Predsednik. − Naslednja točka je razprava o:

– ustnem vprašanju, ki ga je Svetu v zvezi z nadzorom cen energije zastavil Hannes Swoboda v imenu skupine PSE (O-0082/2008 - B6-0460/2008)

– ustnem vprašanju, ki ga je Komisiji v zvezi z nadzorom cen energije zastavil Hannes Swoboda v imenu skupine PSE (O-0083/2008 - B6-0461/2008)

– ustnem vprašanju, ki so ga Svetu v zvezi z nadzorom cen energije zastavili Giles Chichester, Anne Laperrouze, Sophia in 't Veld in Eugenijus Maldeikis v imenu skupin PPE-DE, ALDE in UEN (O-0089/2008 - B6-0463/2008)

– ustnem vprašanju, ki so ga Komisiji v zvezi z nadzorom cen energije zastavili Giles Chichester, Anne Laperrouze, Sophia in 't Veld in Eugenijus Maldeikis v imenu skupin PPE-DE, ALDE in UEN (O-0090/2008 - B6-0465/2008)

– ustnem vprašanju, ki sta ga Komisiji v zvezi z nadzorom cen energije zastavila Rebecca Harms in Claude Turmes v imenu skupine Verts/ALE (O-0091/2008 - B6-0466/2008)

– ustnem vprašanju, ki sta ga Svetu v zvezi z nadzorom cen energije zastavila Esko Seppänen in Ilda Figueiredo v imenu skupine GUE/NGL (O-0093/2008 - B6-0468/2008),

– ustnem vprašanju, ki sta ga Komisiji v zvezi z nadzorom cen energije zastavila Esko Seppänen in Ilda Figueiredo v imenu skupine GUE/NGL (O-0094/2008 - B6-0469/2008),

  Hannes Swoboda, avtor. − (DE) Gospod predsednik, zaželel bi toplo dobrodošlico komisarju in ministru Borlooju. Imamo številna vprašanja, ker po pravici povedano menimo, da je Evropska unija – in to se nanaša na Komisijo in morda tudi na Svet – posvetila premalo pozornosti gibanju cen nafte. Čeprav nadvse cenim komisarja, menim, da bi morali na tem področju narediti več.

Naj se najprej posvetim rastočim cenam nafte. Komisar, vedno sem poudarjal, da se ustvarjajo precejšnji dobički. Kaj se dogaja z njimi? V resnici se jih ne vlaga na primer v alternativne vire energije ali v druge pomembne investicijske projekte; namesto tega se jih uporablja za nakup delnic in plačilo dividend.

Drugič, glede padajočih cen nafte, ki prav tako obstajajo, ima Komisija pregled nad tem, ali se te padajoče cene posreduje tudi porabnikom? Bojim se, da ni tako, in bil bi vam hvaležen za odgovor tudi o tem vprašanju.

Tretjič, želel bi sprožiti vprašanje energetske revščine, o katerem smo razpravljali prej, tudi v povezavi s poročili, ki smo jih sprejeli v odboru. Ni razloga, da ne bi Komisija, neodvisno od prihodnje zakonodaje, predložila zelo praktičnega paketa revščine zaradi energije. To ni samo ukrep, ki bi ga lahko sprejela Komisija; je tudi ukrep, ki ga morajo seveda sprejeti posamezne vlade. Tudi tu bi želeli videti več pobud Komisije.

Četrtič, to me pripelje do vprašanja zunanje energetske politike in oskrbe z energijo, seveda zlasti s plinom, kar je tema, o kateri smo mnogokrat razpravljali. Slišal sem, da ste bili pred kratkim v Nigeriji. Zanimivo bi bilo slišati, kakšne pobude so bile sprejete v tem kontekstu.

Vidimo, da projekt Nabucco nemoteno poteka, da navedem samo en primer. Američani so končali naftovod PTC. Vsi so trdili, da ta ne bo donosen, toda vsekakor je donosen zdaj ob nenadnem dvigu cen nafte. Enostavno so rekli: „To je tisto, kar hočemo in potrebujemo za razvejanje naše ponudbe energije“.

Kaj dela Evropa? Menim, da je bil pristop Evrope prešibek, da bi dosegla določene stvari, in želel bi, da sta Svet in Komisija precej bolj vztrajna in odločna pri prizadevanju za raznolikost v Evropi, saj je to pomembno tudi za našo preskrbo z energijo. Vendar pa je za našo skupino posebna skrb vprašanje energetske revščine in kaj delamo, da bi ga rešili, saj je to v Evropi še vedno zelo resen problem.

  Giles Chichester, avtor. − Gospod predsednik, žal mi je, da so socialisti izbrali dati prosto pot svojim starim predsodkom glede dobičkov in socialnih vprašanj pri nečem, kar je pravzaprav gospodarsko vprašanje in vprašanje industrije. Brez dvoma je rast cen resnega pomena za realno gospodarstvo – zlasti kakršna koli spremenljivost ali nestabilnost teh cen –, toda spomnimo se lekcij, ki smo se jih naučili od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Te lekcije vključujejo dejstvo, da bodo višje cene spodbudile več raziskovanja in razvoj virov. Odvrnile bodo od prekomerne porabe in podpirale bodo učinkovitost. Menim, da je vprašanje energetske revščine pomembno, vendar bi se bilo treba z njim spopasti z ukrepi za socialno varnost in ne z izkrivljanjem trga, kot je poskus omejevanja cen.

Spomnimo se tudi, da se lahko cene tako znižajo kot zvišajo in da trgi vedno pretiravajo, preden se umirijo na realni ravni. Vzpostavitev resnično konkurenčnega trga je bistveno orodje za druge cilje politike. To vprašanje cen poudarja temelje energetske politike EU in energetski položaj EU – namreč tri stebre: bistveno potrebo po resnično konkurenčnih trgih – trgih, ki bodo zagotavljali najnižje cene in najučinkovitejše storitve; zanesljivost oskrbe glede na našo odvisnost od uvoženih energentov; in konvergenco ciljev trajnostnega razvoja z drugima dvema elementoma naše politike. Pazimo, da ne bomo zavrgli česa, kar nam lahko še koristi, ker smo zaskrbljeni zaradi rasti cen v prejšnjem poletju, in pozabili, da se lahko cene tako znižajo kot zvišajo.

  Rebecca Harms, avtorica. − (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, komisar, gospod Chichester, seveda se lahko cene tako znižujejo kot zvišujejo, vendar menim, da bi se skoraj vsi tu strinjali, da je glede na pičle energetske vire in njihovo omejeno razpoložljivost ter naraščajočo konkurenco za dostop do in deleže v teh virih verjetno, da bodo cene dolgoročno ostale zelo visoke.

Trenutno dogajanje in problem energetske revščine kažeta, da na to situacijo še nismo ustrezno odgovorili. Po mojem mnenju se je treba s hudimi socialnimi problemi, povezanimi z visokimi cenami energije, vedno spopasti s socialno politiko, vendar pa moramo prav tako zagotoviti v strukturnem smislu, da naše družbe energetskih virov ne trošijo več razsipno. Gospod Piebalgs bo nedvomno povedal kaj o tem, saj je pokazal takšno zavezanost temu vprašanju na začetku svojega mandata.

Za cilje varčevanja z energijo in energetske učinkovitosti si je treba prizadevati precej bolj dosledno kot doslej. Pogosto smo povedali, da bi morali graditi drugačne vrste hiš in da potrebujemo drugačne vrste sistemov za ogrevanje in hlajenje ter učinkovitejše električne naprave, toda kje je zelo obsežna skupna akcija, ki jo potrebujemo za izkoriščanje največjega potenciala, ki nam je na razpolago v zvezi z energetsko učinkovitostjo in varčevanjem z energijo?

Če obstaja področje, na katerem potrebujemo nekakšen evropski glavni načrt ali nacionalne načrte, je to tu. Po mojem mnenju bi bilo treba programe strukturnih skladov, kohezijskega sklada in Evropske investicijske banke uporabiti na skupen način, da bi si resno prizadevali za cilje, ki ste jih vi, gospod Piebalgs, večkrat predlagali pred tremi leti.

