Predsednica. − Naslednja točka je poročilo Jana Anderssona v imenu Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve o izzivih kolektivnih pogodb v EU (2008/2085(INI)) (A6-0370/2008).

  Jan Andersson, poročevalec. – (SV) Gospa predsednica, upam, da bo Komisija kmalu prišla. Ni jih še.

Najprej bi rad govoril o poročilu na splošno. V Evropskem parlamentu smo že ob številnih priložnostih razpravljali, kakšno politiko naj vodimo v globalizirani družbi. Ne bi smeli tekmovati za slabo plačana delovna mesta, morali bi imeti dobre delovne pogoje, osredotočiti bi se morali na človeški kapital, ljudi in vlaganja ter druge stvari, da bi bili uspešni. Velikokrat smo tudi razpravljali o ravnovesju med odprtimi mejami in močno socialno EU ter ugotovili, da je to ravnovesje pomembno.

Poleg tega smo pogosto razpravljali o vprašanju in pomenu enakega obravnavanja ljudi, ne glede na spol, narodnost ali državljanstvo ter ugotovili, da se morata uveljaviti enako obravnavanje in nediskiminacija.

Poročilo govori o potrebi po odprtih mejah. Odbor se zavzema za odprte meje brez omejitev ali prehodnih obdobij, vendar bi morali hkrati imeti socialno EU, v kateri drug z drugim ne bi tekmovali z vsiljevanjem nižjih plač, slabših delovnih pogojev in tako naprej.

Poročilo govori tudi o načelu enakega obravnavanja oz. enakega obravnavanja in nediskriminacije delavcev, ne glede na državljanstvo. Ljudje iz Latvije, Poljske, Nemčije, Švedske ali Danske ne bi smeli biti obravnavani različno na istem trgu dela. To je tudi podlaga za predloge v poročilu. Najpomembnejši predlogi se nanašajo na direktivo o napotitvi delavcev, saj tri sodbe zadevajo napotene delavce. Izredno pomembno je, da direktive o napotitvi delavcev ne spremenimo v minimalno direktivo.

Res je, da direktiva vsebuje deset minimalnih pogojev, ki jih je treba izpolniti. Ti pogoji morajo biti vključeni, toda osnovno načelo je enako obravnavanje. Zato moramo biti jasni. Obravnavanje mora biti enako, ne glede na državljanstvo. Na katerem koli trgu dela, na primer na trgu dela v nemški deželi Spodnji Saški, bi morali pogoji, ki tam veljalo, veljati za vse delavce, ne glede na to, od kod prihajajo. To je pomembno načelo, ki mora postati še bolj jasno potem, ko so bile izdane sodbe.

Druga pomembna stvar je, da imamo različne modele trga dela. Vsi ti modeli morajo biti enakovredni, ko gre za izvajanje. Treba je spremeniti tudi nekatere druge stvari v direktivi. Poleg tega moramo popolnoma jasno povedati, da je pravica do stavke osnovna ustavna pravica, ki ne more biti podrejena svobodi gibanja. To velja glede na novo pogodbo, toda tudi na drugačen način v primarni zakonodaji.

Tretjič, pravni red ES ne sme biti v nasprotju s konvencijo Mednarodne organizacije dela. Zadeva Rüffert se nanaša na konvencijo MOD o javnih naročilih. V tej zadevi se uporabijo delovni pogoji, ki veljajo v kraju, kjer se delo izvaja. To je razlog za vložene predloge. Poslušal bom razpravo, hkrati pa bi rad izkoristil priložnost, da se zahvalim vsem vpletenim, na primer poročevalcu v senci, za konstruktivno sodelovanje.

(Aplavz)

  Vladimír Špidla, član Komisije. – (CS) Gospa predsednica, gospe in gospodje, naj začnem z opravičilom za manjšo zamudo. Žal nisem mogel pravočasno predvideti, kako prometne bodo ceste.

Gospe in gospodje, sodbe, ki jih je nedavno izdalo Sodišče v zadevah Viking, Laval in Rüffert, so sprožile široko razpravo na ravni EU o zaščiti pravic delavcev v zvezi s povečano ravnjo globalizacije in mobilnosti delovne sile. Da bi evropski trg dela deloval pravilno, moramo oblikovati dobra pravila. Direktiva o napotitvi delavcev je ključni instrument pri doseganju tega cilja. Rad bi vas opozoril na to, da je cilj te direktive poiskati ravnovesje med ustrezno ravnjo zaščite delavcev, ki so začasno napoteni v drugo državo članico, na eni strani in svobodo opravljanja storitev v okviru notranjega trga na drugi strani.

Komisija je odločna v tem, da bo zagotovila, da osnovne svoboščine v skladu s Pogodbo ne bodo v navzkrižju z zaščito temeljnih pravic. Komisija je izrazila željo, da bi začeli odprto razpravo z vsemi vpletenimi stranmi, da bi lahko skupaj analizirali posledice sodb Sodišča. Taka razprava je izredno pomembna, saj bi razjasnila pravni položaj in končno omogočila državam članicam, da uvedejo primerne pravne ureditve. 9. oktobra 2008 je Komisija organizirala forum na to temo, ki so se ga udeležile vse zainteresirane strani. Ta forum bi moral postati izhodišče za razpravo, ki jo tako zelo potrebujemo.

Komisija se strinja, da je povečana mobilnost delavcev v Evropi s seboj prinesla nove izzive, ker se navezuje na delovanje trgov dela in ureditev zaposlitvenih pogojev. Komisija verjame, da so socialni partnerji najbolj poklicani, da se soočijo z izzivom in predlagajo možne izboljšave. Zato je Komisija povabila evropske socialne partnerje, naj proučijo posledice povečane mobilnosti v Evropi in sodbe Sodišča Evropskih skupnosti. Navdušen sem, da so evropski socialni partnerji sprejeli izziv. Komisija bo njihovo delo po potrebi podprla.

Komisija bi rada sporočila, da države članice, ki jih je sodba Sodišča najbolj prizadela, že ta trenutek pripravljajo pravne ureditve, ki bodo zagotovile uskladitev s Sodiščem. Komisija se ne more strinjati s tem, da naj predlog direktive o napotitvi delavcev zajema tudi omembo prostega gibanja. Taka razširitev bi nujno vodila k nesporazumom glede izvedljivosti direktive, saj bi prekrila razliko med dvema različnima kategorijama delavcev, in sicer med napotenimi delavci in delavci migranti. Rad bi poudaril, da je seveda razlika med napotenimi delavci in delavci migranti.

Komisija se strinja s Parlamentom glede potrebe po izboljšanju operativnosti in izvajanja direktive o napotenih delavcih. V tem okviru naj vas spomnim, da je aprila 2008 Komisija sprejela priporočilo za večje administrativno sodelovanje, h kateremu so pozivale države članice, da bi odpravili obstoječe pomanjkljivosti. Komisija podpira tudi večje sodelovanje prek načrta, da v prihodnosti ustanovi odbor strokovnjakov iz držav članic. Komisija verjame, da bo v okviru predlagane Lizbonske pogodbe prišlo do zelo pomembne krepitve socialnih pravic prek sprememb, kot so nove socialne določbe, glede na katere morajo vse druge politike Evropske unije upoštevati socialna vprašanja, in tudi glede na izvajanje pravno zavezujoče navedbe Listine o temeljnih pravicah.

  Małgorzata Handzlik, pripravljavka mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov. − (PL) Gospa predsednica, poročilo, o katerem danes razpravljamo, je sedanjo direktivo o napotitvi delavcev spremenilo v izziv za kolektivne pogodbe. Razumem lahko, da nekatere države članice morda niso navdušene nad odločitvami Sodišča Evropskih skupnosti. Vseeno pa te odločitve zagotavljajo ravnotežje med vsemi cilji direktive, in sicer med svobodo opravljanja storitev, spoštovanjem pravic delavcev in ohranjanjem načel poštene konkurence. Rada bi poudarila, da je vzdrževanje tega ravnotežja za nas sine qua non.

