Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2012 o razvojnem sodelovanju EU za spodbujanje cilja splošnega dostopa do energije do leta 2030 (2011/2112(INI))
Evropski parlament,
– ob upoštevanju, da je Generalna skupščina Združenih narodov leto 2012 razglasila za mednarodno leto trajnostne energije za vse ter tako priznala pomembnost dostopa do energije za trajnostni gospodarski razvoj in uresničitev razvojnih ciljev tisočletja(1),
– ob upoštevanju pobude za trajnostno energijo za vse, ki jo je sprožil generalni sekretar ZN Ban Ki-moon(2),
– ob upoštevanju, da je generalni sekretar ZN Ban Ki-Moon imenoval svetovalno skupino za energijo in podnebne spremembe, ki je 28. aprila 2010 predstavila svoja priporočila, v katerih je kot prednostne naloge določila mednarodni cilj splošnega dostopa do sodobnih energetskih storitev za vse do leta 2030 in zmanjšanje svetovne energijske intenzivnosti za 40 % do leta 2030(3),
– ob upoštevanju poročila World Energy Outlook za leto 2011 Svetovne agencije za energijo (IEA), ki poudarja, da 1,3 milijarde ljudi na svetu nima dostopa do elektrike, poleg tega pa 2,7 milijarde ljudi nima opreme za čisto kuhanje,
– ob upoštevanju konference na visoki ravni z naslovom „Energija za vse – financiranje dostopa za revne“, ki je potekala v Oslu (Norveška) dne 10. in 11. oktobra 2011, in začetka pobude mednarodnega partnerstva za energijo in podnebje Energija+,
– ob upoštevanju sklepov Sveta Evropske unije o dostopu do trajnostnih energetskih virov na lokalni ravni v državah v razvoju z dne 19. maja 2009, ki opozarjajo, da je „dostop do trajnostnih energetskih virov in sodobnih energetskih storitev […] predpogoj za gospodarsko rast in družbeni razvoj ter za izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja“ in da se je treba „osredotočiti […] na trajnostno energijo, s čimer se bo utrdil napredek k razvojnim ciljem tisočletja in prispevalo k obravnavi svetovne krize ter ublažilo podnebne spremembe“,
– ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 17. julija 2002 o sodelovanju z državami v razvoju na področju energije (COM(2002)0408),
– ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 26. oktobra 2004 o prihodnjem razvoju Energetske pobude EU in o načinih ustanavljanja energetskega sklada za države AKP (COM(2004)0711),
– ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 13. oktobra 2011 o povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe (COM(2011)0637),
– ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A7-0442/2011),
A. ker približno 1,3 milijarde ljudi po vsem svetu, od katerih jih 84 % živi na podeželskih območjih, nima dostopa do elektrike, poleg tega pa jih 2,7 milijarde ne razpolaga z opremo za čisto kuhanje(4),kar pomeni, da so v zaprtih prostorih izpostavljeni dimu, ki je odgovoren za več kot 1,4 milijona prezgodnjih smrti na leto in je za virusom HIV/aidsom drugi najpogostejši vzrok prezgodnje smrti na svetu(5); ker sedanje pomanjkanje dostopa do sodobnih energetskih storitev v številnih revnih državah vodi do neenakosti med spoloma in je posebej neugodno za ženske in otroke;
B. ker je dostop do energije bistvenega pomena za uresničevanje številnih pravic iz Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966 in drugih mednarodnih pravnih instrumentov na področju človekovih pravic in varstva okolja;
C. ker bodo razvojni cilji tisočletja doseženi samo, če bo dosežen opazen napredek pri izboljšanju dostopa do energije, kar glede na ocene terja do leta 2030 letna vlaganja v višini 48 milijard ameriških dolarjev, kar je enako približno 3 % svetovnih naložb v energetsko infrastrukturo, načrtovanih za obdobje do leta 2030, povzročilo pa bi le skromno 0,7 % povečanje izpusta CO2 do leta 2030(6);
