Predsednica. − Naslednja točka je poročilo (A6-0298/2007) gospe Fraga Estévez v imenu odbora za ribištvo o zagotovitvi trajnosti v ribištvu EU z največjim trajnostnim donosom (2006/2224(INI)).

  Carmen Fraga Estévez (PPE-DE), poročevalka. – (ES) Gospa predsednica, najprej naj povem, da se je danes blizu andaluzijske obale potopila španska ribiška ladja, pri čemer so trije ljudje umrli, pet pa jih je še vedno pogrešanih. Parlament pozivam, naj se njihovim družinam pridruži pri žalovanju in želji po rešitvi pogrešanih mornarjev.

Nadaljevala bom s poročilom, o katerem danes razpravljamo. Prva stvar, ki jo želim poudariti, ki jo priznava Komisija in jo je Parlament izpostavil ob različnih priložnostih, je očiten neuspeh sistema upravljanja ribištva v Skupnosti, ki v več letih obstoja ni zagotovil trajnosti virov, prav tako pa ni omogočil učinkovitega in donosnega ribiškega sektorja.

Presenetljivo je, da je sistem upravljanja edini, ki ni bil vključen v velike reforme leta 2002, zato mora Komisija odpravljati posamezne pomanjkljivosti, se ukvarjati z netrajnostnimi zavržki, vsakodnevno pripravljati nadzorne ukrepe in oblikovati načrte za obnovo, ne da bi poskušala obvladati pravo težavo: oblikovanje usklajenega in posodobljenega okvira za model upravljanja ribištva.

V takšnih razmerah smo prejeli sporočilo Komisije, ki zagovarja največji trajnostni donos kot merilo za dolgoročne ribolovne dejavnosti. Gre za teoretični model, ki poskuša združiti najučinkovitejše izkoriščanje vrst z zagotavljanjem biološke trajnosti. Težava je, da se je v zvezi z največjim trajnostnim donosom, ki je kot intelektualni in teoretični koncept sicer lahko brezhiben, v praksi ugotovilo kar nekaj protislovij in velik del znanstvene skupnosti zdaj meni, da se ga je v veliki meri že zamenjalo.

Gre torej za ponovno opredelitev modela, da se ga lahko prilagodi razmeram ribiških skupnosti. Na tej točki se pojavlja več vprašanj, kako je mogoče to doseči, ki jih je današnje poročilo poskusilo izpostaviti, saj odgovorov nanje v zelo nejasnem sporočilu Komisije ni.

Jasno je, da ne kritiziramo namere Komisije, da vzpostavi nov model upravljanja, ampak njeno nezmožnost pojasniti, kako bo obvladala težave pri njegovem izvajanju in se izognila nevarnostim zaradi sedanje opredelitve največjega trajnostnega donosa. Znano je, da največji trajnostni donos zahteva neprekinjeno zagotavljanje zanesljivih in točnih znanstvenih podatkov, vendar za veliko večino vrst takšna stopnja gotovosti ni mogoča.

Drugič, model je bil oblikovan na podlagi izkoriščanja enotne populacije, vendar velika večina ribolova v Skupnosti izkorišča več vrst, kar pomeni čezmeren ali premajhen ribolov večine teh vrst, kar je seveda v nasprotju s sedanjo opredelitvijo največjega trajnostnega donosa. Prav tako ni primeren za pelagične vrste; zdaj vemo tudi, da na status populacij vplivajo drugi dejavniki, kot so napake pri zaposlovanju in okoljski dejavniki, zaradi česar so lahko opredelitve največjega trajnostnega donosa napačne.

Gotovo je, da bo stroga uporaba največjega trajnostnega donosa kratkoročno včasih povzročila drastično zmanjšanje ribolovnih možnosti ter s tem tudi dejavnosti, dohodka in zaposlenosti v ribiški floti Skupnosti.

Gospa predsednica, vsem poslancem se zahvaljujem za prispevke, poleg tega pa pozivam k sprejetju poročila, s katerim bo odbor za ribištvo pozval Evropsko komisijo, da najprej odpravi vse te negotovosti in ne uveljavlja modela za nekatere gospodarsko zelo pomembne vrste, katerega učinkovitost bi lahko bila za ribištvo znanstveno in gospodarsko dvomljiva. Odbor Komisijo poziva tudi, da najprej pozorno preuči sistem upravljanja ribištva s poudarkom na ekosistemu ter se nato odloči, kako naj se prilagodijo referenčne točke in izbrani model, ne glede na to, ali to temelji na največjem trajnostnem donosu ali čem drugem. Poudariti moram, da je pred tem treba nujno opraviti socialno in ekonomsko analizo posledic izvajanja ter sprejeti ukrepe za obvladovanje učinka. Zaradi vseh teh vprašanj smo skupaj z našimi sektorji zdaj zelo zaskrbljeni.

  Joe Borg, komisar. − Gospa predsednica, najprej se zahvaljujem poročevalki, gospe Fraga Estévez, in vsem članom odbora za ribištvo za zelo izčrpno poročilo o zagotovitvi trajnosti v ribištvu z največjim trajnostnim donosom.

Veseli me, da smo dosegli splošno soglasje, zlasti glede potrebe po odmiku od letnega procesa odločanja, s čimer se omogočita bolj postopen pristop in boljše načrtovanje v tem sektorju. Dolgoročnejši pristop bo omogočil tudi večjo stabilnost in trajnost pri izkoriščanju ribolovnih virov.

