Predsednik. – Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucije o Čadu(1).

  Erik Meijer, avtor. − (NL) Gospod predsednik, kolonializem na nekdanjih ozemljih francoske Zahodne Afrike in francoske Osrednje Afrike se je končal med letoma 1958 in 1960. To ni bil rezultat dolgega spopada in posledičnega pojava skupne nacionalne zavesti, ampak način preprečevanja razvoja osvobodilnih gibanj. To je bil proces, ki je potekal od zgoraj navzdol, in ne od spodaj navzgor. Iz francoskih čezmorskih departmajev so najprej nastala avtonomna ozemlja in potem neodvisne države.

Z izjemo Gvineje (Conakry) je francoski vpliv kljub temu ostal močnejši v teh državah kot v nekdanjih kolonijah. V veliki puščavski državi Čad je še vedno prisotna francoska vojska, kar je zagotovo vplivalo na to, kdo je državi lahko vladal in kdo ne. Kljub močnemu evropskemu vplivu v teh državah ni prišlo do razvoja evropskih standardov demokracije in človekovih pravic. Države in njihove nacionalne meje ne izvirajo iz domačih gibanj, ki oblikujejo neodvisno državo, ampak samo iz kolonialne preteklosti.

To pomeni, da zaradi etničnih razlik lahko prihaja do etničnih spopadov. V državah, kot so te, to pomeni nenehen boj za oblast in glede tega, kdo je prvorazredni državljan in kdo drugorazredni državljan. Etnična in geografska raznolikost se pogosto ne izraža ali je slabo vidna v sestavi vlade. Po mnenju moje skupine se težave, ki jih to povzroča, preprosto ne morejo rešiti s tamkajšnjo namestitvijo novega organa evropskih vojaških enot. Tamkajšnja stalna vojaška prisotnost sedanjih razmer ni izboljšala, ampak poslabšala. Odgovor ni v stabilizaciji sedanjih razmer, kar koristi samo sedanjim voditeljem, ampak v tem, da pripravimo prostor za spremembe, ki bodo potekale od spodaj navzgor.

  Filip Kaczmarek, avtor. − (PL) Gospod predsednik, v osnutku resolucije navajamo sporazum iz Cotonouja in zlasti poglavja o humanitarni pomoči.

Vendar vas moram spomniti na nesrečni dogodek med zadnjo skupno parlamentarno skupščino Afriških, karibskih in pacifiških držav in EU v Ljubljani, ki je potekal pred enim mesecem. S strani afriških, pacifiških in karibskih držav je bila zavrnjena kompromisna resolucija skupščine o Čadu. Poleg tega so zavrnitev te resolucije spodbujali delegati iz držav, ki mejijo na Čad, čeprav so bile njihove zaskrbljenosti v kompromisnem besedilu upoštevane. Težko smo razumeli, zakaj so se naši partnerji iz Afrike odločili to resolucijo zavrniti.

Upam, da bo resolucija Evropskega parlamenta, ki jo bomo sprejeli v nekaj minutah, odpravila pomanjkljivost, ki je nastala zaradi neobstoja težko pričakovane resolucije skupne parlamentarne skupščine afriških, karibskih in pacifiških držav ter EU. Menim, da se lahko vsi strinjamo z izjavo čadskega predsednika Idrissa Debyja, da je skrb za 300 000 sudanskih beguncev in 170 000 notranjih beguncev v Čadu težka obremenitev. Evropska družba se tega zaveda in zato so se države Evropske unije odločile izvajati ukaz Varnostnega sveta Združenih narodov in začele z odpravo 4 000 vojakov v Čad.

Zadovoljni smo, da je Evropska unija prevzela odgovornost in pokazala solidarnost na takšen način, čeprav bi lahko bila razsežnost te solidarnosti širša. Večina 14 držav, ki so de odločile sodelovati v misiji, vključno z Irsko, Finsko, Romunijo in Poljsko, če jih naštejem samo nekaj, ni zgodovinsko ali gospodarsko povezana s Čadom. Te države so z odreditvijo pomoči Čadu pokazale solidarnost in tudi nesebičnost svoje želje, da pomagajo nemočnim civilistom, žrtvam spopada v Darfurju in notranjega boja v Čadu, beguncem v kampih na sudansko-čadski meji ter osebju humanitarnih misij, ki delajo v regiji.

