Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. maja 2010 z naslovom „Nova digitalna agenda za Evropo: 2015.eu“(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2010 z naslovom „Upravljanje interneta: naslednji koraki“(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2011 z naslovom „Evropske širokopasovne povezave: naložbe v rast, ki jo poganja digitalizacija“(3),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0167/2012),

A.  ker je mogoče vse zmogljivosti informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) izkoristiti za napredek gospodarstva in družbe samo, če uporabniki zaupajo njihovi varnosti in odpornosti in če se v internetnem okolju učinkovito izvaja obstoječa zakonodaja na področjih, kot sta zasebnost podatkov in pravice intelektualne lastnine;

B.  ker se hitro povečuje vpliv interneta in IKT, ki sta ključna dejavnika družbene interakcije, kulturne bogatitve in gospodarske rasti, na različne vidike življenja državljanov;

C.  ker je varnost IKT in interneta celovit koncept z globalnim vplivom na gospodarske, družbene, tehnološke in vojaške vidike, ki zahteva jasno opredelitev in ločevanje odgovornosti ter trden mehanizem mednarodnega sodelovanja;

D.  ker je namen vodilne pobude Evropska digitalna agenda povečati konkurenčnost Evrope na podlagi krepitve IKT in vzpostaviti pogoje za visoko in trdno rast ter delovna mesta, temelječa na tehnologiji;

E.  ker je zasebni sektor še naprej najpomembnejši vlagatelj, lastnik in upravljavec izdelkov, storitev, aplikacij in infrastrukture za varnost informacij, v katere je v zadnjem desetletju vložil milijarde evrov; ker bi bilo treba to vključevanje okrepiti s primernimi političnimi strategijami za spodbujanje odpornosti infrastrukture v javni, zasebni ali javno-zasebni lasti ali upravljanju;

F.  ker bi se morala z razvojem visoke stopnje varnosti in odpornosti omrežij, storitev in tehnologij IKT povečevati konkurenčnost gospodarstva EU, tako z izboljševanjem ocenjevanja in upravljanja kibernetskega tveganja kot z zagotavljanjem trdnejše informacijske infrastrukture gospodarstvu v EU na splošno, ki bo podpirala inovacije in rast, kar bo ustvarilo nove priložnosti za podjetja, da bodo postala produktivnejša;

G.  ker podatki o kibernetski kriminaliteti, ki jih imajo na voljo organi kazenskega pregona in obsegajo podatke o napadih v kibernetskem prostoru ter o drugih vrstah spletnega kriminala, kažejo, da se je v več evropskih državah kibernetska kriminaliteta močno povečala; ker pa je statistično reprezentativnih podatkov o napadih v kibernetskem prostoru, ki jih imajo organi kazenskega pregona in skupine za odzivanje na računalniške grožnje (Computer Emergency Response Teams – CERT), še vedno malo, jih bo treba v prihodnje zbirati bolje, kar bo omogočilo močnejše odzivanje organov kazenskega pregona v EU in bolj informirane odzive zakonodaje na nenehno se razvijajoče kibernetske grožnje;

H.  ker je za močno širitev internetnih storitev nujno potrebna primerna raven varnosti informacij;

I.  ker nas nedavni računalniški incidenti, motnje in napadi proti informacijski infrastrukturi institucij EU, industrije in držav članic opozarjajo na potrebo po solidnem, inovativnem in učinkovitem sistemu varovanja kritične informacijske infrastrukture na podlagi celovitega mednarodnega sodelovanja in minimalnih standardov odpornosti med državami članicami;

J.  ker hiter razvoj novih možnosti IKT, kot je računalništvo v oblaku, zahteva močno osredotočenost na varnost, da bi lahko v celoti izkoristili tehnološke dosežke;

K.  ker Evropski parlament vedno znova vztraja pri uporabi visokih standardov zasebnosti in varstva podatkov, nevtralnosti mreže ter varstva intelektualne lastnine;

Ukrepi za krepitev varovanja kritične informacijske infrastrukture na nacionalni ravni in na ravni Unije

1.  pozdravlja izvajanje evropskega programa za varovanje kritične informacijske infrastrukture v državah članicah, vključno z vzpostavitvijo informacijskega omrežja za opozarjanje o kritični infrastrukturi (CIWIN);