Če na primer pogledamo trenutno razpravo o cenah nafte in vidimo, kaj je bilo predlagano v tem Parlamentu, da bi zavrli Komisijo, ki je sicer hotela narediti avtomobile bolj energetsko učinkovite, je vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, ali se zamisel, da bodo cene dolgoročno ostale visoke, dejansko jemlje resno.

Komisar, rada bi vas spodbudila, da svoje prejšnje predloge o energetski učinkovitosti in varčevanju z energijo predstavite v središču strateškega pregleda energetske politike, ker bo to področje tisto, ki bo določilo, ali delamo prave stvari za naše družbe ali ne in ali služimo njihovim potrebam v času trajno visokih cen.

  Anne Laperrouze, avtorica. – (FR) Gospod predsednik, gospod Borloo, komisar, gospe in gospodje, povišanje cen energentov ima negativne učinke vseh mogočih vrst, najbolj očiten pa je povišanje življenjskih stroškov za naše sodržavljane. To spet ponazarja, kako odvisni smo od energije. Potrebno je različno ukrepanje, če želimo zmanjšati nihanje cen energije in še zlasti znižati cene.

V zvezi s tem imam tri predloge. Prvo ukrepanje zadeva ekonomsko upravljanje cen energije. To je nekaj, kar je treba storiti takoj, z drugimi besedami, države članice morajo razviti finančne mehanizme, s katerimi se lahko dejavnik za zvišanje cen izbriše iz proračuna podjetij in tudi družinskega proračuna. Prav tako morajo spodbujati socialne ukrepe, usmerjene k boju proti energetski revščini v gospodinjstvih z nizkimi dohodki.

Druga linija napada je delo na cenah, zaračunanih za uvoženo energijo. Kaj predlagate, da bo Evropska unija lahko govorila soglasno, ko se bo ukvarjala z državami proizvajalkami – in ljudje vedno govorijo o „soglasnem govorjenju“ –, da bodo lahko vse te sosednje politike in sporazumi o partnerstvu končno ustrezno upoštevali energetsko razsežnost? Dovolite mi, da morda naivno predlagam rešitev, ki bo morda pomagala umiriti odnose v naših pogajanjih z Rusijo. Zakaj ne bi povezali operacije plinovoda Nabucco s projektom Južni tok? Morda bo to pomagalo malo umiriti stvari.

Tretje ukrepanje je zmanjšanje uvoza ali celo njegova popolna ustavitev, kar bi bila idealna rešitev. Da bi to dosegli, moramo pretrgati simbiotično povezavo med naraščajočo rastjo in naraščajočo porabo energije. Dejansko je pomembno, da rast ne sme avtomatično povzročiti sorazmernega povečanja porabe energije. Seveda moramo razviti obnovljive oblike energije in oblike energije z nizkimi emisijami CO2, in poročilo, ki ga je predstavil naš kolega gospod Turmes, je korak v to smer. Energetska učinkovitost pomeni tudi varčevanje z energijo, kar je nekaj, kar trenutno ne delamo dovolj. Zato besedila, ki bodo predložena tukaj, močno zamujajo. Osredotočiti se moramo na fizične in tehnološke zmogljivosti skladiščenja energije in vsekakor na tiste elemente, ki delujejo kot sredstva za porabo energije.

Gospod Borloo, bi nam lahko povedali, ali se nadejate, da bo sveženj ukrepov za energijo in podnebje sprejet v prihodnjih tednih? Kaj bi se moralo zgoditi, da se uvede ambiciozen sveženj ukrepov za izpolnitev teh različnih ciljev?

  Esko Seppänen, avtor. − (FI) Gospod predsednik, komisar, v kompromisni resoluciji je pomembnost špekulacij o ceni energije izključena iz cen energije. Virtualna nafta pa se na trgih izvedenih finančnih instrumentov prodaja za šestkrat več kot fizična nafta. Tudi cena električne energije je vezana na trg vrednostnih papirjev: virtualno električno energijo se na energetskih trgih prodaja za več kot fizično električno energijo in na evropski borzi električne energije stane petkrat več.

Obstajajo obsežni dokazi prevar na trgu izvedenih finančnih instrumentov izven organiziranega trga, ki je neurejen in ga ne nadzorujejo borze same. Usklajevanje električne energije bo imelo za posledico avtomatične nepričakovane dobičke za velika podjetja, in do leta 2013 bo trgovanje z emisijami večkrat povečalo obseg špekulacij.

Na trgu izvedenih finančnih instrumentov energije se porabnike sili, da plačajo ceno špekulacije, enako, kot so jih na hipotekarnem trgu z velikimi tveganji v Združenih državah: dobički so bili privatizirani in izgube se nacionalizira. Kapitalizem je igralnica, kjer se ceno energije izžreba na borzi. Hvala.

  Jean-Louis Borloo, predsednik Sveta. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, dovolite mi, da po poslušanju različnih vprašanj, ki jih zastavljajo praktično vsi, povem še nekaj svojih pripomb.

Prva zadeva nenadzorovani način, na katerega se spreminjajo cene: enkrat 10 USD, nato pred kratkim 140, zdaj spet nazaj na 100. Dejansko se zdi, da ni povezanosti med načinom, kako se dvigujejo cene proizvoda, in finančnim trgom, ki temelji na točno tem proizvodu. Vendar pa se mi zdi, da je dolgoročno precej jasno, da bodo špekulanti vedno dejavni, dokler opažamo, da globalne energetske potrebe – ki nenehno naraščajo – ne temeljijo na novi mešanici energetski virov, ki je manj odvisna od ogljikovodikov.

Poleg tega pripominjam tudi, da je bilo v mestu Jeddah konec junija, kjer sva komisar Piebalgs in jaz prisostvovala srečanju vseh držav proizvajalk in potrošnic, skupno sporočilo povsem jasno. Pričakovanja so bila jasna: glavne države potrošnice morajo navesti jasne namere spremembe svojih mešanic energetskih virov, izvajati ukrepe za energetsko učinkovitost in postati manj odvisne od ogljikovodikov. Proizvajalci sami se s tem strinjajo. Menim, da gre za to v bližnjem svežnju ukrepov za energijo in podnebje, in mislim, da 500 milijonov evropskih porabnikov pravi: imejmo več lokalno proizvedene energije, več samozadostne energije in imejmo neposrednejšo povezavo med proizvajalci in porabniki.

Po povedanem je kratkoročno jasno, da je treba rešiti različne regulativne probleme, vključno z dostopom do informacij o komercialnih zalogah, in to ne pomeni samo strateških zalog. Združene države delajo to, Japonska dela to. Komisija je bila zaprošena, da razmisli o tem. Mislim, da bo do konca oktobra ali začetka novembra Komisija predložila predlog za zagotavljanje večje preglednosti na tem področju v zelo kratkem času. Vendar pa ustrezna strategija za energetsko samozadostnost in drugačna mešanica energetskih virov še vedno predstavljata najučinkovitejši srednjeročni in dolgoročni odziv.

  Andris Piebalgs, član Komisije. − Gospod predsednik, menim, da so to zelo primerna vprašanja in to je zelo pomembna razprava. Komisija zdaj dokončuje drugi strateški pregled energetske politike, ki temelji tudi na razpravah v tem Parlamentu. Pričakujem, da bo ta drugi strateški pregled energetske politike sprejet novembra in bo obsegal zlasti vprašanja, o katerih smo razpravljali danes.

Vsekakor obstaja meja, kaj lahko predlagamo v strateškem pregledu energetske politike zaradi ratifikacije Lizbonske pogodbe, ker v njej obstaja člen o energiji, ki bi dal večjo možnost za racionalizacijo odziva. Toda še vedno lahko precej naredimo.

Komisija deli mnenje, da bodo cene nafte srednjeročno in dolgoročno ostale visoke. Opravičilo za takšno napoved je nestanovitnost dnevnih trgov. Četudi je zdaj cena nafte 106 USD ali 110 USD za sodček, kar je precej nižje, kot je bila pred nekaj časa, pri 145 USD dnevna spremenljivost še vedno precej oteži napoved situacije in ima vsekakor velik, obsežen vpliv ter si zasluži odziv.

