Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2008/2523(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

RC-B6-0543/2008

Razprave :

PV 21/10/2008 - 7
CRE 21/10/2008 - 7

Glasovanja :

PV 22/10/2008 - 4.2
CRE 22/10/2008 - 4.2

Sprejeta besedila :

P6_TA(2008)0506

Dobesedni zapisi razprav
Torek, 21. oktober 2008 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

7. Zasedanje Evropskega Sveta (15. in 16. oktober 2008) (razprava)
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo Evropskega sveta in izjava Komisije o zasedanju Evropskega sveta (15. in 16. oktober 2008).

 
  
  

Gospod predsednik Sveta, gospod Sarkozy, gospod predsednik Evropske komisije, gospod Barroso, v zadnjih tednih smo doživeli nekaj izredno težkih trenutkov, v katerih je Evropska unija pod vašim predsedovanjem pokazala svojo sposobnost ukrepanja. Če ne bi države Evrope našle skupne rešitve, če ne bi bilo sporazuma med evropskimi partnerji in če ne bi bilo evra, bi se danes zelo verjetno znašli v katastrofalnih razmerah.

Predlogi Evroskupine izpred desetih dni, odločitve Evropskega sveta s prejšnje srede in zaveze, prevzete ta konec tedna na vrhovnem srečanju v Camp Davidu, je vrsta uspehov, ki odražajo resnično usklajenost delovanja in prizadevanj za izvajanje reform, potrebnih za učinkovit odziv na probleme svetovnega gospodarstva. Vendar vlade niso bile edine, ki so se odzvale na krizo. Evropski svet pod vašim vodstvom je v sodelovanju z Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom zagotovil, da je Evropska unija igrala odločilno vlogo glede dobrobiti vseh naših državljanov, katerim smo vsi odgovorni.

Evropska unija je svojo pravo moč pogosto pokazala v času krize, zahvaljujoč vam, gospod Sarkozy, in zahvaljujoč predsedniku Komisije, gospodu Barrosu. Evropsko ukrepanje je skupno ukrepanje. Zato bi vama rad, preden odprem današnjo razpravo, čestital, gospod predsednik Sveta in gospod predsednik Komisije.

 
  
MPphoto
 

  Nicolas Sarkozy, predsednik Sveta. − (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v čast mi je, da sem zopet tu pred Evropskim parlamentom, da bi poročal o delu predsedstva Sveta v času, ki je za Evropo tako pomemben. Če lahko, bom poskušal govoriti zelo prosto, kot je edino pravilno in primerno za Parlament, ki je srce demokratične Evrope, za katero si vsi prizadevamo.

Kaj poskušamo doseči? Najprej je bila želja predsedstva, da bi bile evropske institucije združene v boju proti vsem krizam, ki jih moramo prebroditi. Moja želja je bila, da bi bil Evropski parlament ves čas udeležen pri pomembnih dogodkih, ki jih doživljamo, in rad bi se zahvalil vodjem vaših skupin vseh političnih prepričanj, ki so bili udeleženi v tem dialogu in sodelovali s predsedstvom Sveta.

Moja želja je bila tudi, da bi z roko v roki sodelovali s Komisijo in zlasti z njenim predsednikom, saj se ne glede na različna mnenja in razlike med vsemi, ki sedijo v tem Parlamentu, vsak dobro zaveda, da razhajanja med evropskimi institucijami slabijo Evropo in da je dolžnost tistih, ki prevzemajo odgovornost, da sodelujejo z roko v roki. Evropo bomo potisnili naprej, če Evropski parlament, Komisija in Svet najdejo pot do soglasja o pomembnih vprašanjih in tako zagotovijo, da se sliši glas Evrope.

(Aplavz)

Prvenstveno smo hoteli, da bi bila Evropa združena – in to je nekaj, kar ni lahko doseči. Želeli smo, da bi sama razmišljala, saj svet potrebuje razmišljajočo Evropo in njeno proaktivnost. Če ima Evropa kaj povedati, želimo, da to ne samo pove, temveč tudi naredi.

Najprej smo imeli vojno, s popolnoma nesorazmernim odzivom Rusov v času gruzinskega konflikta. Besede imajo pomen. Uporabljam besedo „nesorazmeren“, ker je bilo rusko posredovanje v Gruziji nesorazmerno.

(Aplavz)

Vseeno pa uporabljam besedo „odziv“, ker če je bil ta odziv nesorazmeren, je to zato, ker je prišlo pred tem do povsem neustreznega dejanja. Evropa mora biti pravična in si ne sme obotavljati, da bi stopila iz ideoloških okvirjev, da bi prinesla sporočilo miru.

8. avgusta se je kriza začela. 12. avgusta sva bila z Bernardom Kouchnerjem v Moskvi, da bi dosegla prekinitev ognja. Ne pravim, da je bilo to idealno; pravim samo, da je Evropi v štirih dneh uspelo doseči prekinitev ognja. Na začetku septembra je Evropa dosegla zavezo k vrnitvi na položaje, ki so jih imeli pred začetkom krize 8. avgusta. V dveh mesecih je Evropa zagotovila konec vojne in umik okupatorskih sil.

O zadevi je bilo veliko mnenj. Nekateri so dejali – in za to so imeli razloge –, da je dialog brez smisla in da bi moral biti odgovor na vojaško agresijo vojaški. Kakšna norost. Evropa je doživela padec berlinskega zidu in konec hladne vojne. Evropa ne sme biti udeležena v novi hladni vojni, ki bi jo trpeli zgolj zaradi pomanjkanja hladne krvi.

(Aplavz)

To je bil problem, ki smo ga rešili z našimi ameriškimi zavezniki, ki so menili, da ni pravi čas za obisk v Moskvi. Kljub vsemu smo z našimi ameriškimi zavezniki sodelovali z roko v roki. Njihovo stališče je bilo drugačno od našega. Poskušali smo delati z njimi in ne proti njim in, odkrito povedano, glede na današnje stanje v svetu, nikakor ne verjamem, da ta potrebuje krizo med Evropo in Rusijo. To bi bilo neodgovorno. Zato lahko branimo naše ideje glede spoštovanja suverenosti, spoštovanja integritete Gruzije, človekovih pravic in razlik med nami in tistimi, ki vodijo Rusijo, toda bilo bi neodgovorno, da bi ustvarili pogoje za spor, ki ga nikakor ne potrebujemo.

V Ženevi so se začeli razgovori o prihodnjem statusu teh gruzinskih držav, Osetije in Abhazije. Pravijo mi, da so se začeli v težkih okoliščinah, toda kdo bi si lahko predstavlja, da bi bilo kako drugače? Pomembno pa je, da so se začeli. Reči moram tudi, da je predsednik Medvedev izpolnil obljube, ki jo je dal pred predsedstvi Komisije in Sveta, ko smo na začetku septembra obiskali Moskvo.

Evropa je prinesla mir. Evropa je zagotovila umik okupatorske vojske in Evropa si prizadeva za mednarodna pogajanja. Mislim, da Evropa že dolgo ni igrala take vloge v takem konfliktu.

Seveda vidim vse dvoumnosti, vse pomanjkljivosti, vse kompromise, ki so bili potrebni, toda s čisto vestjo verjamem, da smo dosegli vse, kar bi lahko dosegli, in predvsem, gospod predsednik, da če Evropa ne bi zagotovila, da se posluša glas dialoga in glas razuma, tega ne bi storil nihče drug. Ko sva se z Bernardom Koucherjem 12. avgusta odpravila v Moskvo in Tbilisi, so se poleg tega vsi mednarodni mediji dobro zavedali, da so Rusi 40 kilometrov od Tbilisija in da je njihov cilj strmoglavljenje režima gospoda Sakašvilija. To so bila dejstva. Bili smo zelo blizu katastrofe, toda zahvaljujoč Evropi – odločni Evropi – do take katastrofe ni prišlo, čeprav bo treba, gospod Pöttering, seveda opraviti veliko dela za zmanjšanje napetosti na tem delu sveta.

Moja druga točka zadeva krizo, sistematsko, neverjetno finančno krizo, ki se je začela – podajmo pravo sliko – 15. septembra in ne 7. avgusta 2007. 7. avgusta 2007 se je začela kriza, ki je bila resna in zaskrbljujoča, toda, naj si drznem reči, normalna. 15. avgusta 2008 smo stopili v drugo krizo. Kaj se je namreč zgodilo 15. avgusta 2008? Bankrotirala je ustanova Lehman Brothers – in svet je, ves zaprepaden, 15. avgusta 2008 odkril, da lahko banka bankrotira.

Nismo poklicani in nisem poklican, da bi sodili o tem, kaj je ameriška vlada storila ali ni storila. Vse, kar pravim in trdim, je to, da je 15. septembra 2008 resna kriza postala sistemska kriza s sesutjem ameriškega finančnega sistema, ki mu je sledilo sesutje evropskega finančnega sistema in nato postopoma drugih borz in finančnih sistemov.

Do kakšnih poskusov je prišlo takrat? Sprejet je bil prvi Paulsonov načrt, ki pa ni deloval. Pri tem nočem biti kritičen; zgolj opisujem dejansko stanje. Takrat smo skupaj s predsednikom Komisije poskušali sestaviti skupni evropski odgovor, najprej v okviru evrskega območja. Gospod predsednik, govorili ste o tem; naj bodo ljudje za ali proti, dejstvo ostaja, da imamo v evrskem območju isto banko in isto valuto in zato isto dolžnost do združitve.

Skupnega stališča ni bilo lahko doseči. Začeli smo s predlogom srečanja štirih evropskih držav, ki so članice G8. Nikogar ne užalimo, če rečemo, da je na primer vpliv Združenega kraljestva na svetovni finančni sistem večji kot vpliv drugih držav v sedemindvajseterici. In rekel sem si, da če bi po nekem čudežu uspeli skleniti sporazum med Združenim kraljestvom, Nemčijo, Italijo in Francijo, to ne bi bilo v škodo drugih države Evrope, temveč v njihovo korist.

Seveda so bila mnenja različna, in kdo bi nam lahko zameril? V prvih dneh krize najprej nismo vedeli, kako se najbolje odzvati na krizo, kakršne v gospodarski zgodovini še ni bilo, vsaj ne v 20. stoletju. Zato sem si rekel: ko se štirje zberejo, bi morali združiti še države Evroskupine, in še Slovaško, ki se nam bo kmalu pridružila. V naslednjem tednu nam je skupaj uspelo najti rešitev, ki naj bi bankam omogočila nadaljevati z delom: posojanjem. Vendar smo se znašli v položaju, ko banke niso več posojale druga drugi, ker niso več imele denarja, da bi ga posojale, in sistem se je rušil. Banke v Združenem kraljestvu so bile nacionalizirane, v Belgiji so banke bankrotirale, rušil se je islandski sistem – izven Evrope, toda tako blizu nje –, zelo slabe novice v Švici in malo po malo je prišlo do okuževanja: Nemčija, Francija, vse je pometlo. V Evroskupini nam je uspelo doseči sporazum na široki ravni – 1 800 milijard evrov –, da bi našim finančnim institucijam omogočili nadaljevanje dela ter pomirili varčevalce in podjetnike v Evropi.

Nato smo šli v Evropski svet, ki je sprejel enako strategijo, in potem smo lahko umirili trge v Evropi. Čakalo nas je lepo presenečenje: prišel je drugi Paulsonov načrt in vsi smo lahko videli, da v veliki meri črpa iz evropskega načrta. Zaradi tega se ne bomo okitili s slavo; to je zgolj odraz dejstva, da je kriza globalna in tako je tudi odziv lahko samo globalen. Združene države in Evropa se morata uskladiti.

Toda vse to je obvladovanje krize, gospod predsednik, nič več in nič manj. Kaj bi se zgodilo, če tega ne bi storili?

Še vedno moramo najti prave odgovore. Kako je bilo vse to mogoče? Kako lahko preprečimo ponovitev vsega tega? Še več, ima Evropa kakšne zamisli ali predlog politike? V tem kontekstu sem v imenu Evrope na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov na začetku septembra predlagal mednarodno vrhovno srečanje, da bi položili temelje za nov brettonwoodski sistem, glede na to, kaj se je zgodilo po Drugi svetovni vojni, da bi vzpostavili nov svetovni finančni sistem. Ta zamisel dobro napreduje. Kaj mora biti cilj Evrope v okviru tega vrhovnega srečanja? Evropa mora predložiti zamisel o radikalni reformi globalnega kapitalizma.

Prišlo je do izdaje vrednot kapitalizma in ne do postavljanja tržne ekonomije pod vprašaj. Pravila so bila pomanjkljiva in bili smo priča nagrajevanju špekulantov na škodo podjetnikov. Predlagati moramo zamisel o novi ureditvi. Evropa mora predlagati in bo predlagala zamisli. Prvič, gospod predsednik, nobena banka, ki posluje z vladnim denarjem, ne bi smela imeti opravka z davčnimi oazami.

(Aplavz)

Nobena finančna institucija ne bi smela poslovati, ne da bi zanjo veljali finančni predpisi; za trgovce bi morali biti sistemi nagrajevanja izračunani in organizirani, tako da jih ne bi spodbujali k nepotrebnemu tveganju, kot smo mu bili priča; računovodski predpisi v bankah ne bi smeli zaostrovati resnosti krize, temveč nam omogočiti, da jo umirimo; in v zvezi z monetarnim sistemom je treba ponovno pretehtati med fiksnimi menjalnimi tečaji in nobenimi menjalnimi tečaji med valutami. Poskusili smo vse na svetu. Ali lahko preostali svet še naprej prenaša breme primanjkljajev največje svetovne sile, ne da bi kaj rekel? Odgovor je nikakor ne.

(Aplavz)

Poleg tega ne pomaga s prstom kazati na kogar koli; samo poiskati moramo načine za zagotovitev, da se to ne ponovi. Še veliko bi lahko povedal, toda Evropo bi rad predvsem opozoril na globalno upravljanje v 21. stoletju. Ne bi smeli biti presenečeni, da ne deluje. Smo v 21. stoletju, imamo pa institucije 20. stoletja. Predsednik ZDA in Evropa sta tako predlagala več vrhovnih srečanj, ki se začnejo sredi novembra in ki bodo osredotočena na novo obliko urejanja, novo obliko globalnega upravljanja. Upam, da bo Evropa sposobna razpravljati o tem.

Imel bom priložnost, da predlagam sestanke s partnerji, voditelji držav ali vlad, da se pripravimo na ta vrhovna srečanja. To vprašanje radikalne reforme našega kapitalističnega sistema in našega mednarodnega sistema je vprašanje, ki je enako pomembno za Evropski parlament, ki mora o njem razpravljati in predlagati svoje zamisli. Toda Evropa mora govoriti z enim glasom, če hoče, da jo slišijo.

Kdo se bo tega vrhovnega srečanja udeležil? Obstaja veliko šol. Mislim, da je najpreprosteje izbrati G8, kar je nujno – z Rusi, seveda –, katerim bi dodali G5, kar je tudi nujno in kar bi Kitajski in Indiji omogočilo, da sodelujeta v tej bistveni razpravi. To bo cilj najine poti na Kitajsko s predsednikom Barrosom, da azijske sile prepričamo, da se udeležijo te radikalne reforme.

Gospod predsednik, v času našega predsedovanja je bila še tretja zadeva, za katero se je izkazalo, da je zelo težavna: vprašanje prihodnosti energetskega in podnebnega paketa. Povsem se zavedam, da so Parlament in nekatere njegove skupine nesložni glede tega, kako postopati. Dovolite mi, da izrazim svoje trdno prepričanje in politiko, ki jo nameravam predlagati. Energetski in podnebni paket, kakor je ambiciozen, temelji na prepričanju, da svet drvi v katastrofo, če bo še naprej proizvajal pod istimi pogoji. To je vse.

(Aplavz)

Ne vidim niti enega argumenta za to, da gre svetu z okoljskega vidika kaj bolje, ker je nastopila finančna kriza. Ko smo se odločili, da se podamo v energetski in podnebni paket, smo to storili z zavestjo o naši odgovornosti našim otrokom in prihodnosti našega planeta. To je strukturna politika, to je zgodovinska politika in tragično bi bilo opustiti to politiko z izgovorom, da je prišlo do finančne krize.

(Aplavz)

To bi bilo tragično in neodgovorno. Zakaj bi bilo to neodgovorno? Neodgovorno bi bilo, ker bi Evropa oddala sporočilo, da se ni odločila za prizadevanja, ki jih je obljubila na tej fronti, in če si Evropa ne bo prizadevala v tej smeri, nimamo možnosti, da bi preostali svet prepričali, da je treba ohraniti svetovno ravnovesje. Zato to ni zgolj vprašanje tega, da Evropa ne prevzame odgovornosti zase, temveč vprašanje tega, da ne prevzame odgovornosti za ves svet, ko gre za okolje. Saj če Evropa ne da zgleda, je ne bodo poslušali, spoštovali ali zaznali – in če tega ne stori Evropa, tega namesto nje ne bo storil nihče. Tako bomo torej zgrešili zmenek z zgodovino.

(Aplavz)

Kaj pomeni to „zgrešili zmenek“? Po mojem pomeni dvoje: prvič, da moramo ponovno razmisliti o ciljih „trikrat dvajset“; in drugič, da moramo ponovno razmisliti o časovnem razporedu, se pravi o koncu leta. Vendar nikakor nimam namena na kakršen koli način spodkopavati soodločanja in lahko bi dodal, da za to nimam ne moči ne želje. Poleg tega mi lahko tako misel pripiše samo zlobna duša, čeprav je to, da se mi pripisuje misli, zame pravi kompliment, Dany. Kakor koli že, v tej zadevi smo se na Evropskem svetu borili skupaj s predsednikom Barrosom, da bi uskladili cilje in časovni razpored. Ni bilo lahko. Na voljo imamo samo nekaj tednov, da prepričamo veliko število naših partnerjev, katerih zaskrbljenost razumem; saj kompromisnih pogojev ni mogoče ustvariti, ne da bi poskušali razumeti, kaj pravijo tisti, ki se s tabo ne strinjajo.

Nekatera gospodarstva so 95-odstotno odvisna od premoga. Od njih ni mogoče zahtevati stvari, ki bi jih spravile na kolena, ko pa imajo že zdaj ogromne probleme. Zato bomo morali najti načine, kako biti prilagodljivi ob spoštovanju dveh omejitev, ki jih predlagam Svetu: skladnost s cilji in skladnost s časovnim razporedom.

Gospod predsednik, morda bom imel na drugih forumih priložnost, da zadevo bolj obširno pojasnim, toda nočem preskušati vašega potrpljenja. Vseeno bi vam rad rekel: za to smo si prizadevali in upam, da bodo lahko to vsi podprli.

Rad bi povedal še nekaj besed o četrti zadevi, paktu o priseljevanju. Ta pakt je lep primer evropske demokracije in kljub prvotnim razhajanjem, smo se vsi lahko strinjali o selektivni politiki priseljevanja, dogovorjeni z državami izseljevanja, tako da smo od Schengna dobili koristi za tri četrtine evropskih držav. Če smo med seboj umaknili zahteve po vizumih, je vseeno edino prav, da imajo države, katerih državljani za pot iz ene države v drugo ne potrebujejo vizumov, enako stališče, ko gre za podporo evropski politiki priseljevanja.

Še dve točki ostajata, preden zaključim. Prva je ta, da je finančna kriza s sabo pripeljala gospodarsko krizo. Ta gospodarska kriza je tu. Nima je smisla napovedovati, saj smo že v njej. Ob tem, da se povsem zavedam nesoglasij med nekaterimi državami, bi osebno rad dejal, da si ne morem predstavljati nekoga, ki mi razlaga, da smo za spopad s finančno krizo potrebovali združeni evropski odziv, da pa za spopad z gospodarsko krizo tega združenega evropskega odziva ne potrebujemo.

Rad bi povedal nekaj o pomenu besede „združeni“. „Združeni“ ne pomeni isti odziv. Za finančno krizo smo predlagali orodje, načrt poti in usklajevanje. Verjamem, da je za gospodarsko politiko potrebno isto. To ne pomeni, da bomo storili vsi enako, toda pomeni vsaj, da smo obvezani govoriti o stvareh, obveščati drug drugega in se glede nekaterih zadev drug z drugim posvetovati. Obstaja več pobud. Naj omenim eno stvar: borze so na zgodovinsko nizki ravni. Ne bi rad, da se ljudje v Evropi čez nekaj mesecev zbudijo in ugotovijo, da evropska podjetja zdaj pripadajo neevropskemu kapitalu, ki bi jih pokupil po najnižjih borznih cenah – blizu ničle – in bi nad njimi prevzel lastništvo. Ljudje v Evropi bi se nato obrnili in vprašali: „Kaj ste storili?“

Prosil bi, da vsak od nas razmisli o priložnosti, ki bi jo lahko imeli, če bi tudi mi v vsaki naši državi ustvarili državne sklade in če bi lahko morda od časa do časa te državne sklade uskladili kot odgovor industrije na krizo. Naj dodam, da z velikim zanimanjem spremljam ameriški načrt za avtomobilsko industrijo: 25 milijard USD obrestnih mer po neprekosljivih cenah, da bi rešili tri ameriške proizvajalce avtomobilov pred bankrotom.

Za minuto ostanimo pri tem vprašanju v Evropi. Zdaj – upravičeno – zahtevamo od naših proizvajalcev, naj izdelujejo čiste avtomobile, naj povsem spremenijo svoje proizvodne sisteme. Na tej osnovi bo, zahvaljujoč okoljskemu dodatku, 50 % avtomobilov, prodanih v moji državi, odslej čistih avtomobilov. Lahko evropsko avtomobilsko industrijo pustimo v položaju hudo izkrivljene konkurence v odnosu do njenih ameriških konkurentov, ne da bi se vprašali, kakšne evropske panožne politike obstajajo za zaščito evropske industrije?

