Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 114 in 194 Pogodbe,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom Sveženj za energetsko unijo – Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (COM(2015)0080),

–  ob upoštevanju Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb(1),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta s 23. in 24. oktobra 2014 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030,

–  ob upoštevanju pariškega sporazuma z decembra 2015, sklenjenega na 21. konferenci pogodbenic (COP 21) Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC),

–  ob upoštevanju tretjega energetskega svežnja,

–  ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2015 z naslovom Evropski energetski uniji naproti(3),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 18. novembra 2015 z naslovom Ocena napredka držav članic pri izpolnjevanju nacionalnih ciljev glede energetske učinkovitosti do leta 2020 in izvajanju Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti, kot se zahteva v členu 24(3) Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti(COM(2015)0574),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. marca 2011 z naslovom Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (COM(2011)0112),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. decembra 2011 z naslovom Energetski načrt za leto 2050 (COM(2011)0885),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. februarja 2014 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo(5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. februarja 2016 z naslovom Strategija EU za ogrevanje in hlajenje (COM(2016)0051),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0199/2016),

A.  ker so večja energetska učinkovitost in prihranki energije pomembni za varstvo okolja in podnebja, krepitev gospodarske konkurenčnosti, ustvarjanje novih delovnih mest, zanesljivo oskrbo z energijo in boj proti energetski revščini ter imajo za EU geopolitičen in demokratičen pomen; meni, da je direktiva o energetski učinkovitosti pomembna podlaga za to; ker je v predlogu Komisije o vzpostavitvi energetske unije navedeno, da je energetska učinkovitost sama po sebi vir energije;

B.  ker na podlagi napovedi, ki upoštevajo polno izvajanje vse ustrezne zakonodaje do leta 2020, EU na splošno dobro napreduje pri svojih podnebnih in energetskih ciljih do leta 2020 (zmanjšanje emisij CO2 , povečanje deleža obnovljivih virov energije, večja energetska učinkovitost) in mora pri tem ohraniti vodilno vlogo na svetovni ravni;

C.  ker se največ prihrankov pričakuje iz medsektorskih politik (44 %), sledijo stavbe (42 %), industrija (8 %) in promet (6 %);

D.  ker je zanesljivost ocen o prihrankih energije, ki jih posredujejo države članice, precej vprašljiva;

E.  ker stavbe porabijo 40 % končne energije in ustvarijo 36 % emisij CO2; ker se poleg tega 50 % končne energije porabi za ogrevanje in hlajenje in 80 % v stavbah, kjer se velikega dela energije ne izrabi; ker je treba na nacionalni ravni za stavbe razviti kazalnik za povpraševanje po energiji za ogrevanje in hlajenje; ker je treba 50 % zmanjšanja emisij, ki je nujno za omejitev dviga globalne temperature na manj kot 2 °C, doseči z energetsko učinkovitostjo; ker je manjše povpraševanje po energiji v stavbah tudi stroškovno najučinkovitejši pristop k izboljšanju energetske varnosti in zmanjšanju emisij CO2, kar prispeva k ciljem EU o ponovni industrializaciji;

F.  ker je treba energetsko učinkovitost obravnavati kot samostojen vir energije, ki predstavlja znesek prihranjene energije v Nw („negavati“), kar je brez dvoma pokazala nedavna svetovna in evropska zgodovina;

G.  ker je 61 % uvoženega plina namenjenih za stavbe (od tega je 75 % stanovanjskih stavb); ker so raziskave pokazale, da bi lahko z ambiciozno politiko prenove stavb na ravni EU količino uvoza, ki se uporablja v gradbenem sektorju, v kratkoročnem obdobju (več kot 15 let) stroškovno učinkovito zmanjšali za 60 %, dolgoročno pa v celoti odpravili (evropski stavbeni fond bi leta 2040 porabil toliko, kot je bila domača proizvodnja plina EU leta 2011);

H.  ker je bistvenega pomena, da se EU in države članice zavejo pomena vključevanja državljanskih pobud, kot so projekti energetske učinkovitosti na ravni zadrug in skupnosti; ker je treba odpraviti gospodarske, regulativne in upravne ovire, da bi državljanom omogočili aktivno udeležbo v energetskem sistemu;

I.  ker je direktiva o energetski učinkovitosti ključna direktiva, ki priznava, da je prihranek energije bistven za uresničevanje ambicij po konferenci COP21 in hkrati zagotavlja največ prednosti; ker je ustvarjanje delovnih mest posledica naložb v prenovo stavb in drugih ukrepov za energetsko učinkovitost, napredek pri življenjskih standardih z zmanjšanjem energijske revščine, priložnosti za zaposlovanje v sektorju malih in srednjih podjetij, višje vrednosti nepremičnin, povečanje produktivnosti, boljše zdravje in varnosti, kakovost zraka, izboljšano davčno osnovo in višji BDP;

J.  ker prinaša večja energetska učinkovitost, zlasti v gradbeništvu, dodatne koristi s prožnostjo na strani oskrbe ter zmanjšuje splošne osnovne obremenitve in konične obremenitve sistema;

Direktiva o energetski učinkovitosti: okvir za prihranke energije kljub neustreznemu izvajanju

1.  poudarja, da je energetska učinkovitost bistvena za uresničitev naših podnebnih in energetskih ciljev, ki so v skladu s cilji iz pariškega sporazuma, sprejetega na konferenci COP 21; poudarja, da je energetska učinkovitost ključnega pomena za zmanjšanje naše odvisnosti od uvoza energije, ustvarjanje delovnih mest, zmanjšanje energetske revščine, izboljšanje udobja in zdravja ter spodbujanje našega gospodarstva; poudarja, da je direktiva o energetski učinkovitosti pripomogla k številnim pozitivnim spremembam v državah članicah, a pomanjkljivo izvajanje zavira njen polni potencial;

2.  poudarja, da je to bistveno za prehod na bolj trajnosten energetski sistem, ki bo temeljil na obnovljivih virih energije, in za čim hitrejše opuščanje fosilnih goriv; je zaskrbljen, ker bi lahko nižje cene fosilnih goriv upočasnile razogljičenje in politike energetske učinkovitosti;

