Predsednik. − Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucije o primeru novinarja Perviza Kambakhša in razprava o štirih predlogih resolucije o primeru iranskega državljana Seyeda Mehdija Kazemija⁽¹⁾.

  Nickolay Mladenov, avtor. − Gospod predsednik, to razpravo bom povezal s prejšnjo razpravo o Rusiji, ker odločno menim, da vero v temeljne vrednote ne smemo ohranjati le v šibkih državah, ampak tudi v močnejših.

Vsi smo lahko ponosni, da je v tem parlamentu potekala razprava o resoluciji o Rusiji. Bati se je treba dne, ko bo Evropski parlament nehal razpravljati o teh resolucijah in odločno zagovarjati vrednote, v katere verjamemo.

Ker danes demokracija ni pravica do tega, da smo si vsi enaki, ampak enaka pravica, da smo si vsi različni. To je temeljno sporočilo, ki ga moramo posredovati našim partnerjem v Rusiji in Afganistanu.

Predsednik Karzaj in afganistanska vlada sta se zavezala k oblikovanju demokratične in sodobne države. V demokratični in sodobni državi je smrtna kazen nesprejemljiva. O tem ni nobenega dvoma. V demokratični in sodobni državi ni sprejemljiva nikakršna oblika smrtne kazni. To je temelj naših evropskih vrednot.

Primer afganistanskega novinarja gospoda Kambakhša je še toliko bolj zapleten, ker je bil obsojen na smrt zaradi uveljavljanja svoje pravice do prostega dostopa do informacij.

Afganistanske organe, vlado in predsednika moramo odločno pozvati, da posredujejo v njegovem imenu in uporabijo svoje pristojnosti, da mu rešijo življenje in zagotovijo, da bo na koncu pritožbenega postopka oproščen.

Vendar moramo poleg tega še naprej pomagati organom, da ustanovijo institucije, ki jih potrebujejo za delovanje kot demokratična in sodobna država, podpirati civilno družbo ter, kar je najpomembneje, si še naprej prizadevati za varnost Afganistana.

Za konec pa ne nikoli ne smemo pozabiti, da je izobraževanje temeljna vrednota, za katero si moramo prizadevati v državi, kot je Afganistan. Deklice so komaj v zadnjih nekaj letih lahko začele obiskovati šolo. Pred nami je še veliko dela. Temu delu se ne smemo izogibati, Komisijo, Svet in vse države članice pa je treba odločno pozvati k vlaganju v izobraževanje v Afganistanu.

  Marcin Libicki, avtor. − (PL) Gospod predsednik, afganistanski novinar Perviz Kambakhš je bil obsojen na smrt. Avtoritativne vlade kot ponavadi napadajo tiste, ki javno govorijo o človekovih pravicah, tj. novinarje in verske aktiviste.

Strinjam se s prejšnjim govorcem, da ne smemo popuščati močnim državam, kot sta Rusija in Kitajska. Kot je pravilno povedal gospod Mladenov, morajo biti standardi enaki za vse. Poleg tega poudarjam, da tisti, ki pravijo, da moramo Kitajski in Rusiji bolj popuščati, ker sta močni državi, nimajo prav iz dveh razlogov. Prvič, ker morajo za vse veljati enaki standardi. Drugič, ker dejstvo, da morajo vlade sklepati določene kompromise, nima nikakršne povezave s tem. V zgodovini Evrope so parlamenti vedno predstavljali vest naroda. Parlamenti ne morejo sklepati takšnih kompromisov, kot jih žal moramo včasih sprejeti mi v imenu vlad.

Zato ta parlament pozivam, da za močne in šibke države uporablja enake standarde.

  Thijs Berman, avtor. − (NL) Smrtna kazen je barbarska, svoboda izražanja pa je določena v ustavi Afganistana. Vendar je bil novinar Perviz Kambakhš obsojen na smrt zaradi bogokletstva, daleč od prestolnice Kabul, in sicer zaradi članka o pravicah žensk v islamu, ki ga ni niti sam napisal. Njegov brat v člankih kritizira lokalne voditelje, kar seveda ni pomagalo njegovemu primeru.

