Predsednik . – Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o Iranu.⁽¹⁾

  Ryszard Czarnecki (UEN), avtor. – (PL) Gospod predsednik, spet razpravljamo o Iranu. Sem soavtor resolucije, ki jo je pripravila skupina Združenje za Evropo narodov. Razmere v Iraku so kot nikoli dokončana zgodba o kršitvah človekovih pravic. Evropski parlament to vprašanje redno obravnava, pri čemer navaja še več imen žrtev in primerov kršitev človekovih pravic. Žal moram povedati, da nekateri politiki in vlade v Evropski uniji uporabljajo dvojna merila, ker se več razpravlja o človekovih pravicah v državah, s katerimi ne trgujemo in s katerimi ne moremo poslovati. Pri državah, s katerimi ohranjamo gospodarske vezi, četudi neuradno, in pri tem služimo, ljudje o človekovih pravicah govorijo bolj potiho, skoraj šepetajo. Dobro je, da Evropski parlament pri Iranu ne šepeta.

V skupni resoluciji, ki jo predlagamo, želim poleg političnih razlik poudariti, da smo navedli nova specifična dejstva, ki prikazujejo dramo, ki se pred našimi očmi dogaja v tej državi. Pozornost svetovnega javnega mnenja je usmerjena v nekaj drugega, v določene poskuse ustvariti jedrsko silo v tej državi ali v očitno antisemitske izjave predsednika Irana. Žal ne opazimo kršitev človekovih pravic v tej državi, zato je dobro, da Evropski parlament danes to vprašanje obravnava.

  Marios Matsakis (ALDE), avtor. – Gospod predsednik, to ni prvič in bojim se, da tudi ne zadnjič, da je ta Parlament pozvan k obravnavanju razmer v Iranu. Ta država, ki ima na voljo dovolj naravnih virov, da bi državljanom lahko zagotovila zavidljiv življenjski standard, na žalost krepi srednjeveški, totalitarni režim, ki krši človekove pravice državljanov in je kriv za vedno večjo mednarodno osamitev Irana.

Barbarsko početje, kot je kamenjanje državljanov do smrti, tudi žensk in otrok, ter nepriznavanje pravic žensk in političnih nasprotnikov je sramota za civilizirano življenje. Vsaki dan v novicah zasledimo vedno več primerov aretacij, mučenja in ubijanja nedolžnih civilistov v Iranu.

(Predsednik je prosil govorca naj govori počasneje.)

Upam, da mi zaradi tega ne bo zmanjkalo časa. Zato tudi govorim v angleščini, da me ljudje lahko razumejo brez tolmačenja.

(Ploskanje poslancev z določenih strani dvorane)

Hvala, gospod Tannock.

Svoboda govora in tiska v tej državi skoraj ne obstajata, po vrhu vsega si država kljub nasprotovanju mednarodne skupnosti in proti zdravi pameti prizadeva še izdelati jedrsko orožje.

Iranski režim, zaslepljen s kratkovidnim nacionalizmom in ekstremnim verskim fanatizmom gre po poti, ki lahko vodi le v konflikt, zaradi česar bo trpel predvsem iranski narod. Z glasovanjem za to resolucijo je treba znova izraziti podporo tistim Iračanom, ki se borijo za svobodo in demokracijo ter poslati jasno sporočilo iranskim ekstremističnim voditeljem, da ne bomo več dolgo trpeli njihovega nevarnega ravnanja.

Na koncu vam sporočam dobre novice iz Združenih držav Amerike, ki sem jih pravkar prejel, da se je ameriška vlada odločila uvrstiti revolucionarno gardo na seznam teroristov.

  Paulo Casaca (PSE), avtor. – (PT) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, ta teden smo imeli čast poslušati Nobelovo nagrajenko za literaturo gospo Doris Lessing, ki je iranskega rodu, pri čemer je izrazila misli vseh nas: „Sovražim Iransko vlado. To je kruta in zlobna vlada.“ Prav tako je gospa Doris Lessing povedala, da iranske vlade zaradi nafte nihče ne upa kritizirati. Menim, da v svoji izjavi ne bi mogla biti bolj točna in je to zelo dobro povedala.

Politika sprave je smrtonosna, ne le za interese Iračanov, ampak tudi za vse ostale, ki si prizadevamo za mir. Nadaljevanje te politike in spodbujanje iranskega režima ekspanzivnih in fanatičnih čutov bo največja tragedija, s katero se bomo v bližnji prihodnosti soočili. Menim, da se moramo tega zavedati in to politiko spremeniti. Če tega ne bomo storili, bo prihodnost zelo žalostna, pri tem želim dodati, gospod predsednik, da bi moral ta parlament Nobelovi nagrajenki poslati poseben pozdrav za njene razumne besede.

