Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2011/2307(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0101/2012

Predložena besedila :

A7-0101/2012

Razprave :

PV 20/04/2012 - 7
CRE 20/04/2012 - 7

Glasovanja :

PV 20/04/2012 - 10.9
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2012)0146

Sprejeta besedila
PDF 194kWORD 164k
Petek, 20. april 2012 - Strasbourg Končna izdaja
Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020
P7_TA(2012)0146A7-0101/2012

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. aprila 2012 o našem življenjskem zavarovanju, našem naravnem kapitalu: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 (2011/2307(INI))

Evropski parlament ,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020“ (COM(2011)0244),

–  ob upoštevanju vizije za leto 2050 in krovnega cilja za leto 2020, ki so ju sprejeli voditelji držav in vlad marca 2010,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za okolje z dne 21. junija 2011 in 19. decembra 2011 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020,

   ob upoštevanju izida 10. konference pogodbenic (COP 10) Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti, zlasti strateškega načrta za biotsko raznovrstnost 2011–2020 in ciljev iz Aičija, Protokola iz Nagoje o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove rabe, ter strategije za zagotovitev sredstev za svetovno biotsko raznovrstnost,

–  ob upoštevanju Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) ter Konvencije o selitvenih vrstah,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Skupna kmetijska politika proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem“ (COM(2010)0672), in predlogov Komisije za reformo skupne kmetijske politike po letu 2013,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij iz naslovom „Proračun za strategijo Evropa 2020“ (COM(2011)0500) in priloženih dokumentov,

–  ob upoštevanju strateškega finančnega okvira 2014–2020,

–  ob upoštevanju zbirnega poročila o stanju ohranjenosti habitatnih tipov in vrst, kot zahteva člen 17 direktive o habitatih (COM(2009)0358),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. septembra 2010 o izvajanju zakonodaje EU s področja ohranjanja biotske raznovrstnosti(1) ,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013(2) in tiste z dne 23. junija 2011 o skupni kmetijski politiki proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem(3) ,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Financiranje Nature 2000 – naložbe v območja omrežja Natura 2000: zagotavljanje koristi za naravo in ljudi“ (SEC(2011)1573),

–  ob upoštevanju študije o ekonomiki ekosistemov in biotski raznovrstnosti (ang. The Economics of Ecosystems and Biodiversity )(4) ,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za regionalni razvoj, Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter Odbora za ribištvo (A7-0101/2012),

A.  ker EU ni dosegla svojega cilja glede biotske raznovrstnosti do leta 2010;

B.  ker so Združeni narodi obdobje 2010–2020 razglasili za desetletje biotske raznovrstnosti;

C.  ker je biotska raznovrstnost poglavitna za obstoj človeka in blaginjo družb, tako neposredno kot posredno zaradi ekosistemskih storitev, ki jih omogoča: samo koristi, ki jih Evropski uniji zagotavlja na primer omrežje zaščitenih območij Natura 2000, naj bi bile po ocenah vredne 200–300 milijard EUR, kar skupno ustreza 4,5 do 8 milijonom zaposlitev s polnim delovnim časom, ki se neposredno krijejo iz potrošnje obiskovalcev v teh krajih in okoli njih;

D.  ker izgubljanje biotske raznovrstnosti zmanjšuje svetovni BDP za 3 % letno;

E.  ker je skoraj 65 % habitatnih tipov in 52 % vrst iz prilog k direktivi o habitatih v neugodnem stanju ohranjenosti;

F.  ker se 88 % ribjih staležev izkorišča nad ravnjo največjega trajnostnega donosa;

G.  ker je čez meje EU vdrlo že več kot 11.000 tujih vrst, od katerih je vsaj 15 % invazivnih in škodijo biotski raznovrstnosti;

H.  ker imajo kmetje osrednjo vlogo pri doseganju cilja EU glede biotske raznovrstnosti; ker je bila leta 1992 dana prva pobuda za vključitev varstva biotske raznovrstnosti v skupno kmetijsko politiko in je nato reforma iz leta 2003 uvedla ukrepe, kot so navzkrižna skladnost, enotno plačilo na kmetijo (nevezanost) in razvoj podeželja, ki prispevajo k biotski raznovrstnosti;

I.  ker so plačila za ekosistemske storitve obetavno in inovativno finančno orodje za ohranjanje biotske raznovrstnosti;

J.  ker habitate in vrste ogrožajo podnebne spremembe ter ker sta ohranjanje narave in biotska raznovrstnost ključni za ublažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;

Splošne pripombe

1.  obžaluje, da EU ni dosegla svojih ciljev glede biotske raznovrstnosti do leta 2010;

2.  pozdravlja in podpira strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 z vsemi njenimi cilji in ukrepi; meni pa, da bi morda morali nekatere ukrepe okrepiti in natančneje opredeliti ter da bi bilo treba uporabljati bolj oprijemljive ukrepe za učinkovito izvajanje te strategije;

3.  poudarja, da je treba nujno ukrepati in dati večjo politično prednost biotski raznovrstnosti, da bi dosegli krovni cilj strategije EU 2020 glede biotske raznovrstnosti in izpolnili svetovne obveznosti v zvezi z njo; poudarja, da obstajajo orodja, s pomočjo katerih bi ob ustreznih finančnih sredstvih in politični volji lahko ustavili izgubljanje biotske raznovrstnosti; poudarja, da je ohranjanje biotske raznovrstnosti skupni izziv, s katerim se je treba spopasti zavezano in z udeležbo številnih zainteresiranih strani;

4.  pozdravlja sporočilo Komisije o biotski raznovrstnosti 2020 in opozarja, da so podnebne spremembe, izgubljanje biotske raznovrstnosti, ogroženost zaradi invazivnih vrst ter prekomerna raba naravnih virov nadnacionalni in nadregionalni izzivi, ki zadevajo vse državljane EU, ne glede na to, ali živijo v mestu ali na podeželju, ter da so za omilitev teh učinkov potrebni nujni ukrepi na vseh ravneh uprave – lokalni, regionalni in nacionalni;

5.  poziva države članice, naj vključijo to strategijo v svoje načrte, programe oziroma nacionalne strategije;

6.  meni, da določb o ohranjanju biotske raznovrstnosti iz zakonodaje EU ne smemo razvodeniti;

7.  poudarja, da tudi nova strategija ne sme spodleteti; zato poziva Komisijo, naj Parlamentu posreduje dvoletna poročila o napredku, v katerih naj Svet in Komisija poročata o stanju;

8.  poudarja, da EU svoje resnične zavezanosti doseganju cilja biotske raznovrstnosti ne bo dokazala s to strategijo, temveč s prihodnjo reformo skupne kmetijske in ribiške politike ter večletnega finančnega okvira, kjer leži prava rešitev tega vprašanja; poudarja tudi, da prva strategija ni uspela, ker varstvo biotske raznovrstnosti ni bilo ustrezno vključeno v druga področja politike EU;

9.   meni, da je treba zaradi težav pri doseganju cilja za leto 2010 temeljito pregledati metode, ki so se uporabljale doslej; vztraja, da je treba izvesti strateške študije vseh elementov, ki bi utegnili vplivati na zavarovana območja, ter jih upoštevati pri urbanističnem načrtovanju in jih dopolniti s kampanjami za izobraževanje in obveščanje o tem, zakaj so lokalni naravni viri pomembni in zakaj jih je treba ohraniti;

10.  poudarja, da biotska raznovrstnost ne zadeva le vrst in habitatov, temveč tudi gensko raznovrstnost; poziva Komisijo, naj razvije strategijo za ohranjanje genske raznovrstnosti;