Prepričan sem, da se strinjamo glede cilja, da je nujno treba sprejeti ukrepe za izboljšanje zelo slabega stanja ribiških virov v Evropi, da se bo zagotovila trajnostna raven staležev, s čimer se bo hkrati dolgoročno izboljšala donosnost ribiške industrije.

Poleg zagotavljanja koristi za industrijo je treba izpolniti še mednarodno politično zavezo. Zlasti cenim stališče odbora za ribištvo in se strinjam z njim, da skupna ribiška politika potrebuje nov model upravljanja za določitev ribolovnih možnosti, obnovitev izčrpanih staležev ter prilagoditev ribolovnega napora trajnosti in donosnosti.

Poleg tega je pomembno poudariti, da je prilagoditev ribolovnega napora ravnem največjega trajnostnega donosa najpomembnejši ukrep, ki se lahko sprejme za zmanjšanje zavržkov v evropskih vodah.

Zavedam se tudi nekaterih pomislekov. Strinjam se s številnimi izmed njih in vem, da jih moramo obravnavati. Prvič, vem, da ocenjevanje največjega trajnostnega donosa ni preprosto. Povezano je z znanstvenimi negotovostmi, poleg tega pa je zadeva zapletena zaradi vplivov ekosistema in vprašanj mešanega ribolova.

Ribiška znanost še ne more natančno napovedati, kakšen bo največji trajnostni donos posameznega staleža ali kombinacije staležev. Vendar ne smemo gledati le na težave. Znanstveniki nam lahko svetujejo, v kateri smeri naj se razvija ribištvo za izboljšanje donosa in zmanjšanje stroškov. Čeprav cilj ni točno določen, je smer dobro znana.

Začeti moramo z razvojem v pravo smer ter postopno ocenjevati in pregledovati referenčne točke največjega trajnostnega donosa med razvojem ribištva.

Primere mešanega ribolova je treba natančno preučiti in poiskati čim boljše rešitve v zvezi z mogočim donosom celotnega ribiškega sistema.

Ta postopni pristop bo omogočil, da se bodo preučili okoljski, gospodarski in družbeni vidiki. To je tudi pristop, ki je bil sprejet v dolgoročnem načrtu za morske plošče in morske liste v Severnem morju, ki je bil sprejet letos in za katerega menim, da je dober model za izvajanje tega pristopa. Strinjam se z vašim poročilom, da je nujno treba začeti delati v tej smeri.

Pri tem poudarjam, da dolgoročni načrti upravljanja praktično usmerjajo upravljanje ribištva v pravo smer, tj. proč od prekomernega izkoriščanja in ne nujno v smeri določenega cilja največjega trajnostnega donosa.

Načrti vključujejo določbe za redno ocenjevanje ciljev, ki po potrebi omogočajo prilagoditev ciljev največjega trajnostnega donosa, na primer, kadar se spremeni naravno okolje ali znanstveno mnenje.

Drugič, strinjam se, da je treba obravnavati ribiška vprašanja na lokalni ravni ter da morajo zainteresirane strani sodelovati pri sprejemanju pomembnih odločitev v zvezi z določanjem ciljev, stopnjo hitrosti doseganja teh ciljev in pravo kombinacijo ukrepov, ki jih je treba sprejeti, kot so ukrepi na področju davkov, upravljanja napora in tehničnih prilagoditev.

Komisija bo pripravila načrte največjih trajnostnih donosov le na regionalni ravni in le po natančnem posvetovanju z vpletenimi sektorji. Regionalni svetovalni sveti bodo pri tem imeli pomembno vlogo, njihovo delo pa se je že začelo. Gospodarske in družbene analize so v tem procesu prav tako pomembne, Komisija pa bo vsem predlogom za načrte upravljanja priložila presoje vpliva, v katerih se bodo analizirali gospodarski, družbeni in okoljski vidiki predlogov.

Večja podpora za raziskave v ribištvu je nujen del za razvoj načrtov največjih trajnostnih donosov. Okvirni programi, delo Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbora za ribištvo in podpora Mednarodnega sveta za raziskovanje morja bodo v tem smislu pomembni, kar bo prednostno področje za naslednjih nekaj let.

Zaradi doseganja največjega trajnostnega donosa v ribištvu bo v številnih primerih treba prilagoditi zmogljivost flote in zmanjšati ribolovni napor. Evropski sklad za ribištvo je bil oblikovan tako, da lahko države članice načrtujejo razvoj nacionalne zmogljivosti flote in pridobijo sofinanciranje iz proračuna Skupnosti, s čimer se prispeva k prilagoditvi velikosti flote dolgoročnim ciljem, pri čemer se upoštevajo ustrezne družbene in gospodarske določbe.

Rad bi povedal še nekaj besed v zvezi s tremi spremembami, ki jih predlaga gospod Schlyter. Komisija meni, da bi moral biti postopni pristop k doseganju pogojev za največji trajnostni donos dejansko splošno pravilo. Ni potrebno, da se v vseh primerih hitro doseže največji trajnostni donos. Kar zadeva znanstveno metodologijo za doseganje največjega trajnostnega donosa, bo Komisija zahtevala znanstveno mnenje za vsak primer posebej. Ne smemo posegati v znanstveno razpravo z vplivanjem na to, katere metode bi bile lahko boljše od drugih.