D. ker obnovljivi viri energije in še posebej decentralizirane rešitve manjšega obsega ponujajo ogromno možnosti za zagotavljanje zanesljivih, trajnostnih in cenovno dostopnih energetskih storitev za revne, zlasti na podeželskih območjih v državah v razvoju; ker države v razvoju ležijo na območjih z dostopom do bogatih obnovljivih virov energije, zlasti vetra in sonca; ker v državah v razvoju ostaja še veliko nerešenih vprašanj v zvezi širjenjem uporabe obnovljivih virov energije, vključno s financiranjem, krepitvijo zmogljivosti, prenosom tehnologij in reformo upravljanja;
E. ker je uporaba tehnologij za uporabo obnovljivih virov energije bistvenega pomena za zmanjšanje odvisnosti držav v razvoju od uvoza fosilnih goriv in z njim povezane nestanovitnosti cen; ker imajo obsežni projekti obnovljivih virov energije (kot so hidroenergija in energetske rastline) lahko tudi resne socialne in okoljske posledice za lokalno prebivalstvo, povezane na primer z zanesljivo preskrbo vode in hrane; ker je zato natančna ocena okoljskih vplivov tehnologij za uporabo obnovljivih virov energije pomemben predpogoj za donatorska sredstva;
F. ker dostop do sodobnih trajnostnih energetskih storitev za vse pomeni dostop do vseh potrebnih in želenih energetskih storitev (ne samo do električne energije), na primer do razsvetljave, energije za kuhanje in ogrevanje vode, ogrevanje prostorov, hlajenje, dostop do informacij in komunikacijskih sredstev, pa tudi do energije za proizvodno rabo in ustvarjanje dohodka;
G. ker je bilo leta 2010 od 409 milijard ameriških dolarjev, odobrenih v obliki subvencij za fosilna goriva v državah v razvoju, samo 8 % dodeljenih 20 % prebivalstva z najnižjim dohodkom(7);
H. ker so rezultati indeksa energetskega razvoja tesno povezani z rezultati indeksa človekovega razvoja, kar zadeva življenjsko dobo, izobrazbo, BDP na prebivalca in druge kazalnike življenjskega standarda;
I. ker v podsaharski Afriki skoraj 70 % celotnega prebivalstva nima dostopa do električne energije; ker rast prebivalstva prehiteva elektrifikacijo, zaradi česar se je število ljudi brez dostopa do električne energije povečalo;
J. ker ima zlasti v najmanj razvitih državah zelo malo prebivalstva dostop do omrežja; ker v dogledni prihodnosti omrežje bo doseglo celotnega prebivastva, zaradi česar so decentralizirane rešitve, kot so energetske rešitve majhnega obsega, ločene od električnega omrežja in v okviru mini omrežij, v prihodnjih letih edini sprejemljiv način za zagotovitev splošnega dostopa do energije;
K. ker je treba spodbujati spoštovanje pravne države in čvrsto upravljanje, saj sta ključna dejavnika za privabljanje zasebnih naložb, ki so potrebne za popolno uresničitev splošnega dostopa do energije;
L. ker je Komisija svoja zadnja sporočila o energiji v okviru razvojnega sodelovanja izdala v letih 2002 in 2004;
1. poudarja, da četudi noben razvojni cilj tisočletja ni neposredno povezan z energijo, je dostop do sodobnih, trajnostnih energetskih storitev za vse (v nadaljevanju „splošni dostop do energije“) predpogoj za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja; meni, da bi energija morala biti v središču razprave o izkoreninjenju revščine, pri čemer je treba zagotoviti, da je povečan dostop do sodobnih energetskih storitev skladen s trajnostnim razvojem; poziva Komisijo, naj za leto 2012, ki so ga ZN posvetili tej tematiki, izda sporočilo o razvojnem sodelovanju v podporo splošnemu dostopu do energije;
2. poziva Komisijo in države članice, naj potrdijo mednarodni cilj splošnega dostopa do energije do leta 2030 (ki so ga zastavili ZN) in se zavežejo, da ga bodo podprli, ter naj skladno z njim prilagodijo svojo politiko in razvojno sodelovanje;