  Erik Meijer (GUE/NGL), avtor. – (NL) Gospod predsednik, pri ocenjevanju sedanjih dogodkov v in okrog Irana moramo upoštevati štiri vprašanja. Prvič, zelo slab položaj človekovih pravic, ki je posledica režima, ki ne temelji na demokraciji in enakosti ljudi, ampak na svoji razlagi volje Boga, kar mu zagotavlja pravico do zapiranja, mučenja in umora drugih.

Drugič, poskus režima, da pridobi množično podporo kljub svoji vlogi nasilne manjšine. Umetno se skuša sklicevati na državni ponos. Razlog za ta ponos je posedovanje jedrske energije in mogoče celo jedrskega orožja, tako kot Indija, Pakistan in Izrael, ki niso podpisale Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja.

Tretjič, opozicija režimu. Tako zmerna opozicija, ki si prizadeva za rahlo manj strog režim, kot so bile razmere v času prejšnjega predsednika, in tudi prava demokratična opozicija med delavci in študenti v Iranu, ter tudi med intelektualci, ki so zbežali v tujino.

Četrtič, grožnje Amerike, da bodo v Iranu uporabile enak model, kot so ga v Iraku in Afganistanu, z vojaškim napadom ali vsaj bombardiranjem. Tak napad tujih nasprotnikov bi imel nasproten učinek. To bi lahko spodbudilo patriotske čute v Iračanih, ki bi zato podprli zasovraženi režim in njegovo jedrsko orožje.

Moja skupina ne podpira vojaškega napada proti režimu ali sklepanja prijateljstva s tem režimom zaradi lastnih interesov. Do žrtev in nasprotnikov režima moramo pokazati solidarnost. Režimu ne smemo dajati vtisa, da se lahko pogaja glede omejitev pravic tistih njegovih nasprotnikov, ki so v izgnanstvu v Evropi, tudi se mu ne sme dopustiti, da širi propagando z izjavami, da demokratične države podpirajo njegovo slabo vlado.

Sklep Sodišča evropskih skupnosti, da črta organizacijo People’s Mujahidin iz seznama terorističnih organizacij je treba v celoti izpolniti, da ta organizacija in ostale opozicijske skupine ne bodo imele kakršnih koli pravnih ali finančnih ovir.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), avtor. – (ES) Gospod predsednik, menim da vsaj trije dejavniki opravičujejo to nujnost.

Prvič, kot je bilo že ugotovljeno, vedno slabši položaj človekovih pravic. Drugič, rekordni podatki o usmrtitvah, ne le v smislu števila usmrčenih, ampak tudi v smislu krutosti, s katero se izvajajo. Danes smo priča več usmrtitvam, kot jih je bilo v letu 2007 (244) ali letu 2006 (177). Kot tretjo točko omenjam preganjanje aktivistov organizacij za človekove pravice, zlasti iz tistih organizacij, ki zagovarjajo pravice žensk.

Menim, da vse to opravičuje ne le to resolucijo, ampak tudi, kot resolucija navaja, poziv generalni skupščini Združenih narodov, da izrecno in iskreno glasuje o resoluciji ter obsodi kršenje temeljnih pravic v Iranu. Za to si prizadevamo že dolgo časa. Ne razumemo, zakaj glede tega obstaja neka zadržanost in upam, da bo ta resolucija pomagala spremeniti nekatere poglede.

  Tadeusz Zwiefka (PPE-DE), avtor. – (PL) Gospod predsednik, Koran, sveto knjigo muslimanov pomembni strokovnjaki označujejo za knjigo ljubezni. Kaj se dogaja v državah, ki se označujejo za islamske? Vladajo jim ekstremistični radikalci. Edino sporočilo, ki prihaja iz tistih držav je sporočilo o sovraštvu do zunanjega sveta, ostalih muslimanov in lastnih državljanov. Razmere v današnjem Iranu so zares nesprejemljive. Ob več priložnostih smo v tem parlamentu že razpravljali o potrebi uporabe radikalnih ukrepov za preprečevanje različnih oblik kršitev človekovih pravic v Iranu.