Končno, povedal sem že, da lahko ugotovimo, da Evropski sklad za ribištvo omogoča, da države članice dodelijo državno pomoč za prestrukturiranje ribiških flot v skladu s strategijami največjega trajnostnega donosa. Vendar tega ne smemo obravnavati kot nadomestilo, ker bo ribiška industrija morda postala upravičenka v okviru nove politike, ampak v obliki finančne spodbude za prehod.

Komisija bo nadaljevala dialog z ribiškim sektorjem in bo začela obravnavati posebne dolgoročne načrte za več vrst ribištva, pri katerem se namerava doseči največji trajnostni donos. Z izvajanjem teh načrtov se bosta izboljšali stabilnost in produktivnost staležev in industrije.

Veselim se nadaljnjih razprav z vami o teh načrtih, potem ko bo Komisija pripravila presojo vplivov in naše predloge ter se posvetovala z industrijo. Veliko je še treba storiti in hvaležen vam bom za vašo podporo pri razvoju tega političnega področja.

  Avril Doyle, v imenu skupine PPE-DE. – Gospa predsednica, pozdravljam poročilo gospe Fraga Estévez, zlasti njeno izpostavljanje pomislekov o tem predlogu Komisije, ker imam tudi sama resne zadržke glede predlogov Komisije o sprejetju modela največjega trajnostnega donosa kot referenčne točke za upravljanje staležev rib.

Leto 2015 so določili politiki, ne znanstveniki. To je v smislu čezmernega ribolova prezgodaj za nekatere staleže in prepozno za druge. Čeprav je cilj predloga večji gospodarski donos ribištva in ohranitev zmogljivosti staleža za dolgoročno zagotovitev največjega trajnostnega donosa, se bojim, da lahko ključne pomanjkljivosti v modelu, glede na to, da se ravni zavržkov še zdaleč ne bodo znižale, povzročijo preveliko izkoriščanje, ker temeljne predpostavke za izračun ravni ulova temeljijo na eni vrsti, ribolovu v plitvih vodah ter ne upoštevajo geografske in biološke raznolikosti.

Odobravam cilj povečanja učinkovitosti pri zaščiti ribjih vrst, s čimer bi se morali strinjati vsi. Vendar menim, da Komisija tega ni ustrezno preučila. Poglobljena ocena tveganja za napake v modelu največjih trajnostnih donosov ni bila opravljena. Poleg tega so po mnenju velike večine znanstvenikov ter Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo tradicionalen model največjega trajnostnega donosa izpodrinili novi vrhunski pristopi, ki vključujejo ekosistem v celoti in se ne opirajo na zastarelo zamisel o dinamiki živalske populacije.

Največji trajnostni donos je nedodelan instrument, ki temelji na izkoriščanju presežne proizvodnje med visoko rastjo populacije, preden se doseže nosilna zmogljivost. Vendar lahko povzroči čezmeren ribolov, kadar se uporablja pri ribolovu na več vrst, ker ni mogoče doseči optimalne ravni za vse vrste hkrati, ali kadar se uporablja za pelagične vrste, ki živijo v globokem morju ali na odprtem morju, kot sta Severno morje in Atlantik.

Če bo ta model sprejet, bo hkrati ogrozil obstoj staležev in povzročil razpad trga. Komisarja pozivam, da sprejme preudaren, znanstven in z dokazi podprt pristop. Gospod komisar, sami ste rekli, da ne bi smeli posegati v znanstveno razpravo. Strinjam se z vami. Raje sprejmimo znanstven in z dokazi podprt pristop ter ponovno preučimo ta predlog, namesto da – z vsem spoštovanjem – delamo, čeprav z zamudo, le po navodilih Mednarodnega sveta za raziskovanje morja.

  Paulo Casaca, v imenu skupine PSE. – (PT) Gospa predsednica, gospod komisar, predsednik odbora za ribištvo, na začetku poročevalki čestitam za odličen dokument, Komisiji pa za njeno sporočilo, ki izpolnjuje eno od zahtev, ki jo je potrdila na svetovnem vrhu v Johannesburgu leta 2002 in ustreza tudi prvemu od osmih ciljev, določenih na tej konferenci. Evropska komisija je v zvezi s temi osmimi cilji zagotovo dosegla že veliko, vendar želim komisarja spomniti, da smo leta 2007 in razpravljamo o ciljih, ki jih je vrh leta 2002 določil za leto 2015. Dejstvo, da na tej točki še vedno razpravljamo o tem sporočilu, ni dovolj hiter odziv na obseg izzivov, s katerimi se srečujemo.

Pozdravljam komisarjeve besede v zvezi s potrebo po novem modelu upravljanja in glede na to, da predlog poudarja koncept upravljanja na podlagi ekosistema, mislim, da smo na pravi poti. Če koncept največjega trajnostnega donosa obravnavamo kot radikalno novo stvar, pa se motimo, ker je na tem teoretičnem konceptu že nekdaj temeljilo določanje vseh kvot in celotnih dovoljenih ulovov, ki je bilo mogoče le ob uporabi tega koncepta. Problematično je, da uporaba tega koncepta povzroča več težav, ki sta jih poročevalka in kolegica, gospa Doyle, zelo dobro opisali. Našega delovanja ne moremo opreti le na nekritično uporabo koncepta, ampak si moramo prizadevati za izboljšanje njegove učinkovitosti, preveriti njegove pomanjkljivosti in prednosti v obliki dobrih rezultatov. Iskreno menim, da to poročilo tega ni doseglo, zato moramo uporabiti vsa ostala dodatna sredstva, da bi napredovali.