Upam, da bo misija učinkovita v reševanju spopada ter bo pomagala čadskim in sudanskim ljudem, pri čemer želimo Čadskim ljudem uspešne, svobodne, demokratične in pregledne volitve leta 2009.

  Ewa Tomaszewska, avtorica. − (PL) Gospod predsednik, od 3. februarja 2008 ni novic o Ibniju Omarju Mahamatu Salehu, glasniku usklajevanja političnih strank za zaščito ustave.

Mučenje, zapor in različne vrste zatiranja se sistematično uporabljajo proti opoziciji. Omejuje se svoboda govora in pravica do neodvisnega sojenja je prav tako omejena. Varnostne sile in tudi oborožene skupine iz Sudana grozijo civilistom in napadajo humanitarne organizacije zlasti v vzhodnem delu Čada.

V Čadu je več kot 250 000 beguncev iz Sudana in približno 57 000 beguncev iz Srednjeafriške republike ter tudi begunci iz Darfurja.

Spopad v Darfurju se je razširil na čadsko ozemlje. Oborožen spopad spremlja humanitarna katastrofa: za begunce ni dovolj hrane, dogajajo se nenadna povečanja cen hrane, samo 20 % otrok obiskuje šolo, otroci so se prisiljeni pridružiti oboroženim silam in nasilje nad otroki postaja vedno bolj razširjeno zlasti spolni napadi na dekleta.

Ključno je, da se omogoči vrnitev beguncev na svoje domove. Ključna je ustavitev oboroženega spopada v Čadu ter poleg tega tudi posledic krize v Darfurju. Samo resolucija o oboroženem spopadu mogoče lahko pomaga 4,5 milijonom ljudi v Darfurju in vzhodnem Čadu. Le s koncem vojne je lahko mogoče omejiti kršenja človekovih pravic.

Podobe žensk, suhih kot skelet, ki sedijo pred svojimi požganimi hišami z otroki v naročju, so podobe, ki so bile običajne na Poljskem in drugih evropskih državah med drugo svetovno vojno in so zdaj vsakodnevna resničnost v Čadu in Sudanu. Evropa se je uspela rešiti iz tega tragičnega položaja. Pomagajmo ljudem iz Čada in Sudana, da se povrne upanje. Ustavimo nadaljnje oborožene spopade z mirovno misijo.

  Marios Matsakis, avtor. − Gospod predsednik, Čad, peti največji narod v Afriki, je imel zelo težavno postkolonialno zgodovino. Civilni spori, gverilsko bojevanje, vojaški udari, versko in etnično ločevanje skupaj s sovražnim polpuščavskim okoljem in težavno regionalno sosesko so v državi povzročili skoraj stalen nemir. Zaradi tega in kljub dejstvu, da je Čad bogat z zlatom, uranom in nafto, je Čad država, ki jo je prizadela velika revščina in posledično slabe zdravstvene in socialne razmere.

Sedanji vladajoči režim, ki ga vodi predsednik Deby, na oblasti od udara leta 1990 in od takrat s številnimi dvomljivimi volilnimi zmagami, bi naj bil vpleten v številna dejanja resnega zatiranja in preganjanja opozicijskih politikov, aktivistov za človekove pravice in novinarjev. Samovoljne aretacije in pripori, mučenja in izvensodni poboji so bili dokumentirani.

Upajmo, da bo ta predlog resolucije jasno sporočil gospodu Debyju in tudi vsem drugim vpletenim strankam v tem težavnem delu sveta, da je napočil čas za nacionalno spravo, okrepitev demokratičnih postopkov in spoštovanje človekovih pravic. Hkrati se s to resolucijo poskuša zagotoviti ljudem iz Čada, da jih Evropska unija podpira, ko potrebujejo pomoč, in bo jih bo po svojih najboljših močeh še naprej, da bi pomagala pri doseganju miru in blaginje za vse njihove državljane.

  Marie Anne Isler Béguin, avtorica. − (FR) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, v skladu z dokazi prič, so Omarja Mohameda Saleha 3. februarja 2008 aretirali na svojem domu oboroženi moški v uniformah.

Od takrat ni bilo uradnih izjav, pri čemer se njegova družina in politični kolegi bojijo, da je bil po njegovem prijetju hladnokrvno umorjen. Tega pomanjkanja informacij se ne sme dopuščati in predsednik Idriss Deby mora posredovati informacije, ki jih ima.

