Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2008/2073(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A6-0142/2009

Predložena besedila :

A6-0142/2009

Razprave :

PV 06/05/2009 - 15
CRE 06/05/2009 - 15

Glasovanja :

PV 07/05/2009 - 9.16
CRE 07/05/2009 - 9.16
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P6_TA(2009)0387

Sprejeta besedila
PDF 158kWORD 123k
Četrtek, 7. maj 2009 - Strasbourg Končna izdaja
Institucionalno ravnotežje v Evropski uniji
P6_TA(2009)0387A6-0142/2009

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. maja 2009 o vplivu Lizbonske pogodbe na razvoj institucionalnega ravnotežja v Evropski uniji (2008/2073(INI))

Evropski parlament ,

–   ob upoštevanju sklepa konference predsednikov z dne 6. marca 2008,

–   ob upoštevanju Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, podpisane dne 13. decembra 2007,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. februarja 2008 o Lizbonski pogodbi(1) ,

–   ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 11. in 12. decembra 2008,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve in mnenja Odbora za razvoj (A6-0142/2009),

A.   ker Lizbonska pogodba krepi institucionalno ravnotežje Evropske unije, saj okrepi ključne funkcije posameznih političnih institucij ter s tem utrdi vlogo vsake od njih v institucionalnem okviru, v katerem je sodelovanje med institucijami bistveni element uspeha integracijskega procesa v Uniji,

B.   ker Lizbonska pogodba spreminja "metodo Skupnosti", in sicer jo prilagaja in krepi ter tako iz nje ustvarja "metodo Unije", katere bistveni elementi so:

   Evropski svet določa splošne politične usmeritve in prednostne naloge,
   Komisija promovira splošni interes Unije in v ta namen sprejema ustrezne pobude,
   Evropski parlament in Svet skupaj opravljata zakonodajno in proračunsko funkcijo na podlagi predlogov Komisije,

C.   ker Lizbonska pogodba to posebno metodo odločanja Unije razširja na nova zakonodajna in proračunska področja,

D.   ker Lizbonska pogodba predvideva, da lahko Evropski svet soglasno ali z odobritvijo Evropskega parlamenta razširi glasovanje s kvalificirano večino in redni zakonodajni postopek, s čimer okrepi metodo Unije,

E.   ker bosta soobstoj ločenega predsedstva Evropskega sveta in Sveta za zunanje zadeve (ter evro skupine) ter ohranitev rotacijskega sistema pri predsedstvih ostalih sestav Sveta – čeprav je namen Lizbonske pogodbe poenostaviti in okrepiti skladnost predsedstva Evropskega sveta in Sveta – vsaj na začetku najverjetneje otežila delovanje Unije,

F.   ker načelo enakosti med spoloma pomeni, da bi se morala enaka zastopanost ženskih in moških v javnem življenju odražati tudi pri postopku imenovanja na najpomembnejše politične položaje v Uniji,

G.   ker je treba pri novem postopku za izvolitev predsednika Komisije upoštevati izide volitev in opraviti ustrezna posvetovanja med predstavniki Evropskega sveta in Evropskega parlamenta, preden Evropski svet predlaga svojega kandidata,

H.   ker bo organizacija medinstitucionalnega sodelovanja v procesu odločanja ključnega pomena za uspeh ukrepov Unije,

I.   ker Lizbonska pogodba priznava naraščajoč pomen strateških večletnih in operativnih letnih programov za zagotavljanje nemotenih odnosov med institucijami in za učinkovito izvajanje postopkov odločanja, ter poudarja vlogo Komisije kot pobudnika glavnih programskih nalog,

J.   ker se pri sedanjem sedemletnem finančnem načrtu lahko zgodi, da v celotnem zakonodajnem obdobju Evropski parlament in Komisija občasno ne bi mogla sprejeti nobene temeljne politične finančne odločitve v svojem mandatu in bi bila ujeta v okvir, ki so ga sprejeli njuni predhodniki in bo v veljavi do konca njunega mandata, kar pa bi morda lahko rešili z uporabo možnosti, ki jo Lizbonska pogodba ponuja za petletni finančni načrt, ki bi lahko sovpadel z mandatoma Parlamenta in Komisije,

K.   ker Lizbonska pogodba uvaja nov in celostni pristop k zunanjemu delovanju Unije - čeprav s posebnimi mehanizmi pri odločanju na področju skupne zunanje in varnostne politike – ter vzpostavlja dvojno delovno mesto podpredsednika Komisije (visokega predstavnika), ki ga podpira posebna zunanja služba kot ključni element, s katerim bo postal ta novi in celostni pristop operativen,

L.   ker uvaja Lizbonska pogodba nov sistem zastopanja Unije navzven, ki je na različnih ravneh v glavnem zaupano predsedniku Evropskega sveta, predsedniku Komisije in podpredsedniku Komisije (visokemu predstavniku), pri katerem bo potrebno jasno izražanje in tesno usklajevanje med različnimi stranmi, ki so odgovorne za takšno zastopanje, da bi se izognili škodljivemu navzkrižju pristojnosti in potratnemu podvajanju nalog,

M.   ker so se v Evropskem svetu, ki se je sestal 11. in 12. decembra 2008, dogovorili, da bodo, če bo Lizbonska pogodba stopila v veljavo do konca leta, sprejeli potrebne pravne ukrepe, da bi ohranili sestavo Komisije v sedanji obliki - en član na državo članico,