To je torej izziv, ki ga mora obvladati Komisija, in upam, da nam bo kmalu sporočila dobre novice.

  Chris Davies, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, žal moram reči, da je to ena od priložnosti, ko sem vesel, da ima Parlament tako malo pooblastil na tem področju, zlasti ker je zelo verjetno, da bo to poročilo jutri sprejeto na glasovanju.

Če se bo to zgodilo, bodo lahko nekateri dejali, da je Parlament pozval Komisijo, da še enkrat preuči svoje predloge. Ne želim si te poteze služb za odnose z javnostmi; želim si, da se Komisija zaveda, da vsaj nekaj poslancev EP odločno nasprotuje zadevnim predlogom.

Poročilo Komisije iz leta 2006 je bilo neprepričljivo – odkrito rečeno vključuje le splošne zadeve – in ga je bilo komaj vredno napisati. Predlaganih je bilo veliko načrtov, vendar zelo malo ukrepov. Vendar menim, da so sedanji predlogi poročevalke oziroma Parlamenta še slabši. Izpostavljam zlasti naslednji odstavek: „meni, da predlog za izvajanje največjega trajnostnega donosa še ni dovolj izoblikovan“. Očitno so potrebne dodatne analize. Zato medtem ko Komisija zahteva načrte, mi zahtevamo le, da se dodatno pogovorimo o teh načrtih. Kdaj bomo kaj dosegli? Če bo to poročilo jutri sprejeto v Parlamentu, upam, da ga Komisija ne bo upoštevala, ker menim, da bi bilo to popolnoma neodgovorno.

Pojavlja se upravičeno vprašanje o metodologiji, ki jo je treba uporabiti za doseganje stanja največjega trajnostnega donosa. Odkrito povedano se zavedamo, kaj je treba storiti, vendar se polovico časa le igramo z besedami. Če ribolov pri dveh tretjinah staležev rib presega varne biološke meje, ga je treba ustaviti; flote je treba ustaviti, ribiči pa morajo prenehati z delom, pri čemer se jim lahko dodeli odškodnina, dokler se staleži ne bodo obnovili ter bodo vsi imeli možnost za dolgoročno in zdravo prihodnost. Omogočiti morate obnovitev staležev rib.

Odkrito povedano lahko razpravljamo o podrobnostih doseganja popolnega stanja največjega trajnostnega donosa, če so ribe in dolgoročna varnost teh rib dobro zavarovane.

Gospod komisar, zelo vas spoštujem; odkar sva se spoznala, mi je všeč vse, kar ste izrekli. Vendar mi dovolite, da pripomnim dve stvari. Prvič, mislim, da ste preveč neopazni; zdi se mi, da ste na sestankih kabineta preveč v ozadju. Mislim, da Evropa potrebuje zagovornika ribištva in čeprav morate reševati nekatere težave, se morate prav tako pojavljati pred evropskimi televizijskimi kamerami in povedati, kaj je treba narediti.

Drugič, zdaj poteka tretje leto vašega petletnega mandata. Imeli ste veliko dobrih zamisli, vendar ni bilo dovolj rezultatov. Želim si, da bi pomenili pomembno poglavje v zgodovini Evropske unije, kar zadeva obžalovanja vredno skupno ribiško politiko in njeno reformo. Zato vas prosim, da se postavite zase in poskrbite za ukrepanje.

Pred petimi leti sem bil v Johannesburgu, kjer je Evropska unija sprejela načelo zavarovanja stanja največjega trajnostnega donosa do leta 2015. Tam nismo govorili o tem, da bi do leta 2015 uvedli politiko; govorili smo o tem, da bi se do leta 2015 dosegle te ravni za ribe. To ne bi smelo biti le dokument – biti bi moralo več kot to.

Če želimo to doseči, bo v osmih letih verjetno že prepozno. Že zdaj moramo doseči rezultate in dokler se to ne zgodi, morate upoštevati, da ste neuspešni.

Ne poslušajte Parlamenta; ne poslušajte ministrov, ki vas vedno znova želijo ustaviti, ampak začnite z doseganjem rezultatov.

  Carl Schlyter, v imenu skupine Verts/ALE. – (SV) Gospa predsednica, večinoma se strinjam z besedami gospoda Daviesa. Ribe izumirajo. Ko bodo izumrle, ribiči ne bodo več imeli dohodka. Zato je veliko pametneje, da se v prihodnost vlaga zdaj z največjimi trajnostnimi donosi namesto največjega razpoložljivega donosa, kar je bila politika Unije do zdaj. To je popolnoma netrajnostno.

Nato lahko razpravljamo o znanstvenih pomanjkljivostih metod in dejstvu, da gre morda za nedodelan instrument. Vendar je splošni cilj za gospodarsko politiko EU nizka inflacija in čeprav je to zelo nedodelan instrument, se ga ni kritiziralo. V takšnih primerih je ta instrument veliko primernejši, zato se želim zahvaliti komisarju. Ugotovili ste, da je politika popolnoma napačna in neuspešna, in se zdaj trudite, da bi jo popravili.

Pozneje bomo razpravljali o težavi zavržkov in s kombinacijo ukrepov bi lahko začeli reševati težave. Ko govorimo o socialno-ekonomskih ocenah, moramo razmišljati bolj dolgoročno. To je bistvo mojega predloga spremembe. Brez tega lahko rečete tudi, da danes ribiči sploh ne želijo delati. Če bi ribičem vseh naslednjih generacij vzeli delovna mesta, bi to pomenilo predvsem slabo socialno-ekonomsko oceno.

