo osebnih podatkov in je treba zagotoviti harmoniziran pristop k njenemu izvajanju;

K.  ker je bilo v strategiji Evropske komisije za enotni digitalni trg iz leta 2015 obljubljeno, da bodo odpravljene omejitve za prost pretok podatkov in neutemeljene omejitve glede lokacije podatkov za hrambo ali obdelavo;

L.  ker mora Komisija nujno vložiti trdne predloge za odpravo omejitev za prost pretok podatkov, če naj bi s tem ustvarili karseda dober enotni digitalni trg;

M.  ker pri uvajanju in razvoju storitev v oblaku nastajajo izzivi zaradi, saj v Evropi ni dovolj visokohitrostne infrastrukture in omrežij;

N.  ker bo cilj pospeševanja in podpore za izvajanje in dolgoročno trajnost raziskovalne in podatkovne infrastrukture, vključno z najsodobnejšimi visoko zmogljivimi računalniškimi centri in drugimi mrežami raziskovalne infrastrukture, s tesnejšim sodelovanjem in izmenjavo rezultatov pomagal pri odzivanju na velike izzive v znanosti, industriji in družbi;

O.  ker količina podatkov narašča kot še nikoli doslej in bo do leta 2020 dosegla 16 bilijonov gigabajtov podatkov, kar pomeni, da se bodo podatki množili z letno stopnjo rasti 236 %;

P.  ker je uspešnost podatkovno vodenega gospodarstva odvisna od širšega ekosistema informacijsko-komunikacijske tehnologije, vključno z internetom stvari za pridobivanje virov, visokohitrostnimi širokopasovnimi omrežji za prenos in računalništvom v oblaku za obdelavo podatkov, pa tudi od usposobljenih znanstvenikov in delavcev;

Q.  ker so sodelovanje med evropskimi znanstveniki, uporaba in izmenjava podatkov, vedno v skladu z organi za varstvo podatkov, ter uporaba novih tehnoloških rešitev, vključno z računalništvom v oblaku in digitalizacijo evropske znanosti, ključnega pomena za razvoj enotnega digitalnega trga; ker bo evropski oblak za odprto znanost dobro vplival na znanstveni razvoj v Evropi; in ker ga je treba razvijati in uporabljati ob ustreznem upoštevanju temeljnih pravic iz Listine EU o temeljnih pravicah;

Splošno

1.  pozdravlja evropski oblak za odprto znanost kot model za uporabo oblaka v zasebnem in javnem sektorju; pozdravlja načrt Komisije, da čim prej razširi bazo uporabnikov na industrijo in vlade;

2.  pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom „Evropska pobuda za računalništvo v oblaku – razvoj konkurenčnega gospodarstva v Evropi, ki temelji na podatkih in znanju“ in meni, da je to prvi korak pri postavljanju ustreznih temeljev za odprte in konkurenčne evropske ukrepe na področju računalništva v oblaku in visoko zmogljivega računalništva;

3.  izraža zadovoljstvo, da je Komisija v okviru izvajanja strategije za enotni digitalni trg in svežnja za digitalizacijo evropske industrije objavila evropsko pobudo za računalništvo v oblaku, s čimer spodbuja rast evropskega digitalnega gospodarstva, prispeva h konkurenčnosti evropskih podjetij in storitev ter krepi položaj na svetovnem trgu; poziva Komisijo, naj z jasno opredeljenimi ukrepi zagotovi, da bo ta pobuda ustrezala svojemu namenu, da bo usmerjena navzven, ustrezna tudi v prihodnosti in da ne bo ustvarjala nesorazmernih ali neutemeljenih ovir;

4.  poudarja, da mora Evropska unija postati središče globalnih raziskav ter da je treba ustvariti kritično maso in grozde odličnosti; poudarja, da je treba v Evropi zagotoviti ustrezne zmogljivosti glede virov in privlačno okolje, da bi pritegnili vodilne raziskave v svetovnem merilu; poleg tega poudarja, da je nadvse pomembno, da je Evropa odprta za mednarodne raziskovalce in s tem privablja mednarodne naložbe, če naj postane najkonkurenčnejše na znanju temelječe gospodarstvo na svetu;

5.  želi poudariti, da je treba pospešiti delo na področju standardizacije računalništva v oblaku; poudarja, da bodo boljši standardi in interoperabilnost omogočili komunikacijo med različnimi sistemi, ki temeljijo na računalništvu v oblaku, ter pri proizvodih in storitvah v oblaku preprečili vezanost na ponudnika; poziva Komisijo, naj pri oblikovanju odprtih standardov za to področje tesno sodeluje s komercialnimi ponudniki storitev v oblaku;

6.  poudarja, da dodana vrednost te evropske pobude temelji na izmenjavi odprtih podatkov ter razvoju zaupanja vrednega odprtega okolja, ki bo skupnosti omogočil hrambo, izmenjavo in ponovno uporabo znanstvenih podatkov in rezultatov;

7.  želi poudariti, da je zelo pomembno ozaveščati o koristih računalništva v oblaku, saj je v Evropi povpraševanje po storitvah v oblaku še vedno premajhno; poudarja, da bo računalništvo v oblaku zaradi svoje stroškovne učinkovitosti in nadgradljivosti spodbudilo gospodarsko rast; ponavlja, da so mala in srednja podjetja najpomembnejše gibalo za ustvarjanje delovnih mest in rasti; poudarja, da lahko računalništvo v oblaku tem podjetjem še posebej koristi, saj pogosto nimajo dovolj sredstev, da bi vlagala v lastne obsežne informacijske sisteme;

8.  pozdravlja pristop odprte znanosti in vlogo, ki jo ta ima pri grajenju evropskega gospodarstva, temelječega na znanju, ter nadaljnjemu spodbujanju kakovosti raziskav in razvoja v Evropski uniji; poudarja, da industrija, zlasti mala in srednja podjetja, dragocenih zbranih raziskovalnih podatkov trenutno ne uporablja optimalno, in sicer ker ni prostega čezmejnega toka podatkov in dostopa do enotnih platform ali portalov, ter ugotavlja, da namerava Komisija samodejno odpreti dostop do vseh znanstvenih podatkov, pridobljenih s programom Obzorje 2020;

9.  poudarja, da bi morala evropski oblak za odprto znanost spremljati celovita strategija za kibernetsko varnost, saj znanstvena skupnost potrebuje zanesljivo podatkovno infrastrukturo, ki jo bo lahko uporabljala, ne da bi pri raziskovalnem delu prihajalo do izgube ali okvare podatkov ali vdorov; poziva Komisijo, naj upošteva vprašanja kibernetske varnosti že v prvi fazi vseh svojih pobud na področju informacijske tehnologije;

10.  odločno poziva Komisijo, naj bo zgled in na podlagi načel najdljivosti, dostopnosti, interoperabilnosti in ponovne uporabe omogoči privzeti dostop do podatkov raziskav (in njihovih rezultatov), financiranih z evropskimi programi, kot so Obzorje 2020, Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI) ter evropski strukturni in investicijski skladi;

11.  je zaskrbljen zaradi vrzeli v financiranju evropske pobude za računalništvo v oblaku, ki znaša 4,7 milijarde EUR; poziva Komisijo, naj za evropski oblak za odprto znanost in evropsko podatkovno infrastrukturo poišče ustrezne mehanizme financiranja; nadalje jo poziva, naj v okviru programa Obzorje 2020 in svojega predloga za deveti okvirni program zagotovi dovolj sredstev za to področje politike;

12.  predlaga Komisiji, naj zagotovi, da bo evropski oblak za odprto znanost koristil vsem regijam v Evropi, in razmisli o tem, da bi z uporabo sredstev za regionalni razvoj pobudo še razširili;

13.  poudarja, da se trenutno le 12 % sredstev, dodeljenih iz Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), nameni za ukrepe na digitalnem področju; poziva Komisijo, naj oblikuje usmerjene ukrepe, s katerimi bi lahko pristno okrepili sodelovanje vseh skladov EU, zlasti EFSI, v projektih enotnega digitalnega trga, vključno s pobudami za souporabo podatkov, digitalno dostopnost, infrastrukturo in digitalno povezljivost v Uniji, ter naj dodeli več sredstev za spodbujanje evropskih raziskav, razvoja in inovacij, med drugim na področju tehnologij za izboljšanje zasebnosti ter odprtokodne varnosti; meni, da bi bilo treba to pobudo razvijati v sinergiji z drugimi programi Obzorja 2020, vključno z zasebnim računalništvom v oblaku in storitvami e-uprave;

14.  meni, da bi moral biti zasebni sektor že od začetka vključen v evropski oblak za odprto znanost, na primer s programjem kot storitvijo; poudarja, da naj bi vrzel v financiranju evropske pobude za računalništvo v oblaku v višini 4,7 milijarde EUR pomagala premostiti evropska podjetja; ugotavlja, da ni verjetno, da bi podjetja vlagala v program, če od njega ne bi imela tudi koristi;

15.  poudarja, da je vrhunska visoko zmogljiva računalniška infrastruktura bistvenega pomena za konkurenčnost EU; poziva Komisijo, naj do leta 2022 zagotovi, da bodo v Evropi dostopni operativni računalniki na ravni eksa;

16.  poziva Komisijo, naj spodbuja sodelovanje evropskih malih in srednjih podjetij ter gospodarskih panog pri proizvodnji strojne in programske opreme za evropsko podatkovno infrastrukturo, s čimer bi okrepili evropsko gospodarstvo, trajnostno rast in ustvarjanje delovnih mest;

17.  poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami in drugimi financerji raziskav pripravi in izvaja načrt za upravljanje in financiranje ter zagotovi, da bodo pobudi dodeljena ustrezna sredstva, omogoči pa naj tudi usklajevanje nacionalnih prizadevanj ter prepreči nepotrebno podvajanje in stroške;

18.  podpira stališče, da sta interoperabilnost in prenosljivost podatkov bistveni za reševanje velikih družbenih izzivov, ki zahtevajo učinkovito izmenjavo podatkov in multidisciplinarni pristop s sodelovanjem več akterjev; ugotavlja, da je akcijski načrt, ki je predviden v sporočilu Komisije o evropski pobudi za računalništvo v oblaku (COM(2016)0178), nujen za zmanjšanje razdrobljenosti in zagotovitev uporabe raziskovalnih podatkov v skladu z načeli najdljivosti, dostopnosti, interoperabilnosti in ponovne uporabe;

19.  poziva Komisijo, naj na podlagi načel popolne preglednosti in razkritja informacij pripravi akcijski načrt, v katerem naj jasno navede delovne sklope in roke ter določi rezultate, ki jih je treba doseči, vire financiranja in deležnike v celotnem procesu;

20.  podpira evropski oblak za odprto znanost kot del evropske pobude za računalništvo v oblaku, ki bo ustvarila virtualno okolje, v katerem bodo lahko znanstveniki in strokovnjaki iz vseh regij, tako čezmejno kot med disciplinami, hranili, si izmenjevali, obdelovali, analizirali in ponovno uporabljali raziskovalne podatke, tudi podatke iz javno financiranih raziskav, in bo s tem odpravila razdrobljenost enotnega trga; poziva Komisijo, naj zavzame celovit pristop do odprte znanosti, ki bo vključeval skupnost odprte znanosti in neodvisne strokovnjake, da se zagotovi več jasnosti glede opredelitev, uporabljenih v sporočilu, predvsem pa naj jasno razlikuje med evropsko pobudo za računalništvo v oblaku in evropskim oblakom za odprto znanost ter ustrezno posodobi zakonodajo, da bi omogočili ponovno uporabo rezultatov raziskav;

21.  meni, da evropska pobuda za računalništvo v oblaku zagotavlja naložbe v znanstveni in raziskovalni sektor, da bi ustvarili spodbude in orodja za čim obsežnejšo izmenjavo in uporabo podatkov, pri čemer je treba v Evropi zgraditi močno infrastrukturo v oblaku in podatkovno infrastrukturo;

22.  poudarja, da so mala in srednja podjetja v osrčju gospodarstva EU in da si je treba bolj prizadevati za svetovno konkurenčnost malih, srednjih in zagonskih podjetij ter ustvariti najboljše možno okolje z visokokakovostnimi podatki, podatkovno analitiko, varnimi storitvami in pričakovano stroškovno učinkovitostjo, kar bo omogočilo uporabo novih obetajočih tehnoloških dosežkov;

23.  poziva Komisijo, naj položi gospodarsko vzdržne temelje za evropsko računalništvo v oblaku in sprejme jasne ukrepe za spodbujanje malih in srednjih podjetij pri zagotavljanju konkurenčnih rešitev za obdelavo in hrambo podatkov na lokacijah v državah članicah;

24.  želi spomniti na pozitivne rezultate, ki so jih dosegle že obstoječe vseevropske strukture, in odprte podatke, ki so na voljo v nacionalnih zmogljivostih za hrambo podatkov; potrjuje, da so na enotnem trgu še vedno številne ovire, ki preprečujejo celovito izvajanje te pobude; poziva Komisijo in države članice, naj preučijo potencial že razpoložljivih podatkov in pri vseh državah članicah zagotovijo dosledno strategijo za odprte podatke in možnosti za njihovo ponovno uporabo; ugotavlja, da morajo Komisija in države članice preučiti, ali bodo potrebne dodatne naložbe v čezmejno fizično infrastrukturo s posebnim poudarkom na povezovanju visoko zmogljivega računalništva, visokohitrostnih širokopasovnih omrežij ter hrambe velepodatkov, da bi vzpostavili uspešno podatkovno vodeno gospodarstvo; poziva Komisijo, naj v zvezi s to tematiko analizira globalna partnerstva na pobudo industrije in druga mednarodna partnerstva;

25.  opozarja, da je treba med malimi in srednjimi podjetji še bolj spodbujati uporabo storitev v oblaku; poudarja, da je treba ponudnikom storitev v oblaku zagotoviti dodatno usklajeno podporo pri udeležbi v digitalnem svetu, širjenju zaupanja med uporabniki in ozaveščanju o koristih sprejemanja računalništva v oblaku;

26.  poudarja, da je dostop podjetij in državljanov do širokopasovnega interneta nujen za konkurenčno podatkovno gospodarstvo znanja v EU; glede tega meni, da bi moral biti razvoj oblaka povezan s pobudami, ki povečujejo dostop podjetij in državljanov do širokopasovnega interneta, zlasti na podeželju;

27.  ugotavlja, da so ukrepi digitalnega izobraževanja za vse generacije, tudi pridobivanje računalniških spretnosti, nujni za razvoj računalništva v oblaku, saj bi z njimi ugotovili in odpravili pomanjkljivo tehnično znanje in znanje na področju učinkovitosti ter dosegli digitalne cilje; pozdravlja predlog, ki ga je Komisija predstavila v okviru svojega nedavno sprejetega novega programa znanj in spretnosti za Evropo in poudarja, da je treba zanj zagotoviti ustrezna finančna sredstva;

28.  verjame, da zagonska podjetja za storitve računalništva v oblaku ustvarjajo nišne rešitve za hitrejše, enostavnejše, zanesljivejše, prožnejše in varnejše računalništvo v oblaku;

29.  poudarja, da bi bilo treba visoko zmogljivo računalništvo, ki je pomembno za razvoj računalništva v oblaku, obravnavati kot sestavni del evropske podatkovne infrastrukture v vsem ekosistemu in vsesplošno ozaveščati o njegovih koristih;

30.  poudarja, da bi bilo treba spodbujati sodelovanje akademskih krogov, raziskovalnih središč, univerz in drugih deležnikov, da bi vzdrževali in podpirali integrirano znanstveno podatkovno infrastrukturo in visoko zmogljivo računalništvo;

31.  poudarja, da mora evropski oblak za odprto znanost ob sedanjih in prihodnjih storitvah, ki jih ponujajo zasebni sektor in države zunaj EU, zagotavljati pobude in storitve, s katerimi bi pretrgali ustaljene navade in zanašanje na obstoječo raziskovalno prakso;

32.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo poudarek na evropski rasti, usmerjeni v prihodnost, če želimo v Evropi zgraditi konkurenčno panogo oblaka; poudarja, da je pomembno poskrbeti za povečevanje tržnega povpraševanja po rešitvah v oblaku in spodbujati sprejemanje računalništva v oblaku v vertikalnih panogah, kot so finance, obdavčevanje in socialna varnost, proizvodnja, bančništvo, zdravstvo, mediji, zabava in kmetijstvo;

33.  meni, da je splošna uredba o varstvu podatkov ustrezen okvir za varstvo osebnih podatkov; ugotavlja pa, da bi njeno razdrobljeno izvajanje v državah članicah raziskovalcem otežilo delo in širjenje njihovih izsledkov, kar bi spodkopalo prizadevanja za vzpostavitev sodelovanja med raziskovalci, ki ga omogoča računalništvo v oblaku; zato poziva k pravilnemu izvajanju in izvrševanju uredbe;

34.  poudarja, da bi bilo treba rešitve v okviru evropske pobude za računalništvo v oblaku razvijati ob spoštovanju temeljnih pravic, zapisanih v Listini EU o temeljnih pravicah, zlasti pravice do varstva podatkov, zasebnosti, svobode in varnosti;

35.  želi opomniti, da je podatkovno gospodarstvo še vedno v zelo zgodni fazi razvoja, poslovni modeli se še razvijajo, obstoječi pa se že rušijo in spreminjajo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo zakonodaja na tem področju skladna s tehnološko nevtralnim inovacijskim načelom in v Evropi ne bo postavljala resnih preprek inovacijam, digitalizaciji industrije in razvoju nove tehnologije, kot sta internet stvari in umetna inteligenca;

36.  poziva Komisijo, naj sodeluje z državami članicami in vsemi deležniki pri oblikovanju potrebnih izvedbenih ukrepov, s katerimi bi v čim večji meri izkoristili priložnosti, ki jih odpira evropska pobuda za računalništvo v oblaku; meni, da odprte inovacije in odprta znanost v inovacijskem procesu zajamejo veliko več akterjev – od raziskovalcev do podjetnikov, uporabnikov, vlad in civilne družbe;