Medtem ko vsekakor obstaja potreba po kratkoročnem ukrepanju držav članic za ublažitev vplivov na najbolj ranljiva gospodinjstva, bi moral biti glavni politični odziv usmerjen k olajšanju prehoda na vsekakor bolj trajnosten način proizvodnje in rabe energije. Z drugimi besedami, za uresničevanje našega cilja, da postanemo gospodarstvo z nižjimi emisijami ogljika in energetsko učinkovito gospodarstvo. Da bi to storili, bo ključnega pomena nadaljevanje predlogov Komisije o podnebni in energetski politiki na podlagi politične zavezanosti Evropskega sveta.

Glede strukturnih reform. Pomembno je poudariti, da se soočamo z dvigom cen energije, ne samo nafte: prav tako velja za premog, prav tako velja za plin, in posledično ima tudi vpliv na cene električne energije. Povezave med temi strukturami so povezane s cenovnimi strukturami: pogodbe za dobavo plina na primer pogosto uporabljajo referenčno ceno nafte; proizvodnja električne energije s plinom je vedno bolj neznatna in zato določa cene. Zato mislim, da je zelo pomembno, da obravnavamo ne samo vprašanja cen nafte, temveč vsa področja. Položaj vsekakor utrjuje potrebo po spodbujanju konkurenčnosti v vsem energetskem sektorju. Zato bi želel še enkrat poudariti pomembnost hitrega doseganja sporazuma o svežnju ukrepov za notranji energetski trg.

Evropa lahko razvije in mora razviti svoje lastne zmožnosti za obvladovanje hitro spreminjajočega se svetovnega energetskega gospodarstva. Odgovor je dobro delujoč, povsem povezan in konkurenčen notranji trg na ravni EU. To bo zmanjšalo evropsko ranljivost zaradi motenj v oskrbi z energijo in pospešilo naše sodelovanje s proizvajalci energije in tranzitnimi državami. Solidarnost med državami članicami v krizi bodo omogočila vseevropska omrežja.

Glede evropskih energetskih zaloge nafte smo pripravili zakonodajo, ki bo jasno zadevala dve stvari: prvič, da bodo te zaloge nafte vedno na razpolago v času kriz in jih je mogoče enostavno uporabiti; in drugič, zadeva vprašanja prednosti, preglednosti in tedenskega poročanja o komercialnih zalogah. Pri tem lahko, čeprav nismo največji svetovni porabnik nafte, vplivamo na preglednost na trgu in zmanjšamo nestanovitnost in stopnjo špekulacije na trgu.

Špekuliranje vsekakor je vprašanje. Naredili smo analizo. Razpoložljivi dokazi nakazujejo, da sta ponudba in povpraševanje glavna dejavnika pri oblikovanju cen nafte in da bosta ta dva temelja razlog za visoke cene tudi v prihodnosti. Vendar pa bomo istočasno nadaljevali z analiziranjem, kakšen vpliv imajo špekulacije v določenem trenutku, in če res obstaja možnost zmanjšanja nestabilnosti in večjega nadzora na energetskem trgu.

Vsekakor je zelo jasno, da je preglednost na naftnem trgu, tako v smislu pogodb in povezanih finančnih instrumentov in temeljnih načel, nujna. Prav tako želim povedati, da Komisija in nacionalni organi, pristojni za konkurenco, ukrepajo proti protikonkurenčnemu obnašanju. To je način, na katerega lahko spremembe cen nafte prenesemo porabnikom, ker porabniki uporabljajo rafinirane proizvode. Komisija si bo v zvezi s tem dodatno prizadevala – sledimo temu vprašanju – in veliko organov, pristojnih za konkurenco, v državah članicah je že začelo preiskovati, kako kmalu in kako hitro se spremembe cen nafte prenese porabnikom. Hkrati je zelo jasno, da so med različnimi državami članicami razlike, saj obstajajo različne strategije določitve virov za zadevna podjetja. V nekaterih državah so tudi mešanice biogoriv, ki prav tako vplivajo na hitrost spreminjanja cen v skladu s ceno nafte. Vseeno bi moralo biti jasno v središču pozornosti v vseh protimonopolnih organih.

Energetska učinkovitost, obnovljivi viri energije in raznolikost: jasno je, da sta naša osrednja cilja energetska in podnebna politika, kar bo vidno v našem strateškem pregledu energetske politike.

Obstaja že obsežen evropski zakonski okvir. Poleg tega se izvaja številne dejavnosti v okviru trenutnega akcijskega načrta energetske učinkovitosti, vključno tudi z zakonodajnimi pobudami in študijami. In obstajajo tudi podporni ukrepi, na primer v okviru programa „Inteligentna energija - Evropa“.

Glede obstoječe zakonodaje EU je bistveno njeno izvajanje. Ambicioznega cilja do leta 2020 za prihranke energije ni mogoče doseči brez ustreznega prenosa s strani držav članic. Komisija pozorno spremlja postopke zaradi kršitev, da bi zagotovila, da države članice dejansko izvajajo svojo obstoječo zakonodajo EU.

Letos bo Komisija sprejela tudi paket energetske učinkovitosti. Ta bo vključeval sporočila z izčrpnim pregledom prizadevanj Komisije glede energetske učinkovitosti ter zakonske in politične pobude – zlasti jasne predloge za ambiciozno preoblikovanje Direktive o energetski učinkovitosti stavb; tudi za spremembo Direktive o navajanju porabe energije in drugih virov gospodinjskih aparatov s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku, da bi zagotovili učinkovitejše in bolj dinamično označevanje. Ni potrebno reči, da stalne visoke cene energije še naprej podpirajo potrebo po ukrepanju na tem področju. Prav tako se bo na tem področju jasno vključila Evropska investicijska banka.

Evropski svet ob analiziranju ustreznih odzivov na situacijo visokih cen nafte poudarja pomembnost trajnostnega in ustreznega davčnega okvira.

Obstajajo precejšnje možnosti za EU in države članice, da bolj sistematično in učinkoviteje uporabijo obdavčevanje za spodbujanje energetskih prihrankov. Komisija namerava predstaviti predloge in priporočila o stroškovno učinkoviti uporabi obdavčenja in določenih davčnih olajšavah, vključno z znižano stopnjo DDV, da bi spodbujala povpraševanje in ponudbo energetsko učinkovitega blaga in storitev.

Poleg tega bo Komisija v svojem pregledu Direktive o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije preučila, kako lahko s spodbujanjem energetske učinkovitosti in zmanjšanja emisij bolje podpira energetsko in podnebno politiko EU. Obsežnejša in sistematična uporaba nadomestil za uporabo cest v skladu z načeli Sporočila Komisije „okolju prijaznejši promet“ bi tudi spodbudila premik k bolj energetsko učinkovitim pravilom preglednosti.

Glede financiranja alternativnih energetskih tehnologij in raziskav naj vas opozorim na dejstvo, da smo v postopku priprave sporočila o financiranju tehnologij z nižjimi emisijami ogljika kot nadaljnjega spremljanja evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo. Sporočilo bo analiziralo potrebe po virih za dolgoročne raziskave in razvoj, obsežne demonstracijske projekte in zgodnjo stopnjo faze komercializacije. Preučujemo ukrepe, ki najbolje uporabljajo javne naložbe za pridobivanje dodatnega zasebnega vlaganja, kot na primer izoblikovanje posebne olajšave za obsežne demonstracijske projekte. To bi se lahko vzpostavilo na obstoječih instrumentih, kot je na primer Sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja, skupna pobuda Komisije in Evropske investicijske banke. Komisija prav tako spodbuja države članice k uporabi nacionalnih virov, na primer potencialnih virov, ki bi se jih lahko pridobilo z dražbo dovoljenj za emisije CO2 v revidiranih shemah trgovanja s toplogrednimi plini.

Glede vidikov energetske varnosti in zunanje politike se vračam k zamisli, da Evropa lahko in mora razviti svoje lastne zmožnosti za obvladovanje hitro spreminjajočega se svetovnega energetskega gospodarstva. Notranja in zunanja energetska politika delujeta skupaj. Močnejši ko je skupni evropski energetski trg, močnejši bo glede zunanjih dobaviteljev energije. Prizadevamo si za diverzifikacijo z državami kot so Azerbajdžan, Turkmenistan, Egipt, Irak, Nigerija, vendar pa je jasno, da spodbujamo tudi predvidljive odnose s trenutnimi dobavitelji kot je Rusija, in vsekakor preučujemo možnost, da bi Norveška lahko povečala oskrbo trga, saj je zelo jasno, da je trg EU za dobavitelje privlačen, in ne bi nas smelo biti strah, da nam bo zmanjkalo plina, temveč bi si morali resnično prizadevati za konkurenčno dobavo na evropski trg in ne bi smeli biti v situaciji, kjer bi nas lahko izsiljevali glede cen.