Splošna ocena

1.   pozdravlja institucionalne novosti v Lizbonski pogodbi, ki ustvarjajo pogoje za obnovitev in okrepitev institucionalnega ravnotežja znotraj Unije, omogočajo njenim institucijam bolj učinkovito, odprto in demokratično delovanje, Uniji pa omogočajo doseganje boljših rezultatov, ki bolj ustrezajo pričakovanjem njenih državljanov, ter celovito izvajanje njene vloge globalnega akterja na mednarodnem prizorišču;

2.   poudarja, da je temeljno jedro nalog posameznih institucij okrepljeno, kar vsaki izmed njih omogoča, da bolj učinkovito razvija svojo vlogo, vendar hkrati opozarja, da mora v novem institucionalnem okviru vsaka institucija svojo vlogo opravljati v stalnem sodelovanju z drugimi institucijami, s čemer bi dosegli pozitivne rezultate za vso Unijo;

Okrepitev posebne "metode odločanja Unije" kot temelja medinstitucionalnega ravnotežja

3.   pozdravlja, da so bili z Lizbonsko pogodbo ohranjeni in okrepljeni bistveni elementi metode Skupnosti - pravica Komisije do pobude ter skupno odločanje Evropskega parlamenta in Sveta -, saj:

   Evropski svet postane institucija, katere posebna vloga, da daje zagon in smernice Uniji, je okrepljena, njegovi strateški cilji in prednostne naloge pa so določeni brez poseganja v običajno delovanje zakonodajnih in proračunskih oblasti Unije;
   je potrjena vloga Komisije kot "motorja", ki poganja dejavnosti EU, s čimer je zagotovljeno, da ostaja njen monopol nad zakonodajno pobudo nedotakljiv (in celo okrepljen), še zlasti v proračunskem postopku;
   so okrepljene pristojnosti Evropskega parlamenta kot veje zakonodaje oblasti, saj postane redni zakonodajni postopek (kot se bo sedaj imenoval postopek soodločanja) splošno pravilo (razen ko pogodbe določajo, da se mora uporabljati kak poseben zakonodajni postopek) in je razširjen na skoraj vsa področja evropske zakonodaje, tudi na sodstvo in na notranje zadeve;
   je potrjena in ohranjena vloga Sveta kot druge veje zakonodajne oblasti – čeprav s prevladujočo pristojnostjo na nekaterih pomembnih področjih – še zlasti s pojasnitvijo v Lizbonski pogodbi, da Evropski svet ne bo opravljal zakonodajnih funkcij;
   bo nov proračunski postopek prav tako temeljil na postopku skupnega in enakopravnega odločanja Evropskega parlamenta in Sveta in bo pokrival vse vrste izdatkov, Evropski parlament in Svet pa bosta skupaj odločala tudi o večletnem finančnem okviru, v obeh primerih na pobudo Komisije;
   bo ločitev med zakonodajnimi in delegiranimi akti ter priznanje posebne izvršilne vloge Komisije pod enakovrednim nadzorom dveh vej zakonodajne oblasti okrepila kakovost evropske zakonodaje; Evropski parlament ima novo vlogo pri prenosu prenesenih pristojnosti Komisiji in novo vlogo pri nadzoru v zvezi z delegiranimi akti;
   v zvezi s pristojnostjo Unije za sklepanje pogodb se prizna vloga Komisije (ob njenem tesnem sodelovanju s podpredsednikom Komisije (visokim predstavnikom)) glede na njeno usposobljenost za vodenje pogajanj, Svet pa bo potreboval odobritev Evropskega parlamenta pri sklepanju skoraj vseh mednarodnih sporazumov;

4.   je zadovoljen, ker Lizbonska pogodba predvideva, da lahko Evropski svet soglasno in z odobritvijo Evropskega parlamenta, pod pogojem da nacionalni parlamenti temu ne nasprotujejo, razširi odločanje s kvalificirano večino in redni zakonodajni postopek na področja, kjer se ta postopka doslej še nista uporabljala;

5.   poudarja, da te "premostitvene klavzule" kažejo na dejansko težnjo po kar se da široki uporabi "metode Unije", zato poziva Evropski svet, naj kar najbolje izkoristi možnosti, ki jih ponuja Pogodba;

6.   vztraja, da je za izvajanje vseh institucionalnih in postopkovnih novosti, ki jih uvaja Lizbonska pogodba, potrebno poglobljeno in stalno sodelovanje med institucijami, ki sodelujejo v različnih postopkih, pri čemer je treba v celoti izkoristiti nove mehanizme, ki jih določa pogodba, zlasti medinstitucionalne sporazume;

Evropski parlament

7.   toplo pozdravlja dejstvo, da nova pogodba v celoti priznava Evropski parlament kot eno izmed dveh vej zakonodajne in proračunske oblasti Unije, hkrati pa je priznana tudi njegova vloga pri sprejemanju številnih političnih odločitev, pomembnih za obstoj Unije, in so, čeprav v nekoliko manjšem obsegu, okrepljene ali celo razširjene tudi njegove pristojnosti pri političnem nadzoru na področju skupne zunanje in varnostne politike;

8.   poudarja, da priznanje vloge Evropskega parlamenta zahteva polno sodelovanje ostalih institucij, zlasti glede pravočasnega zagotavljanja Parlamentu vseh dokumentov, potrebnih za izvajanje njegovih nalog enakopravno s Svetom, hkrati pa mu morata biti omogočena udeležba in sodelovanje v zadevnih delovnih skupinah in na srečanjih v drugih institucijah, in sicer pod enakimi pogoji, kot veljajo za druge udeležence v postopku odločanja; tri institucije poziva, naj predvidijo sklenitev medinstitucionalnih sporazumov, ki bi strukturirano povezali najboljše prakse na tem področju, s čemer bi dosegli najboljše možno medsebojno sodelovanje;

