Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Sprejeta besedila
PDF 137kWORD 29k
Torek, 15. januar 2013 - Strasbourg Končna izdaja
Zakon Evropske unije o upravnem postopku
P7_TA(2013)0004A7-0369/2012
Resolucija
 Priloga

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2013 s priporočili Komisiji o zakonu Evropske unije o upravnem postopku (2012/2024(INL))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki priznava pravico do dobrega upravljanja kot temeljno pravico,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov(1) ,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije(2) ,

–  ob upoštevanju obsežne sodne prakse Sodišča Evropske unije, ki je priznalo nabor splošnih načel upravnega prava, temelječih na ustavnih tradicijah držav članic,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. septembra 2001 o posebnem poročilu Evropskega varuha človekovih pravic Evropskemu parlamentu na podlagi preiskave na lastno pobudo o obstoju in javnem dostopu do kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev v različnih institucijah in organih Skupnosti(3) ,

–  ob upoštevanju sklepa Komisije 2000/633/ES, ESOJ, Euratom z dne 17. oktobra 2000 o spremembi svojega poslovnika s priložitvijo kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev za osebje Evropske komisije v njihovih stikih z javnostjo(4) ,

–  ob upoštevanju sklepa generalnega sekretarja Sveta/visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko z dne 25. junija 2001 o kodeksu dobrega upravnega ravnanja Generalnega sekretariata Sveta Evropske unije in njegovega osebja v profesionalnih odnosih z javnostjo(5) ,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope CM/Rec(2007)7 z dne 20. junija 2007 državam članicam o dobrem upravljanju,

–  ob upoštevanju „Načel javne uprave za javne uslužbence EU“, ki jih je evropski varuh človekovih pravic objavil 19. junija 2012,

–  ob upoštevanju raziskave, ki jo je naročila švedska vlada pri švedski agenciji za javno upravo, o načelih dobrega upravljanja v državah članicah Evropske unije(6) ,

–  ob upoštevanju poročil, predstavljenih na konferenci o upravnem pravu EU, ki sta jo organizirala Tematski sektor Odbora Evropskega parlamenta za pravne zadeve in Univerza v Leónu (León, 27–28 april 2011),

–  ob upoštevanju priporočil, vključenih v delovni dokument o trenutnem stanju in perspektivah za prihodnost upravnega prava EU, ki ga je predstavila delovna skupina za upravno pravo EU Odbora za pravne zadeve dne 22. novembra 2011,

–  ob upoštevanju ocene evropske dodane vrednosti zakona Evropske unije o upravnem postopku, ki ga je predstavila enota za evropsko dodano vrednost pri Odboru za pravne zadeve dne 6. novembra 2012,

–  ob upoštevanju členov 42 in 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za ustavne zadeve in Odbora za peticije (A7-0369/2012),

A.  ker se z razvojem pristojnosti Evropske unije državljani vse bolj neposredno srečujejo z upravo Unije, pri tem pa nimajo vedno ustreznih postopkovnih pravic, ki bi jih lahko uveljavljali proti njej, kadar bi bili taki postopki morda potrebni;

B.  ker državljani upravičeno pričakujejo visoko raven preglednosti, učinkovitosti, hitrega izvrševanja in odzivnosti od uprave Unije, ne glede na to, ali vložijo uradno pritožbo ali uveljavljajo pravico do peticije v skladu s Pogodbo, skupaj s tem pa tudi informacije o možnostih za njihovo nadaljnje ukrepanje v zadevah;

C.  ker so obstoječi predpisi in načela Unije o dobrem upravljanju razpršeni v številnih različnih virih: primarni zakonodaji, sodni praksi Sodišča Evropske unije, sekundarni zakonodaji, nezavezujočih aktih in enostranskih zavezah institucij Unije;

D.  ker dejstvo, da Unija nima skladnega in celovitega sistema kodificiranih pravil upravnega prava, državljanom otežuje razumevanje njihovih upravnih pravic v skladu z zakonodajo Unije;