Oblak za odprto znanost

37.  ugotavlja, da so ključni deležniki premalo zastopani v razpravah in obsežnih pilotnih projektih; meni, da se je treba izogibati upravnim bremenom, ob tem pa je treba za uspešno izmenjavo informacij aktivno vključevati javne in zasebne deležnike ter civilno družbo na lokalni, regionalni, državni in evropski ravni; poudarja, da bi morala evropska pobuda za računalništvo v oblaku izpolniti potrebe znanstvene skupnosti in ji koristiti, poleg tega pa tudi industriji, vključno z malimi, srednjimi in zagonskimi podjetji ter javno upravo in potrošniki;

38.  poudarja, da je treba pri razvoju evropskega oblaka za odprto znanost ustrezno upoštevati temeljne pravice iz Listine EU o temeljnih pravicah, zlasti pravice do varstva podatkov, zasebnosti, svobode in varnosti, ter da je treba spoštovati načeli vgrajene in privzete zasebnosti in načela sorazmernosti, nujnosti, zmanjšanja količine podatkov in omejitve namena; priznava, da lahko uporaba dodatnih zaščitnih ukrepov, kot so psevdonimizacija, anonimizacija ali kriptografija, vključno s šifriranjem, zmanjša tveganja in okrepi varstvo posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ko se osebni podatki uporabljajo v aplikacijah za velepodatke ali v računalništvu v oblaku; opominja, da je anonimizacija nepovraten postopek, in poziva Komisijo, naj pripravi smernice za anonimizacijo podatkov; ponavlja, da je za občutljive podatke v skladu z veljavno zakonodajo potrebno posebno varstvo; poudarja, da so za zaupanje potrošnikov v evropsko pobudo za računalništvo v oblaku potrebna zgoraj omenjena načela, skupaj visokimi standardi kakovosti, zanesljivosti in zaupnosti;

39.  poudarja, da bi morala pobuda za oblak za odprto znanost privesti do zaupanja vrednega oblaka za vse: znanstvenike, podjetja in javne storitve;

40.  ugotavlja, da je treba spodbujati odprto, zaupanja vredno platformo za sodelovanje na področju upravljanja, analize, izmenjave, ponovne uporabe in ohranjanja raziskovalnih podatkov, v okviru katere bo mogoče razvijati inovativne storitve in jih zagotavljati v skladu s opredeljenimi pogoji;

41.  poziva Komisijo in države članice, naj preučijo ustrezne okvire upravljanja in financiranja, pri tem pa v zadostni meri upoštevajo obstoječe pobude in njihovo trajnost ter zmožnost za spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev v vsej Evropi; poudarja, da bi morale države članice razmisliti, da bi svoje programe financiranja povezale s programi za financiranje EU;

42.  poziva Komisijo, naj analizira ves nabor finančnih virov za vzpostavitev evropskega oblaka za odprto znanost in naj okrepi obstoječe instrumente za hitrejši razvoj, zlasti s poudarkom na dobri praksi;

43.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vse znanstvene raziskave in podatki, pridobljeni s programom Obzorje 2020 privzeto odprti, in poziva države članice, naj ustrezno prilagodijo svoje nacionalne raziskovalne programe;

44.  razume, da bo evropski oblak za odprto znanost omogočil digitalno znanost z vključevanjem informacijskih tehnologij kot storitve v javni raziskovalni sektor v EU; poziva k „federalnemu modelu“ oblaka za znanost, ki bo združeval javne raziskovalne organizacije, deležnike, mala in srednja podjetja, zagonska podjetja in e-infrastrukturo ter komercialne dobavitelje, da bi vzpostavili skupno platformo, ki bo evropskim raziskovalnim skupnostim nudila celo vrsto storitev;

45.  poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z deležniki pripravijo načrt, s katerim bi čim prej določili jasen časovni okvir in nabor instrumentov za izvajanje evropskega oblaka za odprto znanost;

46.  poziva Komisijo, naj skrbno oceni potrebe evropskih javnih raziskovalcev, da bi opredelila morebitne vrzeli pri zagotavljanju infrastrukture oblaka v Evropi; Komisija bi morala v primerih, ko ugotovi vrzeli, pozvati ponudnike evropske infrastrukture oblaka, naj omogočijo vpogled v svoje razvojne načrte, da bi ocenila, ali zasebne naložbe zadostujejo za odpravo teh vrzeli ali pa je za to potrebno dodatno javno financiranje;

47.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vse znanstvene raziskave in vsi podatki, pridobljeni s programom Obzorje 2020, na voljo evropskim podjetjem in javnosti; zagovarja spremembo strukture spodbud za izmenjavo podatkov v akademskem svetu, industriji in javnih službah ter za boljše upravljanje podatkov in usposabljanje ter izboljšanje tehničnih znanj in spretnosti ter pismenosti;

48.  pozdravlja, da je pobuda za računalništvo v oblaku usmerjena v izgradnjo hitrih širokopasovnih omrežij, zmogljivosti za shranjevanje velikih količin podatkov, visoko zmogljivih računalniških sistemov in evropskega velepodatkovnega ekosistema;

49.  poudarja, da bi moral postati oblak za odprto znanost z razvojem omrežja 5G in pravili Evropskega zakonika o elektronskih komunikacijah postati privlačnejši zaradi hitrega interneta in nove, vrhunske infrastrukture;

50.  odobrava prizadevanja Komisije, da bi bila Unija zmožna obvladovati velike količine podatkov, da bi to infrastrukturo upravljale službe, ki bi v realnem času uporabljale podatke senzorjev ali aplikacij, ki bi povezovali podatke iz različnih virov; ugotavlja, da je namen evropske pobude za računalništvo v oblaku zagotoviti bolj usklajeno delo pri razvoju infrastrukture;

51.  podpira nadaljnji razvoj mreže GEANT, da bi postala najnaprednejša mednarodna mreža in ohranila vodilno vlogo EU pri raziskavah;

52.  poziva Komisijo in države članice, naj se usklajujejo z deležniki, da bi zmanjšali razdrobljenost digitalne infrastrukture, in sicer tako, da določijo časovni načrt ukrepov in trdno strukturo upravljanja, ki bo zajemala vlagatelje, naročnike in uporabnike, ter poudarja, da je treba spodbujati načela odprte znanosti pri upravljanju in izmenjavi podatkov, ne da bi pri tem ovirali inovacije ali kršili načela zasebnosti in intelektualne lastnine v digitalni dobi;

53.  poudarja, da je evropsko pobudo za računalništvo v oblaku pomembno graditi na instrumentu za povezovanje Evrope, predvsem na elektronskih osebnih izkaznicah in elektronskih podpisih, da bi okrepili zaupanje uporabnikov v varne, interoperabilne in brezhibne elektronske komunikacije po vsej Uniji;

54.  poziva Komisijo, naj nameni več sredstev za spodbujanje evropskih raziskav, razvoja, inovacij in usposabljanja na področju računalništva v oblaku, ob tem pa poudari potrebo po infrastrukturi in procesih, ki bodo zagotavljali odprtost podatkov in zasebnost uporabnikov;

55.  vztraja, da bi morali standardi omogočiti enostavno in popolno prenosljivost ter visoko stopnjo interoperabilnosti med storitvami v oblaku;

56.  je trdno prepričan, da bi se morala pobuda oblaka za odprto znanost opreti na odprte standarde, da bi zagotovili interoperabilnost in nemoteno komunikacijo ter preprečili vezanost na ponudnika;

57.  poudarja, da je uporaba odprtih standardov ter brezplačne odprtokodne programske opreme še posebej pomembna za zagotavljanje potrebne preglednosti glede tega, kako so v resnici zaščiteni osebni in drugi občutljivi podatki;

58.  ugotavlja, da se evropsko gospodarstvo vse bolj zanaša na zmogljivosti superračunalnikov za iskanje inovativnih rešitev, zmanjševanje stroškov in skrajšanje časa za dajanje proizvodov in storitev na trg; podpira prizadevanja Komisije za vzpostavitev sistema superračunalnikov na ravni eksa, ki bo temeljil na evropski tehnologiji strojne opreme;

59.  meni, da Evropa potrebuje celovito okolje visoko zmogljivega računalništva, da bi pridobila vrhunske superračunalnike, si zagotovila oskrbo visoko zmogljivih računalniških sistemov in nudila ustrezne storitve industriji ter malim in srednjim podjetjem za simulacije, vizualizacije in izdelavo prototipov; meni, da je izredno pomembno, da EU do leta 2022 postane ena od vodilnih svetovnih sil na področju superračunalništva;

60.  meni, da so evropska tehnološka platforma in pogodbena javno-zasebna partnerstva na področju visoko zmogljivega računalništva bistvena za opredelitev evropskih raziskovalnih prednostnih nalog pri razvoju evropske tehnologije na vseh področjih oskrbovalne verige za rešitve visoko zmogljivega računalništva;

61.  pozdravlja predlog Komisije, da v skladu s Kvantnim manifestom sproži vodilno pobudo na področju kvantne tehnologije z zneskom 1 milijarde evrov;

62.  opozarja Komisijo, da je panoga storitev v oblaku v izgradnjo vrhunske infrastrukture v Evropi vložila že več milijard evrov; poudarja, da je evropskim znanstvenikom in raziskovalcem že na voljo infrastruktura oblaka, ki jim z dostopom do širokega nabora storitev omogoča hitro izvajanje poskusov in inovacij, pri čemer plačajo samo za tisto, kar uporabijo, in se hitro skrajša čas za doseganje znanstvenih rezultatov; ugotavlja, da nujne podpore EU za raziskave in razvoj ne bi smeli nameniti podvajanju že obstoječih virov, temveč spodbujanju napredka na novih znanstvenih področjih, ki lahko spodbudijo rast in konkurenčnost;

63.  poudarja, da znanstvena skupnost potrebuje zaščiteno, varno in odprtokodno visoko zmogljivo infrastrukturo, da bi spodbudili raziskave in preprečili morebitne vdore, kibernetske napade ali zlorabo osebnih podatkov, zlasti pri zbiranju, hrambi in obdelavi velikih količin podatkov; poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo in spodbujajo razvoj potrebne tehnologije, vključno s kriptografskimi tehnologijami, pri tem pa upoštevajo pristop vgrajene varnosti; podpira prizadevanja Komisije za okrepitev sodelovanja med javnimi organi, evropsko industrijo, vključno z malimi, srednjimi in zagonskimi podjetji, raziskovalci in akademsko stroko na področju velepodatkov in kibernetske varnosti – vse od zgodnjih faz raziskav in inovacij, zato da bi omogočili nastajanje inovativnih in zaupanja vrednih evropskih rešitev in tržnih priložnosti, hkrati pa zagotovili ustrezno raven varnosti;

64.  meni, da bo razvoj jasnih standardov za interoperabilnost v oblaku, prenosljivost podatkov in sporazumov o ravni storitev zagotovil jasnost in preglednost za ponudnike storitev v oblaku in končne potrošnike;

65.  poudarja, da so zanesljivost, varnost in varstvo osebnih podatkov potrebni za zaupanje potrošnikov, kar je osnova za zdravo konkurenčnost;

66.  ugotavlja, da bi morala industrija imeti ključno vlogo pri razvoju splošno sprejetih standardov, primernih za digitalno dobo, ki bodo ponudnikom storitev v oblaku dali zaupanje za nadaljevanje z inovacijami, uporabnikom pa za nadaljnje sprejemanje storitev v oblaku na ravni Unije;

67.  poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo pri spodbujanju medsektorske, medjezikovne in čezmejne interoperabilnosti in standardov za storitve v oblaku ter pri podpiranju zanesljivih, varnih in energetsko učinkovitih storitev v oblaku, ki bodo spoštovale zasebnost, kar je sestavni del skupne strategije, katere cilj je čim bolj izkoristiti priložnosti za razvoj standardov, ki bi lahko postali svetovni standardi;

68.  ugotavlja, da je potreben akcijski načrt za interoperabilnost podatkov, da bi izkoristili velike količine podatkov, ki jih ustvarijo evropski znanstveniki, in izboljšali njihovo ponovno uporabnost v znanosti in industriji; poziva Komisijo, naj sodeluje z najpomembnejšimi deležniki za vzpostavitev učinkovitih sistemov, da bo mogoče podatke hitro najti, da bodo dostopni, interoperabilni in jih bo mogoče ponovno uporabiti, vključno z metapodatki, skupnimi specifikacijami in identifikatorji podatkovnih objektov;

69.  ugotavlja, da Evropa v primerjavi z drugimi svetovnimi regijami ne vlaga dovolj v svoj ekosistem visoko zmogljivega računalništva, kar ni v skladu z njenim gospodarskim potencialom in potencialom znanja;

70.  poziva Komisijo, naj spodbuja interoperabilnost in prepreči vezanost na ponudnika, tako da bi v Evropi spodbujala obstoj več ponudnikov infrastrukture v oblaku in s tem zagotovila izbiro med konkurenčnimi, interoperabilnimi in prenosljivimi infrastrukturnimi storitvami;

71.  poziva k sprejetju ukrepov za ohranitev visokokakovostnega sistema standardizacije, ki bo sposoben pritegniti najboljše tehnološke prispevke; poziva Komisijo, naj sprejme politike, s katerimi bo odpravila pretirane ovire v inovativnih sektorjih, in tako spodbuja naložbe v raziskave in razvoj ter standardizacijo za vso Unijo;

72.  poziva Komisijo, naj kar se da poveča svoja prizadevanja, da bi na digitalnem trgu že od začetka preprečila odvisnost od enega ponudnika, zlasti na novih področjih, kot je evropska pobuda za računalništvo v oblaku;

73.  priznava pomen interoperabilnosti in standardov za spodbujanje konkurenčnosti v sektorju informacijsko-komunikacijske tehnologije; poziva Komisijo, naj opredeli vrzeli v standardih evropskega oblaka za odprto znanost, tudi kar zadeva mala, srednja in zagonska podjetja ter ključne evropske sektorje; podpira razvoj tržno spodbujenih, prostovoljnih, tehnološko nevtralnih, preglednih, globalno primerljivih in tržno ustreznih standardov;

74.  meni, da je program „ISA2“ priložnost za razvoj standardov interoperabilnosti za upravljanje velepodatkov v javni upravi in v njenih odnosih s podjetji in državljani;

75.  priznava, da bi standardi morali ustrezati dokazani potrebi industrije in drugih deležnikov; poudarja, da je za zagotovitev učinkovite uporabe in izmenjave podatkov med panogami, institucijami in nacionalnimi mejami bistvenega pomena, da razvijemo in poenotimo skupne standarde; poziva Komisijo, naj po potrebi opredeli najboljše sheme certificiranja v državah članicah, zato da bi s sodelovanjem ustreznih deležnikov določila vseevropski nabor standardov, ki bi temeljil na povpraševanju, omogočal izmenjavo podatkov in se, kolikor mogoče, opiral na odprte in globalne standarde; poudarja, da morajo ukrepi, sprejeti v zvezi z evropsko pobudo za računalništvo v oblaku, zagotoviti, da bodo ustrezno upoštevane potrebe enotnega trga ter da bo oblak ostal splošno dostopen ter odziven na tehnološki razvoj;

76.  podpira namero Komisije, da bo odpravila ovire, zlasti tehnične in pravne, za prosti pretok podatkov in podatkovnih storitev, pa tudi nesorazmerne zahteve glede lokalizacije podatkov, ter spodbudila interoperabilnost podatkov, in sicer tako, da bo evropsko pobudo za računalništvo v oblaku povezala s pobudo za prost pretok podatkov; meni, da če želimo vzpostaviti digitalno družbo, mora prosti pretok podatkov veljati za peto svoboščino enotnega trga; ugotavlja, da so jasen pravni okvir, zadovoljivo znanje in sredstva za upravljanje velepodatkov ter priznavanje ustreznih poklicnih kvalifikacij temeljni pogoj za sprostitev polnega potenciala računalništva v oblaku; poziva Komisijo, naj sodeluje z deležniki, zlasti industrijo, pri opredeljevanju velepodatkov in priložnosti za usposabljanje v zvezi s programiranjem, tudi v okviru novega programa znanj in spretnosti za Evropo, ter naj oblikuje pobude za deležnike, zlasti mala, srednja in zagonska podjetja, za uporabo, odpiranje in delitev podatkov na enotnem trgu;

77.  pozdravlja predlog Komisije, da bi v skladu s kvantnim manifestom začeli vodilno pobudo na področju kvantne tehnologije v vrednosti 1 milijarde evrov; vendar poudarja, da je bistveno pregledno in odprto posvetovanje z deležniki, da bi pospešili njen razvoj ter javnim in zasebnim uporabnikom ponudili komercialne proizvode;

Izmenjava odprtih podatkov, izmenjava raziskovalnih podatkov

78.  pozdravlja, da bo razvoj evropskega oblaka za odprto znanost raziskovalcem in znanstvenikom zagotovil mesto za hrambo, izmenjavo, uporabo in ponovno uporabo podatkov in da lahko to v Evropi postane temelj za inovacije, ki temeljijo na podatkih; poudarja, da so prednosti izmenjave podatkov splošno priznane;

79.  ugotavlja, da so podatki postali bistveni za odločanje na lokalni, nacionalni in svetovni ravni; ugotavlja, da izmenjava podatkov prinaša pomembne koristi tudi lokalnim in regionalnim organom ter da objavljanje vladnih podatkov krepi demokracijo in prinaša nove poslovne priložnosti;