9.   vztraja, da mora Evropski parlament sam izvesti potrebne notranje reforme, da bi svojo strukturo, postopke in način dela prilagodil novim pristojnostim in dodatnim zahtevam pri načrtovanju in medinstitucionalnem sodelovanju, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe(2) ; z zanimanjem se je seznanil s sklepi delovne skupne za parlamentarno reformo in opozarja, da je njegov pristojni odbor nedavno pripravljal spremembo Poslovnika, da bi ga prilagodili Lizbonski pogodbi(3) ;

10.   odobrava, da Lizbonska pogodba širi pravico do pobude v zvezi z revizijo pogodb tudi na Evropski parlament, priznava, da ima Parlament pravico sodelovati na konvenciji in da je potrebna njegova odobritev, če Evropski svet meni, da ni razloga za sklic konvencije; meni, da to govori v prid priznanju pravice Evropskega parlamenta do polnega sodelovanja na medvladni konferenci na isti ravni kot Komisija; meni, da bi lahko na podlagi izkušenj, pridobljenih na prejšnjih dveh medvladnih konferencah, z medinstitucionalnim dogovorom določili smernice za organizacijo medvladnih konferenc v prihodnosti, zlasti glede sodelovanje Evropskega parlamenta ter vprašanj, povezanih s preglednostjo;

11.   je seznanjen s prehodno ureditvijo glede sestave Evropskega parlamenta; meni, da bo uresničevanje takšnih dogovorov zahtevalo spremembo primarne zakonodaje; poziva države članice, da sprejmejo vse potrebne nacionalne pravne predpise, da bi omogočili predhodno izvolitev 18 dodatnih poslancev Evropskega parlamenta v juniju 2009, da bodo lahko od dneva začetka veljave Lizbonske pogodbe sedeli Parlamentu kot opazovalci; vendar opozarja, da bodo dodatni poslanci prevzeli polna pooblastila šele po končanem postopku ratifikacije spremembe primarne zakonodaje in sicer vsi sočasno na dogovorjeni datum; opozarja Svet, da bo Evropski parlament v skladu z Lizbonsko pogodbo (člen 14(2) Pogodbe EU) pridobil pomembne pravice do pobude in odobritve glede sestave Parlamenta, ki jih namerava v celoti uveljavljati;

Vloga Evropskega sveta

12.   meni, da bi bilo treba za uradno priznanje Evropskega sveta kot ločene samostojne institucije, katere pristojnosti so jasno opredeljene v pogodbah, vlogo Evropskega sveta ponovno osredotočiti na njegovo temeljno nalogo, ki je zagotavljanje potrebnega političnega zagona in določanje splošnih smernic in ciljev delovanja Evropske unije;

13.   odobrava tudi bistveno vlogo Evropskega sveta, kot je opisana v Lizbonski pogodbi, glede revizije pogodb ter nekaterih odločitev, ki so temeljnega pomena za politično življenje Unije, in se nanašajo na zadeve, kot so imenovanja na najpomembnejše politične položaje, reševanje političnih blokad v različnih postopkih odločanja in uporaba mehanizmov prožnosti, ki jih sprejme Svet ali se sprejmejo v sodelovanju z njim;

14.   meni tudi, da je treba glede na to, da je Evropski svet zdaj del institucionalnega ustroja EU, jasneje in natančneje opredeliti njegove dolžnosti, vključno z morebitnim sodnim nadzorom nad njegovim delom, zlasti glede na člen 265 PDEU;

15.   poudarja posebno vodilno vlogo Evropskega sveta na področju zunanjih ukrepov, zlasti v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko, katere bistvena naloga je opredeliti strateške interese in določiti cilj ter splošne smernice; ob tem poudarja, da morajo Svet, predsednik Komisije in podpredsednik Komisije (visoki predstavnik) tesno sodelovati pri pripravah na delovanje Evropskega sveta na tem področju;

16.   izpostavlja, da je treba izboljšati medinstitucionalno sodelovanje med Evropskim parlamentom in Evropskim svetom tako, da bi ustvarili najboljše možne pogoje, v katerih bo predsednik Evropskega parlamenta sodeloval v razpravah Evropskega sveta, kar bi lahko bilo zajeto v medinstitucionalnem sporazumu o odnosih med institucijama; meni, da bi bilo koristno, če bi tudi Evropski svet te pogoje uradno potrdil v svojem poslovniku;

Stalno predsedstvo Evropskega sveta

17.   pozdravlja oblikovanje stalnega daljšega predsedstva Evropskega sveta, ki bo pomagal zagotoviti večjo stalnost, učinkovitost in skladnost delovanja te institucije in posledično delovanja Unije; poudarja, da bi predsednik Evropskega sveta moral biti imenovan v čim krajšem času po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, da bi ohranili povezavo med obdobjem mandata novo izvoljenega Parlamenta in obdobjem mandata nove Komisije;

18.   poudarja bistveno vlogo, ki jo bo imel predsednik Evropskega sveta v institucionalnem življenju Unije, ne kot predsednik Evropske unije, saj to ne bo, temveč kot predsednik Evropskega sveta, ki bo odgovoren za napredek pri delu Evropskega sveta ter za zagotavljanje priprave in stalnosti njegovega delovanja, obenem pa bo spodbujal soglasje med njegovimi člani, poročal Evropskemu parlamentu ter na svoji ravni in brez poseganja v pristojnosti podpredsednika Komisije (visokega predstavnika) zastopal Unijo navzven v povezavi s skupno zunanjo in varnostno politiko;

