Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2012/2103(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0035/2013

Predložena besedila :

A7-0035/2013

Razprave :

PV 11/03/2013 - 21
CRE 11/03/2013 - 21

Glasovanja :

PV 13/03/2013 - 8.11
PV 14/03/2013 - 8.1
CRE 14/03/2013 - 8.1

Sprejeta besedila :

P7_TA(2013)0088

Sprejeta besedila
PDF 214kWORD 52k
Četrtek, 14. marec 2013 - Strasbourg Končna izdaja
Energetski načrt za leto 2050
P7_TA(2013)0088A7-0035/2013

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2013 o energetskem načrtu za leto 2050, prihodnosti z energijo (2012/2103(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Energetski načrt za leto 2050“ in priloženih delovnih dokumentov (COM(2011)0885),

–  ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti(1) ,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2012 o sodelovanju na področju energetske politike s partnerji izven naših meja: strateški pristop k zanesljivi, trajnostni in konkurenčni oskrbi z energijo(2) ,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2012 o načrtu za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050(3) ,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. novembra 2012 o industrijskih, energetskih in drugih vidikih v zvezi s plinom in nafto iz skrilavca(4) in resolucije o vplivih črpanja plina in nafte iz skrilavca na okolje(5) , sprejete dne 21. novembra 2012,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za regionalni razvoj (A7-0035/2013),

A.  ker je treba opozoriti, da so stebri energetske politike EU trajnost, varna oskrba in konkurenčnost;

B.  ker je treba z ustrezno politiko in instrumenti ter prilagajanjem na proces ponovne industrializacije našega gospodarstva upoštevati konkurenčnost evropske industrije;

C.  ker je v interesu držav članic, da zmanjšajo svojo odvisnost od uvoza energije z nestabilnimi cenami in da diverzificirajo oskrbo z energijo;

D.  ker je izziv zanesljive oskrbe z energijo ublažiti negotovost, zaradi katere prihaja do napetosti med državami, in zmanjšati neučinkovitost trga, ki zmanjšuje koristi trgovanja tako za dobavitelje kot potrošnike;

E.  ker je pomembno pridobiti zgodnjo oceno uresničljivosti visoko zastavljenih ciljev energetskega načrta in pregledati vpliv na gospodarstvo EU, nenazadnje tudi z vidika svetovne konkurenčnosti, zaposlovanja in socialne varnosti;

F.  ker morajo imeti države članice, energetska podjetja in splošna javnost jasen pogled na smer energetske politike EU, ki mora biti podprta z večjo gotovostjo, tudi z mejniki in cilji do leta 2030, da bi ustvarili spodbude in zmanjšali tveganja dolgoročnih naložb;

Cilji energetskega načrta EU za leto 2050

1.  priznava prednosti, ki jih državam članicam prinašajo skupna prizadevanja za preoblikovanje energetskega sistema; zato podpira energetski načrt za leto 2050 kot podlago za vlaganje zakonodajnih in drugih pobud o energetski politiki z namenom izoblikovanja okvira politik do leta 2030, vključno z mejniki in cilji v zvezi z emisijami toplogrednih plinov, obnovljivo energijo in energetsko učinkovitost, da bi vzpostavili ambiciozen in stabilen regulativni in zakonodajni okvir; opozarja, da je za opredelitev energetskih ciljev do leta 2050 in v vmesnem času potrebno vseevropsko upravljanje; predlaga, naj se v duhu solidarnosti sprejme strategija, ki bo državam članicam omogočila sodelovanje v okviru načrta v duhu solidarnosti – ustanovitev evropske energetske skupnosti; spodbuja prizadevanja, da bi okvir politike do leta 2030 določili do datuma, ki bo ustrezen za zagotovitev varnosti za vlagatelje;

2.  opozarja, da predlagani scenariji do leta 2050 niso dokončno določeni, temveč so osnova za tvoren dialog o tem, kako preoblikovati evropski energetski sistem, da bi do leta 2050 dosegli dolgoročni cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 80 do 95 % glede na raven iz leta 1990; opozarja, da vse energetske projekcije za prihodnost, vključno z energetskim načrtom, temeljijo na določenih predpostavkah o tehnološkem in gospodarskem razvoju; zato Komisijo poziva k rednim posodobitvam načrta; opozarja, da Komisija v oceni učinka ni podrobneje preučila možnih projekcij v obdobju do leta 2050 ločeno za vsako državo članico, skupino držav članic ali regionalno skupino;

3.  pozdravlja dejstvo, da energetski načrt za leto 2050 obravnava različne scenarije; poudarja, da so tako scenariji na osnovi sedanjih usmeritev kot tisti na osnovi dekarbonizacije le projekcije; ugotavlja, da kot taki zagotovo ne vključujejo vseh možnosti in zato lahko ponudijo le zamisli za prihodnjo strukturo oskrbe Evrope z energijo;

4.  poudarja, da bi bilo treba projekcije, ki so bile pripravljene za energetski načrt za leto 2050, razvijati naprej tudi na podlagi drugih modelov, ne samo modela PRIMES, in obravnavati dodatne nizkoogljične scenarije, da bi bolje razumeli alternativne pristope k razvoju varne in cenovno ugodne oskrbe z energijo z nizkimi emisijami za Evropo v prihodnosti.

5.  se zaveda, da je električna energija iz nizkoogljičnih virov nujno potrebna za dekarbonizacijo – za to je do leta 2050 potreben sektor električne energije EU, ki bo skoraj brezogljičen;

6.  poudarja pomen energetske politike EU sredi gospodarske in finančne krize; poudarja vlogo, ki jo ima energetika pri spodbujanju gospodarske rasti, konkurenčnosti in ustvarjanju delovnih mest v EU; poziva Komisijo, naj predlaga strategije za obdobje po letu 2020 in čim prej predstavi okvir energetske politike EU do leta 2030; je prepričan, da bi moral biti ta okvir usklajen s programom dekarbonizacije do leta 2050 in upoštevati možnosti, „ki jih ne bomo obžalovali“, navedene v načrtu; poziva k ukrepom, ki jih je treba sprejeti za zmanjšanje negativnega vpliva na okolje, pri čemer je treba upoštevati učinek sprejetih ukrepov na konkurenčnost nacionalnih gospodarstev in gospodarstvo EU, pa tudi na zanesljivo oskrbo z energijo za državljane;

7.  opozarja na skrb zbujajoče razmere v Bolgariji v prvih mesecih leta 2013 in poudarja, da je treba zagotoviti nizke cene električne energije prek energetske politike EU, ki bo zagotavljala konkurenčnost gospodarstev držav članic na svetovnem trgu; ta vidik je treba upoštevati zlasti v času gospodarske krize, preden se državam članicam naloži dodatna bremena na ravni EU;

8.  ugotavlja, da izvajanje okoljskih in podnebnih politik brez upoštevanja izzivov, kot je zanesljiva oskrba z energijo, ne more nadomestiti energetske politike, ki se izvaja skladno z načelom trajnostnega razvoja in ki sedanjim in prihodnjim generacija zagotavlja pravičen, splošen in konkurenčen dostop do energetskih virov ob spoštovanju naravnega okolja;

9.  spodbuja države članice, naj okrepijo tekoča prizadevanja za doseganje sedanjih ciljev za leto 2020 na področju energetske politike EU, zlasti cilja 20 % glede energetske učinkovitosti, pri uresničevanju katerega smo trenutno neuspešni; poudarja, da je za uresničitev zavezujočega cilja EU najmanj 20 odstotkov do leta 2020 bistveno pravočasno in polno izvajanje Direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov(6) ;

10.  poziva Komisijo, naj sprejme strategijo za regionalno energetsko specializacijo, da bi lahko regije razvile tiste vire energije, s katerimi bi najučinkoviteje uresničevale evropske cilje za leto 2050, na primer sončno energijo na jugu in vetrno na severu;

11.  je prepričan, da je prehod na nizkoogljično in energetsko učinkovito gospodarstvo priložnost ne le za trajnostno, ampak tudi zanesljivo oskrbo in za konkurenčnost v Evropi in da je lahko zmanjševanje emisij toplogrednih plinov konkurenčna prednost na rastočem svetovnem trgu blaga in storitev, povezanih z energijo; opozarja, da je to priložnost za mala in srednja podjetja v EU, ki poslujejo na trgu obnovljivih virov energije, saj daje odlično spodbudo razvoju podjetništva in inovacij in bi lahko pomenila tudi enega glavnih virov za ustvarjanje delovnih mest;

12.  poudarja, da je jasen in usklajen politični in zakonodajni okvir izredno pomemben, saj bo na gospodarsko učinkovit in trajnosten način pomagal spodbuditi potrebne naložbe v tehnologije, „ki jih ne bomo obžalovali“; izpostavlja temeljne cilje strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast in zahteva nadaljevanje takšnega političnega pristopa tudi po letu 2020; ugotavlja, da bo za ozaveščeno in uravnoteženo odločitev glede strategij po letu 2020 potreben pregled obstoječih strategij do leta 2020; poudarja pomen energetske strategije, ki bi bila usmerjena v bolj zanesljivo oskrbo EU z energijo, povečanje gospodarske in industrijske konkurenčnosti, ustvarjanje delovnih mest, socialne vidike in trajnost okolja prek ukrepov, kot so večja uporaba obnovljivih virov, diverzifikacija dobavnih poti, dobaviteljev in virov, vključno z boljšimi notranjimi povezavami med državami članicami, energetska učinkovitost ter učinkovitejši in racionaliziran elektroenergetski sistem, ki bi spodbudil naložbe v trajnostno proizvodnjo energije in tehnologije za rezervne in izravnalne zmogljivosti;