2.  meni, da prizadevanja za zaščito kritične informacijske infrastrukture ne bodo le okrepila splošne varnosti državljanov, ampak bodo tudi izboljšala njihovo dojemanje varnosti in njihovo zaupanje v ukrepe, ki jih sprejema vlada za njihovo varnost;

3.  pozdravlja dejstvo, da Komisija razmišlja o tem, da bi pregledala Direktivo Sveta 2008/114/ES(4), in poziva k predložitvi dokazov o učinkovitosti in učinku direktive pred nadaljnjim ukrepanjem; poziva k razmisleku o razširitvi njenega področja uporabe, zlasti z vključitvijo sektorja IKT in finančnih storitev; poziva tudi k upoštevanju področij, kot so zdravstvo, sistemi preskrbe s hrano in vodo, jedrske raziskave in industrija (kjer teh ne obravnavajo posebne določbe); meni, da bi ti sektorji tudi morali imeti koristi od medsektorskega pristopa omrežja CIWIN (ki zajema sodelovanje, sistem opozarjanja in izmenjavo najboljše prakse);

4.  poudarja pomen vzpostavitve in zagotavljanja trajnega vključevanja evropskih raziskav za ohranjanje in okrepitev evropske odličnosti na področju zaščite kritične informacijske infrastrukture;

5.  glede na medsebojno povezano in zelo soodvisno, občutljivo, strateško in ranljivo naravo nacionalne in evropske kritične informacijske infrastrukture poziva k rednemu posodabljanju minimalnih standardov, da bomo pripravljeni na motnje, incidente, poskuse uničenja ali napade, kot so tisti, ki izhajajo iz premalo trdne infrastrukture ali nezadostno zavarovanih končnih terminalov, in se bomo nanje lahko odzvali;

6.  poudarja pomen standardov in protokolov za varnost informacij ter pozdravlja, da so bili Evropski odbor za standardizacijo (European Committee for Standardization – CEN), Evropski odbor za elektrotehnično standardizacijo (European Committee for Electrotechnical Standardization – Cenelec) in Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (European Telecommunications Standards Institute – ETSI) leta 2011 pooblaščeni, da določijo varnostne standarde;

7.  pričakuje, da bodo lastniki in upravljavci kritične infrastrukture omogočili in po potrebi pomagali uporabnikom uporabljati primerne načine, da se po potrebi zavarujejo pred zlonamernimi napadi in/ali motnjami s pomočjo človeškega in avtomatiziranega nadzora;

8.  podpira sodelovanje med javnimi in zasebnimi zainteresiranimi stranmi na ravni Unije in spodbuja njihova prizadevanja za razvoj in izvajanje standardov za varnost in odpornost za civilno (javno, zasebno ali javno-zasebno) nacionalno in evropsko kritično informacijsko infrastrukturo;

9.  poudarja pomen vseevropskih vaj, ki služijo pripravam na obsežne varnostne incidente v omrežjih, ter opredelitve enotnih standardov za ocenjevanje groženj;

10.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami oceni izvajanje akcijskega načrta za varovanje kritične informacijske infrastrukture; poziva države članice, naj čim prej vzpostavijo delujoče nacionalne/vladne skupine CERT, razvijejo nacionalne strategije za kibernetsko varnost, organizirajo redne nacionalne in vseevropske vaje odzivnosti na kibernetske incidente, razvijejo nacionalne načrte odzivnosti na kibernetske incidente in prispevajo k razvoju evropskega načrta odzivnosti na kibernetske incidente do konca leta 2012;

11.  priporoča, da se za vso evropsko kritično informacijsko infrastrukturo uvedejo varnostni načrti upravljavca ali njim enakovredni ukrepi ter da se imenujejo uradniki za zvezo za varnost;

12.  pozdravlja sedanji pregled okvirnega Sklepa Sveta 2005/222/PNZ(5) o napadih na informacijske sisteme; ugotavlja, da je treba uskladiti prizadevanja EU za preprečevanje obsežnih kibernetskih napadov z vključevanjem pristojnosti Evropske agencije za varnost omrežij in informacij (European Network and Information Security Agency – ENISA), skupin CERT držav članic in prihodnje evropske skupine CERT;