Ta smrtna kazen je bila zelo presenetljiva, celo v državah s pretežno muslimanskim prebivalstvom. Novinarji v Pakistanu, Iranu, Katarju ter drugje so na lastni koži občutili, kako pomembno je varovati svobodo izražanja povsod v svetu. To je treba storiti kljub nasprotovanju močne opozicije in ultrakonzervativnih skupin, ki ne spoštujejo svoboščin, pravic žensk ali odprte razprave. Čeprav tudi ti konzervativci potrebujejo svobodo izražanja.

Kaj mora Evropa storiti?

1. Ponuditi več pomoči za reformo pravosodja v Afganistanu, kot je bilo obljubljeno leta 2007,

2. odločno pozivati predsednika Karzaja k ukrepanju in ga pri tem podpirati ter

3. vključiti spoštovanje človekovih pravic in afganistansko ustavo v glavni steber politike Evropske komisije.

Popolnoma nesmiselno je, da s tem vprašanjem silimo bolj, kot to dopuščajo ultrakonzervativci. To bi koristilo le njim. Vendar je treba Perviza Kambakhša nemudoma osvoboditi.

  Marios Matsakis, avtor. − Gospod predsednik, nekateri menijo, da je Afganistan država, v kateri v zadnjih nekaj letih nenehno vladajo nemir in kaotična trenja. Revščina, nepismenost, nasilno plemensko rivalstvo, preprodajalci mamil, vojaški poveljniki, ruska okupacija, talibanski teroristi, posledično pomembno vojaško posredovanje ZDA in Združenega kraljestva, poleg tega pa še strogo islamsko šeriatsko pravo. Če bi kdaj obstajal pekel na zemlji, bi bil Afganistan eden od glavnih kandidatov za to. Vendar vpričo teh skrajnih težav ni veliko znakov kljubovanja, svobode govora in demokracije.

Tako je tudi v primeru mladega novinarja Perviza Kambakhša, ki si je drznil razpošiljati članek o pravicah žensk v islamu, ki ga je naložil z interneta. To pogumno dejanje je bilo obravnavano kot bogokletstvo v skladu s prazgodovinskim šeriatskim pravom, zato so ga napol razumni, fanatični tako imenovani sodniki v tako imenovanem regionalnem sodišču na severu Afganistana obtožili na smrt. Kot vsi vemo, so v fanatičnem islamu ženske obravnavane kot pohištvo in vsak poskus nasprotovanja temu načelu je zatrt s skrajnimi ukrepi, kot so tisti, ki so obravnavani v tej resoluciji.

Vendar se morajo stvari spremeniti na bolje in zahod mora poskrbeti, da do teh sprememb pride čim prej. Ker zahod, vključno z EU, razpolaga z znatnimi vojaškimi silami v Afganistanu in namenja milijarde evrov finančne pomoči tej državi, menim, da lahko upravičeno zahtevamo takojšnjo in brezpogojno izpustitev Perviza Kambakhša ter konec podobnih ukrepov v zvezi z nerazvitim islamskim šeriatskim pravom. V nasprotnem primeru moramo resno preučiti umik vojaških sil in preklic finančne pomoči, s čimer bi Afganistan prepustili peklenski usodi, na katero je obsojen zaradi svojega verskega fanatizma.

  Jean Lambert, avtorica. − Gospod predsednik, moja skupina odločno podpira predlog resolucije o gospodu Kambakhšu, čeprav se ne strinjam z vsem, kar je povedal prejšnji govornik.

Vendar pozornost preusmerjam na še enega mladeniča, ki mu prav tako trenutno grozi smrt, in sicer Iračana Mehdija Kazemija, ki bi mu v tem primeru lahko pomagala britanska vlada. Veliko nas upa, da bo ministrica za notranje zadeve Jacqui Smith na podlagi novih dokazov zdaj posredovala.

Ta parlament je sprejel veliko resolucij, ki so obsojale spoštovanje človekovih pravic v Iranu. Menimo, da je to nevarna država za homoseksualce. Videli smo trupla viseti z žerjava, zato vemo, da je to res, in veliko nas meni, da je za tega mladeniča še posebej nevarna.