3.  poziva, naj se pripravi načrt za postopno ukinitev subvencij za fosilna goriva in usmeritev finančnih sredstev v projekte energetske učinkovitosti, da bi uresničili cilje EU za razogljičenje energetskega sektorja do leta 2050;

4.  ugotavlja, da države članice doslej niso v celoti izvedle direktive o energetski učinkovitosti iz leta 2012 in direktive o energetski učinkovitosti stavb iz leta 2010; spominja, da je bil rok za prenos direktive o energetski učinkovitosti šele 5. junij 2014; meni, da je zmanjšanje stroškov in porabe energije v interesu državljanov in podjetij; poudarja pomen trdnega regulativnega okvira, ki bo vključeval cilje in ukrepe ter bo spodbujal in omogočal naložbe v energetsko učinkovitost, nizko porabo energije in nižje stroške, pri tem pa podpiral konkurenčnost in trajnost; dodaja, da nekatere države članice podpore EU, ki je na voljo za spodbujanje energetske učinkovitosti stanovanjskih stavb, ne uporabljajo pravilno; opozarja na velik potencial polnega izvajanja ukrepov za energetsko učinkovitost za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, pri čemer je treba upoštevati, da je približno 900 000 delovnih mest povezanih z dobavo energetsko učinkovitega blaga in storitev (po podatkih iz leta 2010);

5.  ponavlja, da je treba energetsko učinkovitost razumeti kot najbolj trajnostno sestavino naše obveze glede zmanjšanja porabe energije, ne pa kot izgovor za večjo porabo;

6.  se strinja s Komisijo, da bi lahko nižje cene goriv in obeti gospodarske rasti dodatno ogrozili uresničevanje 20-odstotnega cilja; poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo spremljanje, preverjanje, kontrole in skladnost, da bi zagotovile ustrezno ambicioznost;

7.  ugotavlja, da se od držav članic pričakuje, da bodo dosegle le 17,6 % prihranka primarne energije do leta 2020, in da je treba za uresničitev 20-odstotnega cilja v celoti izvajati veljavno zakonodajo EU, pospešiti prizadevanja in odpraviti ovire za naložbe; kljub temu ugotavlja, da lahko na tej stopnji ocena izvajanja direktive o energetski učinkovitosti ponudi samo delen vpogled, če upoštevamo, da je bil začetek veljavnosti in rok za prenos šele pred kratkim; poziva države članice, naj jo v celoti ter hitro izvedejo; poziva Komisijo, naj nemudoma ukrepa in po potrebi postavi zahteve, da je treba nacionalne načrte uskladiti s cilji direktive, ter naj uporabi vse pravne možnosti za zagotovitev, da bodo države članice posredovale ažurne in točne informacije;

8.  spominja na svoj zgoraj omenjeno resolucijo z dne 5. februarja 2014(6) in svoje resolucije z dne26. novembra 2014 ter 14. oktobra 2015(7), ki med drugim pozivajo k oblikovanju cilja o 40-odstotnem povečanju energetske učinkovitosti do leta 2030; meni, da bo zavezujoči splošni cilj skupaj s posameznimi nacionalnimi cilji za leto 2030 izboljšal neodvisnost EU od uvoza energije, spodbudil inovacije ter pomagal zagotoviti njen tehnološki vodilni položaj na področju energetske učinkovitosti; prav tako meni, da so zavezujoče zahteve nujne za doseganje najvišje ambicioznosti in prizadevanj držav članic ter za omogočanje zadostne prožnosti za kombinacijo orodij in instrumentov, prilagojenih na nacionalni ravni;

9.  ugotavlja, da imajo lokalni organi bistveno vlogo pri omogočanju izvajanja direktive, in sicer z izvajanjem ambicioznih ukrepov za prihranke energije s pomočjo lokalnih akcijskih načrtov, na primer v okviru konvencije županov o podnebju in energiji; meni, da lahko podatki iz lokalnih akcijskih načrtov, kot so politike za energetsko učinkovitost in ukrepi iz več kot 5000 akcijskih načrtov za trajnostno energijo v okviru konvencije županov, učinkovito prispevajo v smislu sooblikovanja in izboljšanja ambicioznosti nacionalnih ciljev na področju energetske učinkovitosti;

10.  meni, da bi lahko veliko bolje izkoristili potencial lokalnih prihrankov energije, saj so lokalni in regionalni organi bistveni pri spodbujanju energetske učinkovitosti, na splošno pa tudi energetskega prehoda; poziva Komisijo, naj okrepi mreže mest, kot so konvencija županov, pametna mesta in skupnosti ali skupnosti, ki uporabljajo samo obnovljive vire energije, ki omogočajo izmenjavo znanj in dobre prakse med mesti, lokalnimi organi, regijami in državami članicami na področju lokalnega načrtovanja energetskega prehoda po načelu od spodaj navzgor, oblikovanja in izvajanja ukrepov za energetsko učinkovitost in lastno proizvodnjo ter dostopa do finančne podpore;

11.  obžaluje, da je Evropski svet leta 2014 sprejel neambiciozen cilj, da bi energetsko učinkovitost do leta 2030 izboljšali vsaj za 27 % , kar je predvsem utemeljeno z izjemno nerealno visoko diskontno stopnjo iz prejšnjih ocen učinka; spominja, da je ta diskontna stopnja (17,5 %) pretirano visoka; poziva Komisijo, naj ob upoštevanju številnih koristi energetske učinkovitosti izvede poglobljeno analizo stroškov in koristi ter sprejme družbeno diskontno stopnjo v skladu z njenimi smernicami za boljše pravno urejanje; poziva Komisijo in države članice, naj ob upoštevanju pariškega sporazuma o podnebnih spremembah ponovno pregledajo cilj 27-odstotne energetske učinkovitosti do leta 2030, da bi omejile segrevanje svetovnega ozračja precej pod 2°C, in naj si v skladu s ciljem energetske učinkovitosti, ki ga je sprejel Parlament, prizadevajo za omejitev na 1,5 °C; poziva Komisijo, naj določi zavezujoč 40-odstotni cilj za energetsko učinkovitost za leto 2030, ki bo odražal potencial stroškovno učinkovite energetske učinkovitosti;

12.  poudarja, da bi bilo treba v EU dodatno spodbujati dolgoročno strategijo za zmanjšanje povpraševanja po energiji;