19.   opozarja, da mora predsednik Evropskega sveta v sodelovanju s predsednikom Komisije in na osnovi dela Sveta za splošne zadeve poskrbeti za priprave na zasedanja Evropskega sveta in za stalnost njegovega delovanja, pri čemer so potrebni medsebojni stiki in tesno sodelovanje med predsednikom Evropskega sveta in predsedstvom Sveta za splošne zadeve;

20.   meni, da so pri tem bistveni uravnotežen in na sodelovanju temelječ odnos med predsednikom Evropskega sveta in predsednikom Komisije, sistem rotacije predsedstva, ko gre za zunanje predstavljanje Unije v zadevah skupne zunanje in varnostne politike pa podpredsednik Komisije (visoki predstavnik);

21.   opozarja, da je treba kljub določbam Lizbonske pogodbe, da Evropskemu svetu pomaga generalni sekretariat Sveta, posebne odhodke Evropskega sveta razporediti v ločenem delu proračuna, pri čemer morajo ti vključevati posebna proračunska sredstva za predsednika Evropskega sveta, ki mu bo moral pomagati njegov kabinet, ki bi moral biti oblikovan pod smiselnimi pogoji;

Svet

22.   pozdravlja ukrepe, sprejete z Lizbonsko pogodbo, v smeri obravnavanja vloge Sveta kot druge veje zakonodajne in proračunske oblasti Unije, ki bi si kljub svoji prevladujoči pristojnosti na nekaterih področjih večji del odločanja delil z Evropskim parlamentom, in sicer v okviru institucionalnega sistema, ki se je postopno razvil v smeri dvodomnega parlamentarnega modela;

23.   poudarja ključno vlogo, ki jo Lizbonska pogodba podeljuje Svetu za splošne zadeve, in s tem tudi njegovemu predsedniku, s čemer namerava zagotoviti skladnost in stalnost dela posameznih sestav Sveta, kot tudi pripravo in stalnost dela Evropskega sveta (v sodelovanju s predsednikom Evropskega sveta in predsednikom Komisije);

24.   poudarja, da je treba zaradi posebne vloge Sveta pri pripravi, določitvi in izvajanju skupne zunanje in varnostne politike okrepiti usklajevanje med predsednikom Sveta za splošne zadeve in podpredsednikom Komisije (visokim predstavnikom) kot predsednikom Sveta za zunanje zadeve, ter med njima in predsednikom Evropskega sveta;

25.   je prepričan, da je treba zaradi ločitve vlog Sveta za splošne zadeve in Sveta za zunanje zadeve, ki jo predvideva Lizbonska pogodba, ti dve sestavi Sveta preoblikovati, zlasti zato, ker bo zaradi širšega koncepta zunanjih odnosov Unije, ki ga predvidevajo pogodbe, spremenjene z Lizbonsko pogodbo, kopičenje mandatov v obeh sestavah Sveta vedno težje; zato meni, da bi se morali ministri za zunanje zadeve posvetiti predvsem dejavnostim Sveta za zunanje zadeve;

26.   v zvezi s tem meni, da bo predsednik vlade/predsednik države članice, ki predseduje Svetu, morebiti moral predsedovati osebno in zagotoviti ustrezno delovanje Sveta za splošne zadeve kot organa, odgovornega za usklajevanje različnih sestav Sveta in za odločanje v zvezi s prednostnimi nalogami ter reševanjem sporov, ki se ga sedaj prepogosto preloži na Evropski svet;

27.   se zaveda velikih težav pri usklajevanju različnih sestav Sveta zaradi novega sistema predsedstev in, da bi se izognili tem tveganjem, poudarja pomen "novih" stalnih 18-mesečnih trojk (skupine treh predsedstev), ki bi si razdelile predsedovanje posameznim sestavam Sveta (z izjemo Sveta za zunanje zadeve in evro skupine) in Coreperju, da bi zagotovili skladnost, doslednost in stalnost delovanja Sveta kot celote ter medinstitucionalno sodelovanje, ki je potrebno za nemoteno delovanje zakonodajnih in proračunskih postopkov v skupnem odločanju z Evropskim parlamentom;

28.   meni, da je pri trojkah nujno potrebno razviti tesno in stalno sodelovanje ves čas skupnega mandata; poudarja pomen, ki ga ima skupni program posamezne 18-mesečne trojke za delovanje Unije, kot je podrobneje pojasnjeno v odstavku 51 te resolucije; poziva trojke, naj svoje skupne operativne programe skupaj s predlogi o časovnem razporedu zakonodajnih posvetovanj ob začetku svojega skupnega mandata predstavijo Parlamentu na plenarnem zasedanju;

29.   meni, da bo moral predsednik vlade/predsednik države članice, ki bo prevzela predsedstvo Sveta, imeti bistveno vlogo pri zagotavljanju povezovanja celotne skupine predsedstev in skladnosti delovanja različnih sestav Sveta, obenem pa bo moral poskrbeti za potrebno usklajenost z Evropskim svetom, zlasti v zvezi s pripravami in stalnostjo njegovega delovanja;

30.   prav tako poudarja, da mora biti predsednik vlade/predsednik države članice, ki prevzame predsedovanje Sveta po rotacijskem sistemu, privilegiran sogovornik Evropskega parlamenta v zvezi z dejavnostjo predsedstva; meni, da bi moral biti povabljen na plenarno zasedanje Parlamenta, na katerem bi predstavil program dejavnosti predsedstva ter poročilo o razvoju dogodkov in dosežkih, zabeleženih v njegovem šestmesečnem mandatu, druge pomembne politične zadeve, ki bi se pojavile v času njegovega predsedovanja, pa bi moral predložiti v razpravo;