Zato pozivamo zlasti francosko vlado, ki je, kot vemo, predsedniku Čada priskrbela pomoč, da bi dobila vse mogoče informacije o izginotju Mohameda Saleha, za katerega smo izredno zaskrbljeni, ter tudi o usodi vseh drugih političnih zapornikih. V nobenem primeru to ne prikrije tragičnih razmer, v katerih se je več kot milijon ljudi znašlo v navzkrižnem ognju.

Zaradi tega je nujno, da začnemo z dialogom med vsemi stranmi, tj. čadsko vlado, opozicijo in uporniki, katerim se je vlada zavezala glede svobodnih volitev leta 2009 v skladu z mednarodnimi standardi. Namen misije Eufor je ohranitev miru med Čadom in Sudanom ter zagotovitev varnosti humanitarnih akcij za pomoč beguncem na obeh straneh. Misija ne more biti uspešna brez dejavnega sodelovanja vseh držav Evropske unije.

Poleg tega je nujno, da razlikujemo med načrtom Epervier in evropskimi silami, ker Eurofor vključuje velik delež francoskih sil. Prav tako je za milijone beguncev pomembno, da se mora kot začetni izredni ukrep ter dolgoročno tudi za države srednje Afrike politična stabilnost vzpostaviti s premirjem, ponovnim dialogom in spoštovanjem človekovih pravic.

  Eija-Riitta Korhola, v imenu skupine PPE-DE. – (FI) Gospod predsednik, resolucija poudarja dve področji krize, katerima morajo vlada in mednarodne agencije nameniti pozornost. Prvič, humanitarna kriza je razširjena in že dalj časa organizacije za pomoč pošiljajo poročila o vedno večjem številu notranjih beguncev. Nezadostne ravni varnosti v begunskih taboriščih, zelo razširjeno spolno nasilje in težavnost oskrbe s hrano so prispevali k temu, da so razmere še bolj kritične. Drugič, omejitve v zvezi s svobodo govora so stroge in veliko novinarjev je moralo zapustiti Čad zaradi strahu pred aretacijo. Pristašem politične opozicije so grozili in nekateri od njih so izginili. To dejstvo je pogosto v ozadju humanitarne krize, čeprav bi izboljšanje razmer na tem področju predstavljalo pomemben napredek na poti do stabilnejše regije.

Za ustrezno rešitev bo dejansko potrebna močna politična volja in dejanski ukrepi v velikem obsegu. Vendar je enako pomembna potreba, da v otroke v Čadu in njihovo prihodnost vložimo čas in denar, ter s tem poskušamo preprečiti, da jih rekrutirajo v oborožene skupine upornikov, ter z vlaganjem v njihovo osnovno izobrazbo, ki bi na primer vključevala učenje o človekovih pravicah.

  Katrin Saks, v imenu skupine PSE. – (ET) Moj govor se prav tako navezuje na govor prejšnje govorke. Tudi sama sem želela izpostaviti najpomembnejšo točko današnjega dnevnega reda, kar je prav položaj otrok v žariščih krize. Veliko število, če ne večina več sto tisoč ljudi, ki so ostali brez domov, je otrok. In kakšno je njihovo vsakdanje življenje? Vsi smo videli podobe na naših televizijskih zaslonih, ki nas žalostijo.

Evropska unija je seveda odgovorna za to, da pokaže solidarnost s celotnim narodom, vendar si moramo prizadevati, da pozornost osredotočimo na otroke, ker oni ne morejo skrbeti sami zase. Zaskrbljujoče je, da samo eden od petih otrok v Čadu obiskuje šolo in da jih na tisoče od njih nosi orožje.

V celoti podpiram poziv za načrt, s katerim bodo človekove pravice postale sestavni del šolskega učnega načrta. Pomembno je, da čadska vlada stori vse, kar lahko, da prepreči rekrutiranje otrok s strani uporniških skupin, pri čemer je pomembnost, ki jo ima EUROFOR, tukaj bistvena pri komuniciranju z vodji skupnosti in osredotočenju njihove pozornosti na položaj otrok na tem območju na primer.

  Urszula Krupa, v imenu skupine IND/DEM. – (PL) Gospod predsednik, tema današnje razprave je kršenje človekovih pravic v Čadu. Tamkajšnje razmere so enako pretresljive kot v Darfurju, Sudanu in Srednjeafriški republiki, v katerih so poleg sporov zaradi etničnih, jezikovnih in verskih razlik tudi spori zaradi koristi zlasti v zvezi s politikami in nafto.