Nekateri trdijo, da bi bil ob vrnitvi na varnem, če bi se obnašal diskretno. Menim, da je diskretno obnašanje drugače obravnavano v Iranu kot v naših državah članicah. Vendar je težava v tem, da je veliko homoseksualcev v določenih državah, bodisi v Iranu, na Jamajki ali drugje, v nevarnosti, ker so obravnavani kot zločinci.

Moja skupina je bila zelo kritična do dublinske uredbe, ki je povezana s tem primerom, ker vemo, da še vedno prihaja do velikih razlik med obravnavo prošenj za dodelitev azila v državah članicah in da je tudi dostop do postopka lahko zelo težaven. Videli smo primere, v katerih so bile številke pomembnejše od življenj.

Glavni namen postopka zaščite je reševanje življenj ljudi, kadar so v nevarnosti. Ne gre za natančnost pravilnih postopkov, ampak za učinek.

Želimo delujočo azilno politiko, ki lahko odpravlja napake, upošteva nove dokaze in določa enake standarde za vse države članice. Upamo, da bo v tem primeru britanska vlada pokazala, da je to mogoče.

  Eva-Britt Svensson, poročevalka. − (SV) Gospod predsednik, dovolite mi dve kratki pripombi. Prvič, nikoli ne smemo molčati, kadar gre za smrtno kazen, ne glede na to, v kateri državi se uporabi. Drugič, obžalovanja vredno je, da moramo vsakič, ko zasedamo tu v Strasbourgu, razpravljati o številnih kršitvah človekovih pravic. Včasih se zdi, kot da temu nikoli ne bo konca.

V zvezi s to resolucijo ugotavljamo, da člen 34 afganistanske ustave jasno določa pravico do svobode izražanja, pri čemer je navedeno, da se svoboda izražanja ne sme omejevati in da mora imeti vsak Afganistanec pravico izraziti svoje zamisli v govoru, podobi, besedilu ali katerem koli drugem mediju. Kljub temu je bil 23-letni novinar Perviz Kambakhš na nepravičnem sojenju obsojen na smrt, pri čemer so mu bile pravne pravice zanikane. Sojenja se niso smeli udeležiti novinarji in organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic. Obsojen je bil zaradi razpošiljanja članka o položaju žensk v islamu.

Ozadje dobro poznamo. Zato odločno zahtevamo takojšnjo izpustitev Perviza Kambakhša. Ni zagrešil nobenega zločina, saj je bilo njegovo početje povsem v skladu z zakonom in ustavo. Zdaj se morata EU in cel svet zavzeti za osvoboditev Perviza Kambakhša.

  Marco Cappato, avtor. − (IT) Gospod predsednik, gospo in gospodje, o primeru Mehdija Kazemija sploh ne bi smeli razpravljati.

Če bi vprašali ljudi, ali se jim zdi možno, da evropska država nekoga prepusti smrtni kazni in diktatorstvu, ki sta značilna za Iran, bi se jim to zagotovo zdelo nemogoče. Vendar se nemogoče zna zgoditi in se že dogaja kljub danim zagotovilom. To pomeni, da se dogaja nekaj resnega in da Evropo obseda neke vrste norost.

Nekateri trdijo, da bi zaradi različnih pravnih negotovosti lahko prišlo do izgona in smrti Mehdija Kazemija. To preprosto ne sme biti mogoče. Temeljna načela Evropske unije, tj. spoštovanje človekovih pravic človeškega življenja, še niso bilo odpravljena. Če bodo gospoda Kazemija usmrtili, nihče dejansko ne bo krivil birokratskih postopkov, razen če se sprijaznijo s tem, da Evropa temelji izključno na birokratskih postopkih in nacionalnih državah, ki so tako močne, da ne morejo rešiti niti enega življenja.

Zahvaljujem se 140 poslancem, ki so se zavzeli za ta primer, in upam, da bo ta parlament soglasno sprejel predloženo resolucijo.