13.  meni, da ima lahko agencija ENISA na evropski ravni pomembno vlogo pri zaščiti kritične informacijske infrastrukture, tako da zagotavlja strokovno znanje in izkušnje državam članicam ter institucijam in organom Evropske unije, tudi prek poročil in analiz v zvezi z varnostjo informacijskega sistema na evropski in svetovni ravni;

Nadaljnje dejavnosti EU za visoko varnost interneta

14.  poziva agencijo ENISA, naj vsako leto usklajuje in izvede mesec ozaveščanja o internetni varnosti, da se bodo države članice in državljani EU posebej osredotočili na vprašanja v zvezi z varnostjo v kibernetskem prostoru;

15.  v skladu s cilji digitalne agende podpira agencijo ENISA pri izvajanje njenih nalog v zvezi z informacijsko varnostjo omrežij, zlasti pri zagotavljanju usmerjanja in svetovanju državam članicam, kako naj dosežejo osnovne zmogljivosti za svoje skupine CERT in kako naj podpirajo izmenjavo najboljših praks z razvojem okolja zaupanja; agencijo poziva, naj se posvetuje z ustreznimi zainteresiranimi stranmi, da bo določila podobne ukrepe za kibernetsko varnost za lastnike in upravljavce zasebnih omrežij in infrastruktur, ter naj pomaga Komisiji in državam članicam pri prispevanju k razvoju in prevzemanju shem potrjevanja za varnost informacij, pravil obnašanja ter praks sodelovanja med nacionalnimi in evropskimi skupinami CERT ter lastniki in upravljavci infrastrukture, kjer je in če je potrebno, z opredelitvijo tehnološko nevtralnih skupnih minimalnih zahtev;

16.  pozdravlja sedanji predlog za pregled mandata agencije ENISA in zlasti njegovo podaljšanje ter za pregled razširitve njenih nalog; je prepričan, da bi morala biti agencija pooblaščena, da poleg tega, da pomaga državam članicam z zagotavljanjem strokovnega znanja in izkušenj ter analiz, tudi upravlja številne izvršilne naloge na ravni EU in – v sodelovanju z ustreznimi agencijami ZDA – na področju preprečevanja in odkrivanja incidentov v okviru varnosti omrežij in informacij ter na področju krepitve sodelovanja med državami članicami; poudarja, da bi bila lahko v skladu z uredbo o agenciji ENISA zadolžena tudi za dodatne naloge v zvezi z odzivanjem na internetne napade, če to prinaša jasno dodano vrednost obstoječim nacionalnim mehanizmom odzivanja;

17.  pozdravlja rezultate vseevropskih vaj na področju kibernetske varnosti, ki so leta 2010 in 2011 potekale po vsej Uniji in jih je spremljala agencija ENISA, katerih cilj je bil pomagati državam članicam pri oblikovanju, vzdrževanju in testiranju vseevropskega načrta odzivnosti; agencijo poziva, naj take vaje obdrži v svojem programu in naj po potrebi postopoma vključuje ustrezne zasebne upravljavce, da se bodo povečale splošne evropske zmogljivosti za internetno varnost; pričakuje nadaljnjo mednarodno širitev z enako mislečimi partnerji;

18.  poziva države članice, naj vzpostavijo nacionalne načrte odzivnosti na kibernetske incidente in vanje vključijo ključne elemente, kot so ustrezne kontaktne točke in določbe o podpori, omejevanju in obnovi v primeru kibernetskih motenj ali napadov regionalne, nacionalne ali čezmejne razsežnosti; opozarja, da bi morale države članice vzpostaviti ustrezne mehanizme in strukture usklajevanja na nacionalni ravni, ki bi pripomogle k boljšemu usklajevanju med pristojnimi nacionalnimi organi in njihovemu skladnejšemu delovanju;

19.  predlaga, naj Komisija prek evropskega načrta odzivnosti na kibernetske incidente predlaga zavezujoče ukrepe za boljše usklajevanje tehničnih in usmerjevalnih funkcij nacionalnih in vladnih skupin CERT na ravni EU;

20.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da bodo zaščitile kritično infrastrukturo pred kibernetskimi napadi, in zagotovile načine za popolno onemogočanje dostopa do kritične infrastrukture v primeru, da bi neposreden kibernetski napad resno ogrozil njeno pravilno delovanje;