11.  ugotavlja, da je naša naravna dediščina veliko biološko premoženje, ki je bistvenega pomena za blaginjo ljudi; meni, da bi morale vse države članice EU med seboj sodelovati in usklajevati svoja prizadevanja, da bi zagotovile učinkovitejšo rabo naravnih virov ter preprečile neto izgube biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev na podeželju in v mestih;

Cilji – vključitev biotske raznovrstnosti v vse politike EU

12.  poudarja, kako pomembno je vključiti varovanje in ohranjanje biotske raznovrstnosti v razvoj, izvajanje in financiranje vseh drugih politik EU, tudi kmetijsko, gozdarsko, ribiško in regionalno politiko ter politike na področju kohezije, energije, industrije, prometa, turizma, razvojnega sodelovanja, raziskav in inovacij, da bi omogočili večjo usklajenost sektorskih in proračunskih politik Evropske unije ter zagotovili spoštovanje obveznosti glede varstva biotske raznovrstnosti;

13.  poudarja, da je treba strategijo EU za biotsko raznovrstnost popolnoma vključiti v strategije za ublažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;

14.  opozarja, da mora biti previdnostno načelo pravna podlaga za vso zakonodajo in odločitve, ki zadevajo biotsko raznovrstnost;

15.  poudarja, da so varovanje, spoštovanje, kartiranje in obnavljanje biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev bistveni za izpolnitev ciljev načrta za Evropo, gospodarno z viri, ter poziva Komisijo in države članice, naj v okviru specifičnih ukrepov razmislijo o pripravi časovnega razporeda za kartiranje in ovrednotenje ekosistemskih storitev v Evropi, kar bo omogočilo usmerjene in učinkovite ukrepe za zaustavitev slabšanja biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev;

16.  poudarja, da povzroča izgubljanje biotske raznovrstnosti uničujoče ekonomske stroške za družbo, ki doslej v ekonomski in drugih politikah še niso bili ustrezno zajeti; zato poziva Komisijo in države članice, naj spoštujejo ekosistemske storitve in jih vključijo v računovodske sisteme kot podlago za bolj trajnostne politike; meni, da ekonomski modeli, ki zanemarjajo ustrezno ohranjanje biotske raznovrstnosti, niso zdržni; poudarja tudi, da imajo ukrepi za obnovo ekosistemov in biotske raznovrstnosti znaten potencial za ustvarjanje novih znanj in veščin, delovnih mest in poslovnih priložnosti;

17.  poudarja, da je treba temeljito oceniti negativne vplive različnih gospodarskih sektorjev na biotsko raznovrstnost;

18.  poudarja, da je ta strategija del vodilne pobude Evropa, gospodarna z viri, ter opozarja, da ima regionalna politika z ukrepi za reševanje podnebnih, energetskih in okoljskih vprašanj pomembno vlogo pri zagotavljanju trajnostne rasti;

19.  meni, da je precej novih nalezljivih bolezni zoonoz (torej se prenašajo med prostoživečimi in domačimi živalmi ter ljudmi), in se zaveda, da lahko trgovanje s prostoživečimi živalmi ter spremembe rabe in upravljanja tal prinesejo nove ali spremenjene interakcije med ljudmi, domačimi in prostoživečimi živalmi, kar lahko prispeva k prenašanju bolezni in izgubljanju biotske raznovrstnosti; poudarja, da je treba strategije za biotsko raznovrstnost nujno povezati s politikami na področju zdravja in dobrega počutja živali ter trgovinsko politiko;

20.  meni, da je, kadar podatki niso popolni, pomembna podrobna okoljska, ekonomska in socialna presoja vplivov;

Ohranjanje in obnavljanje narave

21.  poudarja, da je treba zaustaviti slabšanje stanja vseh vrst in habitatov, ki jih zajema zakonodaja EU o varovanju narave, ter doseči opazno in izmerljivo izboljšanje njihovega stanja na ravni Evropske unije; poudarja, da bi se to moralo kazati kot izboljšanje vsaj enega izmed parametrov stanja ohranjenosti, ki so opredeljeni v členu 1 direktive o habitatih, ne da bi se obenem poslabšali drugi parametri;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo celostne strategije, ki bodo pripomogle k opredelitvi naravnih dragocenosti posameznih geografskih območij in njihove kulturne dediščine, pa tudi pogojev, potrebnih za njihovo ohranitev;

23.  poudarja, da je treba cilje biotske raznovrstnosti uresničevati s pomočjo konkretnih ukrepov, da bi bili učinkoviti; obžaluje, da je v EU kljub ukrepom proti izgubljanju biotske raznovrstnosti v dobrem stanju le 17 % habitatov in vrst ter 11 % ključnih ekosistemov, zaščitenih z zakonodajo EU; poziva Komisijo, naj nujno preuči, zakaj sedanja prizadevanja še niso uspešna ter ali so na voljo drugi, morebiti bolj učinkoviti instrumenti;

24.  poudarja, da je treba za to, da bi lahko začrtali jasno pot za uresničitev vizije do leta 2050, do leta 2020 zagotoviti dobro stanje ohranjenosti vsaj za 40 % vseh habitatov in vrst; opozarja, da mora biti do leta 2050 v dobrem stanju ohranjenosti 100 % (ali skoraj 100 %) habitatov in vrst;

25.  izraža zaskrbljenost zaradi vse večjega slabšanja najpomembnejših habitatov, kot so mokrišča, ki ga je treba obravnavati prednostno in se nanj odzvati z nujnimi ukrepi, ki bodo dejansko ustrezali statusu posebne zaščite, ki ga EU podeljuje tem habitatom;

26.  priznava, da razvoj infrastrukture, urbanizacija, industrializacija in fizični posegi v krajino nasploh najbolj prispevajo k drobljenju ekosistemov in habitatov; poziva lokalne, regionalne in nacionalne oblasti, naj v okviru svojih predpisov o prostorskem načrtovanju in izvedbenih ukrepov ter naj pri načrtovanju in razvoju večjih in manjših projektov v okviru svojih pristojnosti upoštevajo te dejavnike, ki pomenijo nevarnost za ekosisteme in habitate; priznava pritiske in potrebe na lokalni in regionalni ravni, da bi zagotovili močan gospodarski razvoj, in priporoča, naj bodo lokalni in regionalni organi pozorni na ravnovesje med razvojem ter nujnim varstvom biotske raznovrstnosti in naravnih habitatov; podpira nadaljnje reforme ter uporabo regionalnih in lokalnih razvojnih politik, ki bodo zagotovile pozitivne učinke za biotsko raznovrstnost in zaustavile nadaljnje izgubljanje habitatov, zlasti v času gospodarske in finančne krize;

27.  podpira okrepljeno rabo presoj vplivov na okolje, presoj vpliva na trajnostni razvoj, strateških presoj vplivov na okolje in drugih instrumentov, da bi pri odločanju na regionalni in lokalni ravni upoštevali izgubljanje biotske raznovrstnosti in učinke podnebnih sprememb; poudarja, da bodo imele vse regije, tudi manj razvite, koristi od projektov, ki spodbujajo blaženje podnebnih sprememb in zaščito pred izgubljanjem biotske raznovrstnosti;

28.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bo proces določanja območij Natura 2000 dokončan do leta 2012, kot to predvideva cilj 11 iz Aičija; močno obžaluje zaostanek pri določanju morskih območij; je zaskrbljen zaradi ponovne uvedbe lova v delti Donave in morebitnega negativnega vpliva tega ravnanja na biotsko raznovrstnost; poziva Komisijo, naj preveri, ali države članice izvajajo člen 7 Direktive o pticah (2009/147/ES(5) ), zlasti v zvezi z lovom;