Glavni problem glede ustreznega izvajanja te direktive je njena nepravilna razlaga s strani držav članic. Zato se moramo osredotočiti na razlago in ne toliko na določbe same direktive. Najprej in predvsem je torej potrebna poglobljena analiza na ravni držav članic. Ta bo omogočila opredelitev težav, ki izhajajo iz sodb, in morebitnih izzivov za nas. Zato verjamem, da bi se morali na tej stopnji vzdržati pozivom k spremembi direktive. Pomembno se je zavedati, da je napotitev delavcev neločljivo povezana s svobodo opravljanja storitev. Ta je eno temeljnih načel skupnega evropskega trga. V nobenem primeru je ne bi smeli razumeti kot omejevanje kolektivnih pogodb.

  Tadeusz Zwiefka, pripravljavec mnenja Odbora za pravne zadeve. − (PL) Nesprejemljivo se mi zdi kritizirati odločitve Sodišča Evropskih skupnosti, ne glede na svoje prepričanje. Sodišče Evropskih skupnosti je neodvisna in nepristranska institucija, bistvenega pomena za delovanje Evropske unije. Ni se nam treba strinjati z zakonodajo in lahko jo seveda spremenimo, težko pa sprejmem kritiziranje Sodišča. To vedno odloča na podlagi veljavne zakonodaje.

Rad bi poudaril dve pomembni zadevi v zvezi z vprašanji, o katerih danes razpravljamo. Prvič, odločitve Sodišča nimajo vpliva na prosto sklepanje kolektivnih pogodb. Drugič, v skladu z razlago Sodišča države članice ne smejo uvesti minimalnih standardov na drugih področjih, razen na tistih, ki so navedena v Direktivi 96/71/ES o napotitvi delavcev. Sodišče jasno priznava pravico do kolektivnega delovanja kot temeljno pravico, ki je del splošnih načel zakonodaje Skupnosti. Hkrati, skupaj z drugimi svoboščinami na notranjem trgu, je načelo svobodnega opravljanja storitev enako pomembna osnova za evropsko povezovanje.

Kar pa zadeva posledice tega poročila, poročevalec poziva k reviziji direktive o napotitvi delavcev, pri čemer trdi, da je razlaga Sodišča v nasprotju z nameni zakonodajalca. S tem se nikakor ne strinjam.

  Jacek Protasiewicz, v imenu skupine PPE-DE. – (PL) Gospa predsednica, na ozemlju Evropske unije vsako leto dela okoli milijon ljudi, napotenih v državo, ki ni tista, v kateri ima njihovo delodajalsko podjetje sedež.

V zadnjih letih je prišlo samo do nekaj primerov težav z razlago določb direktive in zakonodaje EU, ki velja za to področje. Sodišče Evropskih skupnosti je teh nekaj primerov proučilo. Na splošno rečeno je ugotovilo, da problem ne izhaja iz vsebine direktive, temveč iz nepravilnega izvajanja direktive s strani posameznih držav članic. To pomeni, da je zakonodaja EU, ki ureja napotitev delavcev zdrava in dobro osnovana. Edini morebitni problem se nanaša na njeno izvajanje v posameznih državah članicah.

To seveda ne pomeni, da je zakonodaja tako dobra, kot je le lahko. Prvič, treba je opozoriti na to, da sedanja direktiva ščiti temeljne pravice delavcev s tem, ko določa minimalno jamstvo glede nagrajevanja ter zdravja in varnosti pri delu. Drugič, direktiva ne onemogoča sklepanja bolj ugodnih ureditev, kot so minimalni pogoji za delo, prek kolektivnih pogodb. To bi rad poudaril. Obenem direktiva dosega odlično ravnotežje med svobodo opravljanja storitev in zaščito pravic delavcev, napotenih v drugo državo za opravljanje storitev. Zato smo se v poročilu gospoda Anderssona strinjali z zahtevo Komisiji, naj še enkrat prouči direktivo. Še naprej popolnoma nasprotujemo mnenju, da je to slaba direktiva in da je nujno treba uvesti radikalne spremembe v evropsko zakonodajo na tem področju.

  Stephen Hughes, v imenu skupine PSE. – Gospa predsednica, čestitam gospodu Anderssonu za odlično poročilo. Rad bi začel z delnim navedkom odstavka 12 v poročilu. Pravi: „meni, da je namen zakonodajalca iz direktive o napotitvi delavcev in direktive o storitvah nezdružljiv z razlagami Sodišča“. S tem se strinjam. Bil sem zakonodajalec pri obeh direktivah in nikoli nisem pričakoval, da bodo – če ju obravnavamo skupaj s Pogodbo – Sodišče pripeljale do sklepa, da imajo gospodarske svoboščine prednost pred temeljnimi pravicami delavcev.

Ko se zgodi nekaj takega, mora zakonodajalec ukrepati za ponovno vzpostavitev pravne gotovosti. Smo sozakonodajalci in v tej resoluciji je zelo jasno navedeno, kaj je po našem mnenju treba storiti. Toda komisar, svoje dolžnosti kot zakonodajalci ne moremo opraviti, dokler ne uveljavite svoje pravice do pobude. Sopredsedujem tukajšnji medskupini za sindikate in jo sosklicujem. To zajema vse glavne politične skupine in v stiku sem s številnimi sindikalisti – ne samo v Bruslju in Strasbourgu, temveč tudi v regijah – in lahko vam povem, da je med njimi razširjena in se še širi zaskrbljenost zaradi neravnotežja, do katerega je prišlo zaradi teh sodb. Komisar, to je zelo resno v času, ko se bližajo evropske volitve naslednje leto. Če se sindikalisti tam zunaj odločijo, da je Evropa del problema in ne del rešitve, to lahko zelo škodi vsem delom tega Parlamenta in samemu demokratičnemu procesu.

Vesel sem vašega mnenja, da je treba direktivo o napotitvi delavcev izboljšati, saj je ena od zadev, ki jih želimo, revizija te direktive, da bi razjasnili vsaj, kako se lahko kolektivne pogodbe uporabijo za vzpostavitev minimalnih pogojev, in da bi povedali, kako se lahko uporabi kolektivno delovanje za zaščito teh pravic.

Zato komisar prosim poslušajte to neposredno izvoljeno institucijo. Nas so sama ušesa. Uveljavite svojo pravico do pobude in pokažite, da vidite potrebo po ukrepanju.

  Luigi Cocilovo, v imenu skupine ALDE. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, tudi jaz bi se rad zahvalil gospodu Anderssonu za to pobudo in prispevek vseh skupin in poročevalcev h končnemu besedilu, ki ga je sprejel odbor. Verjamem, da je stališče, ki ga zavzame Evropski parlament, res pomembno. Naj bom jasen, Parlament ne dvomi o sodbah ali kritizira sodb Sodišča samih po sebi; te so vedno legitimne, vendar poskuša odgovoriti na vprašanja razlage direktive o napotitvi delavcev, ki jih te sodbe deloma sprožajo.

Narobe je domnevati, da ta odgovor skriva dvom o nekaterih temeljnih svoboščinah, kot je svobodno opravljanje čezmejnih storitev; to svobodo nameravamo v celoti zaščititi, prav tako kot nameravamo zaščititi načelo zdrave in pregledne konkurence. Nesprejemljiva pa je taka konkurenca, ki temelji na prednosti zaradi dampinga, konkurenca, omamljena z iluzijo, da je sprejemljivo kršenje nekaterih temeljnih načel, kot sta svoboda ustanavljanja in nediskriminacija. Ne glede na to, kako sprevračamo razlago tega načela, to temelji na eni sami resnici: delavcev ne bi smeli različno obravnavati glede na državo, v kateri opravljajo storitve, glede na to, ali so napoteni ali mobilni, ter glede na njihovo državljanstvo. Ista pravila, vključno s pravico do stavke, bi morala veljati za podjetja v državi poslovanja in za tista, ki uporabljajo napotitev.

Menimo, da bi bil kakršen koli drugačen model Evrope zavrnjen in obravnavan z nezaupanjem. Prosti pretok velja tudi za načela in kakršna koli skrenitev s te poti bi najprej in predvsem škodila Evropi, ne glede na razlago neke direktive.