31.   poudarja, da so glede na stanje na področju razvoja Unije vprašanja, povezana z varnostjo in obrambo, še vedno sestavni del skupne zunanje in varnostne politike, zato meni, da bi morala ta politika ostati v pristojnosti Sveta za zunanje zadeve pod vodstvom podpredsednika Komisije (visokega predstavnika), v katerem bi po potrebi sodeloval še minister za obrambo;

Komisija

32.   pozdravlja ponovno potrditev bistvene vloge Komisije kot "motorja", ki poganja delovanje Unije, in sicer s:

   priznanjem njenega skoraj popolnega monopola na področju zakonodajnih pobud, ki je razširjen na vsa področja delovanja Unije z izjemo skupne zunanje in varnostne politike in je še posebej okrepljen v finančnih zadevah;
   z okrepitvijo njene vloge pri olajševanju doseganja dogovorov med dvema vejama oblasti, zakonodajno in proračunsko;
   z okrepitvijo njene vloge "izvršilnega organa" Unije v vseh primerih, ko izvajanje določb zakonodaje Evropske unije zahteva skupen pristop, medtem ko ima Svet takšno vlogo le pri zadevah na področju skupne zunanje in varnostne politike ter v ustrezno utemeljenih primerih, navedenih v zakonodajnih aktih;

33.   pozdravlja okrepitev položaja predsednika Komisije v kolegiju komisarjev, zlasti v smislu institucionalne odgovornosti, ki jo imajo komisarji do njega, ter notranje organizacije Komisije, s čimer so ustvarjeni pogoji za okrepitev njegovega vodenja Komisije in njeno večjo povezanost; meni, da bi se ta krepitev zaradi dogovora med predsedniki držav ali vlad, da bodo ohranili načelo enega člana Komisije na državo članico, lahko celo še stopnjevala;

Izvolitev predsednika Komisije

34.   poudarja, da bo izvolitev predsednika Komisije v Evropskem parlamentu na predlog Evropskega sveta njegovemu imenovanju dala izrazit politični značaj;

35.   poudarja, da bo takšna izvolitev okrepila demokratično legitimnost predsednika Komisije in utrdila njegov položaj tako znotraj Komisije (glede njegovih pristojnosti v notranjih odnosih z drugimi komisarji) kot v medinstitucionalnih odnosih nasploh;

36.   meni, da bo okrepljena legitimnost predsednika koristila celotni Komisiji, saj bo povečala njeno sposobnost za neodvisno spodbujanje splošnih evropskih interesov in utrdila njeno vlogo gonilne sile evropskega delovanja;

37.   v zvezi s tem opozarja, da lahko kandidata za funkcijo predsednika Komisije predlaga Evropski svet na osnovi kvalificirane večine in da so za njegovo izvolitev v Evropskem parlamentu potrebni glasovi večine poslancev, kar bo vse, ki so vključeni v ta proces, še bolj spodbudilo k razvijanju potrebnega dialoga za zagotovitev uspešnega izida procesa;

38.   opozarja, da Lizbonska pogodba Evropski svet zavezuje k "upoštevanju volitev v Evropski parlament", pred imenovanjem kandidata pa mora opraviti tudi "ustrezna posvetovanja", ki niso zgolj formalni institucionalni stiki med institucijama; nadalje opozarja, da Izjava št. 11, ki je priložena Sklepni listini medvladne konference, ki je sprejela Lizbonsko pogodbo(4) , v tej zvezi poziva k "posvetovanju v okviru, ki velja za najprimernejšega", med predstavniki Evropskega parlamenta in Evropskega sveta;

39.   meni, da bi moral Evropski svet pooblastiti svojega predsednika, da se sam ali v spremstvu delegacije posvetuje s predsednikom Evropskega parlamenta glede organizacije potrebnih srečanj z vsemi voditelji političnih skupin Evropskega parlamenta, ki bi jih po možnosti spremljali voditelji (ali delegacija) evropskih političnih strank, in da nato o tem poroča Evropskemu svetu;

Postopek imenovanj

40.   meni, da bi bilo treba pri izbiri oseb, ki so predlagane za funkcijo predsednika Evropskega sveta, predsednika Komisije in podpredsednika Komisije upoštevati ustrezno sposobnost kandidatov; poleg tega ugotavlja, da je v skladu z Izjavo št 6, ki je priložena navedeni sklepni listini(5) , treba upoštevati še potrebo po spoštovanju geografske in demografske raznolikosti Unije in njenih držav članic;

41.   nadalje meni, da bi morale države članice in evropske politične družine pri imenovanjih na najpomembnejše politične položaje v Evropski uniji upoštevati ne le merila geografskega in demografskega ravnovesja, ki ga predvideva Lizbonska pogodba, temveč tudi merila, ki temeljijo na političnem ravnovesju in ravnovesju med spoloma;

42.   s tem v zvezi meni, da bi moral postopek imenovanj potekati po volitvah v Evropski parlament, da bi se upošteval volilni izid, ki bo imel temeljno vlogo pri izbiri predsednika Komisije; opozarja, da bo zahtevano ravnovesje mogoče zagotoviti šele po njegovi izvolitvi;