  Pedro Guerreiro, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Kot splošno pripombo glede temeljnih točk iz poročila, ki ga obravnavamo in je ključno za ribiški sektor, želim izraziti naše mnenje, da je treba poudariti razlike pri dolgo- in kratkoročni uporabi načela subsidiarnosti v ribištvu. Namen dolgoročnih načrtov je torej opredelitev ciljev ali tem za doseganje stabilnih razmer po sorazmerno dolgem obdobju, medtem ko kratkoročni ukrepi temeljijo na predlogih, ki se pripravijo letno za izboljševanje stopnje smrtnosti zaradi ribolova, da se v kratkem obdobju doseže raven, predlagana kot dolgoročni cilj.

Kar zadeva dolgoročni cilj za ribištvo, se lahko sprejme glavni cilj, določen v Johannesburgu, tj. doseganje največjega trajnostnega ulova ribjih staležev. Vendar je pomembno poudariti, da je za oblikovanje cilja največjega trajnostnega donosa nujno uporabiti znanstveno analizo za določitev stopnje smrtnosti zaradi ribolova, ki zagotavlja največji trajnostni ulov ribolovnih virov. Pri tem je bistveno upoštevati naravne značilnosti vsakega ribolovnega vira ter poznati naravo in vrsto ribolovnih metod. Za ocenjevanje ravni ribolova, ki je primerna za dolgoročni cilj, je treba preveriti napovedi znanstvenikov, ki morajo temeljiti na zanesljivih informacijah, ki jih bodo sprejeli vodje ter sprejeli in upoštevali ribiči, pri čemer je treba vedno, in poudarjam, vedno varovati socialno-ekonomski položaj ribiškega sektorja in ribiških skupnosti.

V praksi je cilj oceniti dolgoročni ulov in pripadajoče stopnje smrtnosti zaradi ribolova. Za to moramo izbrati merilo za trajnost in določiti raven ribolova, ki povzroča največjo stopnjo trajnostnega ulova. Tu se začne resnična razprava.

Za stopnje smrtnosti zaradi ribolova za dolgoročno upravljanje staležev v izključnih ekonomskih conah držav članic so se predlagale različne vrednosti Različni znanstveniki menijo, da je kot stopnjo smrtnosti zaradi ribolova boljše določiti F0.1 kot na primer FMSY, za katero menijo, da je manj primerna. Upoštevati je treba, da se kratice FMSY, ki je stopnja smrtnosti zaradi ribolova, ne sme zamenjati s kratico MSY, ki pomeni stopnjo ulova.

Končno, strinjam se, da je bistveno, da se trajnostnim ukrepom pridruži ocena socialno-ekonomskih posledic in stroškov teh ukrepov.

  Thomas Wise, v imenu skupine IND/DEM. – Gospa predsednica, ne zgodi se velikokrat, da član Neodvisne stranke Združenega kraljestva čestita poročevalcu Parlamenta. V tem primeru bom naredil redko izjemo.

Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je ocenila, da ulov 70 % ribjih vrst na tem planetu že dosega ali presega največji trajnostni donos. Skupna ribiška politika je s svojo sramotno težavo zavržkov, ki so posledica te politike, veliko prispevala k morebitni resni ekološki katastrofi, zlasti v Severnem morju.

V osemdesetih letih 20. stoletja so ribiči opozorili kanadsko vlado, da se trske nevarno preveč izkoriščajo. Vlada ni upoštevala opozoril in do leta 1992 je ribolov na trske v celoti propadel. Podobno se zdaj dogaja v evropskih vodah.

Poročevalka navaja, da v sporočilu Komisije ni dovolj analiz in ustreznih rešitev, in ocenjuje, da je to sporočilo pretirano poenostavljeno. Komisija je v zadnjem času prejela kritike glede načina zbiranja statističnih podatkov o pomorskih vprašanjih in načina, na katerega si te podatke razlaga. Britanska vlada v svojem nedavnem poročilu navaja „pomanjkanje potrebnih podatkov o tem, kakšni bi morali biti primerni cilji“. Komisija si največji trajnostni donos razlaga na podlagi zastarelih modelov in dogmatičnih ekoloških konceptov. To jasno kaže, da si želi pridobiti dodatne pristojnosti za vsako ceno.

Menim, da je izguba ribjih staležev previsoka cena, poleg tega pa se zahvaljujem poročevalki za iskrenost pri obsojanju sporočila Komisije. Zagotovo nekaj pomeni, če se skupina PPE-DE, ki podpira EU, strinja z Neodvisno stranko Združenega kraljestva. Sicer pa bodo vsi prej ali slej prišli do tega.

  Jean-Claude Martinez, v imenu skupine ITS. – (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, poročili naših kolegic, vključno s poročilom gospe Frage, obravnavajo nerešljivo težavo ribištva; nerešljiva je, ker so ribji staleži omejeni, povpraševanje pa stalno narašča. Zato ribiška politika ni skupna kmetijska politika.

Od leta 1986 in Sicca Mansholta Komisija že 40 let izvaja strateško napako s skupno kmetijsko politiko, ki pomeni zločin proti človeštvu, saj ljudje potrebujejo žita in mleko, ki pa jih primanjkuje, kot dokazuje povečanje cen.