  Elisabeth Schroedter, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, enako obravnavanje je temeljno načelo Evropske unije. Države članice morajo biti sposobne zagotoviti, da se na terenu to enako obravnavanje dejansko izvaja. Sodišče Evropskih skupnosti (SES) nas je postavilo v zelo težak položaj. Ne morem skriti dejstva, ki je seveda dobro znano, da je Komisija vsaj v eni zadevi prispevala k temu. Pravice do stavke in pravice do sklepanja kolektivnih pogodb preprosto ni mogoče spodbijati. Tu se moramo odzvati. Odločitev Sodišča je sprožila tako negativno podobo o Evropi, da se številni ljudje zdaj odvračajo od nje: ne moremo kar stati zraven in pustiti, da se to dogaja.

Kdor želi spodbujati večjo mobilnost v Evropi, mora zagotoviti enako obravnavanje na terenu. Sodišče Evropskih skupnosti nam je pri tem res storilo slabo uslugo in škodilo socialni Evropi.

Kot zakonodajalci moramo ukrepati i se soočiti s to godljo, saj je Sodišče Evropskih skupnosti razkrilo tudi slabost direktive o napotitvi delavcev: pokazalo je, da nastane problem, ko delavci opravljajo storitve. Delavce je treba spet obravnavati kot delavce, in zato potrebujemo revizijo direktive.

Zagotoviti je treba načelo „enakega plačila za enako delo na istem mestu“. Prišlo je do tega, da glede na razlago Sodišča Evropskih skupnosti direktiva o napotitvi delavcev tega ne zagotavlja več. To revizijo potrebujemo, da bi povrnili verodostojnost Evrope, saj brez tega projekta ne moremo voditi volilne kampanje. Sicer bo prišlo do težav s svobodo, ki jo daje notranji trg, in načelom enakega obravnavanja na terenu.

Kot je dejal gospod Cocilovo, je nesprejemljivo, da bi konkurenca namesto na kakovosti temeljila na socialnem dampingu. Ukrepati moramo. Še enkrat bi pozvala ta Parlament, naj sprejme Anderssonovo poročilo v obstoječi obliki. To je nujno, saj poročilo ponuja tudi zelo konkretno strategijo ukrepanja glede revizije direktive o namestitvi delavcev. Načelo enakega obravnavanje je načelo socialne Evrope. Vzpostavitev te socialne Evrope je razlog, zakaj smo bili izvoljeni v ta Parlament, in zato moramo sprejeti to poročilo.

  Ewa Tomaszewska, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospa predsednica, z obžalovanjem ugotavljam, da je gospodarskim pravicam vse prepogosto dana prednost pred temeljnimi pravicami in svoboščinami. To še zlasti velja za odločitve Sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Laval in Viking ter drugih zadevah.

Pomembno je vzpostaviti pravilni vrstni red pomembnosti teh pravic in upoštevati to, da so človeška bitja pomembnejša od denarja. Pravice v zvezi gospodarskimi svoboščinami ne smejo ovirati pravic posameznikov do združevanja in kolektivnega zagovarjanja njihovih pravic. Predvsem imajo delavci pravico do ustanavljanja združenj in kolektivnega pogajanja o delovnih pogojih. Sistemi kolektivnega pogajanja in kolektivnih pogodb o delovnih pogojih, ki so rezultat pogajanj, si zaslužijo priznanje in podporo. Navsezadnje konsenz odgovornih socialnih partnerjev zagotavlja socialno ubranost in daje sklenjenim pogodbam možnost uspeha. Konvencije MOD so primer tega pristopa.

Glavni izziv, s katerim se trenutno soočamo na področju kolektivnih pogodb, zajema upoštevanje dejstva, da je treba delavcem migrantom, napotenim delavcem in delavcem, zaposlenim v domači državi, vsem zagotavljati enake pravice. Čestitke poročevalcu.

  Mary Lou McDonald, v imenu skupine GUE/NGL. – (GA) Gospa predsednica, delavci in sindikati že leta zaupajo Evropski uniji, da bo izboljšala in zaščitila njihove delovne pogoje.

– Delavci po Evropi imajo pravico do spodobnega dela, do enakosti za vse delavce. Pravico imajo, da se organizirajo, agitirajo in se borijo za izboljšanje svojega položaja pri delu. Upravičeno pričakujejo, da bi morala zakonodaja te pravice priznavati in zahtevati.

Vrsta odločitev Sodišča Evropskih skupnosti, na katere naj bi se nanašalo Anderssonovo poročilo, je predrzen napad na te osnovne pravice. Te sodne odločitve so dale zeleno luč za masovno izkoriščanje delavcev. Sodne odločitve so odraz pravnega statusa quo, odraz dejstva, da v primeru trčenja pravic delavcev s pravili o konkurenci zmagajo pravila o konkurenci. Sodne odločitve so dale pravno legitimnost nečemu, čemur pravimo „tekma do dna“.

Zelo sem razočarana nad tem poročilom. Namenoma se izogiba pozivanju k spremembam Pogodb EU, za katere vsi vemo, da so potrebne za zaščito delavcev. Ta poziv k spremembi Pogodbe je bil namenoma in cinično odstranjen iz prvega osnutka tega poročila, kljub silovitim pozivom sindikalnega gibanja po Evropi, naj se v Pogodbe vnese določba o socialnem napredku.

Ranljivost pravic delavcev je bil eden od glavnih razlogov za irsko glasovanje proti Lizbonski pogodbi, čeprav voditelji EU raje kar prezrejo to neprijetno dejstvo. Če naj bo nova pogodba sprejemljiva za ljudi po Evropi, mora zagotavljati primerno zaščito delavcev.

Parlamentarci imamo zdaj priložnost, da vztrajamo pri tem, da Pogodbe vključujejo zavezujočo določbo ali protokol o socialnem napredku. Če zadevne spremembe danes ne bodo sprejete, bo Evropski parlament stopil še en korak stran od ljudi, ki naj bi jih zastopal, in v tem primeru ne dvomim, da bodo irski delavci skupaj z mano razočarani na Evropskim parlamentom.

  Hanne Dahl, v imenu skupine IND/DEM. – (DA) Gospa predsednica, dogajanje, ki smo mu priča na trgu dela v luči zelo daljnosežnih sodb v zadevah Rüffert, Laval in Waxholm, je v popolnem nasprotju z željo vpeljati model prožne varnosti kot gospodarski model za Evropo, saj se zdi, da je šlo v popolno pozabo to, da prav ta model prožne varnosti temelji na stoletni tradiciji pravice, da se na trgu dela sklepajo trdne in neodvisne pogodbe. Ne moreš vpeljati modela prožnosti na evropski trg dela in hkrati izvajati zakonodaje ali sprejemati sodb, ki sindikatom otežujejo, da bi uporabljali in ohranjali sistem, ki temelji na kolektivnih pogodbah. Če se vpelje prožna varnost in hkrati sprejme, da imajo pravila EU o notranjem trgu prednost pred pogajanjem o plači in varnostjo delovnega okolja, bo končni rezultat izničenje stoletnega delavskega boja. Anderssonovo poročilo je obliž na rano, ki jo je Sodišče Evropskih skupnosti prizadejalo rezultatom stoletnega delavskega boja, in še zdaleč ne gre dovolj daleč.

  Roberto Fiore (NI). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, to poročilo je očitno na pravi poti, ko postavlja delavce pred gospodarstvo in socialne pravice pred pravice do svobodne podjetniške pobude. V bistvu brani splošni koncept socialnih načel, ki so del evropske tradicije.

Vseeno je treba reči, da se to poročilo ne dotika današnjega temeljnega vprašanja, in sicer izredno visokega števila napotenih ali tujih delavcev, ki preplavljajo nacionalne trge. Zato moramo biti pozorni na „damping“, do katerega dejansko že prihaja v državah, kot je Italija, kjer je trg dela preplavljen z ogromnim številom ljudi, na primer Romuni. To je gotovo „damping“ in ima pozitiven vpliv na velika podjetja, toda negativen vpliv na lokalne delavce.