3. poudarja, da je za mednarodno skupnost največje povečanje uporabe obnovljivih virov energije idealna pot za dosego splošnega dostopa do sodobnih energetskih storitev, hkrati pa tudi za boj proti podnebnim spremembam; poziva Komisijo, naj razvije akcijski načrt za vključitev cilja splošnega dostopa do energije v ustrezne politike EU in v vse sektorje razvojne politike, kot so kmetijstvo, industrija, trgovina, zdravje in voda, ter v zvezi s ciljem splošnega dostopa do energije zagotovi skladnost med politikami in sektorji;
4. pozdravlja dejstvo, da je v „Agendi za spremembe“ energija omenjena kot ena glavnih točk, in pričakuje, da bo Komisija ukrepala temu primerno; poziva Komisijo, naj dostopa do energije ne podreja že omenjenim zanesljivi oskrbi z energijo in podnebnim spremembam, niti naj ga pomotoma ne zamenja z njimi;
5. poziva, naj se v sklopu razvojnega sodelovanja EU oblikuje poseben energetski in razvojni program s poudarkom na splošnem dostopu do energije;
6. ugotavlja, da po izkušnjah sodeč cilji glede centraliziranih elektroenergetskih zmogljivosti in širitve omrežja pogosto ne izboljšajo energetskih storitev za revne; zato poudarja, da je treba podpirati obnovljive decentralizirane rešitve, kot so energetske rešitve malega obsega, ločene od električnega omrežja in v okviru mini omrežij, da bi dosegli vse dele prebivalstva držav v razvoju, še zlasti revno in podeželsko; poziva EU, naj za rešitev pomanjkanja energije na oddaljenih območjih svoja prizadevanja finančno in tehnično usmeri v te rešitve malega obsega;
7. opozarja na ogromen potencial obnovljivih virov energije v številnih državah v razvoju, da se zagotovi trajnostna oskrba z energijo in zmanjša odvisnost od fosilnih goriv ter s tem ranljivost zaradi nihanja cen energije;
8. poudarja, da je energetski sklad eden zelo redkih mednarodnih finančnih mehanizmov, ki zagotavljajo sredstva za rešitve malega obsega na osnovi obnovljivih virov energije, ter poziva Komisijo, naj v naslednjem finančnem obdobju po letu 2014 s financiranjem te vrste projektov nadaljuje in ga še razširi;
9. poziva Komisijo, naj oceni vpliv naložb, ki jih podpira energetski sklad, na izboljšanje dostopa ljudi, ki živijo v revščini, do osnovnih energetskih storitev ter ustrezno izboljša učinkovitost in uspešnost naslednika energetskega sklada v novem finančnem obdobju po letu 2013;
10. poudarja, da lahko uporaba obnovljivih virov za zagotavljanje energetskih storitev, če se izvaja pravilno, predstavlja v državah v razvoju ekonomsko rešitev, ki prinaša koristi za zdravje, okolje in lokalni razvoj; kljub temu poudarja, da je treba upoštevati okoljske posledice uporabe obnovljivih virov energije za izboljšanje splošnega dostopa do energije, še zlasti v primeru hidroenergije, biomase in biogoriv;
11. poziva EU, naj razvije jasne smernice v zvezi z merili okoljske trajnosti za financiranje projektov obnovljivih virov energije; poziva Komisijo, naj poskrbi, da bosta uporaba decentraliziranih obnovljivih virov energije ali trajnostna nizka vsebnost ogljika/visoka energetska učinkovitost prednostna pogoja za podpiranje novih energetskih projektov;
12. poudarja vlogo, ki bi jo morala imeti zasebna podjetja pri omogočanju državam v razvoju, da dosežejo razvojne cilje tisočletja, predvsem kar zadeva splošni dostop do energije; poleg tega poudarja pomen podpiranja razvoja finančnih virov in tehnološke usposobljenosti, primernih za trge z nizkim dohodkom, zlasti z večjo udeležbo zasebnih podjetij v nacionalnih in mednarodnih institucionalnih partnerstvih;