13.  ugotavlja, da delovanje trgov ogljika in cene virov energije igrajo pomembno vlogo pri vedenju igralcev na trgu, tudi industrije in potrošnikov; želi, da bi politični okvir za obdobje po letu 2020 usmerjalo načelo odgovornosti povzročitelja in dolgoročna pravila za zagotovitev varnosti za akterje na trgih;

14.  opozarja, da je določanje mešanice energetskih virov v pristojnosti vsake države članice posebej; priznava, da energetski načrt za leto 2050 dopolnjuje nacionalna, regionalna in lokalna prizadevanja za posodobitev oskrbe z energijo; zato priznava tudi, da morajo države članice sodelovati na podlagi skupnih ciljev; dalje poudarja, da ima EU pomembno vlogo pri omogočanju ustrezno usklajenega, povezanega in trajnostnega energetskega preoblikovanja v vsej Uniji, med drugim tudi pri zagotavljanju, da so nacionalne politike usklajene s cilji in pravom EU; poziva države članice in Komisijo, naj se še naprej usmerjajo v možnosti, s katerimi bi lahko kot del globalnih prizadevanj dosegli dolgoročne energetske cilje in podnebne cilje (kot jih je sprejel Svet) na tehnološko raznolik, trajnosten, gospodarsko učinkovit, konkurenčen in varen način ter s čim manjšim izkrivljanjem trga, na nacionalni ravni pa naj nadaljujejo tudi prizadevanja za čim večji izkoristek potenciala stroškovno učinkovitih prihrankov energije, tudi ob podpori razpoložljivih finančnih instrumentov Unije; obenem priznava prednosti usklajenega, in kjer je to ustrezno, skupnega evropskega pristopa, ki pa mora upoštevati posebnosti malih energetskih sistemov in s tem povezane potrebo po fleksibilnosti;

15.  poudarja, da je eden od glavnih stebrov zanesljive oskrbe z energijo ta, da države članice EU svoje energetske sisteme gradijo na lastnih energetskih virih ter na svoji sposobnosti, da do njih dostopajo; zato meni, da bi bilo s tega vidika za države članice najbolj racionalno, če bi razvijale tiste energetske tehnologije, za katere imajo potencial in izkušnje in ki jim zagotavljajo neprekinjeno in stabilno dobavo energije, obenem pa ohranjale okoljske in podnebne standarde.

16.  poudarja, da načrtovani ukrepi ne bi smeli biti usmerjeni v uresničevanje načrtov glede ciljev zmanjšanja po pristopu od zgoraj navzdol, kot so sedaj, temveč v izvajanje načrtov ukrepanja, ki upoštevajo vprašanja, kot so obstoječi potencial v državah članicah, obeti za razvoj gospodarsko učinkovitih novih tehnologij ter globalni učinki izvajanja predlagane politike, zato da bi nato predlagali cilje zmanjšanja za naslednja leta (pristop od spodaj navzgor);

17.  je seznanjen z ugotovitvami iz energetskega načrta za leto 2050, da je prehod v sektor trajnostne energije na ravni EU tehnično in ekonomsko izvedljiv in je po analizi Komisije dolgoročno cenejši od nadaljevanja sedanjih politik; vseeno pa opozarja, da bi bilo treba upoštevati nacionalne razmere, ki se lahko po državah članicah precej razlikujejo;

18.  meni, da bodo cilji za leto 2050 uresničeni le, če bo EU prevzela svojo odgovornost in odigrala ključno vlogo pri prehodu; zlasti za velike projekte, kot je gradnja vetrnih elektrarn v Severnem morju, in čezmejno infrastrukturo, skupno več ali vsem državam članicam, bi morala EU izbrati prednostne projekte in delovati kot glavna vlagateljica ter tako spodbuditi zasebne naložbe;

19.  priznava, da je treba zaradi čedalje večjega pomena električne energije v prihodnji mešanici energetskih virov izkoristiti vsa sredstva nizkoogljične proizvodnje električne energije (med drugim izkoristek pretvorbe, obnovljivi viri, zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida in jedrska energija), če naj bi se cilji na področju podnebnih sprememb dosegli brez ogrožanja konkurenčnosti in zanesljive oskrbe z energijo;

20.  poudarja, da je vzpostavitev čezmejne energetske infrastrukture in mehanizma za izmenjavo informacij v Uniji osnovni pogoj za uspeh energetskega načrta; zato poudarja, da je potrebno odločno usklajevanje med politikami držav članic ter skupno delovanje, solidarnost in preglednost na področju zunanje energetske politike, energetske varnosti in naložb v novo energetsko infrastrukturo;

21.  obžaluje, da Komisija ni izvedla priporočil svetovalne skupine, vključene v medsebojne strokovne preglede, za energetski načrt za leto 2050; poziva Komisijo, naj izda posodobljeno različico energetskega načrta, kjer bodo ta priporočila upoštevana;

Glavni elementi dolgoročne strategije

22.  pozdravlja ugotovitev iz energetskega načrta za leto 2050, da so ukrepi, ki jih je treba sprejeti po analiziranih scenarijih za preoblikovanje energetskega sistema EU, podobni; v zvezi s tem pozdravlja ugotovitev Komisije, da so povečana uporaba obnovljivih virov, energetska učinkovitost in energetska infrastruktura, vključno s pametnimi omrežji, možnosti, ki jih ne bomo obžalovali, zlasti če jih uravnava trg, ne glede na to, katera pot se izbere za uresničitev dekarboniziranega energetskega sistema leta 2050; poziva Komisijo, naj preuči scenarij, ki bi združeval „visok delež energije iz obnovljivih virov in visoko energetsko učinkovitost“; meni, da bi s sprejetjem odločitve o razvojni poti prispevali k naložbeni varnosti;

23.  meni, da bi bilo treba finančno krizo obravnavati kot priložnost za preoblikovanje razvojnega modela družbe EU v energetsko visoko učinkovito gospodarstvo, v celoti temelječe na energiji iz obnovljivih virov in odporno na podnebne spremembe;

24.  priznava, da je večji delež obnovljivih energetskih virov v mešanici teh virov po letu 2020 ključen vidik bolj trajnostnega energetskega sistema; nadalje priznava, da vsi scenariji za dekarbonizacijo, ki jih obravnava sporočilo Komisije, predvidevajo večji delež obnovljivih virov energije v mešanici energetskih virov EU, in sicer približno 30 % v končni bruto porabi energije leta 2030 in vsaj 55 % leta 2050; poudarja, da bi s približevanjem politiki večje energetske učinkovitosti lahko pripomogli k večjemu deležu obnovljivih virov energije; poziva Komisijo, naj pri prihodnjih ocenah izrecno upošteva decentralizirano proizvodnjo energije; poziva jo tudi, naj jasno opredeli finančne, tehnične in infrastrukturne ovire, ki preprečujejo rast decentralizirane proizvodnje v državah članicah;

Energetska učinkovitost

25.  poudarja, da bodo imeli pri preoblikovanju energetskega sistema glavno vlogo večja energetska učinkovitost in prihranki energije ter da je izpolnjevanje ciljev za leto 2020 osnovni pogoj za nadaljnji napredek do leta 2050; v zvezi s tem priporoča, da države članice povečajo prizadevanja za polno izvajanje nedavno sprejete direktive o energetski učinkovitosti, ter priporoča, da se kampanje osveščanja in energetska učinkovitost vključijo v nacionalne učne načrte za šole v državah članicah; priporoča državam članicam in Komisiji, naj si bolj prizadevajo za vključitev nacionalnih zamisli, pritegnitev nacionalnih razvojnih bank in podporo izmenjavi dobrih praks; opozarja, da je energetska učinkovitost ob pravilnem izvajanju za EU stroškovno učinkovit način za doseganje dolgoročnih ciljev v zvezi s prihranki energije, podnebnimi spremembami ter gospodarsko in energetsko varnostjo; se zaveda, da lahko prehod k energetsko bolj učinkovitemu gospodarstvu pospeši razmah inovativnih tehnoloških rešitev, zmanjša uvoz fosilnih goriv in poveča konkurenčnost in rast industrije v Uniji; je prepričan, da bi se morali pri premiku k večji energetski učinkovitosti osredotočiti na celotno verigo oskrbe z energijo in povpraševanja po njej, vključno s transformacijo, prenosom, distribucijo in oskrbo, ter porabo v industriji, stavbah in gospodinjstvih; poudarja, da bi moralo biti zmanjšanje porabe energije v stavbah osrednji element dolgoročne politike EU za energetsko učinkovitost, saj prenova obstoječih stavb pomeni ogromen potencial za prihranek energije; poudarja, da je treba povečati sedanjo hitrost in kakovost prenove stavb, da bi lahko EU do leta 2050 zmanjšala porabo energije obstoječega obsega stavb za 80 % v primerjavi z letom 2010; v zvezi s tem poziva države članice, naj sprejmejo dolgoročne strategije za prenovo stavb, kot zahteva direktiva o energetski učinkovitosti;