Glede vprašanja pomoči državam v razvoju, ki so uvoznice nafte: glede na močan vpliv dostopa in cene energije na razvoj in globalne podnebne spremembe je energetsko sodelovanje čedalje bolj pomembno v naših dejavnostih razvojne pomoči. To je bila osrednja tema mojega obiska Afriške unije in številnih afriških držav skupaj s komisarjem Michelom v tem mesecu. V podporo razvoja teh držav vlagamo znatne vire, ne samo, da bi odpravili energetsko revščino, temveč da bi se same oskrbele s čistimi in novimi viri energije.

Glede makroekonomskega in socialnega vidika je povišanje ravni cen nafte vsekakor obremenilo porabnike in določene gospodarske sektorje, ki se soočajo s težkim procesom prilagajanja. Večina držav članic je nemudoma uvedla – ali pa to načrtujejo – kratkoročne ukrepe kot odziv na nedavni dvig cen energije. V skladu s sklepi Evropskega parlamenta se večina teh politik osredotoča na ranljiva gospodinjstva. Nekatere države članice so začele izvajati ali so razpravljale o začasnih ukrepih, usmerjenih k določenim sektorjem.

Ker se pričakuje, da se bodo visoke cene energije dolgoročno uveljavile, je bistvenega pomena, da so politični ukrepi namenjeni olajšanju strukturnega premika k bolj trajnostnim vzorcem proizvodnje, prenosa in porabe. To kaže tudi na pomen fleksibilnih proizvodnih trgov in trgov delovne sile in Lizbonske agende ter na pomembnost prehoda na gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljikovodikov in visoko energetsko učinkovito gospodarstvo.

Toda menim, da vsekakor ni samo enega odgovora na ta vprašanja. Okvir, ki ga predlagamo s svežnjem pravil na področju energije in podnebnih sprememb in svežnjem ukrepov za notranji energetski trg, je opora, kajti prej ko bo sprejet, močnejši bomo, in večja bo konkurenca in nižje cene za porabnike. Hkrati bi morali biti odkriti in pošteni in ljudem reči: ne pričakujte, da se bodo cene nafte znižale nazaj na 20 USD za sodček. To pomeni, da mora vsak od nas tudi spremeniti svoje vedenje, saj je del vprašanja tudi naše vedenje, in menim, da bi morali resnično paziti v našem vsakodnevnem življenju.

  Jerzy Buzek, v imenu skupine PPE-DE. – (PL) Gospod predsednik, soočamo se z dvema različnima problemoma. Prvi zadeva ceno nafte in plina. Unija uvaža največ prej omenjenih virov. Drugi zadeva ceno električne energije.

Glede prve točke bi želel povedati, da bi cene nafte in plina lahko padle, če bi proizvajalci, ne samo porabniki, postali subjekti tržnih sil. To je predmet za naša pogajanja kot Unija z Rusijo, severnoafriškimi državami in OPEC. Prav tako moramo znatno izboljšati energetsko učinkovitost in varčevanje z energijo. Naša dolžnost je, da to naredimo, in to bi morala biti prednostna naloga. O tem smo razpravljali dolgo časa. Očitno moramo razviti tudi uporabo obnovljivih virov energije, saj izkoriščajo naše domače vire. Toda za naše namene to zagotovo ne bo dovolj. Ostaneta nam še naš premog in naša jedrska energija. Če želimo preprečiti drastično naraščanje cen, si ne moremo privoščiti spregledati katerega koli od teh dveh energetskih virov.

To vodi k drugi točki, namreč električni energiji. Ceno električne energije bi lahko zmanjšali z odločnim prizadevanjem za vzpostavitev skupnega evropskega energetskega trga. Potrebno je hitro izvajanje tretjega energetskega paketa. Cene električne energije lahko nadzorujemo tudi z razsodnim in postopnim izvajanjem svežnja pravil na področju energije in podnebnih sprememb. To je še zlasti pomembno za sektor električne energije. V povezavi s slednjim je pomembno razmisliti o primerjalnih analizah ali načinu postopnega uvajanja v direktivi o trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov.

Komisiji bi se želel zahvaliti za tako marljivo delo na tem vprašanju, avtorjem resolucije pa za to, da so načeli temo.

  Robert Goebbels, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, 2. januarja 2008 je Richard Arens, trgovec iz Nymexa, ponudil 100 000 USD za pošiljko tisoč sodčkov nafte. Cena sodčka nafte je prvič dosegla 100 USD. Trgovec je za ta posel porabil približno 5 000 USD. Nafto je takoj prodal naprej in s tem sprejel izgubo 800 USD. To je bila majhna izguba, ki jo je primerno proslavil s svojimi kolegi, saj je bil prvi, ki je presegel psihološko mejo 100 USD za sodček.

Newyorški trgovci so v naslednjih mesecih pogosto slavili nove rekorde. 14. julija je nafta dosegla ceno 148 USD za sodček. Četudi cene zdaj spet padajo, je bila škoda narejena. Eksplozija cen nafte je sprožila orgijo špekulacij pri surovinah, vključno z živili.

Globalno gospodarstvo ne more brez trgov, vendar pa je za finančni svet nesprejemljivo, da spregleda divje komercialne špekulacije, ki so bolj primerne za igralnico. Z vzvodom samo 5 000 USD je newyorški trgovec uspel sprožiti val naftnih špekulacij, ki je povzročil uničujočo škodo v celotnem svetovnem gospodarstvu. Borzni organi so končno zaustavili to pravo špekulacijo tako, da so trgovcem, vsaj začasno, prepovedali prodajo delnic, ki jih nimajo v lasti, postopek, znan kot „nekrita prodaja na kratko“. Če hočemo obrzdati to nezdravo dejavnost, ne potrebujemo začasnih predpisov, temveč absolutno stroge ureditve. Zato moramo biti doslednejši pri načinu nadzora nad igračkanjem špekulantov. Senat ZDA zdaj razpravlja o predlogu, namenjenem zvišanju dejanskega deleža, ki ga morajo zagotoviti trgovci za vsaj posel, na najmanj 25 %. To bi preprečilo številna tvegana dejanja, ki trenutno temeljijo na nič več kot majhni spremembi.

Količina denarja, vloženega samo na ameriški trg surovin, se je v zadnjih štirih letih desetkrat povečala. Indeks cen za 25 glavnih proizvodov je eksplodiral za več kot 200 %. Ravni cen ne določa več fizična ponudba in realno povpraševanje po surovinah, temveč špekulativni mehanizmi finančnih trgov. V prvih šestih mesecih tega leta je bilo 60 % poslov na ameriškem naftnem trgu sklenjenih za virtualno nafto, ki se jo je večkrat prodalo in preprodalo. Borze se ne uporablja več kot sredstva za prilagajanje zapletenega medsebojnega vplivanja razpoložljive ponudbe in dejanskega povpraševanja, temveč je postala shajališče, kjer se stavi na finančne produkte, ki so preveč zapleteni celo za tiste, ki upravljajo finančne družbe. Edina stvar, ki je pomembna za trgovce in njihove šefe, je nagrada. Vsi ti „zlati fantje“ iz te globalne igralnice so v svoje žepe stlačili milijone, medtem ko so izgubili milijarde, ki so bile v lasti njihovih strank. Dobički so se unovčili, medtem ko so se izgube zdaj nacionalizira. Ameriški davkoplačevalci bodo morali plačati več kot 1 000 milijard USD, da bodo odplačali slabe kredite finančnega sveta. To ustreza sedemkratnemu celotnemu proračunu EU.