  Gunnar Hökmark (PPE-DE). - (SV) Gospa predsednica, rad bi poudaril, kaj to poročilo vsebuje in česa ne. Rad bi se zahvalil poročevalcu. Upošteval je različne poglede znotraj odbora in to pomeni, gospod Špidla, da v poročilu ni zahteve po ukinitvi ali predelavi direktive o napotitvi delavcev. Za začetek je poročilo vsebovalo veliko obsojanja in kritiziranja Sodišča, vendar je bilo to izločeno. O tem govorimo zdaj.

Da to podčrtam, bi rad citiral v angleščini:

– Citiral bom angleško besedilo odstavka 27: „Welcomes the Commission’s indication that it is now ready to re-examine the impact of the internal market on labour rights and collective bargaining“; in: „Suggests that this re-examination should not exclude a partial review of the PWD’ – meaning ‘not exclude’.“

– (SV) Gospa predsednica, to pomeni, da ni potrebe po spremembi. Vseeno je dobrodošlo, da Komisija pregleda, kako to deluje v praksi v različnih državah članicah. Če ta pregled pokaže, da obstajajo razlogi za spremembe, teh ne bi smeli izključiti.

To sem hotel povedati, ker ima direktiva o napotitvi delavcev zelo pomembno vlogo. Milijon ljudi ima priložnost delati v drugi državi. Gre tudi za enako obravnavanje, enake pravice do dela povsod po Evropski uniji, tudi če ima nekdo kolektivno pogodbo iz svoje matične države. Za to gre pri vsem skupaj. Dokler se ljudje držijo pravil direktive o napotitvi delavcev, imajo pravico do dela kjerkoli v EU. To je bila tudi ugotovitev Sodišča v zadevi Laval, na primer.

Komisar, gospa predsednica, kritika, naperjena proti Sodišču, v predlogu odbora ni več zajeta in ni zahteve po ukinitvi direktive o napotitvi delavcev. Pomembno je, da se v nadaljevanju razprave tega zavedamo.

  Magda Kósáné Kovács (PSE). - (HU) Hvala, gospa predsednica. Problem v današnji razpravi ilustrira latinski pregovor: „Noben veter ni ugoden za mornarja, ki ne ve, v katero pristanišče pluje.“ Žal tudi v današnji razpravi ne vidimo pristanišča, v katerem bi se lahko vsi zadovoljno zasidrali. Ureditev prostega pretoka napotenih delavcev je bila izpuščena iz kompromisne direktive o storitvah iz leta 2006, toda problem ostaja, kakor je pokazal odziv na odločitve Sodišča, in nas je zdaj lopnil po glavi. Podobno Maastrichtske pogodbe, osnutka Ustavne pogodbe in negotove Lizbonske pogodbe ni mogoče ločiti od vprašanj v zvezi s svobodo opravljanja storitev oziroma od ponavljajoče se razprave o tem, kaj od naslednjega zasluži večjo zaščito: štiri temeljne svoboščine ali socialne pravice, tudi na škodo druga druge.

Res je, da pravila EU dajejo ponudnikom storitev v novih državah članicah začasno konkurenčno prednost. Po drugi strani je prosti pretok blaga in kapitala ustvaril ugodne tržne pogoje za razvitejše države članice. Trdim, da so te razlike začasne, saj se bodo kakovost in razmere na trgih blaga in denarja ter trgih dela in storitev nujno približali drug drugemu. Zato naša prva naloga ni preoblikovanje zakonodaje in nasprotovanje sodnim odločitvam, temveč dosledno in učinkovito izvajanje obstoječih predpisov. Dandanes vojne ne potekajo v prvi vrsti z orožjem, temveč lahko finančne krize, kot je sedanja, pustošijo ravno toliko kot vojne. Upam, da si bodo Parlament in vsi drugi organi odločanja v EU, ob misli na našo željo po trajnem miru in sodelovanju po drugi svetovni vojni, prizadevali za uravnoteženo rešitev za zagotovitev, da bomo pripadali dolgotrajni, uspešni, medsebojno podpirajoči se in povezani skupnosti. Ozkogledi protekcionizem pa je treba pustiti ob strani. Hvala, gospa predsednica.

  Olle Schmidt (ALDE). - (SV) Gospa predsednica, hvala, gospod Andersson, za pomembno poročilo. Veliko se vrti okoli sodbe v zadevi Laval, v kateri je šel švedski sindikat predaleč. Poročilo vsebuje veliko stvari, ki mi niso všeč. Ima poseben ton, ko govori o Sodišču Evropskih skupnosti, in na več mestih je nakazano, kaj je gospod Andersson želel na začetku, in sicer ukiniti direktivo o napotitvi delavcev. Vendar to v revidiranem poročilu ni navedeno, kot upravičeno opozarja gospod Hökmark. Zdaj gre za to, da ne izključimo delne revizije direktive, kar je bolj v skladu z mnenjem Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, za katerega sem bil zadolžen.

Upam, da bomo izglasovali tudi, da direktive o napotitvi delavcev ni treba ukiniti. Prosim, poglejte predloga 14 in 15 Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo.

Gospod Andersson, prepričanje, da se bo švedski model najbolje ohranil, če gre skozi Bruselj, je napačno. Ravno obratno. Če gremo prek Bruslja, lahko ogrozimo švedski model, ki temelji na odgovornih straneh, in dobili bomo zakonodajo in minimalne plače na Švedskem. To logično ne more biti v interesu švedskih sindikatov.

  Roberts Zīle (UEN). - (LV) Hvala, gospa predsednica in gospod Špidla. Za navideznimi poskusi, da bi zaščitili delovne standarde in zagotovili enake delovne pogoje, pogosto v resnici stoji protekcionizem in očitno omejevanje svobodne in poštene konkurence. Plača posameznika bi morala biti odvisna od njegove uspešnosti in produktivnosti pri delu, in ne od tega, kaj se dogovorijo socialni partnerji. Posledica tega je, da trenutno izgubljajo vsi udeleženci na notranjem trgu Evropske unije, ker konkurenčnost EU na svetovnih trgih upada. Ni nam treba spreminjati direktive o napotitvi delavcev, da bi jo lahko uskladili s sistemi socialnega varstva nekaterih držav članic. Temeljna dolžnost Evropske unije je zagotoviti, da imajo podjetja iz starih in novih držav članic enake pravice delovanja na notranjem trgu storitev. Če nam niso všeč odločitve Sodišča Evropskih skupnosti, spremenimo zakonodajo. Nisem prepričan, da s takimi stvarmi Evropska unija postane razumljivejša za njene državljane.

  Gabriele Zimmer (GUE/NGL). – (DE) Gospa predsednica, najprej bi rada protestirala proti duhu tega, kar smo slišali pred nekaj minutami, namreč, da je naš trg dela preplavljen s tujimi delavci.

Drugič, rada bi videla jasnejše, bolj nedvoumno poročilo Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve. Zaupanje v socialno kohezijo Evropske unije lahko dosežemo samo, če so temeljne socialne pravice opredeljene kot primarna evropska zakonodaja. Svetu, Komisiji, državam članicam in Sodišču Evropskih skupnosti bi morali poslati močnejši signal in se ne zadovoljiti zgolj s pozivanjem k ravnotežju med temeljnimi pravicami in prostim pretokom na notranjem trgu. To ne bo prineslo sprememb. Tako kot svoboščine, so temeljne socialne pravice človekove pravice in se jih ne sme prikrojevati zaradi prostega pretoka na notranjem trgu.

Tu je pomembno, da moramo braniti in izboljšati evropski socialni model in da je skrajni čas za uvedbo določbe o socialnem napredku kot zavezujoči protokol v okviru obstoječih Pogodb EU. Čas je za spremembo direktive o napotitvi delavcev, da bi preprečili omejevanje zahtev glede plač in minimalnih standardov na minimalne zahteve.