E.  ker imajo obstoječi notranji kodeksi ravnanja različnih institucij omejen učinek, ker se med seboj razlikujejo in ker niso pravno zavezujoči;

F.  ker je v zgoraj omenjeni resoluciji z dne 6. septembra 2001, v prepričanju, da bi bilo treba v vseh institucijah, organih in agencijah Unije uporabljati enak kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev, Parlament z nekaj spremembami potrdil Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je pripravil varuh človekovih pravic;

G.  ker je v isti resoluciji Parlament pozval Komisijo, naj predloži predlog uredbe, v katero bo na podlagi člena 308 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti vključen kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev;

H.  ker bi, kakor je poudaril varuh človekovih pravic, to pomagalo preprečiti zmedo, do katere trenutno prihaja zaradi hkratnega obstoja različnih kodeksov za večino institucij in organov Unije, zagotovilo uporabo enakih osnovnih načel v vseh institucijah in organih v njihovih odnosih z državljani ter okrepilo pomen takih načel tako za državljane kakor tudi za uradnike;

I.  ker morajo vsi ukrepi Unije skladni s pravno državo in strogo delitvijo oblasti;

J.  ker je temeljna pravica do dobrega upravljanja iz člena 41 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije postala pravno zavezujoča kot primarna zakonodaja;

K.  ker pravila o dobrem upravljanju spodbujajo preglednost in odgovornost;

L.  ker za Evropsko unijo danes veliko težavo predstavlja nezaupanje državljanov, kar ima lahko posledice za njeno legitimnost; ker mora EU državljanom dati hitre, jasne in vidne odgovore, da bi pomirila njihove skrbi;

M.  ker bi kodifikacija načela nudenja storitev – torej načela, po katerem bi si morala uprava prizadevati usmerjati državljane, jim pomagati, služiti in jih podpirati ter delovati z ustrezno spoštljivostjo in se torej izogibati čezmerno zapletenim in predolgim postopkom, kar tako državljanom kot uradnikom prihrani čas in napor – pomagala izpolniti upravičena pričakovanja državljanov in koristila tako državljanom kakor tudi upravi z vidika boljših storitev in večje učinkovitosti; ker je treba državljane Unije bolje ozavestiti o njihovi pravici do dobre uprave, tudi preko ustreznih informacijskih storitev in mrež Komisije;

N.  ker bi bil ob upoštevanju priporočil skupine držav Sveta Evrope proti korupciji jasen in zavezujoč sistem pravil za upravo Unije pozitiven signal v boju proti korupciji v javni upravi;

O.  ker so temeljna načela dobrega upravljanja trenutno široko sprejeta v državah članicah;

P.  ker so se s sodno prakso Sodišča Evropske unije razvila uveljavljena postopkovna načela, ki se uporabljajo za postopke držav članic v zadevah Skupnosti in ki bi se še zlasti morala uporabljati za neposredno upravo Unije;

Q.  ker bi zakon Evropske unije o upravnem postopku pomagal upravi Unije pri uporabi pristojnosti na področju notranje organizacije za pospešitev in spodbujanje najvišjih upravnih standardov;

R.  ker bi zakon Evropske unije o upravnem postopku okrepil legitimnost Unije in zaupanje državljanov v njeno upravo;

S.  ker bi zakon Evropske unije o upravnem postopku lahko okrepil spontano zbliževanje nacionalnega upravnega prava, kar zadeva splošna postopkovna načela in temeljne pravice državljanov v odnosih z upravo, s čimer bi se okrepil proces povezovanja;

T.  ker bi zakon Evropske unije o upravnem postopku lahko spodbujal sodelovanje in izmenjavo primerov najboljše prakse med nacionalnimi upravami in upravo Unije, da izpolnijo cilje, določene v členu 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

U.  ker je začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe Uniji zagotovil ustrezno pravno podlago za sprejetje zakona Evropske unije o upravnem postopku;

V.  ker bi zakonodajni ukrep, zahtevan v tej resoluciji, moral temeljiti na podrobni oceni učinka, ki bi med drugim opredelila tudi višino stroškov upravnih postopkov;