80.  podpira prizadevanja Komisije, evropskih industrijskih raziskovalcev na področju in akademskega sveta za razvoj javno-zasebnih partnerstev, ki temeljijo na vrednosti velepodatkov, v sinergiji s pogodbenimi javno-zasebnimi partnerstvi na področju visoko zmogljivega računalništva, saj se s tem krepi oblikovanje skupnosti na osnovi podatkov in visoko zmogljivega računalništva ter vzpostavljajo temelji za uspešno podatkovno vodeno gospodarstvo v Evropi; podpira javno-zasebna partnerstva za kibernetsko varnost, ki spodbujajo sodelovanje med javnimi in zasebnimi akterji že v začetnih fazah raziskav in inovacij, da bi bile na voljo inovativne in zaupanja vredne evropske rešitve;

81.  poudarja, da bi morala Evropska komisija čim prej začeti tesno sodelovati z industrijskim partnerji, zlasti malimi, srednjimi in zagonskimi podjetji, ter tako zagotoviti, da bodo zahteve podjetij in industrije v poznejših fazah pobude ustrezno upoštevane in vključene;

82.  spodbuja javne uprave, naj upoštevajo varnost in zanesljivost storitev v oblaku, in sicer z zagotovitvijo jasnega pravnega okvira in nadaljnjimi prizadevanji za vzpostavitev namenskih sistemov certificiranja za računalništvo v oblaku; opozarja, da je treba podjetjem in potrošnikom omogočiti zaupanje v sprejemanje novih tehnologij;

83.  meni, da bi morali biti javni podatki javne uprave privzeto odprti; poziva, da si je treba prizadevati za napredek glede stopnje in hitrosti objavljanja informacij kot odprtih podatkov, pri določanju, kateri ključni sklopi naj bodo na voljo, in spodbujanju ponovne uporabe odprtih podatkov v odprti obliki;

84.  se zaveda, da je osupljiva rast digitalnih tehnologij glavno gonilo za ustvarjanje velikih tokov neobdelanih podatkov v okoljih oblaka, in ugotavlja, da se zaradi teh ogromnih količin tokov neobdelanih podatkov v sistemih velepodatkov povečujeta zapletenost in poraba virov v sistemih rudarjenja podatkov na podlagi računalništva v oblaku; se tudi zaveda, da koncept izmenjave podatkov na podlagi vzorcev omogoča lokalno obdelavo podatkov v bližini virov podatkov in preoblikovanje tokov neobdelanih podatkov v operativne vzorce znanja; poudarja, da imajo ti vzorci znanja imajo dvojno prednost, in sicer razpoložljivost lokalnih vzorcev znanja, ki so takoj operativni in ki so primerni za participativno izmenjavo podatkov v okolju oblaka;

85.  se strinja s sklepi Sveta iz maja 2016 o prehodu na sistem odprte znanosti, zlasti s tem, da bi moralo biti temeljno načelo za optimalno ponovno uporabo raziskovalnih podatkov „odprto, kolikor je mogoče, zaprto, kolikor je to potrebno“;

Besedilno in podatkovno rudarjenje

86.  poudarja, da popolna razpoložljivost javnih podatkov v okviru evropskega oblaka za odprto znanost ne bo zadostovala za odpravo vseh ovir za raziskovanje na podlagi podatkov;

87.  ugotavlja, da je treba pobudo dopolniti s sodobnim okvirom avtorskih pravic, ki bo v evropskem procesu podatkovnih raziskav pomagal odpraviti razdrobljenost in doseči večjo interoperabilnost;

88.  meni, da bi morala pobuda ohraniti ravnotežje med pravicami raziskovalcev, imetniki pravic in drugimi akterji v znanstveni sferi, pri čemer bi se morale popolnoma spoštovati pravice avtorjev in založnikov ter hkrati podpirati inovativne raziskave v Evropi;

89.  meni, da se lahko podatki znotraj oblaka EU za odprto znanost izmenjujejo brez poseganja v avtorske pravice raziskovalcev ali raziskovalnih ustanov, po potrebi tudi z uvedbo modelov za izdajanje licenc; meni, da se je najboljša praksa na tem področju razvila v okviru pilotnega projekta o odprtih raziskovalnih podatkih v okviru programa Obzorje 2020;

90.  meni, da Direktiva o pravnem varstvu baz podatkov 96/9/ES, ki jo je treba prenoviti, omejuje uporabo podatkov, a brez dokaza, da bi to ustvarjalo dodano gospodarsko ali znanstveno vrednost;

Varstvo podatkov, temeljne pravice in varnost podatkov

91.  poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za spodbujanje nadaljnje harmonizacije zakonodaje v državah članicah, da bi preprečili nejasnosti v zvezi s sodno pristojnostjo in razdrobljenost ter zagotovili preglednost na enotnem digitalnem trgu;

92.  meni, da je Evropa vodilna pri varstvu zasebnosti, in se zavzema za visoko raven varstva podatkov po vsem svetu;

93.  poudarja, da je potreben usklajen pristop med organi za varstvo podatkov, snovalci politike in industrijo, da bi v tem prehodnem obdobju pomagali organizacijam z enotno razlago in uporabo obveznosti, z orodji za skladnost ter z ozaveščanjem državljanov in podjetij o najpomembnejših vprašanjih;

94.  poudarja, da je Evropa svetovna uvoznica in izvoznica digitalnih storitev ter da je za konkurenčnost potrebno močno računalništvo v oblaku in podatkovno gospodarstvo; poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo pri prizadevanjih za določitev enotnih in splošno sprejetih standardov za varstvo osebnih podatkov;

95.  meni, da so globalni tokovi podatkov bistvenega pomena za mednarodno trgovino in gospodarsko rast, pobuda Evropske komisije o prostem pretoku podatkov pa bi morala podjetjem, ki poslujejo v Evropi, zlasti v razvijajočem se sektorju računalništva v oblaku, omogočiti, da bodo v svetovni tekmi inovacij na vodilnem položaju; poudarja, da bi si morali v okviru pobude prizadevati tudi za odpravo vseh samovoljnih omejitev glede tega, kje naj podjetja postavijo infrastrukturo ali hranijo podatke, saj te omejitve ovirajo razvoj evropskega gospodarstva;

96.  meni, da veljavna zakonodaja EU o varstvu podatkov, zlasti nedavno sprejeta splošna uredba o varstvu podatkov in direktiva o varstvu podatkov pri preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj (Direktiva (EU) 2016/680)(10), zagotavlja močne zaščitne ukrepe za varstvo osebnih podatkov, vključno s podatki, zbranimi, združenimi in psevdonimiziranimi za namene znanstvenih raziskav, in določa specifične pogoje za njihovo objavo in razkritje, pravico posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, do nasprotovanja nadaljnji obdelavi ter pravila o dostopu za organe pregona v okviru kazenskih preiskav; poziva Komisijo, naj te zaščitne ukrepe upošteva pri razvoju evropskega oblaka za odprto znanost in pri izvajanju pravil o dostopu do podatkov, shranjenih v njem; priznava, da je usklajen pristop k izvajanju splošne uredbe o varstvu podatkov, vključno s smernicami, orodji za skladnost ter kampanjami za ozaveščanje državljanov, raziskovalcev in podjetij, ključnega pomena, zlasti za razvoj evropskega oblaka za odprto znanost in za omogočanje sodelovanja na področju raziskav, tudi z uporabo visoko zmogljivega računalništva;

97.  meni, da prost pretok podatkov koristi digitalnemu gospodarstvu ter razvoju znanosti in raziskovanja; poudarja, da bi morala pobuda Komisije o prostem pretoku podatkov rastočemu evropskemu sektorju računalništva v oblaku omogočiti vodilni položaj v svetovni tekmi inovacij, tudi za namene znanosti in inovacij; želi opomniti, da bi bilo treba pri vsakem prenosu osebnih podatkov v infrastrukturo oblaka ali drugim prejemnikom zunaj Unije spoštovati pravila za prenose, predvidena v splošni uredbi o varstvu podatkov, in da bi morala biti pobuda Komisije o prostem pretoku podatkov skladna s temi določbami; poudarja, da bi moral biti namen pobude tudi zmanjšati omejitve glede krajev, kjer lahko podjetja namestijo infrastrukturo ali hranijo podatke, saj bi to zaviralo razvoj evropskega gospodarstva in znanstvenikom onemogočalo, da bi izkoristili vse prednosti podatkovno vodene znanosti, obenem pa je treba ohraniti omejitve glede skladnosti z zakonodajo o varstvu podatkov, da se v prihodnosti preprečijo morebitne zlorabe v zvezi z evropskim oblakom za odprto znanost;

98.  je trdno prepričan, da bi morala biti Unija vodilna na področju varnosti in zaščite osebnih podatkov, vključno z občutljivimi podatki, in bi se morala zavzemati za visoko raven varstva podatkov in varnosti podatkov po vsem svetu; meni, da bi lahko okvir EU za varstvo podatkov, skupaj z vključujočo strategijo kibernetske varnosti, ki bo zagotovila zanesljive podatkovne infrastrukture, ki so zaščitene pred izgubo podatkov, vdori ali napadi, ustvarjal konkurenčno prednost za evropska podjetja v zvezi z varnostjo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo evropski oblak za odprto znanost ohranil znanstveno neodvisnost in objektivnost raziskav ter varoval delo znanstvene skupnosti v Uniji;

99.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo vprašanja glede temeljnih pravic, zasebnosti, varstva podatkov, pravic intelektualne lastnine in občutljivih podatkov obravnavala ob strogem upoštevanju splošne uredbe o varstvu podatkov in direktive o varstvu podatkov (95/46/ES); poudarja, da postajajo varnostne grožnje za infrastrukturo oblaka vse bolj mednarodne, razpršene in kompleksne ter ogrožajo njeno intenzivno uporabo, za to pa je potrebno evropsko sodelovanje; poziva Komisijo in nacionalne organe držav članic, naj v posvetovanju z Agencijo Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA) sodelujejo pri vzpostavitvi varne in zanesljive digitalne infrastrukture ter dosežejo visoko raven kibernetske varnosti v skladu z direktivo o varnosti omrežij in informacij;

100.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo pobuda ustrezala svojemu namenu in da bo usmerjena navzven, da bo ustrezna tudi v prihodnosti in bo tehnološko nevtralna, ter poudarja, da se morajo Komisija in države članice zgledovati po trgu in sektorju računalništva v oblaku, da bi lahko najbolje zadovoljile sedanje in prihodnje potrebe tega sektorja ter spodbudile inovacije v tehnologijah, ki temeljijo na računalništvu v oblaku;

101.  opozarja na potencial velepodatkov za spodbujanje tehnoloških inovacij in gradnjo na znanju temelječega gospodarstva; želi tudi spomniti, da bo zmanjšanje ovir za širjenje znanja spodbudilo konkurenčnost podjetij, hkrati pa koristilo lokalnim in regionalnim oblastem; poudarja, kako pomembno je olajšati prenosljivost podatkov;

102.  poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri pobudah industrije za določitev standardov, da bo enotni trg zagotovo ostal dostopen tretjim državam in da bi se še naprej odzival na tehnološki razvoj, in naj ne postavljajo ovir za inovacije in konkurenčnost v Evropi; ugotavlja, da je določanje standardov v zvezi z varovanjem podatkov in zasebnosti tesno povezano z vprašanjem sodne pristojnosti in da imajo pri tem ključno vlogo nacionalni organi;

103.  poudarja, da je treba upoštevati obstoječe pobude, da bi se izognili podvajanju, ki bi utegnilo ovirati odprtost, konkurenčnost in rast, ter da morajo biti tržno usmerjeni vseevropski standardi za izmenjavo podatkov skladni z mednarodnimi standardi;

104.  poudarja, da je treba poiskati ravnotežje med upravičenimi pomisleki glede varstva podatkov in potrebo po zagotovitvi še neizkoriščenega prostega pretoka podatkov; poziva, da je treba na trgu odprtih velepodatkov spoštovati veljavna pravila o varstvu podatkov;

105.  podpira predlog, da bi bili odprti raziskovalni podatki privzeto izhodišče za nove projekte v okviru programa Obzorje 2020, saj so podatki iz javno financiranih raziskav javna dobrina, pridobljeni so v javnem interesu in bi morali biti javno dostopni s čim manj omejitvami, pravočasno in na odgovoren način;

106.  ugotavlja, da se evropska pobuda za računalništvo v oblaku osredotoča na potencialno občutljiva sektorja raziskav in razvoja ter na vladne spletne portale; ponavlja, da je kibernetsko varnost za storitve v oblaku najbolje obravnavati v okviru direktive o varnosti omrežij in informacij;

107.  opozarja, da je pomembno omogočati interoperabilnost različne opreme znotraj mreže, in sicer z zagotavljanjem varnosti in spodbujanjem dobavnih verig sestavnih delov, saj je vse to pomembno za trženje tehnologije;

o
o   o

108.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 81 E, 15.3.2011, str. 45. (2) UL L 318, 4.12.2015, str. 1. (3) UL L 175, 27.6.2013, str. 1. (4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0089. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0009. (6) UL C 482, 23.12.2016, str. 89. (7) UL C 468, 15.12.2016, str. 19. (8) UL L 119, 4.5.2016, str. 1. (9) UL L 194, 19.7.2016, str. 1. (10) UL L 119, 4.5.2016, str. 89.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 o vlaganju v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov: ocena poročila v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah (2016/2148(INI))

P8_TA(2017)0053 A8-0385/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (v nadaljnjem besedilu: uredba o skupnih določbah)(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in o posebnih določbah glede cilja „naložbe za rast in delovna mesta“ ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1081/2006(3),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005(4),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo cilju „evropsko teritorialno sodelovanje“ iz Evropskega sklada za regionalni razvoj(5),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1302/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 1082/2006 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), kar zadeva razjasnitev, poenostavitev in izboljšanje ustanavljanja in delovanja takih združenj(6),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo in razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2328/2003, (ES) št. 861/2006, (ES) št. 1198/2006 in (ES) št. 791/2007 in Uredbe (EU) št. 1255/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(7),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/1017 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2015 o Evropskem skladu za strateške naložbe, Evropskem svetovalnem vozlišču za naložbe in Evropskem portalu naložbenih projektov ter o spremembi uredb (EU) št. 1291/2013 in (EU) št. 1316/2013 Evropski sklad za strateške naložbe(8),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Vlaganje v delovna mesta in rast za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov (COM(2015)0639),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2016 o hitrejšem izvajanju kohezijske politike(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2016 o sinergijah za inovacije: evropski strukturni in investicijski skladi, program Obzorje 2020 ter drugi evropski inovacijski skladi in programi EU(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2015 z naslovom Na poti k poenostavljeni in v uspešnost usmerjeni kohezijski politiki za obdobje 2014–2020(11),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. februarja 2016 o vlaganju v delovna mesta in rast za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 25. maja 2016 o sporočilu Komisije o vlaganju v delovna mesta in rast za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov(12),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 9. julija 2015 z naslovom Izid pogajanj o partnerskih sporazumih in operativnih programih(13),

–  ob upoštevanju Šestega poročila o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji (COM(2014)0473),

–  ob upoštevanju študije iz junija 2016, ki jo je pripravil Generalni direktorat za notranjo politiko (sektor B: strukturna in kohezijska politika), z naslovom Maximisation of synergies between European Structural and Investment Funds and other EU instruments to attain the Europe 2020 goals (Povečanje sinergij med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi in drugimi instrumenti EU za doseganje ciljev Evropa 2020),

–  ob upoštevanju študije iz septembra 2016, ki jo je pripravil Generalni direktorat za notranjo politiko (sektor B: strukturna in kohezijska politika), z naslovom Evaluation of the Report under Article 16(3) of the CPR (Ocena poročila v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah),

–  ob upoštevanju raziskave iz septembra 2016, ki jo je pripravil Generalni direktorat za notranjo politiko (sektor B: strukturna in kohezijska politika), z naslovom Financial instruments in the 2014-20 programming period: first experiences of Member States (Finančni instrumenti v programskem obdobju 2014–2020: prve izkušnje držav članic),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za proračun, Odbora za promet in turizem, Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0385/2016),

A.  ker kohezijska politika obsega pomemben del proračuna EU in znaša približno tretjino vseh njenih odhodkov;

B.  ker so evropski strukturni in investicijski skladi (skladi ESI) s proračunom v višini 454 milijard EUR za obdobje 2014–2020 glavno orodje naložbene politike EU in v številnih državah članicah pomemben vir javnih naložb, ki spodbuja ustvarjanje delovnih mest, rast in naložbe v vsej EU, hkrati pa zmanjšuje razlike na regionalni in lokalni ravni in prispeva h gospodarski, socialni in teritorialni koheziji;

C.  ker so partnerski sporazumi osnova za poročilo v skladu s členom 16(3), ki ga je pripravila Komisija;

D.  ker so pogajanja o partnerskih sporazumih in operativnih programih za obdobje 2014–2020 potekala na posodobljen, zelo prilagojen in intenziven način z novim okvirom za uspešnost, predhodne pogojenosti in tematsko osredotočenost, hkrati pa so povzročila resne zamude pri dejanskem začetku izvajanja kohezijske politike, med drugim zaradi pomanjkljive upravne zmogljivosti v nekaterih regijah in državah članicah, postopek imenovanja organov upravljanja pa je vse skupaj še dodatno upočasnil;

E.  ker ni dvoma o tem, da operativnih programov ni bilo mogoče pravočasno sprejeti zaradi poznega sprejetja zakonodajnega okvira konec leta 2013, kar je bilo posledica dolgotrajnih pogajanj in poznega dogovora o večletnem finančnem okviru; ker so se operativni programi posledično začeli izvajati le počasi, to pa je vplivalo na izvajanje politike v praksi;

F.  ker so bile skupne določbe uvedene za vseh pet skladov ESI, tako da se je okrepila njihova medsebojna povezanost;

G.  ker se kohezijska politika v sedanjem obdobju srečuje s številnimi političnimi in gospodarskimi izzivi, ki so se pojavili zaradi finančne krize, ki je v mnogih državah članicah povzročila zmanjšanje javnih naložb, tako da so v več državah članicah skladi ESI in sofinanciranje s strani držav članic ostali glavno orodje za javne naložbe, ter zaradi migracijske krize;