  Hélène Goudin (IND/DEM). - (SV) Gospa predsednica, ena od najpomembnejših ugotovitev gospoda Anderssona je, da je treba trg dela zaščititi s spremembo evropske direktive o napotitvi delavcev. Kar zadeva Švedsko, bi bila zanjo namesto tega najboljša rešitev, da bi bilo v Pogodbi EU jasno navedeno, da se o zadevah v zvezi s trgom dela odloča na nacionalni ravni. Če smo se iz odločitve v zadevi Laval česa naučili, je to to, da našemu trgu dela ne bi smela vladati vsiljiva zakonodaja EU.

Junijska lista zagovarja izvzetje Švedske iz delovne zakonodaje EU. Zanimivo bi bilo slišati, kaj na ta predlog pravi gospod Andersson. Je zakonodaja EU vedno pot naprej? Odločitev v primeru Laval je rezultat tega, da so socialni demokrati in desnosredisnki politiki EU privolili v spremembe Pogodbe EU in s tem dali EU in Sodišču Evropskih skupnosti še večjo moč nad politiko trga dela. Seveda bomo glasovali proti Anderssonovemu poklonu Lizbonski pogodbi.

  Philip Bushill-Matthews (PPE-DE). – Gospa predsednica, skupina PPE-DE ni podprla poročila Jana Anderssona v prvotni obliki. Zaradi dobrega dela našega poročevalca v senci, ki je skupaj z drugimi poročevalci v senci precej preoblikoval poročilo, pa smo bili s tem dovolj zadovoljni, da smo ga v odboru podprli. Naša skupina bo tudi danes predlagala njegovo podprtje v sedanji obliki. Ob tem naj povem, da bi radi videli podporo tudi za nekatere spremembe. Upajmo, da bo razmislil o njih.

Opozoril bom samo na eno zelo pomembno stvar. Stephen Hughes je omenil dejstvo – o katerem sem prepričan, da je resnično –, da je med sindikati razširjena zaskrbljenost v zvezi z možnimi omejitvami pravice do stavke. Tega ne bi spodbijal, toda upam, da me on ne bi spodbijal, če rečem, da je med delavci razširjena zaskrbljenost zaradi možnih omejitev pravice do dela. Nisem slišal dovolj – ne v tej razpravi, ne v odboru – o tej pomembni pravici. Seveda je pravica do stavke temeljna pravica: to ni sporno. Toda tudi pravica do dela – svoboda dela – je zelo pomembna pravica in to je nekaj, kar bi na tej strani Parlamenta radi videli podčrtano.

  Proinsias De Rossa (PSE). – Gospa predsednica, notranji trg ni samemu sebi namen. To je instrument za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer za vsakogar, in zato je treba nujno odpraviti slabosti v direktivi o napotitvi delavcev, ki bi lahko omogočile „tekmo do dna“.

Skupini socialdemokratov je uspelo oblikovati veliko večino članov v Odboru za zaposlovanje in socialne zadeve, ki podpirajo take reforme. Edini skupini, ki se ne pridružujeta temu soglasju, sta skrajna desnica in skrajna levica, ki se gresta raje strankarsko politiko, kot da bi iskali politično rešitev teh problemov.

V tem Parlamentu moramo jasno zahtevati od Komisije in vlad držav članic, da spodobne plače in delovnih pogojev ni mogoče žrtvovati na oltarju enotnega trga. Evropa je lahko uspešno konkurenčna samo na podlagi visoko kakovostnih storitev in blaga, ne na podlagi nižanja življenjskega standarda.

Pozdravljam današnje namige Komisije, da je zdaj pripravljena ponovno preučiti direktivo o napotitvi delavcev, da je to direktivo treba prenoviti, toda vprašanje je kdaj, komisar? Kdaj boste Parlamentu predstavili pobudo, ki bo jasno očrtala, kakšne spremembe predlagate glede direktive o napotitvi delavcev?

Obstaja očitna potreba po zaščiti in okrepitvi enakega obravnavanja in enakega plačila za enako delo na istem delovnem mestu, kakor je že določeno v členu 39(12) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Svoboda opravljanja storitev ali svoboda ustanavljanja, državljanstvo delodajalca, zaposlenih ali napotenih delavcev ne morejo biti opravičilo za neenakosti glede delovnih pogojev, plačila ali uveljavljanja temeljnih pravic, kot je pravica delavcev do kolektivnega delovanja.

  Anne E. Jensen (ALDE). - (DA) Gospa predsednica, rada bi rekla, da nehajte napadati Sodišče Evropskih skupnosti in direktivo o napotitvi delavcev. Države članice bi se morale same bolj potruditi. Po sodbi v zadevi Laval zdaj na danskem v zakonodajo uvajamo spremembo, dogovorjeno z vsemi socialnimi partnerji. Devet vrstic zakonodajnega besedila zagotavlja, da lahko sindikati delujejo protestno za zaščito delovnih pogojev, ki so na zadevnem področju standardni. Tudi Švedi naj bi preučevali, kako v praksi izvajati direktivo o napotitvi delavcev. Direktive ne smemo spreminjati. Vzpostaviti moramo boljše informiranje, tako da se bodo zaposleni zavedali svojih pravic in delodajalci svojih obveznosti. Kar potrebujemo, je boljše izvajanje direktive v praksi.

  Jan Tadeusz Masiel (UEN). – (PL) Gospa predsednica, čez nekaj mesecev se bomo zopet obrnili na državljane Evropske unije in jih prosili, naj izberejo svoje predstavnike v Evropskem parlamentu. Državljani zopet ne bodo razumeli, zakaj jih k temu pozivamo in čemu služi ta Parlament. Tako bo volilna udeležba zopet nizka.

Današnja razprava o direktivi o napotitvi delavcev in sodbi Sodišča Evropskih skupnosti kaže, da je eden od namenov Evropskega parlamenta, da državljane varuje pred nekaterimi politikami, ki jih zagovarjajo njihove lastne vlade. Te politike so lahko kratkovidne in pristranske. V tem primeru so tudi neupravičeno liberalne. Trenutno Evropski parlament in Sodišče Evropskih skupnosti dajeta prednost branjenju pravic delavcev pred branjenjem svobodne podjetniške pobude. Nemogoče je nasprotovati načelu enakega obravnavanja za delavce po vsej Uniji. Vsi moramo v trgovinah plačevati po isti ceni in zahtevamo enako plačilo za enako delo po vsej Uniji.

  Thomas Mann (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, eden od dosežkov Evropskega parlamenta, ki je zbudil največ pozornosti, je sprememba „Bolkesteinove direktive“, pri čemer je bilo načelo matične države nadomeščeno z načelom svobodnega opravljanja storitev. Zaposleni potrebujejo pravične delovne pogoje, podjetja, zlasti mala in srednja, pa potrebujejo zaščito pred diskontno konkurenco, ki ogroža njihovo preživetje. Poskrbimo za zagotovitev rezultata na dolgi rok.

Kot je ravnokar pokazala ta razprava, nedavne sodne odločitve v zadevah Viking, Laval in Rüffert mečejo na to senco dvoma. Sodišče Evropskih skupnosti res šteje svobodno opravljanje storitev za pomembnejše od zaščite delavcev? Meni, da je pravica do stavke podrejena pravici do prostega pretoka? Medtem ko je sprejemljivo dvomiti o posameznih sodbah, je ravno tako nesprejemljivo dvomiti o neodvisnosti ali legitimnosti institucije.

Za pojasnitev ni treba spreminjati direktive o napotitvi delavcev, temveč jo dosledno izvajati v državah članicah. To je potrebno ravnotežje med varovanjem prostega pretoka in zaščito delavcev. Načela „enakega plačila za enako delo na istem mestu“ se ne sme oslabiti.

Delovni pogoji, ki presegajo minimalno raven, ne ovirajo konkurence in kolektivnega pogajanja se nikakor ne sme okrniti. Jasno moramo zavrniti kakršen koli socialni damping in poskuse, da bi ustanovili „podjetja v obliki poštnega nabiralnika“, namenjena izogibanju minimalnim standardom glede plačila in delovnih pogojev. Socialna načela ne smejo biti podrejena gospodarskim svoboščinam.

Samo če je v Evropski uniji igra poštena, lahko od družb in malih in srednjih podjetij dobimo nujno potrebno potrditev koncepta socialnega tržnega gospodarstva.