To ne pomeni dvoma o enotnem trgu. To ne pomeni dvoma o načelu konkurenčnosti. To ne pomeni dvoma o načelu državne pomoči. Pomeni pa, da mora Evropa dati združen odgovor in odgovor, ki ni naiven, ko se sooča s konkurenco iz drugih pomembnih svetovnih regij. Dolžni smo zagotoviti, da lahko v Evropi še naprej gradimo letala, ladje, vlake in avtomobile, saj Evropa potrebuje močno industrijo. Pri tej politiki se bo predsedstvo dvignilo in se borilo.

Moja zadnja točka zadeva institucije. Ne vem, ali je to izdih olajšanja, ker zaključujem svoj govor, ali gre za to, da so bile druge teme manj pomembne. Institucije niso edina tema v Evropi in bilo bi zelo narobe, da bi se preveč posvečali temu vprašanju in izključili vse drugo. Vendar institucije so problem. Rad bi izrazil svoje trdno prepričanje, da kriza zahteva reformo evropskih institucij. Ob krizi se predpostavlja, da se lahko Evropa odzove tako silno in hitro kot katera koli druga svetovna sila, kot so Združene države, soočena s tragedijo v obliki finančne krize.

Sem eden tistih, ki verjamejo, da bi bila zelo huda napaka, če ne bi prenovili naših institucij. Zelo huda. Nenazadnje zato ker se za spremljanje zapletenih vprašanj, kot so Gruzija in Rusija, finančna kriza in gospodarska kriza, ne zdi preveč smiselno, da imamo predsedstvo, ki se zamenja vsakih šest mesecev. Ne glede na glasovanje na zadnjih volitvah, vam moram odkrito povedati, da če imamo radi Evropo in če želimo, da govori z enim glasom, se mi ne zdi zelo smiselno, da bi verjel, da se mora predsedstvo Sveta zamenjati vsakih šest mesecev. Zato bova morala s predsednikom Barrossom oblikovati načrt za december, da bomo videli, kako naj se odzovemo na irsko vprašanje. Preden zapustim predsedstvo Sveta, vsekakor nameravam predlagati ta načrt in na podlagi soglasja nakazati poti in načine, kako prebroditi nastale razmere.

Rad bi rekel samo še nekaj, in sicer, da evrsko območje ne more iti naprej brez jasno opredeljenega ekonomskega vladanja. Ne moremo več tako naprej. Rad bi izrazil spoštovanje delu ECB. Rad bi izrazil svoje trdno prepričanje, da mora biti ECB neodvisna, toda če naj ECB izkoristi svoj polni potencial, mora imeti priložnost, da se pogaja z ekonomsko vlado. To je bil duh pogodbe. Duh pogodbe je dialog, demokracija in neodvisnost na obeh straneh, in poleg tega po mojem mnenju pravo ekonomsko vladanje Evroskupini pomeni Evroskupino, ki se sestaja na ravni voditeljev držav ali vlad. Ko sem sklical ta sestanek, sem osuplo ugotovil, da je bil to prvi tak sestanek, odkar je bil ustvarjen evro.

Odkrito povedano, ustvarimo valuto, priskrbimo si centralno banko in imamo enotno monetarno politiko, nimamo pa ekonomske vlade, ki bi bila vredna tega imena. Komisar Almunia, trud za izvolitev predsednika ministrov za finance je bil koristen in bil sem udeležen pri tem, saj sem bil takrat sam minister za finance. Poleg tega bi rad izrazil spoštovanje tudi delu Jean-Clauda Junckerja in vašemu delu. Vseeno bi rad dejal naslednje: kadar kriza doseže take razsežnosti, kot smo jim priča, zgolj sestanek ministrov za finance ne ustreza resnosti krize. Ko smo morali zbrati zneske, ki smo jih zbrali, ni bilo treba mobilizirati ministrov za finance, temveč voditelje držav ali vlad, ker so imeli samo oni demokratično legitimnost, da sprejmejo tako resne odločitve.

Gospe in gospodje, lahko bi povedal še veliko več. Za zaključek bi rad samo še dejal, da svet potrebuje Evropo z močnim glasom. Ta odgovornost je na vaših ramenih; na ramenih Komisije in na ramenih Sveta. Rad bi vam vsem dejal, da je bilo za predsedstvo zelo koristno poleg razhajanj čutiti tudi solidarnost Evropskega parlamenta, ki že od začetka analizira resnost krize in ki je bil pripravljen – in za to vam gre vsa pohvala – preseči naše različne težnje, da bi ustvarili razmere za združeno Evropo. To sem vam želel povedati, ker sem v to zelo globoko prepričan.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. − (FR) Gospod predsednik, gospod predsednik Sveta, gospe in gospodje, na zasedanju Evropskega sveta prejšnji teden smo doživeli vrhunec dela nezaslišane intenzivnosti, usmerjenega v reševanje gospodarske krize v Evropi. S tem smo izključili tveganje ad hoc, neusklajenih ukrepov, da bi dosegli skupno stališče s ciljem obnoviti stabilnost evropskega finančnega sistema. Rad bi izkazal spoštovanje predsedniku Sarkozyju, katerega dinamičnost in neprecenljiva odločnost je omogočila, da je ukrepanje sedemindvajseterice v zvezi s skupnimi cilji in načeli dobilo potreben zagon.

Ponosen sem tudi na prispevek Komisije, ki ves čas, kot je dejal predsednik Sarkozy, z roko v roki sodeluje s francoskim predsedstvom in ki poleg tega ves čas poudarja, da lahko na potrebni ravni učinkuje samo vseevropski odziv.

Ta zagon, ki smo ga doživeli na Evropskem svetu in ki nam je poleg tega omogočil sprejeti zelo pomemben pakt o priseljevanju, nas mora voditi tudi pri upravljanju evropskega projekta v pričakovanju zasedanja Evropskega sveta v decembru.

Zlasti moramo razviti načrt za Lizbonsko pogodbo, da bi se primerno pripravili na volitve leta 2009.

Kar zadeva energetski in podnebni paket, bo potrebnega zelo veliko truda za podpis sporazuma do konca leta. Komisija bo tesno sodelovala s predsedstvom, da bi našli rešitve, ki bodo v interesu vseh držav članic. Računamo na stalno podporo parlamenta, da bi dosegli sporazum.

Vendar bi se rad danes osredotočil na tisto, kar bi nas moralo trenutno najbolj zanimati: evropsko gospodarstvo. Delovati moramo na treh področjih: prvič, sprejetje takojšnjih ukrepov na evropski ravni, da bi prebrodili finančno krizo; drugič, prenova mednarodnega finančnega sistema; in tretjič, krepitev tako imenovanega „realnega gospodarstva“, da bi čim bolj zmanjšali posledice finančne krize in ustvarili pogoje za ponovno rast in zaposlovanje.

Resnično verjamem, da je Evropa prek svojih odločitev sposobna biti občutno prisotna v mednarodnem odzivu na krizo. Vrhovno srečanje v Camp Davidu prejšnji teden je dobro pokazalo, česa je Evropa sposobna, kadar je združena. Bodimo jasni, to prej ni bilo očitno. Pred mesecem ali dvema ni bilo mogoče, da bi imeli ob sebi predsednika ZDA. Zdaj pa nam je uspelo imeti ob sebi naše ameriške partnerje in verjamem, da smo ustvarili pogoje za temeljito prenovo svetovnega finančnega sistema.

Resnično živimo v času brez primere, takem, ki zahteva podobno brezprimerno stopnjo usklajenosti. Za ta mednarodni odziv potrebujemo pristno evropski odziv. Evropa mora oblikovati mednarodni odziv na mednarodne probleme. Pravilo globalizacije je prav spoštovanje načela odprtosti in medsebojne odvisnosti. Namesto, da bi Evropa trpela zaradi globalizacije, jo mota oblikovati s svojimi vrednotami in tudi zaščititi svoje interese. Vesel in ponosen opažam, da je Evropa v tej krizi dokazala, da je kos tem izzivom.

Gospod predsednik, naj navedem še nekaj podrobnosti v zvezi z našim odgovorom na krizo.

Naša prva prednostna naloga je bila, da odigramo svojo vlogo kot Komisija pri reševanju finančnih ustanov v težavah. Pri tem smo lahko računali na odlično sodelovanje držav članic in ECB.

Naš naslednji korak je bila predstavitev paketa natančnih, usmerjenih ukrepov za odpravo konkretnih pomanjkljivosti glede kapitalskih zahtev, jamstev za vloge ali računovodskih predpisov. Hitrost je bila bistvena in odzvali smo se s pospešenim delom. V istem smislu sem bil hvaležen za hitrost, s katero je bil ta Parlament sposoben skleniti svoje razmišljanje o spremembah računovodskih predpisov. Vem, da povsem razumete, da si drugi predlogi na mizi zaslužijo enako nujno obravnavo.

Pogledati moramo tudi, kakšni drugi predlogi bodo potrebni za posodobitev sedanje ureditve in zapolnitev vrzeli v njej.

Predlog bonitetnih agencij bomo prejeli naslednji teden. Predložili bomo pobudo o prejemkih vodilnih delavcev na podlagi revizije našega priporočila iz leta 2004. Preučili bomo ureditev izvedenih finančnih instrumentov. Konstruktivno bomo sodelovali z Evropskim parlamentom pri nadaljnji obravnavi vaših zadnjih resolucij in preučili vplive na delovni program Komisije za leto 2009. Nobeno področje finančnih trgov ne bo izpuščeno iz tega pregledovanja.

Eden od pomembnih prispevkov k prihodnjemu ukrepanju bodo ugotovitve skupine na visoki ravni pod vodstvom Jacquesa de Larosièra, ki sem jo ustanovil, da bi preučila čezmejni finančni nadzor v Evropi. Danes vam z veseljem predstavljam sestavo te skupine. Sestavljali jo bodo Leszek Balcerowicz, Otmar Issing, Rainer Masera, Callum McCarthy, Lars Nyberg, José Pérez Fernández in Ono Ruding. To skupino prosim, naj prve ugotovitve predstavi še pred spomladanskim zasedanjem Evropskega sveta, in to popoldne se bom z vašo konferenco predsednikov pogovarjal, kako zagotoviti, da se Parlament vključi v delo.

Toda kot sem že dejal, bomo morali spodbujati tudi prenovo svetovnega finančnega sistema. Zadnji meseci so pokazali, da brettonwoodske ustanove ne zdržijo koraka z integracijo svetovnih finančnih trgov.

Sodelovanje med Evropsko unijo in Združenimi državami bo bistveno: kot veste, Evropska unija in Združene države predstavljajo skoraj 80 % veleprodajnega finančnega trga. To sodelovanje je pomembno ne samo zato, da nas spravi iz te krize, temveč da se izognemo naslednji. V tem pogledu so bili razgovori, ki sva jih s predsednikom Sarkozyjem prejšnji teden opravila s predsednikom Bushem, velik korak naprej.

Toda to ni dovolj. Pridobiti moramo še druge pomembne akterje. Konec tedna grem na Kitajsko, kjer bom skupaj s predsednikom Sarkozyjem sprožil to vprašanje s kitajskim predsednikom in predsednikom vlade ter drugimi azijskimi partnericami na vrhovnem zasedanju ASEAN. Potrebujemo kritično maso sodelujočih akterjev.

Cilj bi moral biti oblikovanje sistema globalnega finančnega upravljanja, prilagojenega izzivom 21. stoletja glede učinkovitosti, preglednosti in zastopanosti.

Evropa kaže pot. Na to smo lahko kolektivno ponosni in rad bi sodeloval s tem Parlamentom, da bi lahko dali učinkovit evropski prispevek k tej mednarodni razpravi.

Toda obstaja tudi tako imenovano realno gospodarstvo in vsi vemo, da se dan za dnem nabirajo dokazi, da se soočamo s hudim gospodarskim zastojem. Vpliv se čuti pri delovnih mestih, dohodku gospodinjstev in seznamu naročil velikih in malih podjetij.

Nekaj mora biti jasno: iz te krize ni nacionalne poti – naša gospodarstva so preveč prepletena med sabo. Skupaj bom plavali ali se potopili. Ne smemo podleči klicem siren po zaščiti; ne smemo obrniti hrbta globalizaciji ali ogroziti enotni trg. Ta bo ostal gonilo rasti v Evropski uniji.

Ne smemo tudi nadaljevati, kakor da se ni nič zgodilo. Evropsko gospodarstvo potrebuje spodbudo, da si bo opomoglo, nadaljevalo z rastjo, zaposlovalo. Najprej znotraj Evrope. Podvojiti bomo morali prizadevanja za reševanje dolgoročnih vprašanj in za povečanje sposobnosti za spopad z izzivi, ki nas čakajo, pri čemer bomo morali Evropo spremeniti v ekonomijo znanja in več vlagati v raziskave in razvoj ter inovacije. Revidirani Pakt za stabilnost in rast pušča dovolj prostora, da se lahko proračunske politike držav članic odzovejo na sedanje izredne razmere in spodbujajo rast in zaposlovanje.

Toda pogledati moramo tudi izven naših meja. V zadnjih letih je bila trgovina ključnega pomena za evropsko rast. Zdaj je čas, da smo proaktivni glede dostopa do trga, da dokažemo, da trgovinske ovire ne bodo pomagale nikomur. Upam, da smo se vsi naučili lekcije, da je ob protekcionizmu okrevanje le še težje.

Evropska industrija potrebuje podporo. Mala in srednje velika podjetja morajo imeti možnost, da se na svojih trgih svobodno združujejo. Zato smo na primer nedavno predlagali, da bi bila najmanjša podjetja izvzeta iz pretiranega bremena v obliki računovodskih predpisov in statističnega poročanja.

Tudi veliki proizvajalci potrebujejo pomoč. Prepričati se hočem, da evropske programe, kot so naši programi za konkurenčnost in inovacije ter okvirni raziskovalni program, izkoriščamo kar najbolj učinkovito. Okrepiti moramo sinergije med našo lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta ter našim podnebnim in energetskim načrtom.

Hkrati bo spodbujanje vlaganja v nizkoogljične tehnologije in ukrepe za energetsko učinkovitost prispevalo k naši konkurenčnosti, energetski varnosti in načrtu v zvezi s podnebnimi spremembami. Evropska investicijska banka bo pri tem projektu dragocena partnerica.

Tudi evropski državljani potrebujejo podporo, zlasti ranljivejši. Odločilnega pomena je, da v času naraščajoče brezposelnosti ohranimo vlaganje v usposabljanje, razvijamo nove sposobnosti in ljudi pripravimo, da izkoristijo priložnosti, ki bodo zopet prišle. Napredek pri našem Socialnem programu za dostopnost, priložnosti in solidarnost je pomembnejši kot kdaj koli prej. Preučili bomo vlogo, ki jo ima lahko Sklad za prilagoditev globalizaciji.

Na vseh teh področjih moramo ravnati modro. Vsak naš korak moramo kar najbolje izkoristiti. Pametno ukrepanje pomeni ubiti dve muhi na mah. Treba je na primer pomagati gradbeni industriji, toda ob spodbujanju gradnje energetsko učinkovitih stanovanjskih objektov. Prav je, da se uporablja državna pomoč, toda v skladu s smernicami, ki državno pomoč usmerjajo k okoljski podpori ter raziskavam in razvoju. Pomoč ključnim panogam, kot je avtomobilska industrija – zakaj pa ne? –, toda pri tem jih je treba pripraviti na jutrišnje trge čistih avtomobilov. Pametna podpora: to je tisto, kar potrebuje naša industrija, in ne protekcionizem. To bi rad zelo jasno podčrtal.

Naša lizbonska strategija, predstavljena decembra, bo priložnost za spojitev teh različnih koncev. Za gospodarstvo Evropske unije ni čudežnega napoja. Izkoristiti moramo vsakršno priložnost, raziskati vse možne načine, na katere lahko politika Evropske unije državam članicam pomaga, da izkoristijo vse priložnosti, da Evropo postavijo na pot rasti. To je naša naloga v prihajajočih tednih. To pripravljamo in to je naloga, ki bi se je rad lotil skupaj z Evropskim parlamentom.

Resnično živimo v zgodovinskem času, takem, ko kriza postavi pod vprašaj vse, kar je bilo prej gotovo, in ko so umi bolj odprti za spremembe. To so zelo posebni trenutki in ne zgodijo se vsak dan. Razumeti moramo, da je to res eden od takih trenutkov, ko obstaja večja dovzetnost in ko lahko dejansko nekaj spremenimo, to so trenutki, ko vemo, da bodo imele današnje odločitve odločilni vpliv na jutrišnjo realnost. Zdaj potrebujemo spremembo. Spremembo, da se ne vrnemo k rešitvam iz preteklosti, temveč poiščemo rešitve prihodnosti, rešitve za 21. stoletje v globaliziranem svetu.

Danes lahko Evropa predlaga načela in pravila, ki bodo oblikovala nov svetovni red. Priložnost imamo, da damo predloge na podlagi evropskih vrednost, na podlagi odprtih družb in odprtih gospodarstev. Kot sem dejal ta teden v Camp Davidu, odprte družbe potrebujejo pravno državo in demokracijo. Tudi odprta gospodarstva potrebujejo pravila – pravila preglednosti, smiselne ureditve in smiselnega nadzora.

Evropa v času krize pokaže svoje prave barve. V Gruziji je bila Evropa sposobna ustaviti vojno. V finančni krizi Evropa kaže pot h globalni rešitvi. V naslednjih tednih moramo pokazati, da smo sposobni še naprej biti na čelu boja proti podnebnim spremembam in oblikovati energetsko politiko za prihodnost, ker smo to dolžni našim državljanom, našim gospodarstvom in našim partnerjem po svetu ter prihodnjim generacijam Evropejcev.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE-DE. – (FR) Gospod predsednik, gospod predsednik Sveta, gospod predsednik Komisije, gospe in gospodje, to poletje sta se Evropa in svet dvakrat soočila z velikima krizama. Dvakrat je Evropa pokazala, da lahko s politično voljo in združenostjo ne samo sprejme odločna in hitra stališča, temveč tudi vpliva na svoje partnerje po svetu in jih vodi, kot na primer v Gruziji.

V imenu svoje skupine bi rad v tem parlamentu pohvalil vzorno delo francoskega predsedstva in njegovega predsednika gospoda Sarkozyja med tema dvema velikima krizama. Ni šel na dopust, delal je ves čas od začetka predsedovanja. Trenutno predsedstvo Unije dela Evropi in Evropejcem veliko uslugo. Dokazuje, da je lahko Evropa prisotna v mednarodni areni…

(Šepetanje)

Gospod predsednik, vseeno bi rad, da bi me ljudje poslušali.

Dokazuje, da si Evropa zasluži biti zgrajena in doživeta. Poleg tega so bile na zadnjem zasedanju Evropskega sveta soglasno potrjene smernice za države evrskega območja glede ukrepov za uvedbo regulativnih mehanizmov, mehanizmov za spremljavo ali etičnih pravil, ki bodo ustavila visoke odpravnine. Vse to gre v pravi smeri.

Seveda finančna kriza ni za nami, toda ravno v kriznih razmerah lahko sprejemamo in moramo sprejemati pravila za prihodnost. Tu in tam slišim, da smo priča zlomu kapitalizma, da je za vse kriv prosti trg. V resnici gre za to, da se je prosti trg sicer dokazal, toda morajo ga spremljati pravila – in očitno ne obstaja dovolj takih pravil ali pa se ne uporabljajo dovolj dosledno. S tem in še ne vem katerim ideološkim izzivom se moramo ukvarjati, ob pomoči centralnih bank in s celotno mednarodno skupnostjo.

Še nekaj glede tega: pozdravljam pobudo predsedstva, da zbere naše partnerje, da bi opredelili nov globalni gospodarski in finančni red. Zagotoviti moramo, da trud malih varčevalcev ne bo uničen čez noč. Zagotoviti moramo, da bodo lahko podjetniki, zlasti mala in srednje velika podjetja, še naprej po razumnih cenah financirali svoje dejavnosti, ki so vir zaposlovanja in rasti.

Naša skupina bo podprla kakršne koli ukrepe za ohranitev evropske solidarnosti in modela socialne tržne ekonomije, katerih veliko vrednost v času krize zelo cenimo. Glede Lizbonske pogodbe bi še enkrat pozval tiste države članice, ki jo še niso ratificirale, naj jo čimprej, da bomo dobili celotno sliko končnega stanja ratifikacije.

To prosimo zato, ker vidimo, kako težko Evropa učinkovito deluje ob pravilu soglasnosti in brez stabilnega predsedstva. Upamo, da bodo na decembrskem zasedanju Evropskega sveta določili načrt in realen, toda zahteven časovni razpored za rešitev krize. Rad bi tudi dodal, da če se bo Pogodba iz Nice v prihodnjih mesecih še naprej uporabljala, bi morala veljati ravno tako za Evropski parlament kot za Evropsko komisijo. Zato pozivam vse v tem Parlamentu, naj prevzamejo svojo odgovornost. Komisija, ki bo postavljena jeseni 2009 in katere predsednika bo Parlament umestil 15. julija, bo imela manj komisarjev, kot je držav članic. Imamo to in imamo Pogodbo iz Nice in Parlament z manj sedeži in manjšo močjo ter Komisijo z manj komisarji.

Evropski svet je sprejel evropski pakt o priseljevanju. To je velik uspeh, toda čakajo nas še številni novi in drugačni izzivi: podnebje, energija, obramba, če jih naštejem samo nekaj. Samo če bomo delali na osnovi našega socialnega modela in utrdili našo socialno tržno ekonomijo, bomo lahko dali verodostojne in vzdržne odgovore za naše generacije. Gospod Sarkozy, pozivam k napredku pri našem delu. V Parlamentu bomo storili vse, kar lahko, za zagotovitev, da bomo imeli do konca leta tudi tu verodostojno vizijo za svet in za prihodnost naših otrok in vnukov.

 
  
MPphoto
 

  Martin Schulz , v imenu skupine PSE. (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ta konec tedna smo videli zares zgodovinsko sliko. Videli smo najslabšega predsednika Združenih držav, kar jih pomnimo, ki sta se mu ob bok postavila učinkovit predsednik Evropske unije in predsednik Evropske komisije in ki je na poti do razumevanja politike evropskega notranjega trga.