H.  ker je kohezijska politika v programskem obdobju 2014–2020 privzela bolj usmerjen politični pristop, ki temelji na tematski osredotočenosti in podpori prednostnim nalogam in ciljem Unije;

I.  ker so skladi ESI v sedanjem obdobju financiranja bolj usmerjeni v doseganje rezultatov in temeljijo na naložbenem okolju, ki omogoča večjo učinkovitost;

J.  ker morajo biti naložbe v okviru kohezijske politike tesneje usklajene s prednostnimi nalogami strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast ter z evropskim semestrom;

K.  ker je projektna skupina za boljše izvajanje prispevala k zmanjšanju ozkih grl in zaostankov pri dodeljevanju sredstev;

Izmenjava rezultatov, komunikacija in prepoznavnost

1.  ugotavlja, da se Evropa prebija skozi težko obdobje v gospodarskem, socialnem in političnem smislu, zato je bolj kot kadar koli prej potrebna naložbena politika, usmerjena v gospodarsko rast in zaposlovanje, ki je blizu državljanom in primernejša za posebne teritorialne poklice in ki bi morala stremeti k odpravi brezposelnosti in socialne neenakosti v Uniji, s čimer bi se ustvarila evropska dodana vrednost; meni, da mora EU izvajati postopke prilagajanja v skladu z zahtevami, opredeljenimi v členu 9 PDEU, če želi ponovno pridobiti zaupanje državljanov;

2.  ugotavlja, da je bila kohezijska politika v obdobju 2014–2020 korenito preoblikovana, kar zahteva spremembo miselnosti in delovnih metod na vseh ravneh upravljanja, vključno s horizontalnim usklajevanjem in vključevanjem deležnikov ter, kolikor je mogoče, lokalnim razvojem, ki ga vodi skupnost; opozarja, da se nedavne v prihodnost usmerjene in zgledne reforme pogosto ignorirajo, po drugi strani pa je kohezijska politika – namesto kot razvojna in naložbena politika z oprijemljivimi rezultati – še vedno pogosto obravnavana kot tradicionalna politika porabe;

3.  meni, da bi se morala ključna komunikacija o projektih kohezijske politike osredotočiti na evropsko dodano vrednost, solidarnost in prepoznavnost zgodb o uspehu, hkrati pa poudarjati pomen izmenjave primerov dobre prakse in učenja iz projektov, ki ne dosežejo zastavljenih ciljev; vztraja, da bi bilo treba komunikacijo o skladih ESI posodobiti in okrepiti; poudarja, da je treba opredeliti in uporabljati nova orodja za sporočanje rezultatov kohezijske politike; meni, da je treba vlagati v regionalno zbiranje informacij in podatkov kot del stalnih prizadevanj za vzpostavljanje in posodabljanje podatkovnih zbirk, pri čemer je treba upoštevati lokalne in regionalne potrebe, posebnosti in prednostne naloge, po zgledu obstoječe platforme S3, da bi zainteresirani javnosti omogočili učinkovito preverjanje evropske dodane vrednosti projektov;

4.  poudarja, da mora biti za izboljšanje komunikacije o skladih ESI in njihove prepoznavnosti večji poudarek na sodelovanju deležnikov in prejemnikov ter smiselni vključitvi državljanov v oblikovanje in izvajanje kohezijske politike; poleg tega poziva Komisijo, države članice, regije in mesta, naj bolj obveščajo o dosežkih kohezijske politike in pridobljenih izkušnjah ter naj pripravijo usklajen in ciljno usmerjen akcijski načrt;

Tematska osredotočenost

5.  pozdravlja tematsko osredotočenost, saj se je izkazala kot koristno orodje za oblikovanje usmerjene politike in povečanje učinkovitosti za prednostne naloge EU in strategije Evropa 2020, hkrati pa krepi proces pretvarjanja znanja v inovacije, delovna mesta in rast; poziva države članice ter regionalne in lokalne organe, naj sprejmejo jasne odločitve o prednostnih naložbah in projekte izbirajo na podlagi prednostnih nalog, določenih za sklade ESI, ter naj uporabijo poenostavljene in učinkovite postopke izvajanja

6.  ugotavlja, da bi moralo biti iz analize tematske osredotočenosti razvidno, kako strateške izbire držav članic in porazdelitev sredstev med tematske cilje ustrezajo posebnim potrebam posameznih območij; obžaluje, da je ta vidik v poročilu Komisije v skladu s členom 16 manj razviden;

7.  boljše sporočanje rezultatov in koristi kohezijske politike je pomembno tudi zaradi povrnitve zaupanja v evropski projekt;

8.  vztraja, da bi morala biti kohezijska politika še naprej tematsko osredotočena, hkrati pa dopuščati toliko prožnosti, kolikor je potrebno za upoštevanje posebnih potreb posameznih regij, zlasti posebnih potreb manj razvitih regij, kakor je določeno v uredbah; poziva, da je treba sklade ESI še naprej vlagati v regije v prehodu, da ne bi ogrozili vsega, kar je bilo doseženo z že porabljenimi sredstvi in delom;

9.  zlasti poudarja, da bi bilo treba upoštevati razmere v urbanih ali podeželskih regijah, v tako imenovanih „regijah v zaostanku“, prehodnih regijah in regijah s trajnimi naravnimi ali geografskimi omejitvami ter sprejeti ustrezne in specifične podporne politike za razvoj teh območij, ki brez kohezijske politike morda ne bi zmogli dohajati razvitejših regij; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z občinami in mestnimi območji, ki veljajo za evropska središča rasti, izvaja in krepi strategije za izvajanje agende za mesta; v zvezi s tem opozarja, da je treba državam članicam in regijam zagotoviti dovolj prožnosti za podporo novim političnim izzivom, kot so izzivi v zvezi s priseljevanjem (ob upoštevanju prvotnih in še vedno relevantnih ciljev kohezijske politike in posebnih potreb regij), pa tudi digitalni razsežnosti kohezijske politike v širšem smislu (vključno z vprašanji IKT in širokopasovnega dostopa, ki so povezana z dokončanjem enotnega digitalnega trga); opozarja na strategijo za energetsko unijo, strategijo za krožno gospodarstvo ter zaveze EU v okviru pariškega podnebnega sporazuma, saj imajo skladi ESI pomembno vlogo pri izvajanju;

10.  meni, da bi bilo treba več pozornosti nameniti podregionalnim območjem, na katerih se kopičijo izzivi in kjer pogosto vlada revščina, z ločenimi skupnostmi in prikrajšanimi soseskami, v katerih so prekomerno zastopane marginalizirane skupine, kot so Romi;

11.  podpira postopen premik od poudarka na velikih projektih, povezanih z infrastrukturo, k spodbujanju gospodarstva, temelječega na znanju, inovacij in socialne vključenosti ter h krepitvi zmogljivosti in vloge deležnikov, vključno s predstavniki civilne družbe, v kohezijski politiki, ob upoštevanju posebnosti manj razvitih regij, ki še vedno potrebujejo podporo na področju razvoja infrastrukture in za katera rešitve, ki temeljijo na trgu, niso vedno dosegljive, ter ob upoštevanju potrebe po prožnosti, ki bi državam članicam omogočala, da naložbe usmerjajo v skladu s svojimi prednostnimi nalogami, določenimi v partnerskih sporazumih, da bi spodbudile svoj gospodarski, socialni in teritorialni razvoj;

12.  meni, da bi bilo treba sklade ESI, vključno zlasti s programi evropskega teritorialnega sodelovanja, uporabiti za ustvarjanje in podpiranje kakovostnih delovnih mest in sistemov kakovostnega vseživljenjskega učenja ter poklicnega usposabljanja in preusposabljanja, vključno s šolsko infrastrukturo, ki delavcem omogočajo, da se pod dobrimi pogoji prilagodijo spreminjajočim se razmeram v svetu dela, ter za spodbujanje trajnostne rasti, konkurenčnosti in razvoja ter skupne blaginje, katerih cilj je vzpostaviti socialno pravično, trajnostno in vključujočo Evropo, s poudarkom na najmanj razvitih področjih in sektorjih s strukturnimi težavami in podporo za najbolj ranljive in izpostavljene skupine v družbi, zlasti mlade (družno s programi, kot je Erasmus+) in ljudi z najmanj znanji in spretnostmi ter kvalifikacijami, s čimer bi spodbudili večje zaposlovanje in preprečili zgodnje opuščanje šolanja; opozarja, da je Evropski socialni sklad instrument, ki podpira izvajanje politik v javnem interesu;

13.  izraža zaskrbljenost, ker stopnja brezposelnosti, zlasti brezposelnosti mladih in žensk ter brezposelnosti na podeželju, v številnih državah članicah kljub vsem prizadevanjem ostaja zelo visoka, ter poudarja, da mora kohezijska politika ponuditi odgovore tudi v zvezi s tem; priporoča Komisiji, naj več pozornosti nameni učinku kohezijske politike na spodbujanje zaposlovanja in zmanjšanje brezposelnosti; v zvezi s tem ugotavlja, da je pobuda za zaposlovanje mladih vključena v 34 programov Evropskega socialnega sklada v 20 upravičenih državah članicah, s čimer bodo lahko brezposelni mladi imeli korist od te pobude pri iskanju svojih znanj in spretnosti ter kvalifikacij; kljub temu je zaskrbljen zaradi zamude pri začetku izvajanja pobude za zaposlovanje mladih in zaradi načina izvajanja jamstva za mlade v nekaterih regijah; spodbuja države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja, da bi hitro in uspešno dosegli znatne in otipljive učinke naložb, zlasti glede sredstev, ki so na voljo v obliki predplačil, in pravilnega izvajanja pobude za zaposlovanje mladih, ter zagotovili dostojne delovne pogoje za mlade delavce; zlasti poziva, naj se pri uporabi skladov ESI za potrebe usposabljanja upoštevajo dejanske potrebe podjetništva, da se bodo odprle nove zaposlitvene možnosti in doseglo dolgotrajno zaposlovanje; meni, da bi morala biti glavna področja, na katera bi se morala osredotočati kohezijska politika, boj proti brezposelnosti mladih, socialno vključevanje in demografski izzivi, s katerimi se Evropa danes sooča, in tisti, s katerimi se bo soočala v srednjeročni prihodnosti; poziva k nadaljevanju pobude za zaposlovanje mladih po letu 2016 na podlagi poglobljene analize, ki bo omogočila sprejetje potrebnih korektivnih ukrepov za njeno večjo uspešnost, da bi nadaljevali boj proti brezposelnosti mladih;

14.  izraža resno zaskrbljenost, ker Komisija pri jamstvu za mlade, ki bo za obdobje 2014–2020 iz Evropskega socialnega sklada in posebne pobude za zaposlovanje mladih prejel sredstva v višini 12,7 milijarde EUR, zaradi česar se ga že obravnava kot gonilno silo v okviru prizadevanj za večje zaposlovanje mladih, ni opravila analize stroškov in učinkovitosti, ki je standardni postopek za vse večje pobude Komisije. zato ni ustreznih informacij o tem, koliko utegnejo znašati skupni stroški izvajanja jamstva v EU, in kot je poudarilo Evropsko računsko sodišče, obstaja tveganje, da skupni znesek financiranja morda ne bo zadostoval;

15.  poudarja pomen komunikacij, zlasti digitalnih, na podlagi katerih lahko informacije o možnosti glede pomoči pri iskanju usposabljanja, pripravništva ali dela, ki se sofinancira iz skladov EU, dosežejo čim večje število mladih; poziva k večji komunikaciji z namenom spodbujanja portalov, kot sta DROP’PIN in EURES, in povečanja možnosti mladih za mobilnost na notranjem trgu, ki velja za največji neizkoriščeni potencial v boju proti brezposelnosti v EU;

16.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo države članice pri izvajanju projektov s podporo skladov ESI spoštovale Konvencijo o pravicah invalidov, vključno s ciljem glede prehoda z bivanja invalidov v institucijah na bivanje v skupnostih;

17.  opozarja, da je dokončanje osrednjega omrežja TEN-T prednostna naloga evropske prometne politike, skladi ESI pa so zelo pomembno orodje za dokončanje tega projekta; poudarja, da je treba izkoristiti potencial skladov ESI za združitev potenciala osrednjega in celotnega omrežja TEN-T z regionalno in lokalno prometno infrastrukturo; priznava pomen kohezijskega sklada za izboljšanje infrastrukture in povezanosti v Evropi ter poudarja, da ga je treba ohraniti tudi v novem finančnem okviru za obdobje po letu 2020;

18.  poudarja, da bi morala biti večmodalnost prevoza ključni dejavnik pri ocenjevanju infrastrukturnih projektov, ki jih financirajo skladi ESI, vendar ne bi smela biti edino merilo za ocenjevanje predlaganih projektov, zlasti v primeru držav članic z velikimi potrebami po naložbah na področju prometne infrastrukture;

19.  poudarja, da je treba ohranjati tradicionalne poklice, vključno s tradicijo obrti in s tem povezanimi znanji in spretnostmi, ter oblikovati strategije za spodbujanje podjetništva v tradicionalnih poklicih, s čimer bi ohranili kulturno identiteto v teh sektorjih; opozarja, kako pomembno je podpirati poklicno usposabljanje, povezano z delom, in mobilnost mladih obrtnikov in žensk;

Predhodne pogojenosti

20.  poudarja, da je učinkovito spremljanje predhodnih pogojenosti potrebno za evidentiranje prizadevanj in dosežkov; meni, da so predhodne pogojenosti, zlasti pogojenost v zvezi z raziskovalnimi in inovacijskimi strategijami za pametno specializacijo (RIS3), dokazale svojo uporabnost, in predlaga njihovo nadaljnje izboljšanje; opozarja, da bi bilo treba več pozornosti nameniti krepitvi mikro, malih in srednjih podjetij;

21.  opozarja, da pomemben delež predhodnih pogojenosti še ni izpolnjen; zato poziva k preučitvi sedanjih razmer in sprejetju ciljnih ukrepov, da se to spremeni, ne da bi pri tem ogrozili optimalno porabo sredstev ali zmanjšali učinkovitost kohezijske politike;

Oblikovanje proračuna na podlagi uspešnosti

22.  poudarja, da so bili na podlagi regulativnega okvira za obdobje 2014–2020 in partnerskih sporazumov oblikovani kohezijski programi, ki imajo velik poudarek na doseganju rezultatov, in da ta pristop lahko služi kot zgled tudi za druge izdatke iz proračuna EU; pozdravlja uvedbo skupnih kazalnikov, s pomočjo katerih bo mogoče meriti in primerjati rezultate; meni, da je treba nadaljevati delo na kazalnikih, da bi izboljšali podatke o porabi sredstev iz skladov ESI in da bi se optimiziral izbor projektov;

23.  poudarja, da je uvedba tematske osredotočenosti pomembna inovacija, na podlagi katere so naložbe usmerjene v posebne cilje in prednostne naloge, ki ustrezajo kazalnikom uspešnosti in ciljem, posebej dogovorjenim za vsa področja;

24.  opozarja, da je bila za vsako državo članico uvedena rezerva za uspešnost v višini 6 % sredstev, dodeljenih skladom ESI; opozarja, da se rezerva na podlagi nacionalnih poročil iz leta 2017 in pregleda uspešnosti leta 2019 dodeli le tistim programom in prednostnim nalogam, ki so dosegli svoje mejnike; poziva k prožnosti pri uvajanju novih obveznosti iz rezerve za uspešnost, ko programi v prihodnjih letih dosežejo svoje cilje in mejnike; prosi Komisijo, naj oceni, ali rezerva za uspešnost dejansko prinaša dodano vrednost, ali pa je privedla do še več birokracije;

Evropski semester

25.  je seznanjen z dejstvom, da sta se državam članicam glede naložb na področju kohezijske politike pri načrtovanju programov več kot dve tretjini priporočil za posamezne države, sprejetih leta 2014, zdeli relevantni, in pozdravlja, da so to upoštevale pri pripravi prednostnih nalog programov; ugotavlja, da bo zaradi priporočil za posamezne države v bližnji prihodnosti morda treba spremeniti programe skladov ESI, da bi se zagotovila podpora za strukturne reforme v državah članicah; poudarja, da so priporočila za posamezne države in nacionalni reformni programi (NRP) jasna povezava med skladi ESI in procesi evropskega semestra;

26.  poudarja pomen vzpostavitve uravnotežene povezave med kohezijsko politiko in evropskim semestrom, saj si oba prizadevata za doseganje istih ciljev iz strategije Evropa 2020, ne glede na doseganje ciljev socialne, ekonomske in teritorialne kohezije za zmanjšanje razlik, kakor so določeni v pogodbah; meni, da bi morali ponovno premisliti o smiselnosti zamrznitve sredstev sklada EFSI v primeru odstopanja od ciljev evropskega semestra, ker bi bilo to – kar zadeva spodbujanje rasti in ustvarjanje delovnih mest – lahko kontraproduktivno;

Sinergije in finančni instrumenti

27.  ugotavlja, da regulativni okvir za sklade ESI za obdobje 2014–2020 podpira finančne instrumente; hkrati pa poudarja, da je uporaba nepovratnih sredstev še vedno potrebna; opaža poudarek na postopnem premiku od nepovratnih sredstev k posojilom in jamstvom; poudarja, da se je ta trend z naložbenim načrtom za Evropo in z novoustanovljenim Evropskim skladom za strateške naložbe še okrepil; ugotavlja tudi, da je uporaba pristopa financiranja iz več skladov očitno še vedno težavna; poudarja, da je zaradi zapletenosti teh instrumentov zelo pomembna pomoč lokalnih in regionalnih institucij pri usposabljanju uradnikov, odgovornih za njihovo upravljanje; poudarja, da bi lahko finančni instrumenti ponudili rešitve za učinkovito uporabo proračuna EU, s čimer bi skupaj z nepovratnimi sredstvi prispevali k naložbam, s katerimi se spodbuja gospodarska rast in ustvarjajo trajna delovna mesta;