13.  poudarja, da je v nekaterih primerih prožnost direktive številnim državam članicam omogočila sprejetje ukrepov za energetsko učinkovitost; meni, da je ta prožnost pri alternativnih ukrepih za države članice bistvena za prihodnje izvajanje programov in projektov za energetsko učinkovitost; poudarja, da je treba odpraviti vrzeli v veljavni direktivi, ki so razlog za njene slabe rezultate, zlasti v členu 7, obenem pa ohraniti ustrezno prožnost za države članice, da lahko izbirajo med ukrepi; je seznanjen, da je bilo v študiji službe za parlamentarne raziskovalne storitve o izvajanju člena 7(8), ki temelji na podatkih, posredovanih iz držav članic, ugotovljeno, da so ukrepi, kot je omogočanje državam članicam, da postopoma uvedejo cilj, upoštevajo zgodnje ukrepanje ali izvzamejo sektorja prometa in sistema trgovanja z emisijami (ETS) iz izračuna cilja, v skoraj vseh primerih privedli samo do polovičnega letnega cilja splošnega prihranka energije (0,75 %); ugotavlja, da so avtorji navedli, da je analiza lahko dobra le, če so dobri posredovani podatki; vztraja, da morajo biti alternativni ukrepi iz člena 7(9) bolje opredeljeni in da bi morali biti količinsko lahko opredeljivi;

14.  ugotavlja, da postopno uvajanje in zgodnji ukrepi iz člena 7(2) niso več veljavni; želi spomniti, da naj bi se s členom 7 dosegla več kot polovica 20-odstotnega cilja iz direktive;

15.  poudarja, da je glavna pomanjkljivost sedanje direktive to, da se bo večina ukrepov leta 2020 iztekla, razen če jo bomo ustrezno spremenili, kar med drugim pomeni, da bi morali njene glavne določbe, zlasti člen 7, podaljšati ne samo do leta 2030, marveč še dlje, zaradi česar je treba direktivo oceniti ter določiti cilje v skladu z razvojem dogodkov (doseženi rezultati, tehnološke in tržne inovacije itd.); pričakuje, da bo to koristilo dolgoročnim ukrepom; poleg tega ugotavlja, da je treba uvesti vmesni pregled in tako zagotoviti uresničitev ciljev do leta 2030;

16.  opozarja, da bi lahko k boljšemu izvajanju določb iz člena 7 prispevale bolj harmonizirane metode za izračun dodatnosti (zmogljivost spodbujanja tehnologij, ki so učinkovitejše od tržnega povprečja) in izvedljivosti (spodbujanje dejavnosti, ki se sicer ne bi izvajale), pa tudi bolj harmonizirani postopki za meritve in preverjanje prihrankov energije;

17.  predlaga, naj se naslov člena 7 spremeni v „Podporne sheme za prihranek energije“ in tako poudari, da morajo države članice pomagati porabnikom, tudi malim in srednjim podjetjem, da bodo prihranili energijo in zmanjšali svoje stroške energije, ter sprejeti ukrepe, ki s sistemi obveznosti na energetskem področju in drugimi ukrepi omogočajo te prihranke;

18.  predlaga, da bi bilo treba tako pri členu 7 kot predvsem v sistemu obveznosti energetske učinkovitosti dati prednost ukrepom za stavbni sektor, zlasti s spodbujanjem izvajanja nacionalnih dolgoročnih strategij iz člena 4, ki bi morale biti oblikovane za sprostitev celotnega potenciala naložb v energetsko prenovo stavb;

19.  poudarja, da so med pomembnimi izzivi in večjimi ovirami za izvajanje člena 7 pomanjkanje znanja in zmogljivosti udeleženih strani, nizka ozaveščenost končnih odjemalcev o sistemih obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepih, pa tudi omejeno obdobje izvajanja (2014–2020); zato poziva EU, naj vloži več v izvajanje dejavnosti obveščanja in podpornih dejavnosti v posameznih državah članicah;

20.  poudarja, da odsotnost kazalnikov energetske učinkovitosti, kot so poraba energije na enoto BDP, nekaterim državam članicam preprečuje, da bi državljane in podjetja spodbudile k doseganju političnega cilja podnebne in energetske učinkovitosti;

21.  poudarja, da sta do sedaj le dve državi članici uporabili določbo iz člena 7, po kateri lahko države članice zahtevajo, da se delež ukrepov za energetsko učinkovitost prednostno izvede v gospodinjstvih, ki jih je prizadela energetska revščina, ali v socialnih stanovanjih; poziva, naj se ta določba okrepi;

22.  meni, da je treba dati prednost ukrepom za energetsko učinkovitost, namenjenim za ranljiva in energetsko revna gospodinjstva, da bi zagotovili trajno zmanjšanje stroškov energije zlasti za ta gospodinjstva;

23.  predlaga, da bi lahko z nacionalnimi akcijskimi načrti za energetsko učinkovitost, kot to zahteva člen 24 sedanje direktive, od držav članic zahtevali, da določijo cilje za uporabo ukrepov za energetsko učinkovitost, da bi zmanjšale nevarnost energetske revščine, ter poročajo o tem, kako izpolnjujejo te cilje;

24.  meni, da je treba pri ukrepih za energetsko učinkovito obnovo obstoječih stavb dati prednost energetsko najrevnejšim; poziva Komisijo, naj pri reviziji direktive o energetski učinkovitosti predlaga cilj, da je treba izboljšati učinkovitost fonda stanovanjskih stavb, skupaj s prihodnjimi minimalnimi standardi na področju učinkovitosti, ki bodo veljali za najemniška stanovanja;

25.  ugotavlja, da se je 16 držav članic odločilo za vzpostavitev sistema obveznosti energetske učinkovitosti (člen 7(1)), 24 držav članic je v različnem obsegu uporabilo možnost alternativnih ukrepov, 18 držav članic pa je izkoristilo alternativne ukrepe k stopnji obnove (člen 5); kritizira dejstvo, da sedem držav članic ni uvedlo energetskih pregledov (člen 8);