Tudi v Evropi se je kupna moč zmanjšala, kredit je postal dražji in približuje se recesija. Komisija in nacionalne vlade nikoli niso hotele uvesti preveč predpisov na finančne trge, ki so bili znani zaradi svoje učinkovitosti. Zaradi popolnega propada teh finančnih genijev morajo državni organi zdaj hitro ukrepati z nalaganjem strožjih predpisov in uvajanjem učinkovitih ukrepov, da bi preprečili divje špekulacije na trgih, vključno z naftnim trgom.

PREDSEDSTVO: GOSPOD DOS SANTOS
Podpredsednik

  Liam Aylward, v imenu skupine UEN. – Gospod predsednik, pozdravljam dejstvo, da ta razprava obsega vse cene energije in ne samo cene nafte – ki je seveda glavna skrb. V zadnjih letih cenovnega šoka ni doživela samo nafta: cena premoga in plina raste prav tako hitro kot cena nafte, če ne hitreje. Kot se vedno zgodi, so porabniki najhuje prizadeti.

Nenadni porasti cen energije so zelo obremenili proračun povprečnega porabnika. Na nas kot predstavnikih ljudi na ravni politike je, da izvajamo politike, ki bodo zagotovile trajnostno preskrbo z gorivom po razumni ceni. Kako lahko to dosežemo, ko se zaloge virov goriva približujejo izčrpanju? Še bolj bi se morali osredotočiti na obnovljive vire energije in sredstva. Povečati bi morali raziskovanje in vlaganje v alternative vire goriv. To vsekakor ni nova zamisel, toda doslej v zvezi s tem nismo naredili dovolj. Evropejcem in našemu okolju smo dolžni, da naše besede spremenimo v dejanja.

Varstvo okolja in finančna blaginja porabnikov nista izključujoča se cilja. Z vlaganjem več denarja, časa in sredstev v področje obnovljivih virov energije, lahko dosežemo oboje in v prihodnosti zagotovimo trajnostno preskrbo z energijo.

  Claude Turmes, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, gospod Goebbels ima prav, da prihaja do obsežnih špekulacij pri cenah nafte, in gospod Borloo in gospod Piebalgs sta vsekakor povedala isto. Zeleni, socialisti in združena levica so vsi predložili spremembe, namenjene zagotavljanju, da naša resolucija upošteva to vprašanje, in tisti v desnici, ki so danes ploskali zamisli ukrepov za boj proti divjim špekulacijam na naftnem trgu – in navdušen sem nad tem –, bodo jutri, upam, glasovali za naše spremembe. Nesmiselno bi bilo, če bi ta Parlament glasoval za resolucijo, ki se ne ukvarja s temo pretiranih špekulacij na naftnih trgih.

Druga pomembna zadeva je socialni vidik. Pomagati moramo najrevnejšim članom naše družbe, da premagajo to situacijo. Priporočil bi usmerjeno pomoč. Bolje bi bilo dati revnejšim gospodinjstvom 100 EUR kot podpirati tako imenovane dobre zamisli, kot je na primer zmanjšanje DDV. To mnenje, tako ljubo gospodu Sarkozyju, bo Parlament jutri brez dvoma zavrnil, saj bi se raje pridružili gospodu Borlooju, ki je za spodbujanje sistema bonus-malus z omogočanjem dostopa državljanom do storitev in naprav, ki porabljajo manj energije.

Dovolite mi še dve zaključni pripombi. Prvič, vprašanje naložbenega sklada bomo lahko reševali samo z napredkom na področju upravljanja energije in obnovljivih virov energije. Zato bi komisarja vprašal, ali bi Komisija s predložitvijo strateškega dokumenta o energiji in energetski varnosti, ki ne obravnava vprašanja prenosa, rada ponovno izpadla nespametna? V nobenem od osnutkov, ki sem jih videl, ni omenjen prenos. To je smešno, saj je Evropa najbolj odvisna od nafte, ne od plina, in o tem v vaših dokumentih ni ničesar.

Zdaj pa zaključna pripomba gospodu Borlooju: danes je Coreper razpravljal o obnovljivih virih energije in jaz ne razumem več francoskega predsedstva. Stvari spodkopavate s klavzulo o preverjanju, vključno s ciljem 20 %. Na srečo so danes države članice z večino zavrnile ta predlog. Zato bi neposredno pozval francosko predsedstvo: prenehajte ogrožati to direktivo, saj je zelo pomemben dokument.

  Sergej Kozlík (NI). – (SK) Evropa ima izredno priložnost za vplivanje na cene energije z doseganjem zadostne proizvodnje svoje lastne energije, ki temelji na drugih virih, kot sta nafta in plin. Toda ali gre Evropa po tej poti?

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sta Slovaška in Madžarska začeli s skupno gradnjo hidroelektrarne Gabčíkovo-Nagymaros. Madžarska je kasneje odstopila od projekta in Slovaška je sama dokončala hidroelektrarno. Namesto proizvodnje vrhunske energije je bila posledica mednarodni arbitražni spor, katerega rezultate je Madžarska ignorirala.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Slovaška vložila znatna sredstva v izboljšanje varnosti in podaljšanje tehnične življenjske dobe jedrske elektrarne Jaslovské Bohunice. Mednarodna komisija za jedrsko energijo je potrdila, da so izpolnjeni varnostni standardi. Toda kot del pristopnega procesa k Evropski uniji je bila Slovaška zavezana predčasno ustaviti dva reaktorja jedrske elektrarne.

Evropska komisija trenutno preučuje zadevo gradnje dveh dodatnih reaktorjev v jedrski elektrarni Mochovce. Prva dva reaktorja že varno in učinkovito obratujeta. Toda Evropska komisija si je vzela čas za odgovor. Primer Slovaške kaže, da je cilj povečanja naše lastne proizvodnje in s tem nadzora cen energije v Evropi še vedno zelo oddaljen.

  Margaritis Schinas (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, letošnje povišanje cen nafte je velik škandal, ki je prizadel evropska gospodinjstva z najnižjimi prihodki. Zahteva odgovore v smislu politike, ker moramo, poleg prilagajanja zelenemu gospodarstvu, politiki za cevovode in politiki energetskega paketa, bitko proti naftnim kartelom rešiti brez napake.

Trenutno na stroške evropskih državljanov delujeta dva naftna kartela.

Eden je mednarodni naftni kartel, na katerega se ne obračamo soglasno – ali sploh –, kajti ko OPEC ukrepa, se ne počuti pod pritiskom EU, da bi se zadržal.

Komisar, obstaja drugi kartel znotraj samega evropskega trga; vaš kolega komisar za konkurenco ga še vedno opazuje brez vmešavanja. Menim, da moramo poleg vprašanja dobičkarstva, ki ga je pravilno načel gospod Goebbels, obravnavati pomanjkanje preglednosti na notranjem trgu za proizvode iz nafte. To je enkratna priložnost za Generalni direktorat Evropske komisije za konkurenco, od katerega pričakujemo nekaj dejavnosti v interesu državljanov, saj, če se ne motim, konkurenčna politika ostaja odgovornost Skupnosti.

Če bomo takrat imeli težave z OPEC, uporabimo konkurenčno politiko znotraj EU.

  Eluned Morgan (PSE). - Gospod predsednik, prišlo bo do radikalnih sprememb načina, kako EU proizvaja in porablja svojo energijo. To temelji na tristranski strategiji Komisije: varnost oskrbe, trajnost in konkurenčnost. Toda Komisija je izpustila bistveni del te pomembne razprave, namreč vprašanje dostopnosti.

Od objave zelene knjige o energiji so socialisti v tem Parlamentu zahtevali, da se porabnike takoj spet posede na voznikov sedež. Energetsko revščino želimo kot del te razprave. Doslej v EU še ni nacionalnih opredelitev in nobenega zbiranja podatkov, zato nimamo predstave o obsegu tega problema. Vemo, da so se cene energije eksponentno višale, in najhuje so prizadele najbolj ranljive v naši družbi.

Svet bi rad odkrito opozoril na to, da bo v pogajanjih o direktivah o električni energiji in plinu, ki jih bomo v kratkem začeli, vprašanje energetske revščine temeljno za naš sporazum. Ne bomo vam stopili na prste. V zvezi s tem zahtevamo domače ukrepanje – ne ukrepanja Skupnosti –, toda pričakujemo ukrepanje glede energetske revščine za najrevnejše ljudi v EU.