26.  poudarja, da sta nujno potrebna nova, posodobljena, pametna in prilagodljiva energetska infrastruktura, zlasti pametna omrežja, da bi omogočili bolj prožno rezervno in izravnalno zmogljivost – ki vključuje sisteme za mikroproizvodnjo in shranjevanje za posameznike, nove rabe električne energije (kot so elektronska vozila) in programe za odziv na povpraševanje (vključno s pametnimi števci) – ter popolnoma integriran evropski omrežni sistem, med drugim za povezavo vseh virov energije v EU, ki se je izkazal za nepogrešljivega poudarja, da se stroškovno optimalne politike razlikujejo glede na vzorce povpraševanja, možnosti dobave, geografske značilnosti in gospodarsko okolje na lokalni ravni; dalje opozarja, da je treba nujno vzpostaviti stabilen in predvidljiv regulativni okvir, pa tudi tržne mehanizme EU za spodbujanje prožnosti, vključno z uporabo zmogljivosti in skladiščenjem, ter zagotoviti sofinanciranje EU, namenjeno projektom skupnega interesa za infrastrukture, ki so v skladu s smernicami za energetsko infrastrukturo in instrumentom za povezovanje Evrope;

27.  ugotavlja, da so z ozirom na stroške nove gradnje in razgradnje zastarelih naprav ter stroške programov za okoljsko in socialno obnovo regij EU in nacionalna finančna sredstva, vključno s proračunskimi in investicijskimi politikami, osnovni pogoj za oblikovanje nove energetske infrastrukture v Evropi;

28.  poziva Komisijo, naj v celoti razišče potencial in različne možne tehnologije shranjevanja energije v EU, in sicer z integracijo notranjega energetskega trga EU, vključno zmogljivostmi energetskih omrežij, politikami na področju energije in podnebnih sprememb ter varstva interesov potrošnikov, tako da bo mogoče doseči energetske in podnebne cilje Unije, zmanjšati odvisnost od energije, proizvedene zunaj EU, ter vzpostaviti pravi enotni trg in enake konkurenčne pogoje na področju energije, kar bo v prihodnosti v največji meri zagotavljalo zanesljivo oskrbo z energijo;

Obnovljivi viri energije

29.  poudarja, da je srednje- do dolgoročno ključen bolj evropski pristop k energetski politiki obnovljivih energetskih virov; spodbuja države članice in njihove regije k boljšemu sodelovanju, med drugim z večjo uporabo mehanizmov sodelovanja iz direktive o obnovljivih virih energije, da bi izboljšali učinkovitost vse večjega deleža obnovljivih virov energije, znižali cene obnovljive energije in zagotovili, da bo z upoštevanjem posebnih značilnosti vsake države članice več naložb v EU uresničenih tam, kjer bodo najbolj produktivne in učinkovite; poudarja, da je pomembno določiti cilje; v zvezi s tem poudarja pomembno posredniško vlogo Komisije pri usklajevanju, finančni podpori in pripravi ustrezne analize obnovljivih virov energije in pozdravlja izraženo namero Komisije, da bo oblikovala smernice za trgovanje z obnovljivimi viri energije; poudarja, da se bodo obnovljivi viri dolgoročno premaknili v ospredje mešanice energetskih virov v Evropi, v skladu s premikom od razvoja tehnologij k serijski proizvodnji in uporabi, z majhnega na velik obseg, z integracijo lokalnih in bolj oddaljenih virov, ter od subvencioniranih do konkurenčnih virov; poudarja, da so zaradi naraščajoče uporabe obnovljivih virov energije potrebne spremembe politike in strukture energetskega trga, namenjene za prilagoditev trgov tej realnosti in tesnejšo integracijo trgov, zlasti z zagotavljanjem fleksibilnosti in storitev za stabilnost omrežnega sistema; poudarja pomen stabilnih regulativnih okvirov za spodbujanje investicij, tako na ravni EU kot na ravni držav članic, poudarja potrebo po poenostavitvi upravnih postopkov ter stabilnih in učinkovitih podpornih shemah, ki jih je mogoče sčasoma prilagoditi ter jih ukiniti, ko se tehnologije in dobavne verige razvijejo in postanejo konkurenčne, nedelovanje trga pa odpravljeno; poudarja pa, da imajo retroaktivne spremembe podpornih shem škodljiv učinek na zaupanje vlagateljev in zato povečujejo tveganja za naložbe in njihove stroške;

30.  priznava, da so bili cilji na področju obnovljivih virov energije uspešni in poziva države članice, naj izvajajo stabilne politike, ki so potrebne za uresničitev njihovih ciljev za leto 2020;

31.  opozarja na vlogo projektov, kot so Desertec in uporaba obnovljivih virov energije v sosednjih regijah; poudarja potencial projekta „Helios“ za prenos električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, iz jugovzhodne Evrope v srednjo Evropo ter nadaljnjo širitev vetrne energije v Severnem morju in drugih regijah; poudarja, da je treba možnost uvoza električne energije iz obnovljivih virov iz sosednjih regij dopolniti s spodbujanjem in omogočanjem razvoja obnovljivih virov energije, na primer v južnem Sredozemlju in na območju Severnega morja, ter z večjim številom povezav znotraj evropskih omrežij;

32.  poudarja, da je v zdajšnjih tehnoloških pogojih, ki zahtevajo vzdrževanje rezerv konvencionalnih energetskih virov v stanju pripravljenosti, pri številnih obnovljivih virih energije nemogoče zagotavljati stabilno oskrbo z energijo; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem predloži analizo tega, kako je mogoče trajnostno razvijati obnovljive vire energije, predvsem pa, kako podpreti stabilne vire obnovljive energije; meni, da bi bilo treba v primeru manj stabilnih energetskih virov opraviti analize stroškovne učinkovitosti zagotavljanja rezervne električne energije, razvijati pa bi bilo treba tudi tehnologije za shranjevanje energije,

33.  poudarja, da je za dolgoročno dekarbonizacijo oskrbe z energijo v EU potrebna tesnejša integracija s sosednjimi državami in regijami, kot so Norveška, Švica in južno Sredozemlje; poudarja, da ima Evropa lahko korist od razvoja obnovljivih virov energije v teh regijah za zadovoljevanje lokalnega povpraševanja in, z izgradnjo povezovalnih omrežij na dolge razdalje, določenega odstotka povpraševanja v EU; ugotavlja, da bo večje število povezav omogočilo državam članicam izvoz in uvoz električne energije iz obnovljivih virov za zagotovitev zanesljive oskrbe z energijo in za izravnavo spremenljive proizvodnje električne energije, kot je vetrna; v zvezi s tem opozarja, da pomeni povezava z Norveško za EU posebno prednost, ker omogoča dostop do pomembnih zmogljivosti za hranjenje električne energije, ki jih imajo norveške hidroelektrarne;

34.  poudarja pomen mikroproizvodnje za povečanja deleža obnovljivih virov energije; poleg tega opozarja na pomen mikroproizvodnje za povečanje energetske učinkovitosti, zagotavljanje oskrbe z energijo in vključevanje državljanov v rabo lastne energije in boj proti podnebnim spremembam; v zvezi s tem poudarja potrebo po usklajeni strategiji EU za mikroproizvodnjo, ki bo vključevala ukrepe za posodobitev energetske infrastrukture, zmanjšanje zakonodajnih bremen in izmenjavo dobrih praks na področju davčnih spodbud;

35.  poudarja, da je treba za obdobje po letu 2020 zagotoviti dovolj trden politični okvir za tehnologije obnovljive energije, ki še niso dosegle izenačenja stroškov, z namenom združevanja subvencij in njihove kasnejše postopne odprave;

36.  ugotavlja, da scenariji iz energetskega načrta za leto 2050 predpostavljajo večji delež biogoriv; meni, da bi morala Komisija zato podpreti prehod na biogoriva tretje generacije, ki temeljijo na rastlinskih odpadkih, in pri uvoženih biogorivih uvesti podobne pogoje;

37.  poziva Komisijo, naj predstavi predlog o možnih načinih povečanja učinkovitosti pri uvajanju obnovljivih virov energije znotraj EU in njenih regij; meni, da bi se lahko srednjeročno oblikovale regionalne skupine trgov za obnovljive vire energije;

38.  poziva države članice in Evropsko komisijo, naj podprejo in spodbujajo globalne politike odprtega trga za proizvode obnovljive energije, zagotovijo odpravo vseh trgovinskih ovir ter tako povečajo evropsko konkurenčnost s spodbujanjem izvoza tehnologije obnovljive energije;

39.  priznava, da so bili cilji glede obnovljivih virov energije uspešni in bi jih bilo treba podaljšati do leta 2030; poziva države članice, naj si še naprej prizadevajo za uresničitev svojih ciljev do leta 2020; je zaskrbljen zaradi vse pogostejšega nenadnega spreminjanja podpornih mehanizmov za obnovljivo energijo v državah članicah, zlasti retroaktivnih sprememb in začasni ustavitvi podpore; poziva Komisijo, naj pozorno spremlja izvajanje direktive o obnovljivih virih energije in po potrebi ukrepa; poziva države članice, naj zagotovijo stabilne okvire za naložbe v obnovljivo energijo, vključno s stabilnimi podpornimi shemami, ki se redno pregledujejo, ter poenostavljene upravne postopke;