  Zuzana Roithová (PPE-DE). – (CS) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ena od cenjenih značilnosti tega Parlamenta je njegov uspeh pri doseganju trdnih stališč. Ne strinjam se s spodkopavanjem direktive o napotitvi delavcev. Nasprotno, treba jo je v celoti spoštovati. Sodbe Sodišča Evropskih skupnosti dajejo jasno usmeritev. Poročilo o kolektivnih pogodbah zadaja udarec tem sodbam in tudi kompromisu, doseženem v razpravi o direktivi o storitvah v Evropskem parlamentu. Tega ne morem podpreti. Damping se izvaja prek nezakonitih zaposlitvenih praks in z obhajanjem direktive. Zato bi vas, gospe in gospodje, prosila, da podprete naše predloge sprememb, ki se nanašajo na sedanjo zakonodajo. Podjetniki imajo pravico opravljati čezmejne storitve pod pogoji iz sedanje direktive in strinjam se, da je treba zagotoviti, da se ljudje oziroma zaposleni na splošno zavedajo tega.

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE). - (HU) Strašnega poljskega vodoinstalaterja je zamenjal grozeči latvijski gradbeni delavec. Ponovna neprimerna razprava zelo škoduje vsej EU. Nekateri bijejo plat zvona zaradi socialnega dampinga, neomejenega vdora delavcev novih držav članic. To dejansko ni res. Bodimo realni. Ne grozimo volivcem s takim govorjenjem. Dvanajst novih držav članic skorajda nima primerjalnih prednosti. Ena od teh prednosti, relativno cenejša delovna sila, bo trajala samo nekaj let. Na srečo tudi v naših državah plače rastejo. Pozivam vas, da kadar govorite o enakem obravnavanju – to je še en vidik te zadeve –, naj bo to enako obravnavanje tako za nove kot za stare članice. Če omejimo potencial, ki je neločljivo povezan s konkurenco na notranjem trgu, če omejimo svobodno podjetniško pobudo, bo to škodilo vsej EU. Socialni vidik pa je tudi zame izredno pomemben. Hvala.

  Marian Harkin (ALDE). – Gospa predsednica, v nedavni razpravi o Lizbonski pogodbi na Irskem so bila vprašanja, ki sta jih sprožili zadevi Laval in Viking, v središču številnih razprav in so prispevala k veliki negotovosti in zaskrbljenosti. To dopoldne sem poslušala številne kolege tu, ki so ponavljali te občutke, in zato sem zadovoljna z današnjimi prizadevanji Parlamenta.

Pomirjajo me tudi besede komisarja, ko pravi, da se Komisija strinja s Parlamentom, da je treba direktivo o napotitvi delavcev izboljšati in ustrezno prenesti.

Stališče parlamenta je precej jasno. V odstavku 33 ponovno potrjuje, da temeljne socialne pravice v hierarhiji temeljnih svoboščin niso podrejene gospodarskim pravicam, in kasneje v poročilu poudarja, da svobodno opravljanje storitev ni v nasprotju s temeljno pravico do stavke in ji nikakor ni nadrejeno. Te izjave so kristalno jasne in kažejo na stališče Parlamenta, zdaj pa čakamo na Komisijo, da prevzame štafetno palico in teče z njo.

Začela sem z Lizbono in z njo bom končala: ratifikacija Listine o temeljnih pravicah in vključitev socialne določbe v Lizbonsko pogodbo bi izboljšali položaj delavcev po EU.

  Bairbre de Brún (GUE/NGL) . – (GA) Gospa predsednica, sindikati izgubljajo pravico, da bi za svoje člane s pogajanji pridobili boljše plačilo in pogoje. Vlade ne morejo sprejemati zakonodaje za izboljšanje življenja delavcev.

Strinjam se s svojimi kolegi tukaj, da je zavezujoča določba o socialnem napredku, vključena v pogodbe EU, najmanjša zahteva, potrebna za zagotovitev, da se to ne zgodi.

Vseeno pa poročilo gospoda Anderssona ne seže v jedro zadeve. Lahko bi ga okrepili z nekaterimi spremembami. Sodišče Evropskih skupnosti odloča v skladu s pogodbami. Dokler pogodbe omogočajo omejevanje pravic delavcev ter nižanje plačila in slabšanje pogojev, Sodišče ne more odločiti drugače.

  Luca Romagnoli (NI). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, pozdravljam Anderssonovo poročilo, ker se osredotoča na načela, po katerih je treba z notranjim trgom upravljati glede na ravnotežje med svobodo opravljanja storitev in neodtujljivimi pravicami delavcev.

Če se bodo v praksi ta vprašanja reševala na nacionalni ravni, pa moramo tu posredovati, da bi se spopadli z negativnimi socialnimi in političnimi posledicami prostega pretoka delovne sile. Zato moramo pregledati direktivo o napotitvi delavcev, povzeti socialne določbe Montijeve direktive in direktive o storitvah ter odobriti direktivo o začasnih delavcih, za katere bi morala veljati ista pravila kot za stalno zaposlene delavce.

In na koncu se strinjam, da je nujno treba sprejeti ustrezne ukrepe za boj proti „podjetjem v obliki poštnih nabiralnikov“, ustvarjenim za opravljanje storitev izven njihove države ustanovitve, da bi se izognili veljavnim predpisom glede plačila in delovnih pogojev v državi, v kateri poslujejo. Naj sklenem, da na splošno odobravam poročilo, razen nekaterih izjem.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). – Gospa predsednica, kot so dejali že drugi, so sodbe v zadevi Laval in drugih zadevah sprožile nekaj polemike med razpravo o Lizbonski pogodbi na Irskem in so bile v tem smislu uporabljene in zlorabljene.

To poročilo se ukvarja predvsem z načeli notranjega trga, vendar zahteva enako obravnavanje ter enako plačilo za enako delo, in to mora biti danes tu naše vodilno načelo. Socialni damping je zelo zaskrbljujoč, toda ali lahko samo namignem, da bomo imeli v Evropi nenavadne in edinstvene razmere, ko se lahko za države, kot je Irska, v katero prihaja veliko tujih delavcev, položaj obrne? Vsem nam je v interesu, da imajo naši delavci, kjer koli v Evropski uniji so, dobre in enake pravice.

Naj tudi namignem, da ima Evropa še veliko hujši problem, s katerim se sooča: premik celotnih podjetij iz Evropske unije, ki očitno selijo delo in finančni vidik poslovanja v tujino, rezultate pa preprosto uvozimo. To je vprašanje, ki se ga moramo lotiti.

  Costas Botopoulos (PSE). - (EL) Gospa predsednica, menim, da je Anderssonovo poročilo hrabra poteza Evropskega parlamenta, saj je v igri ravnotežje med pravnimi načeli in političnimi vidiki, ki neposredno vpliva na življenja ne samo delavcev, temveč vseh državljanov.

Ni naključje, da so se ob zadevah, o katerih razpravljamo, izkristalizirali pomisleki tako pravnih krogov – verjemite mi, sam sem pravnik in to vem, – kot vseh državljanov Evropske unije, katerim se zdi, da jih Evropska unija ne razume. Kot smo slišali, je bil to eden od glavnih razlogov, zakaj so Irci zavrnili Lizbonsko pogodbo.

Pa vendar bi najverjetneje bila v tem primeru – nenavadno, toda resnično – rešitev prav Lizbonska pogodba, saj bi razlago zadevnih določb postavila v drugačno luč. Socialna določba in posebne določbe v Listini o temeljnih pravicah bi Sodišče najverjetneje prisilile k drugačnem stališču.