To je bil res zgodovinski trenutek in res velika priložnost, da Evropa zavzame svoje pravo mesto v mednarodni politiki. Politika Busheve administracije, ki pomeni popolno deregulacijo svetovnih trgov, popolno razpuščenost, kjer lahko vsakdo kjer koli sprejme kakršne koli ukrepe, je zdaj bankrotirala in Evropa ima priložnost, da zapolni nastalo vrzel z novim, bolj socialnim ekonomskim redom v Evropi in po svetu. To je naloga, ki nas čaka, in je res zgodovinska.

(Aplavz)

Gospod Sarkozy, prvi koraki so dobri. Sprejeli ste ukrepe, ki so potrebni v krizi, in naša skupina vas pri tem podpira. Ne bom skrival dejstva, da smo navdušeni, vključno z odločnostjo, ki ste jo pokazali vi in – bom kar izgovoril – gospod Barroso, ne pa tudi njegova Komisija.

Ko sem že pri izkoriščanju priložnosti, preden začnemo z ukrepi, ki so zdaj potrebni, si moramo reči „nikoli več“. Kar se je zgodilo na teh trgih, se ne sme nikoli ponoviti. Treba je potegniti črto pod katastrofo na mednarodnih finančnih trgih in krizo v realnem gospodarstvu, ki jo je ta sprožila. To se ne sem ponoviti.

Da bi to zagotovili, potrebujemo nova pravila. Ta nova pravila morajo priti tudi od vas, gospod Barroso. Čez kakšno minuto bo kolega gospod Rasmussen natančno opisal, kaj pričakujemo od vas. Predloge, ki ste jih ravnokar napovedali, pričakujemo do konca leta, ker moramo ukrepati hitro. Nimamo veliko časa.

Če bomo ukrepali hitro, bodo pravila v središču pozornosti: ne samo pravila za banke, temveč tudi potrebna pravila za hedge sklade in zasebni kapital. O tem smo se tu pred nekaj tedni odločili z veliko soglasnostjo.

Danes sem slišal govoriti socialne demokrate: Nicolas Sarkozy, dolgotrajni vodja UMP, konzervativni francoski predsednik, govori kot pravi evropski socialist.

(Aplavz)

Gospod Barroso, v zapoznelem odmevu njegove trockistične, maoistične preteklosti, govori kot pravi levičar. Tudi pri gospodu Daulu slišim čisto socialno demokracijo. Vloge za pridružitev Skupni socialdemokratov v Evropskem parlamentu lahko najdete pri vhodu.

(Splošen smeh)

Zdaj bi rad prebral navedek; pazljivo poslušajte, gospodje.

(Klici: „gospe“)

„V preteklih desetletjih so nekatere naše države in Evropska unija v celoti postali preveč regulirani in zaščitniški […] Ta pretirana regulacija […] spodkopava konkurenčnost …“ To je vzeto iz Manifesta Evropske ljudske stranke iz leta 2006, ki so ga podpisali Nicolas Sarkozy, gospod Barroso in gospod Daul. Gospodje, pozno ste dojeli, toda glavno, da ste.

(Aplavz)

(Klici: „gospod Pöttering tudi“)

Ko se o tem pogovarjam z vami, se sprašujem: Kje so v vaših govorih navadni državljani Evropske unije? Kdo govori o davkoplačevalcih, ki so zdaj obremenjeni s tveganji zaradi te katastrofe? Kdo govori o kupni moči, ki je potrebna za obnovitev notranjega trga?

Vstopamo v obdobje, ki mu grozi recesija, če nismo že v njej. Potrebujemo večjo kupno moč. Ne potrebujemo samo socialne zaščite za banke, temveč predvsem tudi zaščito pred tveganji za navadne državljane; saj če naši načrti, za katere ni alternative, ne bodo uspeli, bodo morali plačati predvsem navadni državljani Evropske unije, delavci. Zato želimo vzpostaviti enako zaščito za te državljane, kot smo jo za velike banke, s pomočjo več pravil, več nadzora in dejansko tudi državne zaščite. To je osrednja zahteva, predvsem v državah članicah.

(Aplavz)

Radi bi tudi približno ponovil besede Angele Merkel na seji stranke CDU leta 2000: država mora na področju gospodarske in socialne politike sedeti na zadnjem sedežu. Ne strinjam se: država ne bi smela sedeti zadaj, temveč bi morala več posredovati, izvajati večji nadzor pri gospodarskih zadevah. Hvaležen sem gospodu Barrosu in gospodu Sarkozyju, da sta potrdila, da potrebujemo več pravil, ne manj; potrebujemo več nadzora, ne manj. Ste na pravi poti. Zato vam pravim, da boste na pravi poti tudi, če – pri čemer boste imeli našo podporo – ne dovolite, da bo podnebni paket, ki dejansko lahko ustvari delovna mesta in omogoči trajnostno gospodarsko upravljanje, izigran zaradi finančne krize v trenutnih razmerah.

Kot je pravilno dejal Jean-Claude Juncker, bo finančna kriza minila, podnebna kriza pa bo žal ostala. Zato bi bilo narobe, če bi prišlo do izigravanja. Prav imate, gospod Sarkozy, da je tudi to treba rešiti na podlagi vzajemne solidarnosti močnejših in šibkejših ter tudi sodelovanja vseh nas, tako tu v Parlamentu kot v Svetu.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, rad bi se iskreno zahvalil, posebej tudi predsedniku, da mi je dal še eno minuto. Jasno stališče skupine PSE ostaja, da so zdaj, v tej krizi, na dnevnem redu vrednote, za katere nam je bilo v tem Parlamentu vedno preprečeno, da bi dobili večino. Če nas zdaj podprete, se boste končno naučili lekcije, toda morate priznati, da predvsem zaradi vaših napak še nimamo pravil, ki jih potrebujemo.

(Aplavz z leve, protest z desne)

 
  
MPphoto
 

  Graham Watson, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, svoje pripombe naslavljam na predsednika Sveta. Predsednik, z zasedanja Sveta prejšnji teden ste nam prinesli tople in spodbudne besede. Dejali ste, da morata Svet in Parlament sodelovati z roko v roki („travailler main dans la main“), toda mi smo tu zato, da beremo drobni tisk.

Zakaj se sklepi Sveta nanašajo samo na sodelovanje med Svetom in Komisijo?

(Aplavz)

Zakaj v nobenem od odstavkov o podnebnih spremembah ni nikakršne omembe Evropskega parlamenta? V odstavku 16 tega dokumenta bi morali k sodelovanju povabiti Evropski parlament, ne samo Komisijo; in ugotoviti, da bosta odločila Svet in Parlament, ne Svet sam. Poleg tega boste ugotovili, gospod predsednik, da potrebujete Evropski parlament, ker nekatere države članice poskušajo raztrgati pravilno dosežene dogovore. Evropa se mora držati svojih dogovorjenih ciljev. Ni pošteno, da nekatere vlade pravijo, da zaradi novih gospodarskih razmer teh dogovorov ni mogoče izvesti. Novi cilji za emisije za avtomobilsko industrijo do leta 2012 ne bodo v veljavi: predlogi za porazdelitev emisij bodo veljali šele po letu 2013, dolgo po tem, ko naj bi se svetovno gospodarstvo že postavilo na noge. Če zdaj odložimo ukrepanje, bomo izzvali še večjo podnebno katastrofo in plačali še večji račun. Potrebujemo več, kot to, o čemer se je Svet dogovoril prejšnji teden.

Predsednik Sveta, pravilno ugotavljate, kakšno moč imajo trgi. Od padca Berlinskega zidu se je 50 milijonov Evropejcev dvignilo iz revščine, ker je prosti pretok blaga, storitev in ljudi ključ do evropskega uspeha. Še več, bistvenega pomena je za našo svobodo. Danes vidimo, kaj se zgodi, če trgi niso odgovorni. V zadnjih tednih se je svetovni finančni sistem pognal v prepad in z združenimi močmi ga moramo potegniti nazaj. Tako moja skupina pozdravlja utrditev ukrepov, dogovorjenih za evrsko območje. Olajšali so pritisk na medbančne trge. Zdaj moramo usmeriti obrestne mere navzdol, da bi umirili recesijo.

Pozdravljamo tudi Direktivo Komisije o kapitalskih zahtevah, nove računovodske standarde in načrte za nadzorovanje bonitetnih agencij. Evropa mora igrati vodilno vlogo tudi pri dogovarjanju o globalnem sistemu finančnega upravljanja. Potrebna so pravila, pa tudi sredstva za njihovo uveljavljanje. Na vrhovnem zasedanju ni prišlo do dogovora o učinkoviti ureditvi nadzora nad finančnim sistemom v Evropi. Dokazoval sem, da potrebujemo evropski organ za finančne storitve, in govori se, da tudi predsednik Sveta zagovarja strog nadzor na evropski ravni. Vsekakor poskušajte skupaj z Američani skleniti globalni sporazum, toda nadaljujte brez njih, če ne bodo igrali pošteno. Nadzor nad industrijo finančnih storitev ostaja manjkajoči košček v sestavljanki.

Predsednik Sveta, ste človek dejanj. Vaša dejanja krepijo argumente v prid stalnega predsednika Sveta. Pritegnili ste pozornost na naše uspehe. Avgusta je Evropa preprečila tankom, da bi vstopili v Tbilisi. Ta mesec je Evropa omogočila, da banke poslujejo naprej. Če bo decembra Evropa ukrepala za ohranitev planeta, bomo prepričali tudi najbolj skeptične, da potrebujemo Lizbonsko pogodbo.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospod predsednik Sveta, gospod predsednik Komisije, bil bi zadnji, ki ne bi priznal, da sta v politiki potrebna energija in volja, in res je, da je francoski predsednik pokazal energijo in voljo, ki koristita Evropi.

Samo včasih se mi zdi, da sanjam. Zdi se mi, da sanjam, ko se govori o krizah, saj so vse krize – finančna kriza, okoljska kriza, svetovna lakota – med seboj odvisne in ne moremo rešiti ene krize, ne da bi rešili druge. Glede na to je napačno trditi, da se je kriza začela julija, septembra ali avgusta! Začela se je že pred leti – in malo samokritičnosti s strani nekdanjega francoskega finančnega ministra, malo samokritičnosti te Komisije, ki je še pred enim letom zavrnila vsakršno evropsko ureditev finančnih tokov, bi jima v prihodnje vseeno prineslo več kredibilnosti…

(Aplavz)

Kot v sanjah! Kot bi bila sedanja kriza naravna katastrofa, ki jo je nemogoče predvideti. Ne, to ni res – in na tej osnovi je mogoča razprava.

Logika krize je naslednja preprosta logika: več in več, kakor hitro je mogoče. To je ustvarilo finančno krizo, to ustvarja okoljsko krizo in to povzroča naraščanje svetovne lakote. Naj na tej osnovi nehamo govoriti o nenadzorovani rasti… pomembna je vsebina spremembe. Zanimivo je, da vsi govorijo o radikalni reformi kapitalizma in tržne ekonomije, toda danes nisem slišal, kakšna je osnova za to radikalno reformo. Potrebujemo okoljsko tržno ekonomijo in socialno tržno ekonomijo, se pravi, da se moramo vprašati o golih temeljih naše proizvodne metode, našega načina življenja. Če si ne postavimo teh težkih, zelo težkih vprašanj, bomo še enkrat zdrveli proti katastrofi.

Zato ko na primer pravite, gospod Sarkozy, da je potrebna pomoč za oživitev avtomobilske industrije, ne razumem, da Nemci hkrati želijo uvesti popuste za avtomobilsko industrijo v zvezi s CO2, se pravi dejansko uvesti diskontno zakonodajo, in še več, želijo jim dati denar. Avtomobilski industriji. Zlasti nemški avtomobilski industriji, ki je v zadnjih desetih letih imela največje dobičke. To je industrija, ki bo vložila sredstva v davčne oaze. Tako bomo dali denar Mercedesu, BMW in Audiju, da ga bodo lahko vložili v davčne oaze. S tem se ne strinjam.

(Aplavz)

Res, gospod Schulz, saj ko ste ravnokar govorili s kolegi na desni, sem jaz govoril s svojimi kolegi na desni in levi – tako s socialnimi demokrati kot s krščanskimi demokrati –, ki so se strinjali z lobiranjem nemške avtomobilske industrije za znižanje podnebnih meril. Res, gospod Schulz, to je resnica.

(Aplavz)

Glede na to… res, čisto prav imam. Lahko se skrivate glede te zadeve, gospod socialni demokrat, lahko se skrivate, toda to ni bilo vredno vaše politike.

Rad bi nadaljeval z naslednjim, rad bi nadaljeval z zelo pomembno zadevo, in sicer z rastjo (govor mimo mikrofona). Tišina, jaz sem tisti, ki govorim. Rad bi rekel, da je, ko govorimo o rasti, pomembno, da govorimo o vrsti rasti in o tem, kako jo doseči. Ker je država zdaj pridobila delnice v bankah – del nacionalizacije itd. –, bi morali zdaj razpravljati o tem, kako bomo investirali. Kako in zakaj bomo investirali?

To je vsebinska razprava. Če bomo vlagali v okoljsko škodo, bomo delali isto kot prej. Zato se moramo, kot ste dobro rekli, pogovarjati o evropskem načrtu za oživitev, toda o evropskem načrtu za okoljsko oživitev, ki ga Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze imenuje Green Deal (zeleni New Deal), in ne o katerem koli drugem.

Za zaključek bi rad dejal dvoje. Glede davčnih oaz – bili ste minister za finance – obveznost prijave mora biti obrnjena. S tem mislim, da kadar neka oseba, podjetje ali banka vloži denar v davčno oazo, mora ta davčna oaza matični državi prijaviti vloženi denar. Obrniti, kar ni… Preglednost je začetek, ko gre za podjetja, ki uporabljajo davčne oaze. To je pomembna odločitev, ki bi nas premaknila naprej.

Nazadnje bi vseeno rad govoril o podnebnem paketu. Gospod Sarkozy, organizirali ste – gospod Watson ima prav – institucionalni puč. To ste storili, ko ste izjavili, da bo tako odločitev sprejel Evropski svet, ki jo mora sprejeti soglasno. Dregnili ste v osje gnezdo z nemškimi, italijanskimi in poljskimi veti, namesto da bi pustili stvari, kot so bile, se pravi z glasovanjem parlamentarnih odborov, s Komisijo, ki sprejme stališče, in s Svetom okoljskih ministrov. Imeli smo možnost, da o podnebnem paketu odločimo s soodločanjem, s kvalificirano večino glasov. Ko ste to decembra zavrnili, ste izključili soodločanje in glasovanje s kvalificirano večino. Za to boste plačali zelo visoko ceno, saj ste zdaj na milost in nemilost prepuščeni vetu držav, ki sem jih ravnokar omenil.

Podpiram torej vašo voljo glede Evrope, vašo energijo glede Evrope, glede dejstva, da se moramo premakniti naprej in da mora biti Evropa neodvisna, toda hkrati se najini pogledi še vedno precej, zelo razlikujejo, kar zadeva vprašanje, kako ravnati, evropsko demokracijo in okoljsko vsebino potrebe po oživitvi.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Cristiana Muscardini, v imenu skupine UEN.(IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, radi bi izrazili našo polno podporo predsednikovim besedam. Cenimo delo, ki ga je predsedstvo opravilo v teh težkih mesecih, in pozdravljamo dane predloge. Vseeno bi radi predsednika Komisije opomnili, da z nekaterimi trditvami, ki jih lahko brez težav podpremo, prevzema odgovornost za ravnanje nekaterih komisarjev, vključno s komisarko za konkurenco, katere pripombe v zvezi z vprašanjem parafina nedvomno niso pomagale pri izboljšanju varnosti ali umirjanju trgov.

Všeč bi nam bilo tudi, če bi se Komisija hitreje odzvala na izvedene finančne instrumente, ki so številne državljane spravili na kolena, skupaj s številnimi administracijami in državami članicami EU. Pripombe gospoda Sarkozyja so v sozvočju s tistimi izmed nas, ki bi radi, da Evropa nima predsednika, ki se menja vsakih šest mesecev, temveč takega, ki lahko deluje kot predstavnik resnično združene – ne homogene, temveč združene – Evrope, sposobne delovati enotno pri prepoznavanju problemov in oblikovanju strategij za njihovo reševanje. Ta kriza je nedvomno sistemska, toda za spopad s sistemsko krizo moramo oblikovati nov sistem in – z vsem spoštovanjem do vas, gospod Sarkozy – na novo osnovati globalni kapitalizem.

Morda bi morali reči še kaj več. Reči bi morali, da prosti trg ne pomeni skrajnega liberalizma in da mora biti danes sistem, ki hoče temeljiti na kapitalu, sposoben združevati socialne in liberalne vidike. Imamo propadle banke in banke na poti k propadu. Koliko več bi lahko storila naša Evropska centralna banka, če bi uresničili predlog, ki ste ga dali, gospod predsednik, še pred začetkom svojega mandata, da bi zgradili tesnejši odnos med politično usmeritvijo in gonilnimi silami gospodarstva. Nemogoče je upravljati z gospodarstvom brez politične vizije, ki nakazuje cilje.

Upamo, da bo lahko v prihodnje imela ECB večji nadzor nad kakovostjo finančnega sistema, toda nočemo, da bi bila zaprta v vzvišeni osamljenosti. Za konec bi rada povedala, gospod predsednik, kako vesela sem, da je pakt o priseljevanju in azilu sprejet. Končno imamo skupna pravila na področju, ki nas vse zadeva in na katerem bi morali biti še posebej združeni. Upamo, da bomo lahko uskladili kazenske in civilnopravne sankcije glede nekaterih nujnih vprašanj, da se bomo lahko spopadli z dobičkarji in tistimi, ki so ogrozili varnost potrošnikov in s tem stabilnost gospodarstva. Hvala, gospod predsednik, želimo vam uspešno delo.

 
  
MPphoto
 

  Francis Wurtz, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, gospod predsednik Sveta, gospod predsednik Komisije, še nikoli v zgodovini Evropskega parlamenta se nam ni bilo treba odzvati na tako globoko in težko večrazsežnostno krizo, in ne moremo si kaj, da nas ne bi bilo strah, da najhujše še pride.

Najprej, številne države na jugu, načeloma partnerice Evropske unije, so na robu prepada: poleg prehranske, okoljske in energetske krize, je tu še finančna kriza. Te države nimajo nič s tem, toda udarja jih močno. Padec prihodka, padec vlaganj, padec rasti: pri mednarodnih prizadevanjih so oni tisti, ki so najbolj spregledani, tako da je bil generalni direktor FAO, gospod Diouf, primoran opozoriti, da je bilo do zdaj dodeljenih samo 10 % sredstev za nujne primere, ki so jih junija obljubile velike sile. Tisti, ki bi radi očistili kapitalizem, imajo res polne roke dela.

Kriza je prizadela tudi države v vzponu, toda ni še mogoče oceniti socialnih posledic tega. Na našem pragu Islandiji, državi, ki je bila še pred kratkim vzor za uspeh, grozi bankrot. V Uniji se nove države članice, kot je Madžarska, ki ne more več vlagati niti svojih zakladnih menic, borijo z izredno hudimi problemi, zaradi katerih bo prišlo do izgub brez primere za njihovo prebivalstvo. Preobrat je spektakularen tudi v državah, kot so Združeno kraljestvo, Irska in Španija, ki smo jih malo prej dajali za zgled. Pretres je povsod precejšen. Tako bo tudi v Franciji, če bo recesija še poslabšala zelo napeto socialno ozračje z zaprtjem ogromnega števila delovnih mest, padcem javne porabe, finančno podhranjenimi lokalnimi oblastmi in projekti privatizacije javnih služb.

To je nekaj drugega, bi lahko rekli. Pa ni, saj če vsako od naših držav ogroža socialna kriza nepredstavljivi razsežnosti, je to zaradi razvojnega modela, zaradi katerega naši ljudje danes plačujejo visoko ceno. Model so oblikovali v Združenih državah in Združenem kraljestvu, toda Evropska unija ga je v celoti sprejela za svojega s podrtjem mednarodnega ravnovesja sil pred nekaj več kot dvajsetimi leti. Od takrat nas Komisija zalaga s tem modelom, mesec za mesecem, in s tem modelom so prežete naše pogodbe, sodna praksa Sodišča in številne politike.

Zato se, gospod Sarkozy, ne morem strinjati z vašo diagnozo strašnega zla, ki trenutno žre naše družbe. Iskro, ki je sprožila požar, lahko gotovo najdemo v New Yorku, toda goriva, ki se je vnelo, je v Evropi prav toliko kot v Združenih državah, in vsi tisti politični voditelji, ki so sodelovali pri evropski strateški spremembi smeri v zadnjih 20 letih, so našim državljanom dolžni pojasnilo. Ne smejo misliti, da so odrešeni krivde, če danes sprejemajo ukrepe – ki so vsekakor potrebni – v zvezi s standardi poročanja, finančnim nadzorom nad bonitetnimi agencijami ali visokimi odpravninami.

Za tem pa je jedro sistema, ki ga je treba spremeniti: denar za dobiček in dobiček za denar, ta strašna spirala, ki povzroča razvrednotenje dela, deflacijo plač, omejevanje socialnih izdatkov in zapravljanje naravnega bogastva planeta ter marginalizacijo ogromnega dela svetovnega prebivalstva. Kazalci ne lažejo: samo 2 % denarnih transakcij danes zadeva proizvodnjo blaga in storitev; 98 % zadeva finance. Da bi prišli do korenin zla, moramo odslej napadati vedno bolj drastična merila finančne donosnosti, ki so popolnoma nezdružljiva z nediskriminatornim spodbujanjem človekovih sposobnosti in pristnim trajnostnim razvojem.