28.  opozarja, da se z Evropskim skladom za strateške naložbe (EFSI) uresničuje ločen cilj ter da se ta sklad kljub precejšnjim pomanjkljivostim, kot je pomanjkanje dodatnosti, predstavlja kot uspeh, kar zadeva hitro izvajanje in rezultate v obliki obstoječih operacij; zato poziva Komisijo, naj predstavi konkretne podatke o učinku sklada EFSI v smislu rasti in zaposlovanja ter naj po tem ovrednotenju pripravi seznam pridobljenih izkušenj, ki bi izboljšale uspešnost uporabe skladov ESI v novem programskem obdobju po letu 2021; poleg mnenja Evropskega računskega sodišča št. 2/2016(14) zahteva analizo prispevka sklada EFSI k ciljem skladov ESI inventuro dosežkov sklada EFSI glede na njegove prednostne naloge;

29.  vendar ugotavlja, da ni dovolj podatkov o učinkih in rezultatih finančnih instrumentov ter da so ti slabo povezani s splošnimi cilji in prednostnimi nalogami EU;

30.  ugotavlja, da poročilo Komisije v skladu s členom 16 ne vsebuje veliko informacij o usklajevanju in sinergijah med različnimi programi in z instrumenti z drugih področij politike ter da zlasti ne predstavlja vedno zanesljivih podatkov o pričakovanih rezultatih programov Evropskega socialnega sklada in pobude za zaposlovanje; poudarja, da se je s skupno uredbo za pet skladov ESI povečala sinergija med temi skladi, tudi v drugem stebru skupne kmetijske politike; je prepričan, da bi bilo treba povečati sinergijo z drugimi politikami in instrumenti, vključno z EFSI in drugimi finančnimi instrumenti, da bi se čim bolj povečal učinek naložb; poudarja, da pravila o državni pomoči veljajo za sklade ESI, ne pa tudi za EFSI in program Obzorje 2020, zaradi česar je težko povečati stopnjo sinergije med skladi, programi in instrumenti; poudarja, da bi bilo treba pravila o državni pomoči dodatno preučiti, jih razjasniti, poenostaviti in ustrezno prilagoditi ter tako zagotoviti potrebno komplementarnost in sinergijo med skladom EFSI, finančnimi instrumenti in skladi ESI; poziva Komisijo, naj organom upravljanja zagotovi celovite smernice o združevanju sklada EFSI z instrumenti deljenega in neposrednega upravljanja, vključno s skladi ESI, instrumentom za povezovanje Evrope in pobudo Obzorje 2020;

31.  se zavzema za nadaljevanje uravnotežene uporabe finančnih instrumentov, kjer imajo dodano vrednost in ne posegajo v običajno podporo iz kohezijske politike poudarja pa, da bi bilo treba to storiti šele potem, ko se natančno oceni njihov prispevek k ciljem kohezijske politike; poudarja, da je treba ohraniti raznolikost finančnih virov za vse regije, pri čemer nepovratna sredstva v nekaterih sektorjih ostajajo najprimernejši instrument za doseganje ciljev glede rasti in zaposlovanja; poziva Komisijo, naj pripravi spodbude za zagotovitev, da bodo organi upravljanja v celoti obveščeni o možnostih uporabe finančnih instrumentov in o njihovem obsegu, ter naj analizira stroške upravljanja nepovratnih sredstev in vračljive pomoči, ki se izvajajo v skupnih in centralno upravljanih programih; poudarja, da so za učinkovitejše izvajanje finančnih instrumentov nadvse pomembna jasna, trdna in osredotočena pravila o finančnih instrumentih, ki omogočajo poenostavitev postopka priprave in izvajanja za upravljavce in prejemnike skladov; opozarja na prihajajočo samoiniciativno poročilo svojega Odbora za regionalni razvoj o ustrezni kombinaciji financiranja evropskih regij: uravnoteženje finančnih instrumentov in nepovratnih sredstev v kohezijski politiki EU (2016/2302(INI));

Poenostavitev

32.  ugotavlja, da je eden od glavnih ciljev v programskem obdobju 2014–2020 nadaljnja poenostavitev za upravičence skladov ESI in priznava, da je poenostavitev eden najpomembnejših dejavnikov za boljši dostop do financiranja;

33.  pozdravlja dejstvo, da sedanji posodobljeni regulativni okvir skladov ESI zagotavlja nove možnosti za poenostavitev v smislu skupnih pravil za upravičenost, enostavnejšega obračunavanja stroškov in e-upravljanja; vseeno obžaluje, da sporočilo Komisije v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah ne vključuje posebnih informacij o uporabi možnosti poenostavljenega obračunavanja stroškov; poudarja, da si je treba bolj prizadevati za razvoj polnega potenciala poenostavljenega zaračunavanja stroškov v smislu zmanjševanja upravnih obremenitev; ugotavlja, da je kljub temu še vedno potrebnih precej ukrepov poenostavitve za upravičence in organe upravljanja s poudarkom na javnih razpisih, upravljanju projektov in revizijah med operacijami in po njih;

34.  poziva Komisijo, naj zagotovi stalno ocenjevanje upravnega bremena, vključno zlasti z elementi, kot so porabljeni čas, stroški in dokumentacija pri financiranju EU v obliki nepovratnih sredstev in finančnih instrumentov na podlagi dokazov o rezultatih iz obdobja 2007–2013 in začetka novega obdobja od leta 2014 naprej;

35.  priporoča, naj si v prihodnjem programskem obdobju, ki se bo začelo leta 2021, vse ravni upravljanja prizadevajo za sistem enotne revizije ter za odpravo podvajanja nadzora med različnimi institucionalnimi ravnmi; poziva Komisijo, naj pojasni obseg in pravni status veljavnih smernic v vseh skladih ESI ter naj v tesnem sodelovanju z organi upravljanja in vsemi kategorijami revizijskih organov oblikuje skupno razlago revizijskih vprašanj; ponavlja, da so potrebni nadaljnji ukrepi za poenostavitev, zlasti vključno s programi, ki so namenjeni mladim, med drugim z večjo mero sorazmernosti pri izvajanju nadzora; pozdravlja prve rezultate dela delovne skupine na visoki ravni za poenostavitev, ki jo je uvedla Evropska komisija;

36.  priporoča poenotenje postopkov priprave operativnih programov in postopkov upravljanja, zlasti za številne programe ozemeljskega sodelovanja;

Upravne zmogljivosti

37.  ugotavlja, da imajo države članice različne upravne kulture in ravni uspešnosti v svojem okviru politike, kar pa naj bi se predhodne pogojenosti pomagale odpraviti; poudarja, da je treba prednostno izboljšati upravne zmogljivosti v okviru kohezijske politike in izvajanja evropskega semestra, zlasti v državah članicah, kjer slabo črpajo sredstva; ugotavlja, da je treba državam članicam, regijam in lokalnim skupnostim zagotoviti tehnično, strokovno in praktično pomoč pri oddajanju vlog za finančna sredstva; je zadovoljen z učinkom pobude Jaspers ter znova poudarja, da zaradi slabega načrtovanja naložb prihaja do velikih zamud pri dokončanju projektov in neučinkovite porabe finančnih sredstev;

38.  poudarja, da so počasna uvedba nekaterih programov, pomanjkanje upravnih zmogljivosti za obsežne projekte, zamude pri zaključevanju projektov, upravno breme v državah članicah, pretirana regulacija in napake v postopkih javnih naročil glavne ovire pri izvajanju kohezijske politike; meni, da je treba opredeliti in poenostaviti procese in postopke pri deljenem upravljanju, ki so po nepotrebnem zapleteni ter ustvarjajo dodatna bremena za organe in upravičence; opozarja, da je treba nenehno izboljševati, nadzirati in krepiti upravno zmogljivost; zato meni, da je treba v zvezi s tem izkoristiti funkcionalne in prožne rešitve e-uprave ter izboljšati obveščanje in usklajevanje med državami članicami; poleg tega poudarja, da se je treba bolj osredotočiti na usposabljanje upravnih uslužbencev;

39.  poudarja, da lahko prilagojeni regulativni okviri, pogoji in rešitve (kot je mehanizem Taiex Regio Peer 2 Peer za izmenjavo med različnimi regijami), katerih namen je poenostavitev, učinkoviteje obravnavajo potrebe in izzive v zvezi z upravno zmogljivostjo, s katerimi se srečujejo različne regije;

Evropsko teritorialno sodelovanje

40.  poudarja, da bi bilo treba takoj, ko je to mogoče, uvesti evropsko dodano vrednost evropskega teritorialnega sodelovanja, zlasti pri zmanjševanju razlik med obmejnimi regijami, ki se mora izražati v povečani stopnji sredstev za ta cilj kohezijske politike; hkrati poziva države članice, naj zagotovijo potrebno sofinanciranje; poudarja, da je treba ta instrument ohraniti kot enega osrednjih elementov kohezijske politike po letu 2020;

41.  poudarja pomen makroregionalnih strategij, ki so se izkazale kot koristen instrument za razvoj teritorialnega sodelovanja in gospodarski razvoj zadevnih območij; opozarja na ključno vlogo lokalnih in regionalnih organov za dober izid pobud v okviru strategij;

42.  priporoča, da se spremenjeni in dopolnjeni pravni instrument EZTS intenzivneje uporablja kot pravna podlaga za teritorialno sodelovanje;

43.  predlaga vzpostavitev stalne povezave med strategijo RIS3 in medregionalnim sodelovanjem na ravni celotne EU, če je mogoče v obliki stalnega elementa programa Interreg;

44.  poudarja, da koncept usmerjenosti v rezultate pomeni, da morajo programi Interreg zagotavljati visokokakovostno sodelovanje na ravni projektov in tako prilagojene ocenjevalne metode in merila, da se upošteva posebna narava vsakega programa; poziva Komisijo, države članice in organe upravljanja, naj sodelujejo in si izmenjujejo informacije in primere dobre prakse ter tako zagotovijo kar najbolj učinkovito izvajanje in ciljno doseganje usmerjenosti v rezultate, pri čemer naj upoštevajo posebnosti evropskega teritorialnega sodelovanja;

45.  poudarja, da možnosti za uporabo finančnih instrumentov v programih Interreg, ki dopolnjujejo nepovratna sredstva, pomagajo podpirati mala in srednja podjetja ter razvijati raziskave in inovacije, in sicer s povečevanjem naložb, ustvarjanjem novih delovnih mest, omogočanjem boljših rezultatov in povečevanjem učinkovitosti projektov;

46.  obžaluje slabo ozaveščenost javnosti in nezadostno prepoznavnost programov evropskega teritorialnega sodelovanja ter poziva k učinkovitejšemu obveščanju o dosežkih pri dokončanih projektih; poziva Komisijo, države članice in organe upravljanja, naj vzpostavijo mehanizme in široko institucionalizirane platforme za sodelovanje, da se zagotovita večja prepoznavnost in ozaveščenost; poziva Komisijo, naj evidentira dosedanje dosežke programov in projektov evropskega teritorialnega sodelovanja;

Načelo partnerstva in upravljanje na več ravneh

47.  pozdravlja kodeks ravnanja, ki je bil sprejet med pogajanji o sedanjem programskem obdobju in v katerem so opredeljeni najnižji standardi za dobro delujoče partnerstvo; ugotavlja, da je ta kodeks sicer izboljšal izvajanje načela partnerstva v večini držav članic, a hkrati obžaluje, da so številne med njimi velik del pogajanj in izvajanja partnerskih sporazumov in operativnih programov centralizirale; poudarja, da je treba v vseh fazah aktivno vključevati regionalne in lokalne organe in druge deležnike, ter zato poziva, naj se v prihodnje ob upoštevanju specifične strukture posameznih držav zagotovi dejansko sodelovanje regionalnih in lokalnih organov v procesu pogajanj in izvajanja; meni, da je zapoznelo izvajanje skladov ESI tudi posledica pretirane centralizacije in pomanjkanja zaupanja, saj nekatere države članice in organi upravljanja niso posebej naklonjeni temu, da bi lokalnim in regionalnim organom dali več pooblastil za upravljanje sredstev EU;

48.  poudarja, da mora Komisija podati pojasnilo o uspešnosti držav članic in regij v zvezi z načeli iz člena 5 uredbe o skupnih določbah s poudarkom na vprašanju, kako spodbuditi vlado, da bi v celoti izvajala načelo partnerstva; poudarja, da je skupna odgovornost pogoj za večjo prepoznavnost kohezijske politike EU;

49.  podpira novi pristop Komisije k oblikovanju posebnih delovnih oz. projektnih skupin, namenjenih boljšemu upravljanju skladov ESI v državah članicah, in poziva k nadaljnjemu razvoju tega pristopa;

50.  poudarja, da mora kohezijska politika v prihodnje vključevati podporne ukrepe, ki bodo beguncem pomagali, da se uspešno vključijo na trg dela EU, ter tako spodbujali gospodarsko rast in prispevali k varnosti v EU na splošno;

Prihodnja kohezijska politika

51.  poudarja, da skladi ESI prispevajo k BDP, ustvarjanju delovnih mest in rasti v državah članicah, to pa so nujni elementi, ki jih je treba upoštevati v 7. kohezijskem poročilu, predvidenem v letu 2017; poleg tega poudarja, da velike naložbe v manj razvitih regijah prispevajo tudi k BDP razvitejših držav članic; meni, da bi morale biti v sedmem kohezijskem poročilu, če bo britanska vlada uradno začela postopek po členu 50 PEU, upoštevane tudi morebitne posledice t. i. brexita na strukturno politiko;

52.  meni, da BDP morda ni edini legitimni kazalnik za zagotavljanje pravične razporeditve sredstev in da bi bilo treba pri odločanju o prihodnjem dodeljevanju sredstev upoštevati posebne teritorialne potrebe in pomen dogovorjenih programskih prednostnih nalog za razvoj programskih področij; meni, da bi bilo treba v prihodnosti poleg BDP uvesti tudi nove dinamične kazalnike; ugotavlja, da se številne regije v Evropi srečujejo z visoko stopnjo brezposelnosti in zmanjševanjem števila prebivalstva; poziva Komisijo, naj razmisli o možnosti oblikovanja in uvedbe „demografskega kazalnika“;

53.   opozarja, da se javne naložbe v veliki meri izvajajo na lokalni in regionalni ravni; poudarja, da Evropski sistem računov ne sme omejevati lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju potrebnih naložb, saj bi se s tem državam članicam onemogočilo plačevanje njihovega deleža za sofinanciranje projektov, upravičenih do sredstev iz strukturnih skladov, in torej tudi črpanje iz tega pomembnega vira financiranja za izhod iz gospodarske krize ter oživitev rasti in zaposlovanja; odločno spodbuja Komisijo, naj ponovno razmisli o svojem na strogo letni ravni osnovanem pristopu v okviru Evropskega sistema računov, da bodo javni izdatki, ki se financirajo iz skladov ESI, obravnavani kot kapitalske naložbe in ne zgolj kot dolg ali operativni stroški;

54.  opozarja, da je mogoče evropsko teritorialno sodelovanje, ki je podrejeno širšemu načelu teritorialne kohezije, uvedene z Lizbonsko pogodbo, še izboljšati; zato poziva vse deležnike, ki sodelujejo v pogajanjih o prihodnji politiki, naj okrepijo to razsežnost teritorialne kohezije; poziva Komisijo, naj evropskemu teritorialnemu sodelovanju v sedmem kohezijskem poročilu prizna ustrezen pomen;

55.  meni, da je treba tematsko osredotočenost ohraniti tudi v prihodnje, saj se je izkazala za učinkovito; pričakuje, da bo Komisija pripravila pregled dosežkov na podlagi tematske osredotočenosti v kohezijski politiki;

56.  je prepričan, da mora prihodnja kohezijska politika, usmerjena v uspešnost, temeljiti na podatkih in kazalnikih, primernih za merjenje prizadevanj, rezultatov in doseženih učinkov, ter na izkušnjah na regionalni in lokalni ravni na tem področju (oblikovanje proračuna glede na uspešnost, predhodne pogojenosti in tematska osredotočenost), saj se s tem zagotovijo jasne praktične smernice za lokalne in regionalne oblasti – vključno s tistimi, ki doslej še niso poskusile uporabiti tega pristopa – o izvajanju njenih načel;

57.  poudarja, da bo v prihodnosti treba hitreje črpati razpoložljiva sredstva in bolj uravnoteženo povečevati stroške v programskem ciklusu, da se prepreči pogosto zatekanje k „retrospektivnim“ projektom, katerih namen je pogosto le izogibanje samodejni zapadlosti sredstev ob koncu programskega obdobja; meni, da se bo lahko po sprejetju splošne uredbe in uredb za posamezne sklade izvajanje operativnih programov v prihodnjem programskem obdobju po letu 2021 začelo hitreje, saj bodo države članice zaradi prizadevanja za kohezijsko politiko v obdobju 2014–2020 že imele izkušnje s politiko, usmerjeno v uspešnost; v zvezi s tem opozarja, da države članice ne bi smele zamujati pri imenovanju organov za upravljanje operativnih programov;

58.  vztraja, da bi bilo treba do konca leta 2018 zaključiti zakonodajni postopek za prilagoditev naslednjega večletnega finančnega okvira, da bi lahko kmalu po tem sprejeli regulativni okvir za prihodnjo kohezijsko politiko in preprečili zamudo pri začetku njegove veljavnosti, predvidenem 1. januarja 2021;

59.  meni, da mora kohezijska politika še naprej zajemati vse države članice in vse evropske regije ter da je poenostavitev dostopa do sredstev iz evropskih skladov bistveni pogoj za uspešno kohezijsko politiko v prihodnosti;