21.  pričakuje polno vzpostavitev skupine CERT-EU, ki bo ključni dejavnik pri preprečevanju, odkrivanju, odzivanju in reševanju v primeru namernih in zlonamernih kibernetskih napadov na institucije EU;

22.  priporoča, naj Komisija predlaga zavezujoče ukrepe za uveljavitev minimalnih varnostnih standardov in standardov odpornosti ter izboljša usklajevanje med nacionalnimi skupinami CERT;

23.  poziva države članice in institucije EU, naj zagotovijo dobro delujoče skupine CERT z zavezujočimi minimalnimi varnostnimi in odpornostnimi zmogljivostmi, ki temeljijo na dogovorjenih najboljših praksah. poudarja, da bi morale biti nacionalne skupine CERT del učinkovite mreže, v kateri se izmenjujejo ustrezne informacije v skladu s potrebnimi standardi zaupanja; poziva k vzpostavitvi službe za varovanje kritične informacijske infrastrukture za vsako državo članico, ki bo delovala 24 ur na dan, sedem dni v tednu, ter k določitvi skupnega evropskega protokola za nujne primere, ki se bo uporabljal med nacionalnimi kontaktnimi točkami;

24.  poudarja, da sta graditev zaupanja in spodbujanje sodelovanja med državami članicami nujna za varstvo podatkov ter nacionalnih omrežij in infrastruktur; poziva Komisijo, naj predlaga skupen postopek za opredelitev in določitev skupnega pristopa za reševanje čezmejnih groženj za IKT in pri tem pričakuje, da ji bodo države članice zagotovile splošne informacije v zvezi s tveganji in grožnjami za njihovo kritično informacijsko infrastrukturo in njeno ranljivostjo;

25.  pozdravlja pobudo Komisije za razvoj evropskega sistema za izmenjavo informacij in opozarjanje do leta 2013;

26.  pozdravlja posvetovanja z različnimi zainteresiranimi stranmi o internetni varnosti in varovanju kritične informacijske infrastrukture na pobudo Komisije, kot je evropsko javno-zasebno partnerstvo za odpornost; ugotavlja, da sta vključevanje in zavezanost prodajalcev IKT pri takih prizadevanjih že precejšnja, ter spodbuja Komisijo, naj si še naprej prizadeva za spodbuditev akademskih krogov in združenj uporabnikov IKT k aktivnejši vlogi ter h konstruktivnejšemu dialogu med različnimi zainteresiranimi stranmi o vprašanjih kibernetske varnosti; podpira nadaljnji razvoj skupščine za digitalno agendo kot okvira za upravljanje varovanja kritične informacijske infrastrukture;

27.  pozdravlja dosedanje delo evropskega foruma držav članic pri opredelitvi meril za prepoznavanje evropske kritične infrastrukture po posameznih sektorjih, s poudarkom na fiksnih in mobilnih komunikacijah, ter v razpravi o načelih in smernicah EU za odpornost in stabilnost interneta; se veseli nadaljnje krepitve soglasja med državami članicami in s tem v zvezi spodbuja forum, naj sedanji pristop, ki je osredotočen na fizična sredstva, dopolni s prizadevanji za vključitev tudi logičnih infrastrukturnih sredstev, ki bodo postala z razvojem virtualizacije in tehnologij v oblaku vedno pomembnejša za učinkovitost varovanja kritične informacijske infrastrukture;

28.  predlaga, naj Komisija sproži javno vseevropsko izobraževalno pobudo za izobraževanje in osveščanje zasebnih in poslovnih končnih uporabnikov o potencialnih grožnjah na internetu ter na stacionarnih in mobilnih napravah IKT na vseh stopnjah uporabniške verige, kakor tudi za spodbujanje varnejšega obnašanja posameznikov na internetu; v zvezi s tem opozarja na tveganja, povezana z zastarelo opremo IT in programsko opremo;

29.  poziva države članice, naj s podporo Komisije okrepijo programe usposabljanja in izobraževanja na področju varnosti informacij, namenjene nacionalnim organom kazenskega pregona in pravosodnim organom ter ustreznim agencijam EU;