Prav tako bi moral biti brettonwoodski sistem št. 2, ki bi bil vreden svojega imena, usmerjen k uvajanju skupnega nadzora nad ustvarjanjem denarja po svetu oziroma k nadomestitvi lažne mednarodne skupne valute dolarja s pravo mednarodno skupno valuto, ki bo služila kot vzvod za popravo nevzdržnih neenakosti, ki destabilizirajo svet, in k prispevanju k uravnoteženemu razvoju človeštva in planeta. Tako daleč stran od tega smo, da je za zdaj bolje, da se izogibamo pretiranim superlativom glede potekajočih radikalnih reform, razen če je nenadno naklonjenost evropskih voditeljev k spreminjanju sveta navdihnil moto princa Saline iz Leoparda: „vse se spreminja zato, da se nič ne spremeni“. Vseeno pa so v nevarnosti, da bodo kmalu doživeli grob padec na realna tla.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Nigel Farage, v imenu skupine IND/DEM. Gospod predsednik, svoje pripombe naslavljam na predsednika Sveta. Predsednik Sarkozy, vaša lastna energija, dinamičnost in pobuda so vas vodile v Gruzijo in Rusijo, da bi poskušali doseči dogovor. To ste storili na lastno pest. Niste ravnali v imenu Evropske unije. Če kdo tu misli, da ste, je v zablodi. Ni bilo sestanka Sveta, ni bilo resolucije in ni bilo pooblastila. To ste storili kot francoski predsednik, in dobro ste opravili.

Toda če predlagate, da je to model, po katerem bi se morali v prihodnosti odločati o zunanjih zadevah – zamisel, da bi stalni predsednik ali stalni zunanji minister na hitro odločal o tem, kakšna naj bi bila zunanja politika vseh nas, in šel in jo izvajal brez posvetovanja z nacionalnimi vladami in nacionalnimi parlamenti –, mora odgovor biti: ne, res hvala lepa.

Kar zadeva finančno krizo, sem navdušen, da je propadel vaš prvotni načrt, po katerem naj bi vsi skupaj zbrali denar za plačilo. Dobro, da so Irci, Grki in Nemci šli in ravnali v skladu s svojimi lastnimi nacionalnimi interesi. Na vrhovnem zasedanju je šlo bolj za to, da so se države dogovorile med sabo, kar je dobro in s čimer sem zadovoljen.

Danes nisem slišal nikogar, ki bi priznal, da je ta finančna kriza posledica zgrešene ureditve, vsaj toliko kot posledica drugih vzrokov. Ni pomanjkanja regulacije: od akcijskega načrta za finančne storitve smo v zadnjih 10 letih imeli cel metež regulacije. Škoduje konkurenčnosti krajev, kot je London, zaščitila pa ni niti enega samega vlagatelja. Zato vas prosim, več regulacije ni odgovor. Premisliti moramo o tem, kaj smo počeli.

Mislim, da moramo začeti ravnati v svojem lastnem nacionalnem interesu. Dejstvo, da naše banke ne bodo mogle izplačati dividend v naslednjih petih letih, medtem ko jih švicarske banke lahko, dokazuje, da lahko izven Evropske unije, ko si fleksibilen in prilagodljiv, veliko lažje prebrodiš finančne krize, kot če obtičiš na sredi.

 
  
MPphoto
 

  Bruno Gollnisch (NI). – (FR) Gospod predsednik Sveta in Francoske republike, razpravljamo o paliativni oskrbi bolnikov, toda zelo smo diskretni glede vzrokov bolezni. Kako to, da nobena institucija EU ni pričakovala sedanje krize? Ne Svet, ne Komisija, ne Centralna banka, niti, gospe in gospodje, na Parlament ali katera koli od vlad držav članic. Res je, da je krizo napovedala zgolj peščica ekonomistov, kot je Nobelov nagrajenec Maurice Allais, in politikov, ki si večinoma delijo naša prepričanja, vključno s, ponovno, Jean-Marie Le Penom. Žal je to „glas vpijočega v puščavi“.

Toda kriza nedvomno zadeva evrointernacionalistični sistem, nenadzorovano prosto trgovino in grozljivo razliko med finančno fikcijo in realnostjo naših nazadujočih gospodarstev in industrij, ki bi lahko v prihodnje bila tarče državnih skladov tretjih držav, ki bodo izkoristile sedanje razmere. Celo vaše delo, gospod Sarkozy, priča o slabi prilagojenosti Unije: sestanek četverice, ne sedemindvajseterice, v soboto 4. oktobra; dvostransko srečanje z Nemčijo šele 11. oktobra; sestanek samo petnajsterice članov Evroskupine; srečanje s predsednikom ZDA, da bi ga prepričali v organizacijo še enega srečanja, teoretično namenjenega radikalnemu preoblikovanju celotnega sistema, na katerega je bilo, če smo prav razumeli, povabljenih zgolj 6 od 27 držav članic EU, Združene države, Japonska, Rusija, Indija in Kitajska.

Ne sodim vnaprej o koristnosti teh sestankov. Pravim, da je to vračanje na dvostransko ali večstransko diplomacijo in da to jasno kaže, da so glede na neodzivanje Unije, njeno zapletanje v birokratska pravila in njeno kompulzivno željo po moči, ki je ne zna uporabljati, Uniji kot okviru dnevi šteti. Če beremo med vrsticami, poročilo Evropskega sveta priča o tem. Ratificira vaše pobude, po ovinkih roti Centralno banko, naj še tako malo zrahlja čvrsti prijem maastrichtskih meril, toda ne odloči o ničemer.

Omenili ste razmere v Gruziji in vaša prizadevanja, toda kako ne vidite, da je enostransko priznanje neodvisnosti Kosova tlakovalo pot do neodvisnosti Abhazije in Južne Osetije? Kako lahko opravičujete neomejeno podaljševanje Nata, ko pa je Varšavski pakt sam izginil?

Gospod Sarkozy, pot, ki ji moramo slediti, je drugje. Zajema radikalno ukinitev internacionalističnega sistema in temeljito spraševanje o tako imenovanih koristih splošnega mešanja ljudi, blaga in kapitala. Jasno zagovarjanje naše neodvisnosti in naših identitet ne pomeni naše osamitve; to je prej predpogoj, da zopet pridobimo vpliv v svetu.

 
  
MPphoto
 

  Nicolas Sarkozy, predsednik Sveta. (FR) Gospod Daul, hvala za vašo podporo. Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov je vedno verjela v Evropo, ki ščiti, in sami ste sodelovali pri dialogu z našimi ruskimi sosedi. To je bilo vizionarsko stališče: Rusija ima energijo, Evropa ima tehnologijo. Rusija se sooča s hudim demografskim problemom – izgublja okoli 700 000 ljudi letno na ozemlju, ki je dvakrat večje od ozemlja ZDA. Rusije ne vidim kot neizprosnega sovražnika Evrope; nasprotno, mislim, da bo treba v prihodnosti položiti temelje za skupni gospodarski prostor Rusije in Evropske unije, kar bi bil tudi najboljši način, da bi jih usmerili k vrednotam spoštovanja človekovih pravic in demokracije, ki jih cenimo v Evropi.

Dodal bi, gospo Daul, da je razlog, zakaj smo hoteli podpreti banke, zaščita varčevalcev. Obstajalo je več strategij. Nekatere države – k temu se bom vrnil kasneje – so hotele zaščititi in zajamčiti bančne proizvode. Sam sem se boril za zaščito in zagotovitev samih bank, da bi jim lahko nato pustili, da opravijo svoje delo, in podpora vaše skupine je bila pri tem bistvena.

Rad bi končal z ugotovitvijo, da je vaš poziv k ratifikaciji Lizbonske pogodbe zelo pravilen in da nikakor ni agresivno, če ljudi prosimo, naj bodo dosledni: ne morete reči, da niste glasovali, ker ste se bali, da boste izgubili komisarja, če pa z zavračanjem glasovanja silite v ohranitev pogodbe, ki predvideva zmanjšanje velikosti Komisije. Spoštujem mnenje vsakogar, toda ne morem se strinjati z nedoslednostjo. Ne moreš hkrati biti med največjimi zagovorniki evropske širitve in preprečevati Evropi, da bi vzpostavila institucije za širitev. Videli smo, koliko je širitev stala Evropo, ko ni razmišljala o poglobitvi; ne smemo ponoviti iste napake.

Gospod Schulz, pravite, da govorim kot evropski socialist. To je morda res, toda priznati morate, da sami ne govorite zares kot francoski socialist.

(Aplavz)

Odkrito povedano, na strani socialistov bi brez obžalovanja izbral gospoda Schulza. Vseeno bi rad dejal še nekaj – celo bistvo Evrope je, da na sili v kompromise. To zdaj počneva z gospodom Schulzem. Evropo, njene institucije in njene politike bodo nekoč sprejele in uporabile vlade na levi in na desni – to je zakon alternacije. Evropski ideal ne more biti – in zaradi tega je imeniten – zreduciran na vprašanje levice in desnice.

Na srečo znajo ljudje, kot ste vi, gospod Schulz, priznati, da drugi, ki niso na njihovi politični strani, niso nujno v zmoti samo zato, ker niso na njihovi strani. In rad bi vam dejal tudi to, gospod Schulz, vam in vaši skupini, da kot predsednik Sveta, čeprav sem lojalen stranki PPE, zelo cenim čut Skupine socialdemokratov za odgovornost, ko ukrepa v določeni smeri. Zreducirati Evropo na razpravo med levico in desnico, čeprav ta razprava obstaja, je greh proti evropskemu kompromisu, proti evropskemu idealu. Zato ne verjamem, da se odrekate svojim načelom, če podprete predsedstvo, tako kot se jaz ne odrekam svojim, ko cenim podporo Skupine socialdemokratov v Evropskem parlamentu.

Šel bi še dlje. Gospod Schulz pravi, da je to zgodovinska naloga, in popolnoma prav ima. Pravi, tako kot gospod Daul, da lahko kriza predstavlja priložnost. Imata popolnoma prav. In ko pravite „nikoli več“, imate spet prav. To ni vprašanje krščanske demokracije ali socialdemokracije; to je vprašanje zdrave pameti. Kdo nas je pripeljal sem? Po drugi strani se ne strinjam s tem, da so v zadnjih 30 letih grešile samo desničarske vlade, levičarske pa so imele vedno prav: to bi bilo ponovno pisanje boleče zgodovine na obeh straneh.

Glede vaših pripomb v zvezi z gospo Merkel bi rad dodal, da imajo, koliko vem, v Nemčiji volitve, in zato bi na njene besede gledal s tega stališča. Kar se mene tiče, sem bil blagoslovljen s solidarnostjo in prijaznostjo gospe Merkel, in rad bi še enkrat pohvalil njeno ravnanje, ko je vodila predsedstvo. Šestmesečna predsedovanja so del kontinuitete in zelo so mi koristila prizadevanja mojih predhodnikov, zlasti gospe Merkel.

Gospod Watson, zelo spoštujem tako vas same kot vaše poglede, toda čeprav znate brati drobni tisk, očitno brez očal, se zdi, da vam to danes ni uspelo, saj kaj besedilo pravi v resnici? Nanaša se izrecno na sklepe Evropskega sveta marca 2007 in marca 2008. In kaj pravita ta dva sklepa Sveta? Pravita, da bo paket o podnebnih spremembah sprejet s soodločanjem z Evropskim parlamentom. V besedili je kontinuiteta, gospod Watson.

Kaj sem torej poskušal? Morda je bila to napaka. Želel sem prekiniti s tem, da bi Evropski svet objavljal 50-stranska sporočila, ki jih nihče ne bere, zato sem predlaga 8-stransko sporočilo. Če se želite držati krajših sporočil, je bolje, da se ne držite običajne prakse povzemanja sklepov s prejšnjih zasedanj Sveta, da bi prikrili pomanjkanje novih odločitev trenutnega Sveta. Menim torej, da je bilo soodločanje pokrito z navajanjem teh dveh predhodnih zasedanj Sveta. Želite, da to potrdim, in z zadovoljstvom to naredim, toda lahko grem še dlje, gospod Watson.

Kar zadeva energetski in podnebni paket, vem, poudarjam in verjamem, da bomo potrebovali veliko sodelovanja Evropskega parlamenta, da ga bomo spravili skozi. Oktobra sem hotel narediti samo eno, in sicer ohraniti soglasje v Evropskem svetu, saj, kakor boste priznali, če bi prišel v Evropski parlament z odločitvijo Evropskega sveta, kjer je bilo v bistvu navedeno, da nikakor ne bi dosegli sporazuma pred decembrom, bi mi popolnoma upravičeno dejali, da sem nisem držal tega, za kar se je Svet odločil leta 2007 in 2008. Daleč od tega, da bi postavil pod vprašaj energetski in podnebni paket – boril sem se zanj, in daleč od tega, da bi izpodbijal soodločanje – vztrajam pri njem. Poleg tega sva s predsednikom Barrosom isto povedala našim kolegom v Evropskem svetu.

Gospod Cohn-Bendit, res ste v vrhunski formi. Petkrat ste mi pritrdili in samo dvakrat nasprotovali – vajen sem slabšega rezultata. Iskreno povedano, vaša podpora glede odločnosti predsedstva in nekaterih njegovih ravnanj je koristna. Rad bi vam tudi dejal, gospod Cohn-Bendit, da menim, da si predsedstvo Komisije in predsedstvo Sveta, ki tako zavzeto zagovarjata energetski in podnebni paket, zaslužita podporo zelenih. Ne strinjamo se o vsem, toda gotovo se vi, zeleni, ne boste prepirali s predsedstvom Komisije in predsedstvom Sveta, ki sta popolnoma predana sprejetju energetskega in podnebnega paketa. Gotovo lahko skupaj prehodimo vsaj del poti. Ste izvoljeni predstavnik in tudi jaz sem izvoljeni predstavnik in ni sramotno priznati, da drug drugega potrebujeva; to je verjetno bolj boleče za vas kot zame, toda tako je. Pozvali ste me tudi k malo samokritičnosti. Prav imate, res potrebujem malo samokritičnosti, in nisem edini.

(Smeh in aplavz)

Nazadnje, glede institucionalnega puča bi vam odgovoril tako kot gospodu Watsonu. Gospod Cohn-Bendit mi ne bo zameril. Je lahko po drugi strani ta kriza in zaščita okolja priložnost za rast? Mislim, da imate popolnoma prav – imenujete jo „zelena rast“, jaz pa ji pravim „trajnostna rast“, to ni je mogoče zanikati. Rad bi vam tudi dejal, da je okoljski dodatek pri avtomobilih to dokazal. Francija je eden od redkih krajev, kjer se avtomobilski sektor ni skrčil. Zakaj? Ker ji je okoljski dodatek pomagal pri tem, da proda več čistih avtomobilov kot umazanih. Morda je za zelene izraz „čisti avtomobil“ šokanten, toda za nas je izredno pomemben. Forum (Grenelle) za okolje, za katerega upam, da bomo v Franciji soglasno glasovali, vključno s socialisti, kaže, da je Francija trdno zavezana tej poti. Res mislim, da bi bila napaka zgodovinskih razsežnosti, če bi Evropa zamudila vlak v zvezi z energetskim in podnebnim paketom.

Gospa Muscardini, hvala za vašo podporo. Omenili ste pakt o priseljevanju in vesel sem, da ste ga, saj nihče ne govori o vlakih, ki prispejo pravočasno, toda resnično je za Evropo osupljiva novost, da se nas je vseh 27 uspelo sporazumeti o paktu. Seveda je še vedno nekaj nejasnosti in seveda bi radi šli še dlje, pa vendar. Kdo bi lahko napovedal, da boste vi vsi tu, skupaj z državami, bili tako modri, da se boste sporazumeli o evropskem paktu o priseljevanju nekaj mesecev pred evropskimi volitvami? Verjemite, da je to edini način za preprečitev, da bi skrajneži v vseh naših državah prevladovali pri temi, ki si zasluži inteligenco, humanost in trdnost. Zato sem vam, hvaležen, gospa Muscardini, da ste to omenili.

Gospod Wurtz, dejali ste, da se ne strinjava o diagnozi, in to je gotovo res. Vaš govor pa je bil, kot vedno, zelo pretehtano oblikovan, toda vsebinsko zelo pretiran. Stvari ne postanejo manj pretresljive, gospo Wurtz, če jih poveste na nežen način: niso toliko pomembne besede, temveč tisto, kar je za njimi. Čeprav sem prepričan, da je treba kapitalizem reformirati, bi vam dejal, gospod Wurtz, da kapitalizem ni nikoli povzročil toliko socialne, demokratične ali okoljske škode kot kolektivistični sistem, ki ste ga tako dolgo podpirali. Velike ekološke katastrofe, gospod Wurtz – poslušati bi morali gospoda Cohn-Bendita, ko govori o samokritičnosti –, velike ekološke katastrofe niso značilnost tržne ekonomije, temveč kolektivističnega sistema. Socialne katastrofe, gospod Wurtz, so značilnost kolektivističnega sistema in ta sistem je vzdrževal Berlinski zid, milijoni ljudi so fizično trpeli zaradi izgube svobode. Zato ostajam zavezan tržni ekonomiji, prosti trgovini in vrednotam kapitalizma, toda ne izdaji kapitalizma.

(Aplavz)

Lahko se ozremo na 20. stoletje in lahko ste gotovi, da sodba ne bo v prid idejam, ki ste jim desetletja zvesto sledili. Pravite mi, naj se zbudim, toda prijateljsko, gospod Wurtz, se bojim, da bi vam svetoval, naj ne razmišljate preveč o tem, kaj se je zgodilo v 20. stoletju, saj bi potem iskreni človek, kot ste, videli, da ste podpirali sisteme, ki so zelo daleč od idealov iz vaše mladosti.

Gospod Farage, nisem imel pooblastila – tega ni mogoče zanikati – toda, iskreno, tudi ruske enote ga niso imele, ko so vstopile v Gruzijo.

(Aplavz)

Ste eden od tisti, ki že leta obtožuje Evropo, da nima dovolj politične volje. Imel sem izbiro: lahko bi vse povprašal po mnenju in ne bi ukrepal ali pa bi ukrepal in nato preveril, ali se drugi strinjajo. Raje imam dejanja. Navsezadnje, gospod Farage, Evropo, ki izgleda tako, kot bi si vi želeli. Res sem jaz manj dober, toda v jedru je to še vedno Evropa, katere se nadejate in za katero prosite. Rad bi dodal, da sem demokratično skupaj z Bernardom Kouchnerjem zagotovil, da je Evropski svet potrdil odločitve, ki sva jih sprejela.

Še zadnja točka: ko so se Irci – in ne obsojam, glede na to, kako resna je bila kriza – odločili, da bodo jamčili za vse proizvode njihovih bank, razen evropskih bank in podružnic, je bilo dobro, da je bila zraven Komisija, da je rešila zadevo. Kaj se je zgodilo? V roku 24 ur je cel londonski City ostal brez likvidnih sredstev, ker so seveda vsa likvidna sredstva odšla iz Cityja v banke, za katere je jamčila irska država, ki se je odločila na lasno pest, da jamči za 200 % svojega BDP. Jasno vidite, da potrebujemo drug drugega: če ne bi uskladili našega odziva, bi vse države potegnilo v spiralo tega, „kdo lahko jamči največ“, in prihranki ljudi bi šli v državo, ki bi zajamčila največ, na račun ostalih. Tako neomajno branite Združeno kraljestvo – no, Evropa je bila tista, ki je omogočila ponovno vzpostavitev ravnotežja v Cityju, ne Združeno kraljestvo samo.

(Aplavz)

In nazadnje, gospod Gollnisch, edini na svetu ste, ki misli, da Evropa nima nobenega smisla. Obstajata dve možnosti: ali je svet v zmoti in imate vi prav ali pa je obratno. Bojim se, da je, še enkrat, obratno.

(Glasen aplavz)

 
  
MPphoto
 

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije.(FR) Gospod predsednik, slišali smo že nekaj ideoloških razprav in bile so zelo zanimive. Kar se mene tiče, mislim, da ni čas, da se vključim v to razpravo, toda menim, da bo za to čas kasneje. Za zdaj se osredotočam bolj na takojšnje, nujne odzive na krizo.

Kakor koli že, rad bi dejal naslednje: naša analiza vzrokov za to krizo jasno kaže, da je bila ureditev pomanjkljiva, zlasti v Združenih državah. Nekateri sektorji na tem trgu niso bili regulirani in to je sprožilo krizo. Vseeno pa naša analiza kaže tudi, da je globlji vzrok za krizo nedvomno povezan z nekaterimi temeljnimi neravnovesji, ki jih lahko najdemo tako v ekonomiji ZDA kot v svetovni ekonomiji.

Resnica – kot poudarjajo številni ekonomisti – je ta, da bi bilo težko vzdrževati take ravni javnega dolga, kot jih vidimo v Združenih državah, in da so največji potrošniki tiste države z največ dolga, medtem ko tiste z večjimi rezervami potrošijo najmanj.

Obstajajo temeljni problemi v zvezi z neuravnoteženim javnim dolgom, javnim deficitom. Preprosto povedano, če bi Združene države imele pakt za stabilnost in rast, do te finančne krize morda ne bi prišlo: kadar so makroekonomski temelji trdni, imamo veliko večje možnosti, da preprečimo take probleme z vrzelmi, pomanjkljivostmi v zakonski ureditvi.

Res so obstajali tudi problemi z zakonsko ureditvijo. Ne zato, ker finančni trg ne bi bil reguliran, nasprotno, to je verjetno najbolj reguliran sektor v ekonomiji, celo v Združenih državah. Ne zato, ker v Evropi ne bi imeli regulacije, nasprotno, veliko regulacije imamo v tem sektorju. Res pa je, da so obstajale pomanjkljivosti v mehanizmih nadzora, kar pa, spomnimo se, spada predvsem v okvir nacionalnih sistemov.

To je področje, na katerem Evropska komisija in Evropska centralna banka pravzaprav nimata pristojnosti – nadzorni mehanizmi so po naravi predvsem nacionalni. Res je tudi, da moramo pogledati, kaj lahko storimo z vidika zakonodaje, in v tem pogledu pozdravljam prizadevanja Evropskega parlamenta. Evropski parlament res že veliko let daje na mizo odlična poročila o nekaterih od teh vprašanj in pripravljeni smo z vami sodelovati.