40.  poziva Komisijo in države članice, naj v prihodnjem večletnem finančnem okviru bistveno povečajo zneske, namenjene ukrepom za energetsko učinkovitost;

Infrastruktura in notranji trg z energijo

41.  poudarja, da je treba ob tem, ko si EU prizadeva za energetsko varnost in neodvisnost, postaviti v središče model energetske soodvisnosti med državami članicami, tako da se zagotovi čimprejšnje dokončanje notranjega energetskega trga v EU in infrastrukture pametnega omrežja in superomrežja EU, ki bi povezovalo sever in jug ter vzhod in zahod, pa tudi tako da se izkoristi celoten potencial decentralizirane proizvodnje energije in proizvodnje v malem obsegu ter pametne energetske infrastrukture v vseh državah članicah; poudarja, da je pomembno zagotoviti, da bo napredek na področju politike in zakonodaje v državah članicah v celoti skladen s tremi svežnji liberalizacije, da bo odpravil preostala infrastrukturna ozka grla in nedelovanje trga ter ne bo prinesel novih ovir za integracijo trgov z električno energijo in plinom; nadalje poudarja, da je treba pri odločitvah o energetski politiki v vsakem nacionalnem sistemu tudi upoštevati, kako bi lahko te odločitve vplivale na druge države članice; predlaga, naj se preuči možnost in način uporabe znanja ter struktur Agencije za koordinacijo energetskih regulatorjev (ACER) pri izvajanju teh nalog;

42.  priznava, da so za projekte na področju energetske infrastrukture značilne potrebe po zelo velikih začetnih naložbah, ki bodo bistveno zmanjšane, ko bodo v celoti izrabljene možnosti prihranka energije, in 20 do 60-letna operativna življenjska doba; opozarja, da je sedanje tržno okolje izredno nepredvidljivo, zaradi česar se vlagatelji pri razvoju energetske infrastrukture obotavljajo; poudarja, da bi bilo treba podpreti nove strategije, tudi strategije za prednostno varčevanje z energijo, in inovativne instrumente, da bi zmanjšali potrebe po naložbah v infrastrukturo in s tem omogočili hitro prilagajanje naglemu spreminjanju okolja;

43.  poudarja potrebo po izvajanju veljavnih politik in predpisov, da se zagotovi boljša izkoriščenost obstoječe energetske infrastrukture v korist porabnika EU; poziva Komisijo in ACER (Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev), naj strožje nadzorujeta nacionalno izvajanje predpisov, kot so predpisi v zvezi z načelom izgube v primeru neuporabe;

44.  poudarja potrebo po popolnoma integriranem evropskem energetskem trgu do leta 2014; poudarja, da je nujno celovito izvajanje zakonodaje o energetskem trgu v vseh državah članicah in da je treba zagotoviti, da po letu 2015 nobena država članica ali regija ne bo ostala izključena iz evropskega plinskega ali električnega omrežja; poudarja, da je treba upoštevati socialni učinek in energetske stroške, hkrati pa poskrbeti, da bodo cene energije preglednejše in da bodo bolj odražale stroške, vključno z okoljskimi stroški, kadar se ti ne upoštevajo v celoti;

45.  opozarja na vzpostavitev mehanizma za izmenjavo informacij za namene medvladnih sporazumov med državami članicami EU in tretjimi državami na področju energetske politike, saj je ta mehanizem usmerjen v krepitev preglednosti, usklajenosti in učinkovitosti politike v celotni EU; poziva države članice, naj si še naprej prizadevajo zagotoviti, da se ne bodo izvajali sporazumi, ki niso v skladu z zakonodajo na področju notranjega energetskega trga; meni, da bi morala imeti Komisija možnost, da preuči, ali so osnutki sporazumov skladni s to zakonodajo, in da po potrebi sodeluje v pogajanjih; meni, da je mehanizem za izmenjavo informacij korak naprej pri usklajevanju kupovanja energije zunaj EU, kar je bistveno za uresničevanje ciljev energetskega načrta za leto 2050;

46.  poudarja, da je treba povečati spodbude za vlagatelje v energetski trg s povečanjem dobičkonosnosti in poenostavitvijo upravnih postopkov, ne da bi bili ti manj strogi;

47.  priznava, da je zaradi finančne krize postalo še težje vlagatelje pritegniti k potrebnim naložbam v preoblikovanje energetskega sistema; opozarja na nove izzive, kot je potreba po prilagodljivih rezervnih in izravnalnih virih v elektroenergetskem sistemu (na primer prilagodljiva proizvodnja, robustno omrežje prenosa energije, skladiščenje, obvladovanje povpraševanja, mikroproizvodnja in povezovanje), da bi pomagali pri prilagoditvi pričakovanega povečanja spremenljive proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov; poudarja pomen infrastrukture na ravni distribucije in pomembno vlogo, ki jo imajo industrijski uporabniki in upravljavci distribucijskih omrežij pri vključevanju decentralizirane proizvodnje energije in ukrepov za učinkovitost na strani povpraševanja v sistem; poudarja, da je treba opraviti pravo oceno zmogljivosti v Evropi ter zagotoviti zadostno število povezav in prožno rezervno in izravnalno zmogljivost, da bi ponudbo prilagodili povpraševanju in zagotovili zanesljivo preskrbo z energijo in plinom; poudarja, da bi prednostno obravnavanje upravljanja povpraševanja in proizvodnje energije na strani povpraševanja znatno okrepilo integracijo decentraliziranih virov proizvodnje energije in pospešilo doseganje splošnih ciljev energetske politike;

48.  poudarja, da je sedanja infrastruktura zastarela ter da bodo zato za vsak scenarij iz sporočila Komisije o načrtu 2050 potrebne ogromne naložbe; poudarja, da se bo zaradi tega do leta 2030 energija podražila po vsakem od teh scenarijev; poleg tega opozarja na navedbe Komisije, da največji delež teh podražitev že poteka v referenčnem scenariju, saj so povezane z naslednjo zamenjavo starih, že v celoti odpisanih zmogljivosti za proizvodnjo v naslednjih 20 letih;

49.  poudarja, da je zanesljiva oskrba Evropske unije z energijo odvisna od večje diverzifikacije njenih uvoznih virov; zato poudarja, da mora aktivno EU dejavno krepiti sodelovanje s svojimi partnerji; je zaskrbljen zaradi zamud pri dokončanju južnega koridorja; poudarja, da je treba zanesljivo oskrbo z energijo doseči z diverzifikacijo, opozarja na znaten prispevek utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) in vozil na LNG k oskrbi z energijo v EU ter poudarja potencial dodatnega koridorja za oskrbo s plinom v vzhodnem Sredozemlju in črnomorskem območju, ki bo prilagodljiv vir energije in bo spodbudil konkurenčnost na notranjem energetskem trgu v EU;

50.  ponovno opozarja, da strateška partnerstva Unije z državami proizvajalkami in tranzitnimi državami, zlasti z državami, vključenimi v evropsko sosedsko politiko, zahtevajo ustrezna orodja, predvidljivost, stabilnost in dolgoročne investicije; zato poudarja, da morajo biti podnebni cilji Unije podprti s projekti naložb EU v infrastrukturo, ki so usmerjeni k diverzifikaciji dobavnih poti in večji zanesljivosti oskrbe Unije z energijo, kot je Nabucco;

51.  opozarja, da imajo v skladu s svežnjem ukrepov za notranji trg glavno vlogo pri financiranju naložb v energetsko infrastrukturo igralci na trgu; priznava, da bo za nekatere inovativne ali strateško pomembne projekte, ki so upravičeni z vidika zanesljive oskrbe, solidarnosti in trajnosti, a ne bodo pritegnili dovolj sredstev na trgu, morda potrebna omejena javna podpora, ki bo spodbudila zasebno financiranje; poudarja, da bi moral izbor teh projektov temeljiti na jasnih in preglednih merilih, da ne bi smel izkrivljati konkurence, da bi moral upoštevati interese potrošnikov ter da bi moral biti povsem skladen z zakonodajo EU in njenimi dolgoročnimi energetskimi in podnebnimi cilji;

52.  poudarja, da bo večina scenarijev iz energetskega načrta za leto 2050 neizvedljiva brez razvoja lokalnih pametnih distribucijskih omrežij za električno energijo in plin; meni, da bi morala Unija poleg čezmejnih projektov sprejeti ukrepe za podporo gradnji ali obnovi lokalnih omrežij, zlasti kar zadeva dostop za zaščitene porabnike;

53.  poudarja pomen instrumenta za povezovanje Evrope, v okviru katerega je znaten znesek sredstev zagotovljen za preoblikovanje in nadaljnji razvoj energetske infrastrukture v EU; poudarja, kako pomembno je opredeliti in podpreti glavne trajnostne projekte velikega in malega obsega;