  Ewa Tomaszewska, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, 22. januarja 2008 je regionalno sodišče v severni afganistanski provinci Balkh izreklo smrtno kazen Pervizu Kambakhšu, 23-letnemu študentu novinarstva, ki piše za lokalni časopis, ker je z interneta prenesel članek o pravicah žensk in ga elektronsko razpošiljal. Sojenje je potekalo brez pravice do obrambe. Obtoženca so pretepali in ga prisilili k priznanju.

Zahtevamo, da afganistanski organi izpustijo Perviza Kambakhša in da afganistanska vlada ponovno vzpostavi spoštovanje človekovih pravic, zlasti pravico do življenja. Drznem si upati, da bo Afganistan hitro uvedel moratorij na izvršitev smrtne kazni.

  Raül Romeva i Rueda, v imenu skupine Verts/ALE. – (ES) Gospod predsednik, pred nekaj meseci je iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad svečano razglasil Združenim narodom, da v Iranu ni težav v zvezi s homoseksualnostjo, ker tam homoseksualcev preprosto ni. Vendar ni povedal, da homoseksualcev ni zato, ker jih vse usmrtijo.

Primer Mehdija Kazemija znova opozarja na velike pomanjkljivosti azilnega sistema EU; dejstvo, da danes nekdo mora prositi za azil, ker je preganjan in mu grozijo s smrtjo zaradi homoseksualnosti, je razlog za veliko zaskrbljenost ter kaže na to, da je treba pravicam lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev nameniti več pozornosti na mednarodni ravni.

Še bolj resno je dejstvo, da Evropski uniji, zaščitnici pravic in svoboščin, pregon na podlagi spolne usmerjenosti ni dovolj pomemben dejavnik za avtomatično odobritev azila prosilcem, kot je Mehdi Kazemi. Žal to ni prvi takšen primer in nedvomno ne bo niti zadnji. Dejstvo je, da so v številnih državah, kot je Iran, lezbijke, geji, biseksualci in transseksualci še naprej preganjani ter celo obsojani na smrt.

Zato upam, da se ta parlament in vse politične skupine zavedajo okoliščin in da se bodo pridružili peticijam iz resolucije, ki jo danes obravnavamo, zlasti v zvezi s popolnim izvajanjem direktive o izpolnjevanju pogojev, v kateri je pregon na podlagi spolne usmerjenosti določen kot odločilni dejavnik pri odobritvi azila. Poleg tega navedena direktiva državam članicam zagotavlja podlago za obravnavanje posameznih primerov, pri katerih je treba upoštevati okoliščine v državi porekla, vključno z njenimi zakoni in predpisi ter načinom njihove uporabe.

Države članice morajo tudi najti skupno rešitev, ki bi zagotovila, da Mehdi Kazemi pridobi status begunca in prejme zaščito, ki jo potrebuje znotraj Evropske unije, ter da ne bo izgnan v Iran, kjer bi ga, tako kot njegovega partnerja, najverjetneje usmrtili.

V ta namen je treba le ukrepati v skladu s členom 3 evropske konvencije o človekovih pravicah, v katerem je določeno, da sta izgon in izročitev oseb v države, v katerih obstaja veliko nevarnost, da bodo izpostavljeni pregonu, mučenju ali celo smrtni kazni, prepovedana.

  Ioannis Varvitsiotis (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, resolucijo vsekakor podpiram, ker so trenutne razmere v Afganistanu nesprejemljive in obžalovanja vredne. Zaradi vladavine talibanov je država močno nazadovala.

Vendar bodimo iskreni. Kdo je okrepil talibane? Ali niso bili Američani tisti, ki so z orožjem in gospodarskimi sredstvi okrepili talibane v njihovem boju proti Sovjetom? Ali ni res, da se je proizvodnja opija v tej državi povečala za petkrat? Zakaj je to tako? Naj si vsak zase odgovori.