30.  podpira oblikovanje učnega načrta EU za akademske strokovnjake na področju internetne varnosti, saj bi to pozitivno vplivalo na strokovnost in pripravljenost EU glede na nenehno se razvijajoči kibernetski prostor in grožnje zanj;

31.  spodbuja izobraževanje na področju kibernetske varnosti (pripravništva v okviru doktorskega študija, univerzitetni programi, delavnice, usposabljanja za študente itd.) in specializirano usposabljanje na področju zaščite kritične informacijske infrastrukture;

32.  poziva Komisijo, naj do konca leta 2012 predlaga celovito strategijo Unije za internetno varnost, ki bo temeljila na jasni terminologiji; meni, da bi moral biti cilj strategije za internetno varnost oblikovanje kibernetskega prostora (na podlagi varne in odporne infrastrukture ter odprtih standardov), ki bo prispeval k inovacijam in blaginji prek prostega pretoka informacij ter hkrati zagotavljal zanesljivo varovanje zasebnosti in drugih državljanskih svoboščin; poudarja, da bi bilo treba v strategiji opredeliti načela, cilje, metode, instrumente ter (notranje in zunanje) politike, ki so potrebni za poenostavitev prizadevanj na nacionalni ravni in ravni EU in za oblikovanje minimalnih standardov odpornosti med državami članicami, da bi zagotovili varne, neprekinjene, trdne in odporne storitve, bodisi v povezavi s kritično infrastrukturo bodisi s splošno rabo interneta;

33.  poudarja, da bi morala bodoča strategija Komisije za internetno varnost kot osrednjo referenčno točko uporabljati napredek pri zaščiti kritične informacijske infrastrukture in zasledovati holističen in sistematičen pristop h kibernetski varnosti, tako da bi vključila proaktivne ukrepe, kot je uvedba minimalnih standardov za varnostne ukrepe ali poučevanje posameznih uporabnikov, podjetij in javnih institucij, ter odzivne ukrepe, kot so kazenske, civilnopravne in upravne sankcije;

34.  poziva Komisijo, naj predlaga trden mehanizem za usklajevanje izvajanja in rednega posodabljanja strategije za internetno varnost; meni, da bi moral biti ta mehanizem podprt z zadostnimi upravnimi, strokovnimi in finančnimi viri ter da bi morala biti ena od njegovih nalog olajšati pripravo stališč EU v odnosih z domačimi in mednarodnimi zainteresiranimi stranmi o vprašanjih, povezanih z internetno varnostjo;

35.  poziva Komisijo, naj predlaga okvir EU za obveščanje o kršitvah varnosti v kritičnih sektorjih, kot so sektorji energije, prometa ter oskrbe z vodo in hrano, pa tudi v sektorjih IKT in finančnih storitev, da bi zagotovili obveščanje ustreznih organov držav članic in uporabnikov o kibernetskih incidentih, napadih ali motnjah;

36.  poziva Komisijo, naj izboljša razpoložljivost statistično reprezentativnih podatkov o stroških kibernetskih napadov v EU, državah članicah in gospodarstvu (zlasti v sektorjih finančnih storitev in IKT), tako da okrepi zmogljivosti zbiranja podatkov predvidenega evropskega centra za kibernetsko kriminaliteto, ki naj bi bil ustanovljen do leta 2013, skupin CERT in drugih pobud Komisije, kot je evropski sistem za izmenjavo informacij in opozarjanje, da se zagotovita sistematično poročanje in izmenjava podatkov o kibernetskih napadih in drugih oblikah kibernetske kriminalitete, ki prizadene evropsko gospodarstvo in države članice, ter okrepi kazenski pregon;

37.  spodbuja tesne odnose in sodelovanje med nacionalnim zasebnim sektorjem in agencijo ENISA, da bi se nacionalne/vladne skupine CERT povezale z razvojem Evropskega sistema za souporabo informacij in opozarjanje (European Information Sharing and Alert System – EISAS);

38.  poudarja, da je osnovna gonilna sila razvoja in uporabe tehnologij za večjo internetno varnost industrija IKT; opozarja, da se morajo politike EU izogibati oviranju rasti evropskega internetnega gospodarstva in vsebovati potrebne spodbude, da bi se v celoti izkoristil potencial poslovnih in javno-zasebnih partnerstev; priporoča preučitev nadaljnjih spodbud za gospodarstvo, da bi razvilo trdnejše varnostne načrte upravljavca v skladu z Direktivo 2008/114/ES;

