Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 325,

–  ob upoštevanju členov 22a, 22b in 22c Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja: priporočila za ukrepe in pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti(1),

–  ob upoštevanju sklepa evropske varuhinje človekovih pravic, s katerim je zaključila svojo samoiniciativno preiskavo o prijavljanju nepravilnosti (OI/1/2014/PMC),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem(2),

–  ob upoštevanju člena 9 Civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji,

–  ob upoštevanju člena 22(a) Civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji,

–  ob upoštevanju priporočila Sveta Evrope CM/Rec(2014)7 o zaščiti prijaviteljev nepravilnosti,

–  ob upoštevanju členov 8, 13 in 33 konvencije Združenih narodov proti korupciji,

–  ob upoštevanju načela 4 iz priporočila OECD o izboljšanju etičnega ravnanja v javni službi,

–  ob upoštevanju preiskave urada evropske varuhinje človekovih pravic z dne 2. marca 2015 in njenega poziva institucijam EU, naj sprejmejo potrebna pravila o prijavljanju nepravilnosti,

–  ob upoštevanju publikacije OECD z naslovom Zaveza učinkoviti zaščiti žvižgačev,

–  ob upoštevanju sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Guja proti Moldaviji, vloga št. 14277/04 z dne 12. februarja 2008,

–  ob upoštevanju člena 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor in mnenja Odbora za ustavne zadeve (A8-0004/2017),

A.  ker mora imeti Parlament v okviru postopka razrešnice čim več informacij o vseh morebitnih nepravilnostih; ker ima Evropski parlament v primerih v zvezi z nepravilnostmi v institucijah pravico do popolnega dostopa do informacij, da bi lahko vodil postopek razrešnice ob polnem poznavanju dejstev;

B.  ker Evropsko računsko sodišče daje Parlamentu odlično osnovo za njegove preiskave, vendar samo ne more obravnavati vseh posameznih odhodkov;

C.  ker tudi Komisija in druge institucije EU Parlamentu posredujejo informativna poročila o svoji porabi, vendar se pri tem prav tako opirajo na uradne mehanizme poročanja;

D.  ker veliko sredstev Unije sodi v okvir deljenega upravljanja Komisije in držav članic, zato Komisija težko poroča o nepravilnostih v zvezi s posameznimi projekti;

E.  ker Parlament od posameznih državljanov in nevladnih organizacij redno prejema informacije v zvezi z nepravilnostmi glede posameznih projektov, ki se v celoti ali delno financirajo iz proračuna Unije;

F.  ker imajo torej prijavitelji nepravilnosti pomembno vlogo pri preprečevanju, odkrivanju in sporočanju nepravilnosti v zvezi z odhodki, povezanimi s proračunom EU, pa tudi pri ugotavljanju in razkrivanju primerov korupcije; ker je treba v smislu evropskega javnega dobrega vzpostaviti in spodbujati kulturo zaupanja, v kateri se uradniki in drugi uslužbenci EU, pa tudi splošna javnost, zavedajo, da jih varujejo prakse dobrega upravljanja, prav tako pa je očitno, da institucije EU podpirajo, ščitijo in spodbujajo morebitne prijavitelje nepravilnosti;

G.  ker je treba v ta namen nujno vzpostaviti horizontalni pravni okvir, ki bo določal pravice in obveznosti ter ščitil prijavitelje nepravilnosti v celotni EU, pa tudi v institucijah EU (zagotavljanje anonimnosti, pravna, psihološka in po potrebi finančna pomoč, dostop do različnih informacijskih kanalov, programi za hitro odzivanje itd.);

H.  ker je večina držav članic EU ratificirala konvencijo OZN proti korupciji, po kateri je obvezno prijavitelje nepravilnosti ustrezno in učinkovito zaščititi;

I.  ker je prijavljanje nepravilnosti bistven vir informacij v boju proti organiziranemu kriminalu in preiskavah korupcije v javnem sektorju;

J.  ker imajo prijavitelji nepravilnosti zlasti pomembno vlogo pri odkrivanju in prijavljanju korupcije in goljufij, saj si osebe, ki so neposredno udeležene pri teh kaznivih dejanjih, dejavno prizadevajo ta dejanja prikriti pred vsakršnim uradnim mehanizmom poročanja;