13. spodbuja Komisijo in države članice, naj v okviru razvojnega sodelovanja in energetskega sklada podpirajo prenos tehnologij, vključno s tehničnim znanjem, informacijami in dobrimi praksami, primernih za zagotovitev sodobnih energetskih storitev revnim ljudem, med partnerskimi državami na jugu ter med Evropo in jugom, namenjen razvoju zmogljivosti, med drugim s tesnim medinstitucionalnim sodelovanjem, izmenjavo osebja in praktičnim usposabljanjem, da se ocenijo in prevzamejo tehnološke možnosti; prav tako spodbuja prenos tehnologije za energetsko učinkovitost, ki omogoča, da se energija uporablja na najbolj produktiven način in da se z določeno količino energije zagotovi kar največ energetskih storitev;
14. poziva, naj se pri razvoju projektov/programov in financiranju posebna pozornost nameni produktivni rabi energije, ki je ključni mehanizem za družbeno-gospodarski razvoj in ustvarjanje dohodka;
15. poudarja, da bodo za razširitev dostopa do trajnostnih energetskih storitev potrebna učinkovita partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem, skupnostmi in lokalnimi oblastmi; poziva Komisijo, naj uporabi, kjer je mogoče, tržni pristop za nove/inovativne energetske rešitve, na primer s spodbujanjem lokalne proizvodnje, pospeševanjem njihovega uvajanja na trg ali z zagotavljanjem tržnih informacij, da se zagotovita lokalno lastništvo in trajnost; zlasti poziva Komisijo, naj podpira krepitev zmogljivosti upravljanja, da se s spodbujanjem malih in srednjih podjetij ustvari več projektov energetskih storitev manjšega obsega;
16. meni, da so zasebne naložbe in njihova udeležba bistvenega pomena za popolno dosego splošnega dostopa do energije, zato poziva Komisijo, naj v vseh svojih dejavnostih pomoči spodbuja načela pravne države, še zlasti v najmanj razvitih državah;
17. poziva delegacije EU, naj posredujejo informacije o davkih, spodbudah in predpisanih zahtev v državah v razvoju za tista podjetja EU, ki želijo vlagati v energetski sektor;
18. poziva Evropsko komisijo, olajša izmenjavo najboljših praks na področju najbolj učinkovitih spodbud za lažjo širitev energetske infrastrukture v državah v razvoju;
19. poziva k podpiranju razvoja in spodbujanje neoporečne politike in pravnih okvirov ter tehničnih standardov, ki krepijo lokalno zmogljivost, ustvarjajo zaupanje pri zasebnih vlagateljih in vključujejo uporabo lokalnih naložbenih virov;
20. poudarja osrednjo vlogo javnih sredstev partnerskih vlad, mednarodnih finančnih ustanov in uradne razvojne pomoči pri spodbujanju potrebnih zasebnih naložb; obenem poudarja, da mora pomoč EU za izboljšanje dostopa do energije podpirati lokalna gospodarstva, okolju prijazna delovna mesta in prispevati k zmanjšanju revščine ter se je ne sme vezati na udeležbo podjetij iz EU ali uporabljati za njihovo subvencioniranje;
21. priznava, da javni sektor ne bo mogel sam zagotoviti vseh sredstev, ki so potrebna za širjenje dostopa do energije; v zvezi s tem poudarja pomen zasebnih vlagateljev in tržno usmerjenih reform v energetskem sektorju; kljub temu poudarja, da se z večjo uporabo javno-zasebnih partnerstev in privabljanjem sredstev od zasebnih vlagateljev finančna privlačnost lokalnih projektov obnovljivih virov energije lahko zmanjša, saj so takšni projekti za banke manj zanimivi kot večji projekti, povezani z omrežjem, ki so pogosto namenjeni velikim industrijam; vendar poudarja, da je za zagotovitev dostopa do univerzalnih storitev, zlasti do cenovno dostopne energije za revno in odmaknjeno prebivalstvo, še vedno najbolj odgovorna država;
22. poudarja dejstvo, da lahko partnerske vlade splošen dostop do energije spodbujajo na številne načine z zakonodajo, s pravno ureditvijo, pogodbami ali z izdajo licenc, tako da uvedejo obveznosti glede splošnih storitev, ki ustrezajo potrebam in možnostim države, kot so:
–
cilji glede pokritosti v koncesijskih ali licenčnih pogodbah,
–
različno obravnavanje potrošnikov na podlagi finančne zmogljivosti,
–
subvencije ali skladi, namenjeni posebnim kategorijam potrošnikov in oddaljenim podeželskim območjem,
–