Afriške države, ki so gospodarsko šibke in slabo razvite, ter kljub temu da so mogoče bogate v naravnih virih, vključno s surovo nafto, dragocenimi žlahtnimi kamni in kovinami, postanejo prizorišče za trgovanje s temi viri ali drogami in tudi živahen trg za prodajo orožja, kar je eden od poglavitnih vzrokov za kršenje človekovih pravic. V ozračju vedno večjih sporov in vojn veliko neobzirnih lokalnih in tujih trgovcev izkorišča te razmere, bogati na račun zmede, beguncev in trpljenja milijonov nedolžnih otrok in celo genocida, posiljevanja in izkoriščanja žensk in otrok.

Te razmere se slabšajo zaradi nedejavnosti mednarodne skupnosti, ki jo nadzorujejo in izkoriščajo večje sile, ki na globalni ravni poskrbijo za svoje koristi. Različne humanitarne misije ne morejo veliko storiti, da bi pomagale, pri čemer včasih delujejo proti svojim prvotnim ciljem in namenu. Takšne razmere se zdijo brezupne, dokler sta življenje in človekovo dostojanstvo vredna manj kot praktični materializem, liberalizem in vedno večja civilizacija smrti, kar včasih spodbujajo tudi tako imenovane humanitarne organizacije, ki izobražujejo v imenu spolnega in reproduktivnega zdravja.

Zaradi teh razlogov različne resolucije in poročila lahko olajšajo vest njihovih avtorjev, vendar ne bodo izboljšali razmer v Afriki, dokler bodo afriški vodje in velike sile z vzhoda in zahoda imeli koristi od vojne in vedno večjega sovraštva na afriškem kontinentu.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (PSE). – (PL) Gospod predsednik, kljub podpisu soglasja med vsemi političnimi strankami v Čadu o krepitvi demokratičnih procesov pred enim letom ter kljub kasnejšemu paktu o nenasilju s sudanskimi organi so razmere še vedno zelo napete. Vladne sile se redno spopadajo z uporniki iz oboroženih sil iz Darfurja, ki napadajo prevoze humanitarne pomoči. Izredno stanje se je izkoristilo za nekaznovano priprtje opozicije ter za uporabo krutih omejitev svobode tiska in govora.

Zlasti je zaskrbljujoče slabšanje humanitarnega položaja v državi, v kateri je kot posledica spora v Darfurju in njegovega čezmejnega vpliva v 12 taboriščih na vzhodni meji med Čadom in Sudanom več kot 300 000 beguncev. Zaradi nenehnih bojev je oskrba taborišč s hrano prekinjena in begunci so prepuščeni životarjenju v groznih razmerah. Poleg množične razselitve je civilno prebivalstvo žrtev nasilja in kršenja osnovnih človekovih pravic.

Z vidika očitnega zastoja pri stabiliziranju razmer v Čadu, bi morale mednarodne institucije okrepiti svoja prizadevanja za spodbujanje dialoga med vsemi stranmi v sporu. Samo z globalnim sporazumom lahko preprečimo humanitarno katastrofo v državi. Potrebno je čim prej začeti evropsko misijo sil, da se spodbudijo humanitarne dejavnosti v regiji in zagotovi čim večja zaščita civilnega prebivalstva in beguncev.

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, želim še enkrat izpostaviti resolucijo iz Ljubljane, o kateri so naši afriški kolegi glasovali proti. Bil sem zelo razočaran in žalosten. Menim in upam, da afriške vrednote niso kot kitajske s svojo agresivno gospodarsko invazijo, ki smo ji zdaj priča.

Ni mogoče vedeti, kako ravnati z našimi afriškimi partnerji, ker oni na ta način ravnajo s Čadom, vendar je precej jasno, da jih moramo prepričati o spoštovanju človekovih pravic. To je edina razpoložljiva možnost. Videti je, da bo to dolgotrajen in drag proces, vendar druge možnosti ni.

  Miroslav Mikolášik (PPE-DE). – (SK) Tudi jaz želim povedati svoje mnenje v razpravi o zapletenem položaju, v katerem so se znašli ljudje iz Čada. Kot vemo iz zadnjih podatkov, je poleg 300 000 beguncev v vzhodnem delu države še 200 000 razseljenih ljudi, ki živijo v teh taboriščih, v razmerah, ki skoraj niso ustrezne za ljudi, ter se srečujejo s humanitarno krizo.