Vseeno je treba opomniti, da tako kot pravijo „no man is an island“, tudi „no institution is an island“, in Komisija glede teh vprašanj sodeluje tako s Parlamentom kot s Svetom. Bodimo povsem jasni: pred nekaj tedni – ne leti, ne meseci, pred nekaj tedni – nekaterih od teh pravil ne bi bilo mogoče spremeniti, saj bi, kot dobro veste, nekatere države članice absolutno nasprotovale. To je resnica pri tej zadevi.

Zato moramo razumeti, da je zdaj za nas priložnost za nekatere spremembe – soglasne spremembe, upam –, ne samo za reformo v Evropi, temveč tudi za to, da lahko Evropa predloži globalne reforme finančnega sistema.

Drugo vprašanje se nanaša na „paket o podnebnih spremembah“ in rad bi se vam zahvalil, gospe in gospodje, za vaše pripombe in vašo podporo. Kar zadeva institucionalno vprašanje – mislim, da je predsednik Sarkozy to že jasno razložil, toda dovolite mi, da rečem naslednje v imenu Komisije –, ne zlivamo skupaj spoštovanja do utečenih postopkov odločanja, zlasti soodločanja in osrednje vloge Evropskega parlamenta, s potrebo po močnem soglasju med državami članicami glede nečesa, kar je tako pomembno kot podnebni in energetski paket. Ta dva vidika nista ne nezdružljiva ne protislovna, temveč se medsebojno dopolnjujeta. Zagotavljam vam, da si skupaj s predsedstvom aktivno in neumorno prizadevamo za dosego ambicioznega, toda uravnoteženega kompromisa s Parlamentom.

Popolnoma odkrit moram biti z vami in lahko vam povem, da brez vodstva predsednika Sarkozyja in – mislim, da lahko to rečem, – tudi prispevka Komisije, ne bi dosegli soglasja v Evropskem svetu za ohranitev ciljev, ki smo jih sprejeli pred enim letom.

Resnica je, da ob soočanju s finančnimi razmerami, kot so sedanje, vlade postanejo – popolnoma naravno, bi rekel, – bolj defenzivne, bolj previdne. Morda se želijo vrniti na manj ambiciozne položaje. In to je izziv, ki ga moramo skupaj sprejeti, saj resnično verjamem, da bi bilo tragično, če bi Evropa opustila svoje ambicije glede borbe proti podnebnim spremembam.

To bi bilo tragično, ker je glavni pomislek nekaterih ljudi v zvezi s paketom ta, da bi se mi žrtvovali, drugi pa ne. Dejansko pa, če želimo, da nam drugi sledijo, na tej stopnji ne smemo dajati kakršnega koli vtisa, da zmanjšujemo naše ambicije. Ravno v takem obdobju se moramo držati ciljev „trikrat dvajset“, ki smo si jih zastavili lani, in zato mora biti sporočilo zelo odločno. Rad bi pohvalil vlogo predsednika Sarkozyja in tudi vloge vseh članov Evropskega sveta; radi bi tudi izrazil priznanje kanclerki Angeli Merkel. Te cilje smo sprejeli v času njenega predsedovanja pred letom dni in upam, da naše ambicije zdaj ne bodo zvodenele.

Tudi jaz lahko to rečem, veste – zanimivo, gospod Schulz. Kar je bilo ravnokar izrečeno, lahko samo podprem. Res mislim, da imamo lahko politične razlike in različne ideologije, toda da se moramo – zlasti v takih razmerah, kot so zdaj, – združevati, ne oddaljevati.

Mislim, da nobena politična sila v tem parlamentu ne more trditi, da ima monopol nad evropskimi idejami. V celotni evropski zgodovini je bila politična Evropa grajena s prispevki krščanskih demokratov, socialistov, liberalcev in drugih na desni, levi in v sredini.

Dobro razumem politično razpravo in nikakor ne želim podcenjevati pomena ideološke razprave, toda vseeno menim, da bi bilo v razmerah, kot so sedanje, dobro, da bi vsak, ki verjame v ideale Evrope in ki misli, da mora Evropa igrati vedno pomembnejšo vlogo v svetu, sodeloval pri vzpostavitvi platforme za dosego soglasja. Navsezadnje svet – ne samo Evropejci, temveč cel svet – pričakuje, da bo Evropa predložila nekatere rešitve.

Kar se mene tiče, ste lahko prepričani, da bodo v tem duhu soglasja – ob spoštovanju različnih političnih sil, seveda, toda, če lahko tako rečem, nad različnimi stališči strank – naše tri institucije, Komisija, Parlament in Svet, sposobne sodelovati v smeri krepitve naše Evrope.

 
  
MPphoto
 

  Hartmut Nassauer (PPE-DE).(DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, to dopoldne je bilo upravičeno rečeno, da je Evropska unija dokazala svojo sposobnost ukrepanja ob dveh velikih krizah. To je vlilo zaupanje v ostali svet in v vlogo Evropske unije ter ji omogočilo, da zopet pridobi zaupanje svojih državljanov. Zahvala za to gre predvsem predsedniku Sveta. Predsednik Sarkozy, to je dosežek, na katerega ste upravičeno ponosni.

Seveda si ni težko predstavljati, da bi predsednik Sarkozy ravnal energično in domiselno tudi, če ne bi bil predsednik Sveta. Toda dejstvo je, da je predsednik Sveta in je zato njegovo ravnanje koristilo Evropski uniji. In prav je tako.

Priznati moramo, da imamo srečo, da je trenutno predsednik Sveta. Toda sposobnost Evropske unije za obvladovanje kriz ne bi smela biti odvisna od sreče. To pomeni, da potrebujemo Lizbonsko pogodbo. To je še en argument v prid uveljavitve pogodbe in prepričan sem, da velika večina tega Parlamenta podpira pogodbo.

Zaradi zadržkov tega še nismo rekli glasno in jasno, toda verjamem, da je čas, da pojasnimo, da ta Parlament podpira Lizbonsko pogodbo, in dobro bi bilo, če bi jo Parlament uspel uveljaviti še pred evropskimi volitvami. To ni v naši moči, toda mislim, da je tako naše stališče.

Gospod Schulz je analiziral finančno krizo, odkril vzroke v sistemu in brez nadaljnjega za vse okrivil konzervativce, liberalce in krščanske demokrate. Gospod Schulz, kako poenostavljeno sliko sveta prikazujete, nedvomno zaradi volitev. Dobro se zavedate, da raven blaginje tu v Evropi, ki je za velike dele sveta nezaslišana, visoke stopnje socialne varnosti, neprimerljive ravni varovanja okolja, podoben tehnološki napredek in nenazadnje stopnja osebne svobode, povezana z vsemi temi dosežki, temeljijo na socialni tržni ekonomiji in ne na socialističnih idejah. Tega se moramo zavedati. Ni se izneveril sam sistem, izneverili so se nekateri akterji v sistemu in za to morajo odgovarjati. Za to potrebujemo nove predpise.

Imam pripombo glede podnebnega in energetskega paketa. V imenu naše skupine bi rad dejal, da so cilji tega paketa nesporni, toda o načinih je potrebna razprava. V času, ko bo trgovanje z emisijami po izračunih Komisije stalo od 70 do 90 milijard evrov letno, ki jih morajo zbrati prizadeti, ne moremo resno verjeti, da te celotne strukture ne bi prizadeli finančna kriza in kriza v realnem gospodarstvu. Zato bi radi dejali, da bomo še naprej trdno zavezani ciljem. Vendar menim, da je primerno previdno in temeljito razmisliti in razpravljati o tej temi za zagotovitev, da ne bomo naredili zakonodajnih napak in predvsem zato, da bodo udeleženi tisti, ki so prizadeti. Za to potrebujemo čas in poskrbeti moramo za to, da si ga vzamemo.

 
  
MPphoto
 

  Robert Goebbels (PSE).(FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, živimo v času vodoinstalaterjev: poljski vodoinstalater je vplival na francosko zavrnitev ustavne pogodbe, vodoinstalater Joe pa je odločil med gospodom Obamo in gospodom McCainom. Celo naši voditelji držav in vlad so se morali ukvarjati z vodoinstalaterstvom, da so zamašili nenehno puščajoče cevi v mednarodnem finančnem sistemu, ki je v stanju popolnega sesutja. Naše vlade so se opremile z orodjem v slogu Ikee, takim, ki naj bi vsaki posamezni državi članici omogočil, da si sestavi posebno rešitev za vsako posebno situacijo. Toda kot ve vsak privrženec sistema „naredi si sam“, so Ikeina navodila brezupno nedodelana: če bi Ikein sistem uporabili za mednarodne finance, bi bilo to lahko nezadostno. Predsedstvo je naredilo, kar je lahko, oziroma je uporabilo sistem obvladovanja krize, kot je poudaril sam predsednik Sarkozy. Našim vladam je uspelo zamašiti vrsto lukenj v mednarodnem finančnem sistemu, ki je tako medsebojno povezan, da so se motnje razširile po celem svetu.

Toda vodoinstalaterstvo ima svoje omejitve: moramo se začeti ukvarjati z arhitekturo mednarodnih financ. Če želimo preoblikovati finančni svet, da bo služil realnemu gospodarstvu, ni treba ustanoviti še ene skupine na visoki ravni; skupina na nižji ravni, zadolžena za beleženje predlogov Foruma za finančno stabilnost, bi bila povsem dovolj. Forum je na primer že leta 2001 priporočil boljše kritje za tveganja bank. Evropski parlament je že večkrat pokazal s prstom na očitne nesmisle v mednarodnih financah, toda njegovega glasu niso slišali. Evropski svet je na svojem vrhovnem zasedanju zatrdil, da je odločen učiti se iz krize in doseči, da bodo vsi udeleženci v finančnem sistemu ravnali bolj odgovorno, tudi glede plačil in drugih spodbud. Za razpravo o vsem tem bo organizirana mednarodna konferenca. Bomo torej pristali pri novem brettonwoodskem sistemu? To se zdi dvomljivo. Že se slišijo glasovi, ki svarijo pred pretirano regulacijo, vključno s predsedstvom. Komisar McCreevy še bolj izziva: noče sprejemati zakonodaje o omejevanju finančnih vzvodov v zvezi z investicijskimi skladi. Medtem ko hoče Evropski svet regulirati fantastične nagrade „zlatih fantov“, gospod McCreevy stavi na samoregulacijo, ki smo jo v zadnjih letih videli na delu. Medtem ko celo gospod Paulson poziva k boljši regulaciji trgov, komisar McCreevy meni, da – navajam – „obstaja resnična nevarnost, da bodo dobronamerne želje po reševanju tržnih polomij privedle do prenagljenih, nerodnih in kontraproduktivnih predpisov“. Charlieji McCreevyji tega sveta nas že pripravljajo na naslednji špekulativni balon, katerega nastanek napoveduje na sekundarnem trgu sistem trgovanja s kvotami emisij. Medtem pa, gospod Sarkozy, realna ekonomija vstopa v recesijo. Zdaj ni čas, da bi zmanjšali svoje ambicije glede okolja, toda tudi ni čas za enostransko spremembo edinega evropskega industrijskega sektorja, ki je odprt za mednarodno konkurenco.

 
  
MPphoto
 

  Marielle De Sarnez (ALDE).(FR) Gospod predsednik, v tem času globalne finančne krize Evropa dela prve korake kot politični akter pod vašim predsedovanjem, francoskim predsedovanjem, so voditelji držav ali vlad sprejeli prave odločitve. Menim tudi, da je evropski načrt bolje domišljen kot Paulsonov načrt, in upam, da nam bo z njim uspelo omejiti škodo.

Seveda pa moramo zdaj storiti še več. Reforma globalnega finančnega sistema, ki si je vsi želimo, bo mogoča samo – v to sem popolnoma prepričana –, če bo Evropa sposobna opozoriti nase in za to bomo morali najti nove vire. Morali bomo ustanoviti evropski organ za finančne trge in evropski bančni odbor. Potrebujemo evropskega regulatorja, ki bo v tem trenutku sposoben govoriti z regulatorji v ZDA, in biti moramo sposobni ukiniti davčne oaze na naši lastni celini, če želimo, da je naše zagovarjanje tega koncepta na svetovni ravni verodostojno.

Če se želimo soočiti z gospodarsko in socialno krizo, bomo potrebovali evropski odziv. Potrebujemo skupni akcijski načrt za pomoč našim sodržavljanom, da bomo lahko jutri vlagali v nepreložljive dejavnosti, na primer težko infrastrukturo ali načrt za izboljšanje stavb, tako da dosežejo okoljske standarde. Potrebovali bomo ekonomsko vladanje evrskemu območju – vsekakor je čas za to. Še več, v prihodnje bomo morali domisliti, opredeliti, podpreti in navdihniti model evropskega razvoja, ki bo etičen, human, družbeno odgovoren in trajnosten v vseh pomenih besede.

 
  
MPphoto
 

  Konrad Szymański (UEN). - (PL) Gospod predsednik, vesel sem, da smo si vzeli več časa za sprejetje bolj uravnotežene odločitve glede znižanja emisij ogljikovega dioksida. Sistem, ki ga je predlagala Komisija, je stroške za uvedbo omejitev razporedil zelo neenakomerno. To pomeni, da bi morale države, katerih energetska proizvodnja temelji na premogu, letno nositi stroške več milijard evrov. Te države so večinoma najrevnejše države v Uniji. To je nekaj, kar na primer Poljaki, ki bi morali drago plačevati, preprosto ne morejo razumeti. Pomembno se je zavedati, da stežka dajemo dober zgled, če smo edini na svetu, ki uvajamo tak sistem in s tem slabimo temelje našega lastnega gospodarstva.

Poleg tega finančna kriza ne sme biti izgovor za potiskanje razmer v Gruziji na stran. Spomniti se moramo, da ima Rusija na spornem območju zdaj več kot trikrat toliko enot, kot jih je tam bilo 7. avgusta. V zvezi z mednarodnim statusom Osetije Rusija izvaja politiko izvedenih dejstev in ne izvaja mirovnega sporazuma. Zato nima več pravice, da bi bila partnerica Evropske unije.

Naj zaključim nekoliko lahkotneje: večkrat kot ste prisotni na zasedanjih Evropskega parlamenta, gospod Sarkozy, manj gotov sem, ali bi raje poslušal vas ali vašo ženo. Moram pa vseeno reči, da čeprav se včasih ne strinjam s tistim, kar poveste, vsekakor poživite Parlament, ko to poveste. Vse čestitke za to.

 
  
MPphoto
 

  Philippe de Villiers (IND/DEM).(FR) Gospod predsednik, imam samo eno minuto, toda hotel sem reči, da ste v tej finančni krizi sami uspeli razdreti institucionalne dogme: Bruselj, Frankfurt, konkurenca, maastrichtska merila, globalni prostotrgovinski sistem, prepoved državne pomoči podjetjem in zlasti bankam itd.

Malo prej ste omenili vprašanje državnih skladov, ki je zelo pomembno za prihodnost, da rešili naša podjetja, če padejo oziroma če so, saj so že, čisto na dnu. Toda gospod Sarkozy, kakor stvar stoji, bi vam Lizbonska pogodba – ki jo voditelji Evrope in zlasti vi sami poskušate obdržati pri življenju, priključeno na aparate – preprečila, da bi storili to, kar ste. Prepoveduje vsakršno omejevanje pretoka kapitala, prepoveduje vsakršno posredovanje in politični vpliv centralne banke in predvsem prepoveduje vsakršno državno pomoč podjetjem.

Vprašanje je preprosto: kaj boste izbrali, gospod Sarkozy? Boste imeli zavezane ali proste roke? Da bi imeli proste roke, ne potrebujete Lizbonske pogodbe, temveč pogodbo, ki upošteva lekcije, ki se jih zdaj skupaj učimo.

 
  
MPphoto
 

  Sergej Kozlík (NI). – (SK) Strinjam se z ugotovitvami Evropskega sveta, da si mora Evropska unija skupaj z mednarodnimi partnerji prizadevati za popolno reformo finančnega sistema. Te razmere se bodo vlekle najmanj 10 let in vse napake bodo plačali navadni ljudje. Potrebne so hitre odločitve glede preglednosti, svetovnih regulatornih standardov v zvezi s čezmejnim nadzorom in obvladovanja krize.

Ne smemo dovoliti, da bi državna pomoč v okviru posameznih držav izkrivila gospodarsko konkurenco, na primer prek diskriminacije v korist podružnic bank, katerih last je centralna banka v drugi državi Unije. Ne sme biti tudi nesorazmernega pretoka likvidnosti iz podružnic v matične banke. Zagovarjam hitro poostritev pravil glede dejavnosti bonitetnih agencij in nadzora nad njimi. Potrebujemo tudi hitro odločitev glede pravil o varnosti depozitov, da bi potrošnikom zagotovili večjo zaščito.

 
  
MPphoto
 

  José Manuel García-Margallo y Marfil (PPE-DE).(ES) Gospod predsednik, navedel bom stvari, glede katerih se s predsedstvom strinjam ali ne strinjam, in povedal bom tudi, kaj je po mojem mnenju pri predsednikovem govoru manjkalo.

Strinjam se, da izvor krize ni omejen na posojilno krizo v Združenih državah. Strinjam se z načelom tistega, čemur Alan Greenspan zdaj pravi faza „nerazumnega obilja“. Strinjam se, da so trgi odpovedali, ker je odpovedala regulacija, in da so morale vlade priti na pomoč. Strinjam se, da je to globalna kriza in da je torej potreben nov brettonwoodski sistem, ki ga nekateri imenujejo drugi, nekateri pa tretji. Seveda me to, kako predsednik Sarkozy omenja sedanji sistem, zelo spominja na tisto, kar je storil general de Gaulle pred propadom prvega brettonwoodskega sistema, pred „predajo“ Fort Knoxa, ko se je predsednik Nixon odločil, da dolar ne bo več vezan na zlato.

Zato moramo vzpostaviti evropsko diplomacijo, diplomacijo evra, ko bo Evropa delovala enotno in „poskrbela za red v lastni hiši“. Toda „poskrbeti za red v lastni hiši“ pomeni nadaljevati z razvojem finančnih trgov – v tem primeru maloprodajnih trgov, da dosežejo ustrezno velikost, – in razmisliti o regulativnem okviru.

Strinjam se, da Evropska centralna banka deluje dobro. Ukrepala je hitro, toda tudi blodno. Trikrat je spremenila pravila glede ročnosti in garancij, banke pa pri financiranju potrebujejo gotovost.

Drugič, monetarna politika – posojilodajalka v skrajni sili – je še vedno centralizirana. Nadzor nad bankami pa je še vedno decentraliziran.

Gospod predsednik, ali ni že prišel čas za odločitev, ali želimo razviti člen 105 Pogodbe, ki Evropski centralni banki daje večjo nadzorno moč?

Popolnoma se strinjam glede vprašanja ekonomskega vladanja. Medtem ko smo vpeti v ta ideološki ples, se moramo spomniti, da je Marx rekel, da se morajo v primeru spremembe gospodarskih struktur spremeniti tudi politične nadstrukture.

Sprejeli smo Maastricht, toda nismo uredili institucionalne arhitekture.

Pred Lizbono moramo določiti, katere formule nam bodo omogočile napredek pri tem vprašanju.

Tretjič, imam zelo konkretno zahtevo, ki je zelo pomembna. Finančno gospodarstvo je treba postaviti nasproti realnemu. Ne poslovite se od predsedovanja, gospod predsednik, ne da bi prej Komisiji naložili konkretno nalogo, naj vzpostavi lizbonsko agendo+, ki mora začeti veljati 1. januarja 2011 in ki mora zajemati revizijo finančnih okvirov.

Še zadnji navedek. Glede te ideološke teme je španski filozof Unamuno nekoč dejal, da je v obrambi Cerkve protiklerikalen. Sem proti popolni deregulaciji trga. Verjamem, da se v zvezi s tem s predsednikom strinjava.

 
  
MPphoto
 

  Poul Nyrup Rasmussen (PSE). – Gospod predsednik, krizi bi se lahko izognili: to ni neizogibni naravni zakon. To je dolga zgodba in zdaj nimam časa, da bi se vanjo poglabljal, toda za zdaj je eno gotovo: prosim, učimo se iz izkušenj in delajmo stvari skupaj. Ohranimo zagon.

Predsednik Sarkozy, tako polni ste energije, toda zdaj ohranite to energijo, ker tako, kot je bilo nujno preprečiti sesutje naših bank, je zdaj prav tako nujno vzpostaviti boljšo ureditev in preprečiti, da nas zagrabi recesija. Pozivam vaju s predsednikom Komisije, da sprejmeta naslednje zaveze.

Prvič: dajte nam predbožično darilo, predsednik Barroso – konkretne predloge novih in boljših predpisov. Prepričan sem, da se je predsednik Sveta gospod Sarkozy strinjal z mano, ko vas je prosil, da se danes zavežete, da boste na to poročilo Evropskega parlamenta odgovorili s konkretnim predlogom: ne gre samo za regulacijo bank, temveč tudi za regulacijo hedge skladov in zasebnega kapitala. To je prva zaveza.

Tako sem bil vesel, gospod Sarkozy, ko ste v Camp Davidu na začetku navedli to golo dejstvo, saj nam hedge skladi in podjetja z zasebnim kapitalom zdaj poskušajo natveziti, da nimajo ničesar opraviti s finančno krizo. To preprosto ni res. Že veliko let poslujejo s pretiranimi dolgovi in pohlepom, zato mi danes prosim obljubite, da bo treba regulirati vse akterje; drugače se ne bomo ničesar naučili iz svojih izkušenj.

Drugič: lahko bi navedel veliko podrobnosti, toda rad bi samo odgovor predsednika Komisije Barrosa – prosim, zavežite se uresničitvi predlogov tega Parlamenta glede regulacije trga.