Pri ribiški politiki so razmere drugačne. Napake Komisije so le običajne, tehnokratske in ne strateške. Upravljanje ribjih staležev z določanjem celotnega dovoljenega ulova, kvotami, finančnim instrumentom za usmerjanje ribištva in večletnim usmerjevalnim programom ni bilo uspešno. Komisija je zakonsko uredila vse vidike: mreže, tonažo, zmogljivost flote in število enot, vendar – kot navaja poročevalka – je vedno manj ribičev, manj trske in še manj modroplavutega tuna v Sredozemskem morju, kar pojasnjuje jezo ribičev v juniju in juliju. V mojem kraju so na primer v pristanišču Sčte ali Le Grau-du-Roi ribiči, ki pri ribolovu uporabljajo viseče mreže vrste „thonaille“, kar pomeni tradicionalni obalni ribolov z majhnimi mrežami, protestirali, da od julija naprej niso mogli loviti.

Vendar nam poročevalka sporoča, da so kljub vsem tem pregledom, uničevanju in sankcijam – morda bodo nekoč na ribiče namestili celo elektronske oznake, da bi jih lahko spremljali – staleži ogroženi. Skupna ribiška politika ni bila uspešna – zakaj? Ker gre za svetovno težavo, za ribe na Kitajskem, v Indoneziji, na Filipinih in v Peruju. Enako kot pri vinu, kjer pulimo trte, medtem ko jih ostali svet sadi, tudi pri ribolovu uničujemo naše ladje, medtem ko jih Združene države gradijo, Rusija, Islandija in Norveška pa povečujejo velikost motorjev svojih ladij.

Oblikujete lahko kazalnike ali tip največjega trajnostnega donosa, vendar če vaši sosedje lovijo več kot vi, manjši ulov z vaše strani ne bo prispeval k izboljšanju staležev. Ker kmetijstvo ali ribogojstvo ni prava rešitev, morda zaradi ribje moke, je ribištvo torej popoln dokaz, da je raven Skupnosti previsoka, ko gre za obalni ribolov, in je treba odločati lokalno, ali pa prenizka, ko gre za ribolov na odprtem morju. V teh primerih se bomo morda s pomočjo znanstvenikov zelo hitro dvignili na globalno raven ali pa bomo do konca 21. stoletja ribe lovili le še na televizijskih zaslonih.

  Jim Allister (NI). – Gospa predsednica, pozdravljam in podpiram to poročilo ter čestitam poročevalki za njeno delo. Več let smo govorili o trajnostnem ribištvu in birokratskem nadzoru tega ribištva. Staleži se večinoma niso nič izboljšali, ribičev pa je veliko manj in precej manj zaslužijo. Očitno je, da je bila ribiška politika do zdaj popolnoma neuspešna.

Ribiči to govorijo že več let, vendar jih do zdaj Komisija ni poslušala; prav tako jih ni poslušal gospod Davies, za katerega se zdi, da bi rad dosegel več. Celotni dovoljeni ulov in kvote kot ključno sredstvo nadzora so bili popolnoma neuspešni in so povzročili zavržke, številne ribiče pa so praktično pahnili v revščino. Vendar se v novem predlaganem modelu največjega trajnostnega donosa sistem kvot celotnega dovoljenega ulova še vedno prekriva s sistemom ribolovnega napora. Ti dve stvari je treba ločiti. Ne moremo imeti obojega. Vsi si želimo trajnostno ribištvo, vendar to pomeni tudi trajnost za ribiče. To pomeni, da je treba preprečevati zavržke. Pomeni, da je treba poenostaviti tehnične ukrepe in vzpostaviti prilagodljivost. To moramo doseči čim prej.

  Rosa Miguélez Ramos (PSE). – (ES) Gospa predsednica, zelo pozno je že in vsi smo zelo utrujeni, poleg tega pa tudi nekoliko presenečeni zaradi grozljive novice o smrti treh ribičev in pogrešanih petih ribičih ob obali Cádiza; ladja je pripadala floti mesta Barbate. Mislim, da se moramo ob takšni novici vsi zamisliti, saj dokazuje težavnost poklica, ki lahko celo v današnjem času naenkrat vzame kar osem življenj.

Gospod komisar, zato mislim, da je ena od glavnih težav tega sporočila, da pri prizadevanju za ukrepe v zvezi z viri omejuje le ribolovno dejavnost, hkrati pa ne določa obveznosti za druge gospodarske udeležence, katerih dejavnost je povezana z morskim ekosistemom, zaradi česar izgublja, kot tudi mi sami, politično verodostojnost, zlasti ker je direktorat Komisije za ribištvo odgovoren tudi za pomorske zadeve.

Moje drugo vprašanje zadeva način, na katerega namerava Komisija praktično uporabljati največji trajnostni donos, saj vse kaže na to, da povzroča resne težave, zlasti v primeru mešanega ribolova, pri katerem se lovijo različne vrste in raven ulova, ki določa raven napora, ne ustreza največjemu trajnostnemu donosu za vsako posamezno vrsto. Dodatna težava, s katero se srečujemo, je težava zaradi populacij, za katere ni oblikovan noben način ocenjevanja.

Gotovo je, da so zaposleni v sektorju zaskrbljeni in da imajo prav, da bodo praznine, ki jih bo zapustila flota v Skupnosti kot odziv na največji trajnostni donos in politično zavezanost temu konceptu, takoj zapolnile dejavnosti tretjih držav, saj ribiški trg vodi potreba po zagotavljanju stalne oskrbe.