pregled subvencij, davkov in dajatev z nasprotnim učinkom od želenega, na primer prehod s spodbujanja fosilne energije na spodbujanje decentralizirane obnovljive energije, da se izboljšata dostop do energije in energetska učinkovitost,
–
sprostitev vstopa upravljavcev na neoskrbovana območja,
–
davčne spodbude za spodbujanje razširjene infrastrukture;
–
ukrepi, ki zagotavljajo kar se da učinkovito uporabo razpoložljive energije;
23. poziva države v razvoju, naj se resno zavežejo cilju splošnega dostopa do energije, in priporoča večjo pomoč ministrstvom za energijo v teh državah, da bodo v novem finančnem obdobju lahko prepričljivo utemeljila podporo splošnemu dostopu do energije, vključno z razvojem dolgoročnih strategij za trajnostno energijo in boljšim regionalnim sodelovanjem na področju energije;
24. izpostavlja pomen preglednega in demokratičnega sodelovanja civilne družbe in lokalnih organov ter regulativnih organov v energetskem sektorju, da se jim omogoči nadzor nad zagotavljanjem splošnega dostopa do energije ter tudi za zagotovitev dobrega upravljanja in poštene konkurence ter za preprečevanje korupcije;
25. spodbuja nacionalne parlamente držav v razvoju ter nevladne organizacije, naj sodelujejo pri zagotavljanju in nadzorovanju preglednosti, demokratičnih procesov in stabilnega pravnega okolja;
26. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se partnerstvo med Afriko in EU na področju energije in njegov podprogram za obnovljive vire energije osredotočata predvsem na velike projekte in povezovalne daljnovode, medtem ko lokalnim energetskim rešitvam posvečata manj pozornosti; poziva EU, naj pri razvoju energetske infrastrukture ne uporablja pristopa od zgoraj navzdol, saj infrastrukture večjega obsega morda ne ustrezajo gospodarski in družbeni strukturi države, hkrati pa revnim ne zagotavljajo dostopa do energije, za kar so manjši lokalni viri energije običajno primernejši;
27. poziva EU, naj vzpostavi dialog s partnerskimi vladami in civilno družbo v državah v razvoju ter tako zagotovi upoštevanje splošnega dostopa do energije tako v nacionalnih energetskih politikah kot v strategijah za zmanjšanje revščine;
28. poziva, naj dialog s partnerskimi državami in regionalnimi organi vsebuje posebno upoštevanje koristi vključitve razvoja energetskih storitev za kuhanje v nacionalne in regionalne razvojne načrte ter naj se partnerske države in regionalni organi spodbujajo k sodelovanju v dialogu z lokalnimi organi in nedržavnimi akterji, ki delujejo na področju energije za gospodinjstva (kuhanje), da se določi najboljši način za zagotovitev vidnega napredka in zmanjša število umrlih zaradi bolezni dihal; spodbuja uporabo učinkovitejših naprav za kuhanje, saj ima tradicionalno sežiganje velikih količin biomase na odprtem ognju škodljive posledice za zdravje, zlasti za ženske in otroke, povzroča pa tudi krčenje gozdov;
29. poziva Komisijo, naj letno poroča o napredku pri doseganju cilja splošnega dostopa do energije, za kar mora določiti zanesljive kazalnike, ter o prispevku razvojnega sodelovanja EU k temu napredku;
30. priporoča, da bi podpora Komisije in držav članic za razvoj energetskih storitev morala temeljiti na oceni relativnih finančnih stroškov in uspešnosti vseh možnosti, pri čemer je treba upoštevati prispevke k razvojnim ciljem tisočletja in nacionalnim razvojnim ciljem, pa tudi relativne stroške in koristi decentraliziranih in centraliziranih energetskih sistemov;
31. poudarja pomen vključevanja razvojnih ciljev tisočletja – zlasti tistih v zvezi z revščino, saj je dostop do sprejemljivih energetskih storitev možen le, če se do leta 2015 zniža število ljudi, ki živijo z enim ameriškim dolarjem na dan – v nacionalne energetske strategije držav v razvoju;