29.  poudarja, da je treba nujno okrepiti prizadevanja za varovanje oceanov in morskega okolja z ukrepi EU in boljšim mednarodnim upravljanjem oceanov in območij, ki so zunaj nacionalnih pristojnosti;

30.  poziva države članice, naj se držijo zakonskega roka za razvoj načrtov upravljanja ali podobnih instrumentov za vsa območja Natura 2000, kakor je določeno v členih 4 in 6 direktive o habitatih (92/43/EGS(6) );

31.  meni, da bi čezmejno sodelovanje lahko pomembno prispevalo k uresničevanju ciljev Natura 2000; poudarja, da je na področju varstva biotske raznovrstnosti in naravnih virov potrebno tesnejše sodelovanje med evropskimi, nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi; ob tem poudarja priložnosti za spoprijemanje z izgubljanjem biotske raznovrstnosti s čezmejnim, medregionalnim in nadnacionalnim sodelovanjem ter meni, da bi bolje izkoriščeni potencial ozemeljskega sodelovanja ter izmenjava informacij, izkušenj in dobre prakse bistveno pripomogli k doseganju tega cilja; poudarja, da je vključevanje prednostnih nalog, povezanih z biotsko raznovrstnostjo, v regionalne makrostrategije pomemben korak k obnavljanju in ohranjanju biotske raznovrstnosti.

32.  poziva Komisijo in države članice, naj z ustreznim financiranjem območij Natura 2000 zagotovijo dobro ohranjanje omrežja Natura 2000; zlasti poziva države članice, naj v sodelovanju z različnimi zainteresiranimi stranmi razvijejo strategije, s pomočjo katerih bodo opredelile prednostne ohranitvene ukrepe in z njimi povezana načrtovana sredstva za njihovo financiranje (tako iz skladov EU kot iz lastnega proračuna);

33.  meni, da je treba bolje izvrševati zakonodajo EU, zlasti s področja okolja;

34.  poziva Komisijo, naj glede na velike razlike med državami članicami pri izvajanju zakonodaje Natura 2000 po potrebi zagotovi dodatna pojasnila ali smernice na podlagi najboljše prakse; prosi jo tudi, naj zagotovi navodila ali izmenjavo najbolje prakse za upravljanje območij, ki mejijo na območja Natura 2000;

35.  poziva Komisijo, naj poveča zmogljivosti za obravnavanje in učinkovito preverjanje pritožb in kršitev v zvezi s pravilnim izvajanjem direktiv o pticah in habitatih ter naj oblikuje ustrezne smernice za države članice za spremljanje izvajanja teh direktiv na terenu; poziva jo tudi, naj vključi ukrepe za boljše izvajanje in skupno izvrševanje obeh direktiv v svoja sedanja prizadevanja za boljše izvajanje in inšpekcijski nadzor okoljske zakonodaje; meni, da je glede na resolucijo Parlamenta z dne 20. novembra 2008 o reviziji Priporočila 2001/331/ES o določitvi najmanjših meril za okoljske inšpekcijske preglede v državah članicah(7) bistvenega pomena okrepiti Evropsko omrežje za izvajanje in uveljavljanje okoljskega prava, in poziva Komisijo, naj poroča o možnih načinih za to, tudi o tem, ali bi bilo izvedljivo ustanoviti evropsko inšpekcijsko službo, ter naj predstavi predlog direktive o okoljski inšpekciji;

36.  podpira pobudo Komisije glede programov usposabljanja za sodnike in tožilce; vseeno poudarja, da morajo Komisija in države članice zagotoviti programe usposabljanja tudi za strokovnjake, ki se ukvarjajo z območji Natura 2000, npr. strokovnjake iz regionalnih in lokalnih organov, ki se ukvarjajo s kazenskim pregonom, in iz drugih upravnih enot, ki so odgovorne za izvajanje direktiv o pticah in habitatih;

37.  meni, da so potrebni digitalizirani in dostopni zemljevidi, ki vsebujejo resnične podatke o glavnih naravnih virih, zaščitenih območjih, vrstah rabe zemljišč, vodnih telesih in ogroženih območjih, s čimer bi spodbudili delovanje regionalnih in lokalnih organov v skladu z okoljsko zakonodajo, zlasti tisto o biotski raznovrstnosti;

38.  ugotavlja, da je javnost v EU premalo ozaveščena o pomenu ohranjanja biotske raznovrstnosti ter visokih okoljskih in družbeno-ekonomskih stroških, ki so povezani z izgubo biotske raznovrstnosti; poudarja, da je treba razviti bolj celovito strategijo komuniciranja v skladu s ciljem 1 iz Aičija;

39.  pozdravlja namero Komisije in držav članic, da bodo do leta 2013 izvedle obsežno informativno kampanjo o omrežju Natura 2000, s čimer želijo izboljšati izvajanje določb EU o varovanju okolja ter spodbuditi istočasno varovanje okolja, trajnostno gospodarsko rast in družbeno napredek kot enakovredna, neprotislovna načela; v ta namen poziva k spodbujanju uspešnih projektov in obveščanju javnosti o izvedljivosti okolju prijaznega gospodarskega razvoja na območjih pomembne naravne in kulturne dediščine, na primer na območjih, ki spadajo v mrežo Natura 2000;

40.  poudarja, da je treba izvajati kampanje za ozaveščanje in obveščanje državljanov vseh starosti in družbenih skupin o biotski raznovrstnosti, pri čemer bi bilo treba kampanje za ozaveščanje otrok in mladoletnikov, ki jih ta tema še posebej zadeva, organizirati zlasti v šolskem okolju; meni, da bi bilo treba pri izobraževanju in poklicnem usposabljanju, zlasti na področju kmetijstva, gozdarstva in v drugih s tem povezanih sektorjih, bolj poudariti pomen biotske raznovrstnosti;

41.  priznava, da imajo nevladne organizacije pomembno vlogo pri zaščiti biotske raznovrstnosti, saj prispevajo k procesu sprejemanja odločitev, so dejavni na terenu in skrbijo za ozaveščanje javnosti;

42.   priporoča razširitev upravljanja na mobilizacijo državljanov ter na nepridobitne organizacije in gospodarske akterje, ki bi morali biotsko raznovrstnost vključiti v svoje poslovne strategije; priznava vrednost, znanje in delo prostovoljcev ter skupnosti pri varovanju biotske raznovrstnosti ter poziva regionalne in lokalne vlade, naj te skupine vključijo v načrtovanje projektov in posvetovanje o njih, tako da vzpostavijo partnerstva med javnimi organi, zasebnim sektorjem in nevladnimi organizacijami;

43.  se zaveda velikega pomena ohranjanja tesnih stikov z lokalnimi akterji in neposrednimi upravljavci zadevnih zemljišč, zato spodbuja Komisijo, naj si bolj prizadeva v tej smeri ter je pozorna na izkušnje in posebno znanje, ki ga lahko ti akterji prispevajo v procesu priprave zakonodaje, da se zagotovi dobro stanje habitatov, v katerih živi biotska raznovrstnost, ki jo želimo v EU ohraniti;

44.  meni, da nam nenehnega trenda izgubljanja biotske raznovrstnosti in uničevanja ekosistema med drugim ni uspelo zaustaviti tudi zaradi nepopolnega razumevanja kompleksnosti biotske raznovrstnosti ter povezanosti njenih sestavnih delov med seboj in z življenjskim okoljem, kot tudi pomena biotske raznovrstnosti za sedanje in prihodnje generacije; ponovno poudarja, da mora biti biotska raznovrstnost temelj za izvajanje vseh politik;