K.  ker je prijavljanje nepravilnosti na osnovi načel preglednosti in integritete bistvenega pomena; ker je treba zato prijavitelje nepravilnosti zaščititi z zakonodajo in v celotni Evropski uniji izboljšati njihovo zaščito, vendar samo, če je namen njihovih dejanj zaščititi javni interes in če ravnajo v dobri veri v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

L.  ker oblasti ne bi smele omejevati ali zmanjševati sposobnosti prijaviteljev nepravilnosti in novinarjev za dokumentiranje in razkrivanje nezakonitih, nepravilnih in škodljivih praks, kadar se te informacije razkrijejo v dobri veri in se javnemu interesu pripiše prednostni pomen;

M.  ker so v skladu s členi 22a, 22b in 22c kadrovskih predpisov od 1. januarja 2014 vse institucije EU dolžne uvesti interna pravila za zaščito prijaviteljev nepravilnosti, ki so uradniki institucij EU, delovna skupina medinstitucionalnega pripravljalnega odbora za vprašanja glede kadrovskih predpisov, ki obravnava zaščito prijaviteljev nepravilnosti, pa še ni zaključila dela; ker bi ta skupina morala v svoje delo vključiti tudi oceno položaja prijaviteljev nepravilnosti, ki so jih doletele negativne posledice v institucijah, da bi na podlagi izkušenj iz preteklosti vzpostavili primere najboljše prakse; meni, da je treba v teh pravilih upoštevati hierarhijo in posebnosti posameznih kategorij iz kadrovskih predpisov;

N.  ker zaščita prijaviteljev nepravilnosti na ravni držav članic ni niti harmonizirana niti se ne izvaja, kar pomeni, da je zanje lahko osebno ali poklicno tveganje, da Parlamentu predložijo informacije o nepravilnostih, tudi če so ogroženi finančni interesi Evropske unije; ker se o nepravilnostih ne poroča prav zato, ker se ljudje bojijo posledic zaradi nezadostne zaščite in ker ne verjamejo, da bo na podlagi njihove prijave kdo ukrepal, zaradi česar so ogroženi finančni interesi Unije;

O.  ker je treba zagotoviti, da se vse oblike povračilnih ukrepov proti prijaviteljem nepravilnosti ustrezno kaznujejo;

P.  ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 23. oktobra 2013 pozval Komisijo, naj do konca leta 2013 predloži zakonodajni predlog o ustanovitvi učinkovitega in celovitega evropskega programa za zaščito prijaviteljev nepravilnosti v javnem in zasebnem sektorju, da bi zaščitili osebe, ki odkrijejo neučinkovito upravljanje in nepravilnosti ter prijavijo primere nacionalne ali čezmejne korupcije, povezane s finančnimi interesi EU; ker je poleg tega pozval države članice, naj za prijavitelje nepravilnosti vzpostavijo ustrezno in učinkovito zaščito;

Q.  ker je zakonodajalec EU zaščito za prijavitelje nepravilnosti predvidel že v sektorskih instrumentih, vključno z Direktivo 2013/30/EU o varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju, Uredbo (EU) št. 596/2014 o zlorabi trga, Direktivo (EU) 2015/849 o pranju denarja in financiranju terorizma in Uredbo (EU) št. 376/2014 o poročanju o dogodkih;

R.  ker je zaščita prijaviteljev nepravilnosti v Uniji postala še bolj nujna, saj direktiva o poslovnih skrivnostih omejuje pravice prijaviteljev nepravilnosti in lahko zato nenamerno odvrača osebe, ki želijo poročati o nepravilnostih v zvezi s financiranjem Unije, od katerega imajo korist posamezna podjetja;

S.  ker so veliko dela že opravile mednarodne organizacije, na primer Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Svet Evrope, ki sta pripravila priporočila v zvezi z zaščito prijaviteljev nepravilnosti;

T.  ker po podatkih OECD več kot tretjina organizacij z mehanizmom poročanja ni imela pisne politike o zaščiti tistih, ki poročajo, pred povračilnimi ukrepi oziroma zanjo ni vedela;

U.  ker so mednarodna načela za zakonodajo o prijaviteljih nepravilnosti pripravile tudi nevladne organizacije, kot sta Transparency International in Whistleblowing International Network, in bi se morala EU pri svojih pobudah na tem področju zgledovati po njih;

V.  ker ima urad evropskega varuha človekovih pravic jasno pristojnost za preiskavo pritožb državljanov EU zoper slabo upravljanje v institucijah EU, vendar ne more zaščititi prijaviteljev nepravilnosti v državah članicah;