43.   v zvezi s tem predlaga kot možni model naslednji postopek in časovni načrt za imenovanja, o katerima se lahko dogovorita Evropski parlament in Evropski svet:

   prvi in drugi teden po evropskih volitvah: vzpostavitev političnih skupin v Evropskem parlamentu;
   tretji teden po volitvah: posvetovanja med predsednikom Evropskega sveta in predsednikom Evropskega parlamenta, ki jim sledijo ločena srečanja med predsednikom Evropskega sveta in predsedniki političnih skupin (po možnosti tudi predsedniki evropskih političnih strank ali omejenimi delegacijami);
   četrti teden po volitvah: Evropski svet ob upoštevanju izidov posvetovanj, omenjenih v prejšnji alineji, naznani kandidata za predsednika Komisije;
   peti in šesti teden po volitvah: stiki med kandidatom za predsednika Komisije in političnimi skupinami; izjave kandidata in predstavitev njegovih političnih smernic v Evropskem parlamentu; glasovanje o kandidatu za predsednika Komisije v Evropskem parlamentu;
   julij/avgust/september: izvoljeni predsednik Komisije se z Evropskim svetom dogovori o imenovanju podpredsednika Komisije (visokega predstavnika) in predlaga seznam kandidatov za komisarje (vključno s podpredsednikom Komisije (visokim predstavnikom));
   september: Evropski svet sprejme seznam kandidatov za komisarje (vključno s podpredsednikom Komisije (visokim predstavnikom));
   september/oktober: predstavitve kandidatov za komisarje in kandidata za podpredsednika Komisije (visokega predstavnika) v Evropskem parlamentu;
   oktober : predstavitev kolegija komisarjev in njihovega programa v Evropskem parlamentu; glasovanje o celotnemu kolegiju (vključno s podpredsednikom Komisije (visokim predstavnikom)); Evropski svet potrdi novo Komisijo; nova Komisija prevzame svoje naloge;
   November: Evropski svet imenuje predsednika Evropskega sveta;

44.   poudarja, da bi bilo treba predlagani potek dogodkov vsekakor začeti uporabljati z letom 2014;

45.   meni, da zahteva morebitni začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe pred koncem leta 2009 politični dogovor med Evropskim svetom in Evropskim parlamentom, s katerim bi zagotovili, da se bo pri postopku izbire predsednika naslednje Komisije in imenovanja prihodnje Komisije vsekakor spoštovalo bistvo novih pristojnosti, ki jih Lizbonska pogodba v zvezi s tem priznava Evropskemu parlamentu;

46.   meni, da bi moral Evropski svet, če bo začel postopek za imenovanje predsednika nove Komisije takoj po evropskih volitvah junija 2009(6) , ustrezno upoštevati časovni okvir, potreben za neformalni zaključek postopka političnega posvetovanja z novoizvoljenimi predstavniki političnih skupin, kot predvideva Lizbonska pogodba; meni, da bi bila pod temi pogoji vsebina novih posebnih pravic, ki izhajajo iz pogodbe, v celoti spoštovana, Evropski parlament pa bi lahko nadaljeval s potrditvijo imenovanja predsednika Komisije;

47.   glede imenovanja novega kolegija poudarja, da bi bilo treba postopek začeti šele po tem, ko bo znan izid drugega referenduma na Irskem; opozarja, da bi se institucije v tem primeru popolnoma zavedale prihodnjega pravnega okvira, v katerem bi Komisija izvajala svoj mandat, in bi lahko ustrezno upoštevale vsaka svoje pristojnosti v postopku, pa tudi sestavo, strukturo in pristojnosti nove Komisije; v primeru pozitivnega izida referenduma, bi Evropski parlament uradno potrdil novi kolegij, vključno s predsednikom in podpredsednikom Komisije (visokim predstavnikom), šele po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe;

48.   opozarja, da se bo v primeru negativnega izida drugega referenduma na Irskem v celoti uporabljal sporazum iz Nice in da bo treba novo Komisijo sestaviti skladno z določbami, v skladu s katerimi je število članov Komisije nižje od števila držav članic; poudarja, da bo moral v tem primeru Evropski svet sprejeti odločitev o dejanskem številu članov skrčene Komisije; poudarja politično voljo Evropskega parlamenta, da zagotovi strogo spoštovanje teh določb;

Načrtovanje

49.   meni, da je načrtovanje, tako na strateški kot na operativni ravni, bistvenega pomena za zagotavljanje učinkovitosti in skladnosti dejavnosti EU;

50.   zato odobrava, da Lizbonska pogodba izrecno poziva k načrtovanju kot sredstvu za okrepitev sposobnosti delovanja institucij, in predlaga organiziranje več vzporednih načrtovalnih dejavnosti upoštevajoč naslednje smernice:

   Evropski parlament, Svet in Komisija bi se morali dogovoriti o "pogodbi" ali "programu" o zakonodajnem obdobju, ki bi bila zasnovana na širokih strateških ciljih in prednostnih nalogah, ki bi jih Komisija predstavila na začetku svojega mandata in o katerih bi skupaj razpravljala Evropski parlament in Svet, da bi med tremi institucijami dosegli dogovor (po možnosti v obliki posebnega medinstitucionalnega sporazuma, četudi ta ne bi bil pravno zavezujoč) o skupnih ciljih in prednostnih nalogah v petletnem zakonodajnem obdobju;
   Komisija bi nato na podlagi te pogodbe ali programa nadalje razvila zamisli glede finančnega načrta in bi do konca junija v letu po volitvah predstavila svoje predloge glede petletnega finančnega okvira, ki bi jim dodala seznam zakonodajnih predlogov, potrebnih za zagon posameznih programov; v skladu s postopkom, določenim v pogodbah, bi nato o tem finančnem okviru razpravljala Svet in Evropski parlament in ga do konca istega leta sprejela (ali najpozneje do konca prvega trimesečja naslednjega leta);
   to bi Uniji omogočilo, da bi imela pripravljen petletni finančni okvir, ki bi lahko stopil v veljavo na začetku leta N+2 (ali N+3)(7) , kar bo vsem prihodnjim evropskim parlamentom in komisijam omogočilo, da bodo odločali o "svojem" načrtovanju;