39.  poziva Komisijo, naj predloži predlog zakonodaje za nadaljnjo kriminalizacijo kibernetskih napadov (tj. usmerjenih napadov (spear-phishing), spletnih goljufij itd.);

Mednarodno sodelovanje

40.  opozarja, da je mednarodno sodelovanje bistveno za uvajanje učinkovitih ukrepov na področju kibernetske varnosti; priznava, da EU v tem času ni stalno dejavno vključena v mednarodno sodelovanje in dialog o kibernetski varnosti; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj začneta konstruktiven dialog z vsemi enakomislečimi državami, da bi dosegli soglasje in pripravili ukrepe za povečanje odpornosti interneta in kritične infrastrukture; meni, da bi morala EU vprašanja internetne varnosti obenem trajno vključiti na področje svojih zunanjih odnosov, med drugim pri oblikovanju različnih finančnih instrumentov ali pri sprejemanju zavez k mednarodnim sporazumom, ki vključujejo izmenjavo in shranjevanje občutljivih podatkov;

41.  je seznanjen s pozitivnimi rezultati konvencije Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti, ki je bila podpisana v Budimpešti leta 2001; vendar poudarja, da bi Evropska služba za zunanje delovanje morala vzporedno s spodbujanjem večjega števila držav k podpisu in ratifikaciji konvencije sklepati tudi dvostranske in večstranske sporazume o internetni varnosti in odpornosti z enako mislečimi mednarodnimi partnerji;

42.  poudarja, da številne dejavnosti, ki jih izvajajo različne mednarodne institucije, organi in agencije ter institucije, organi in agencije EU, pa tudi države članice, zahtevajo usklajevanje, da se prepreči podvajanje, ter da bi bilo v ta namen vredno razmisliti o določitvi uradne osebe, pristojne za usklajevanje, morebiti z imenovanjem koordinatorja EU za kibernetsko varnost;

43.  poudarja, kako zelo pomemben je strukturiran dialog med glavnimi akterji in zakonodajalci v EU in ZDA za zagotovitev enakega razumevanja ter enakih razlag in stališč o pravnih in upravnih okvirih;

44.  pozdravlja oblikovanje delovne skupine EU-ZDA o kibernetski varnosti in kibernetskem kriminalu na vrhunskem srečanju med EU in ZDA novembra 2010 ter podpira njena prizadevanja za vključitev vprašanj internetne varnosti v čezatlantski politični dialog; pozdravlja, da sta Komisija in ameriška vlada pod okriljem delovne skupine EU-ZDA izdelala skupen program in časovni načrt za skupne/sinhronizirane medcelinske vaje za kibernetsko varnost v letih 2012 in 2013;

45.  predlaga vzpostavitev strukturiranega dialoga med zakonodajalci EU in ZDA za razpravo o vprašanjih, povezanih z internetom, v okviru prizadevanj za dosego skupnega soglasja, razlage in stališč;

46.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj na podlagi dela evropskega foruma držav članic zagotovita aktivno vlogo znotraj ustreznih mednarodnih forumov, med drugim z usklajevanjem stališč držav članic, za spodbujanje temeljnih vrednot, ciljev in politik EU na področju internetne varnosti in odpornosti; ugotavlja, da med take forume sodijo Nato, Organizacija Združenih narodov (zlasti prek Mednarodne telekomunikacijske zveze in foruma o upravljanju interneta), Organizacija za dodeljevanje spletnih imen in številk, Organ za dodeljevanje internetnih naslovov, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Svetovna banka;

47.  spodbuja Komisijo in agencijo ENISA, naj sodelujeta v dialogih glavnih zainteresiranih strani za opredelitev tehnoloških in pravnih standardov v kibernetskem prostoru na mednarodni ravni;

o
o   o

48.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 81 E, 15.3.2011, str. 45. (2) UL C 236 E, 12.8.2011, str. 33. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0322. (4) UL L 345, 23.12.2008, str. 75. (5) UL L 69, 16.3.2005, str. 67.