Zadnja točka je namenjena predsedniku Sarkozyju. Midva in vsi mi mislimo, da je to usodni čas za Evropsko unijo. Ne dajte navadnim ljudem vtisa, da Evropska unija ni sposobna preprečiti recesije, ki bo prizadela na milijone nedolžnih. Zato bi rad ponovil vaše besede: storimo to skupaj. Predsednik Sarkozy, imam izračune – in mislim, da bi morali prositi Komisijo, naj to potrdi, – da če sodelujemo in vsako leto v naslednjih štirih letih vložimo zgolj 1 % več v infrastrukturo, izobraževanje, politiko trga delovne sile in investiranje v zasebno industrijo, bomo imeli 10 milijonov več delovnih mest. Mislim, da je ta cilj vreden, da si zanj prizadevamo, in iskreno upam, da se boste, predsednik Sarkozy, decembra ali prej zavezali uresničitvi tega. Zdaj ali nikoli.

 
  
MPphoto
 

  Annemie Neyts-Uyttebroeck (ALDE).(FR) Gospod predsednik, gospod Barroso, gospod Sarkozy, že dvakrat sem imela na Odboru za zunanje zadeve priložnost povedati, kako občudujem vaše ravnanje v času krize med Rusijo in Gruzijo, in danes to ponavljam. Enako občudujem vaše ravnanje glede finančne krize in njenih gospodarskih posledic.

Vseeno bi glede Rusije rada rekla, da nisem povsem pomirjena, ko v sklepih Sveta berem, da je bilo očitno odločeno, da se bodo pogajanja o novem paktu ali strateškem zavezništvu z Rusijo nadaljevala, ne glede na to, kaj se zgodi, tudi če se upoštevajo sklepi Sveta in Komisije. To me nikakor ne pomirja, saj čeprav sem po eni strani, tako kot vi, gospod predsednik, prepričana, da je treba še naprej sodelovati z Rusijo, mislim tudi, da jim ne bi smeli dati vtisa – gotova sem, da tega vi ne boste storili –, da se ni nič zgodilo in da bo vse tako kot ponavadi.

Prepričana sem, da boste na vrhovnem srečanju v Moskvi radi, in to vas zdaj prosim v imenu svoje skupine, jasno povedali Rusiji, da gotovo ne bo vse kot ponavadi in da bomo glede tega izredno oprezni.

 
  
MPphoto
 

  Bernard Wojciechowski (IND/DEM). – (PL) Gospod predsednik, Robert Gwiazdowski, strokovnjak z inštituta Adam Smith Institute, naj bi napisal, da je Leteči cirkus Montyja Kaczyńskega priletel nazaj iz Bruslja, toda da ni povsem jasno, zakaj je sploh letel tja. Poljske davkoplačevalce je stalo okoli 45 000 evrov, da so svojega predsednika spravili v Bruselj. Rad bi vam zastavil naslednje vprašanje, gospod predsednik. Zakaj ste politiku, ki ni bil član poljske vladne delegacije, dovolili, da sodeluje pri razpravi? Nihče zares ne ve, kaj je ta oseba tam počela. Poleg tega si je gospod Kaczyński pridobil precejšnjo podporo skrajnih skupin na Poljskem. Te skupine bi lahko opisali celo kot fanatične. Poleg tega gospod Kaczyński zna, kolikor vem, samo poljsko. Svojih misli ni sposoben izraziti v nobenem tujem jeziku. Zato me zelo zanima, kako ste se uspeli z njim sporazumeti, gospod predsednik. Bi lahko prosim razložili Parlamentu, kaj natančno je počel gospod Lech Kaczyński na vrhovnem zasedanju Evropskega sveta in kaj ste se z njim osebno pogovarjali?

 
  
MPphoto
 

  Hans-Peter Martin (NI).(DE) Gospod predsednik, že 12 let govorimo o globalizacijski pasti, le piège de la mondialisation, in zdaj smo se vanjo ujeli. Gospod predsednik Sveta, rad bi vam predlagal nekaj konkretnega. Predlagam, da ustanovite univerzitetno katedro za zgodovino finančnih trgov. To bi omogočilo podrobno preučevanje tega, kako smo se znašli v razmerah, v katerih smo zdaj. V duhu tega, kar je povedal Martin Schulz: „Never more“, s čimer je verjetno mislil „never again“, z drugimi besedami, kaj takega se ne sme ponoviti. „Never more“ bi pomenilo: pojdimo še enkrat tako daleč. To se ne sme zgoditi.

Ta katedra bi nam omogočila, da ugotovimo, koliko so krivi konzervativci, ki jih poganja pretirani ameriški neoliberalizem, in koliko socialni demokrati, ki se niso dovolj trdno zavzemali za socialno ravnotežje. Izkoristite priložnost in se učite iz zgodovine, tako da bomo lahko vzpostavili smelo evropsko socialno demokracijo in se ne bomo zadovoljili s trivialnimi koristmi, ki naj bi jih imeli od Lizbonske pogodbe, kljub temu, da to sploh ne drži.

 
  
MPphoto
 

  Margie Sudre (PPE-DE).(FR) Gospod predsednik, konflikt med Gruzijo in Rusijo in finančna kriza sta priložnosti za Evropsko unijo, da opozori nase v svetovni areni kot polnopravni prvovrstni politični akter.

Zahvaljujoč vaši odločnosti, gospod Sarkozy, se je Evropi uspelo združiti in najti usklajene, učinkovite in hitre odgovore. Ob soočenju s krizo je Evropa pokazala, da res obstaja, in dokazala svojo dodano vrednost.

Glede priseljevanja na primer načelo „vsak zase“ ni bilo več moderno. Dejstvo, da je Evropski svet na pobudo francoskega predsedstva sprejel pakt o priseljevanju in azilu, je pomemben korak naprej.

Kar zadeva boj proti podnebnim spremembam, si Evropa zadati konkretne cilje in svojim globalnim partnerjem pokazati pot. O tem ste že govorili, gospod Sarkozy, toda upamo, da bo ta sporazum čimbolj uravnotežen, saj mora upoštevati gospodarske razmere v naših državah, ki so trenutno zelo nestabilne. Vseeno pa moramo preučiti tudi vprašanje vrste rasti, ki jo bomo izbrali v prihodnje.

Za soočenje z izzivi, ki jo čakajo, Evropska unija zdaj potrebuje Lizbonsko pogodbo bolj kot kdaj koli prej. Razumemo zaskrbljenost Ircev, toda ohranjanje statusa quo ni opcija. Irska mora predlagati rešitev na decembrskem zasedanju Evropskega sveta: to zahtevamo številni.

V zadnjih tednih smo ponosni na politično močno Evropo, združeno v nesreči, ki predstavlja odločno fronto za svoje partnerje in ki jo poslušajo v mednarodni areni. Upamo, da bo ta nova evropska miselnost postala pravilo in trajala. Lizbonska pogodba je najboljša razpoložljiva možnost, da to dosežemo.

 
  
MPphoto
 

  Martin Schulz (PSE).(FR) Gospod predsednik, ne vem, po katerem pravilu iz Poslovnika imam pravico, da govorim, toda hvala, da ste mi dali priložnost.

Predsednik Sarkozy, imel sem vtis, da ste tu govorili kot predsednik Evropskega sveta, in odgovoril sem kot predsednik skupine Evropskega parlamenta. Ni se mi zdelo, da govorim predsedniku Francoske republike, in lahko vam zagotovim, da bi bil sicer moj govor precej drugačen, saj ni razlik med menoj in mojimi francoskimi socialističnimi kolegi.

 
  
MPphoto
 

  Nicolas Sarkozy, predsednik Sveta. – (FR) Gospod predsednik, najprej naj rečem, da je povsem naravno, da se je gospod Schulz odzval. Če prav razumem, je to storil kot posameznik v svojem imenu. Dragi Martin, če sem vas užalil s tem, ko sem vas primerjal s francoskim socialistom, mi je žal.

(Aplavz)

To po mojem mnenju ni bila žalitev, toda prosto priznavam, da je pomembno, kaj misli tisti, na katerega se besede nanašajo. Zato, gospod Pöttering, svojo pripombo umikam. Gospod Schulz je sposoben govoriti tudi kot francoski socialist.

Gospod Nassauer, hvala za vašo podporo. Res je, potrebujemo Lizbonsko pogodbo in, če odkrito povem, se bom boril do zadnje minute francoskega predsedovanja, da bi ljudi prepričal, da mora Evropa razviti institucije za 21. stoletje. Politik je nekdo, ki prevzame odgovornost. Podprl sem lizbonski proces in boril se bom za zagotovitev, da se ta proces zaključi; in poudaril bi rad nekaj: če ne bomo imeli Lizbone, bomo imeli Nico, in če bomo imeli Nico, to pomeni konec novih širitev, kar bi bilo vredno velikega obžalovanja. Zato upajmo, da bodo vsi prevzeli svoje odgovornosti.

Gospod Nassauer, strinjam se z vami, da je pri paketu o podnebnih spremembah potrebnega veliko dela. Tega se dobro zavedam, toda ne smemo se odpovedati našim ambicijam, saj sem prepričan, da je lažje skleniti kompromis glede velike ambicije kot glede majhne. Lažje bi bilo doseči kompromis o zares ambicioznem predlogu kot o bolj omejenem in bila bi napaka, če bi poskušali zadovoljiti vse in na koncu dobili popolnoma nerazumljivo evropsko politiko. Te nevarnosti se moramo zavedati.

Gospod Goebbels, govorili ste o vodoinstalaterstvu in arhitekturi in resnično računam na podporo Luksemburga, da bomo lahko temeljito preoblikovali finančno arhitekturo na naši celini in izven nje.

Vendar to, gospod Goebbels ni kritika in še manj napad: to je preprosto pripomba.

Gospa De Sarnez zelo dobro pravi: ne moremo se boriti proti nekaterim praksam izven naše celine, na njej pa jih dopuščati. To je vse. Tisti, ki mislijo, da ciljam nanje, si veliko domišljajo; sam ne ciljam na nikogar posebej in še na misel mi ne pride, da bi to počel.

Gospa De Sarnez, hvala, ker ste dejali, da smo sprejeli prave odločitve. Naj povem, da osebno podpiram vaš predlog glede evropskega regulatorja: smiseln je. Zakaj tega ne moremo narediti takoj? Ker nekatere manjše države menijo, da z zagovarjanjem svojega lastnega sistema regulacije zagovarjajo svojo nacionalno identiteto. Nikogar ne krivim. Zato, gospa De Sarnez, menim, da bomo navsezadnje potrebovali evropskega regulatorja in da moramo medtem vzpostaviti vsaj usklajeno delovanje evropskih regulatorjev. To je pot, ki jo predlagamo skupaj s Komisijo, in mislim, da je edina realna, saj bomo drugače prišli v slepo ulico.

Omenili ste tudi potrebo po evropskem ekonomskem vladanju in evropskem gospodarskem načrtu. Imate prav, toda v zvezi z vašim govorom bi rad izpodbijal trditev, ki je niste izrekli vi in ki vsako evropsko gospodarsko pobudo izenačuje s povečanjem deficita. Zdaj je pa dovolj! Imamo pravico svobodno govoriti. Mogoče je zagovarjati evropsko gospodarsko politiko, ne da bi zagovarjali povečanje deficita, in evropskih politik ne bomo mogli usklajevati kar z oživitvijo na poziv.

Ne smemo – ne pravim „smete“ – si drug drugemu polagati besede v usta, kot smo si jih nekoč s tistimi, ki so si drznili imeti mnenje o monetarni politiki: mogoče je zagovarjati drugačno monetarno politiko, ne da bi sprožili dvom o neodvisnosti ECB. Izrekel bom to: mogoče je zagovarjati evropsko strukturno gospodarsko politiko, ne da bi zagovarjali povečanje deficita. Nehajmo govoriti, da imajo nekateri prav, drugi pa ne. Daleč od tega, evropska razprava mora biti prava razprava in nihče nima monopola nad resnico.

Od časa do časa se moramo odmakniti – in to je verjetno edino, o čemer se strinjam z gospodom de Villiersjem – včasih se moramo odmakniti od dogem, ki so tako škodovale evropski ideji, dogem, ki imajo še toliko manj legitimnosti glede na to, da pogosto niso rezultat odločitev, ki bi jih sprejeli demokratični, in s tem legitimni, organi. Moj lastni evropski ideal je dovolj močan, da bi bila evropska demokracija prava demokracija. Čredno razmišljanje, dogme, navade in konzervatizem so naredili veliko škode in izkoristil bom priložnost, da povem več o tem v zvezi drugo zadevo.

Gospod Szymański, rad bi povedal, da zelo dobro razumem poljske probleme, zlasti odvisnost njenega gospodarstva od premoga, ki dosega do 95 %, toda menim, da Poljska potrebuje Evropo za posodobitev svoje redarske industrije in da lahko brez težav s Poljsko sklenemo sporazume o čistem premogu. Še več, Poljska za posodobitev svoje rudarske industrije potrebuje celotno Evropo. Potrebujemo Poljsko in Poljska potrebuje Evropo. Na tej podlagi bova z gospodom Barrosom iskala kompromis z našimi poljskimi in madžarskimi prijatelji in nekaterimi, ki jih skrbi njihova rast.

Gospod de Villiers, kot ste dejali, sem razdrl dogme, ker verjamem v pragmatičnost, toda ne pripisujte Lizbonski pogodbi pomanjkljivosti, ki jih nima. Sem v takem položaju, da vem, da Lizbonska pogodba ni čudež. Ni popolna, toda razen v Vendeji, gospod de Villiers, ni popolnosti, zlasti ko usklajujemo 27 držav z različnimi vladami in različnimi zgodovinami. Odpovedati se morate idealni pogodbi – dobro veste, da je nikoli ne bo. Evropejci so pragmatiki, razumni ljudje, ki imajo raje nepopolno pogodbo, ki stvari izboljša, kot popolno pogodbo, ki je nikoli ne bo, saj nikoli ne bo sporazuma o tej neotipljivi ideji.

Za to gre pri Evropi: vsakodnevno napredovanje, ker smo hoteli končati vojno in ker želimo ustvariti območje demokracije. Mislim, da bi se morali usmeriti v drugačen boj, gospod de Villiers, saj ste si kot kaže v tem ustvarili namišljenega sovražnika, ko pa je v sedanji krizi popolnoma jasno, da ljudje v Evropi razumejo, da je v sodelovanju moč, ne slabost. Tudi nekdo, ki je tako močan in nadarjen, kot ste vi, bo brez moči, če se bo s to finančno krizo soočal sam. Bolje bi bilo doseči pravi kompromis z vso Evropo, kot čepeti sam zase v kotu in se zavedati, da imate prav.

Glede „prostih rok“, gospod de Villiers, moj odgovor velja vam in to je odgovor svobodnega človeka, tudi v francoski politični razpravi. In menim, da je najpomembneje, da nehamo besedičiti, in da lahko dobre kompromise dosežejo iskreni ljudje, ki sledijo svojim zamislim, in da je problem evropske politične razprave pomanjkanje zamisli, ki nas zadeva vse, vse politične skupine, kot da bi bili paralizirani ob misli, da bi si izmislili nekaj novega. Ko se je Evropa premaknila naprej, je bilo to zato, ker so na neki določeni točki moški in ženske utrli novo pot; in k samokritičnosti, h kateri pozivate, bi se morali zateči vsi. V Evropi smo dolgo časa ravnali, kot da smo nepremični. Sledili smo ustanoviteljem, vendar nismo sledili njihovemu zgledu: nismo utrjevali novih poti ali si izmišljevali novih zamisli. Trdno sem prepričan, da moramo zdaj pokazati nekaj domišljije, saj navsezadnje največja nevarnost izhaja iz tega, da ne storiš ničesar, danes, in da nisi drzen, ko si soočen s povsem novim položajem.

Gospod Kozlík, preglednost je absolutno bistvena. Kar zadeva bonitetne agencije, mislim, da je ravno njihov odnos najbolj škandalozen del krize. Te agencije so v petek ocenile proizvode s „trojnim A“, v ponedeljek pa jih degradirale na „trojni B“. Ne moremo več naprej s takim monopolom treh bonitetnih agencij, večina katerih je ameriških. Vprašanje bonitetnih agencij, njihove neodvisnosti v odnosu do nekaterih skupin in obstoja evropske bonitetne agencije bo nedvomno eno od odločilnih vprašanj na prvem vrhovnem srečanju glede prihodnje ureditve. Glede konkurence bi vam rad, vsem, ki ste govorili o konkurenci, dejal, da verjamem v konkurenco, toda dovolj imam ljudi, ki bi radi, da postane sama sebi namen, ko pa je v resnici zgolj sredstvo za dosego nekega cilja. Konkurenca je sredstvo za rast; ni namenjena sama sebi in na vso moč si bom prizadeval, da ta koncept vrnem v novo evropsko politiko.

Verjamem v svobodo, verjamem v prosto trgovino in verjamem, da moramo zavrniti protekcionizem, toda konkurenca mora biti sredstvo za rast. Konkurenca kot cilj, kot sama sebi namen, je napaka: To sem mislil pred krizo in to še vedno mislim po krizi.

Gospod García-Margallo, prav imate, da potrebujemo nov brettonwoodski sistem, saj, kot sta ravnokar dejala gospod Daul in gospod Schulz, nima smisla organizirati mednarodnega vrhovnega srečanja, če bomo zgolj lepili obliže. Če bomo spremenili pol sistema, se ne splača.

Omenili ste računovodske standarde, toda poglejte naše banke. Za začetek je diktatura ameriških računovodskih standardov postala neznosna. Drugič, znesek, ki ga banke lahko posodijo, je odvisen on njihovih lastnih sredstev. Če pogledamo sredstva po tržnih cenah na podlagi trga, ki ga ni več, ker je popolnoma destabiliziran, bomo osiromašili banke, ki bodo tako še manj sposobne opravljati svoje delo. Vprašanje spremembe računovodskih standardov, ki ga je sprožil predsednik Komisije, ima našo polno podporo – to je bilo nujno. Gospod predsednik, rad bi tudi izrazil priznanje odzivnosti Evropskega parlamenta, ki je bil sposoben glasovati za to spremembo, saj smo v postopku soodločanja dosegli soglasje z osupljivo hitrostjo, kar Evropski svet pozdravlja.

Gospod Rasmussen, bi se lahko krizi izognili? Preden lahko na to odgovorimo, se moramo strinjati o tem, kaj jo je povzročilo. Kaj se je zgodilo? Združene države Amerike, naši zavezniki in naši prijatelji, so zadnja tri desetletja živele na preveliki nogi. Ameriška centralna banka (Federal Reserve) je sledila monetarni politiki, ki je pomenila vzdrževanje izredno nizkih obrestnih mer, zaradi česar so bila sredstva na razpolago vsakomur, ki si jih je želel sposoditi. Zadnjih 20 ali 30 let nosimo osupljive dolgove največje svetovne sile in zdaj bo moral ves svet poravnavati te dolgove.

V teh okoliščinah morajo Američani prevzeti svoje odgovornosti in sprejeti posledice skupaj z nami, toda ne vidim, kako bi jih bili lahko mi sami prepričali, naj prenehajo s to strategijo. Naj dodam, da nekatere od naših bank ne opravljajo več svojega dela: naloga banke je, da posoja posameznikom in podjetjem, da podpira posameznike pri rasti njihovih družin in da podpira podjetja pri rasti njihovih projektov ter da po nekem obdobju zasluži denar. Naše banke so se razvile na tako imenovanih borznih parketih, ki so mesta špekulacij, in leta so menile, da je lažje zaslužiti s špekuliranjem kot z vlaganjem.

Dodal bi, da vzajemnost tveganj pomeni, da se vse naše banke lepo obnašajo. V Evropi je 8 000 bank, od katerih 44 posluje mednarodno. Če bi prevzeli odgovornost in dovolili, da banka propade, kot se je zgodilo v ZDA z banko Lehman Brothers, bi se sesul celotni sistem. Ne vem, kako bi se lahko bili izognili krizi, gospod Rasmussen, toda menim, da bi nas kriza pokopala, če se ne bi odzvali tako, kot smo se: v to trdno verjamem.

Dejali ste, da potrebujemo predloge pred božičem, toda dejansko jih potrebujemo pred sredino novembra. S predsednikom Barrosom dejansko nameravava sprejeti pobude za zagotovitev, da bomo šli Evropejci na vrhovno srečanje enotno in poskušali še eno stvar, gospod Rasmussen: dogovoriti se moramo ne o najnižjem skupnem imenovalcu, temveč o najvišjem, saj kakršno koli soglasje pomeni tveganje, da bomo znižali svoje ambicije, ko bomo poskušali izsiliti umetni sporazum. To je tveganje. Upam, da bomo ostali ambiciozni in ne bomo preveč zmanjšali svojih ambicij, temveč še vedno govorili enotno.

Ne bom se vračal k hedge skladom, saj sem že dejal, da jih je treba podvreči regulaciji. Nobena finančna institucija, javna ali zasebna, se ne bi smela izogniti regulaciji.

Gospa Neyts-Uyttebroeck, vprašali ste, ali se bodo razgovori z Rusijo nadaljevali, ne glede na dogajanje. Seveda ne, toda postavite se v naš položaj. Rusija je zaustavila svoje tanke 40 km pred Tbilisijem, kot smo zahtevali v Evropi. Rusija je umaknila svoje enote nazaj na mesta, kjer so bile pred krizo 8. avgusta. Rusija je dovolila namestitev opazovalcev, zlasti evropskih opazovalcev, in Rusija gre, čeprav precej v nemilosti, na razgovore v Ženevi. Če glede na vse to začasno odložimo vrhovno srečanje med EU in Rusijo, kdo bo potem razumel evropsko politiko? Nihče.

Dodal bi, da sva s predsednikom Barrosom iz previdnosti vrhovno srečanje preložila, in ne začasno odložila. Kakšna je razlika? Če bi se odločili vrhovno srečanje začasno odložiti, bi za nadaljevanje potrebovali soglasno odločitev Evropskega sveta in menim, da bi bilo to politično nerodno. Odločitev o preložitvi nam omogoča nadaljevanje, ne da bi izrekali pohvale, ki niso zaslužene. Zato verjamem, da ta strategija kaže prisebnost ter da je umirjena in razumna. Mislim, da ne bi mogli storiti drugega, in ostajam prepričan, da bo Rusija partner, s katerim se lahko pogovarjamo, s katerim smo lahko odkriti, toda k razvoju jih lahko spodbudimo samo, če z njimi govorimo. Če pa ne govorimo, se bo Rusija počutila obkoljeno in naše zamisli bodo manj vplivne. V to sem prepričan, toda prihodnji dogodki lahko seveda pokažejo, da se motim. Gre torej vprašanje prevzemanja naših odgovornosti.