W.  ker nova različica kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije, ki velja od 1. januarja 2014, vsebuje več določb o prijavljanju nepravilnosti;

X.  ker je zaščita prijaviteljev nepravilnosti bistvena za ohranjanje javnega dobrega in varstvo finančnih interesov Unije ter spodbujanje kulture javne odgovornosti in integritete v javnih in zasebnih institucijah;

Y.  ker so zaposleni v številnih sodnih oblasteh, zlasti pa v zasebnem sektorju, zavezani zaupnosti, kar zadeva določene informacije, kar pomeni, da so lahko prijavitelji nepravilnosti soočeni z disciplinskimi ukrepi zaradi poročanja zunaj svoje organizacije;

1.  obžaluje, da Komisija doslej še ni predložila nobenega zakonodajnega predloga, ki bi bil namenjen vzpostavitvi minimalne ravni zaščite za evropske prijavitelje nepravilnosti;

2.  odločno poziva Komisijo, naj nemudoma predloži zakonodajni predlog o vzpostavitvi učinkovitega in celovitega evropskega programa za zaščito prijaviteljev nepravilnosti, ki bo vseboval mehanizme za podjetja, javne organe in nepridobitne organizacije, zlasti pa jo poziva, naj še pred koncem tega leta predloži zakonodajni predlog, ki bo prijavitelje nepravilnosti zaščitil v okviru potrebnih ukrepov za preprečevanje goljufij, ki ogrožajo finančne interese Unije, in boj proti njim, da bi omogočili njihovo učinkovito in enako zaščito v državah članicah ter vseh institucijah, organih, uradih in agencijah Unije;

3.  vztraja, da imajo prijavitelji nepravilnosti osrednjo vlogo pri pomoči državam članicam ter institucijam in organom EU pri preprečevanju in obravnavi kršitev načel integritete in zlorabe oblasti, ki ogrožajo ali kršijo javno zdravje in varnost, finančno integriteto, gospodarstvo, človekove pravice, okolje ali pravno državo na evropski in nacionalni ravni, zvišujejo brezposelnost, omejujejo ali izkrivljajo pošteno konkurenco in krnijo zaupanje državljanov v demokratične institucije in postopke; pri tem poudarja, da prijavitelji nepravilnosti veliko prispevajo k večji demokratični kakovosti javnih institucij in zaupanju vanje, saj so tako neposredno odgovorne pred državljani in bolj pregledne;

4.  ugotavlja, da bi bilo treba prijavitelje nepravilnosti in udeležene javne organe ali institucije pravno zaščititi s pravicami, ki jih zagotavljajo Listina EU o temeljnih pravicah in nacionalne pravne določbe;

5.  opozarja, da je dolžnost držav članic, ki so prve prejemnice sredstev EU, spremljati zakonitost njihove uporabe;

6.  ugotavlja, da je dovolj napredne zaščitne sisteme za prijavitelje nepravilnosti sprejelo le nekaj držav članic; poziva države članice, ki še niso sprejele načel za zaščito prijaviteljev nepravilnosti v svoji domači zakonodaji, naj to storijo čim prej;

7.  poziva države članice, naj izvršujejo učinkovita protikorupcijska pravila in hkrati v svojih nacionalnih zakonih pravilno izvajajo evropske in mednarodne standarde ter smernice za zaščito prijaviteljev nepravilnosti;

8.  obžaluje, da številne države članice kljub nujni potrebi po zaščiti prijaviteljev nepravilnosti in preprečevanju korupcije in boju proti njej ter dejstvu, da je zaščita prijaviteljev nepravilnosti priporočena v členu 33 Konvencije Združenih narodov proti korupciji, še niso sprejele namenskih pravil za njihovo zaščito;

9.  poudarja, da prijavljanje nepravilnosti v zvezi s finančnimi interesi Unije pomeni razkritje ali sporočanje nepravilnosti, med katerimi so korupcija, goljufije, navzkrižje interesov, davčna utaja, izogibanje plačilu davkov, pranje denarja, infiltracija organiziranega kriminala in dejanja, namenjena njihovemu prikritju, pa tudi druga dejanja;

10.  meni, da je treba podpreti etično kulturo, s katero bi zagotovili, da prijavitelji nepravilnosti ne bi bili deležni povračilnih ukrepov ali izpostavljeni notranjim sporom;