Če upoštevamo pomanjkanje hrane in zdravil, presenetljivo napačno uporabo dejstva, da so ti ljudje izgubili svojo svobodo, širjenje zlorabe drog ter bolezni med ljudmi, ki so v teh razmerah, nimamo druge izbire kot, da pozovemo k podpori teh demokratičnih procesov in zmagi nad uporniki s pomočjo evropskih sil.

  Armando Veneto (PPE-DE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, čeprav smo dosegli sporazum o skupnem predlogu, ga je afriška stran na skupni skupščini v Ljubljani zavrnila.

Težava je v razlogih, ki so bili navedeni: razlog je, da čadska delegacija ni bila prisotna, ali vsaj tako je bilo rečeno. To je bil zagotovo izgovor, ki je bil koristen, vendar se je za njim skrila resničnost dogodkov, zaradi katerih je afriška stran zavrnila resolucijo. Dejansko to pomeni, da je politični oportunizem prevladal nad osnovnimi človekovimi pravicami ter zaščito in zagotovilom osnovnih svoboščin.

Menim, da je vrednota Evrope in nove zgodovine, ki jo Evropa ustvarja, v tem, da Evropa ni samo opazovalka, ampak da se tudi bori za zagotovitev, da v zmotah politike ne prevlada preračunljivost ampak razlogi v korist človeka. Menim, da bi morali to podpirati in potrjevati ter da bi to moral ponovno postati načrt za sam obstoj Evropske unije.

  John Bowis (PPE-DE). − Gospod predsednik, pred nekaj kratkimi leti po koncu civilne vojne in nasilja sem bil z delegacijo v Čadu ter opazoval optimizem, ki je nastal zaradi prihoda nafte in cevovoda. Bogastvo te države so bila do takrat vaška drevesa manga in nič drugega, pri čemer so se z nafto ponudile nove priložnosti za to državo. Mednarodna skupnost je to nadzorovala na takšen način, da smo ohranili upanje za stabilnost, bogastvo in prihodnost te države. Zdaj imamo zmedo, pri čemer je zmeda delno zaradi zunanjih vzrokov, tj. Darfurja in tako naprej, in moram reči, da delno zaradi notranjih vzrokov, tj. korupcije, slabega vodenja in nasilja.

Posledično trpijo ljudje iz Čada, pri čemer moramo mednarodno, nacionalno in lokalno pozvati vse, da sodelujejo pri rešitvi te krize in ponovnem ustvarjanju prihodnosti.

  Zuzana Roithová (PPE-DE). – (CS) Gospe in gospodje, ta teden smo razpravljali o odnosih med Kitajsko in Afriko. Razmere v Čadu so samo en primer tega, kako lahko nafta postane razlog za kupovanje orožja. Če ne bomo pozvali Kitajske, ki je članica Varnostnega sveta Združenih narodov, da spremeni svojo zunanjo in trgovinsko politiko iz tako imenovane „brezpogojne politike“ „v pogojno politiko“ in nam sledi, bomo močno obžalovali naše pomanjkanje sredstev za zadostno pomoč več sto tisočim beguncem in poškodovanim osebam.

  Androula Vassiliou, komisarka. − Gospod predsednik, podpiramo poziv poslancev za obnovo političnih procesov v Čadu in diplomatsko resolucijo napetosti med Čadom in Sudanom.

V zvezi z notranjim političnim procesom se strinjamo z imenovanjem novega predsednika vlade gospoda Abbasa. Menimo, da je njegova deklaracija z dne 18. aprila prvi obetaven znak, ki bi lahko pripeljal k ureditvi odnosov med vlado in neoboroženo opozicijo.

Zato upamo, da bo sestava nove, vključujoče vlade z dne 23. aprila, v kateri so bila štiri ministrska mesta namenjena neobroženim opozicijskim strankam, ki prihajajo iz la Coordination des partis politiques pour la défense de la Constitution (CPDC), spodbudila ponovni začetek celovitejšega dialoga na podlagi političnega sporazuma z dne 13. avgusta 2007.