Gospod Wojciechowski, predsednik Sveta ne odloča o tem, kdo naj zastopa Poljsko. Poljska je imela na zasedanju Evropskega sveta dva sedeža in sama se je odločala o tem, kdo naj jih zasede. Predstavljajte si Evropo, kjer bi predsednik Evropskega sveta rekel: „Ne, vi ne smete noter, vi pa lahko.“ Kakšna Evropa pa bi to bila? Poljska ima predsednika – ki ga očitno ne podpirate – in ima predsednika vlade; onadva morata ravnati kot državnika in kot Evropejca in se odločiti, kdo bo zastopal Poljsko. Nazadnje se je izšlo in v začetku decembra bom imel priložnost, da grem na Poljsko, kjer bom poljskemu predsedniku dejal: „Držati morate obljubo. Obljubili ste, da boste podpisali Lizbonsko pogodbo, ki jo je vaš parlament ratificiral, in to obljubo morate držati.“ To je verodostojnost državnika in politika.

(Aplavz)

Dovolj močno verjamem v pomen Poljske v Evropi, da lahko to rečem, ne da bi se komu zameril.

Gospod Martin, potrebujemo drzno evropsko demokracijo. Poznam vašo kampanjo, kampanjo proti korupciji in za v celoti delujočo demokracijo. Popolnoma prav imate, toda lahko vam rečem, da sva s predsednikom Barrosom pokazala, da znava biti drzna. Še več, nekaterim v tem Parlamentu se celo zdi, da sem ravnal brez pooblastila. Če bi moral čakati, da dobim pooblastilo za ukrepanje, bi gotovo manj ukrepal.

Gospa Sudre, hvala tudi vam za vašo podporo. Evropa obstaja zdaj in imate popolnoma prav, da status quo ni opcija. Mislim, da se lahko o tem vsi strinjamo. Najslabši možni rezultat bi bil, če bi se po končani nevihti obnašali, kot da se ni nič zgodilo. To bi pomenilo konec evropskega ideala in nimamo pravice, da bi izpustili to priložnost.

Nekateri ljudje so torej presenečeni: zakaj bomo imeli vrhovno srečanje tako kmalu? Zato. Zato ker smo si rekli, da bi se lahko, če bi čakali predolgo, zlasti če bi čakali do izvolitve novega predsednika ZDA, razmere še naprej slabšale, mi pa ne bi imeli odgovora. Ali pa bi se razmere izboljšale in nato bi do naslednje pomladi vsi na to pozabili, spremenilo pa se ne bi nič. Zato mora biti vrhovno srečanje, vsaj prvo, novembra, ne glede na časovni razpored v ZDA.

Gospe in gospodje, mislim, da sem odgovoril vsem, ki ste govorili. Veže me tudi urnik predsedstva in novinarska konferenca, ki jo moram imeti skupaj s predsednikom Komisije in predsednikom Evropskega parlamenta. Opravičujem se ostalim govornikom, če nisem vsem odgovoril. Ne gre za to, da ne bi hotel, temveč za to, da so me prosili, naj se držim dnevnega razporeda. Trudim se po svojih najboljših močeh in imel bom seveda priložnost, da se decembra vrnem v vaš Parlament, če želite, in bolj na dolgo odgovorim na vprašanja vsakega govornika.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. − Gospod predsednik Evropskega sveta, iz govorov in iz aplavza je jasno, da imate podporo Evropskega parlamenta.

 
  
MPphoto
 

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. Rad bi samo zelo na kratko odgovoril na vprašanje gospoda Rasmussena. Tudi jaz se moram opravičiti, ker moram biti na novinarski konferenci. Komisijo bo zastopal komisar Almunia.

Kot sem dejal že prej, iz našega pregleda ne bo izvzeto nobeno področje finančnih trgov. Res bi se vam rad zahvalil za prispevek, ki se ga vi osebno in še številni poslanci Evropskega parlamenta dali v vašem poročilu. Preučili bomo vse te možnosti. Kot je ravnokar dejal predsednik Sarkozy, želimo voditi ta globalna prizadevanja. Menimo, da lahko nekatere od teh predlogov uresničimo še pred Božičem, kot ste zahtevali, toda nekateri so tehnično zelo občutljivi. Sprejeli bomo odločitev in prispevali k mednarodni razpravi o vseh teh vprašanjih, toda menim, da je pomembno tudi, da so predlogi tehnično trdni. Prepričan sem, da ste opazili, da smo vam dali na razpolago vse, kar je bilo dogovorjenega z Ecofinom – finančni načrt. Ni točno, da v tej Komisiji nismo sprejemali predpisov v zvezi s finančnimi storitvami. Odkar je ta Komisija nastopila svoj mandat, je bilo na področju finančnih storitev s soodločanjem ali komitologijo sprejetih dvaintrideset zakonodajnih ukrepov, od katerih je bilo 19 predmet soodločanja. V prihodnjih tednih in mesecih jih bo sprejetih še nekaj, začenši s predlogom o bonitetnih agencijah na začetku naslednjega meseca.

Naj vam navedem primer glede bonitetnih agencij. Bodimo zelo odkriti glede tega. Osebno sem večkrat govoril z več vladami o potrebi po regulaciji bonitetnih agencij. Odgovor je bil odločno nikalen. Res je. Zato vas tiste, ki kritizirate Komisijo, prosim: morda lahko uporabite svoj vpliv pri svojih lastnih vladah ali strankah, ki so v vaših vladah. To bi bilo zelo koristno, saj je bil pred nekaj meseci, ko smo o tem razpravljali, – in na tem področju je komisar McCreevy zagovarjal regulacijo bonitetnih agencij – najambicioznejši predlog, ki so ga obravnavale nekatere vlade, kodeks ravnanja.

Lahko rečete, da je to vse v redu in da ima Komisija pravico do tega. To je res, toda kot veste pri finančnih storitvah zadeve niso take kot pri številnih drugih zadevah. Ko smo bili v krizi – in kriza je vrhunec dosegla septembra letos (ta načrt pa imamo že od lanskega avgusta) –, so nam v resnici številni iz naših vlad močno svetovali, naj ne dajemo predlogov, ki bi lahko povečali preplah ali povzročili paničen odziv. Menim, da mora biti Komisija pri tej zadevi previdna. Pri zelo občutljivih vprašanjih glede finančnih trgov si ne moremo privoščiti posledic praznih napovedi. Ne moremo kar razglašati. Zelo pomembno je, da pri tem ohranjamo usklajevanje med Parlamentom, Komisijo in Svetom. Rekel bi, da v Evropski komisiji po definiciji zagovarjamo evropsko razsežnost regulacije in nadzora. To pravim zelo iskreno. Če Komisija ne da pogosto predlogov, ki jih predložite, to ni vedno zato, ker bi zaspali ali ker bi bili ideološko pristranski. To je zato, ker analiza razmer pokaže, da ni ali skoraj ni možnosti za njihovo dosego. To bi vam rad zelo odkrito povedal. Imeli bomo čas, da bomo preučili vse vzroke in faze tega procesa, toda mislim, da je pomembno, da pri razpravi to veste.

Odkrito povedano, pred dvema tednoma so nekatere od naših vlad še vedno govorile, da ne potrebujemo evropskega odziva. Morda ste opazili, da sem v evropskih medijih objavil članek, v katerem prosim za evropski odziv, toda nekatere od naših vlad so govorile: „Ne, to lahko storimo na nacionalni ravni. Ne potrebujemo evropske razsežnosti.“ Poskusimo torej delovati kolektivno. Poglejmo se kritično, kar moramo storiti vsi, toda izogibajmo se poenostavljenim odgovorom na zelo zapleteno vprašanje. Pripravljeni smo konstruktivno sodelovati z Evropskim parlamentom in Svetom, da bi našli dobre rešitve za Evropo in po možnosti za ostali svet.

(Aplavz)

 
  
  

PREDSEDSTVO: GOSPA ROURE
podpredsednica

 
  
MPphoto
 

  Gilles Savary (PSE).(FR) Gospa predsednica, zelo mi je žal, da mi gospod Pöttering ni dal besede, ko sem zanjo prosil, saj sem zahteval samo pravico do replike in raje bi videl, da bi lahko odgovoril, ko je bil predsednik Sveta še tu.

Razjezilo me je iskanje grešnega kozla v francoskih socialistih, ki smo mu bili priča. Še nikoli nisem doživel, da bi predsednik Sveta postavil pod vprašaj katero koli politično stranko. Še nikoli nisem doživel, da bi predsednik Francoske republike takole smešil svoje sonarodnjake v mednarodni areni, zato se mi zdi to žaljivo in rad bi uradno opravičilo francoske vlade.

(Predsednica je prekinila govornika)

 
  
MPphoto
 

  Robert Atkins (PPE-DE). - Gospa predsednica, imam pripombo glede pravilnosti postopka. Priča smo še enemu primeru absurdnega slabega upravljanja zadev v tem Parlamentu. Čas je, da se predsedstvo zave, da mora glasovanje potekati ob napovedanem času, in nihče ni pomembnejši od uresničevanja naših demokratičnih pravic ob glasovanju. Prosim vas, da pri predsedstvu sprožite vprašanje upravljanja naših zadev, da se jih lahko izboljša in da bomo lahko glasovali ob pravem času ter da bodo govori ustrezne dolžine.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Predsednica. – Gospod Atkins, če ne zamerite, bomo zdaj nadaljevali razpravo.

Gospe in gospodje, prosim vas, da se natančno držite časa, ki ga imate na voljo za govorjenje. Ne bodite presenečeni, če vas prekinem.

 
  
MPphoto
 

  Linda McAvan (PSE). – Gospa predsednica, škoda, da je predsednik sveta odšel, saj sem imela sporočilo zanj, toda upam, da mu ga bo prenesel gospod Jouyet.

Kar je to dopoldne dejal o podnebnih spremembah je izredno pomembno in prav je imel, ko je gospoda Nassauerja opozoril, da zdaj ni čas za opustitev naših ambicij glede podnebnih sprememb in za zvodenitev predlogov, ki jih imamo na mizi.

(Aplavz)

V tem Parlamentu in v Svetu je bilo ogromno lobiranja. Začelo se je veliko pred izbruhom finančne krize to poletje: začelo se je lani. Komaj se je črnilo v Berlinu posušilo, že so začeli poskušati, da bi ga razvodeneli.

Predsednik Sarkozy je zahteval zavezo Parlamenta. Dobil bo več kot zavezo: dobil nas bo v soodločanje. Ne vem, zakaj sploh razpravljamo o pomenu soodločanja: paketa o podnebnih spremembah ne bo brez soodločanja tega Parlamenta.

Dogovor hočemo do Božiča. Skupina socialdemokratov se lahko zaveže temu. Nisem pa prepričana o drugi strani – morda bo gospod Sarkozy vprašal svoje ljudi. Skupina socialdemokratov želi zavezo do Božiča, toda ne kakršen koli dogovor. Želimo verodostojen dogovor, takega, ki bo uravnotežil okolje, delovna mesta in konkurenčnost.

Ne želim pa takega, ki bo najnižji skupni imenovalec. Predsednik Sarkozy nas je ravnokar opozoril, kaj se zgodi, če je cilj najnižji skupni imenovalec. Vemo, da imajo posamezne države težave in o njih se lahko pogovarjamo, toda potrebujemo paket, ki bo verodostojen v mednarodnih razgovorih, ne takega, ki bo temeljil na nadomestilih v drugih državah, saj to ni verodostojen paket, in ne takega, ki bo podrl sistem za trgovanje z emisijami in zrušil ceno ogljika. Predsednik Sveta, upam, da boste ta sporočila posredovali gospodu Sarkozyju.

Gospod Nassauer je govoril o ceni podnebnega paketa. Danes za finančno krizo, s katero se soočajo naše banke, dajemo milijarde in milijarde. Seveda ima paket neko ceno, ki jo je izračunala Komisija, toda nočem se čez nekaj let vrniti k našim državljanom in reči, da moramo najti še več milijard, ker nismo tukaj in zdaj ukrepali glede podnebnih sprememb. In še huje kot izguba denarja je to, da bodo uničena življenja po vsem svetu. Imejmo na vseh straneh tega Parlamenta nekaj političnega poguma; pojdimo in se dogovorimo s Svetom in to pred Božičem, pravočasno za mednarodne razgovore.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Margarita Starkevičiūtė (ALDE).(LT) Rada bi rekla samo eno. Predsednik Komisije je dejal, da odgovor Evropske unije na krizo ni zadosten. V resnici je bil odziv močan, države članice so odgovorile, toda evropske institucije so reagirale počasi. To je bilo danes v tej dvorani odlično prikazano – ko je odšel gospod Sarkozy, so odšli vsi novinarji. Mi ne zanimamo nikogar. Razlog za to je predvsem naša nesposobnost, da bi reformirali naš način dela. Tako v Evropski komisiji kot v Evropskem parlamentu so številni čudoviti ljudje, toda birokratski sistem zaviha kakršne koli pobude. Sposobni smo se bili odzvati na cunami v Aziji, toda jutri bomo razpravljali o proračunu, ki je bil pripravljen brez upoštevanja dejstva, da doživljamo gospodarski cunami v Evropi. Lahko bi kaj storili, dali našemu proračunu druge prednostne naloge. Lahko bi tudi zastavili prednostne naloge našim parlamentarnim odborom, kar bi nam pomagalo prebroditi to krizo in zadovoljiti pričakovanja ljudi. Evropsko komisijo je treba reformirati. Rada bi poudarila, da bi morale biti strateške funkcije Komisije ločene od njenih tehničnih, in potem bi delovala bolj učinkovito.

 
  
MPphoto
 

  John Bowis (PPE-DE). – Gospa predsednica, predsedniku Sveta, ki pa ga zdaj ni tu, bi rad dejal: danes dopoldan ste prepričljivo govorili o izzivu za našo gospodarsko prihodnost, ki je upravičeno na vrhu našega dnevnega reda, toda nič manj upravičeno in nič manj prepričljivo ste na vrhovnem zasedanju in danes še enkrat jasno povedali, da nameravate ohraniti časovni razpored in cilje za spopad s podnebnimi spremembami. Vaše besede so temeljnega pomena in pravilne. Dejali ste, da je podnebni paket tako pomemben, da se ga ne moremo kar znebiti pod pretvezo finančne krize.

Zelo pomembno je bilo, da je kanclerka Merkel kljub resnim skrbem njene države in drugih držav jasno dejala, da Nemčija zagovarja izvajanje ciljev v zvezi s podnebnimi spremembami in dosego rešitev pred decembrskim vrhom. Če je to izziv, s katerim nas soočate, verjamem, da se bo Parlament odzval, in to učinkovito in pravočasno.

Toda moram reči, da je v središču zdaj Svet. Da bi to dosegli, bomo potrebovali zagotovila za države, ki imajo resne probleme, kot na primer Poljska s premogom. Morali bomo biti jasni glede meril za milejša pravila, za katere vemo, da bodo zagotovljena omejenemu številu industrij in sektorjev, ki se soočajo s hudimi izzivi selitve virov. Zelo jasno moramo tudi povedati, da je naša podpora za biogoriva v prometu odvisna od razvoja goriv iz trajnostnih virov. Brez tega lahko povzročimo nepopravljivo škodo našemu okolju in habitatom ljudi, živali in rastlin.

Zadali smo si ogromen izziv, toda ne moremo si privoščiti, da bi izgubili. Ob okoljski katastrofi bi naši trenutni gospodarski problemi zbledeli v neznatnost.

Kot je dejal predsednik Sarkozy, politiki morata jezditi skupaj. Toda moramo se prepričati – in predsednik se mora prepričati –, da Parlament ne obtiči zaradi nesposobnosti Sveta, da bi mu sledil.

 
  
MPphoto
 

  Bernard Poignant (PSE).(FR) Gospa predsednica, sem prvi francoski socialist v tej razpravi. Žal mi je, da je predsednik Evropskega sveta odšel, ko pa je v tako dobri formi za šale o pomembni stranki v njegovi veliki državi. Do tega ima vso pravico, toda dolžan je tudi ostati in slišati odgovor: to je moja pritožba nad njim. Prav tako mislim, da ni dobro, da predsednik Evropskega sveta poskuša razdvojiti eno od pomembnih skupin Parlamenta: gospod Schulz mu je odgovoril. Ko se posmehuje francoskemu socializmu, samo pomislite na tarčo njegovega posmeha. Pozablja, da je francoski socializem dal Evropi Françoisa Mitterranda, pozablja, da nam je dal Jacquesa Delorsa…

(Aplavz)

... in pozablja, da si je za svojo verodostojnost v Evropi celo sposodil dva socialista, Bernarda Kouchnerja in Jean-Pierra Jouyeta.

 
  
MPphoto
 

  Lena Ek (ALDE). - (SV) Gospa predsednica, dve zadevi sta pomembni. Prva je finančna kriza. Pomembno je, da iz Evrope govorimo enotno. Zadnjič, ko smo skupaj z ZDA reševali krizo, je bilo takrat, ko naj bi razpravljali o terorizmu. Uvozili smo veliko pravil, ki se zdaj zdijo zelo tuja evropskemu načinu razmišljanja glede človekove zasebnosti. Potrebujemo evropski pristop k tej krizi in zato potrebujemo skupna pravila in standarde za zadeve, kot so preglednost, solidarnost in vprašanje, katere finančne instrumente uporabiti na evropskem trgu. Pakt za stabilnost bi bil za to odločno orodje.

Druga zadeva je podnebni paket. O podnebnem paketu smo glasovali v dveh glavnih odborih in se z veliko večino odločili za usmeritev, ki podpira predlog Komisije. Ne bomo dali v vzvratno prestavo, ne kar zadeva cilje in ne kar zadeva časovni razpored. Če predsednik misli resno glede poudarjanja ciljev in časovnega razporeda, bomo počakali obvestilo, kdaj lahko sedemo in konkretno razpravljamo o stvari. Kar zadeva Parlament, bomo uporabili moč soodločanja in postopek soodločanja v okviru medinstitucionalnega ravnotežja.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Alexander Radwan (PPE-DE).(DE) Gospa predsednica, tudi jaz bi raje govoril neposredno gospodu Sarkozyju in gospodu Barrosu, zlasti zato, ker sem se želel nasloviti na predsednika Komisije, saj smo imeli z nekaterimi komisarji v zadnjih letih malo uspeha.

Državljani pričakujejo, da se bo Evropa ukvarjala s pomembnimi zadevami in ne s trivialnostmi. Gospod Schulz, ki je ravnokar odšel iz dvorane, je vse konzervativce stlačil v isti koš. Ljudje ne pričakujejo ujčkanja glede manjših vprašanj. Želijo več svobode pred regulacijo za mala in srednje velika podjetja in za državljane ter več ukrepanja glede pomembnih vprašanj. Rad bi poudaril, da je Evropski parlament že leta 2003 pozval Komisijo, naj da predlog glede bonitetnih agencij. Komisija je medtem na našo osuplost medtem spoznala izraz hedge skladi, čeprav to nedvomno ne drži za vse komisarje. Predsednik komisije zdaj preučuje to področje.

Gospod Schulz si je stvari zelo poenostavil, ko je dejal, da so krivi samo konzervativci. V resnici je Svet tisti, ki je mnoga leta preprečeval kakršen koli napredek na področju nadzora. To sta bila nemška finančna ministra gospod Eichel in gospod Steinbrück. Rad bi spomnil Parlament, da je bila oseba, ki je bila redno odgovorna za upočasnjevanje na evropski ravni – in rad bi prosil socialiste, naj to povedo svojemu predsedniku –, gospod Koch-Weser, ki ima zdaj visok položaj v Deutsche Bank.

V prihodnje pričakujemo, da bo Evropa v ureditev finančnih trgov uvedla svoje moralne vrednote in prioritete. To pomeni trajnost, ne zgolj čim večja tveganja za čim večje iztržke. Pomeni tudi osredotočenje na osnove, kot bi storilo srednje veliko podjetje. To je nekaj, kar moramo uvesti v mednarodnem okviru. Samo mednarodne konference niso dovolj. Evropa mora biti združena za zagotovitev na mednarodni ravni, da se nekaj takega ne ponovi.

 
  
MPphoto
 

  Pervenche Berès (PSE).(FR) Gospa predsednica, ko gledam sklepe Sveta, me nekaj osupne. Omenjeno je vprašanje plačila in to popolnoma upravičeno, saj je to pomembno vprašanje, ki se ga moramo lotiti skupaj in zanj prevzeti odgovornost. Toda navedeno je tudi vprašanje davčnih oaz in glede te teme imam vtis – čeprav sem morda narobe prebrala –, da je besedilo nemo, tudi med vrsticami.

Predsednik Sveta je dejal, da moramo biti ambiciozni in ne samo iskati najnižjega skupnega imenovalca; pozivam ga, naj se tega drži tudi pri vprašanju davčnih oaz. Povabila bi tudi predsednika Barrosa, naj morda poveča svojo delovno skupino za obvladovanje te krize in vključi komisarja Kovácsa, če se res želi spopasti s temi vprašanji.

Nazadnje bi povabila Komisijo, naj pozove države članice k reviziji njihovih nacionalnih akcijskih načrtov. Kakšen smisel ima, da usklajujemo gospodarske politike na podlagi nacionalnih programov, ki ne upoštevajo niti napovedi recesije, s katero se bomo morali soočiti? Če Komisija jemlje ekonomsko vladanje resno, mora od držav članic zahtevati, naj revidirajo svoje načrte glede na realnost gospodarskih razmer, s katerimi se bodo morale soočiti.