  Luca Romagnoli (NI). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, drznil si bom omeniti, da niti slučajno ne moremo v nekaj več kot eni minuti povedati, kako zaustaviti naraščajoče cene energije. Poskusimo povzeti situacijo: najprej potrebujemo nacionalne socialne politike, ki zagovarjajo najbolj ranljive skupine in mala podjetja, kot so ribiči, toda tudi javne organe. Zato zagovarjam usmerjene socialne ukrepe, kot je povedal gospod Turmes. Nato potrebujemo drugačno politiko do kartelov proizvajalcev in držav proizvajalk, kot je povedal gospod Buzek in morda tudi drugi. To je nedvomno bistvenega pomena.

Želel bi opozoriti tudi na drug vidik, glede katerega smo pogosto razočarani. Gre za vprašanje trošarine. Če bi bile najvišje cene, ki bi jih vlade lahko zaračunale za goriva, omejene, bi se trošarina avtomatično prilagodila tej zgornji meji brez poseganja v bodisi davčno subsidiarnost ali zakonodajo o svobodni konkurenci. Zakaj ne bi preučili te zamisli? Zdi se mi, da je gospod Piebalgs namigoval, da podpira nekaj podobnega.

Na splošno po mojem mnenju potrebujemo strategijo, ki nagradi tiste, ki porabijo manj, in kaznuje tiste, ki porabijo več: z drugimi besedami, strategijo, ki nagrajuje energetsko učinkovitost. Vendar potrebujemo tudi ukrepe za zatiranje špekulacij, ki zaenkrat še ne obstajajo, in dvosmerno prilagajanje maloprodajnih cen in stroškov proizvodnje.

  Vito Bonsignore (PPE-DE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, gibanje v cenah energije duši gospodarstvo in spodkopava kupno moč družin, ki gledajo neizprosno višanje računov za energijo.

V tem novem kontekstu je očitna povezava med cenami energije in zunanjo politiko ter zato povečanim političnim vplivom držav proizvajalk. Evropa si mora seveda prizadevati za kratkoročno strategijo, ki temelji na pospeševanju rabe obnovljivih virov energije, spodbujanju in iskanju novih načinov za izkoriščanje naravne, čiste energije in gradnji novih cevovodov. Zato je treba povečati tudi naše zaloge nafte in plina.

Vse to ni dovolj; potrebne so nove pobude. Poudaril bi dva predloga predsednika vlade Berlusconija v zadnjih tednih: srečanje vseh držav nakupovalk energije in s tem določitev najvišje cene; in začetek večjega načrta za jedrske elektrarne. Lahko Komisija odgovori na ta dva predloga, komisar? Nam lahko poleg tega ob razlagi strategij za načrtovanje drugačne prihodnosti v smislu oskrbe poveste, ali – kolikor veste – prihaja do finančnih špekulacij in kaj namerava glede tega storiti Komisija?

  Reino Paasilinna (PSE). - (FI) Gospod predsednik, ta resolucija je pomembna in imamo svoje osnovno mnenje o njej. Ta situacija je tako razburkana, kot Bermudski trikotnik, in odvisnost, podnebni problemi in cene, ki jih revni ne morejo plačati, delajo peno na morju - ne pozabimo špekulantov in cen živil.

Varčevanje z energijo je potrebna in najučinkovitejša rešitev; to vemo. Toda emisije ogljika revnih so neznatne v primerjavi z bogatimi, ki jih ne nameravajo dejansko zmanjšati, pač pa so enostavno pripravljeni plačati več.

Bi morali torej v tej situaciji uvesti zakonodajo za obdavčenje energije, ki je progresivna? Tisti, ki si lahko privoščijo plačati, bi za energijo plačali sorazmerno več. Ali pa bi morali uvesti višje cene na blago, ki porabi veliko energije, ali na storitve, ki jo tratijo? Špekulante je očitno treba obvladati. Govorimo o trajnostnem razvoju: njegovi junaki so tisti, ki trpijo zaradi energetske revščine, in njihov položaj je treba urediti trajnostno. To je naše osnovno mnenje.

  Jim Allister (NI). - Gospod predsednik, med projekti, ki jih je spodbujala EU, je enotni trg električne energije na otoku Irska. Lahko Komisija razloži, zakaj ne deluje za porabnike na Severnem Irskem in zakaj smo, namesto stabilnosti in prihranka pri cenah, doživeli izredno velik porast cen v višini 52 % od januarja tega leta in vedno večji razkorak s cenami, ki prevladujejo v ostalem delu Združenega kraljestva, kjer se je cena v enakem obdobju dvignila za 29 %? Samo po sebi veliko, vendar veliko manj kot 52 %.

Bo Komisija preučila neuspeh te sheme, da bo izpolnila obljubo ministra Doddsa, ko jo je začel, o stroškovni učinkovitosti in povečani konkurenčnosti, s čimer bi pripomogli k zmanjšanju stroškov veleprodaje električne energije, pri čemer bi večina koristi, je rekel, pripadla porabnikom? Za moje volivce, manj kot leto kasneje, to res zveni zelo prazno. Predvsem, bo Komisija preučila doprinos nedobavljanja na enotnem trgu električne energije k neuspešnemu reševanju prevladujočega položaja ESB na južnem trgu in posledično pomanjkanje konkurence, kar je seveda nujno za uspeh na vsakem enotnem trgu električne energije?

  Ari Vatanen (PPE-DE). - Gospod predsednik, vedno govorimo o obnovljivih virih energije, ko govorimo o cenah. Sicer vemo, da nas bo drago stalo, in zato se je finančna odgovornost glede cen energije pogosto izgubila v vetru. Kaj je s temi 80 %? Kaj je z zadovoljevanjem potreb jutrišnje naraščajoče porabe energije?

Poglejte Severni tok. Pravkar se pogovarjamo o okoljskih standardih glede Severnega toka. Sicer je to skoraj tako, kot gledati standard vrvi, ki je zanka okoli tvojega vratu, ker Severni tok in takšni projekti zmanjšujejo našo energetsko neodvisnost, ko moramo našo neodvisnost povečati.

Torej, kaj bomo naredili? Edini resnično odgovoren odgovor je jedrska energija: je neodvisna, poceni, konkurenčna in cena je predvidljiva – je tudi brez emisij in brez Rusije.

  Atanas Paparizov (PSE). – (BG) Gospod predsednik, komisar, v pogojih naraščajočih cen energije je še zlasti pomembno zagotoviti več preglednosti glede oblikovanja cen. Treba je urediti skupna pravila za razvoj enotnega evropskega trga električne energije. To bo zagotovilo večjo varnost za nova vlaganja v energetski sektor in omrežja za prenos elektrike in plina. Prav tako je treba čim prej sprejeti tretji energetski paket, in vloga Komisije in Sveta je v zvezi s tem zelo pomembna.. Paket krepi pravice in neodvisnost energetskih regulatorjev ter usklajuje njihove aktivnosti z novo ustanovljeno agencijo. Prav tako je treba med drugim posvetiti posebno pozornost pojmu „energetske revščine“ in nacionalni opredelitvi tega pojma, da bi z mehanizmom javnih storitev splošnega interesa pozimi zagotovili minimalno količino energije za ljudi pod pragom revščine.

Menim, da bi problem visokih cen energije lahko obvladali z ustrezno energetsko politiko, namenjeno spodbujanju energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije in okolju prijaznih proizvodov. Z zanimanjem bomo preučili predloge v zvezi z energetsko učinkovitostjo, ki jih je komisar Piebalgs obravnaval v svoji izjavi.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE-DE). - (RO) V skladu z raziskavami se vsaj 20 % energije, porabljene v EU, ne izkoristi. Poudariti moramo, da imajo gospodinjstva 30-odstotni potencial varčevanja z energijo, kar pomeni, da se lahko prihrani tretjino energije, ki jo trenutno porabijo stanovanjske stavbe. Priročna rešitev je toplotna sanacija hiš, vendar se Evropska unija za to rešitev neupravičeno ne zmeni in ji namenja premalo sredstev.