54.  poudarja vlogo pristopa po načelu „vse na enem mestu“ pri dopolnjevanju ciljev EU za poenostavitev in skrajšanje upravnih postopkov, s čimer se bodo pospešili postopki pridobivanja odobritev in dovoljenj ter zmanjšalo upravno breme za podjetja, ki zaprosijo za dovoljenje za razvoj energetske infrastrukture, hkrati pa bo zagotovljeno spoštovanje veljavnih predpisov; poziva države članice, naj pregledajo svoje postopke v zvezi s tem;

55.  poziva Komisijo, naj se nujno loti problema zakonodajne negotovosti za institucionalne vlagatelje pri razlagi tretjega energetskega svežnja, kadar so v vlogi pasivnega vlagatelja v zmogljivosti prenosa in proizvodnje;

56.  poziva Komisijo, naj se nujno posveti vprašanju pomanjkanja spodbud na področju pametnih omrežij za naložbe upravljavcev distribucijskih omrežij in upravljavcev prenosnih omrežij v informacijske in komunikacijske tehnologije in druge inovativne tehnologije, ki prispevajo k boljši in učinkovitejši izrabi obstoječih omrežij;

Socialna razsežnost

57.  zato pozdravlja vključitev socialne razsežnosti v energetski načrt za leto 2050; meni, da bi bilo treba v zvezi s tem posebno pozornost nameniti energetski revščini in zaposlovanju; v zvezi z energetsko revščino vztraja, da bi morala biti energija cenovno dostopna za vse, in poziva Komisijo in države članice ter lokalne organe in pristojne socialne ustanove, naj skupaj oblikujejo prilagojene rešitve za ukrepanje proti problemom, kot so energetska in toplotna revščina, pri čemer naj namenijo posebno pozornost ranljivim gospodinjstvom z nizkimi dohodki, ki jih visoke cene elektrike najbolj prizadenejo; zato je mnenja, da bi morala takšna strategija spodbujati energetsko učinkovitost in prihranke energije, saj je to eden najbolj učinkovitih načinov za zmanjšanje energetskih izdatkov, vključevati bi morala analizo nacionalnih ukrepov, kot je obdavčenje, javna naročila, cenovna politika pri ogrevanju itd., zlasti kjer ti ovirajo naložbe v energetsko učinkovitost ali optimizacijo proizvodnje in uporabe energije za ogrevanje ter priporočila o dobrih in slabih praksah; poudarja, da je pomembno razviti več ukrepov za energetsko učinkovitost in o njih obveščati, spodbujati ukrepe na strani povpraševanja in ponudbe in izvajati kampanje ozaveščanja, da bi spodbudili potrebne spremembe obnašanja; poziva države članice, naj redno poročajo o ukrepih, sprejetih za varstvo gospodinjstev pred naraščanjem energetskih izdatkov in energetske revščine; poziva Komisijo, naj v zvezi z zaposlovanjem spodbuja ukrepe za prilagoditev izobraževanja, preusposabljanja in prekvalifikacije, da bi državam članicam pomagali zagotoviti visoko usposobljene delavce, ki bi bili pripravljeni sodelovati v energetskem prehodu; poziva Komisijo, naj Parlamentu do konca 2013 predloži več informacij o tem, kako bo ta prehod učinkoval na zaposlovanje v energetskem, industrijskem in storitvenem sektorju, in oblikuje konkretne mehanizme za pomoč delavcem in omenjenim sektorjem; priporoča, naj države članice upoštevajo zunanje stroške in koristi proizvodnje in porabe energije, kot so koristi za zdravje zaradi večje kakovosti zraka; meni, da je socialni dialog o učinkih energetskega načrta, v katerem bi morale sodelovati vse zainteresirane strani, ključni dejavnik, ki bo to tudi ostal v času prehoda;

58.  poudarja, da bi sprejetje strategije za dekarbonizacijo, ki ne upošteva položaja nekaterih držav članic, lahko vodilo v veliko povečanje energetske revščine, ki je v nekaterih državah članicah opredeljena kot stanje, ko se za energijo porabi več kot 10 % družinskega proračuna.

59.  poudarja, da je treba v skladu s pozivi glede okrepljene vloge STO, podanimi na vrhunskem srečanju Rio+20, zaščititi potrošnike pred visokimi cenami energije ter podjetja pred nepošteno konkurenco in umetno nizkimi cenami podjetij zunaj EU;

60.  poziva države članice in mednarodno skupnost, naj podprejo izobraževalne ustanove, ki bodo zmožne izšolati kvalificirano delovno silo, pa tudi novo generacijo znanstvenikov in inovatorjev na področjih, kot so varna oskrba z energijo in njena varna uporaba, zanesljiva oskrba z energijo in energetska učinkovitost; v zvezi s tem opozarja na pomembno vlogo programa Obzorje 2020 in Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo pri premoščanju razkoraka med izobraževanjem, raziskavami in uvajanjem v energetskem sektorju;

61.  želi poudariti ključno vlogo preglednosti cen in informacij za potrošnike; zato meni, da mora Komisija čim bolj natančno določiti vpliv teh dejavnikov na ceno energije, ki jo bodo po različnih scenarijih plačali posamezniki in podjetja;

Vloga posameznih energetskih virov

62.  meni, da bodo potrebne vse vrste nizkoogljične tehnologije, da bi dosegli ambiciozen cilj dekarbonizacije energetskega sistema EU na splošno, zlasti pa sektorja električne energije; se zaveda, da bo še naprej negotovo, katere tehnologije se bodo v potrebnem roku izkazale za tehnično in komercialno uspešne; poudarja, da je treba ohraniti prožnost, da bi omogočili prilagajanje prihodnjim tehnološkim in socialno-ekonomskim spremembam;

63.  priznava, da bodo konvencionalna fosilna goriva verjetno še naprej del energetskega sistema, vsaj v času prehoda na nizkoogljični energetski sistem;

64.   priznava, da se jedrska energija sedaj uporablja kot pomemben energetski vir z nizkimi emisijami ogljika; poziva Komisijo in države članice, naj glede na izkušnje iz nesreče v Fukušimi leta 2011 izboljša varnost jedrske energije, pri čemer naj uporabi rezultate nedavnih stresnih testov na področju jedrske energije

65.  se strinja s Komisijo, da bo tudi v bodoče prispevek jedrske energije pomemben, saj jo nekatere države članice še vedno obravnavajo kot varen, zanesljiv in cenovno dostopen vir za nizkoogljično proizvodnjo električne energije; priznava, da analiza scenarijev kaže, da jedrska energija lahko prispeva k nižjim sistemskim stroškom in nižjim cenam električne energije;

66.  se strinja s Komisijo, da bo imel zemeljski plin kratkoročno in srednjeročno pomembno vlogo pri spreminjanju energetskega sistema, saj pomeni relativno hiter in stroškovno učinkovit način zmanjšanja odvisnosti od drugih, bolj onesnažujočih fosilnih goriv; poudarja potrebo po diverzifikaciji dobavnih poti zemeljskega plina v Evropsko unijo; svari pred naložbami, ki bi lahko vodile v utrditev dolgotrajne odvisnosti od fosilnih goriv,

67.  se zaveda potenciala zemeljskega plina kot prilagodljivega rezervnega vira za izravnavo spremenljive oskrbe z obnovljivo energijo, skupaj s skladiščenjem energije, energetskimi povezavami in odzivom na povpraševanje; meni, da bi plinu treba nameniti pomembnejšo vlogo, zlasti če bodo tehnologije za zajemanje in shranjevanje ogljika postale razpoložljive v širšem obsegu; meni, da mora zmanjšanje emisij toplogrednih plinov postati osrednji cilj razmišljanj na tem področju ter prevladujoči cilj mešanice energetskih virov;

68.  meni, da ne gre pozabiti vloge utekočinjenega naftnega plina kot fleksibilnega in zanesljivega energetskega vira na področjih s slabo infrastrukturo;

69.  poudarja, da je treba za zanesljivo oskrbo z energijo rešiti vprašanje pričakovanega kratko- in srednjeročno povečanega uvoza plina in električne energije iz tretjih držav v EU; ponovno poudarja, da je v nekaterih regijah in državah članicah ta izziv tesno povezan z odvisnostjo od uvoza plina in nafte iz ene same tretje države; se zaveda, da spopadanje s tem izzivom med drugim zahteva okrepljeno vlogo domačih in obnovljivih virov energije, ki so nujno potrebni, da se zagotovita konkurenčnost in zanesljivost oskrbe, ter ukrepe, usmerjene v diverzifikacijo portfelja ponudnikov energije, dobavnih poti in virov; se zaveda, da je eden od strateških ciljev v zvezi s tem prizadevanje za uresničitev južnega plinskega koridorja ter vzpostavitev oskrbovalne poti, ki bo do leta 2020 pokrila okoli 10–20 % povpraševanja po plinu v EU in omogočila vsem evropskim regijam fizični dostop do vsaj dveh različnih virov plina;