W.  ker bi se morala Komisija ustrezno posvetovati z vsemi ustreznimi akterji in bi zlasti morala uporabiti posebna znanja in izkušnje evropskega varuha človekovih pravic, saj so nanj naslovljene pritožbe javnosti o zlorabi v organih in institucijah Unije;

1.  zahteva, da Komisija na podlagi člena 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije predloži predlog uredbe o zakonu Evropske unije o upravnem postopku, ki bo upošteval natančna priporočila iz priloge;

2.  potrjuje, da ta priporočila spoštujejo temeljne pravice in načelo subsidiarnosti;

3.  je mnenja, da zahtevani predlog ne bo imel nobenih finančnih posledic;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo in priložena podrobna priporočila Svetu in Komisiji , evropskemu varuhu človekovih pravic ter parlamentom in vladam držav članic.

(1) UL L 8, 12.1.2001, str. 1.
(2) UL L 145, 31.5.2001, str. 43.
(3) UL C 72 E, 21.3.2002, str. 331.
(4) UL L 267, 20.10.2000, str. 63.
(5) UL C 189, 5.7.2001, str. 1.
(6) na voljo na http://www.statskontoret.se/upload/Publikationer/2005/200504.pdf.


PRILOGA

PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Priporočilo št. 1 (o cilju in področju uporabe predvidene uredbe)

Cilj uredbe bi moral biti zagotoviti pravico do dobrega upravljanja z odprto, učinkovito in neodvisno upravo na podlagi zakona Evropske unije o upravnem postopku.

Uredba bi se morala uporabljati za institucije, organe, urade in agencije Unije („uprava Unije“) v njihovih odnosih z javnostjo. Področje uporabe bi zato moralo biti omejeno na neposredno upravo.

Kodificirati bi morala temeljna načela dobrega upravljanja in določiti postopek, ki naj ga uprava Unije uporablja pri obravnavi posameznih zadev, v katerih je stranka fizična ali pravna oseba, in drugih primerov, ko ima posameznik neposredni ali osebni stik z upravo Unije.

Priporočilo št. 2 (o razmerju med uredbo in sektorskimi instrumenti)

Uredba bi morala obsegati splošni sistem načel in določiti postopek, ki se uporablja kot pravilo de minimis, kjer ne obstaja lex specialis.

Jamstva, ki jih osebam zagotavljajo sektorski instrumenti, ne smejo nikoli zagotavljati manjše zaščite, kakor jih predvideva uredba.

Priporočilo št. 3 (o splošnih načelih, ki bi morala urejati upravo)

Uredba bi morala kodificirati naslednja načela:

–  Načelo zakonitosti : uprava Unije ravna v skladu z zakonom ter uporablja pravila in postopke, ki jih določa zakonodaja Unije. Upravne pristojnosti temeljijo na zakonodaji, s katero je skladna tudi njihova vsebina.

Sprejete odločitve ali ukrepi niso nikoli samovoljni ali posledica namenov, ki ne temeljijo na zakonodaji ali ki niso v javnem interesu.

–  Načelo nediskriminacije in enake obravnave: uprava Unije se izogiba neupravičeni diskriminaciji oseb na podlagi narodnosti, spola, rase, barve kože, etničnega ali družbenega porekla, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali kakega drugega stališča, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

Osebe v podobnem položaju se obravnavajo enako. Razlike v obravnavi se lahko utemeljujejo le z objektivnimi značilnostmi zadevnega vprašanja.

–  Načelo sorazmernosti : uprava Unije sprejema odločitve, ki vplivajo na pravice in interese oseb le, kadar je to potrebno, in v obsegu, ki je potreben za dosego cilja.

Pri sprejemanju odločitev uradniki zagotovijo pravično ravnotežje med interesi posameznikov in splošnim interesom. Zlasti ne nalagajo upravnih ali ekonomskih bremen, ki bi bila prevelika glede na pričakovano korist.