51.   meni, da bo prehod na sistem petletnega finančnega in političnega načrtovanja zahteval podaljšanje sedanjega finančnega okvira, ki ga vsebuje medinstitucionalni sporazum o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju(8) , do konca leta 2015/2016, in njegovo prilagoditev, naslednji finančni okvir pa bi začel veljati v začetku leta 2016/2017(9) ;

52.   predlaga, da bi na podlagi pogodbe/programa o zakonodajnem obdobju in ob upoštevanju večletnega finančnega okvira:

   Komisija predstavila svoj letni delovni in zakonodajni program Evropskemu parlamentu in Svetu, čemur bi sledila skupna razprava, ki bi Komisiji omogočila vnos potrebnih prilagoditev;
   Svet za splošne zadeve v dialogu z Evropskim parlamentom sprejel skupno operativno načrtovanje dejavnosti vsake skupine treh predsedstev za celotno 18-mesečno obdobje njihovega mandata, kar bi se uporabilo kot okvir za operativni program dejavnosti posameznega predsedstva v njegovem šestmesečnem mandatu;

Zunanji odnosi

53.   poudarja pomen nove razsežnosti, ki jo Lizbonska pogodba prinaša celotnemu zunanjemu delovanju Unije, tudi skupni zunanji in varnostni politiki, saj bo skupaj s pravno osebnostjo Unije in institucionalnimi novostmi na tem področju (še zlasti z oblikovanjem dvojnega mandata podpredsednika Komisije (visokega predstavnika) in Evropske službe za zunanjepolitično delovanje) lahko odločilno pripomogla k skladnosti in učinkovitosti delovanja Unije na tem področju ter znatno povečala prepoznavnost njene vloge na svetovni ravni;

54.   zahteva, da se pri vseh odločitvah o zunanjem delovanju navede pravna podlaga, na kateri so bile sprejete, da bi tako laže ugotavljali, po katerem postopku so bile sprejete in po katerem postopku jih je treba izvajati;

Podpredsednik Komisije (visoki predstavnik)

55.   meni, da je oblikovanje dvojnega mandata podpredsednika Komisije (visokega predstavnika) bistven korak za zagotovitev skladnosti, učinkovitosti in prepoznavnosti celotnega zunanjega delovanja Unije;

56.   poudarja, da mora podpredsednika Komisije (visokega predstavnika) Evropski svet imenovati s kvalificirano večino ob odobritvi predsednika Komisije, prav tako pa ga mora kot podpredsednika Komisije skupaj s celotnim kolegijem komisarjev potrditi tudi Evropski parlament; poziva predsednika Komisije, naj zagotovi, da bo Komisija v celoti izvajala svoje naloge na tem področju, pri čemer mora upoštevati, da bo visoki predstavnik kot podpredsednik Komisije imel temeljno vlogo pri zagotavljanju skladnosti in uspešnosti delovanja kolegija ter da je politična in institucionalna dolžnost predsednika Komisije zagotoviti, da ima podpredsednik Komisije sposobnosti, potrebne za povezovanje kolegija; poudarja tudi, da se mora Evropski svet zavedati tega vidika vloge podpredsednika Komisije (visokega predstavnika) ter mora že na začetku postopka opraviti potrebna posvetovanja s predsednikom Komisije, da zagotovi njegov uspešen zaključek; opozarja, da bo v okviru svojih pristojnosti v zvezi z imenovanjem nove Komisije dosledno izvajal presojo politične in institucionalne usposobljenosti imenovanega podpredsednika Komisije (visokega predstavnika);

57.   poudarja, da bo Evropska služba za zunanjepolitično delovanje imela temeljno vlogo pri podpori podpredsednika Komisije (visokega predstavnika) in bo bistveno prispevala k uspehu novega celostnega pristopa k zunanjemu delovanju Unije; poudarja, da bo za vzpostavitev nove službe potreben uradni predlog podpredsednika Komisije (visokega predstavnika), kar bo mogoče šele po tem, ko bo ta prevzel svoje naloge, predlog pa lahko sprejme le Svet po mnenju Evropskega parlamenta in odobritvi Komisije; izraža svojo namero, da bo v celoti izvajal svoje proračunske pristojnosti v zvezi z ustanovitvijo Evropske službe za zunanjepolitično delovanje;

58.   poudarja, da so naloge podpredsednika Komisije (visokega predstavnika) zelo zahtevne in bodo zahtevale veliko usklajevanja z drugimi institucijami, zlasti s predsednikom Komisije, kateremu bo politično odgovoren za področje zunanjega delovanja, ki sodi v pristojnost Komisije, s predsedstvom Sveta, ki se bo menjavalo po rotacijskem sistemu, ter s predsednikom Evropskega sveta;

59.   poudarja, da bo uresničevanje ciljev, ki so pripeljali do vzpostavitve položaja podpredsednika Komisije (visokega predstavnika), precej odvisno od političnega zaupanja med predsednikom in podpredsednikom Komisije (visokim predstavnikom) ter od sposobnosti podpredsednika Komisije (visokega predstavnika), da uspešno sodeluje s predsednikom Evropskega sveta, s predsedstvom Sveta, ki se bo menjavalo po rotacijskem sistemu, ter z ostalimi komisarji, ki bodo pod njegovim vodstvom izvajali specifične pristojnosti, povezane z zunanjim delovanjem Unije;