Komisar Michel je med prvimi izrazil zaskrbljenost glede izginotja članov opozicije po poskusu udara na začetku februarja in pozval k takojšnji izpustitvi opozicijskih vodij, ki so jih priprli čadski organi. Kot veliko govorcev danes, tudi mi izražamo potrebo v zvezi s pojasnitvijo položaja gospoda Ibnija Saleha, predstavnika CPDC.

V zvezi s tem poskuša Evropska komisija s svojo vlogo mednarodne opazovalke v Nacionalni preiskovalni komisiji pojasniti ta izginotja, kar bo pomagalo spodbuditi zaupanje v politični proces.

V zvezi s političnim procesom, z našim 10. evropskim razvojnim skladom in instrumentom za stabilnost razvijamo čadske zmogljivosti, da se izvedejo zakonodajne volitve konec leta 2009, kot je bilo predvideno s sporazumom dne 13. avgusta 2007. To vključuje podporo pri volilnih pripravah in vodenju nacionalnega popisa prebivalstva. V zvezi z možno misijo EU za spremljanje volitev leta 2009 je Čad je prav tako vključen kot država, v kateri se bo izvajalo spremljanje, če bodo vsi pogoji za takšen dogovor izpolnjeni.

V zvezi z odnosi med Čadom in Sudanom se vprašanje uporniških skupin lahko obravnava le kot del širših razmer, pri čemer nas spodbuja nedavno srečanje kontaktne skupine, ustanovljene v okviru sporazuma iz Dakarja med Čadom in Sudanom, v Librevillu. Menimo, da so takšna vztrajna diplomatska prizadevanja bistvena za pomiritev odnosov obeh držav.

Naša humanitarna pomoč v Vzhodnem Čadu je stalna (vsako leto povprečno 30 milijonov EUR) in za potrebe je ustrezno poskrbljeno. Kljub temu bo za dopolnjevanje človekoljubne pomoči in povečanje varnosti v taboriščih za begunce in razseljene ljudi, ki se bo zagotovilo z misijo Eufor in Minurcat, naš Programme d’Accompagnement ŕ la Stabililisation de l’Est du Tchad podpiral razmere na območjih, na katera se bodo mogoče vrnili razseljeni ljudje v vzhodnem Čadu in severni Srednjeafriški republiki, zlasti v zvezi s pitno vodo in varnostjo hrane. Dejavnosti v okviru tega programa se bodo začele pred začetkom deževnega obdobja.

Uspešnost misije MINURCAT, ki je bistvena za varovanje dolgoročne stabilnosti in razvoja Čada, ter kot dokazuje naš prispevek 10 milijonov EUR za operacijo MINURCAT, nas je spodbudilo to, da se je začelo usposabljanje prvih 77 poveljnikov nove enote Détachement intégré de sécurité.

Za zagotovitev napredka bo naš 10. razvojni sklad vključeval 25. milijonov EUR za podporo reformi pravosodnega sektorja, vključno z razvojem policijskih sil kot tudi dodatnih 25 milijonov EUR za reformo varnostnega sektorja.

  Predsednik. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo po razpravah.

Pisne izjave (člen 142)

  Alessandro Battilocchio (PSE), v pisni obliki. – (IT) Razmere v Čadu so postale kritične. Oborožene skupine iz Sudana napadajo vzhodne dele države z vsesplošnim ubijanjem, nasiljem in posiljevanjem zlasti med šibkejšimi skupinami prebivalstva, pri čemer se njihova vlada na to ne odziva. Po drugi strani so zaradi očitno težavnega upravljanje vedno večjega števila begunskih taborišč, ki sprejemajo begunce iz darfurske regije, ki jo ogroža spor, ki je nastal v tej državi med vlado in opozicijskimi silami zaradi sporne veljavnosti volitev, tamkajšnji organi razglasili izredno stanje na nacionalni ravni.

Prva posledica tega ukrepa je po poročanju Amnesty International ustanovitev začasnega odbora za cenzuro časopisov in radijskih postaj, kar je privedlo do vrste aretacij novinarjev in političnih nasprotnikov ter tudi do izginotja predstavnika stranke za zaščito ustave.

Stopnjevanje nasilja se mora nujno končati. Evropske institucije imajo nalogo, sredstva in odgovornost, da zagotovijo upoštevanje in branijo človekove pravice na svetu zlasti v posebnih regijah, kot je Čad, v katerem državljani že prenašajo humanitarno krizo in napade od zunaj.