26.  poudarja, da nekateri ključni elementi direktive o energetski učinkovitosti (na primer pametni števci, soproizvodnja ter načrti obnove) potrebujejo več časa in da je stabilen okvir za energetsko učinkovitost po letu 2020 bistvenega pomena za zagotovitev potrebnega zaupanja in regulativne stabilnosti za vlagatelje, javne organe in podjetja, da bodo izvedli projekte in inovacije, saj imajo velik potencial za zmanjšanje porabe energije in s tem stroškov za odjemalce; ugotavlja, da sta javno povpraševanje in trg bistveno gonilo za te projekte;

27.  priznava, da so nezadostni cenovni signali glavni razlog za slabšanje prilagajanja odjema; poziva države članice, naj odpravijo to oviro ter spodbudijo pametno merjenje in pregledno obračunavanje, da bi spodbudile odzivnejše vedenje porabnikov glede porabe energije in naložb v energetsko učinkovitost;

28.  pozdravlja nove inovativne in pametne rešitve za izravnavo ponudbe energije in povpraševanja po njej, za večjo uporabo energije iz obnovljivih virov in zmanjšanje porabe energije v času višje obremenitve; poziva k financiranju raziskav in razvoja teh novih rešitev, zlasti za sektor malih in srednjih podjetij;

29.  poudarja, da imajo porabniki, državljani in upravljavci distribucijskih omrežij bistveno vlogo v vse bolj decentralizirani energetski krajini, pa tudi, kako pomembno je njihovo sodelovanje pri doseganju ciljev glede energetske učinkovitosti; zato poudarja, da je treba sprejeti več ukrepov za povečanje njihove vloge, med drugim z omogočanjem prilagajanja odjema, shranjevanjem v malem obsegu, prenovo stavb in sistemi daljinskega ogrevanja in hlajenja na posamični in zadružni osnovi;

30.  poudarja, da direktiva o energetski učinkovitosti podpira energetsko učinkovitost, a tudi prihranke energije z zavezujočo obveznostjo o letnih prihrankih energije iz člena 7; poudarja, da mora biti cilj izboljšanja energetske učinkovitosti do leta 2030 v skladu s podnebnimi cilji, ki so bili dogovorjeni na konferenci COP21, da bi dosegli svoje podnebne cilje in zmanjšali odvisnost od tretjih držav; ugotavlja, da stavbe predstavljajo 40 % porabe energije v EU in da se 50 % te energije porabi za ogrevanje in hlajenje; poudarja, da je zato večja energetska učinkovitost stavb odločilnega pomena pri zmanjševanju emisij CO2, izboljšanju energetske varnosti, zmanjšanju energetske revščine in spodbujanju našega gospodarstva; poziva države članice, naj s pomočjo financiranja EU sprožijo obsežne naložbe za izboljšanje energetske učinkovitosti, saj bi to privedlo do nižjih računov za energijo, ustvarilo veliko število delovnih mest in prispevalo k uresničitvi ciljev ponovne industrializacije;

31.  poudarja, da se 85 % energije v stavbah porabi za ogrevanje prostorov in tople sanitarne vode, ter da je zato treba pospešiti posodobitev starih in neučinkovitih ogrevalnih sistemov v Evropi, da bi zagotovili vsaj 20-odstotno izboljšanje energetske učinkovitosti z razpoložljivimi tehnologijami, vključno z ogrevalnimi sistemi z obnovljivimi viri energije;

Nasprotujoči si pravni predpisi zavirajo okoljsko uspešnost, ustvarjajo birokracijo in dvigujejo stroške energije

32.  ugotavlja, da so obveznosti poročanja na področju energije bistvene za oceno napredka in za izvajanje obstoječe zakonodaje na področju energetske učinkovitosti; vendar obžaluje, da je teh obveznosti za podjetja, proizvajalce električne energije, porabnike in javne organe preveč, tudi zaradi čezmernega pravnega urejanja v državah članicah, kar omejuje potencial za rast in inovacije; poudarja, da bi bilo treba obveznost poročanja, kjer je to mogoče, poenostaviti, da bi zmanjšali upravno breme in stroške; kritizira dejstvo, da podatki, pridobljeni s poročanjem, zaradi različnih razčlenitev, metodologij in standardov pogosto niso primerljivi na ravni EU; poziva Komisijo, naj tudi z digitalnimi rešitvami zmanjša upravno breme, povezano z obveznostjo poročanja, in naj vzpostavi smernice za primerljivost podatkov z namenom boljše ocene podatkov; poziva k uskladitvi napovedi glede povpraševanja po energiji v skladu s stroškovno učinkovitim potencialom za varčevanje z energijo v ključnih sektorjih ter meni, da bo zmanjšanje birokracije pospešilo izvajanje ukrepov za energetsko učinkovitost; ugotavlja, da načelo, da je energetska učinkovitost na prvem mestu zahteva revizijo energetskega načrtovanja in poročanja ter izboljšanje skladnosti politik, da bi zagotovili njihovo medsebojno krepitev in potrdili, da je varčevanje z energijo prvi in najvarnejši evropski vir energije; ugotavlja, da je energetska učinkovitost kot vir energije lahko najboljša naložba, saj izboljšuje cenovno dostopnost energije, zmanjšuje potrebo po dodatni in dragi infrastrukturi na strani ponudbe in pomaga pri boju proti podnebnim spremembam;

33.  poudarja, da so pravila za izračun energetskih prihrankov in interpretacije upravičenih ukrepov, ki so določeni v prilogah direktive, preveč zapleteni in jih je zato nemogoče natančno upoštevati; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo pregledana direktiva o energetski učinkovitosti vsebovala radikalno enostavnejšo metodo za izračun energetske učinkovitosti, in naj razmisli o pripravi predlogov za nove delegirane akte, ki bodo poenostavili metode za izračun iz sedanje direktive;

34.  poziva Komisijo, naj pregleda pretvorbeni faktor za elektriko iz Priloge IV direktive, da bi ta bolje odražal sedanji prehod pri proizvodnji električne energije;

35.  poudarja, da vseh tveganj, povezanih z naložbami v varčevanje z energijo, ni mogoče obravnavati s sistemom trgovanja z emisijami (ETS), saj ta zajema le 45 % emisij toplogrednih plinov v EU; poudarja, da je direktiva o energetski učinkovitosti povezana z drugo zakonodajo EU na področju energije in da vpliva na ogljični odtis in na sistem ETS (cene certifikatov); poziva Komisijo, naj oceni medsebojne povezave in zagotovi komplementarnost; ugotavlja, da so nizke cene pravic ETS eden od več dejavnikov, ki zmanjšujejo spodbude za industrijske naložbe v varčevanje z energijo;