60.  meni, da morajo inovacije in pametna specializacija, skupaj s trajnostnim razvojem, ostati pomembno gonilo kohezijske politike; poudarja, da bi morala biti pametna specializacija vodilni mehanizem za prihodnjo kohezijsko politiko;

61.  opozarja na veliko tveganje za kopičenje zahtevkov za plačila iz razdelka 1b v drugi polovici sedanjega večletnega finančnega okvira ter poziva, naj bo do konca sedanje perspektive na letni ravni na voljo zadostna raven odobritev plačil, da bi preprečili nov zaostanek pri neplačanih računih; pri tem poudarja, da morajo tri institucije EU pripraviti in se dogovoriti o novem skupnem plačilnem načrtu za obdobje 2016–2020, ki bi moral določati jasno strategijo za kritje vseh potreb po plačilih do konca sedanjega večletnega finančnega okvira;

62.  priporoča, naj Komisija preuči dejanski učinek naložb iz skladov ESI v predhodnem programskem obdobju in do katere mere so bili evropski cilji z naloženimi sredstvi doseženi ter naj opredeli pozitivne in negativne izkušnje, ki bodo izhodiščna točka za dodajanje vrednosti postopku naložb;

o
o   o

63.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Odboru regij in vladam ter nacionalnim in regionalnim parlamentom držav članic.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 320. (2) UL L 347, 20.12.2013, str. 289. (3) UL L 347, 20.12.2013, str. 470. (4) UL L 347, 20.12.2013, str. 487. (5) UL L 347, 20.12.2013, str. 259. (6) UL L 347, 20.12.2013, str. 303. (7) UL L 149, 20.5.2014, str. 1. (8) UL L 169, 1.7.2015, str. 1. (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0217. (10) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0311. (11) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0419. (12) UL C 303, 19.8.2016, str. 94. (13) UL C 313, 22.9.2015, str. 31. (14) Mnenje Evropskega računskega sodišča št. 2/2016 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredb (EU) št. 1316/2013 in (EU) 2015/1017 ter priloženi oceni Komisije v skladu s členom 18(2) Uredbe (EU) 2015/1017.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 o letalski strategiji za Evropo (2016/2062(INI))

P8_TA(2017)0054 A8-0021/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. decembra 2015 z naslovom Letalska strategija za Evropo (COM(2015)0598),

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti člena 4(2)(b) in (g), člena 16 ter naslovov VI in X,

–  ob upoštevanju protokola št. 2 k o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. julija 2016 o letalski strategiji za Evropo(1),

–  ob upoštevanju Sklepa Komisije 2012/21/EU z dne 20. decembra 2011 o uporabi člena 106(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Smernice o državni pomoči letališčem in letalskim prevoznikom(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o pojmu državne pomoči v skladu s členom 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije(4),

–  ob upoštevanju osnutka Uredbe Komisije o spremembi Uredbe (EU) št. 651/2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 107 in 108 Pogodbe(5),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 7. decembra 2015 o skupnih pravilih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Agencije Evropske unije za varnost v letalstvu ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (COM(2015)0613),

–  ob upoštevanju sklepov s srečanja na visoki ravni z naslovom A Social Agenda for Transport (Socialna agenda za promet) v Bruslju 4. junija 2015(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2016 o posebnem položaju otokov(7),

–  ob upoštevanju izida 39. zasedanja skupščine Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO) leta 2016,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 551/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o organiziranosti in uporabi zračnega prostora na enotnem evropskem nebu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. novembra 2015 o letalstvu(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. oktobra 2015 o dodelitvi potrebnih pasov radiofrekvenčnega spektra v okviru Svetovne konference o radiokomunikacijah, ki je potekala od 2. do 27. novembra 2015 v Ženevi (WRC-15), za podporo prihodnjemu razvoju satelitske tehnologije za omogočanje delovanja globalnih sistemov sledenja letalom(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2011 o mednarodnih sporazumih o zračnem prometu v okviru Lizbonske pogodbe(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. aprila 2007 o ustanovitvi skupnega evropskega zračnega prostora(11),

–  ob upoštevanju svojega stališča, sprejetega v prvi obravnavi, z dne 12. marca 2014 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o izvajanju enotnega evropskega neba (prenovitev)(12),

–  ob upoštevanju svojega stališča, sprejetega v prvi obravnavi, z dne 12. marca 2014 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 216/2008 v zvezi z aerodromi, upravljanjem zračnega prometa in navigacijskimi službami zračnega prometa(13),

–  ob upoštevanju svojega stališča, sprejetega v prvi obravnavi, z dne 5. februarja 2014 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter Uredbe (ES) št. 2027/97 o odgovornosti letalskih prevoznikov v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage(14),

–  ob upoštevanju svojega stališča, sprejetega v prvi obravnavi, z dne 12. decembra 2012 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih dodeljevanja slotov na letališčih Evropske unije (prenovitev)(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. oktobra 2015 o varni uporabi daljinsko vodenih zrakoplovnih sistemov (RPAS), splošno znanih kot brezpilotna zračna plovila, na področju civilnega letalstva(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. julija 2013 o zunanji letalski politiki EU – reševanje prihodnjih izzivov(17),

–  ob upoštevanju sklepov z Evropskega vrha o letalstvu, ki je potekal 20. in 21. januarja 2016 na letališču Schiphol (Nizozemska)(18),

–  ob upoštevanju Čikaške konvencije z dne 7. decembra 1944,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem in mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0021/2017),

A.  ker je končni namen skupne prometne politike EU služiti interesom evropskih državljanov in podjetij, in sicer s stopnjevanjem povezljivosti, najvišjo ravnjo varnosti in zaščite ter trgi brez ovir;

B.  ker bi morali strogi standardi varnosti ostati osrednji cilj pri prizadevanjih za konkurenčnost v zračnem prometu;

C.  ker je enoten letalski trg EU najuspešnejši primer regionalne liberalizacije letalskega prevoza, ki je močno prispeval k najvišji ravni letalskih povezav doslej in razširil možnosti za potovanja znotraj in zunaj Evrope ob znižanju cen; ker je letalski sektor bistveni del evropskega prometnega omrežja, nepogrešljiv za zagotavljanje povezljivosti in ozemeljske kohezije v EU in po svetu; ker najbolj oddaljene regije zaradi oddaljenosti in izoliranosti za razliko od osrednjih in dobro povezanih regij poleg letalskega prometa nimajo drugih možnosti za prevoz; ker cilj spodbujanja povezav v letalskem prometu ne sme biti zgolj razširitev mreže povezav, temveč tudi zagotovitev ustrezne kakovosti povezljivosti v smislu pogostosti letov, obsega mrež ali ustreznosti voznih redov;

D.  ker letalski sektor spodbuja rast in ustvarjanje delovnih mest, ima multiplikacijski učinek ter je pomemben steber gospodarstva EU, saj spodbuja inovacije, trgovino in kakovost delovnih mest, to pa prinaša neposredne in posredne koristi za državljane; ker rast letalskega prometa ter razpoložljivost in raznovrstnost letalskih povezav spodbujajo gospodarsko rast, kar potrjuje, da je letalski promet gonilo gospodarskega razvoja; ker imajo regionalna in lokalna letališča pomembno vlogo pri razvoju regij, saj povečujejo njihovo konkurenčnost in olajšujejo dostop do turističnih storitev;

E.  ker je v Uniji 4,7 milijona delovnih mest v zračnem prometu, na letališčih in v izdelovalni industriji, ki se zagotavljajo neposredno (1,9 milijona) in posredno (2,8 milijona); ker evropska letalska industrija podpira nadaljnjih 917.000 delovnih mest drugje v globalnem gospodarstvu; ker je zaradi mobilne in nadnacionalne narave letalstva težko odkrivati socialne zlorabe in izogibanje delovnim standardom, zaradi česar je tudi nemogoče reševati težave zgolj na nacionalni ravni; ker so se po nedavnih ugotovitvah Mednarodne organizacije dela pogoji dela v letalskem sektorju poslabšali; ker lahko večja diverzifikacija pogodb spodbuja prožnost, lahko pa se tudi zlorabi za iskanje najugodnejše pravne ureditve za izogibanje plačevanju socialnih prispevkov;

F.  ker pomanjkljivo izvajanje zakonodaje EU in pomanjkanje politične volje v Svetu letalskemu sektorju preprečujeta, da bi uresničil ves svoj potencial, škodujeta njegovi konkurenčnosti in povzročata večje stroške podjetjem, potnikom in gospodarstvu;

G.  ker je strateški uspeh v sektorjih, ki temeljijo na tehnologiji, raziskavah in inovacijah ter zahtevajo večje naložbe in razvito infrastrukturo, odvisen od zmožnosti, da se sprejme dolgoročna vizija z ustrezno načrtovanimi naložbami ter v celoti upoštevajo vse vrste prometa;

H.  ker ima letalski promet pomembno vlogo pri doseganju podnebnih ciljev EU, saj uvaja ukrepe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov;

I.  ker je kljub vzpostavitvi funkcionalnih blokov zračnega prostora, kot je določeno v enotnem evropskem nebu, prišlo do velikih zamud pri njihovem izvajanju, ker Komisija ocenjuje, da je pomanjkanje napredka na tem področju povzročilo približno pet milijard EUR izgube;

J.  ker je varnost eden od izzivov, s katerimi se letalski sektor najbolj neposredno sooča;

1.  pozdravlja sporočilo Komisije o letalski strategiji za Evropo in njena prizadevanja, da najde vire spodbud za ta sektor z iskanjem novih tržnih priložnosti in odpravljanjem ovir, pa tudi njene predloge za soočanje z novimi izzivi in njihovo predvidevanje na podlagi skupne evropske vizije z razvojem sodobnih regulativnih okvirov; meni, da bi morali za dolgoročnejšo perspektivo sprejeti bolj celosten in ambiciozen pristop, da bi zagotovili potrebno spodbudo za trajnosten in konkurenčen evropski letalski promet;

2.  meni, da je varnost vodilno načelo letalske strategije za Evropo ter da jo je treba nenehno izboljševati; zato pozdravlja pregled osnovne Uredbe (ES) št. 216/2008 o Evropski agenciji za varnost v letalstvu (EASA), katere cilj je doseganje najvišje ravni varnosti v letalstvu; v zvezi s tem poziva Komisijo in Svet, naj agencijo EASA opremi z ustreznimi viri in osebjem, kar bo zagotovilo visoke varnostne standarde in okrepilo njeno vlogo na mednarodni ravni;

3.  poziva Svet in države članice, naj končno dosežejo hiter napredek v zvezi z drugimi pomembnimi zadevami, ki so trenutno na mrtvi točki, kot je prenovitev uredbe o izvajanju zakonodaje o enotnem evropskem nebu (SES2+) ter pregled uredbe o slotih in predpisov o pravicah letalskih potnikov; poziva Komisijo, naj ponovno pretehta obstoječe pobude in predlaga uresničljive alternativne rešitve za odpravo pomanjkljivosti v letalskem sektorju, ki so posledica poznega in nepopolnega izvajanja zakonodaje EU, na primer zakonodaje o enotnem evropskem nebu; poudarja, da v smislu zagotavljanja pravne jasnosti in gotovosti objava smernic, čeprav je koristna, ne more nadomestiti ustreznega pregleda obstoječih predpisov;

4.  poudarja, da je namen dosjejev na področju letalstva, ki jih Svet blokira, v EU zagotoviti večjo pravno varnost in okrepljen okvir za zaščito pravic potnikov v zračnem prometu, bolj učinkovito in racionalno uporabo zračnega prostora EU in boljše določbe za izvajanje enotnega evropskega neba, vse to pa so bistveni elementi za uresničevanje letalske strategije; poziva Svet, naj naredi korak naprej pri pogajanjih o teh dosjejih;

Mednarodna razsežnost letalske strategije

5.  pozdravlja predlog Komisije za spremembo Uredbe (ES) št. 868/2004, ki odpravlja sedanje nepoštene prakse, kot je nesprejemljiva državna pomoč, ki ni niti ustrezna niti učinkovita, ter tako osvetljuje resne pomisleke glede morebitnega izkrivljanja konkurence v okviru evropskih pravil; vendar poudarja, da niti nesprejemljivi trend naraščanja protekcionizma niti sami ukrepi za zagotovitev poštene konkurence ne morejo zagotoviti konkurenčnosti letalskega sektorja EU;

6.  meni, da lahko evropski letalski sektor kljub temu, da se sooča z večjim pritiskom novih tekmecev, mnogi uporabljajo zračni promet kot strateško orodje za mednarodni razvoj, najde svoj prostor v konkurenčnem svetovnem okolju z nadaljnjo nadgradnjo in razvojem svojih adutov, na primer visokih varnostnih standardov, vloge agencije EASA, geografskega položaja, inovativne industrije ter socialnih in okoljskih ciljev; je trdno prepričan, da bi morali pošteno konkurenco iz tretjih držav videti kot priložnost za nadaljnji razvoj inovativnega evropskega letalskega modela, ki ima potencial, da oblikuje edinstven in konkurenčen odgovor na posebnosti konkurentov;

7.  meni, da je možnost za pritegnitev tujih naložb pomembna za konkurenčnost letalskih prevoznikov EU in je ne bi smeli ovirati; zato pozdravlja namero Komisije, da bo izdala smernice, s katerimi bo razjasnila pravila o lastništvu in nadzoru, kot je določeno v Uredbi (ES) št. 1008/2008, s posebnim poudarkom na merilu „dejanskega nadzora“, da se zagotovi učinkovitost teh pravil;

8.  pozdravlja pobudo, da se pogajanja o sporazumih o zračnem prometu in dvostranskih sporazumih o varnosti v letalstvu s tretjimi državami, ki predstavljajo trge v vzponu in strateške trge (Kitajska, Japonska, Zveza držav jugovzhodne Azije, Turčija, Katar, Združeni arabski emirati, Armenija, Mehika, Kitajska, Bahrajn, Kuvajt, Oman in Savdska Arabija), vodijo na ravni EU, in želi spodbuditi k hitrim in konstruktivnim pogajanjem; poudarja, da bi morale vse strani nove sporazume pravilno izvajati in izvrševati vse strani in da je treba v te sporazume vključiti klavzulo o pošteni konkurenci na podlagi mednarodnih standardov (ICAO, ILO); poziva Komisijo in Svet, naj spoštujeta člen 218 PDEU in v celoti vključita Parlament v vse faze pogajanj;

9.  poziva Komisijo, naj v pogajanja glede sporazumov o zračnem prometu s tretjimi državami kot pogoj vključi spoštovanje visokih varnostnih standardov, primernih delovnih in socialnih standardov ter udeležbo v tržnem instrumentu za boj proti spremembam podnebja, ki zadeva emisije v letalskem prometu, v sporazumih o zračnem prometu pa poskrbi za enak dostop do trgov, enake pogoje za lastništvo in enake konkurenčne pogoje na podlagi vzajemnosti;

10.  poziva Komisijo k hitri sklenitvi tekočih pogajanj in v prihodnosti k začetku novih dialogov o letalstvu z drugimi strateškimi partnerji v letalstvu; poudarja, da sporazumi o zračnem prometu prispevajo tudi k spodbujanju tehnološkega napredka ter k izvajanju in krepitvi drugih evropskih politik, kot je sosedska politika;

Konsolidacija enotnega trga EU na področju letalstva

11.  opominja, da je tudi zračni prostor del enotnega trga EU in da vsako drobljenje zaradi njegove neučinkovite uporabe, pa tudi različnih nacionalnih praks (na primer v zvezi z operativnimi postopki, davki in drugimi dajatvami itd.) podaljšuje čas letenja, povzroča zamude ter povečuje porabo goriva in ravni emisij CO2, poleg tega pa negativno vpliva na preostali trg in ovira konkurenčnost EU;

12.  ugotavlja, da člen 3 Uredbe (ES) št. 551/2004 določa, brez poseganja v suverenost držav članic nad svojim zračnim prostorom, vzpostavitev enotnega evropskega zgornjega letalskega informacijskega področja (EUIR), in poziva Komisijo k izvedbi te določbe, saj bo EUIR omogočil odpravo regionalnih ozkih grl ter kontinuiteto letalskih prevozov v najgostejših delih zračnega prostora v primeru nepredvidenih okoliščin ali motenj v zračnem prometu; meni, da bo EUIR omogočil postopno vzpostavitev vseevropske zračne avtoceste, ki bi bila še en korak v smeri dokončne vzpostavitve enotnega evropskega neba in stroškovno učinkovitega upravljanja zračnega prostora EU; pozdravlja doseženi napredek na področju upravljanja zračnega prometa v smeri večje učinkovitosti ter zmanjšanja stroškov in emisij, zlasti zahvaljujoč delu upravitelja omrežja, in poziva države članice, naj brez nadaljnjega odlašanja vzpostavijo funkcionalne bloke zračnega prostora, da bi pospešile napredovanje v smeri enotnega evropskega neba;

13.  je trdno prepričan, da bi moral letalski sektor v celoti izkoristiti evropske satelitske tehnologije, kot sta EGNOS in Galileo, ki omogočata varnejše in učinkovitejše postopke navigacije in prileta, obenem pa omogočata popolno izvajanje raziskovalnega programa za upravljanje zračnega prometa v okviru enotnega evropskega neba (SESAR); zato vztraja, da je treba te tehnologije uporabljati širše; poudarja, da bi bilo treba zaradi zagotovitve pravilne izvedbe programa SESAR in zaradi doseganja globalne interoperabilnosti za njegovo izvajanje nameniti konkreten in ambiciozen proračun, in sicer zunaj okvira instrumenta za povezovanje Evrope (CEF);

14.  je seznanjen z obsegom zračnega prometa, ki je že zdaj velik in naj bi se po napovedih v naslednjih nekaj letih še povečal, ter z omejitvami zmogljivosti evropskih letališč, kar zadeva sprejem približno 2 milijonov letov do leta 2035; poudarja, da bo za to potrebna usklajena in učinkovita izraba zmogljivosti letališč in zračnega prostora, da bi se ublažila prezasedenost;