–  Načelo nepristranskosti: uprava Unije je nepristranska in neodvisna. Vzdrži se vseh samovoljnih ukrepov, ki bi imeli negativne posledice za osebe, in vsakega prednostnega obravnavanja iz kakršnega koli razloga.

Uprava Unije vedno deluje v interesu Unije in v javno dobro. Nobeno dejanje ni posledica osebnih (vključno s finančnimi), družinskih ali nacionalnih interesov ali političnega pritiska. Uprava Unije jamči za pravično ravnovesje med različnimi interesi državljanov (podjetja, potrošniki in drugi).

–  Načelo doslednosti in upravičenih pričakovanj : uprava Unije je pri svojem ravnanju dosledna in sledi svoji običajni upravni praksi, ki je javna. Če v posameznih primerih obstajajo legitimni razlogi za odstopanje od običajne upravne prakse, je treba navesti ustrezne razloge za tako odstopanje.

Spoštujejo se legitimna in upravičena pričakovanja, ki bi jih osebe lahko imele na podlagi preteklega ravnanja uprave Unije.

–  Načelo spoštovanja zasebnosti : uprava Unije spoštuje zasebnost oseb v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001.

Uprava Unije se vzdrži obdelave osebnih podatkov za nelegitimne namene ali posredovanja takih podatkov nepooblaščenim tretjim osebam.

–  Načelo poštenosti: spoštovano mora biti kot temeljno nenadomestljivo načelo za ustvarjanje ozračja zaupanja in predvidljivosti v odnosih med posamezniki in upravo;

–  Načelo preglednosti: uprava Unije je odprta. Dokumentira upravne postopke in vodi ustrezne evidence dohodne in odhodne pošte, prejetih dokumentov ter sprejetih sklepov in ukrepov. Vsi prispevki svetovalnih organov in zainteresiranih strani morajo biti javno dostopni.

Prošnje za dostop do dokumentov se obravnavajo v skladu s splošnimi načeli in omejitvami, določenimi v Uredbi (ES) št. 1049/2001.

–  Načelo učinkovitosti in storitev : ukrepe uprave Unije urejajo merila učinkovitosti in javnih storitev.

Osebje javnosti svetuje, kako se lotiti zadeve, ki sodi v njihovo pristojnost.

Če prejmejo prošnjo v zadevi, za katero niso pristojni, osebo usmerijo na pristojno službo.

Priporočilo št. 4 (o pravilih, ki urejajo upravne odločitve)

Priporočilo št. 4.1: o začetku upravnega postopka

Upravne odločitve lahko uprava Unije sprejme na lastno pobudo ali na zahtevo zainteresirane strani.

Priporočilo št. 4.2: o potrditvi prejema

Prejem zahtevka za posamezne odločitve se potrdi pisno, pri tem pa se navede rok za sprejetje zadevne odločitve. Navedejo se posledice nesprejetja odločitve v tem roku (upravni molk).

V primeru pomanjkljivosti v zahtevku se na potrdilu navede rok za odpravo napake ali predložitev manjkajočih dokumentov.

Priporočilo št. 4.3: o nepristranskosti upravnih odločitev

Noben član osebja ne sodeluje pri upravni odločitvi, pri kateri ima finančni interes.

Navzkrižje interesov zadevni zaposleni sporoči svojemu neposredno nadrejenemu, ki se lahko odloči, da glede na posebne okoliščine zadeve izloči zadevnega zaposlenega iz postopka.

Zainteresirani posameznik lahko zahteva izločitev uradnika iz odločanja, ki bo vplivalo na individualne interese tega posameznika. Tako zahtevo se predloži v pisni obliki, v njej pa se navedejo razlogi, na katerih temelji. Neposredno nadrejeni odloči po zaslišanju zadevnega uradnika.

Določiti je treba ustrezne roke za obravnavo navzkrižij interesov.