Zlasti grozljiv je način, na katerega se izvaja smrtna kazen. Izvajanje smrtne kazni s kamenjanjem je necivilizirano, nečloveško in v celoti nesprejemljivo v vsaki demokraciji. Izvajanje smrtne kazni za mladoletne osebe, kar je prepovedano v celotnem demokratičnem in civiliziranem svetu, se v Iranu nadaljuje kljub obljubam iranske vlade in parlamenta.

Dodatna sovražna dejanja so usmerjena k vsaki opoziciji – tako zelo majhni notranji opoziciji posameznih državljanov in tudi veliko večji ter bolje organizirani opoziciji v državi in izven njenih meja. Aretacije novinarjev, pomanjkanje svobode govora, prepovedi tiskanja ali celo govorjenja pod grožnjo zapora ali celo smrti, to so razmere, ki jih nikakor ne smemo sprejeti. Danes se vsako pozivanje zdi skoraj prepozno. Razmišljati moramo o točno določenih omejitvah, ki bi iransko vlado prisilile v drugačno ravnanje.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospod predsednik, Komisija pozdravlja ta novi skupni predlog resolucije Evropskega parlamenta.

Večkrat smo izrazili zaskrbljenost nad položajem človekovih pravic v Iranu in tudi sama sem nedavno v pogovoru z iranskim ministrom za zunanje zadeve, s katerim sem se sestala ob robu zasedanja generalne skupščine ZN, izpostavila vsa znana dejstva.

V preteklem letu se je upoštevanje človekovih pravic v Iranu zelo poslabšalo, zato bomo, tako kot vsako leto, podprli novo resolucijo generalne skupščine ZN o položaju človekovih pravic v Iranu, ki jo bo najverjetneje pripravila Kanada.

Iran vedno bolj omejuje pravico do svobodnega izražanja, mirnega zbiranja in drugačnega političnega prepričanja. Zabeleženi so bili novi primeri mučenja in usmrtitve ljudi, ki so bili v času storjenega domnevnega kaznivega dejanja mladoletni. Kot je povedal gospod Romeva i Rueda, se je povečalo tudi število javnih usmrtitev, v enem primeru celo s kamenjanjem, čeprav je iranska vlada zagotovila, da je kamenjanje v skladu z veljavnimi odloki prepovedano. Tudi ta primer sem posebej omenila na srečanju z iranskim ministrom za zunanje zadeve. Do zdaj je v tem letu Iran izvedel 250 usmrtitev in je na drugem mestu po številu usmrtitev na svetu.

Poleg tega smo priča vedno večji diskriminaciji manjšin, nadlegovanju in zapiranju neodvisnih nevladnih organizacij. Okrepilo se je zastraševanje in preganjanje zagovornikov človekovih pravic iz vseh sektorjev iranske družbe ter zatiranje intelektualcev, učiteljev, študentov, aktivistk in sindikatov. Nedavno so znova zaprli najbolj znanega iranskega zagovornika človekovih pravic gospoda Emadedina Baghija, ki so ga obtožili propagande proti vladi. Od julija je zaprt tudi gospod Mansour Osanlou, predsednik sindikata iranskih voznikov avtobusov, ki je simbol neodvisnega sindikalnega gibanja v Iranu. Gospod Osanlou nujno potrebuje zdravstveno oskrbo, za katero upravičeno menimo, da mu še ni bila zagotovljena.

Vendar o teh dogodkih ne bomo molčali. Sprejeli smo številne ukrepe ter večkrat javno obsodili kršitve človekovih pravic, temeljnih svoboščin in nespoštovanje mednarodnih standardov na področju pravosodja v Iranu. Znova pozivam iransko vlado k spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v skladu z mednarodnim pravom in konvencijami, ki jih je ratificirala.

Prav tako poudarjam našo zaskrbljenost nad tem, da je Iran zavrnil obnovo dvostranskega dialoga o človekovih pravicah, ki ga je prekinil leta 2004 in h kateremu poziva Evropska unija. Pripravljeni smo obnoviti dialog, ker menimo, da sta takšen dialog in sodelovanje zelo pomembna.

Na koncu naj jasno povem, da se Komisija v celoti strinja s Parlamentom, ne glede na razvoj dogodkov v zvezi z jedrskim vprašanjem ali drugimi vprašanji, s katerimi se spopada Evropska unija. Imamo dvostranski pristop, za katerega si zdaj prizadevata gospod Javier Solana in njegov novi kolega, hkrati sodelujemo z Varnostnim svetom Združenih narodov pri mogoči nadaljnji krepitvi sankcij. Napredek v odnosih z Iranom zdaj ni mogoč brez izboljšanja položaja človekovih pravic v tej državi.

  Predsednik . – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v kratkem.