  Sophia in ’t Veld (ALDE). – (NL) Precej sem zgrožena nad primerom Mehdija Kazemija in dejstvom, da mu preprosto ne odobrimo azil. Predstavnike nizozemske in britanske vlade, vključno s poslanci tega parlamenta, ki nameravajo glasovati proti tej resoluciji, pozivam, da se za trenutek ustavijo in razmislijo o namenu pravne države. Ali je namen pravne države pravilno in natančno izvajati pravila in postopke ali pa zadostiti pravici? Zato pred glasovanjem resno razmislite o tem.

  Bernd Posselt (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, moja skupina zagotovo podpira zaščito gospoda Kazemija in seveda nasprotuje njegovemu izgonu v Iran. Vendar nasprotujemo tej resoluciji, ker ne obravnava tega nujnega primera, kot je bilo mišljeno, ampak le azilno pravo v Evropski uniji na splošno ter odnos med Nizozemsko in Združenim kraljestvom v zvezi s tem zapletenim vprašanjem.

To ni bil namen teh nujnih resolucij. Tu se uporabljajo kot sredstvo za izpostavljanje vprašanj v zvezi z notranjo politiko. Želimo, da se gospodu Kazemiju zagotovi zaščita, in v ta namen bomo podprli vse pobude razen te resolucije, katere naslov sicer vsebuje njegovo ime, vendar njena vsebina obravnava nekaj povsem drugačnega.

  John Bowis (PPE-DE). – Gospod predsednik, podpiram obe resoluciji. Vendar je prav moja država tista, ki predlaga izgon najstnika v Iran, kjer ga čaka smrt. Njegovega partnerja so že usmrtili. Ne zaradi kakršnega koli zločina, ampak zaradi njegove spolne usmerjenosti. Prav moja država je tista, ki se je v preteklosti ponosno ponašala z trdnim načelom, da nikoli ne izžene ljudi, ki jim doma grozi hujša kazen, kot če bi jim sodili v Veliki Britaniji.

V tem primeru ni nobenega zločina, le kazen, ki smo jo v Veliki Britaniji že davno odpravili. Če moja država v tem primeru ne bo popustila, bi morala prav ona od sramu povesiti glavo. Upam, da temu parlamentu od sramu ne bo treba povesiti glave. Upam, da bo to resolucijo podprl.

Konec koncev govorimo o devetnajstletniku.

(Glasno ploskanje.)

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, ena od vrednot Evropske unije je usklajevanje ukrepov in zavzemanje za zaščito človekovih pravic. To velja za primer afganistanskega novinarja, ki so ga na sodišču v severni afganistanski provinci obsodili na smrt zaradi razpošiljanja članka o pravicah žensk v islamu. Med sojenjem ni imel pravice do pravnega zastopnika in je bil žrtev različnih oblik fizičnega nasilja. Vendar afganistanska ustava vsebuje klavzulo o pravici do svobode govora.

Kot lahko vidimo, se pravo in resničnost razlikujeta. Številne vlade zagotavljajo spoštovanje deklaracije o človekovih pravicah, vendar si zatiskajo oči pred tem, kako se v njihovih državah uporablja. To nas mora še bolj spodbuditi k zaščiti človekovih pravic, svobode in demokracije.

  Mario Mauro (PPE-DE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kljub delno upravičeni zaskrbljenosti moje skupine, da se lahko nekateri deli resolucije uporabijo v širšem pomenu, poudarjam, da se ne moremo izogniti dejstvu, da so informacije, ki nam jih pošiljajo iranski viri in organi, nedvoumne. Mehdija Kazemija ob vrnitvi v Iran čaka smrt in zato bom izjemoma glasoval v nasprotju s svojo skupino.

  Louis Michel , komisar. − (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zahvaljujem se vam za priložnost, da z vami razpravljamo o primerih Perviza Kambakhša v Afganistanu in iranskega državljana Mehdija Kazemija.

Tudi mi smo zaskrbljeni za gospoda Kambakhša, zato njegov primer natančno spremljamo prek naše delegacije v Afganistanu ter v sodelovanju z vodjo misije in posebnim predstavnikom EU. Primer smo večkrat izpostavili v pogovorih z afganistanskimi organi, nazadnje z ministrom za zunanje zadeve gospodom Spanto na srečanju trojke 21. februarja v Ljubljani.