V Romuniji bi sanacija na primer vodila k vsakoletnim prihrankom, primerljivim z več kot 600 000 ton nafte. Menim, da bi Evropski parlament moral podpirati povečanje z vsaj 10 % sredstev EU, ki se jih lahko dodeli za izboljšanje učinkovitosti ogrevanja gospodinjstev. To je konkretna, priročna in trajnostna rešitev za težave, povzročene državljanom z naraščajočo ceno energije.

  Gyula Hegyi (PSE). - Gospod predsednik, želel bi govoriti o samo enem vidiku cen energije, namreč ceni daljinskega ogrevanja. Na Madžarskem na sto tisoče gospodinjstev uporablja daljinsko ogrevanje – večinoma družine s skromnimi dohodki – in njegova cena je ključno socialno vprašanje. Toda zaradi slabe infrastrukture in drugih tehničnih vzrokov je daljinsko ogrevanje precej dražje od individualnega ogrevanja. To je v nasprotju z zdravo pametjo in osnovnimi okoljskimi interesi. Zaradi tega kadar koli lahko pozivam Komisijo in Svet, da zagotovita finančno podporo za izboljšanje sistemov daljinskega ogrevanja, da bi postal družbeno sprejemljiv in okoljsko učinkovit. Dokler je daljinsko ogrevanje v nekaterih državah članicah dražje od individualnega ogrevanja, je nesmiselno govoriti o energetski učinkovitosti.

  Paul Rübig (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, gospod predsednik Sveta, Evropska komisija je razkrila paket ukrepov za varnost in zaščito jedrskih elektrarn. Boste zagotovili, da bo ta paket končno dan na dnevni red delovne skupine Sveta, tako da bo lahko postal uspeh francoskega predsedovanja Svetu?

Komisarja Piebalgsa bi želel vprašati, ali bi bilo mogoče govoriti s komisarjem Kovácsem, da vidimo, ali bi lahko dobili nekaj spodbud in priložnosti za odpis vlaganj v energetski sektor, da bi lahko preudarno vložili dobičke. To bi lahko povzročilo tudi znižanje cen.

  Danutė Budreikaitė (ALDE). – (LT) Da bi rešili naše težave z energijo, je bistvenega pomena, da imamo skupno energetsko politiko z vidiki zunanje politike. Vzpostaviti moramo notranji trg. Tretji energetski paket predstavlja temelj tega. Toda direktiva sama ni odgovor. Potrebujemo finančne vložke in izoblikovanje pravih povezav na področju plina in električne energije. To bi zagotovilo našo energetsko varnost.

Glede zunanjega vidika bi morala Evropska unija, kot STO, govoriti soglasno. Komisija bi morala imeti pooblastilo za pogajanje o cenah energije. To ne bi smela biti zadeva, o kateri se pogovarja vsaka individualna država; o tej temi bi se morali pogajati skupaj kot en glavni udeleženec svetovnega trga.

Pogledati moramo širše, kdo so naši dobavitelji energije. Ali ne gradimo plinovodov, ki morebiti ne bodo imeli plina, kot se domneva za Severni tok? Naj si kot potencialni energetski vir začnemo ogledovati Arktiko?

Prav tako bi rad opozoril na pomembnost kratkoročnih ukrepov. S tem mislim na pogovore z državami OPEC in vprašanje davka na dodano vrednost.

  Christopher Beazley (PPE-DE). - Gospod predsednik, med to razpravo so kolegi na sedežih socialistov in zelenih opozorili na špekulacije in kako nesprejemljivo je to v smislu cen energije, in strinjam se z njimi. Prosil bi jih, naj razmislijo tudi o političnem kontekstu določanja cen energije in še zlasti o karieri nekdanjega nemškega kanclerja Gerharda Schroederja, trenutno zaposlenega pri Gazpromu, ki si precej jasno prizadeva za interes, ki je brez jedrske energije, toda, kot nas je spomnil Ari Vatanen, ni brez ruske politike.

Svet bi prosil, da v svojem odgovoru pojasni načrt poti do doseganja skupne energetske politike v EU, z navedbo časovnega okvira. In komisarja želim vprašati, ali je za Svet izdelal preglednico razčlenitve stroškov nafte in plina na primer iz Rusije v primerjavi z utekočinjenim zemeljskim plinom iz Katarja, jedrsko energijo in vsemi drugimi, saj se mi zdi, da naše vlade dejansko ne proizvajajo energije po cenah, ki bi si jih želeli porabniki. Prizadevajo si za lastni politični interes.

  Jean-Louis Borloo, predsednik Sveta. – (FR) Gospod predsednik, tu so trije deli informacije. Resnično menim, da nas je obdobje proizvajanja energije na enem mestu in nato njen prenos in prodaja po vsem svetu privedlo v ozemeljski položaj, ki je iz dobrega razloga postal del globalne finančne krize, kajti obstaja dež, ki je koristen, in obstaja poplava. Če imamo naenkrat preveč dežja na prostoru, ki ga ne more vsrkati, to imenujemo poplava in katastrofa, in to vodi v potok stranskih proizvodov, in v vsem tem se zbrana denarna ponudba upravlja na nerealen način.

Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, energija je tema stoletja. Pravkar sem poslušal govor gospoda Goebbelsa in zadel me je čustveni ton njegovega prispevka. Po mojem mnenju moramo ne samo zmanjšati raven naše porabe, temveč jo tudi lokalizirati na način, ki odstrani našo odvisnost od vrste zadevne energije. To bo povzročilo tudi težave, kot se je zgodilo s premogom, ki je lokaliziran vir in vir, ki ga je treba upoštevati. Prav tako moramo lokalizirati špekulacijo, moramo jo omejiti in se boriti proti njej.

Srečanje EU-OPEC pred mesecem in pol je v poskusu, da bi razumeli, kaj se je s kratkoročnega stališča dogajalo na različnih tržnih sektorjih, predlagalo pritegnitev strokovnjakov.

Nato imamo temo dolgoročnega pričakovanja. Kar zadeva pričakovanje, je edini odziv vztrajanje pri tistem, kar je bilo odločeno v mestu Jeddah, namreč, da se mora Evropa, kar pomeni vsako državo v Evropi in Evropo kot celoto, pomikati proti energetski učinkovitosti in zmanjšani porabi. Če se odrečemo šestim do devetim milijardam in če si prizadevamo za ta model, potem bodo tisti, ki pričakujejo, vsekakor vedno imeli prav.

Zastavi se lahko vprašanje, komisar, o določeni smeri ukrepanja, o povečanju globalnega financiranja za različna področja raziskav. Kar zadeva energetsko učinkovitost, je to tema, h kateri se bomo zagotovo vračali.

  Andris Piebalgs, član Komisije. − Gospod predsednik, resnično bi vam rad zagotovil, da se bodo cene nafte znižale. Toda želel bi opozoriti na vprašanja, ki smo jih nekako podcenjevali. Naftni trgi so zagotovili fizično dobavo nafte, trgi s plinom dobavljajo fizične zaloge plina in trgi s premogom dobavljajo premog. To pomeni, da lahko vzajemno delovanje finančnih trgov in naftnih trgov deluje. Povedano drugače, ni nam treba dvomiti v trg, toda spremeniti moramo način proizvodnje in porabe energije v Evropski uniji. To je pravi odgovor, ker ne moremo pričakovati, da bo trg postal popustljivejši.

Je rast. Če je rast, potem je več povpraševanja po energetskih virih, in noben od obstoječih energetskih virov ni v takšni količini, da lahko rečemo, da je lahek dostop zagotovljen. Za to potrebujemo premik vzorca, resnično moramo vlagati v energetsko učinkovitost, raziskavo in razvoj obnovljivih virov energije: nova naložba.

Toda za to potrebujemo več denarja, ki prihaja tako od zasebnih investitorjev kot javnih investitorjev. To bomo sposobni narediti samo, če obstaja dejansko delujoč trg. Dejansko delujoč trg pomeni, da vsak plača realno ceno ne samo za pokritje stroškov, temveč tudi obresti za investicijo. Tisto, na kar se moramo osredotočiti – in za to je obstoječa zakonodaja EU –, so obveznosti iz opravljanja javnih storitev, ki zadevajo gospodinjstva ali majhna in srednje velika podjetja, ki jih res potrebujejo. Toda ne bi se smeli oddaljiti od te smeri.