15.  poudarja, da je letalski sektor bistven za rast, ustvarjanje delovnih mest in razvoj turizma; poudarja, da imajo majhna in regionalna letališča ključno vlogo pri spodbujanju povezljivosti, teritorialne kohezije, socialne vključenosti in ekonomske rasti, zlasti za najbolj oddaljene regije in otoke; v zvezi s tem meni, da obstaja potreba po strateškem načrtovanju evropskega letališkega sistema, v katerem bodo opredeljene trenutne zmogljivosti, predvideno povpraševanje, trenutna ozka grla in prihodnje infrastrukturne potrebe na evropski ravni in ki bo zagotovil ohranitev dostopa državljanov EU do letalskega prevoza;

16.  priznava, da obstaja velika vrzel v povezljivosti v EU, ki se kaže skozi manjše število letalskih povezav v nekaterih delih Unije, ter se zaveda pomena regionalne povezljivosti (vključno z geografskimi območji, ki so izključena iz omrežja TEN-T); spodbuja Komisijo, naj še naprej spremlja in obravnava zračno povezljivost znotraj EU;

17.  meni, da bi lahko mnoge pomembne omejitve rasti, tako v zraku kot na tleh (npr. pomanjkanje zmogljivosti, nepopolna ali pretirana izkoriščenost infrastrukture, različni ponudniki navigacijskih storitev zračnega prometa ali omejene naložbe), ter vrzeli v zračni povezljivosti med različnimi regijami EU odpravili, če bi pri presojanju in načrtovanju ukrepov v sektorju na vseh ravneh (nacionalni, evropski in mednarodni) kot enega glavnih kazalnikov uporabljali povezljivost;

18.  meni, da povezljivost ne bi smela biti omejena le na število, pogostost in kakovost storitev zračnega prevoza, temveč bi jo morali presojati tudi v okviru povezanega sodobnega prometnega omrežja ter ob upoštevanju drugih meril, kot so čas, teritorialna kontinuiteta, večja povezanost omrežja, dostopnost, razpoložljivost alternativnih možnosti prevoza, cenovna dostopnost in okoljski stroški, da bi lahko presodili dejansko dodano vrednost rute; zato poziva Komisijo, naj preuči možnost oblikovanja kazalnika EU, ki bo temeljil na drugih obstoječih indeksih ter na raziskovalnem delu organizacije Eurocontrol in opazovalne skupine za letališča;

19.  meni, da bi moral takšen indeks povezljivosti, vključno s pozitivno analizo stroškov in koristi, zračne povezave oceniti s širšega zornega kota, ne da bi se s tem spodkopaval cilj EU glede teritorialne kohezije, ki bo okrepljena s prihodnjimi razlagalnimi smernicami za pravila o obveznostih javne službe; poudarja, da lahko ta indeks služi interesom splošnega strateškega načrtovanja in pomaga preprečevati potrato davkoplačevalskega denarja z razlikovanjem med ekonomsko izvedljivimi priložnostmi in nedobičkonosnimi projekti, da bi se med drugim spodbudila donosna specializacija letališč, vključno s skupinami ali mrežami letališč, da bi se v prihodnje preprečilo nastajanje „letališč duhov“ in da bi se zagotovila učinkovita uporaba zmogljivosti letališča in zračnega prostora, ter z opredelitvijo intermodalnih, stroškovno učinkovitih in trajnostnih rešitev;

20.  meni, da bi bilo treba za izboljšanje mobilnosti in večjo odpornost prometnega omrežja v korist uporabnikom tako potniškega kot tovornega prevoza izkoristiti koristi, ki jih prinaša dopolnjevanje vseh načinov prevoza brez izjeme; želi izpostaviti, da je mogoče le z intermodalnostjo, ki omogoča prehod na druge oblike prevoza, zagotoviti dinamičen in trajnosten razvoj konkurenčnega letalskega sektorja v EU; poudarja, da intermodalnost omogoča učinkovitejšo rabo infrastrukture, in sicer s širitvijo in upoštevanjem ciljnih območij letališč ter s preprečevanjem njihovega prekrivanja, kar bi tudi sprostilo slote in pripomoglo k oblikovanju ugodnega okolja za trgovinske, turistične in tovorne operacije; priznava dosežke na tem področju z združevanjem letalske in železniške infrastrukture ter spodbuja nadaljnji napredek v zvezi s tem;

21.  ponavlja, da so koridorji TEN-T ogrodje za oblikovanje večmodalnih možnosti z letališči kot jedrnimi vozlišči; obžaluje, da so pobude za večmodalnost po Evropi razdrobljene in maloštevilne; poudarja potrebo po hitrih, učinkovitih in uporabniku prijaznih povezavah med omrežji javnega prevoza in letališko infrastrukturo; poziva Komisijo in države članice, naj se bolj posvetijo cilju večmodalnosti v okviru koridorjev TEN-T in pri tem odpravijo ozka grla; poziva Komisijo, naj brez odlašanja predstavi predlog večmodalnega in interoperabilnega pristopa v prometu, s popolno vključitvijo letalskega sektorja, države članice pa, naj bolje izkoristijo finančne instrumente, ki jih imajo na voljo, za spodbujanje intermodalnih povezav;

22.  meni, da bi bilo treba za povečanje privlačnosti intermodalnih prevoznih rešitev po vsej Evropi vsem potnikom (tudi osebam z zmanjšano mobilnostjo) ponuditi rešitve brez ovir, informacije v realnem času in integrirane storitve (na primer integrirano izdajanje vozovnic); poudarja, da projekti, ki jih financira EU, dokazujejo, da je razvoj večmodalnih sistemov obveščanja in izdaje vozovnic tehnično izvedljiv; zato poziva Komisijo, naj podpre njihovo dejansko uvajanje za potnike po vsej EU;

23.  meni, da bodo prevozniki in ponudniki storitev sodelovali pri iskanju intermodalnih in večmodalnih rešitev, če se z regulativnim okvirom EU zagotovi razjasnitev in pravna varnost v zvezi s pravicami potnikov, odgovornostjo, zamudami in odpovedmi, varnostnim preverjanjem, odprtimi podatki in standardi izmenjave podatkov; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem ukrepa;

24.  ugotavlja, da je tako javno kot zasebno financiranje v letalskem sektorju bistveno za zagotavljanje teritorialne kohezije, spodbujanje inovacij in ohranjanje ali povrnitev vodilne vloge Evrope v našem gospodarstvu; opozarja, da mora vsako financiranje spoštovati smernice EU o državni pomoči in konkurenčno pravo; meni, da je treba pri dodelitvi državne pomoči zagotoviti stroškovno učinkovitost in ustreznost zadevnih naložb;

25.  poziva Komisijo in države članice, naj v skladu s sporočilom Komisije z naslovom Smernice o državni pomoči letališčem in letalskim prevoznikom in obvestilo Komisije o državni pomoči po členu 107(1) PDEU ohranijo dolgoročno strategijo za obravnavanje presežkov nerentabilnih letališč v regijah, kjer so na voljo drugi načini prevoza, na eni strani in prispevka sekundarnih letališč za razvoj, konkurenčnost in povezovanje regij EU na drugi strani;

26.  se zaveda pomena ugodnega regulativnega okolja za letališča, da lahko pritegnejo in vključijo zasebne naložbe; meni, da bi morali s pomočjo ocene Komisije o direktivi o letaliških pristojbinah ter učinkovitih posvetovanj z letalskimi prevozniki in letališči razjasniti, ali so sedanje določbe učinkovito orodje za spodbujanje konkurence proti možnostim zlorabe monopolnega položaja ter za krepitev interesov evropskih potrošnikov in spodbujanje konkurence, ali pa je potrebna reforma; priznava prispevek prihodkov iz neletalskih dejavnosti k poslovni donosnosti letališč;

27.  ugotavlja, da je Komisija v svoji letalski strategiji, objavljeni decembra 2015, napovedala oceno Direktive Sveta 96/67/ES o storitvah zemeljske oskrbe na letališčih EU; podpira vključitev zemeljske oskrbe v področje EASA, da se tako pokrije celotna veriga letalske varnosti;

Letalska strategija: pogled v prihodnost

28.  meni, da ima celotna vrednostna veriga v letalstvu potencial, da postane strateški sektor za naložbe, ki ga je treba še naprej izkoriščati z opredelitvijo dolgoročnih ciljev in dodeljevanjem spodbud za pametne pobude, s katerimi bi te cilje dosegli, kot so bolj zelena letališča ali zrakoplovi, zmanjšanje hrupa ter povezave med letališko infrastrukturo in javnim prevozom; poziva Komisijo in države članice, naj preučijo nadaljnje ukrepe za spodbujanje takšnih pobud, med drugim z učinkovito uporabo Evropskega sklada za strateške naložbe, ter naj še naprej spodbujajo in financirajo programe, kot sta Čisto nebo in SESAR; poudarja, da letalska industrija pomembno prispeva h konkurenčnosti v letalskem sektorju EU, hkrati pa je močna podpora za spodbujanje čistejših tehnologij in namestitev sistema SESAR;

29.  je seznanjen z emisijami CO2, ki jih ustvarja letalski sektor; želi izpostaviti širok nabor ukrepov, ki so že bili in še bodo sprejeti za zmanjšanje emisij CO2 in toplogrednih plinov, tako tehničnih z razvijanjem alternativnih goriv in učinkovitejših letal kot političnih z upoštevanjem mednarodnih sporazumov; pozdravlja dogovor, dosežen na 39. skupščini ICAO 6. oktobra 2016 s sprejetjem globalnega tržnega ukrepa (GMBM) za zmanjšanje emisij iz mednarodnega letalstva, in zavezo o sodelovanju v prostovoljni fazi do leta 2027, ki jo je dalo 65 držav, kar pomeni, da se bo s tem programom do leta 2035 izravnalo približno 80 % emisij nad ravnmi iz leta 2020; želi opomniti, da je treba po 31. decembru 2016 ohraniti odstopanje, ki je bilo v okviru sistema trgovanja z emisijami odobreno za lete, ki povezujejo letališča v najbolj oddaljenih regijah v smislu člena 349 PDEU; pozdravlja namero Komisije, da bo z ozirom na ta sporazum pregledala ukrepe EU za zmanjšanje emisij CO2 iz letalstva;

30.  je mnenja, da bi bilo treba tudi glede na Komisijin sveženj o krožnem gospodarstvu spodbujati nove pobude za povečanje okoljske zmogljivosti ter zmanjšanje emisij in hrupa iz operativnih dejavnosti iz letališč, v letališča in znotraj njih, na primer z uvajanjem obnovljivih goriv (npr. biogoriv), razvojem učinkovitih certificiranih sistemov za okolju prijazno recikliranje, razrez in ponovno uporabo zrakoplovov, s spodbujanjem „zelenih letališč“ in „zelenih poti do letališča“ ter z izredno učinkovitim upravljanjem logistike;

31.  poziva k zbiranju in razširjanju najboljših praks za zmanjševanje emisij v sektorju ob upoštevanju, da je treba visoke okoljske standarde ohraniti in sčasoma okrepiti ter tako zagotoviti, da se letalstvo razvija na trajnosten način;

32.  poziva Komisijo in države članice, naj temeljito pregledajo nove postopke, ki so v veljavi od junija 2016, za zmanjšanje hrupa in emisij izredno majhnih trdnih delcev iz izpušnih plinov pri vzletu z letališča v bližini mest in naseljenih območij, da se izboljša kakovost življenja in zlasti kakovost zraka;

33.  priznava, da so varnostni ukrepi povezani z velikimi stroški; poudarja, da se bodo varnostni izzivi v letalskem sektorju , vključno s kibernetsko varnostjo, v prihodnosti povečali, to pa zahteva takojšen prehod na pristop, ki bolj temelji na tveganju in obveščevalnih podatkih, in odziven varnostni sistem, ki izboljšuje varnost letaliških objektov in omogoča prilagajanje na spreminjajoče se nevarnosti, namesto da se nenehno sprejemajo novi ukrepi ali da se tveganje zgolj prenese, ne pa tudi zmanjša;

34.  pozdravlja predlog Komisije o sistemu EU za certificiranje opreme za varnostno pregledovanje v letalstvu; vztraja, da je treba dosledno izvajati obstoječa pravila za zaposlovanje in usposabljanje osebja; poziva Komisijo, naj preuči možnost razširitve koncepta enkratnega varnostnega pregleda in vzpostavitve sistema predhodnega preverjanja v EU, ki bo predhodno registriranim državljanom EU omogočil učinkovitejši prehod skozi varnostno preverjanje; poziva države članice, naj se zavežejo k sistematični izmenjavi obveščevalnih podatkov in izmenjavi dobre prakse v okviru varnostnih sistemov na letališčih;

35.  je seznanjen s poročilom na visoki ravni o konfliktnih območjih ter poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se njegova priporočila izvajajo, tudi z izmenjavo informacij, da se zagotovi razvoj ocene o tveganju na ravni EU in sposobnost za hitro izmenjavo informacij; opozarja tudi, da je treba nadalje obravnavati varnostna vprašanja, ki se pojavljajo zaradi nesodelovanja pri vojaških poletih brez aktivnih transponderjev;

36.  meni, da so inovacije predpogoj za konkurenčno evropsko letalsko industrijo; ugotavlja, da je letalstvo v primerjavi z drugimi načini prevoza že vodilni sektor pri uvajanju prednosti digitalizacije, informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter odprtih podatkov, in spodbuja ta sektor, naj ohrani vodilno vlogo v tem procesu, hkrati pa naj zagotavlja pošteno konkurenco, interoperabilnost sistemov, nevtralnost in pregleden dostop do jasnih in jedrnatih informacij za vse uporabnike, na primer za potrošnike, ki rezervirajo celotno potovanje, ali prevozniške družbe, ki se ukvarjajo z letalskim prevozom tovora; pozdravlja predlog Komisije o projektu masovnih podatkov v letalskem sektorju in poziva k nadaljnjim pojasnilom glede njegovega izvajanja;

37.  opozarja, da so leta 2013 Komisija in nacionalni izvršilni organi po vsej Uniji preverili spletna mesta ponudnikov potovalnih storitev; ugotavlja, da so pri tem preverjanju pri več kot dveh tretjinah pregledanih spletnih mest odkrili pomembne težave; poziva Komisijo, naj podrobneje poroča o napredku pri usklajevanju spletnih mest ponudnikov potovalnih storitev s pravom EU in o svojih prihodnjih načrtih za izvrševanje zakonodaje na tem področju, bodisi pri spletni ali nespletni prodaji letalskih kart; opozarja, da morajo imeti potrošniki na voljo pot, da na trgovce naslovijo pritožbe in zahtevajo povrnitev stroškov; meni, da bi morala biti ta pot na voljo v obliki, ki potrošnike ne bi odvračala od tega, da uveljavljajo svoje pravice, poleg tega bi bilo treba potrošnike jasno napotiti nanjo; poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z nacionalnimi izvršilnimi organi zagotovi, da bodo trgovci izpolnjevali te zahteve;

38.  pozdravlja inovacije in gospodarski razvoj, ki ga je mogoče spodbuditi z nadaljnjim razvojem sistemov daljinsko pilotiranega zrakoplova (RPAS) za civilno rabo; ugotavlja, da trg daljinsko pilotiranih zrakoplovov hitro narašča in da se ta vrsta zrakoplovov vse bolj uporablja za zasebne, komercialne in javne namene v okviru nalog javnih organov; poudarja, da je treba hitro sprejeti jasen, sorazmeren, usklajen in na tveganju temelječ regulativni okvir za sisteme daljinsko vodenega zrakoplova, da se spodbudijo naložbe in inovacije v tem sektorju in v celoti izkoristi njegov izredno velik potencial, hkrati pa ohranijo najvišji mogoči varnostni standardi;

39.  opozarja, da je treba pri urejanju sektorja zračnega prometa upoštevati posebne potrebe splošnega letalstva na način, ki omogoča posamezne letalske prometne rešitve in letalske športne dejavnosti;

Socialna agenda letalske strategije

40.  priznava, da je treba pojasniti merilo „domače baze“ in opredeliti pojem „glavne poslovne enote“, da se bosta lahko dosledno uporabljala in učinkovito preprečevala uporabo zastav ugodnosti in prakse iskanja najugodnejše pravne ureditve; opozarja, da je ena od glavnih nalog agencije EASA izdajanje certifikatov letalskih operacij in dovoljenj za operaterje iz tretjih držav z namenom zagotavljanja varnosti in prispevanja k izboljšanju delovnih pogojev;

41.  poziva agencijo EASA in države članice, naj še naprej nadzirajo nove poslovne modele in modele zaposlovanja, da bi zagotovile varnost v letalstvu, ter poziva Komisijo, naj po potrebi sprejme regulativne ukrepe; ugotavlja, da je treba posebno pozornost med drugim nameniti pogodbam brez določenega delovnega časa, sistemom pay-to-fly (plačaj za letenje), navideznim samozaposlitvam in položaju članov posadke iz tretjih držav na zrakoplovih, registriranih v EU; poudarja, kako pomembna je uredba o poročanju o dogodkih v letalstvu in „kultura pravičnosti“ za krepitev in izboljšanje varnostnih standardov ter zdravstvenih in delovnih pogojev;

42.  opozarja, da visokokakovostno usposabljanje prispeva k varnosti v letalstvu; poudarja ključni prispevek agencije EASA k vzpostavitvi skupnih standardov usposabljanja in varnosti za pilote, člane posadke in kontrolorje zračnega prometa, tudi prek virtualne akademije, in poziva države članice, naj vlagajo v vseživljenjsko izobraževanje in usposabljanje za vse dele vrednostne verige v letalstvu, saj je uspeh evropskega letalstva v veliki meri odvisen od usposobljenih delavcev in inovacij; se zaveda, da je treba odpraviti pomanjkanje strokovne usposobljenosti, če se pojavi; poudarja, da so partnerstva med izobraževalnimi ustanovami, raziskovalnimi centri in socialnimi partnerji pomembna zaradi posodabljanja programov usposabljanja in zagotavljanja, da odražajo potrebe na trgu dela;