11.  ponovno opozarja na dejstvo, da je prijavitelj nepravilnosti dolžan sporočiti nepravilnosti, ki vplivajo na finančne interese EU, pa tudi na dejstvo, da bi morali prijavitelji nepravilnosti vselej sodelovati s pristojnimi organi EU ter jim posredovati informacije;

12.  znova poudarja, da imajo prijavitelji nepravilnosti pogosto boljši dostop do občutljivih informacij kot zunanji opazovalci, zato so bolj izpostavljeni negativnim posledicam za poklicno kariero ali osebno varnost, ki jo zagotavlja člen 6 Listine EU o temeljnih pravicah;

13.  poudarja, da opredelitev prijavljanja nepravilnosti vključuje zaščito oseb, ki razkrijejo informacije z utemeljenim prepričanjem, da so informacije v času razkritja resnične, pa tudi tistih, ki netočne prijave posredujejo v dobri veri;

14.  poudarja vlogo preiskovalnega novinarstva in poziva Komisijo, naj v svojem predlogu zagotovil zaščito za preiskovalne novinarje, enakovredno tisti, ki jo uživajo prijavitelji,

15.  poudarja, da je treba ustanoviti neodvisen organ EU za zbiranje informacij, svetovanje in napotitve, s pisarnami v državah članicah, ki lahko prejemajo poročila o nepravilnostih, z dovolj proračunskimi sredstvi, ustreznimi pristojnostmi in primernimi strokovnjaki, ki bo notranjim in zunanjim prijaviteljem nepravilnosti pomagal uporabiti prave kanale pri razkritju informacij o morebitnih nepravilnostih, povezanih s finančnimi interesi Unije, obenem pa bo zaščitil njihovo zaupnost in jim ponudil potrebno pomoč in nasvete; meni, da bi moralo njegovo delo v prvi fazi temeljiti predvsem na zanesljivem preverjanju prejetih informacij;

16.  poziva institucije EU, naj v sodelovanju z vsemi ustreznimi nacionalnimi organi uvedejo in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zaščito zaupnosti virov informacij, da se preprečijo diskriminacija in grožnje;

17.  odobrava odločitev evropske varuhinje človekovih pravic iz leta 2014, da bo sprožila samoiniciativno preiskavo o zaščiti prijaviteljev nepravilnosti v institucijah Unije, pa tudi zelo pozitivne rezultate, ki jih je prinesla; poziva institucije in tudi druge organe EU, ki še vedno ne uporabljajo smernic, pripravljenih na podlagi te raziskave, naj jih začnejo nemudoma uporabljati;

18.  poziva institucije EU, naj ozaveščajo javnost o resnih posledicah za nezaščitene prijavitelje nepravilnosti; zato poziva Komisijo, naj pripravi celovit akcijski načrt v zvezi s tem;

19.  poziva, naj se v Parlamentu ustanovi posebna enota s hierarhijo odgovornosti in namenskimi storitvami (npr. klicne številke, spletna mesta, kontaktne točke), ki bi prejemala informacije prijaviteljev nepravilnosti v zvezi s finančnimi interesi Unije ter jim zagotavljala svetovanje in pomoč pri njihovi zaščiti pred morebitnimi povračilnimi ukrepi, dokler ne bo ustanovljena neodvisna institucija EU iz odstavka 4;

20.  poziva, naj se vzpostavi spletno mesto, na katerega bi bilo mogoče posredovati pritožbe; poudarja, da bi moralo biti to spletno mesto dostopno javnosti, podatki na njem pa bi morali ostati anonimni;

21.  poziva Komisijo, naj vzpostavi jasen pravni okvir, ki bo tiste, ki razkrivajo nezakonite ali neetične dejavnosti, ščitil pred povračilnimi ukrepi in pregonom;

22.  poziva Komisijo, naj predstavi konkretne predloge za popolno zaščito tistih, ki razkrivajo nezakonitosti in nepravilnosti, ter pripravi celovit načrt za odvračanje od selitve premoženja v države zunaj EU, ki zagotavljajo anonimnost nepoštenim osebam;

23.  meni, da je treba zagotoviti dostopne, varne in zaščitene mehanizme poročanja, navedbe prijaviteljev nepravilnosti pa raziskati profesionalno;