45.  zato poudarja, da moramo več vlagati v raziskave na področju biotske raznovrstnosti, tudi v povezavi z enim ali več ustreznih „družbenih izzivov“ iz programa Horizon 2020, da bi se izognili razdrobljenosti raziskovalne politike; meni, da bi lahko takšno povečanje sredstev za raziskave na področju biotske raznovrstnosti zaradi majhne uporabe dosegli v okviru obstoječih skupnih sredstev; po eni strani meni, da bi raziskave lahko omogočile boljše razumevanje biotske raznovrstnosti in njenega pomena za vse vidike človekovih dejavnosti, po drugi pa, da bodo na podlagi inovativnih konceptov prispevale k oblikovanju novih in boljših politik ter strategij upravljanja in razvojnih strategij;

46.  poudarja potrebo po multidisciplinarnem in čezmejnem raziskovalnem pristopu na področju biotske raznovrstnosti, ki je neločljivo povezano z ekologijo, genetiko, epidemiologijo, znanostjo o podnebju, ekonomijo, socialno antropologijo in teoretičnim modeliranjem; poudarja, da so na področju trajnostnega upravljanja ekosistemov in naravnih virov, zlasti v gospodarsko in socialno pomembnih sektorjih kmetijstva, ribištva in gozdarstva, potrebne politike, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah;

47.  meni, da morajo biti obstoječi znanstveni podatki o biotski raznovrstnosti, zgledi o najboljših praksah za zaustavitev njenega izgubljanja in za njeno obnovitev ter informacije o razvojnem potencialu in potencialu inovacij, ki temeljijo na naravi, vsekakor bolj razširjeni, posredovati pa jih je treba politikom in ključnim zainteresiranim stranem; meni tudi, da imajo ustrezni IKT bistveno vlogo pri zagotavljanju novih priložnosti in orodij; zato pozdravlja, da je Komisija vzpostavila platformo EU za podjetja in biotsko raznovrstnost, ter Komisijo spodbuja, naj platformo še naprej razvija ter spodbuja večje sodelovanje med upravo in podjetji v EU, tudi malimi in srednjimi podjetji;

48.  poziva, naj bo spletni portal evropskega informacijskega sistema za biotsko raznovrstnost (BISE) na voljo v vseh uradnih jezikih EU, da bi prispeval k izmenjavi podatkov in informacij;

Ohranjanje in obnavljanje ekosistemov ter njihovih storitev

49.  opozarja na zahtevo iz konvencije o biološki raznovrstnosti, da se do leta 2020 obnovi 15 % načetih ekosistemov, pri čemer meni, da je to minimum; želi, da bi EU določila bistveno višji cilj za obnovitev, ki bi odražal njen ambicioznejši glavni cilj in vizijo za leto 2050, ob upoštevanju naravnih pogojev, značilnih za posamezno državo; poziva Komisijo, naj jasno opredeli, kaj pomeni izraz „načeti ekosistemi“, in naj določi izhodišče za merjenje napredka;

50.  Komisijo poziva, naj najpozneje do leta 2012 sprejme posebno strategijo za zeleno infrastrukturo, v kateri bo glavni cilj varstvo biotske raznovrstnosti; poudarja, da bi morala ta strategija vsebovati cilje za mestna in podeželska območja, s čimer bi med drugim bolje izpolnjevali določbe iz člena 10 direktive o habitatih;

51.  obžaluje, da Komisija pripravo strategije za zeleno infrastrukturo načrtuje šele za leto 2012, medtem ko so bili energetski in prometni koridorji že opredeljeni v predlogu evropskega infrastrukturnega paketa; zato jo poziva, naj pospeši pripravo omenjene strategije in zagotovi uresničitev predlaganega cilja št. 2; se strinja, da je treba okrepiti sinergijo med projekti na področju energetike, prometa in IKT ter tako omejiti negativne učinke na biotsko raznovrstnost ter da bi morala sredstva EU prejeti samo tisti ukrepi, ki so v skladu s pravom Unije in njenimi zadevnimi politikami;

52.   poudarja, da ustvarjanje naravnega okolja ne bi smelo biti omejeno le na določena območja, temveč bi ga morali spodbujati tudi na drugih krajih, kot so mesta, območja ob avtocestah in železnicah ter industrijska območja, da bi ustvarili resnično zeleno infrastrukturo;

53.  poziva Komisijo, naj oblikuje učinkovit regulativni okvir, ki bo temeljil na pobudi „brez neto izgube“ (No Net Loss), pri čemer naj upošteva pretekle izkušnje držav članic ter uporabi standarde, ki so sestavni del programa za uravnavanje poslovanja in biotske raznovrstnosti (Business and Biodiversity Offsets); v zvezi s tem meni, da je treba takšen pristop uporabiti za vse habitate in vrste v EU, ki jih ne ureja zakonodaja EU;

54.  poziva Komisijo, naj posebno pozornost posveti vrstam in habitatom, katerih „funkcije“ imajo neprecenljivo ekonomsko vrednost, saj bodo v prihodnosti prizadevanja za ohranitev biotske raznovrstnosti usmerjena na tista področja, ki bodo v kratkem času (po pričakovanjih) zagotovila ekonomske koristi;

55.  priznava, da storitve biotske raznovrstnosti in ekosistemske storitve zagotavljajo pomembne nedenarne koristi za industrijo in druge gospodarske akterje; vabi organizacije, ki predstavljajo zasebni sektor, naj pripravijo predloge, kako čim bolje ohraniti in obnoviti biotsko raznovrstnost v večnem obsegu;

56.  priznava, da je treba za razvoj bolj zelenega gospodarstva spodbujati zeleno infrastrukturo in ekološke inovacije, in Komisijo poziva, naj na tem področju oblikuje smernice o dobri praksi; poziva Komisijo, države članice ter lokalne in regionalne organe, naj upoštevajo priporočila iz študije Ekonomika ekosistemov in biotska raznovrstnost (TEEB), ki naj bi bila koristno svetovalno orodje za lokalne in regionalne oblikovalce politik, upravno osebje in upravljavce; poudarja, da je treba razširiti in poglobiti usposabljanje za prejemnike sredstev iz strukturnih skladov in Kohezijskega sklada ter lokalne, regionalne in nacionalne organe na področju dela s kompleksno evropsko in nacionalno zakonodajo o varovanju narave in ozaveščanju o tem, kaj pomeni izgubljanje biotske raznovrstnosti; poziva Komisijo, naj vzpostavi mehanizme za tehnično pomoč, ki bodo na regionalni in lokalni ravni spodbujali poznavanje težav, povezanih z izvajanjem;

Kmetijstvo

57.  opominja, da več kot polovico ozemlja EU upravljajo kmetje, da kmetijske površine zagotavljajo pomembne ekosistemske storitve ter imajo bistveno družbeno-ekonomsko vrednost in da sredstva za skupno kmetijsko politiko predstavljajo znaten del proračuna EU; poudarja, da cilj skupne kmetijske politike ni le zagotavljanje hrane in razvoj podeželja, temveč je bistveno orodje za uresničevanje biotske raznovrstnosti, ohranjanje narave, blažitev podnebnih sprememb ter zagotavljanje ekosistemskih storitev; ugotavlja, da skupna kmetijske politika že vsebuje okoljevarstvene ukrepe, kot so nevezanost, navzkrižna skladnost in kmetijsko-okoljski ukrepi; obžaluje, da ti ukrepi doslej niso zaustavili splošnega upada biotske raznovrstnosti v EU in da se biotska raznovrstnost kmetijskih zemljišč nenehno zmanjšuje; zato poziva k preusmeritvi skupne kmetijske politike v izplačevanje nadomestil kmetom za zagotavljanje javnih dobrin, saj trg trenutno ne upošteva ekonomske vrednosti pomembnih javnih dobrin, ki jih lahko zagotavlja kmetijsko;

58.  poudarja, da je povezava med upravljanjem vodnih virov in biotsko raznovrstnostjo bistven element za ohranjanje življenja in za trajnostni razvoj;