Priporočilo št. 4.4: o pravici do zaslišanja

Pravico do obrambe je treba spoštovati na vsakem koraku postopka. Če uprava Unije sprejema odločitev, ki bo neposredno vplivala na pravice ali interese oseb, dobijo zadevne osebe možnost, da pred sprejetjem odločitve pisno ali ustno izrazijo svoje stališče, če je potrebno ali če se tako odločijo, s pomočjo osebe po lastni izbiri.

Priporočilo št. 4.5: o pravici do dostopa do lastnega spisa

Zainteresirani stranki se zagotovi polni dostop do lastnega spisa. Zainteresirana stranka bi morala biti tista, ki odloči, kateri nezaupni dokumenti so pomembni.

Priporočilo št. 4.6: o rokih

Upravne odločitve se sprejemajo v razumnih rokih in brez zamud. Roki se določijo v ustreznem predpisu, ki ureja vsak posamezni postopek. Če rok ni določen, ne sme biti daljši od treh mesecev od datuma sklepa o začetku postopka, če je bil sprožen po uradni dolžnosti, ali od datuma zahteve zainteresirane stranke.

Če odločitve v tem roku ni mogoče sprejeti iz objektivnih razlogov, na primer zaradi potrebe po zagotovitvi časa za odpravo napake, kompleksnosti sproženih vprašanj, obveznosti za odložitev postopka do odločitve tretje strani itd., se zadevna oseba o tem obvesti, odločitev pa se sprejme v najkrajšem možnem času.

Priporočilo št. 4.7: o obliki upravnih odločitev

Upravne odločitve morajo biti v pisni obliki, jezik pa mora biti jasen, preprost in razumljiv. Sestavijo se v jeziku, ki ga izbere naslovnik, pod pogojem da gre za enega od uradnih jezikov Unije.

Priporočilo št. 4.8: o obveznosti obrazložitve

V upravnih odločitvah morajo biti jasno navedeni razlogi, na katerih temeljijo. Navedena morajo biti zadevna dejstva in njihova pravna podlaga.

Obsegati morajo individualno obrazložitev. Če to ni mogoče, ker podobne odločitve zadevajo veliko število oseb, bi bilo treba dovoliti standardna sporočila. Vendar bi bilo v tem primeru vsakemu državljanu treba zagotoviti individualno navedbo razlogov, če to izrecno zahteva.

Priporočilo št. 4.9: o obveščanju o upravnih odločitvah

Zadevna oseba ali osebe se o upravnih odločitvah, ki vplivajo na pravice in interese posameznikov, pisno obvestijo takoj po njihovem sprejetju.

Priporočilo št. 4.10: o navedbi razpoložljivih pravnih sredstev

V upravnih odločitvah je jasno navedeno – kadar tako predvideva zakonodaja Unije –, da je mogoča pritožba, in opisan postopek za vložitev pritožbe, navedeno pa je tudi ime in službeni naslov osebe ali oddelka, kamor je treba pritožbo poslati, ter rok za vložitev.

Kadar je to primerno, upravne odločitve opozarjajo na možnost sprožitve sodnega postopka in/ali vložitve pritožbe pri evropskem varuhu človekovih pravic.

Priporočilo št. 5 (o pregledu in popravkih lastnih odločitev)

Uredba bi morala vključevati možnost, da uprava Unije na lastno pobudo ali na zahtevo zadevne osebe kadar koli popravi tiskarsko, računsko ali podobno napako.

Vstaviti bi bilo treba določbe glede popravkov upravnih odločitev na drugi osnovi, pri čemer bi bilo treba jasno razlikovati med postopkom, ki se uporablja za revizijo sprejetih sklepov, ki škodljivo vplivajo na interese osebe, in tistim, ki zadeva sklepe, ki tej osebi koristijo.

Priporočilo št. 6 (o obliki uredbe in seznanjanju javnosti z njo )

Uredba se sestavi jasno in jedrnato ter mora biti lahko razumljiva za javnost.

Potrebna bi bila njena promocija na spletnih straneh vseh institucij, organov, uradov in agencij Unije.

Zadnja posodobitev: 28. oktober 2014Pravno obvestilo