24.  poziva Komisijo in Evropsko javno tožilstvo, v kolikor bo to ob ustanovitvi pristojno za to vprašanje, naj vzpostavita učinkovite kanale za komuniciranje med udeleženimi stranmi, postopke za sprejemanje in zaščito prijaviteljev nepravilnosti v zvezi s finančnimi in javnimi interesi Unije, prav tako pa naj oblikujeta enotni delovni protokol za zaščito prijaviteljev;

25.  poziva vse institucije in organe Unije, naj sprejmejo potrebne ukrepe, ki bodo zagotovili priznavanje, spoštovanje in upoštevanje prijaviteljev nepravilnosti v vseh primerih, ki se nanašajo na njih in ki jih je kot take prepoznalo Sodišče Evropske unije, kar bi moralo veljati tudi retroaktivno; poziva jih tudi, naj celotni instituciji javno in izčrpno poročajo o odločitvah v teh primerih;

26.  poziva Komisijo in države članice, naj Parlamentu posredujejo vse informacije, ki so jih prejele od prijaviteljev nepravilnosti in ki zadevajo finančne interese Unije, ter v letna poročila o dejavnosti vključijo poglavje, namenjeno prijavam in njihovemu razvoju; poziva k ukrepom na ravni Parlamenta, da bi bilo mogoče preverjati točnost informacij in sprejemati ustrezne ukrepe;

27.  poziva Komisijo, naj organizira javno posvetovanje, da bodo lahko deležniki izrazili svoje mnenje o mehanizmih poročanja in o morebitnih pomanjkljivostih postopkov na državni ravni; meni, da bodo rezultati javnega posvetovanja koristen prispevek za Komisijo, ko bo pripravljala prihodnji predlog o prijavljanju nepravilnosti;

28.  poziva neodvisen organ EU oziroma Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), dokler ta organ ne bo ustanovljen, naj napiše in objavi letno poročilo o oceni zaščite prijaviteljev nepravilnosti v Evropski uniji;

29.  poziva tudi Računsko sodišče, naj v svoja letna poročila vključi poseben razdelek o vlogi prijaviteljev nepravilnosti pri zaščiti finančnih interesov Unije;

30.  poziva agencije EU, naj predložijo pisno politiko za zaščito tistih, ki poročajo, pred povračilnimi ukrepi;

31.  pozdravlja dejstvo, da so Parlament, Komisija, Svet Evropske unije, Sodišče Evropske unije, Evropsko računsko sodišče, Evropska služba za zunanje delovanje, Evropski ekonomsko-socialni odbor, Odbor regij, evropska varuhinja človekovih pravic in Evropski nadzornik za varstvo podatkov sprejeli interna pravila za zaščito prijaviteljev nepravilnosti v skladu s členi 22a, 22b in 22c kadrovskih predpisov; poziva vse institucije, naj poskrbijo, da bodo njihova interna pravila o zaščiti prijaviteljev nepravilnosti zanesljiva in celovita;

32.  spodbuja države članice, naj zbirajo podatke ter oblikujejo primerjalna merila in kazalnike za politike prijavljanja nepravilnosti v javnem in zasebnem sektorju;

33.  opozarja, da so v izvedbeni direktivi Komisije (EU) št. 2015/2392 določeni postopki za poročanje, zahteve za evidentiranje in zaščitni ukrepi za prijavitelje nepravilnosti; poudarja, kako pomembno je zagotoviti, da lahko prijavitelji nepravilnosti zaupno poročajo o kršitvah, ter da se tudi v digitalnem okolju pravilno ohrani njihova popolna anonimnost, vendar obžaluje, da je to eden redkih aktov sekundarne zakonodaje, ki vključuje določbe zanje;

34.  spodbuja Komisijo, naj preuči najboljšo prakso iz programov o prijaviteljih nepravilnosti, ki že veljajo v drugih državah po svetu; opozarja, da se po nekaterih obstoječih shemah prijaviteljem nepravilnosti ponujajo finančne nagrade (na primer delež naložene kazni); meni, da je pri tem zaradi preprečevanja morebitnih zlorab potrebna previdnost, vendar bi lahko bile te nagrade pomemben dohodek za osebe, ki so zaradi prijave nepravilnosti izgubile službo;

35.  poziva države članice, naj ne kriminalizirajo dejanj prijaviteljev nepravilnosti pri razkrivanju informacij o nezakonitih dejavnostih ali nepravilnostih, ki škodujejo finančnim interesom EU;

36.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 208, 10.6.2016, str. 89. (2) UL L 157, 15.6.2016, str. 1.