59.  poudarja, da je pri ocenjevanju učinkovitosti uporabljenih instrumentov potreben prehod od pristopa, ki temelji na sredstvih, k pristopu, ki temelji na rezultatih;

60.  poziva k ekologizaciji prvega stebra skupne kmetijske politike, da bi zagotovili ohranjanje biotske raznovrstnosti v širši obdelani pokrajini, izboljšali povezanost in se prilagodili posledicam podnebnih sprememb; pozdravlja predlog Komisije za reformo skupne kmetijske politike, ki zagotavlja njeno „ekologizacijo“ z dodelitvijo plačil iz prvega stebra svežnju osnovne dobre prakse na ravni kmetije, ki zajemajo kolobarjenje in raznolikost kultur, trajne pašnike in minimalno površino „območja z ekološko usmeritvijo“; poudarja, da morajo biti tovrstni ukrepi učinkoviti ter ne smejo ustvariti nepotrebne birokracije; ponovno poziva k podpori na osnovi površine za omrežje Natura 2000 v okviru sistema neposrednih plačil; je prepričan, da bodo okolju in podnebju prijazne kmetijske prakse, gospodarne z viri, zagotovile trajnost kmetijskih gospodarstev in dolgoročno zanesljivost preskrbe, ter priznava, da bi morala imeti pri tem pomembno vlogo skupna kmetijska politika;

61.  poziva k usmeritvi ukrepov „ekologizacije“ v raznolikost kmetijstva v posameznih državah članicah, pri čemer je treba upoštevati na primer posebne razmere v sredozemskih državah, kar ni zajeto v predlaganih pragovih v zvezi z raznolikostjo posevkov in zemljišči ekološkega pomena; meni, da so hrastovi gozdovi, trajne kulture (oljčni nasadi, vinogradi, nasadi jablan) in riževa polja primeri prakse, ki bi morala biti v skladu z „ekologizacijo“, saj imajo lahko nekateri izmed teh kmetijskih sistemov visoko ekološko in okoljevarstveno vrednost;

62.  vztraja, da je treba v novi skupni kmetijski politiki povečati pomoč javnim in zasebnim akterjem, ki varujejo biotsko raznovrstnost gozdnih vrst, habitate in ekosistemske storitve ter da je treba upravičenost do te pomoči razširiti na območja, ki povezujejo območja Nature 2000;

63.  poziva, naj bodo vsa plačila v okviru skupne kmetijske politike, tudi tista, ki se bodo izplačevala od leta 2014, podprta z jasnimi pravili o navzkrižni skladnosti, ki bodo prispevala k ohranitvi biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev, ter bodo upoštevala direktivi o pticah in o habitatih (ne da bi se pri tem znižali sedanji standardi, ki veljajo v obdobju od leta 2007 do 2013), zakonodajo o pesticidih in biocidih ter okvirno direktivo o vodah(8) ; zahteva, naj bodo pravila preprosta in pregledna za tiste, ki so jim namenjena;

64.  poziva k okrepitvi drugega stebra ter k bistvenemu povečanju v vseh državah članicah osredotočenosti tega stebra na okolje in učinkovitosti njegovih kmetijsko-ekoloških ukrepov, tudi z minimalno obvezno porabo sredstev za okoljske ukrepe, kot so kmetijsko-okoljski ukrepi, ukrepi v okviru Nature 2000 in upravljanja gozdnega okolja, ter za podporo kmetijstvu visoke naravne vrednosti in ekološkemu kmetovanju; poudarja, da bi se morali ekološki ukrepi v okviru obeh stebrov vzajemno krepiti;

65.  potrjuje kritično poročilo Evropskega računskega sodišča o kmetijsko-okoljskih shemah; ugotavlja, da so dodeljena sredstva v višini 22,2 milijard EUR za obdobje 2007–2013 omogočila doseganje zelo omejenih okoljskih ciljev; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo kmetijsko-ekološke subvencije v prihodnje odobrene le na podlagi strogih okoljskih meril;

66.  opozarja, da vse večje povpraševanje po agrogorivih ter posledično vedno večji pritisk za njihovo proizvodnjo v državah v razvoju, kar povzroča degradacijo ter spreminjanje habitatov in ekosistemov, denimo mokrišč in gozdov, ogrožata biotsko raznovrstnost, zlasti v teh državah;

67.  meni, da je treba okrepiti nadzor nad kmetijskimi praksami, da bi tako preprečili izgubo biotske raznovrstnosti; zlasti meni, da bi bilo treba za ohranitev ekosistemov nadzorovati izpuste gnojevke, na najobčutljivejših območjih pa jih celo prepovedati;

68.  spodbuja Komisijo in države članice, naj preučijo pojav opuščanja zemljišč ponekod v Evropi , s čimer bi podprle načrtovano ohranjanje biotske raznovrstnosti, preprečile dezertifikacijo ter obenem zagotovile nove družbeno-ekonomske priložnosti za razvoj podeželja; vendar poudarja, da je treba spoštovati obstoječe lastništvo zemljišč; poleg tega poudarja, da imajo evropski kmeti pomembno vlogo „varuhov“ pokrajine;

69.  opozarja, da so s stališča ohranjanja številni visoko cenjeni vrste in habitati, tudi tisti, ki jih ščiti zakonodaja EU, odvisni od kmetijsko-ekoloških sistemov, v katerih je ključni dejavnik prisotnost človeka; v zvezi s tem poudarja, da je pomembno zaustaviti in obrniti trend opuščanja zemljišč; zagovarja večjo podporo malim in srednje velikim kmetijam, družinskim kmetijam in ekstenzivno kmetovanje, ki spodbujajo ustrezno ohranjanje naravnih virov;

70.  v okviru nove reforme skupne kmetijske politike poziva Komisijo, naj pospeši prizadevanja za podporo kmetijskim sektorjem, ki dokazano prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti, še zlasti čebelarstvu; poudarja, da divji in udomačeni insekti, na primer čebele, opravijo 80 % opraševanja cvetočih rastlin ter da upad, ki jim grozi, predstavlja ogromen izziv za našo družbo, katere kmetijska proizvodnja in posledično hrana je v veliki meri odvisna od opraševanja cvetočih rastlin; zato poudarja, da bi bilo treba v prihodnjih ukrepih za ohranjanje biotske raznovrstnosti posebno pozornost nameniti čebelarstvu;

71.  poudarja, da je treba ustaviti in obrniti trend zmanjševanja raznovrstnosti vrst in poljščin, vodi v zmanjševanje genske podlage, na kateri temelji prehrana ljudi in živali; poudarja, da je treba spodbujati uporabo tradicionalnih kmetijskih sort, značilnih za določene regije; poziva k ustrezni zakonodaji in spodbudam za ohranitev in dodatni razvoj raznolikosti genskih virov v kmetijstvu, npr. lokalno prilagojenih pasem in sort;

72.  poudarja, da je treba na evropski ravni učinkoviteje sodelovati na področju temeljnih in aplikativnih raziskav raznovrstnosti živalskih in rastlinskih genetskih virov, da se zagotovi njihovo ohranjanje in izboljšanje njihove zmožnosti prilagajanja na podnebne spremembe ter da se spodbuja njihova ustrezna uporaba v programih za genetske izboljšave;

Gozdarstvo

73.  poziva k sprejetju posebnih ukrepov za doseganje cilja 5 iz Aičija, ki določa, da je treba do leta 2020 vsaj za polovico upočasniti izgubo vseh naravnih habitatov, vključno z gozdovi, in jo skoraj popolnoma zaustaviti, kjer je to izvedljivo, ter bistveno zmanjšati degradacijo in drobljenje;