36.  poudarja pomen ustreznega izvajanja rezerve za stabilnost trga, ki bi lahko pripomogla k večji energetski učinkovitosti s krepitvijo skladnosti med sistemom ETS EU in nizkoogljičnimi energetskimi politikami;

37.  se veseli prihodnjega sklada za modernizacijo, ki bo namenjen modernizaciji energetskih sistemov in izboljšanju energetske učinkovitosti v državah EU z nižjimi dohodki, in poziva Komisijo, naj predlaga ustrezno strukturo upravljanja, vključno s podrobnostmi glede vlog držav članic upravičenk, EIB in drugih institucij;

38.  poudarja, da lahko pomanjkljivo usklajevanje med različnimi elementi nacionalne zakonodaje ogrozi učinkovite rešitve glede energetske učinkovitosti, ki so optimalne z vidika stroškovne učinkovitosti, in izniči cenovni učinek, zagotovljen s privarčevano energijo; poziva države članice in Komisijo, naj pripravijo usklajevalne ukrepe za polno uresničitev potenciala glede energetske učinkovitosti, kar bi zagotovilo večjo skladnost med državami članicami, obenem pa ne bi omejilo njihove možnosti, da politike prilagodijo lokalnim energetskim trgom in cenam, razpoložljivim tehnologijam in rešitvam ter nacionalni mešanici energetskih virov; poziva, naj sistem ETS bolje upošteva nacionalne ukrepe, ki vplivajo na število pravic in njihovo ceno;

39.  poudarja, da je treba izboljšati energetsko učinkovitost javnega sektorja, in poziva k boljšemu vključevanju pobud za prihranek energije v javna naročila;

40.  ugotavlja, da vsi pooblaščenci za javna naročila niso dobro razumeli obveznosti glede energetske učinkovitosti pri javnih naročilih; poziva Komisijo, naj zagotovi jasnejše smernice za lažje doseganje skladnosti s členom 6 direktive in boljše vključevanje v širša pravila EU o javnih naročilih;

41.  poziva Komisijo, naj pritegne lokalne in regionalne organe, da bi spodbudila energetsko učinkovitost na regionalni in lokalni ravni ter med državljani;

42.  poudarja, da lahko vlaganje v energetsko učinkovitost spodbudi konkurenčnost evropskih podjetij in zmanjša energetske stroške za zasebne porabnike, kljub temu da so evropske maloprodajne cene elektrike za male in srednje industrijske in poslovne porabnike v številnih državah članicah razmeroma visoki; vendar poudarja, da račun za elektriko v EU povprečno sestavlja tretjina posrednih, državnih davkov in dajatev za zasebna gospodinjstva, zaradi česar porabniki težko občutijo koristi varčevanja z energijo, saj so prikazani kot nespremenljiv del računa, poleg tega pa to prispeva k energetski revščini; ugotavlja, da so dajatve za financiranje evropske podnebne in energetske politike najmanjši del računa, in poudarja, da visoke cene energije v EU povzročajo razliko v cenah energije v državah članicah EU in pri naših glavnih konkurentih v velikem delu sveta, kar zavira konkurenčnost energetsko intenzivnih evropskih industrij; ugotavlja, da z naložbami v energetsko učinkovitost naraščajo tudi inovacije, kar industriji EU zagotavlja vodilno vlogo v svetu;

43.  ugotavlja, da je energetska učinkovitost kot vir energije lahko najboljša naložba, saj izboljšuje cenovno dostopnost energije, zmanjšuje potrebo po dodatni in dragi infrastrukturi ter pomaga pri boju proti podnebnim spremembam;

44.  ugotavlja, da načelo, da je energetska učinkovitost na prvem mestu, omogoča stroškovno učinkovito povečanje obnovljivih virov energije v mešanici energetskih virov; poudarja, da bi morale biti obveznosti varčevanja skladne z razvojem trajnostnih obnovljivih virov energije in da bi bilo treba okrepiti sinergije za učinkovit prehod na brezogljičen, odporen in pameten energetski sistem; meni, da boljša medregionalna porazdelitev, izboljšani sistemi shranjevanja in boljše upravljanje na strani povpraševanja pomenijo dobre možnosti za nadaljnji razvoj lokacij z optimalnim potencialom za izkoriščanje energije vetra, vode in sonca, ki bi lahko oskrbovale vso Evropo; prepričan je, da bo to ublažilo rast cene energije;

45.  poudarja, da je energetska učinkovitost najbolj stroškovno učinkovit ukrep za doseganje obvez EU glede zmanjšanja emisij CO2;

Energetska zakonodaja mora biti doslednejša

46.  poziva Komisijo, naj spoštuje načelo boljše priprave zakonodaje in naj razmisli o boljših načinih za usklajevanje pravil na področju energetske in podnebne politike EU, da bi izboljšali zakonodajno učinkovitost in uspešnost, ter naj pripravi predloge za izboljšanje sedanje ureditve; prav tako poziva Komisijo, naj okrepi metodologijo za celovito dolgoročno oceno pobud za energetsko učinkovitost, vključno z vsemi glavnimi zunanjimi učinki; poziva, naj se k oblikovanju in ocenjevanju celotnih stroškov in koristi različnih ravni ambicij v zvezi z energetsko učinkovitostjo vnese tudi družbeni vidik ter naj bo energetska učinkovitost obravnavana kot energetski vir sam po sebi;

47.  poziva Komisijo, naj energetsko učinkovitost obravnava kot infrastrukturno prednostno nalogo, saj izpolnjuje pogoje iz opredelitve infrastrukture, ki jo uporabljajo IMF in druge ekonomske institucije(9), ter naj bo energetska učinkovitost bistveni element in prednostna naloga v prihodnjih naložbenih odločitvah glede evropske energetske infrastrukture;

48.  ugotavlja, da energetska učinkovitost lahko pripomore k povečanju odpornosti energetskega sistema in s tem k prehodu na trajnostno in zanesljivo okolje;