  Ian Hudghton (Verts/ALE). – Gospa predsednica, v zadnjih letih se nisem vedno strinjal s poročevalko, gospo Fraga Estévez, vendar se s tem poročilom večinoma strinjam. Poročilo navaja, da sistem Skupnosti ovira nadzor in spodbuja zavržke. Navaja, da pozdravlja sporočilo Komisije, ki priznava, da je sedanja politika upravljanja ribištva spodletela. Opozarja na težave pri izvajanju modela največjega trajnostnega donosa za ribolov na različne vrste, kar zagotovo velja za večino ribolova škotskih ribičev. Opozarja, da model ni primeren za pelagične vrste.

Ne strinjam se, da „odpravlja diskriminacijo“, zato bom jutri zahteval glasovanje po delih, da se bodo ti deli črtali, ker iz dosedanjih razprav s poročevalko vem, da je to znak za ogrožanje relativne stabilnosti, ki se mora ohraniti, dokler bomo imeli skupno ribiško politiko. Vendar se prav tako strinjam z besedami komisarja, da se moramo začeti premikati v pravo smer. Po vseh teh letih težav, ki jih je neposredno povzročila skupna ribiška politika, bi zdaj morali doseči že veliko več.

  Urszula Krupa (IND/DEM). – (PL) Gospa predsednica, v kratki minuti, ki jo imam na voljo za svoj govor, želim v imenu poljskih ribičev navesti, da so zaradi uvedene uredbe v zvezi s prepovedjo ulova trske diskriminirani, zlasti ob upoštevanju splošno znanih ulovov drugih držav.

Ribiči upajo, da je bilo besedilo uredbe oblikovano, ker Komisija ni bila seznanjena z dejanskim obsegom ribolova v Baltskem morju s strani posameznih držav. Ne zahtevajo le razveljavitve uredbe, ampak tudi imenovanje posebne neodvisne komisije v okviru Evropskega parlamenta, ki bi preiskala in pojasnila načela in metodo za štetje rib v Baltskem morju po širitvi Unije leta 2004 ter ugotovila obseg nepravilnosti.

  Catherine Stihler (PSE). – Gospa predsednica, le redki se ne strinjajo, da je dolgoročna trajnost komercialnih staležev rib zelo pomembna. EU je sprejela zavezo svetovnega vrha o trajnostnem razvoju v Johannesburgu leta 2002, da se največji trajnostni donos v ribištvu doseže najpozneje do leta 2015.

Ključno je, da se začne razprava o tem, na kakšen način bomo dosegli cilj zmanjšanja pritiska ribištva na ranljive vrste, pri čemer je zadevno poročilo gospe Fraga Estévez pomemben del tega procesa.

Dobre strani ribolova z nizkimi stopnjami smrtnosti zaradi ribolova in vzpostavitve močnejših drstitvenih staležev so bile prav tako obravnavane v poročilu o neto koristih strateške enote predsednika vlade Združenega kraljestva.

Ker sem Škotinja, še predobro poznam pritisk na ranljive staleže rib, kot je severnomorska trska, še bolj pa praktične težave pri izvajanju načrtov upravljanja na območjih mešanega ribolova, na primer ob škotski obali. S temi težavami se ne odpravljajo obveznosti ukrepanja.

Pozdravljam priznanje Komisije, da je potrebno sodelovanje zainteresiranih strani in vključitev regionalnih svetovalnih svetov v predlagani proces za doseganje rezultatov na tem področju. Nekateri regionalni svetovalni sveti so že začeli obravnavati dolgoročno upravljanje in vprašanje največjega trajnostnega donosa, pri čemer bo pomembno, da bodo pri razvoju strategije sodelovale zainteresirane strani.

Na tej stopnji ne smemo skreniti s poti in obravnavati tehničnih podrobnosti o tem, kaj je dejansko največji trajnostni donos ter na kakšen način bi se moral uporabljati. Pomembneje je, da se osredotočimo na zagotovitev boljšega ravnovesja med ribolovnimi možnostmi in razpoložljivimi staleži, da se zagotovi bolj trajnostna prihodnost.

  Marianne Mikko (PSE). – (ET) Gospe in gospodje, pred petimi leti smo na vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu sprejeli zavezo, da bomo ohranjali ribje staleže in jih čim prej obnovili na raven, ki zagotavlja največji trajnostni donos. Sprememba upravnega sistema, ki se načrtuje, določa precej bolj ambiciozne cilje v primerjavi s sedanjo varno ravnijo in previdnostnim načelom. Vendar je treba natančno preučiti prednosti in slabosti spremembe.

Evropska unija potrebuje prilagodljiv sistem za upravljanje ribjih staležev in zmogljivosti za hitro odzivanje. V dolgoročne načrte je treba vključiti tudi razumne, a prožne letne prilagoditve. Evropska komisija domneva, da na ribje staleže vpliva zlasti ulov, čeprav imajo pomemben vpliv tudi vreme, plenilci, tuje vrste in težave, ki jih povzroča človek. Vpliv plinovoda med Rusijo in Nemčijo na okolje v Baltiškem morju se še ni ocenil, čeprav njegova izgradnja že poteka.

Zelo me skrbi, ker so v Baltiškem morju pred kratkim opazili vrsto meduze Mnemiopsis leidyi, ki izvira iz Amerike in je v osemdesetih letih 20. stoletja v Črnem morju povzročila skorajšnje izumrtje ribjih staležev, zdaj pa se to dogaja v Kaspijskem morju. V enem letu se je razširila od švedske obale do sredine Baltskega morja. Ne smemo zapravljati časa, dokler ne bodo uničeni tudi ribji staleži v Baltskem morju.