70.  ugotavlja, da bi lahko zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida imelo vlogo pri prizadevanju za dekabornizacijo do leta 2050; ugotavlja pa, da se tehnologija zajemanja in shranjevanja še raziskuje in razvija, ugotavlja, da je razvoj zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida še naprej negotovo zaradi nerešenih problemov, kot so nedoločene zamude, visoki stroški in vprašanja učinkovitosti; poudarja, da mora zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida, razvito na ekonomsko učinkovit, varen in trajnosten način, čim prej preiti v uporabo v komercialnem merilu; poudarja, da zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida pomeni tudi pomembno možnost za dekarbonizacijo več energetsko intenzivnih panog, kot so rafiniranje nafte, taljenje aluminija in proizvodnja cementa; poziva Komisijo, naj pripravi vmesno poročilo o oceni rezultatov uporabe predstavitvenih projektov za elektrarne na premog, ki jih financira EU;

71.  poudarja pomen političnih posegov, javnega financiranja in primerne cene ogljikovega dioksida za prikaz in zagotovitev zgodnje uporabe tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida v Evropi od leta 2020; poudarja, da predstavitveni program EU pomembno prispeva k temu, da javnost sprejme in podpre tehnologijo zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida, ki je pomembna za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov;

72.  poziva Komisijo, naj omogoči in pospeši izmenjavo znanja in sodelovanje znotraj EU ter na mednarodni ravni, da se bo v predstavitvenih programih zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida upoštevalo najboljše tehnično znanje poziva Komisijo, naj podpre zgodnje naložbe v infrastrukturo plinovodov in uskladi čezmejno načrtovanje za zagotovitev dostopa do ponorov CO2 od leta 2020 ter opravi raziskave za opredelitev rezervoarjev za shranjevanje v Evropi; poziva Komisijo, naj aktivno sodeluje z državami članicami in industrijo pri obveščanju javnosti o koristih in varnosti zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida, da bi se javno zaupanje v to tehnologijo okrepilo;

73.  ugotavlja, da optimalna, varna in trajnostna razvoj in uporaba domačih in regijskih energetskih virov ter konkurenčnost infrastrukture, potrebne za stabilno oskrbo z domačo ali uvoženo energijo lahko prispevajo k večji energetski varnosti in bi se zato morali pri oblikovanju energetske politike EU prednostno obravnavati;

74.  ugotavlja, da je – dokler obstaja povpraševanje po proizvodih na osnovi surove nafte – pomembno ohraniti evropsko prisotnost v rafinerijah, da bi pomagali zagotoviti varno oskrbo, podprli konkurenčnost industrijskih panog na koncu proizvodne verige, kot je petrokemična industrija, postavili standarde za kakovost rafiniranja goriv na svetovni ravni, zagotovili usklajenost z okoljskimi zahtevami in ohranili delovna mesta v teh sektorjih; poudarja tudi ugotovitev iz energetskega načrta, da bo nafta najverjetneje ostala v mešanici energetskih virov tudi leta 2050, čeprav bo njen delež veliko manjši kot danes, in se bo kot gorivo uporabljala predvsem v potniškem in tovornem prevozu na dolge razdalje;

75.  je prepričan, da je treba posebno pozornosti nameniti tistim regijam v državah članicah, kjer je sedaj premog prevladujoč vir energije in/ali kjer sta proizvodnja premoga in proizvodnja električne energije na podlagi premoga ključna vira zaposlovanja v teh regijah; meni, da bodo potrebni dodatni socialni ukrepi, ki jih bo podprla EU, če naj prebivalstvo teh regij sprejme energetski načrt za leto 2050;

Svetovni izzivi na področju energije

76.  priznava, da EU deluje v svetovnem okviru in da ukrepi, ki bi jih sama sprejela, najbrž ne bi prinesli vseh pričakovanih koristi, ter opozarja na sklepe Sveta za promet, telekomunikacije in energijo iz novembra 2011 o krepitvi zunanje razsežnosti energetske politike EU, v katerih je Svet opozoril, da je treba zagotoviti širši in bolj usklajen pristop EU do mednarodnih odnosov na energetskem področju, da bi se lahko odzvali na globalne energetske izzive in izzive na področju podnebnih sprememb, ter obravnavati vprašanja v zvezi s konkurenčnostjo in selitvijo virov CO2 , pri tem pa hkrati zagotoviti varno, zanesljivo in diverzificirano oskrbo z energijo;

77.  poudarja, da je treba zagotoviti zanesljivo oskrbo EU z energijo in energetsko neodvisnost, kar se lahko doseže predvsem s spodbujanjem energetske učinkovitosti, prihrankov energije in obnovljive energije, kar bo skupaj z drugimi alternativnimi viri energije zmanjšalo odvisnost od uvoza; opaža vse večje zanimanje za raziskovanje naftnih in plinskih polj v Sredozemskem in Črnem morju; meni, da je treba nujno izdelati celostno politiko EU o črpanju nafte in plina na morju; meni, da bi moral biti njen poudarek na možnih nevarnostih ter na določitvi izključnih ekonomskih con držav članic in zadevnih tretjih držav v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS), katere podpisnice so vse države članice in tudi EU kot taka;

78.  poudarja, da bosta podeljevanje koncesij za črpanje ter določitev izključnih ekonomskih con povod za napetosti s tretjimi državami ter da bi morala EU v zvezi s tem ohraniti trdno politično držo in si prizadevati za izognitev mednarodnim sporom; poudarja, da je treba energijo uporabljati kot gibalo miru, okoljske skladnosti, sodelovanja in stabilnosti;

79.  poziva, naj energetski načrt EU–Rusija temelji na načelih medsebojnega spoštovanja in vzajemnosti, ki izhajajo iz pravil Svetovne trgovinske organizacije, Pogodbe o energetski listini in tretjega energetskega svežnja; poziva Komisijo, naj učinkovito izvaja in izvršuje pravila EU o notranjem trgu in konkurenci v zvezi z vsemi podjetji v energetskem sektorju, ki poslujejo na območju Unije; v zvezi s tem pozdravlja nedavno preiskavo nekonkurenčnega vedenja družbe Gazprom in njenih evropskih hčerinskih družb ter obžaluje politično motiviran odlok predsednika Ruske federacije, ki preprečuje sodelovanje njenih energetskih družb z institucijami EU; vztraja, da se od vseh podjetji v energetskem sektorju pričakuje polno sodelovanje s preiskovalnimi organi; poziva Komisijo, naj predlaga ustrezen odziv na ta odlok ter zagotovi začetek preiskave;

80.  poziva Komisijo, naj oblikuje celovit sklop kratko-, srednje- in dolgoročnih prednostnih nalog energetske politike EU v odnosu do sosednjih držav, da bi vzpostavila skupno pravno področje, ki bi temeljilo na načelih in standardih notranjega energetskega trga, povezanih s temeljnim pravnim redom; poudarja pomen nadaljnje širitve energetske skupnosti, zlasti vključitev držav kandidatk in držav vzhodnega partnerstva, osrednje Azije in Sredozemlja, ter vzpostavitve mehanizmov pravnega nadzora za ukrepanje v zvezi s pomanjkljivim izvajanjem pravnega reda; poziva Unijo, naj bo solidarna s svojimi partnericami v energetski skupnosti; v zvezi s tem obsoja nedavne grožnje Ruske federacije proti Moldaviji;

81.  poudarja, da energetska politika EU nikakor ne sme biti v navzkrižju s temeljnimi načeli, na katerih je bila zgrajena EU, zlasti na področju demokracije in človekovih pravic; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj v svojih odnosih na področju energije daje prednost tistim proizvajalcem in tranzitnim državam, ki so sprejeli in podpirajo enake vrednote;

82.  poudarja pomen tesnejšega sodelovanja in dialoga z drugimi strateškimi energetskimi partnerji; meni, da je zaradi vse večjega vpliva rastočih gospodarstev na globalnih energetskih trgih, kot tudi njihove naraščajoče potrebe po energiji, nujno potrebno, da EU sodeluje s temi partnerji na celovit način in na vseh energetskih področjih; ugotavlja, da se mora Evropska unija dolgoročno bolj uskladiti glede odkupa energije iz tretjih držav; poziva k tesnejšemu sodelovanju med Svetom, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, da bi lahko EU zagovarjala enotna stališča v zadevah energetske politike, v skladu z opredelitvami zakonodaje EU in ugotovitvami Generalnega direktorata Komisije za energetiko; ponavlja, da bi bilo treba Evropski parlament še naprej redno obveščati o dogajanju na tem področju;

83.  poudarja, da bi morala biti solidarnost med državami članicami, h kateri poziva Pogodba EU, prisotna tako pri vsakodnevnem delovanju kot tudi pri kriznem upravljanju notranje in zunanje energetske politike; poziva Komisijo, naj jasno opredeli energetsko solidarnost in tako zagotovi, da jo bodo spoštovale vse države članice;

84.  poudarja, da pri varnosti in zanesljivosti tradicionalnih (npr. jedrskih) ali novih energetskih virov (npr. nekonvencionalna nafta in plin) ne bo kompromisov, in verjame, da bi morala EU še naprej krepiti okvir za varnost in zanesljivost ter prevzeti vodilno vlogo v mednarodnih prizadevanjih na tem področju;

85.  poudarja, da je treba, medtem ko države članice povezujejo in združujejo nacionalne trge z naložbami v infrastrukturo in sprejemanjem skupnih predpisov, okrepiti tudi prizadevanja za sodelovanje z Rusijo, da bi opredelili ustvarjalne in vzajemno sprejemljive ukrepe za zmanjševanje razhajanj med tema dvema energetskima trgoma;