49.  poudarja, da bo delujoč notranji energetski trg, vključno s storitvami energetske učinkovitosti, optimiziral stroške energetskih sistemov, s tem pa koristil vsem porabnikom ter bistveno izboljšal energetsko učinkovitost in konkurenčnost v vsej Evropi; zato poziva države članice, naj v celoti izvajajo tretji energetski sveženj, da bi zagotovile povsem delujoče, konkurenčne in medsebojno povezane energetske trge;

50.  ugotavlja, da morajo svoj delež prispevati tudi energetsko intenzivne panoge in da so pri tem zelo pomembni enaki konkurenčni pogoji v EU;

51.  poudarja, da je energetska učinkovitost eden izmed temeljnih ciljev EU in da bi bilo treba zato evropske države spodbujati k preprečevanju izgub zaradi porabe v industriji, prometu in gradbeništvu, saj ti sektorji porabijo največji delež energije;

52.  pozdravlja pozitivni učinek sistemov potrjevanja ali obveznosti varčevanja (člen 7) v številnih državah članicah; meni, da je možnost izbire alternativnih ukrepov z enako ambicioznostjo pomemben dejavnik za njihovo sprejemanje; ugotavlja, da je pomembno zagotoviti, da certificirani prihranki ustrezajo dejanskim prihrankom energije in niso le prihranki na papirju; poudarja pomen energetskih podjetij pri dejavnem oblikovanju ukrepov energetske učinkovitosti; poziva, naj se ne ogroža izračun sistemov potrjevanja in meril za energetsko učinkovitost; poziva Komisijo, naj oceni, ali je mogoče upoštevati prihranke primarne energije v kogeneracijskih elektrarnah (soproizvodnja toplote in električne energije);

53.  opozarja na poročilo, ki ga je za Parlament pripravil EPRS, kjer je ugotovljeno, da se je večina vzpostavljenih sistemov obveznosti energetske učinkovitosti izkazala za pomembne pri zagotavljanju napredka na področju nacionalne energetske učinkovitosti in da so zagotovili stroškovno učinkovite prihranke velikemu številu gospodinjstev in organizacij; prav tako poudarja sklep poročila, da so ti sistemi zelo stroškovno učinkoviti in da lahko zagotovijo do 100 % državnih prihrankov iz člena 7, če so ustrezno zasnovani in izvajani; zato predlaga, da bi morala Komisija pripraviti seznam primerov dobre in slabe prakse ter niz ukrepov za zagotovitev dobro zasnovanih in učinkovitih sistemov obveznosti energetske učinkovitosti;

54.  poziva, naj se zagotovijo prepričljivi izračuni prihrankov in učinkovitosti brez nepotrebne birokracije; meni, da bi direktiva o energetski učinkovitosti lahko služila tudi kot okvirna zakonodaja v zvezi s tem; meni, da bi v obstoječe direktive (npr. direktiva o energetski učinkovitosti stavb) ali v skupno obveznost označevanja (označevanje energetske učinkovitosti, okoljsko primerna zasnova, krožno gospodarstvo, oznaka CE) lahko vključili posebne ukrepe in merila učinkovitosti;

55.  meni, da se morajo cilji EU na področju zaščite podnebja in učinkovitosti medsebojno krepiti in da so zavezujoče zahteve glede energetske učinkovitosti bistvene za zagotavljanje najvišje možne ambicioznosti in prizadevanj v državah članicah, obenem pa je treba omogočiti zadostno prožnost za mešanico orodij in instrumentov, ki se oblikujejo na nacionalni ravni;

56.  poziva, naj se direktiva o energetski učinkovitosti prilagodi ciljem EU za boj proti podnebnim spremembam in ciljem sporazuma konference COP21; poudarja, da mora biti nadaljnje izvajanje in izboljšanje obstoječih ukrepov ter odprava protislovij in vrzeli del revizije direktive, da bi zagotovili regulativno predvidljivost ter dolgoročno zaupanje vlagateljev;

Večja energetska učinkovitost - več delovnih mest in rasti

57.  obžaluje, da je Računsko sodišče kritično ocenilo neučinkovitost projektov za energetsko učinkovitost iz strukturnih skladov EU (2007 do 2013); poziva Komisijo, naj nemudoma začne izvajati ustrezne izboljšave s posebnim poudarkom na obrazložitvi in spremljanju projektov ter skrajšanju obdobja za povračilo stroškov za financirane projekte; poziva k pripravi izboljšanih smernic in k intenzivnejšemu nadzoru Komisije z namenom boljšega izkoriščanja strukturnih skladov in sklada EFSI v kombinaciji z zasebnimi naložbami za izvedljive projekte v zvezi z energetsko učinkovitostjo, predvsem za stavbe; meni, da bi moralo biti financiranje projektov energetske učinkovitosti iz strukturnih skladov in sklada EFSI namenjeno porabnikom, ki so bolj občutljivi na cene energije, kot so panoge, podvržene selitvi virov CO2, MSP ter gospodinjstva na pragu revščine; meni, da je daleč najpomembneje razviti instrumente, orodja in inovativne modele financiranja, da bi sprostili javna sredstva in pritegnili zasebno financiranje na lokalni, nacionalni, regionalni in evropski ravni, s katerimi bi podprli naložbe v ključne sektorje energetske učinkovitosti, kot je obnova stavb, pri čemer bi posebno pozornost namenili ranljivim skupinam in upoštevali posebnosti dolgoročnih naložb;

58.  poziva države članice, naj spodbujajo naložbe v gradbenem sektorju, tudi za večja prizadevanja, s katerimi bi spodbudili temeljito obnovo neustrezno izoliranih stavb v EU;

59.  poudarja, da je treba določiti prag za gospodinjstva na pragu revščine, če bodo države članice vzpostavile shemo energetske učinkovitosti, ki bo financirana iz dajatev; prav tako poudarja, da bi morale države članice prikazati, kako bi takšna shema pripomogla k izboljšanju najslabših obstoječih stanovanj;

60.  poudarja, da so za to pomembni evropski finančni instrumenti v obliki posojil, jamstev in lastniškega kapitala, s čimer bi spodbujali zasebno financiranje za projekte na področju energetske učinkovitosti; poudarja pa, da mora biti financiranje projektov na socialnem področju zagotovljeno v obliki nepovratnih sredstev;