74.  poziva Komisijo, naj po izvedbi študije o vplivih evropskega potrošništva na krčenje gozdov glede na ugotovitve sprejme nove politične pobude za odpravo ugotovljenih vplivov;

75.  poziva države članice, naj ob upoštevanju ustreznih javnih posvetovanj sprejmejo in izvajajo načrte za upravljanje gozdov, vključno z učinkovitimi ukrepi za ohranjanje in obnovo zaščitenih vrst in habitatov ter povezanih ekosistemskih storitev;

76.  poziva države članice in Komisijo, naj spodbujajo sprejetje načrtov za gospodarjenje z gozdovi, med drugim z ukrepi za razvoj podeželja in programa LIFE+; poudarja, da je treba v načrte upravljanja gozdov vključiti posebne ukrepe za ohranitev biotske raznovrstnosti, zlasti posebne ukrepe za ohranitev zaščitenih vrst in naravnih habitatov, z namenom ohranjanja njihovega statusa v okviru območij Nature 2000 in zunaj njih;

77.  poziva države članice, naj svojo gozdno politiko oblikujejo na tak način, da bo v celoti upoštevala pomen gozdov pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, preprečevanju erozije tal, sekvestraciji ogljika in čiščenju zraka ter vzdrževanju vodnega ciklusa;

78.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo njihove sheme za preprečevanje gozdnih požarov v okviru načrtov za upravljanje gozdov vsebovali na ekosistemih temelječe ukrepe za povečanje požarne odpornosti gozdov;

Ribištvo

79.  pozdravlja predlog Komisije za reformo skupne ribiške politike, ki bi morala zagotavljati izvajanje ekosistemskega pristopa in uporabo najnovejših znanstvenih podatkov kot podlago za dolgoročne načrte upravljanja z vsemi vrstami rib, ki se izkoriščajo v komercialne namene; poudarja, da lahko le z zagotavljanjem dolgoročne trajnosti staležev rib zagotovimo ekonomsko in socialno preživetje evropskega ribiškega sektorja;

80.  poudarja, da se nobena država ne more sama spopasti s problemom izgube biotske raznovrstnosti, zlasti v morskih ekosistemih, in da morajo vlade držav članic med seboj sodelovati ter učinkoviteje usklajevati svoja prizadevanja, da bi reševale to vprašanje svetovne razsežnosti; poudarja, da dosledno izvajanje politike o biotski raznovrstnosti prinaša koristi za družbo in za gospodarstvo;

81.  poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo morska zaščitena območja, znotraj katerih se bo za gospodarske dejavnosti, tudi za ribolov, izvajalo okrepljeno upravljanje na osnovi ekosistema, kar bo omogočilo uskladitev med ohranjanjem okolja in trajnostnim ribolovom;

82.  poudarja, da so še vedno velike vrzeli v znanju o stanju morskih ekosistemov in ribolovnih virov, ter poziva k večjim prizadevanjem EU, usmerjenih v raziskave morja;

83.  zahteva, da Komisija in države članice okrepijo prizadevanja glede zbiranja znanstvenih podatkov o populacijah rib, kjer so ti pomanjkljivi, s čimer bi omogočili zanesljivejše znanstveno svetovanje;

84.  Komisijo in države članice poziva, naj skupaj ustanovijo „evropsko obalno stražo“, da bi okrepile skupni nadzor in zmogljivosti pregledovanja ter zagotovile izvrševanje;

85.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja za to, da bi se ulov znižal pod raven največjega trajnostnega donosa do leta 2015, ter naj pri opredelitvi največjega trajnostnega donosa upoštevajo okoljske vidike; zato poudarja, da se pomanjkanje ustreznih znanstvenih podatkov ne sme izrabljati kot izgovor za neukrepanje, ter da je treba v takih okoliščinah smrtnost zaradi ribolova zmanjšati iz previdnosti; opozarja na pravno zavezo, kakor je določena v okvirni direktivi o morski strategiji(9) , da je treba do leta 2020 zagotoviti, da bodo staleži vseh rib, ki se izkoriščajo v komercialne namene, v okviru varnih bioloških omejitev;

86.  poudarja, da so se voditelji držav in vlad na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju leta 2002 v Johannesburgu zavezali ohraniti ali obnoviti staleže rib na ravneh, višjih od tistih, ki lahko do leta 2015 zagotovijo največji trajnostni donos, kar je v skladu s svežnjem reform skupne ribiške politike, ki ga je predlagala Komisija;

87.  poudarja, da bi moralo upravljanje ribištva prispevati k ugodnejšem stanju ohranjenosti v skladu z direktivama o pticah in habitatih ter k uresničevanju cilja dobrega okoljskega stanja v skladu z okvirno direktivo o morski strategiji; poudarja, da dolgoročni načrti upravljanja ne bi smeli temeljiti zgolj na eni vrsti, temveč bi jih morali upoštevati več – zlasti njihovo velikost, starost in reproduktivni status –, kar bi bolje odražalo ekosistemski pristop, ter da bi bilo treba določiti stroge roke za pripravo teh načrtov;

88.  poudarja, da morajo biti nova skupna ribiška politika in vsi nadaljnji ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, v celoti v skladu z direktivami 92/43/EGS, 2009/147/ES in 2008/56/ES;

89.  poudarja, da bi bilo treba cilj odprave zavržkov ciljnih vrst, ki imajo manjšo vrednost, in prilova zavarovanih neciljnih vrst, tudi kitov, morskih želv in morskih ptic, vključiti v skupno ribiško politiko in ga prednostno izvajati; poleg tega mora nova skupna ribiška politika vsebovati jasno zavezo o izpustitvi neciljnih vrst z visoko možnostjo preživetja;

90.  poudarja, da morajo biti ukrepi proti zavržkom nedoraslih in premajhnih rib ali ulova, ki presega kvote, oblikovani tako, da ne bodo ustvarjali škodljivih spodbud za iztovarjanje in komercializacijo zavržkov;

91.  poudarja, da je treba določiti cilje in časovne okvire za zmanjšanje presežnih zmogljivosti, tako da bo mogoče doseči neto zmanjšanje zmogljivosti flote;

92.  ugotavlja, da biotsko raznovrstnost morskega okolja resno ogroža nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov, in poudarja, da bi bilo treba okrepiti sodelovanje med državami članicami EU in tretjimi državami za preprečitev tovrstnega ribolova;

93.  ugotavlja, da je ustanavljanje ribolovnih rezervatov (območij, na katerih je ribolov prepovedan ali omejen) posebno uspešen in stroškovno učinkovit ukrep za dolgoročno ohranjanje ribjih staležev; v zvezi s tem poziva države članice in Svet, naj določijo ribolovne rezervate in pravila upravljanja, ki naj v njih veljajo, pri čemer naj se posebej osredotočijo na drstišča in območja odraščanja za ribje staleže;

94.  poziva Komisijo, naj razvije zanesljive kazalnike okoljske trajnosti, tudi morske in obalne trajnosti, da bi ocenila stopnjo napredka pri doseganju splošnega cilja varstva biotske raznovrstnosti;

Invazivne tuje vrste

95.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo sprejeti ukrepi preprečevali tako vstop novih invazivnih tujih vrst v EU kot tudi širjenje že prisotnih invazivnih tujih vrst na nova območja; zlasti poziva k oblikovanju jasnih smernic v okviru uredbe o razvoju podeželja, ki bodo zagotavljale, da pogozdovanje ne bo škodovalo biotski raznovrstnosti, in preprečevale finančno podporo za sajenje invazivnih tujih vrst; poudarja, da so potrebne ambiciozne strategije in ustrezno posodobljeni seznami na ravni EU in držav članic; meni, da te strategije ne bi smele zajemati samo „prednostnih“ vrst, kakor je nakazano v cilju 5 strategije o biotski raznovrstnosti; spodbuja Komisijo, naj podpre podobne dejavnosti za odkrivanje tujih vrst, kot so tiste v okviru projekta DASIE (popis invazivnih tujih vrst v Evropi), da bi povečali bazo znanja na tem področju;