32. poziva Komisijo, naj pregleda potencialne vire financiranje iz virov, povezanih s podnebnimi spremembami in trgom ogljika, ter jih ustrezno uporabi za naložbe v splošen trajnostni dostop do energije z nizko vsebnostjo ogljika za revne;
33. poziva Komisijo, naj podpre nove pristope v energetskem sektorju, ki temeljijo na rezultatih, kot so financiranje na podlagi dosežkov, plačilo po povzetju in pomoč na podlagi učinka, ki jih trenutno preizkušajo tudi drugi donatorji, in tako poudari pomen pomoči, odvisne od povpraševanja („zahteva jo partner“), namesto pomoči, odvisne od ponudbe („donator ima na voljo strokovnjaka“);
34. poziva Komisijo in države članice, naj spoznajo, da energija, ki jo potrošijo revni v državah v razvoju, ne prispeva in tudi v dogledni prihodnosti ne bo znatno prispevala k svetovnim emisijam toplogrednih plinov (1,3 % svetovnih emisij do leta 2030 po podatkih Mednarodne agencije za energijo), in da se mora za dosego najnižjega še sprejemljivega življenjskega standarda poraba sodobnih energetskih storitev na prebivalca povečati, ne da bi jo pri tem omejevali ukrepi za blaženje podnebnih sprememb;
35. z zaskrbljenostjo opaža, da se Svetovna banka in EIB še vedno osredotočata na velike hidroelektrarne; opozarja, da glede na izkušnje takšni projekti ne povečajo nujno dostopa revnih do energije, ampak da se ta cilj bolje uresničuje z mini ali mikro hidroelektrarnami za lokalne potrebe, s katerimi se preprečijo negativni socialni in okoljski učinki večjih projektov;
36. izraža obžalovanje zaradi nedovzetnosti EIB, evropskih institucij za financiranje razvoja in mednarodnih finančnih institucij za energetske projekte majhnega obsega in zaradi pomanjkanja bančnih zmogljivosti naštetih institucij za tovrstne projekte ter jih poziva, naj splošen dostop do energije postavijo v središče svojih prizadevanj v energetskem sektorju, pri čemer naj podpirajo tudi projekte majhnega obsega in projekte električne energije, ločene od omrežja, zlasti na podeželskih območjih, ter naj obveznosti univerzalne storitve za zagotavljanje splošnega dostopa do energije vključijo v svoje energetske projekte in nepovratna sredstva;
37. poziva Komisijo in države članice, naj zaradi resnih pomislekov glede varnosti in trajnosti ne financirajo niti kako drugače spodbujajo uporabe jedrske energije v državah v razvoju;
38. izraža zadovoljstvo z delom Energetske pobude Evropske unije (EUEI), instrumenta za partnerstvo in dialog EUEI ter partnerstva med Afriko in EU na področju energije, pozdravlja pobudo Energija+ ter poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo sodelovanje in udejstvovanje v teh pobudah ter tako spodbujajo usklajevanje mednarodne pomoči na energetskem področju;
39. meni, da je vrh Rio+20, ki bo potekal junija 2012, priložnost za predložitev konkretnih ciljev za odpravo revščine, ki je posledica pomanjkanja energije, in načrta za njihovo uresničitev v obliki splošne strategije za prehod v okolju prijazno gospodarstvo; poziva Komisijo in države članice, naj v proces Rio+20 vključijo splošen dostop do energije;
40. poziva k vključitvi splošnega dostopa do energije v razvojne cilje tisočletja za obdobje po letu 2015, ki jih je treba še oblikovati;
41. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, Evropski službi za zunanje delovanje in Svetu ministrov AKP-EU.
Generalna skupščina Združenih narodov, 65. zasedanje, resolucija, ki jo je sprejela Generalna skupščina 65/151, mednarodno leto trajnostne energije za vse, New York, 21. januar 2011.
Energija za vse, financiranje dostopa za revne, poseben predhodni izvleček iz poročila World Energy Outlook 2011, prvič predstavljen na konferenci Energija za vse v Oslu, Norveška, oktobra 2011; OECD/IEA, Oktober 2011 (http://www.iea.org/papers/2011/weo2011_energy_for_all.pdf), stran 3.