86.  poudarja, da se oskrba z energijo usmerja h gospodarstvom v razvoju, zato mora EU vzpostaviti intenziven dialog in sodelovanje z državami BRICS na področju energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije, čistega premoga, zajemanja in shranjevanja ogljika, pametnih omrežij, raziskav fuzije in jedrske varnosti; prav tako bi morala EU razviti jasno politiko sodelovanja s temi državami pri raziskavah in inovacijah v energetskem sektorju;

87.  poziva EU, naj še naprej igra dejavno vlogo v mednarodnih pogajanjih o svetovnem podnebnem sporazumu; poudarja, da se mora EU zavedati, kakšne posledice bi imelo nesprejetje svetovnega sporazuma o podnebnih spremembah; zato obžaluje, da energetski načrt ne predvideva scenarija za primer, če tak sporazum ne bo sprejet; poudarja, da se bodo s sprejetjem pravno zavezujočega globalnega sporazuma o zmanjševanju emisij in z vključitvijo največjih svetovnih proizvajalk emisij, kot so Kitajska, Indija, ZDA in Brazilija, v ta proces povečale možnosti za resnično zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; opozarja, da se je treba odzvati na izziv, ki ga pomeni selitev virov CO2 , s preprečevanjem selitev energetsko intenzivnih panog iz EU;

Sistem za trgovanje z emisijami

88.  se zaveda, da je sistem EU za trgovanje z emisijami trenutno glavno – čeprav ne edino – sredstvo za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v industriji in spodbujanje naložb v varne in trajnostne nizkoogljične tehnologije; ugotavlja, da je potrebno dodatno izboljšanje tega sistema, da bi povečali sposobnost sistema za odziv na upad in dvig gospodarske rasti, vlagateljem povrnili gotovost in okrepili tržne spodbude za naložbe v nizkoogljične tehnologije in njihovo uporabo; opozarja, da bi bila pred vsakršnimi strukturnimi spremembami trgovanja z emisijami potrebna celovita ocena vplivov na okolje, gospodarskega in socialnega učinka ter učinka na naložbe v nizkoogljične dejavnosti, cene električne energije in konkurenčnost energetsko intenzivnih panog, zlasti v zvezi s tveganjem selitve virov CO2 ; poziva Komisijo in države članice, naj olajšajo in spodbujajo razvoj inovativnih, varnih in trajnostnih tehnoloških storitev v industriji EU;

89.  poziva Komisijo, naj čim prej predloži dodatno oceno, v kateri naj predlaga priporočljive ukrepe, ki bi lahko preprečili tveganje selitve virov CO2 zaradi preselitve proizvodnih objektov v kraje zunaj EU, zlasti pa naj se osredotoči na dodatne scenarije v primeru omejitve ali neizvajanja nadaljnjih globalnih ukrepov za zmanjšanje emisij ogljika;

90.  poudarja, da sektor, ki ni zajet v sistem trgovanja z emisijami, povzroča okoli 55 % emisij toplogrednih plinov ter da je bistvenega pomena poleg izvajanju sistema zagotoviti, da tudi sektorji, ki niso zajeti vanj, prevzamejo odgovornosti za zmanjševanje emisij; poudarja potrebo po političnem vodstvu na ravni EU in sprejetju konkretnih ukrepov za reševaje tega vprašanja;

91.  ugotavlja, da ima sistem trgovanja z emisijami nekaj nepredvidenih težav in da bo kopičenje viška pravic za naslednjih nekaj let zmanjšalo spodbudo za uveljavljanje naložb v nizkoogljične dejavnosti; opozarja, da to ogroža učinkovitost tega sistema kot osrednjega mehanizma EU za zmanjševanje emisij, ki konkurenčnim tehnologijam zagotavlja enake konkurenčne pogoje, podjetjem omogoča prožnost pri razvoju lastne strategije blaženja in omogoča posebne ukrepe za boj proti selitvi virov ogljika; poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za odpravljanje pomanjkljivosti sistema za trgovanje z emisijami in omogoči prvotno predvideno delovanje; predlaga, naj bodo med temi ukrepi:

   (a) čimprejšnja predložitev poročila Parlamentu in Svetu, v katerem bodo med drugimi vidiki preučeni vplivi na spodbude za vlaganje v nizkoogljične tehnologije in tveganje selitve virov CO2 ; Komisija bi morala pred začetkom tretje faze po potrebi dopolni uredbo iz člena 10(4) Direktive 2003/87/ES, da bi začeli izvajati ustrezne ukrepe, kar bi lahko zajemalo tudi zadržanje potrebnega števila pravic;
   (b) predlaganje zakonodaje, ki bi ob prvem primernem datumu prilagodila zahtevo za linearno letno zmanjševanje, ki trenutno znaša 1,74 % letno, da bi dosegli cilj glede zmanjšanja emisij CO2 do leta 2050;
   (c) ocena in objava ocene o koristnosti določitve rezervne cene za dražbo pravic;
   (d) ukrepi za povečanje vnosa ustreznih informacij in večjo preglednost registra sistema za trgovanje z emisijami, kar bi omogočilo učinkovitejši nadzor in ocenjevanje;

Raziskave, človeški viri, nove tehnologije in alternativna goriva

92.  meni, da imajo cene ključno vlogo pri energetskih naložbah in proizvodnji energije; opozarja, da bi bilo treba politike držav članic za spodbujanje obnovljivih virov obravnavati kot krivuljo učenja; meni, da bodo najnovejše in relativno visoke cene fosilnih goriv spodbudile razvoj obnovljivih virov energije, pod pogojem, da se odpravijo neuspehi politike in nedelovanje trga; priporoča, naj države članice spodbujajo in podprejo bolj učinkovite podporne sheme za obnovljivo energijo, da bi čim bolj omejili podražitve energije; poziva Komisijo, naj razišče možnosti za bolj usklajen, konvergenten in integriran evropski sistem za podporo obnovljivih virov;

93.  meni, da se je zaradi višjih izdatkov za energijo v Evropi v zadnjih letih razvil pameten in razumen pristop k zmanjševanju porabe energije prek energetske učinkovitosti in prihrankov energije; poudarja, da je pomembno to naravno, vendar nezadostno spremembo v obnašanju združiti z ustreznimi politični ukrepi in finančno podporo, da se spodbudijo dodatni prihranki energije; poudarja potrebo po spodbujanju potrošnikov k proizvodnji lastne energije; poudarja, da sta vloga informacijsko-komunikacijskih tehnologij in njihovo izvajanje v vseh inteligentnih omrežjih vse bolj pomembna za razvoj učinkovite porabe energije, zlasti za razvoj programov za odziv na povpraševanje (vključno z inteligentnimi števci), ki bi morali potrošnikom pomagati pri prevzemanju vloge aktivnih udeležencev na področju energetske učinkovitosti, tako da jim bodo v realnem času posredovali lahko razumljive podatke o porabi energije v gospodinjstvih in podjetjih ter višku, poslanem nazaj v omrežje, pa tudi informacije o ukrepih in možnostih za energetsko učinkovitost;

94.  meni, da bi morala biti energetska infrastruktura v večji meri usmerjena h končnemu porabniku in se bolj osredotočiti na odnos med zmogljivostmi distribucijskega sistema in porabo, ter poudarja potrebo po dvosmernih tokovih električne energije in informacij v realnem času; poudarja koristi za potrošnike, ki jih imajo nove tehnologije, kot so upravljanje z energijo na strani povpraševanja in sistemi za odziv na povpraševanje, ki izboljšajo energetsko učinkovitost ponudbe in povpraševanja;

95.  meni, da je uvedba pametnih omrežij nujna in da brez njih vključevanje porazdeljene proizvodnje iz obnovljivih virov, električni avtomobili in izboljšanje učinkovitosti porabe energije (ki so osnova za doseganje ciljev 20/20/20 iz svežnja podnebnih in energetskih ukrepov) ne bodo mogoči;

96.  poudarja vlogo pametnih omrežij pri omogočanju dvosmerne komunikacije med proizvajalci električne energije in potrošniki ter opozarja, da lahko pametna omrežja potrošnikom omogočajo spremljanje in prilagajanje njihove porabe električne energije; poudarja, da so bistveni močno varstvo osebnih podatkov in programi izobraževanja potrošnikov, kot so informacijske kampanje v šolah in na univerzah, zlasti če naj imajo pametni števci resnični učinek; poudarja, da bi države članice morale dati pomembne informacije na voljo na spletnih mestih potrošnikom ter da bi morali vsi zadevni akterji, kot so gradbeniki, arhitekti in dobavitelji naprav za ogrevanje, hlajenje in električno energijo, pridobiti najnovejše informacije in primerjati cene in storitve ter na podlagi tega izbrati dobavitelja energije, ki najbolj ustreza njihovim namenom;