61.  poudarja, da bi morala EU sama sebi zastaviti ambiciozen cilj v zvezi s prihranki energije in spodbujati inovacije na področju naložb v energetsko učinkovitost, saj so takšne naložbe dobičkonosne in se razmeroma hitro povrnejo;

62.  poziva države članice, naj vključijo določbo, da mora biti ustrezno velik najmanjši delež ukrepov v sistemih obveznosti energetske učinkovitosti namenjen porabnikom z nizkimi dohodki;

63.  ugotavlja, da so projekti energetske učinkovitosti pogosto majhnega obsega in jih je treba združiti v večje portfelje; zato poziva Komisijo, EIB in države članice, naj zagotovijo več tehnične pomoči in pomoči pri razvoju projektov, da bi olajšale naložbe;

64.  meni, da je potrebna dolgoročna strategija glede energetske učinkovitosti stavb in dodatna spodbuda za energetsko učinkovito obnovo stavb, da bi presegli preproste in poceni ukrepe v stavbnem sektorju;

65.  poziva k boljšemu usklajevanju ter izmenjavi idej in primerov dobre prakse med državami članicami pri obveznostih varčevanja, načrtih stavb in načrtih prenove (členi 4, 5, 6 in 7), da bi hitreje uporabili uveljavljene in nove instrumente (davčne olajšave, programi podpore, vzorčne pogodbe, vlaganje v socialna stanovanja); meni, da bi bilo treba člen 5 razširiti, da bi zajel vse javne organe, kjer je to mogoče; poziva Komisijo, naj pripravi smernice za prihodnje nacionalne načrte, da bi zagotovili preglednost in primerljivost; pozdravlja tehnično podporo Komisije pri izvajanju direktive o energetski učinkovitosti; poziva k uvedbi obveznih predlog za nacionalne načrte, da bi zagotovili preglednost in primerljivost; poziva države članice, naj preučijo možnost inovativnih tržnih programov podpore;

66.  ugotavlja, da je bilo najmanj napredka doseženega v sektorju stanovanjskih stavb, zato poziva države članice, naj za izvajanje davčnih ureditev in programov posojil uporabijo energetska podjetja in pogodbe za zagotavljanje prihranka energije, da bi dvignili nizko raven obnov obstoječega stavbnega fonda v Evropi ter nagradili ukrepe za energetsko učinkovitost, kot sta energetsko učinkovito ogrevanje in hlajenje;

67.  poziva Komisijo, naj spodbudi države članice k uvedbi in izboljšavi sistemov za spremljanje, merjenje in upravljanje energetske učinkovitosti v stavbah, da bi zagotovili velike koristi na področju energetske učinkovitosti stavb v EU;

68.  poziva države članice, naj v časovnih načrtih za obnovo iz člena 4 orišejo, kako bodo v naslednjem postopku priprave teh načrtov (do aprila 2017) zagotovile energetsko prenovo svojega stavbnega fonda in s tem uresničile vizijo EU glede stavbnega fonda s skoraj ničelno porabo energije (nZEB) do leta 2050;

69.  verjame, da bo razširitev zgleda javnih stavb na vse ravni javne uprave in ne le na centralno vlado pripomoglo k izkoristku celotnega potenciala stroškovne učinkovitosti stavb, saj je to dokazano sektor z največjim potencialom, ne le za prihranke energije, ampak tudi za zagotavljanje drugih, širših koristi, vključno z večjim udobjem in dobrim počutjem; v zvezi s tem meni, da bi morale države članice vzpostaviti interni mehanizem za delitev dosežkov pri uresničevanju cilja 3 % prenovljenih stavb med različnimi ravnmi javne uprave in da bi bilo treba ohraniti možnost, da se odločijo za druge ukrepe, katerih učinek se količinsko opredeli, kot alternativni pristop k odstavkoma 1 in 2;

70.  poziva Komisijo, naj države članice spodbuja, da bodo bolj dejavne pri prenavljanju nestanovanjskih stavb glede na njihov velik potencial v smislu kratkoročne dobičkonosnosti;

71.  predlaga, da bi bilo treba členu 4 direktive dati naslov „dolgoročne strategije za temeljito prenovo nacionalnega stavbnega fonda, vključno s privabljanjem naložb“;

72.  poziva, naj se zagotovijo potrebna sredstva za usposabljanje oseb, odgovornih za nameščanje opreme, da bi zagotovili visoko raven kakovosti pri prenovi;

73.  spodbuja k strateškemu pristopu Komisije, da bi povečali ozaveščenost o tehničnem napredku (med drugim pri hladilnih sredstvih, razsvetljavi, izolaciji, termostatih, meritvah, zasteklitvi idr.);

74.  poziva Komisijo in države članice, naj dajo prednost členu 4 direktive glede priprave druge različice strategij, ki jo je treba na podlagi obveznih predlog pripraviti do leta 2017 in ki bi morala temeljiti na ustreznem sodelovanju deležnikov, vključno z vmesnimi petletnimi cilji in načrti izvajanja, da bi dosegli cilj stavbnega fonda s skoraj ničelno porabo energije (nZEB) na ravni EU do leta 2050, saj bo to nujno za izpolnitev ciljev konference COP21;

75.  meni, da so energetski pregledi uveljavljen način za povečanje energetske učinkovitosti in poudarja, da pripomorejo h konkurenčnosti; poziva k oblikovanju enotne opredelitve in izvrševanju meril iz direktive (za opredelitev MSP, za preglede, preprečevanje dvojnega certificiranja v primeru podjetij, ki poslujejo čezmejno) in k oblikovanju skupnega pristopa k pragu de minimis iz člena 8(4); poziva, naj se obseg tega člena razširi na vsa podjetja z veliko porabo energije; poziva k oceni, katere cilj bo večja učinkovitost sistemov energetskih pregledov; poziva, naj se v skladu s cilji podjetij skupaj z načrtovanim vzdrževanjem zahteva izvajanje priporočil glede stroškovno učinkovitih energetskih pregledov;

76.  predlaga pregled opredelitve malih in srednjih podjetij, ki se uporablja v tej direktivi (člen 2(26)), da bi se nanašala samo na število zaposlenih oseb in letni promet, tako da bi tudi podjetja, v katerih imajo javni organi vsaj 25-odstotni delež, vseeno obravnavali kot mala in srednja podjetja;