Vem, da je delegacija, ki jo je Evropski parlament poslal v Afganistan, vprašanje izpostavila neposredno v afganistanskem parlamentu in da so vam poslanci tamkajšnjega parlamenta zagotovili, da bodo našli ustrezno rešitev.

Menim, da moramo nadaljevati z dosedanjim pristopom in se pri tem vsaj zaenkrat zanašati na diskretno diplomatsko dejavnost. Ob upoštevanju trenutnih političnih razmer v Afganistanu bo težje zagotoviti varno izpustitev gospoda Kambakhša, če bo veljalo mnenje, da afganistanski organi popuščajo pod mednarodnim pritiskom.

Vendar vam zagotavljam, da bomo primer natančno spremljali še naprej in da bomo pripravljeni sprejeti dodatne ukrepe v primeru potrditve smrtne kazni v pritožbenem postopku. Skoraj 30 let oboroženih sporov je uničilo afganistanski sodni sistem. Zato je reforma sodnih institucij prednostna naloga našega programa za pomoč Afganistanu. V Afganistanu že imamo strokovnjake, ki sodelujejo z vrhovnim sodiščem, državnim tožilstvom in ministrstvom za pravosodje, da bi profesionalizirali te institucije na centralni in provincialni ravni. Poleg tega bo program Evropske komisije pomagal organom, da vzpostavijo nov sistem pravne pomoči, ki je v Afganistanu nujno potreben, kot dokazuje ta primer. Trenutno ni nobene trdno uveljavljene in neodvisne odvetniške zbornice ter dostopa do javnega sistema pravne pomoči. Zelo upam, da bo program sodne reforme Komisije, ki se izvaja v tesnem sodelovanju z afganistansko policijsko misijo EUPOL v okviru evropske varnostne in obrambne politike, prispeval k srednjeročnemu in dolgoročnemu izboljšanju razmer v zvezi s človekovimi pravicami.

Seveda je Komisija zelo zaskrbljena tudi za Mehdija Kazemija in druge podobne primere. Nizozemski in britanski organi trenutno zelo natančno preučujejo primer gospoda Kazemija. Glede zaščite beguncev poudarjamo, da mednarodno pravo, zlasti ženevska konvencija v zvezi s statusom beguncev, določa, da nobena država pogodbenica ne bo v nobenem primeru izgnala ali poslala nazaj begunca na ozemlje, na katerem je njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, članstva v določeni družbeni skupini ali političnega mnenja.

V skladu z iranskim kazenskim zakonikom se dejanje, znano pod imenom lavat, kaznuje s smrtjo. Vendar izraz lavat ne razlikuje med prostovoljnimi in prisiljenimi spolnimi odnosi. V primeru prisiljenih spolnih odnosov, kadar se za lavat v povezavi z drugimi kršitvami izreče kazen, gre večinoma za posilstvo. Ni potrebno omenjati, da Komisija odločno nasprotuje smrtni kazni v vseh okoliščinah, zlasti v primeru, kadar zločin sploh ni bil storjen. Položaj homoseksualcev v Iranu je razlog za zaskrbljenost. Kršitve pravic do zasebnega življenja in diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti so povsem v nasprotju z obveznostmi Irana v skladu z mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je ta država ratificirala.

Evropska unija ta sporočila o človekovih pravicah Iranu posreduje na splošen način ter prek ukrepov na številnih področjih. Žal Iran še ni sprejel našega poziva k ponovni vzpostavitvi dvostranskega dialoga o človekovih pravicah. V razpravah z iranskimi predstavniki kljub temu poudarjamo, da želimo videti napredek v zvezi z vsemi vprašanji na področjih politike, jedrske politike, trgovine in človekovih pravic, ki so razlog za zaskrbljenost Evropske unije. Brez splošnih izboljšav tamkajšnjih razmer na področju človekovih pravic, se naši odnosi z Iranom ne morejo ustrezno razviti.

Osebno se zahvaljujem in čestitam gospodu Bowisu za njegov prispevek, saj se popolnoma strinjam z njegovimi izjavami.

  Predsednik. − Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo na koncu razprave.