Menim – in to sem povedal znova in znova –, da so predlogi iz drugega paketa bistvenega pomena za izvedbo te spremembe, in za okrepitev tega bomo v drugi strateški pregled energetske politike dodali nekaj elementov pod poglavji: infrastrukturne potrebe in diverzifikacija energetske oskrbe, zunanji energetski odnosi, zaloge nafte in plina ter krizni mehanizmi, energetska učinkovitost in najučinkovitejša poraba domačih energetskih virov EU.

Smo na pravi poti. Ni nam treba skreniti in verjeti, da obstaja čarobna rešitev, ki bo nemudoma znižala cene. Toda če bomo sledili tej poti, lahko resnično zagotovimo, da bomo že v tej generaciji imeli učinkovito, cenovno sprejemljivo, čisto energijo. Če bomo energetski sektor spreminjali počasi, ne bomo trpeli samo mi, temveč tudi naslednje generacije.

Smo na tej kritični stopnji in, kot je rekel minister, energija je glavno vprašanje tega stoletja. Je glavno vprašanje, toda ni vedno javnega razumevanja. Obstaja prepričanje, da imamo zagotovljeno rešitev, s katero bomo spremenili vse. Nadaljevati moramo pot, ki smo jo začeli s Parlamentom, in menim, da je tisto, kar je pomembno, doslednost, in zelo upam, da bodo predlagani pravni predlogi sprejeti med tem Parlamentom. Je ključnega pomena: to je najboljši odziv na naraščajoče cene nafte.

  Predsednik. − Na podlagi člena 103(2) Poslovnika sem prejel šest predlogov za resolucijo(1)

Razprava se je zaključila.

Glasovanje bo potekalo jutri.

Pisne izjave (člen 142)

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Pred kratkim smo doživeli brezprimeren dvig cen goriv. Ta je v glavnem izhajal iz špekulacij, v katerih so bile udeležene družbe, ki so iz špekulantskega ocenjevanja zalog nafte, nabavljene po nižjih cenah, naredile zelo velike dobičke.

Ta škandalozen dvig cen je poslabšal življenjske pogoje splošnega prebivalstva, zlasti ekonomsko šibkejših skupin družbe, in je imel poguben vpliv na gospodarske dejavnosti v različnih sektorjih, kot so prevoz in druge storitve, industrija, kmetijstvo in ribištvo.

Toda kljub znatnemu padcu cen surove nafte se v nekaterih državah vzdržujejo visoke cene in žrtve so porabniki. To bi moralo spodbuditi izoblikovanje davka, s strani vsake države članice, ki se ga naloži samo za izredne in špekulativne dobičke, da bi le-te spravili v državne blagajne, ki lahko nato pomagajo podpirati sektorje in ljudi, ki jih je situacija najbolj prizadela.

Vendar bi morale biti glavne spremembe strukturne, z zaustavitvijo liberalizacije energetskega sektorja, ob upoštevanju, da je to strateški sektor za razvoj. Posledično bi morali to nacionalizirati, da bi zagotovili javne politike, ki služijo nacionalnim interesom in prebivalstvu kot celoti.

  Urszula Gacek (PPE-DE), v pisni obliki. – Kako primerno, da Evropski parlament razpravlja o cenah energije prav ob koncu poletja. Mnogo mojih volivcev že z resnično grozo opazuje termometer. Nižanje temperatur pomeni, da morajo izračunati, ali lahko upravičijo vklop tega tako dragega ogrevanja.

Z grozo pričakujejo dan, ko prispe račun za plin ali električno energijo gospodinjstva. Niso samo najrevnejše družine tiste, ki se morajo odločiti, brez katerih nujnih nabav bodo morale preživeti to jesen in zimo, da bi bile na toplem.

Gospodinjstva z majhnimi otroki ali starejšimi ljudmi so še zlasti močno prizadeta. Imajo najbolj omejen proračun in hkrati največjo potrebo po energiji.

Kakršno koli ukrepanje, ki zmanjša breme stroškov energije za najbolj častivredne v družbi, dobi mojo iskreno podporo.

V civiliziranem srcu Evrope, v 21. stoletju se toplega doma ne more smatrati za luksuz.

  András Gyürk (PPE-DE), v pisni obliki. – (HU) V zadnjih mesecih so se točno pred našimi očmi cene energije dvignile kot še nikoli prej. Naraščajoči stroški porabe energije bi lahko imeli izredno škodljive posledice za konkurenčnost Evrope. Poleg tega ima proces resen vpliv na najbolj slabotne družbene sloje . Problem postane še večji ob dejstvu, da nekatere države rezerve surovin, ki jih imajo na voljo, postavijo pod politične cilje. Iz teh razlogov je dvig cen energije postal eno od najobčutljivejših političnih vprašanj.

Čeprav se nobena od držav članic ne more izvleči izpod vpliva povišanj cen, so nekatere države v posebno nebogljeni situaciji. Zaradi plutja s tokom, zmotne vladne politike, so bili madžarski porabniki prisiljeni pretrpeti povišanje cen plina štirikrat samo v letu 2008. Iz tega razloga je naraščanje cen energije postalo eden izmed najpomembnejših virov družbenega nezadovoljstva na Madžarskem.

Potrebno je usklajeno, dosledno ukrepanje, da bodo cene ostale obvladljive. Narediti je treba vse, da bi zagotovili, da je sistem dolgoročnih mednarodnih sporazumov, ki opredeljujejo energetsko oskrbo, pregleden. Poleg tega je treba okrepiti konkurenco tako na ravni Skupnosti kot na ravni držav članic, skupaj z ukrepi, namenjenimi izboljšanju energetske učinkovitosti. Evropska unija mora podvzeti učinkovite korake, da bi zavzela trdno stališče, primarno z gradnjo alternativnih poti za prenos energije. Hkrati menimo, da je primerno usklajevati ukrepe, namenjene zaščiti najbolj nezaščitenih. Menimo, da se dvig cen električne energije ne sme povezovati s povečanjem socialnih razlik.

  Katrin Saks (PSE), v pisni obliki. – (ET) Ključnega pomena je, da to prihajajočo zimo vlade držav članic naredijo vse, kar je mogoče, za podporo posameznikov, za katere bi lahko dvig cen energije bil preveč. Dvig cen za 30-40 odstotkov je napovedan tudi v Estoniji. Še zlasti sem zaskrbljena zaradi vpliva, ki bi ga naraščajoče cene lahko imele na tiste z nizkimi dohodki, revne in ranljive skupine.

Stoodstotno se strinjam, da morajo države članice ustrezno ukrepati za zagotovitev sprejemljivih cen energije. Ti vključujejo namensko dohodkovno podporo in olajšave ter spodbude za izboljšanje energetske učinkovitosti domačih gospodinjstev.

Prav tako sem prepričana, da bi morale države članice sestaviti akcijske načrte za boj proti energetski revščini. Predvsem je potrebno opredeliti „energetsko revščino“. Opredelitev pojma bi pomagala osredotočiti se na cilje. Vsakogar moramo potegniti iz energetske revščine!

Za razliko od na primer Velike Britanije je doma, v Estoniji, pojem „energetska revščina“ zelo tuj. Je tipičen primer evrožargona, ki se, bodisi mednaroden ali ne, tihotapi v rabo. Toda za njim je zelo zanimiva zamisel, s katero se morajo seznaniti avtorji zakonodaje.

Namenska podpora za starejše, velike družine in invalide skupaj z „zimskimi plačili za gorivo“ ali „plačili za hladno vreme“ v Veliki Britaniji igra pomembno vlogo. Ukrepi, kot so ti, so po mojem mnenju odličen zgled za druge.

Veliko se govori o prihrankih, toda malo se ukrepa, čeprav bi bilo ukrepanje najhitrejši način za spremembo česa. Bolje ko so izolirani in energetsko učinkoviti naši domovi, manj bomo morali zapraviti za vzdrževanje temperature v njih. Prihranki bi bili veliki, ker na primer v Estoniji stavbe absorbirajo 40 % primarne energije. Toda na tej točki se ne smemo zanašati na prepustitev stvari pobudi vsake osebe, ki čuti mraz.

PREDSEDSTVO: Diana WALLIS
Podpredsednica