60.   poziva Komisijo in podpredsednika Komisije (visokega predstavnika), naj v celoti izkoristita možnost, da predstavita skupne pobude na področju zunanjih odnosov za okrepitev povezovanja različnih področij delovanja Unije na zunanjepolitični ravni ter povečata možnosti, da Svet sprejme te pobude, zlasti tiste v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko; v zvezi s tem opozarja, da je potreben parlamentarni nadzor nad ukrepi s področja zunanje in varnostne politike;

61.   vztraja, da je treba sprejeti določene praktične ukrepe, da bi olajšali delo podpredsednika Komisije (visokega predstavnika):

   podpredsednik Komisije (visoki predstavnik) bi moral predlagati imenovanje posebnih predstavnikov z jasnim mandatom, opredeljenim v skladu z Lizbonsko pogodbo (člen 33 Pogodbe EU), ki bi mu pomagali na posebnih področjih njegovih pristojnosti v zadevah skupne zunanje in varnostne politike (posebne predstavnike, ki bi jih imenoval Svet, bi moral zaslišati tudi Evropski parlament, ti pa bi ga redno obveščali o svojih dejavnostih);
   podpredsednik Komisije (visoki predstavnik) bi moral na področjih, ki niso del skupne zunanje in varnostne politike, svoje dejavnosti usklajevati s komisarji, ki so pristojni za ta področja, in bi jih moral, kadar je to potrebno, pooblastiti za opravljanje njegovih nalog mednarodnega zastopanja Evropske unije na teh področjih;
   v primeru odsotnosti bi moral podpredsednik Komisije (visoki predstavnik) odločiti, kdo ga bo zastopal, in sicer za vsak primer posebej in glede na naloge, ki jih je treba vsakokrat opraviti;

Zastopanje

62.   meni, da Lizbonska pogodba vzpostavlja učinkovit, četudi zapleten operativni sistem za zastopanje Unije navzven, ter predlaga, da se ta izrazi v skladu s sledečimi smernicami:

   predsednik Evropskega sveta predstavlja Unijo na ravni predsednikov držav ali vlad v zadevah, povezanih s skupno zunanjo in varnostno politiko, vendar nima pooblastil za vodenje političnih pogajanj v imenu Unije, kar je naloga podpredsednika Komisije (visokega predstavnika); lahko je tudi pozvan, da izpolnjuje specifično vlogo zastopanja Evropskega sveta na določenih mednarodnih dogodkih;
   predsednik Komisije zastopa Unijo na najvišji ravni v zvezi z vsemi vidiki zunanjepolitičnih odnosov Unije, razen v zadevah, povezanih s skupno zunanjo in varnostno politiko, ter v zvezi s specifičnimi sektorskimi politikami, ki sodijo na področje zunanjega delovanja Unije (zunanja trgovina itd.); pod okriljem Komisije lahko to vlogo izpolnjuje tudi podpredsednik Komisije (visoki predstavnik) ali pristojni/pooblaščeni komisar;
   podpredsednik Komisije (visoki predstavnik) zastopa Unijo na ministrski ravni ali v mednarodnih organizacijah, ki so povezane s splošnim zunanjim delovanjem Unije; prav tako izpolnjuje naloge zunanjega zastopanja kot predsednik Sveta za zunanje zadeve;

63.   meni, da ne bo več zaželeno, da bi bil k opravljanju nalog zunanjega zastopanja Unije pozvan predsednik Sveta za splošne zadeve (zlasti predsednik vlade države članice, ki predseduje Svetu) ali predsednik sektorske sestave Sveta;

64.   poudarja pomen usklajevanja in sodelovanja med vsemi različnimi stranmi, odgovornimi za različne naloge zastopanja Unije navzven, da bi se izognili navzkrižju pristojnosti in zagotovili skladnost in prepoznavnost Unije na mednarodni ravni;

o
o   o

65.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in poročilo Odbora za ustavne zadeve posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0055.
(2) Resolucija Parlamenta z dne 7. maja 2009 o novi vlogi in pristojnostih Parlamenta pri izvajanju Lizbonske pogodbe (poročilo poslanca Leinena), P6_TA(2009)0373.
(3) Sklep Parlamenta z dne 6. maja 2009 o splošni reviziji Poslovnika Evropskega parlamenta P6_TA(2009)0359 in poročilo o prilagoditvi Poslovnika Parlamenta glede na Lizbonsko pogodbo (A6-0277/2009) (poročili poslanca Corbetta).
(4) Izjava št. 11 o členu 17(6) in (7) Pogodbe o Evropski uniji.
(5) Izjava št. 6 o členu 15(5) in (6), členu 17(6) in (7) ter členu 18 Pogodbe o Evropski uniji.
(6) Kot je navedeno v izjavi o imenovanju nove Komisije, sprejeti v okviru sklepov Evropskega sveta z dne 11. in 12. decembra 2008.
(7) N pomeni leto evropskih volitev.
(8) Medinstitucionalni sporazum z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (UL C 139, 14.6.2006, str. 1).
(9) V skladu z resolucijo Parlamenta z dne 25. marca 2009 o vmesnem pregledu finančnega okvira 2007 – 2013 (poročilo poslanca Bögeja), Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0174, in resolucijo Parlamenta z dne 7. maja 2009 o finančnih vidikih Lizbonske pogodbe (poročilo poslanke Guy-Quint), P6_TA(2009)0374.

Zadnja posodobitev: 20. junij 2012Pravno obvestilo