96.  poziva Komisijo, naj v letu 2012 pripravi zakonodajni predlog, ki bo vzpostavil celostni pristop k problematiki invazivnih tujih rastlinskih in živalskih vrst, zato da bi oblikovali skupno politiko EU za preprečevanje, spremljanje, izkoreninjanje in upravljanje teh vrst ter za sisteme hitrega opozarjanja na tem področju;

97.  priznava, da je preprečevanje stroškovno bolj učinkovito in z ekološkega stališča bolj zaželeno kot ukrepi, ki sledijo po vnosu in razširitvi invazivne tuje vrste; zato poziva Komisijo in države članice, naj dajo prednost preprečevanju vnosa invazivnih tujih vrst, kar podpira tudi hierarhični pristop k invazivnim tujim vrstam iz konvencije o biološki raznovrstnosti;

98.  poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo za ogrožene vrste z rdečega seznama Mednarodne zveze za ohranjanje narave in naravnih virov veljale povečane omejitve, zlasti pa stroga ureditev; poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo uvoz eksotičnih in neavtohtonih vrst in o njem redno poročajo ter naj zagotovijo popolno izvajanje direktive o živalskih vrtovih(10) ; poziva Komisijo, naj oceni razmere in oblikuje predloge za prepoved trgovanja z živalmi, ujetimi v divjini, v okviru trgovanja s hišnimi ljubljenčki;

99.  poziva Komisijo, naj zabeleži obstoječe nacionalne strategije in akcijske načrte ter zagotovi, da bodo otoški habitati deležni sorazmerne obravnave v prihodnji uredbi o invazivnih tujih vrstah;

Podnebne spremembe

100.  opozarja na medsebojno povezanost med biotsko raznovrstnostjo in podnebnim sistemom; se zaveda znatnih negativnih učinkov, ki jih imajo podnebne spremembe na biotsko raznovrstnost, in poudarja, da izgubljanje biotske raznovrstnosti samodejno povečuje podnebne spremembe zaradi slabšanja stanja ponorov ogljika v naravnem okolju; poudarja, da je zaščita biotske raznovrstnosti nujna, ker je med drugim tudi sredstvo za blaženje podnebnih sprememb in ohranjanje naravnih ponorov ogljika;

Mednarodna razsežnost

101.  poziva Komisijo, naj predlaga zakonodajo za izvajanje protokola iz Nagoje, tako da ga bo lahko Unija čim prej ratificirala;

102.  glede na globalno naravo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev ter njihovo ključno vlogo pri globalnih ciljih trajnostnega razvoja poudarja, da mora strategija EU tudi okrepiti mednarodna prizadevanja EU za preprečevanje izgube biotske raznovrstnosti in s tem učinkoviteje prispevati k doseganju razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015;

103.  meni, da je treba ohranitev morske biotske raznovrstnosti obravnavati na najvišji ravni na vrhu Rio+20 v Riu de Janeiru junija 2012;

104.  pozdravlja resolucijo generalne skupščine OZN o trajnosti svetovnega ribištva(11) , ki je bila sprejeta 6. decembra 2011 in v kateri je poudarjeno, da so nujno potrebni ukrepi uresničitev trajnostne rabe svetovnih oceanov in morij;

105.  pozdravlja načrt, ki je bil predstavljen novembra 2011, razvile pa so ga štiri agencije Združenih narodov (Organizacija za izobraževanje, znanost in kulturo, Organizacija za prehrano in kmetijstvo, Program za razvoj ter Mednarodna pomorska organizacija) in ki naj države spodbudi k ponovni zavezi, da bodo omejile uničevanje oceanov ter se borile proti prekomernemu izkoriščanju ribolovnih virov, onesnaževanju in zmanjšanju biotske raznovrstnosti;

106.  spodbuja Komisijo in države članice, naj še naprej uveljavljajo skupni pristop k varstvu narave v vsej EU, in pozdravlja, da Komisija potrjuje, da mora sodelovati z državami članicami, da bi dejansko zaščitili biotsko raznovrstnost v najbolj oddaljenih regijah, čezmorskih državah in ozemljih EU, kjer domuje več endemičnih vrst kot na vsej evropski celini; želi, da bi se okrepili posebni instrumenti za varstvo in zaščito biotske raznovrstnosti v teh regijah, zlasti pilotna shema BEST (prostovoljni sistem za storitve s področja biotske raznovrstnosti in ekosistema na ozemlju najbolj oddaljenih regij Unije, v čezmorskih državah in na čezmorskih ozemljih), ki jo Parlament podpira od leta 2011 in ki zagotavlja ustrezno financiranje za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve v najbolj oddaljenih regijah, čezmorskih državah in ozemljih EU;

107.  poziva Komisijo in države članice EU, naj dosledno izvajajo in uveljavljajo mnogostranske okoljske sporazume, med drugim Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) in Konvencijo o selitvenih vrstah;

108.  poziva Komisijo in države članice, naj učinkovito vključujejo okoljsko trajnost v svoje odnose s tretjimi državami in v svetovne procese, kot so razvojni cilji tisočletja;

109.  poziva Komisijo, naj okrepi prispevek trgovinske politike EU k ohranjanju biotske raznovrstnosti, in podpira njen predlog, da bi v vse nove trgovinske sporazume vključili poglavje o trajnostnem razvoju, ki bo zagotavljalo pomembne okoljske določbe v okviru trgovine, tudi cilje glede biotske raznovrstnosti;

110.  priznava porast nezakonitega mednarodnega trgovanja z vrstami, ki sodijo v okvir Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami; zato poziva Komisijo in države članice, naj povečajo zmogljivosti Interpola v zvezi s tem in v dvostranskih razpravah s tretjimi državami prednostno obravnavajo vprašanje nezakonitega trgovanja s prostoživečimi živalmi;

111.  priznava, da je EU eden glavnih uvoznikov prostoživečih živali in rastlin ter da prek svojih politik in trgovinskih dejavnosti vpliva na ohranjanje biotske raznovrstnosti v drugih delih sveta; poziva EU, naj sprejme ukrepe za zmanjšanje negativnih učinkov evropskih vzorcev potrošnje na biotsko raznovrstnost z vključitvijo pobud za trajnostno kmetijstvo in trgovino s prostoživečimi živalmi v vse trgovinske sporazume;

112.  poziva svetovni vrh Rio+20, naj doseže dejanski napredek pri inovativnih in neodvisnih virih za financiranje zaščite biotske raznovrstnosti v državah v razvoju, in vztraja, da morajo biti EU in njene države članice proaktivne pri doseganju rezultatov na tem področju;

113.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo razvojno sodelovanje EU „varno za biotsko raznovrstnost“, tako da bi preprečili izgubljanje biotske raznovrstnosti, upoštevaje, da so ravno ljudje z najnižjimi dohodki najbolj odvisni od ekosistemskih storitev;

114.  priznava, da je treba na stroškovno učinkovit način doseči, da bo gospodarstvo temeljilo na obnovljivih virih energije, ne da bi pri tem ogrožali cilje glede biotske raznovrstnosti, ter da bi takšno gospodarstvo pripomoglo k doseganju teh ciljev; v tem okviru meni, da je nujno uvesti nadaljnje zaščitne ukrepe glede virov, učinkovitosti in količine biomase, ki se uporablja za energijo; poziva Komisijo, naj čim prej pojasni, kakšen je vpliv biogoriv na biotsko raznovrstnost, vključno z učinkom posredne rabe zemljišč, ter želi, naj se določijo učinkovita merila trajnosti za proizvodnjo in rabo vseh biogoriv, tudi trdne biomase;