97.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se v programu Obzorje 2020 in v evropskih partnerstvih za inovacije v okviru Unije inovacij prednostno obravnavata optimizacija energetskega sistema in potreba po razvoju vseh vrst trajnostnih nizkoogljičnih tehnologij, ki bi spodbudile konkurenčnost EU, spodbujale priložnosti za oblikovanje delovnih mest, zagotovile spremembo vedenja potrošnikov in ustvarile spodbude za odgovorno ravnanje z energijo; s tem v zvezi podpira cilje Evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo in povezanih evropskih industrijskih pobud; poudarja, da bi morala biti spodbujanje energetske učinkovitosti in zmanjševanje stroškov obnovljive energije prek tehnoloških izboljšav in inovacij prednostno obravnavana, med drugim prek povečanja deleža sredstev za javne raziskave, ki so namenjena raziskavam na področju obnovljive energije in energetske učinkovitosti, zlasti v okviru programa Obzorje 2020 in Evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo;

98.  poudarja, da so raziskave na področju novih alternativnih goriv bistvene za doseganje dolgoročnih okoljskih in podnebnih ciljev, in zato pričakuje, da bodo za njih na voljo spodbude v okviru programa Obzorje 2020;

99.  poudarja pomen nadaljnjih raziskav in razvoja v okviru javnih institucij in industrije, da bi izboljšali in povečali energetsko učinkovitost in uporabo obnovljive energije in zemeljskega plina v cestnem, pomorskem in letalskem sektorju;

Ogrevanje in hlajenje

100.  poziva, naj se več pozornosti nameni sektorju ogrevanja in hlajenja; v zvezi s tem poziva EU, naj preuči celovito vključitev sektorja ogrevanja in hlajenja v preoblikovanje energetskega sistema; ugotavlja, da ta sektor predstavlja 45 % končne potrošnje energije v Evropi, in da je potrebno boljše razumevanje pomembne vloge ogrevanja in hlajenja; zato poziva Komisijo, naj zbere potrebne podatke, ki se nanašajo na energetske vire ter uporabo ogrevanja in hlajenja ter distribucijo toplotne energije različnim skupinam končnih potrošnikov (na primer stanovanjska, industrijska, terciarna); spodbuja razvoj kombiniranih obratov za soproizvodnjo toplotne in električne energije, ki uporabljajo obnovljive in odpadne toplote, in podpira nadaljnje raziskave sistemov hlajenja in ogrevanja z namenom izvajanja ambiciozne politike EU; poziva javne organe, naj osvežijo napoved povpraševanja za leto 2050 in pripravijo oceno vplivov na regionalno podzemlje, da se izboljša razdelitev virov; poziva Komisijo in države članice, naj dodelijo– med drugim prek finančnih instrumentov za raziskave in razvoj ter inovativnih finančnih instrumentov – več sredstev lokalnim energetskim infrastrukturam, kot so daljinsko ogrevanje in hlajenje, ki prinašajo učinkovite, nizkoogljične rešitve ali rešitve brez ogljika, ki bodo nadomestile uvoz in izmenjavo/prenos električne energije po vsej Evropi; ugotavlja, da dostopni obnovljivi viri (geotermalna energija, biomasa vključno z biološko razgradljivimi odpadki, solarnotermalna in vodno-/aerotermalna energija) skupaj z ukrepi za energetsko učinkovitost omogočajo dekarbonizacijo celotne potrebe po toplotni energiji do leta 2050 na stroškovno učinkovit način, pri čemer bi se hkrati spopadli s problemom energetske revščine.

Končne opombe

101.  pozdravlja prihodnje sporočilo Komisije o zajemanju in shranjevanju ogljika, notranjem trgu, energetski učinkovitosti in energetskih tehnologijah za nadaljnji napredek pri političnih odločitvah, opredeljenih v energetskem načrtu Komisije za leto 2050;

102.  meni, da je treba za zagotovitev zanesljive oskrbe z energijo nameniti posebno pozornost regijam na zunanjih mejah EU ter podpreti njihovo povezovanje v mrežo in razvoj novih energetskih infrastruktur v sodelovanju s sosednjimi državami;

103.  opozarja, da zaradi različnih geografskih pogojev ni mogoče uporabiti enake energetske politike za vse regije; ne glede na merila za skupne ukrepe in ob zavedanju, da je treba upoštevati politične okvire EU, meni, da bi morala imeti vsaka evropska regija možnost izvajanja lastnega načrta, ki bi bil prilagojen njenemu stanju in gospodarstvu in v skladu s katerim bi razvijala tiste energetske vire, ki bi lahko najbolj učinkovito izpolnili cilje energetskega načrta za leto 2050; opozarja, da ima lahko še zlasti decentralizirana proizvodnja energije iz obnovljivih virov ključno vlogo pri razvoju podeželskih območij in zaposlovanju v njih; zato poziva vse regije, naj razvijejo in izvajajo energetske strategije ter razmislijo o vključitvi področja energije v raziskovalne in inovacijske strategije za pametno specializacijo;

104.  poudarja pomen preglednosti, demokratičnega nadzora in udeležbe civilne družbe v odnosih s tretjimi državami na področju energije;

105.  poudarja, kako pomembno je zmanjšati skupno porabo energije in povečati energetsko učinkovitost v prometnem sektorju, vključno prek načrtovanja prometa in podpore za javni promet na ravni držav članic; poudarja tudi, da bi bilo treba pospešiti projekte obnovljive energije v okviru programa vseevropskega prometnega in energetskega omrežja (TEN-T in TEN-E);

106.  meni, da cilj celovite dekarbonizacije zahteva bistveno zmanjšanje emisij iz prometa in posledično nadaljnji razvoj alternativnih goriv, izboljšave učinkovitosti prevoznih sredstev in bistveno večjo rabo električne energije ter s tem velika vlaganja v električno infrastrukturo, upravljanje omrežja in shranjevanje energije; opozarja, da je treba ukrepati hitro, da ne bi zaradi dolgega življenjskega cikla infrastruktur nadaljevali v smeri višanja emisij;

107.  odločno spodbuja zamisel o vključitvi sklepov delovnega dokumenta Komisije „Regije 2020 – ocena prihodnjih izzivov za regije EU“ o tem, da bi bilo treba upoštevati potencial tudi najbolj oddaljenih in manj razvitih regij na področju oskrbe z energijo v prihodnjih letih;

108.  opozarja na zapleteno razmerje med razvojem dogodkov na področju energije, oskrbe s hrano in varnosti, zlasti v zvezi z netrajnostnimi biogorivi prve generacije, ki utegnejo imeti negativen družbeni in okoljski vpliv na države v razvoju; zato priporoča povečanje vlaganj v trajnostna napredna biogoriva iz kmetijskih odpadkov in alg ter njihov razvoj;

109.  opozarja na pomen okoljske neoporečnosti proizvodnje energije; poziva države članice, naj dosledno uporabljajo zahteve iz ocene vplivov na okolje za proizvodnjo vseh vrst energije, vključno s plinom iz nekonvencionalnih virov;

110.  poziva Komisijo, naj podpre vključitev tako imenovane „klavzule o energetski varnosti“ v vse trgovinske in pridružitvene sporazume ter sporazume o partnerstvu in sodelovanju z državami proizvajalkami in tranzitnimi državami, v kateri bi bil določen kodeks ravnanja in izrecno navedeni ukrepi, ki jih je treba sprejeti, če eden od partnerjev sprejme enostransko odločitev o spremembi pogojev;

111.  poudarja pomen širokega sodelovanja na območju Arktike, zlasti med državami na evroatlantskem območju, vključno z dogovorom o posebnem režimu; zato poziva Komisijo, naj predloži celovito oceno prednosti in tveganj, ki jih prinaša delovanje EU na območju Arktike, vključno z analizo okoljskega tveganja, glede na to, da so ta področja zelo občutljiva in nepogrešljiva, zlasti visoko arktično območje;

112.  meni, da so vode Arktike izredno pomembno sosednje morsko okolje za Evropsko unijo in da imajo pomembno vlogo pri blažitvi podnebnih sprememb; poudarja, da si moramo zaradi resnih okoljskih pomislekov v zvezi z vodami Arktike posebej prizadevati za zagotovitev okoljske zaščite Arktike v okviru vseh dejavnosti izkoriščanja nafte in zemeljskega plina na odprtem morju, tudi raziskovanja, pri čemer je treba upoštevati tveganje večjih nesreč in potrebo po učinkovitem odzivu; spodbuja države članice, ki so članice sveta Arktike, naj aktivno spodbujajo prizadevanja za ohranitev čim višje ravni standardov okoljske varnosti v tem ranljivem in edinstvenem ekosistemu, tudi z vzpostavitvijo mednarodnih instrumentov za preprečevanje naftnih izlivov v morja na Arktiki ter pripravljenost zanje in odziv nanje, ter naj zlasti aktivno predlagajo vladne ukrepe odgovornih držav, da ne bi izdale dovoljenj za izvajanje naftnih in plinskih dejavnosti na odprtem morju, tudi za raziskovanje, preden ne bo mogoče zagotoviti učinkovitega odziva na tovrstne nesreče;

o
o   o

113.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 315, 14.11.2012, str. 1.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0238.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0086.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0444.
(5) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0443.
(6) Direktiva 2009/28/ES z dne 23. aprila 2009 (UL L 140, 5.6.2009, str. 16). Predlog o spremembi direktive (COM(2012)0595) je trenutno v razpravi.

Zadnja posodobitev: 10. december 2014Pravno obvestilo