Učinke novega upravnega sistema je treba zato najprej preučiti na regionalni in ne evropski ravni, saj imajo ribiške flote posameznih držav članic različne značilnosti. Če želimo vzpostaviti v prihodnost usmerjeno ribiško politiko, je izjemno pomembno vključiti regionalne svetovalne organe. Sprememba upravnega sistema zahteva zmanjšanje števila ribiških flot in njihove nosilnosti, kar pomeni veliko izgubo za naše ribiške dejavnosti. Evropski ribiški sklad enostavno nima dovolj sredstev, da bi pokril tako velike izgube.

(Predsednica je prekinila govornico.)

  Joe Borg, komisar. − Gospa predsednica, najprej naj ponovno spomnim na nesrečo, ki sta jo omenili gospa Fraga Estévez in gospa Miguélez Ramos. Tudi sam sem zaskrbljen in razžaloščen zaradi izgube življenj ter upam, da se bodo pogrešani ribiči varno vrnili domov.

Dovolite mi, da se dotaknem nekaterih točk, ki so bile izpostavljene v razpravi in za katere se je izkazalo, da vključujejo precej različne predloge za doseganje napredka. Vendar je ob upoštevanju navedenega iz razprave razvidno, da se strinjamo, da je treba čim prej doseči trajnostne ravni za ribištvo. To ne pomeni, da predlagamo odločno in takojšnje ukrepanje. To pomeni, da je naš cilj postopno in prilagodljivo doseganje največjega trajnostnega donosa. Na vsakem koraku bomo ponovno ovrednotili in ocenili cilje, ki smo si jih zastavili, ter jih po potrebi prilagodili spremenjenim okoliščinam.

Skratka, pristop največjega trajnostnega donosa nam zagotavlja usmeritev, ne pa nujno določenega cilja. Ponavljam, da pristop največjega trajnostnega donosa usmerja upravljanje ribištva v pravo smer, stran od čezmernega ribolova ter k zagotavljanju pogojev za večji in stabilnejši ulov in nižje stroške.

Ta pristop mora biti prilagodljiv, tako da bomo lahko z novimi spoznanji ali s spremembami okoljskih razmer ali stanja ekosistema to novo znanje uporabili pri tem pristopu.

Izpostavljeno je bilo, da koncept največjega trajnostnega donosa ni deloval in da ni primeren za stalež pelagičnih vrst ter da je to zastarela zamisel. Naj povem, da so bili v Evropi in v drugih delih sveta nekateri primeri strategij za upravljanje ribištva uspešni. Čeprav zamisel ni nova, to še ne pomeni, da je zastarela. Pomembno je, da imajo te strategije, dokler določajo način za upravljanje ribištva in so dovolj prilagodljive, da omogočijo redne spremembe, veliko možnosti za uspeh.

Dobri primeri uspeha so staleži rib, kot so saj, severnomorska vahnja in skuše, katerih ribolov poteka blizu ravni največjega trajnostnega donosa ter ki so običajno stabilni in donosni.

Naj poudarim še nekaj. Cilj tega predloga ni kaznovati ribiče, ki morajo dejansko izvesti številne prilagoditve, ampak je njegov namen doseganje cilja in prizadevanje, da bo sektor deloval v stabilnejšem in donosnejšem okolju. Kot sem navedel v svoji uvodni izjavi, Evropski sklad za ribištvo omogoča državam članicam, da oblikujejo ukrepe v zvezi s prilagoditvijo zmogljivosti in ribolovnega napora v smislu dolgoročnih načrtov, vključno s socialnimi in gospodarskimi določbami, ki vključujejo ustrezno porabo javnih sredstev v operativnih programih.

Drugo izpostavljeno vprašanje je povezano z dejstvom, da bo največji trajnostni donos neuspešen pri mešanem ribolovu, ker lahko pri izbiri enega staleža za doseganje največjega trajnostnega donosa pridemo v položaj, v katerem bodo drugi staleži, ujeti pri takšnem mešanem ribolovu, premalo izkoriščeni. Menim, da moramo biti realni glede razmer in večine mešanega ribolova. Zadevni staleži se prav tako netrajnostno izkoriščajo. Jasno je, da bo izvajanje pristopa največjega trajnostnega donosa za mešan ribolov težavno in da ga bo treba obravnavati za vsak primer posebej. Vendar težava mešanega ribolova obstaja in če je ne bomo obravnavali, se ne bo nič izboljšalo ter ne bodo sprejeti ustrezni ukrepi.

Kar zadeva posvetovanje, lahko rečem, da Komisija predvideva sodelovanje zainteresiranih strani in posvetovanje z njimi. Od sprejetja cilja največjega trajnostnega donosa na vrhu v Johannesburgu so potekala številna posvetovanja. Pri teh posvetovanjih so sodelovale države članice, znanstveniki in regionalni svetovalni sveti, ki preučujejo naše predloge in nam svetujejo, na kakšen način bi bilo najbolje ukrepati. Razprave o načrtih bodo potekale pozneje, potem ko bomo pripravili ocene vpliva, opravili posvetovanja z industrijo in pripravili posamezne predloge. Veselim se nadaljnjega dialoga z vami o teh načrtih.

  Predsednica. – Ta razprava je končana. Glasovanje bo potekalo v četrtek, 6. septembra 2007.