Financiranje

115.  poziva Komisijo in države članice, naj glede na objektivna merila evidentirajo vse obstoječe okolju škodljive subvencije, Komisijo pa tudi, naj do konca leta 2012 objavi akcijski načrt in roke za odpravo takih subvencij do leta 2020 v skladu z obveznostmi iz Nagoje;

116.  poudarja pomen uporabe tako evropske kot nacionalne finančne podpore iz vseh razpoložljivih virov, vključno z oblikovanjem posebnega instrumenta za financiranje biotske raznovrstnosti, in razvoja inovativnih finančnih mehanizmov za uresničevanje ciljev na področju biotske raznovrstnosti – predvsem bančno poslovanje s habitati v povezavi z izravnavo;

117.  poudarja, da je treba v okviru naslednjega okvirnega raziskovalnega programa povečati proračun za raziskave na področju okolja in biotske raznovrstnosti, v skladu z velikimi potrebami in izzivi v boju proti izgubljanju biotske raznovrstnosti in podnebnim spremembam, kar bi prispevalo k zapolnjevanju prepoznanih vrzeli v znanju in k podpori tej politiki;

118.  poziva Komisijo, naj preveri, ali sedanja regulativna ureditev zagotavlja ustrezne spodbude za strategije povečevanja biotske raznovrstnosti, ter naj predlaga stroškovno učinkovite rešitve, ki bodo porabo sredstev za biotsko raznovrstnost preusmerile od birokracije k zaščiti in povečevanju;

119.  soglaša, da lahko dobro pripravljeni tržno zastavljeni instrumenti za internalizacijo zunanjih okoljskih stroškov, povezanih s potrošnjo in proizvodnimi dejavnostmi, prispevajo k uresničevanju cilja glede zaustavitve izgubljanja biotske raznovrstnosti, če se kombinirajo s pobudami za zelene naložbe v posameznih sektorjih;

120.  pozdravlja vzpostavitev platforme za podjetja in biotsko raznovrstnost, s katero želi Komisija v skrb za biotsko raznovrstnost pritegniti zasebni sektor;

121.  poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu poroča o možnostih za uvedbo plačil za ekosistemske storitve ob upoštevanju vloge ohranjanja biotske raznovrstnosti;

122.  poziva Komisijo in države članice, naj dosledno izvajajo in financirajo strategijo za biotsko raznovrstnost do leta 2020 ter zagotovijo, da bodo vsi ukrepi EU za financiranje v skladu z biotsko raznovrstnostjo in zakonodajo o varstvu voda;

123.  poudarja, da je treba nujno zagotoviti, da naslednji večletni finančni okvir (2014–2020) podpira prizadevanja za uresničitev šestih ciljev, opredeljenih v strategiji o biotski raznovrstnosti, pa tudi, da bi okrepili program LIFE; poudarja, da se je treba osredotočiti na projekte družbene odgovornosti projektov za spodbujanje biotske raznovrstnosti;

124.  poleg tega ugotavlja, da ogromna ekonomska vrednost biotske raznovrstnosti ponuja dobro donosnost naložb, namenjenih za njeno ohranjanje; poziva k povečanju sredstev za ukrepe ohranjanja narave;

125.  poziva Komisijo in države članice, naj za ustrezno financiranje mreže Natura 2000 zagotovitev vsaj 5,8 milijarde EUR letno iz sredstev EU in držav članic; nadalje poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo v okviru različnih skladov Evropske unije na voljo ustrezno financiranje (na primer v okviru sredstev za skupno kmetijsko politiko, Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, Kohezijskega sklada ter okrepljenega sklada LIFE+), z boljšim usklajevanjem in povezanostjo teh skladov, med drugim s konceptom integriranih projektov, tako da bi povečali preglednost za različne regije pri prejemanju sredstev EU; poziva, naj bo pri razvoju inovativnih finančnih instrumentov ter tehničnih in svetovalnih storitev za sofinanciranje projektov, povezanih z biotsko raznovrstnostjo, udeležena Evropska investicijska banka;

126.  izraža razočaranje nad predlagano dodelitvijo sredstev za novi program LIFE, ki kljub svojemu izjemnemu uspehu v zadnjih dveh desetletjih še naprej prejema le neznaten del proračuna EU; meni, da izzivi, ki jih obravnava načrt o biotski raznovrstnosti in ohranjanju narave, zahtevajo občutno povečanje sredstev za program LIFE;

127.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je število projektov, ki se financirajo v okviru programa LIFE+, v številnih državah članicah vsako leto pod okvirno dodelitvijo; poziva Komisijo, naj oceni razloge za to premajhno izvajanje in po potrebi predlaga spremembe pravil, ki urejajo program, zlasti tistih, ki zadevajo raven sofinanciranja;

128.  priznava pomen zelenih javnih naročil in meni, da bi zlasti javni organi, ki prejemajo sredstva EU, morali nameniti več pozornosti uporabi tovrstnih postopkov; priporoča, naj organi, pristojni za sisteme upravljanja in nadzora, ki so bili v državah članicah oblikovani za upravljanje strukturnih in kohezijskih sredstev, podpirajo projekte, ki omogočajo tovrstne postopke;

129.  pozdravlja predlog Komisije o vlaganju v zaščito in obnovo biotske raznovrstnosti v okviru Kohezijskega sklada v obdobju 2014–2020; priporoča, da se upošteva tudi potencial, ki ga lokalnim gospodarstvom in trgom dela prinaša mreža Natura 2000;

130.  priznava, da je „zeleno gospodarstvo“ eden izmed načinov za zagotavljanje znanja in zaposlenosti, in poziva, naj se podpre s finančnimi sredstvi, ki bodo pomagala krepiti zmogljivosti na lokalni ravni ter v boju za ohranitev biotske raznovrstnosti graditi na lokalnem in tradicionalnem znanju; poudarja, da je približno 30 % vseh sredstev, dodeljenih za kohezijsko politiko v obdobju 2007–2013, namenjeno dejavnostim s posebnim učinkom na trajnostno rast; spodbuja države članice, še posebej pa lokalne in regionalne organe, naj bodo v okviru zaustavljanja izgube biotske raznovrstnosti bolj aktivni in povečajo svoja prizadevanja za vlaganje v naravni kapital ter naj finančna sredstva regionalne politike uporabijo za preprečevanje naravnih nesreč kot sestavni del ohranjanja naravnih virov in prilagajanja podnebnim spremembam, zlasti ob upoštevanju programskega obdobja 2014–2020;

131.  spodbuja države članice, naj v celoti izkoristijo možnost ponovne uskladitve sedanjih operativnih programov s cilji trajnostne rasti iz strategije Evropa 2020, pri čemer morajo ponovno proučiti prednostne cilje pri naložbah v projekte;

o
o   o

132.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 50 E, 21.2.2012, str. 19.
(2) UL C 351 E, 2.12.2011, str. 103.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0297.
(4) http://www.teebweb.org
(5) UL L 20, 26.1.2010, str. 7.
(6) UL L 206, 22.7.1992, str. 7.
(7) UL C 16 E, 22.1.2010, str. 67.
(8) Direktiva 2000/60/ES (UL L 327, 22.12.2000, str. 1).
(9) Direktiva 2008/56/ES (UL L 164, 25.6.2008, str. 19).
(10) Direktiva 1999/22/ES (UL L 94, 9.4.1999, str. 24).
(11) A/RES/66/68.

Zadnja posodobitev: 25. julij 2013Pravno obvestilo