77.  pozdravlja, da Komisija pripravlja smernice za izvedbo členov 9–11 direktive o energetski učinkovitosti, da bi porabniki lažje spremljali svojo porabo energije; meni, da sta tehnična izvedljivost in uporaba pametnih števcev ob upoštevanju stroškovne učinkovitosti in preglednosti pomembna elementa varčevanja z energijo; meni, da bi bilo treba zaradi doslednosti vse obstoječe določbe glede merjenja in obračunavanja združiti na enem mestu;

78.  poudarja, da računi porabnikov za energijo še vedno niso jasni in točni; priporoča, naj se preglednost in jasnost računov izboljšata z vzpostavitvijo strogih načel za račune na ravni EU, tako da bodo ključne informacije porabnikom na voljo v primerljivem formatu, kar bi jim pomagalo prilagoditi vzorce porabe; poudarja, da imajo porabniki različen niz preferenc in dostopnih orodij in da je zato treba pristop k informacijam oblikovati glede na porabniške raziskave na nacionalni ravni;

79.  meni, da je dostop do neodvisnih in zanesljivih informacij in nasvetov glede ustreznih ukrepov energetske učinkovitosti finančnih shem bistvenega pomena, predvsem za gospodinjstva, a tudi za regionalne in lokalne organe, da bi lahko sprejemali informirane energetsko osveščene odločitve in bolje upravljali s svojo porabo energije, med drugim s pomočjo pametnih števcev in individualnega merjenja porabe energije za ogrevanje in hlajenje;

80.  poziva k oblikovanju strogih standardov zagotavljanja kakovosti, nacionalnih programov usposabljanja ter enotnega poenostavljenega nacionalnega sistema certificiranja za subjekte, ki zagotavljajo energetsko učinkovitost, kar je treba podpreti s skupnimi in lahko dostopnimi okviri za svetovanje in reševanje sporov; poudarja, da je namen predloga odstraniti nekatere nefinančne ovire, zaradi katerih se porabniki ne poslužujejo proizvodov in storitev energetske učinkovitosti, na primer z omogočanjem opredelitve zaupanja vrednih trgovcev;

81.  pričakuje, da bo izpolnitev zahtev glede soproizvodnje z visokim izkoristkom iz člena 14 zagotovila dodatne naložbe v varčevanje z energijo;

82.  poudarja, da je treba dati prednost gospodinjstvom na pragu revščine, če bodo države članice vzpostavile shemo energetske učinkovitosti, ki bo financirana iz dajatev (člen 20); vztraja, da bi morala revidirana direktiva o energiji državam članicam zagotoviti dolgoročno stabilno okolje za izvajanje politik, da bi lahko zagotovile trajnostno povečanje naložb v energetsko učinkovitost, predvsem na lokalni ravni; zahteva, naj EU in EIB okrepita svoja prizadevanja za gradnjo zmogljivosti in tehnično pomoč in razvijeta dobičkonosne projekte energetske učinkovitosti, ki bodo privabili zasebne naložbe s trga; poziva, naj programi financiranja EU (npr. strukturni skladi, Junckerjev načrt, ELENA-EIB) povečajo delež sredstev, ki se nameni gradnji zmogljivosti v zvezi z energetsko učinkovitostjo in tehnični pomoči;

83.  obžaluje nizko raven javnih in zasebnih naložb v pametna električna omrežja; poziva Komisijo, naj pospeši izvajanje člena 15 direktive, da bi spodbujala razvoj takšnih omrežij;

84.  poziva k obveznemu izvajanju nacionalnih ocen stroškovne učinkovitosti programov energetske učinkovitosti prek lokalnih oblasti ali v sodelovanju z njimi ter naj se ta pristop izvaja, kjer zagotavlja učinkovitost in prihranke za porabnike;

85.  ima pomisleke zaradi vse večjega onesnaževanja, ki ga povzročajo nekatere domače grelne naprave na trdno biomaso, saj proizvajajo velike količine prašnih delcev, dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida in dioksinov, ki izredno poslabšujejo kakovost zraka in zato škodujejo zdravju ljudi; zato spodbuja države članice k izvajanju učinkovitih in okolju prijaznih alternativnih rešitev;

86.  poudarja, da je treba nemudoma začeti izvajati celovitejši pristop k izboljšanju energetske učinkovitosti celotnega prometnega sistema, pri tem pa se ne zanašati samo na tehnološki razvoj vozil ali pogonskih sistemov; poziva Komisijo in države članice, naj raje ambiciozno uvedejo nove ukrepe za izboljšanje prehoda na energetsko najučinkovitejše oblike prevoza in začnejo celovito izvajati inteligentne prometne sisteme in tako še bolj izboljšajo učinkovitost in uporabo zmogljivosti, ki so na voljo v logistiki, letalskem prometu in pomorskem prometu – tako vozil kot infrastrukture;

87.  želi spomniti, da je energetsko učinkovitost mogoče doseči tudi z določitvijo standardov CO2 in obveščanjem uporabnikov o tem, koliko goriva porabi njihovo vozilo; poziva Komisijo, naj pripravi predloge za obveščanje uporabnikov o porabi goriva v novih tovornjakih in avtobusih ter za omejitev emisij CO2 iz teh vozil;

88.  obžaluje, da prometni sektor le malo prispeva k prihranku energije, saj izmed vseh sektorjev prispeva le 3 % prihranka, čeprav se je potniški promet ustalil, tovorni promet pa je med letoma 2005 in 2013 zaradi gospodarske krize upadel; poziva države članice, naj povečajo število ukrepov za prometni sektor;

o
o   o

89.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

(1) UL L 153, 18.6.2010, str. 13. (2) UL L 315, 14.11.2012, str.1. (3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0444. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0094. (5) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0266. (6) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0063. (7) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0359. (8) Glej Tina Fawcett and Jan Rosenow: Načrti in dosežki držav članic na področju izvajanja člena 7 direktive o energetski učinkovitosti, študija službe za parlamentarne raziskovalne storitve. (9) Energy efficiency as infrastructure: leaping the investment gap (Energetska učinkovitost kot infrastruktura: premostitev naložbene vrzeli), poročilo E3G z dne 3. marca 2016.