43.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo dvojne modele izobraževanja in usposabljanja na področju letalske tehnike in vanje vključijo sodelovanje na mednarodni ravni;

44.  spodbuja Komisijo, naj predloži konkretne pobude za zaščito pravic delavcev; poziva države članice, naj vsem delavcem v letalskem sektorju, ne glede na velikost in vrsto podjetja, ki jih zaposluje, kraj zaposlitve ali pogodbo o zaposlitvi, zagotovijo dostojne pogoje dela, vključno z zdravjem in varnostjo pri delu;

45.  je seznanjen s tem, da morajo vsi letalski prevozniki, ki delujejo v Evropski uniji, dosledno upoštevati zahteve s področja socialne politike in politike zaposlovanja v EU in državah članicah; opozarja, da so med državami članicami precejšnje razlike na področju pogojev dela in socialne zaščite ter da podjetja izkoriščajo svobodo ustanavljanja, da bi znižala stroške; poziva države članice, naj zaustavijo to škodljivo konkurenco; poziva Komisijo in države članice, naj predstavijo, kako bi lahko preprečili, da bi se v letalskem sektorju posredno zaposlovanje zlorabljalo za izogibanje davčni zakonodaji na ravni EU in nacionalni ravni; poziva Komisijo in države članice, naj preprečijo socialne zlorabe in nespoštovanje standardov dela, tako da zaščitijo tiste, ki prinašajo informacije, omogočajo odprto poročanje in krepijo sodelovanje med inšpektorati za delo v državah članicah; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da letalske družbe, ki delujejo v eni od držav članic, uporabljajo in pravilno izvajajo delovno pravo, socialno zakonodajo in kolektivne pogodbe;

46.  poudarja, da je pravica do ustanavljanja sindikatov ter včlanitve vanje in do kolektivnih ukrepov v skladu s členom 12 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije temeljna pravica in jo je treba spoštovati; zavrača vse poskuse, da bi okrnili pravico do stavke v letalskem sektorju; poudarja, kako pomembni so v letalskem sektorju močni in neodvisni socialni partnerji, reden institucionaliziran socialni dialog na vseh ravneh ter vključevanje zaposlenih v poslovanje podjetja in zastopanje pri tem; vztraja, da je treba pred vsako pobudo EU o letalskem sektorju vzpostaviti ustrezen posvetovalni postopek in okrepljen socialni dialog; pozdravlja prizadevanja socialnih partnerjev, da bi s pogajanji dosegli sporazum o pogojih dela in socialnih pravicah zaposlenih v evropskem letalskem sektorju; socialne partnerje spodbuja, naj si v vseh segmentih sektorja prizadevajo za sklenitev kolektivnih pogodb, ki bodo v skladu z nacionalnimi predpisi in prakso, saj so take pogodbe učinkovit instrument v boju proti tekmi v zniževanju socialnih, delovnih in zaposlitvenih standardov ter za zagotavljanje dostojnega plačila za vse delavce;

47.  meni, da bi morala vsaka zaposlena oseba vedeti, katera delovna zakonodaja zanjo velja in kje je upravičena do socialne varnosti; pri tem opozarja na posebni položaj zelo mobilnih delavcev v letalskem sektorju in poziva k boljši uskladitvi sistemov socialne varnosti v EU; vztraja, da je treba v tesnem sodelovanju s predstavniki teh delavcev oceniti, ali so potrebna dodatna pojasnila glede prava, ki se uporablja, in pristojnih sodišč v zvezi s pogodbami o zaposlitvi mobilnih delavcev v letalstvu;

o
o   o

48.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) EESO, AC TEN/581. (2) UL L 7, 11.1.2012, str. 3. (3) UL C 99, 4.4.2014, str. 3. (4) UL C 262, 19.7.2016, str. 1. (5) UL C 382, 15.10.2016, str. 1. (6) https://ec.europa.eu/transport/media/events/event/high-level-conference-2015-social-agenda-transport_en (7) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0049. (8) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0394. (9) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0392. (10) UL C 380 E, 11.12.2012, str. 5. (11) UL C 74 E, 20.3.2008, str. 658. (12) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0220. (13) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0221. (14) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0092. (15) UL C 434, 23.12.2015, str. 217. (16) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0390. (17) UL C 75, 26.2.2016, str. 2. (18) https://english.eu2016.nl/documents/reports/2016/01/20/report-aviation-summit-2016

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 o zamudi pri izvajanju operativnih programov evropskih strukturnih in investicijskih skladov – vpliv na kohezijsko politiko in pot naprej (2016/3008(RSP))

P8_TA(2017)0055 B8-0149/2017

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2016 o hitrejšem izvajanju kohezijske politike(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. novembra 2014 o zamudah pri začetku izvajanja kohezijske politike za obdobje 2014–2020(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2014 o pripravljenosti držav članic EU za učinkovit in pravočasen začetek novega programskega obdobja kohezijske politike(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2016 o vmesni reviziji večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o naložbah v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov: ocena poročila v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2015 z naslovom Na poti k poenostavljeni in v uspešnost usmerjeni kohezijski politiki za obdobje 2014–2020(6),

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o zamudi pri izvajanju operativnih programov evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladi ESI) – vpliv na kohezijsko politiko in pot naprej (O-000005/2017 – B8-0202/2017),

–  ob upoštevanju Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker sta pozen zaključek pogajanj o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 ter pozno sprejetje uredb o skladih ESI povzročila zamude pri postopku sprejemanja in izvajanja sporazumov o partnerstvu in operativnih programov, imenovanju upravljavskih organov, organov za potrjevanje in revizijskih organov, postopku opredelitve in izpolnjevanja predhodnih pogojenosti ter izvajanju projektov na lokalni in regionalni ravni; čeprav ni dejanskih informacij o razlogih za te zamude in analiz razlogov, so ti v prvem delu programskega obdobja vplivali na možnostih evropskih strukturnih in investicijskih skladov, da povečajo konkurenčnost in izboljšajo socialno, ekonomsko in teritorialno kohezijo;

B.  ker je bilo do zdaj sprejetih 564 operativnih programov skladov ESI, Komisija pa je prejela obvestila o imenovanju organov za 374 operativnih programov; ker vmesnih plačil ni mogoče izvajati brez imenovanja organov upravljanja; ker je bilo po podatkih, dostopnih dne 30. novembra 2016, izplačanih le 14 750 milijard EUR vmesnih plačil, kar kaže, da so zneski sredstev za plačila manjši, kot je bilo sprva predvideno;

C.  ker so bila na isti stopnji vmesna plačila v predhodnem programskem obdobju kljub podobnim zamudam in tehničnim oviram v zvezi z zahtevami glede sistemov upravljanja in nadzora, porabljena že julija 2009, in bi moralo biti izvajanje programov kohezijske politike na podlagi odobrenih sredstev za plačila, predvidenih v proračunu za leto 2010, v tistem letu v polnem teku;

D.  ker sedanja raven vmesnih plačil ustreza razmeroma nizkemu deležu vseh dodeljenih programskih sredstev v okviru razvoja programskega obdobja; ker je Parlament zaskrbljen, da se bodo po zadnjih napovedih držav članic še naprej razvijala z enako hitrostjo;

E.  ker so zamude pri izvajanju in posledično zmanjšanje potreb po sredstvih za plačila že leta 2016 s predlogom spremembe proračuna št. 4/2016 privedle do zmanjšanja plačil v okviru razdelka 1b v znesku 7,2 milijarde EUR; ker v programskem obdobju 2007–2013 na isti stopnji podoben predlog spremembe proračuna ni bil potreben; ker bo v letu 2017 skoraj 24-odstotno zmanjšanje odobritev plačil v primerjavi z letom 2016;

F.  ker je tesnejše sodelovanje med državami članicami in institucijami EU zelo priporočljivo, da bi zagotovili, da se bodo odobritve plačil za kohezijsko politiko v proračunu EU za leto 2018 ustalile in da bo skupni načrt plačil za obdobje 2014–2020 upoštevan in po potrebi prilagojen glede na dejansko stanje;

G.  ker so upravne zmogljivosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ključen pogoj za uspešno izvajanje kohezijske politike;

1.  poudarja prispevek naložb skladov ESI k zmanjševanju gospodarskih, socialnih in teritorialnih neskladij v evropskih regijah in med njimi ter k ustvarjanju pametne, trajnostne in vključujoče rasti in delovnih mest; zato izraža zaskrbljenost, da bodo nadaljnje zamude pri izvajanju operativnih programov kohezijske politike škodile doseganju teh ciljev in prispevale k povečanju razvojnih razlik med regijami;

2.  priznava, da je uvedba številnih novih zahtev, kot so tematska osredotočenost, predhodne pogojenosti in finančno upravljanje, čeprav zagotavljajo večjo učinkovitost programov, zaradi poznega sprejetja zakonodajnega okvira prispevala k zastojem pri izvajanju; opozarja na dejstvo, da obstaja tveganje, da bo pri sedanji hitrosti izvajanja v prihodnjih letih prišlo do velike količine sproščenih sredstev, in poudarja, da bi bilo treba sprejeti vse nujne ukrepe, da bi se izognili temu; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj sporoči, kakšne ukrepe načrtuje na tem področju;

3.  poudarja, da se zaradi teh zamud pri izvajanju še povečuje že obstoječe tveganje nizke stopnje izplačil, prevelikih kapitalskih injekcij, nezmožnosti privabljanja ustreznih ravni zasebnega kapitala, majhnega učinka finančnega vzvoda in težav z obnavljanjem sredstev pri uporabi finančnih instrumentov v operativnih programih skladov ESI; ugotavlja, da so potrebna dodatna pojasnila in ukrepi, da bi dosegli enako raven zmogljivosti za delo s finančnimi instrumenti kot orodji vzvoda v državah članicah, in poziva države članice, naj zagotovijo uravnoteženo uporabo teh instrumentov, ki sta jih vzpostavila Komisija in EIB; opozarja tudi na možnost združevanja sredstev iz skladov ESI ter Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) za spopadanje z zmanjšanjem naložb, zlasti v sektorjih, ki so najbolj primerni za spodbujanje rasti in zaposlovanja;

4.  poziva Komisijo in države članice, naj v celoti izvajajo in uporabljajo prilagodljivost, ki jo omogoča pakt za stabilnost in rast, ob upoštevanju dejstva, da je v mnogih državah članicah gospodarska kriza povzročila težave z likvidnostjo in pomanjkanje državnih sredstev za javne naložbe ter da postajajo sredstva kohezijske politike glavni vir za javne naložbe;

5.  zato Komisijo poziva, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami in na podlagi objektivne analize dejavnikov, ki so prispevali k trenutnim zamudam, predstavi akcijski načrt izvajanja, da bi pospešili izvajanje operativnih programov skladov ESI; v zvezi s tem poudarja, da je treba kot pogoj za pravočasno in uspešno doseganje rezultatov zagotoviti nizke stopnje napak, boj proti goljufijam ter krepitev upravnih zmogljivosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; meni, da bi morali ukrepi slediti analizi zbirnega poročilo o letnih poročilih o izvajanju za izvajanje programa v obdobju 2014–2015, ki ga je Komisija dala na voljo ob koncu leta 2016, in poziva države članice, naj redno spremljajo napredek pri izvajanju projektov; v zvezi s tem poudarja potrebo po osredotočenju prizadevanj na tematske cilje prednostnih sektorjev in na dodano vrednost, ki jo prinaša takšno osredotočanje; poleg tega poziva Komisijo, naj še naprej zagotavlja podporo prek projektne skupine za boljše izvajanje ter Parlamentu posreduje akcijski načrt o svojih dejavnostih;

6.  je zaskrbljen zaradi zamud pri imenovanju organov upravljanja, organov za potrjevanje in revizijskih organov, kar povzroča zamude pri oddaji zahtevkov za plačila; zato poziva države članice, naj zaključijo proces imenovanja ter poziva Komisijo, naj uporabi tehnično pomoč in svetovalne storitve, potrebne za organe upravljanja, organe za potrjevanje in revizijske organe, da bi olajšala in pospešila izvajanje operativnih programov na terenu, vključno s pripravo novih projektov, poenostavitev in pospešitev sistem finančnega upravljanja in nadzora ter sklepanje pogodb in postopkov spremljanja;

7.  priznava, da je hitrejše in učinkovitejše izvajanje operativnih programov skladov ESI neposredno povezano z večjo poenostavitvijo; v zvezi s tem je seznanjen s prednostnimi nalogami v okviru predloga omnibus; vseeno ugotavlja, da so potrebna nadaljnja prizadevanja, zlasti za obravnavo stroškov vodenja upravljanja projektov, raznolikosti in pogostih sprememb pravil, zapletenih postopkov za odobritev velikih projektov, javnih naročil, nerešenih premoženjskih razmerij, dolgotrajnih postopkov za pridobitev dovoljenj in odločitev, vprašanja retroaktivne uporabe pravil revizije in nadzora, zamud pri plačilih upravičencem, težav pri usklajevanju financiranja iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov z drugimi viri financiranja, pravil o državni pomoči in počasnega reševanja sporov; poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno usklajevanje ter veliko preprostejša pravila o državni pomoči, skladna s kohezijsko politiko; opozarja, da si je treba prizadevati tudi za boljše obveščanje o rezultatih naložb skladov ESI;

8.  poziva Komisijo, naj preuči in oblikuje rešitve, tudi dodatne oblike prilagodljivosti, kot je prilagodljivost med prednostnimi nalogami in med operativnimi programi na zahtevo ustreznih organov upravljanja, v skladu s cilji strategije Evropa 2020, obenem pa zagotavlja potrebno stabilnost in predvidljivost in že predlagano vnovično razvrstitev sproščenih sredstev zaradi neizvajanja ali delnega izvajanja, tudi sredstev iz razdelka 1b, v proračun EU, tudi ob upoštevanju prihodnjega programskega obdobja;

9.  poziva k okrepljenim prizadevanjem za zagotovitev in spodbujanje sinergij med možnostmi financiranja iz EU, kot so sklad EFSI, skladi ESI in Obzorje 2020, prek skupnega financiranja, tesnega sodelovanja med pristojnimi organi in podpore ukrepom za pametno specializacijo in s tesnejšim sodelovanjem z nacionalnimi organi pri zavarovanju preferenčnih posojil za projekte, ki so v skladu s cilji operativnih programov;

10.  poziva k boljši komunikaciji med strukturami Komisije (ustreznimi generalnimi direktorati), med Komisijo in državami članicami, pa tudi z nacionalnimi in regionalnimi organi, saj je to nujen pogoj za izboljšanje stopnje uporabe sredstev in kakovosti ukrepov iz kohezijske politike;

11.  poudarja dodano vrednost sprejetja usmerjenega pristopa, in pozdravlja prizadevanja Komisije za zagotovitev učinkovitosti politike v praksi; je seznanjen z ugotovitvami zbirnega poročila o letnih poročilih o izvajanju programa za obdobje 2014–2015 ter pričakuje strateško poročilo Komisije, predvideno za konec leta 2017, ki bo zagotovilo več informacij o izvajanju prednostnih nalog s sklicevanjem na finančne podatke, skupne kazalnike in kazalnike za posamezne programe ter količinsko opredeljene ciljne vrednosti ter napredku pri doseganju zastavljenih ciljev, pa tudi stanje v zvezi z dokončanjem akcijskih načrtov, povezani z nerešenimi predhodnimi pogojenostmi;(7)

12.  opominja, da obstaja načrt plačil od leta 2014 do leta 2020; ob upoštevanju pravil za prenehanje obveznosti Komisijo poziva, naj pripravi ustrezen načrt plačil do leta 2023 in po potrebi predlaga povečanje zgornjih meja za plačila v razdelku 1b do konca sedanjega programskega obdobja; spodbuja Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo e-kohezija popolnoma delovala in bo enostavna za uporabo za prilagoditev načrta plačil glede na dejanski napredek, pa tudi k pripravi načrta pospeševanja kohezije; zato države članice poziva, naj vnesejo podatke o novih projektih, načrtovanih javnih naročilih z načrtovanimi in dejanskimi datumi organizacije razpisov, sklepanja pogodb in izvajanja, pa tudi vse finančne in računovodske podatke, povezane z računi, sofinanciranjem, upravičenostjo izdatkov itd.;

13.  pričakuje, da bo Komisija nadaljevala razpravo v zvezi s temi vprašanji na kohezijskem forumu in bo predlagala rešitve v 7. poročilu o koheziji, da se zagotovi celovito izvajanje kohezijske politike EU in za izpolnjevanju naložbenih potreb EU; poziva tudi k sprejetju ukrepov, ki so potrebni za pravočasen začetek programskega obdobja po letu 2020;

14.  poziva Komisijo, naj uporabi izkušnje, pridobljene na podlagi informacij iz letnih poročil, pri razpravi o kohezijski politiki po letu 2020;

15.  poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni sveženj za prihodnje programsko obdobje najkasneje do začetka leta 2018 in omogoči nemotena in pravočasna pogajanja o večletnem finančnem okviru za obdobje po letu 2020, ki bo vključeval regulativne in postopkovne blažilce za ublažitev pretresov, ki bi lahko vplivali na naložbe in izvajanje kohezijske politike; meni, da je treba ustrezno upoštevati izid referenduma o izstopu v Združenem kraljestvu in prihodnjo ureditev po izstopu te države;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, Odboru regij ter državam članicam in njihovim nacionalnim in regionalnim parlamentom.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0217. (2) UL C 289, 9.8.2016, str. 50. (3) UL C 482, 23.12.2016, str. 56. (4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0412. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0053. (6) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0419. (7) Potrebna posodobitev po objavi zbirnega poročila o letnih poročilih o izvajanju programa v obdobju 2014–2015.