  Søren Bo Søndergaard (GUE/NGL). - (DA) Gospa predsednica, moja danska kolegica iz Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo je malo prej rekla, da je na Danskem problem, s katerim smo se soočili po sodbi v zadevi Waxholm, rešen. To moram zanikati. Ljudje lahko mislijo, da so problem rešili, toda kakršna koli rešitev dejansko izvira iz odločitve Sodišča Evropskih skupnosti. Točno to je problem, seveda: dejstvo, da o tem, ali imajo ljudje pravico do stavke v raznih državah članicah, zdaj odloča Sodišče Evropskih skupnosti. Zato bi morali preoblikovati pogodbo: specifično bi morali določiti, da tako stanje ne more biti prav. V poročilu gospoda Anderssona to žal ni navedeno. Vsebuje nekatere konstruktivne odlomke, vendar o tej konkretni zadevi ni navedenega ničesar. Manjka tudi jasna zahteva po spremembi direktive o napotitvi delavcev in zato vas pozivam, da glasujete za spremembe, ki pojasnjujejo te zadeve, da bomo dobili jasno politiko Evropskega parlamenta.

  Elmar Brok (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, dovolite mi še nekaj besed na to temo.

Prosti pretok je eden od velikih dosežkov Evropske unije. Jasno pa moramo povedati tudi – in nekatere države z nižjimi standardi bodo to kmalu razumele, ker se bodo njihovi standardi zvišali –, da prosti pretok ne sme voditi k temu, da takšna konkurenca postane normativ, pri katerem se odpravljajo doseženi socialni standardi. Evropa ne sme omogočati odpravljanja socialnih pravic in pravic delavcev, za katere smo se dolgo borili. Zaradi tega moramo jasno povedati, da to nikoli ni bila naša politika in da je to politika, ki je ne bi smeli nikoli izvajati.

Če se delo opravlja v eni državi, bi morali za enako delo dobiti enako plačilo. Ne sme biti razredne družbe, v kateri tuji delavci delajo za manj denarja. To je nepravično za obe strani; in zato moramo to jasno povedati.

  Yannick Vaugrenard (PSE). – (FR) Gospa predsednica, rad bi začel s pohvalo delu našega kolega gospoda Anderssona. Toda kaj natančno bi Evropska unija rada? Enotni trg, prepuščen nebrzdani konkurenci, ki tlači kolektivne pravice v celoti, ali urejen enotni trg, ki državljanom omogoča opravljanje dostojnega dela po vsej Evropi?

Sporočila Sodišča Evropskih skupnosti, pogosto sporočila Komisije in občasno sporočila predsedstva Sveta niso ne jasna ne vedno dosledna. Družba je vredna zgolj dogovora, h kateremu se zaveže, in preživi zgolj s takim dogovorom. Deregulacija, pristop „vsakega človeka zase“, vodi k še večji deregulaciji in na koncu k eksploziji sistema.

To ni tisto, kar hočemo. Res bi radi imeli notranji trg, toda tak trg, ki služi izboljšanju življenjskih in delovnih razmer naših sodržavljanov. Lizbonska pogodba določa številna načela, vključno s pravico do sklepanja kolektivnih pogodb. Zagotovimo, da bodo to načelo spoštovale Evropska unija in vse države članice.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospa predsednica, ni dovolj kritizirati nesprejemljivih stališč iz sodb Sodišča Evropskih skupnosti, ki so resen napad na najbolj temeljne pravice delavcev. Iti moramo veliko dlje in celovito spremeniti evropske pogodbe, da bi preprečili ponovitev takih razmer.

Zavrnitve na referendumih o tako imenovani Evropski ustavi in osnutku Lizbonske pogodbe so jasen dokaz o nezadovoljstvu ljudi s tako Evropsko unijo, ki razvrednoti delavce in ne spoštuje njihovega dostojanstva. Obžalujem, da to poročilo ne prihaja do enakih ugotovitev v bran pravic delavcev, čeprav kritizira stališča iz sodb Sodišča Evropskih skupnosti. Vendar to ni dovolj.

  Vladimír Špidla, član Komisije. – (CS) Gospe in gospodje, rad bi se zahvalil poročevalcu in vsem vam za razpravo, ki se je zdaj začela, saj je to razprava o izredno občutljivi in globoki temi. Mislim, da je bila v razpravi izražena cela paleta mnenj, ki lahko sprožijo živahno razpravo, in cela paleta nasprotnih mnenj. Če ne drugega, to poudarja pomen in izziv te razprave. Rad bi poudaril nekatere temeljne misli. Najprej, sodbe sodišča v Luxembourgu niso oslabile ali napadle temeljnih pravic. To preprosto ni res. Rad bi tudi rekel, da je bilo sodišče v Luxembourgu, poleg ostalega, prvo, ki je prek svoje sodne prakse razglasilo, da je pravica do stavke temeljna pravica. To prej ni bilo nikoli navedeno v sodni praksi ali v našem pravnem sistemu.

Rad bi se odzval tudi na predstavo, pogosto izraženo v tej razpravi, da vprašanje napotenih delavcev razdvaja stare države članice od novih. Poročam lahko, da je država, ki napoti največ delavcev, Zvezna republika Nemčija. Druga država po vrsti, ki napoti največ delavcev je Poljska, tretja Belgija in četrta Portugalska. Tudi predstava, da napotitve pomenijo selitev z vzhoda na zahod, iz novih v stare države, ni pravilna. Enako nepravilna je predstava, da napotitev delavcev posredno pomeni socialni damping. Rad bi dejal, da je osnovna politika Komisije aktivno zavračanje dampinga in nasprotovanje kakršni koli obliki dampinga, vključno s socialnim. Politika Komisije je tudi, da ščiti socialne standarde, ki smo jih dosegli, in da jih nikakor ne spodkopava v kakršnih koli okoliščinah.

Rad bi dejal tudi, da v razpravi, ki je bila sprožena na delavnici, večina držav članic, na katere se nanašajo sodbe v zadevah Laval in Rüffert, ni zavzela stališča, da bi morali direktivo spremeniti. Jasna večina je videla rešitev v okviru uporabe nacionalne zakonodaje in številne države so ta postopek pripeljale že daleč. Rad bi omenil Dansko in Luksemburg in rad bi dejal tudi, da bo po informacijah iz Švedske tam v roku približno petnajstih dni sprejeta zelo pomembna odločitev, o kateri so socialni partnerji in vlada razpravljali na dolgo in široko.

Rad bi dejal tudi, čeprav je to podrobnost, da tako imenovane družbe z naslovi poštnih predalov niso manifestacija napotitve delavcev ali prostega pretoka. Nekaj sto primerov takih družb lahko najdete v okviru notranjih trgov posameznih držav in po mojem mnenju je to odprto vprašanje. Še ena zelo pomembna stvar, ki bi jo rad poudaril, je ta, da so sodbe, ki jih je do zdaj sprejelo sodišče v Luxembourgu, odgovor na prejšnje vprašanje. Nacionalna sodišča so tista, ki morajo dokončno odločiti, saj je to pristojnost nacionalnih sodišč.

Gospe in gospodje, zdi se mi absolutno potrebno poudariti, da je to zelo temeljno vprašanje. Komisija ga spremlja s stališč, o katerih smo govorili, in je pripravljena sprejeti vse potrebne ukrepe za razrešitev teh razmer in za oblikovanje ustreznega soglasja, ker – naj še enkrat poudarim – niti v tej razpravi ni jasno, kje je razmejitev. Še vedno je treba opraviti veliko dela, toda dovolite mi, da poudarim, da je pomen socialnih partnerjev na tem področju bistven.

  Jan Andersson, poročevalec. – (SV) Gospa predsednica, rad bi dal nekaj kratkih pripomb:

Razlika je med nalogami Sodišča in nami kot zakonodajalci. Sodišče je povedalo svoje. Kot zakonodajalci moramo zdaj ukrepati, če smo ugotovili, da si Sodišče zakonodaje ne razlaga tako, kot bi želeli. V poročilu pravimo, da bi morali skupaj s Komisijo ukrepati. Ne bi smeli izključiti sprememb direktive o napotitvi delavcev, kar tudi poudarjamo. Med prostim pretokom in dobrimi socialnimi razmerami ni navzkrižja. Ravno nasprotno.

Nekaj besed o spremembah, ki jih predlagala Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov. Žal vsebujejo številna protislovja, ko želijo najti kompromise. Po eni strani kritizirajo enostranska mnenja Sveta in po drugi pozdravljajo mnenja. V njihovih spremembah so številna protislovja. Nasprotujem izjemam za nekatere posebne države, saj so to evropski problemi, ki bi jih morali rešiti skupaj. Različni trgi delovne sile bi morali delovati drug ob drugem.

Strinjamo se z novo Pogodbo, saj so se problemi s sodbami pojavili v okviru stare Pogodbe. Ne nasprotujem ukrepom na nacionalni ravni. Taki ukrepi so na primer potrebni na Švedskem in v Nemčiji, toda potrebujemo tudi ukrepe na Evropski ravni.

Nazadnje bi rad dejal, da je za ukrepanje zdaj na vrsti Komisija. Če Komisija ne bo poslušala Parlamenta in zlasti tega, kar pravijo ljudje na Irskem, v Nemčiji, na Švedskem in v drugih državah članicah, bo evropski projekt zelo trpel. To je eno najpomembnejših vprašanj za državljane Evrope. Prosti pretok – da, toda ob dobrih socialnih razmerah in brez socialnega dampinga. Prizadevati si moramo, da bi to dosegli, zato je treba poslušati Parlament.

(Aplavz)

PREDSEDSTVO: GOSPOD PÖTTERING
predsednik

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo, 21. oktobra 2008.

Pisne izjave (člen 142)

  Ole Christensen (PSE), v pisni obliki. – (DA) Mobilnost na evropskem trgu delovne sile je treba povečati. Zato se je treba bolj osredotočiti na enako obravnavanje in nediskriminacijo.

Edino prav je, da kdor koli, ki se preseli iz ene države v drugo zaradi dela, dela pod pogoji, ki veljajo v novi državi.

Države bi morale paziti, kako izvajajo direktivo o napotitvi delavcev, da postanejo zadeve jasnejše.

Vseeno so potrebne tudi evropske rešitve.

- Pravica do stavke ne sme biti podrejena pravilom, ki veljajo na notranjem trgu.

- Direktivo o napotitvi delavcev je treba prilagoditi njenemu prvotnemu namenu. Državam je treba omogočiti, da za napotene delavce ustvarijo boljše razmere, kot so minimalne zahteve. Na ta način bomo povečali mobilnost in enako obravnavanje zaposlenih ter kolektivno dogovarjanje, vključno s pravico do kolektivnega protestnega delovanja.

  Richard Corbett (PSE), v pisni obliki. – Anderssonovo poročilo je koristen prispevek k tej protislovni in pravno zelo zapleteni razpravi. Zlasti sta dobrodošla njegovo priporočilo, naj države EU pravilno izvajajo direktivo o napotitvi delavcev, in zahteva, naj Komisija oblikuje zakonodajne predloge za zapolnitev pravnih vrzeli, ki so jih razkrile sodbe, ter prepreči kakršno koli sporno razlago zakonodaje. Zagotoviti moramo, da direktiva o napotitvi delavcev ne bo omogočala socialnega dampinga in da kolektivnih pogodb ne bodo spodkopavali delavci iz drugih držav EU in s tem slabšali plače in delovne pogoje v državi gostiteljici.

Ne smemo kriviti Sodišča, ki zgolj pojasnjuje, kar pravi zakonodaja – navsezadnje je Sodišče izdalo tudi številne sodbe, ki so s socialnega stališča ugodne, – raje se osredotočimo na ureditev zadevne pravnega stanja. Komisija je letos aprila sama dejala, da temeljna pravica do stavke in pridružitve sindikatu ne prevlada nad pravico do opravljanja storitev.

Bistveno je, da to poročilo ne pomeni konca razprave. Po potrebi moramo uporabiti našo pravico, da novi Komisiji izrečemo veto, če v svoj prvi delovni program ne bo vključila potrebnih zakonodajnih predlogov.

  Gabriela Creţu (PSE), v pisni obliki. – (RO) Rada bi nekaj pojasnila. Delavci iz vzhodnega dela Evropske unije niso vpleteni v socialni damping in si ga ne želijo. Niso oni tisti, ki bi se radi poceni prodali. Žal je cena za prenovo in razvoj delovne sile primerljiva med vzhodom in zahodom. Nekateri stroški so v Romuniji celo višji kot na drugih področjih, toda tudi tu je treba plačati račune.

Za nastanek teh negotovih razmer na trgu delovne sile in poslabšanje delovnih pogojev v Evropski uniji niso odgovorni delavci, temveč tisti, ki izvajajo največji možni pritisk, da bi odpravili obstoječa jamstva iz delovnega prava, z enim samim ciljem: povečati dobiček s kakršnim koli sredstvom, tudi z žrtvovanjem vseh vrednot in načel, ki jih štejemo za skupne dobrine, ki so si jih priborile evropske družbe.

V tem primeru je naša dolžnost, da zaščitimo upravičenost delavcev iz Vzhodne Evrope do uveljavljanja temeljne pravice: enako plačilo za enako delo. Socialisti in sindikati se morajo predvsem izogibati temu, da bi ustvarili lažno, umetno delitev v skupini tistih, ki lahko te pravice dosežejo samo, če ostanejo solidarni. Nimajo druge moči kot solidarnost.

  Marianne Mikko (PSE), v pisni obliki. – (ET) Prosti pretok delovne sile je ena od štirih svoboščin na notranjem trgu. Če želimo hitrejšo integracijo Evrope, je bistveno, da pomirimo strahove delavcev iz Zahodne Evrope pred delavci iz Vzhodne Evrope, ne da bi pri tem zaprli trga delovne sile. Žal želja nekaterih sindikalnih organizacij iz Zahodne Evrope, da bi ponovno zaprli trge za nove države članice, ne bo pomagala pri združevanju Evrope. To je gospodarsko neprimerna pot, pri kateri dobijo delavci napačno informacijo, ki ustvarja nezaupanje in ni v duhu mednarodne solidarnosti.

Pretok delovne sile je ena od rešitev za premostitev pomanjkanja delovne sile v nekaterih sektorjih. Obstajajo področja, kjer je veliko povpraševanje po voznikih avtobusov, in območja, kjer primanjkuje usposobljenih zdravnikov. Tega pretoka ne smemo ustaviti.

Ker je enako obravnavanje eno od temeljnih načel Evropske unije, bi moral prosti pretok delovne sile potekati pod enakimi pogoji. Razširjeno načelo, da so tuji delavci plačani slabše od državljanov države gostiteljice, ni v skladu s tem načelom. Strinjam se z načelom, poudarjenim v poročilu – enako obravnavanje in enako plačilo za enako delo.

Pri napotitvah delavcev znotraj Evropske unije je treba zagotoviti vsaj minimalno plačo.

Mehanizmi za zaščito delavcev so zgodovinsko različni v različnih delih Evrope. Vendar je čas, da tudi na tem področju spremenimo prakse. Če delavci zdaj branijo zgolj njihovo nacionalno različnost, so se prostovoljno predali. Ljudem iz novih držav članic je zelo težko razložiti, da je sprememba nemogoča, glede na to, da je bila Estonija na primer sposobna celotni pravni red Skupnosti izvesti v manj kot šestih letih. Zaščita delavcev je dovolj plemenit cilj in moramo se potruditi, da bi dosegli soglasje.

  Siiri Oviir (ALDE), v pisni obliki. – (ET) Samoiniciativno poročilo, o katerem razpravljamo, ni uravnoteženo in se nagiba k protekcionizmu. Nihče ne dvomi o pravici do stavke, toda ta ne sme iti tako daleč, da bi ogrozila konkurenčnost ponudnikov storitev.

Danes smo razpravljali o konkretnih sodbah Sodišča Evropskih skupnosti, zlasti o zadevah Laval, Rüffert in Viking Line. Rada bi opozorila na dejstvo, da se nobena od zgoraj navedenih sodb ne nanaša na vsebino kakršne koli kolektivne pogodbe, ki bi bila lahko podpisana v državah članicah, ali na pravico do sklepanja takih pogodb. Pravica do kolektivnega ukrepanja spada na regulativno področje Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in mora biti zato utemeljena s pomembnim javnim interesom in sorazmerna.