Na koncu vsi povedo svoje in imamo nekoliko evropskega sodelovanja, toda to ni dovolj. Imamo zgodovinsko priložnost, da državam damo orodje za vpliv na realnost gospodarskih politik ter gospodarske in industrijske strategije držav članic, zato torej jih izkoristimo čim bolje. V imenu Komisije morate prevzeti pobudo, da zagotovite okvir za način, na katerega države članice uporabljajo nacionalizacijo bank, da bi jih spremenile v instrumente za dolgoročno financiranje investicij, ki jih potrebujemo…

(Predsednica je prekinila govornico)

 
  
MPphoto
 

  Jacek Saryusz-Wolski (PPE-DE). - (FR) Gospa predsednica, gospod Jouyet, Evropski svet je del svojih sklepov posvetil energetski varnosti, toda to vprašanje se je izognilo radarju in je bilo v razpravah spregledano. Zdaj je bolj pomembno kot kadar koli. Podpiram sklepe Sveta, toda hudič je v podrobnostih in ravno te podrobnosti in konkretnosti manjkajo. Rad bi spregovoril o dveh izmed njih.

Najprej je tu ključno vprašanje odnosov EU z državami proizvajalkami in tranzitnimi državami. Zamisel o pospeševanju naše energetske diplomacije je popolnoma upravičena, toda vedno manjka volja s strani držav članic, da bi se dogovorili o sporočilu, ki ga pošiljamo v tretje države, in doslednosti naših politik na nacionalni ravni glede skupnih interesov Unije. Skratka, manjka nam skupna zunanja in energetsko varnostna politika. Še daleč smo od tega, da bi dosegli in uporabili najnižji skupni imenovalec, namreč uskladitev naših stališč glede naših dobaviteljev in tranzitnih držav. Tako je namesto enotnega govorjenja veljavna politika „vsak zase“, kot to ilustrira vrsta dvostranskih sporazumov, ki slabijo naš pogajalski položaj in omadežujejo podobo naše enotnosti v odnosu do tretjih držav.

Drugi problem je odsotnost evropskih projektov. Nista omenjena projekta naftovoda in plinovoda, ki sta bistvenega pomena, če si hočemo zagotoviti energetsko varnost, in Nabucco se zdaj zdi negotov, čeprav naj bi to bil projekt z visoko prioriteto.

Naučiti se moramo tudi lekcijo gruzinske krize glede energetske varnosti tako, da bomo vzpostavili učinkovit sistem za zaščito obstoječe infrastrukture v tranzitnih državah v času vojne ali politične nestabilnosti.

Za zaključek opozarjam na slogan Sveta: odgovornost in solidarnost. Zdaj smo mi na vrsti, da ukrepamo siloviteje, drugače obstaja nevarnost, da bo evropska zunanja politika o energetski varnosti ostala na papirju.

 
  
MPphoto
 

  Dariusz Rosati (PSE). – (PL) Gospa predsednica, zdaj ko sem dobil besedo v razpravi o sklepih Evropskega sveta, bi rad govoril o dveh zadevah.

Prva se nanaša na finančno krizo. Ta je nedvomno pokazala, da je treba sistem regulativnega nadzora bank radikalno izboljšati. Spremembe bi morale biti osredotočene na izboljšanje ocenjevanja naložbenega tveganja in prilagajanje varnostnih ukrepov novim finančnim instrumentom. Potrebne pa so tudi spremembe, ki vodijo k odpravi procikličnosti odločitev o hipotekah. Hipoteke narastejo, ko se cena nepremičnin zviša, in padejo, ko se zniža. Prav ta mehanizem prispeva k nastanku špekulativnih balonov.

Druga zadeva, ki jo želim omeniti, zadeva podnebni paket. Pozdravljam odločitev Sveta, da poišče kompromis glede sistema prodaje dovoljenj za emisije CO2. V nekaterih državah članicah 90 % energije izvira iz premoga. Če bi morale te države že od leta 2013 kupovati 100 % svojih dovoljenj, bi bile posledice za njihova gospodarstva katastrofalne. Zdrava pamet in načelo enakega obravnavanja narekujeta uvedbo prehodnih obdobij.

 
  
MPphoto
 

  Avril Doyle (PPE-DE). – Gospa predsednica, marca 2007 pod nemškim predsedovanjem in ponovno marca 2008 pod slovenskim so se voditelji Evrope zavezali cilju znižanja emisij toplogrednega plina vsaj za 20 % do leta 2020, kar je že samo po sebi omejena ambicija. Ne delajmo si iluzij: za zagotovitev mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah za obdobje po letu 2012 v Köbenhavnu bomo morali naše namene jasno in nedvoumno izraziti prek naše zakonodaje.

Sedanja mednarodna kriza v zvezi s finančno likvidnostjo in gospodarsko ozadje sta mnogim omogočila, da so postali previdni pri postavljanju dolgoročnih ciljev glede CO2 ali pri nalaganju industriji, naj doseže potrebna znižanja toplogrednega plina, s čimer bi evropsko gospodarstvo peljali naprej proti nizkoogljičnemu, trajnostnemu gospodarstvu, ki ga tako obupno potrebujemo in ki bo, strinjam se, zanetilo tretjo industrijsko revolucijo, z vznemirljivo prednostjo pionirja za Evropo na celotnem področju novih tehnologij.

Vseeno pa ciljev EU za obdobje po letu 2012 ne bi smeli gledati v luči sedanje gospodarske krize. Verjamem, da bodo naše vlade sposobne to rešiti že prej in ukrepati moramo zdaj, tako da prihodnje generacije ne bodo nosile najtežjega bremena – vključno z gospodarskim – kakršne koli zamude pri podnebnem in energetskem paketu. Ne smemo v prihodnosti plačevati višje cene za našo nesposobnost takojšnjega ukrepanja ali pa zgodovina ne bo prijazna z nami – ali kot je dejal predsednik Sarkozy, zgrešili bomo zmenek z zgodovino.

Evropski parlament mi je kot eni od poročevalcev o podnebnem paketu dal močna pooblastila, da vodim pogajanja s Svetom v trilogu, in to odgovornost jemljem resno. Ohraniti moramo cilje in časovni razpored in, kot je dejal gospod Sarkozy, na sporedu bodo velike ambicije z nekaj kompromisa. Veselim se zelo tesnega sodelovanja s Komisijo in Svetom pod francoskim predsedovanjem. Verjamem, da lahko skupaj najdemo in da bomo našli učinkovit in izvedljiv sporazum o podnebnem in energetskem paketu do decembra…

(Predsednica je prekinila govornico.)

 
  
MPphoto
 

  Ieke van den Burg (PSE). – Gospa predsednica, zanimivo je videti, da je tržni nadzor dobil glavno besedo v Svetu. Pozdravljam ustanovitev skupine na visoki ravni z gospodom Jacquesom de Larosièrom, ki jo v EP zahtevamo že več let.

Rada bi dala naslednje jasno sporočilo: samo usklajevanje ni dovolj. Resnično potrebujemo institucionalne rešitve. Prostovoljno sodelovanje nacionalnih nadzornikov na osnovi sistemov „upoštevaj ali pojasni“, kot pri predlogih o Solventnosti II in CRD, ne zadostuje in Forum za finančno stabilnost, ki nima velike odgovornosti in v katerem so samo predstavniki večjih držav s svojimi nacionalnimi interesi, ni dovolj. S tem Evropa ne daje od sebe jasnega glasu. Potrebujemo poenoteno arhitekturo, podobno evropskemu sistemu centralnih bank, ki ima odličen položaj, da je lahko razsodnik v notranjih zadevah in močan glas v mednarodnih.

 
  
MPphoto
 

  Paul Rübig (PPE-DE).(DE) Gospa predsednica, najprej bi rad čestital Svetu za njegov dogovor o tretji poti za podnebni in energetski paket. To je smiselna rešitev, ki nam bo omogočila, da se izognemo obveznemu nakupu energetskih družb, a vseeno zagotavlja dosledno konkurenco.

Drugo, kar želim reči, je to, da je vprašanje CO2 seveda zlasti pomembno v okviru finančne krize, saj z licitiranjem še enkrat tvegamo, da bomo obšli realno gospodarstvo in ustvarili nov špekulativni finančni instrument, ki bo energetsko intenzivno industrijo pregnal iz Evrope. Zato vas še enkrat prosim, da pazljivo razmislite o tem, ali ne bi bila brezplačna dodelitev certifikatov za CO2 z jasno 20 % toleranco bolj smiselna kot jemanje denarja od podjetij, ki ga potrebujejo za vlaganje v inovacije in raziskave, da bi dosegli 20 % znižanje.

Spodbuditi moramo vlaganje, zlasti pri malih in srednje velikih podjetjih. Zato pozivam tudi k pomembnemu razvoju vseevropskih omrežij, zlasti na področju energije, in k razvoju strategij za učinkovitejše ukrepe v zvezi z energetsko učinkovitostjo, saj je to zlasti pomembno za naša mala podjetja, zaposlovanje v Evropi in neto plače v Evropi.

Na koncu bi rad pozval komisarja Kovácsa, naj razmisli, kako bi lahko spet premaknili gospodarstvo s pomočjo davčne politike ter zlasti s pomočjo novih in krajših priložnosti za amortizacijo in ustrezne olajšave. Z uvajanjem novih davčnih politik in spodbud bi lahko morda spodbudili evropsko gospodarstvo.

 
  
MPphoto
 

  Giles Chichester (PPE-DE). – Gospa predsednica, ne bi bilo popolnoma privlečeno za lase, če bi krizo na finančnih trgih primerjali z orkanom: ko se veter poleže, je na videz mirno, toda čiščenje za razdejanjem traja leta, in enako bo z gospodarskimi in socialnimi posledicami pretresa, ki smo mu priča.

Najti moramo ravnotežje med kontinuiteto in prilagajanjem na spremenjene okoliščine. Pri energetski politiki to pomeni upoštevanje strateških ciljev glede zanesljivosti oskrbe, vzdržnosti in konkurenčnosti, ob razmisleku, ali je treba spremeniti taktiko, sredstva. Energija je bistvena za naš način življenja in življenjski standard. To je dolgoročna industrija, kjer se nove zmogljivosti gradi 5, 10 ali 15 let, in tu seveda ne more biti kratkoročnega odgovora na kratkoročne izzive, s kakršnimi se soočamo. Prav tako je spopad s podnebnimi spremembami dolgoročna zadeva in ni čudežne ali preproste rešitve.

Kar zadeva taktiko, imajo nekateri pridržke glede obsega in časovne razporeditve ciljev v podnebno-energetskem paketu. Nekateri so bili že veliko pred finančno krizo zaskrbljeni glede selitve virov CO2 ali selitve evropskih delovnih mest v tujino. Morda moramo spet pogledati podrobnosti, če že ne zadevnega načela.

Vseeno pa me tokrat najbolj skrbi tisto, čemur se moramo izogibati, in sicer temu, da bi se ujeli v zanko pretirane regulacije, saj bi ta lahko vodila k še veliko hujšemu: ponovitvi krize iz tridesetih let dvajsetega stoletja. Dobro vem, kako pomembna je dobra ureditev za to, da trgi dobro delujejo, in za preglednost, toda ne ubijmo kokoši, ki nosi zlata jajca.

 
  
MPphoto
 

  Ryszard Czarnecki (UEN). – (PL) Zahvaljujoč prizadevanjem predsednika in predsednika vlade moje države Poljske je na bruseljskem vrhu prevladal zdrav razum in oddano je bilo ustrezno sporočilo o podnebnem paketu. Glede na dogovore na vrhovnem zasedanju, za kar gre zahvala voditeljem Evrope, se je nevarnost pretirano zahtevnih okoljskih omejitev, ki bi zlasti prizadele nove države članice, zmanjšala. Ni pa popolnoma izginila.

Na vrhovnem zasedanju so se ukvarjali tudi s finančno krizo. Zanimivo je, da je nekaj dni prej potekalo manjše vrhovno srečanje, ki so se ga udeležile največje države v Evropski uniji. Ta manjši vrh je spominjal na politbiro komunistične partije Sovjetske zveze. Ni prav, da najmočnejše države članice Unije svoje rešitve vsiljujejo drugim državam. Poleg tega je moteča uporaba dvojnih meril. V mislih imam to, da je sprejemljivo financirati banke v državah članicah, ni pa sprejemljivo pomagati poljskim ladjedelnicam. V tem pogledu Evropska unija ni daleč od Živalske farme Georgea Orwella, kjer so vse živali enakopravne, toda nekatere so bolj enakopravne od drugih.

 
  
MPphoto
 

  Zuzana Roithová (PPE-DE). – (CS) Menim, da je razprava o obsegu in stopnji izboljšav okoljskih, socialnih in drugih standardov, skupaj z revizijo evropskih predpisov, ključnega pomena pri reševanju gospodarske recesije, s katero se zdaj sooča evropsko gospodarstvo. Gospod Schulz se je tu posmehoval ukrepom Komisije in Sveta, toda tudi Parlament lahko zmanjša pretirano regulacijo Unije. Ravno dodana negativna vrednost spodkopava konkurenčnost EU na svetovni ravni. Avtomobilska industrija, elektronska industrija, industrija stekla, tekstilna industrija in druge industrije ne potrebujejo injekcije sredstev: potrebujejo razumne stopnje regulacije. Finančna kriza ni posledica pomanjkanja regulacije, temveč odpovedi nadzornih mehanizmov. To je tisto, kar ni zaščitilo naložb in kar grozi zaposlovanju. Isto velja za predpise na svetovni ravni. Kriza in svetovna gospodarska recesija dajeta priložnost za razvoj temeljitejšega niza predpisov za svetovne trge in ne samo za evropske, da bi dosegli dolgoročno trajnostni, okoljski in družbeno sprejemljiv razvoj. To je okolje, ki ga moramo ustvariti za Evropejce tudi na svetovni ravni. Sicer pa pozdravljam dogovor Sveta o energetskem paketu.

 
  
MPphoto
 

  Stavros Lambrinidis (PSE). - (EL) Gospa predsednica, kar danes potrebujemo, je nov gospodarski in socialni dogovor, nov „New Deal“. Če EU tega ne bo dosegla, bo tržni pohlep še naprej spodbujal kontraproduktivna vlaganja, ki obremenjujejo njeno prihodnost in prihodnost njenih delavcev in državljanov.

Kaj mislimo z „New Deal“? Potrebujemo nov sistem ekonomskega vladanja, novo vlogo Evropske centralne banke, nov pogled na socialno državo, ki ne bo privesek prostega trga, temveč ključ do razvoja. Potrebujemo novo evropsko financiranje, zelen razvojni sklad, resen sklad za prilagoditev globalizaciji in seveda večji proračun za Evropo in potrebujemo nov socialni Maastricht za zaposlovanje in rast.

 
  
MPphoto
 

  Marios Matsakis (ALDE). – Gospa predsednica, številni evropski državljani – vključno z nekaterimi, ki jih zastopam, – so želeli gospoda Barrosa in gospoda Sarkozyja vprašati, ali menita, da je pošteno, da stroške te finančne krize nosijo navadni evropski državljani in ne tisti vodilni bančni uslužbenci v Združenih državah ali v Evropi, ki so zaslužili milijone z malomarnim – ali v nekaterih primerih celo kriminalnim – ravnanjem in ki zdaj uživajo v svojih milijonih, naloženih v davčnih oazah ali na varnih varčevalnih računih. Gospoda Barrosa in gospoda Sarkozyja so želeli vprašati tudi, ali je pošteno, da so, kadar se ameriško gospodarstvo prehladi ali zboli za rakom, kemoterapiji podvrženi Evropejci. „Da“ sodelovanju z Američani, „ne“ odvisnosti.

 
  
MPphoto
 

  Marie Anne Isler Béguin (Verts/ALE). - (FR) Gospa predsednica, gospod Jouyet, bila sem v Tbilisiju, ko se je predsednik prišel pogajat o mirovnem načrtu, in seveda bi mu rada izrazila priznanje za njegovo hitro ukrepanje za prekinitev te vojne. Vseeno pa se je vojna zgodila delno po naši krivdi: 14 let smo bili pretirano previdni; tiho smo opazovali, izzivanja separatističnih regij pa so naraščala. Res je, da je bila ta vojna budnica za Evropo in da jo je soočila z njenimi odgovornostmi, toda na Kavkazu še vedno tli in storiti moramo vse v naši moči, da bi dokončno odpravili zamrznjene spore v interesu varnosti celotne Evrope.

Vem tudi, gospod Jouyet, da so države Evrope razdeljene glede vstopa Gruzije v Nato; sama sem proti. Dala vam bom predlog: pozivam Evropsko unijo, naj predlaga nevtralnost za te države na Kavkazu. Samo nevtralnost bo umirila napetosti z Rusijo in trajno zaščitila to podregijo pred novimi konflikti. Nevtralnost bo zagotovila varnost teh novih demokracij in pomagali pri zagotavljanju naše lastne varnosti.

 
  
MPphoto
 

  Mirosław Mariusz Piotrowski (UEN). – (PL) Eno glavnih vprašanj na vrhovnem zasedanju je bila svetovna finančna kriza, v povezavi s podnebnim paketom. Prav je bilo, da se je Svet osredotočil na ta problem. Zaskrbljujoče pa je, da so bile ključne odločitve sprejete že prej, na srečanju predstavnikov zgolj štirih držav. Stališče je bilo nato usklajeno v tako imenovani Evroskupini in šele zatem predloženo Evropskemu svetu. Ob tem postopku se sproža velika zaskrbljenost glede tega, ali Evropski svet res jemljejo resno ali pa samo kot nek forum, ki poštemplja odločitve majhne skupine voditeljev. Naj štejemo, da se je zdaj pojavila Evropa treh hitrosti, ne glede na vse dobre namene?

Glede na svetovno krizo je vredno razmisliti tudi o prejšnjih odločitvah v zvezi z omejevanjem emisij ogljikovega dioksida. Njihovo takojšnje izvajanje bi lahko še poglobilo recesijo, zlasti v državah srednje in vzhodne Evrope, kot je Poljska, z negativnimi posledicami za vse evropsko gospodarstvo. Sprejeti je torej treba ločen paket za države, katerih glavni vir energije je premog.

 
  
MPphoto
 

  Jean-Pierre Jouyet, predsednik Sveta.(FR) Gospa predsednica, kratek bom glede na to, da so bili nekateri odgovori že dani.

Gospe McAvan bi rad rekel, da se povsem strinjamo z njo, da bi moral biti paket ambiciozen, da upamo, da nam bo po možnosti s pomočjo Parlamenta uspelo doseči dogovor do Božiča, in da se strinjamo, da to ne bi smel biti kar nek dogovor. Povsem se torej strinjamo z vašim razmišljanjem in upamo, da bomo dosegli dobro ravnotežje med konkurenčnostjo in trajnostnim razvojem.

Gospe Starkevičiūtė bi rad rekel, da je jasno, da ima finančna kriza že zdaj velike posledice. Vztrajati moramo v pravi smeri – to bi rekel tudi drugim govornikom – in zato pri energetskem in podnebnem paketu ne popuščamo. Kar zadeva proračun EU, bomo o tem razpravljali skupaj jutri na prvi obravnavi. Menim, da se predlog Komisije osredotoča na rast in trajnostni razvoj ter da se od tega ne smemo oddaljiti, toda o tem bomo govorili jutri.

Kar zadeva pripombe gospe Bowis, je jasno, da zaradi finančne krize ne smemo zapostaviti naših ambicij glede energetskega in podnebnega paketa – to je bilo že poudarjeno. Vseeno pa moramo upoštevati razlike med nacionalnimi viri energije in sektorska ravnotežja.

Gospodoma Poignantu in Savaryju bi najprej rekel, da priznavam pomembni prispevek francoskih socialistov k razpravam v Evropskem parlamentu in njihov velik prispevek k Skupini socialdemokratov v Evropskem parlamentu, kot drugo pa, da se imam za enega od tistih, ki se najbolj zavedamo, koliko Evropa dolguje Jacquesu Delorsu in Françoisu Mitterrandu. Mislim tudi, da bi morala francoska socialistična stranka včasih odločneje razglašati, da „Evropa ni stvar desnice ali levice; gre za evropsko stvar,“ s čimer bi se izognila nekaterim dvoumnostim. To je lekcija, ki sem se je naučil od Jacquesa Delorsa, in vem, da se gospoda Savary in Poignant strinjata z mano.

V zvezi s tem, kar je dejala gospa Ek: seveda smo iskreni glede ciljev in časovnega razporeda. Ukrepati moramo in zagotoviti, da bo paket pripravljen na mednarodne izzive, s katerimi se bo morala Evropa soočiti.

Kar zadeva pripombe gospoda Radwana in drugih glede finančne krize, seveda ukrepamo za zaščito državljanov, za zaščito varčevalcev in za zagotovitev, da bodo morali tisti iz različnih institucij, ki so za krizo odgovorni, za to plačati. Dejali smo že, da bi tu moralo veljati načelo dolžnosti skrbnega ravnanja. Denar, ki je bil vložen, je treba uporabiti za zaščito državljanov in varčevalcev; ni namenjen, da bi ga podarili osebam, ki so prvenstveno odgovorne za finančno krizo, naj bo to v Združenih državah ali v Evropi, ker so preveč stavile na špekulacije.

Gospa Berès popolnoma upravičeno poudarja, kot je bilo rečeno, boj proti davčnim oazam tako v EU kot izven nje. Ta zadeva v sklepih Evropskega sveta ni bila ustrezno obravnavana, toda, kot je dejal predsednik Sveta, na vrsti bodo še druga evropska srečanja – in „evropski“ je prava beseda. To ni Evropa dveh, treh ali štirih hitrosti: to so evropska srečanja, na katerih lahko skupaj osnujemo mednarodne finančne predpise – nove mednarodne finančne predpise –, ki bodo utrli pot za boljše dolgoročno financiranje gospodarstva. Podpiram to, kar je bilo rečeno glede potrebe po raznolikosti v skupini za razmislek, ki jo je ustanovila Komisija.

Gospod Saryusz-Wolski ima povsem prav in opozarja na nekaj zelo pomembnega: nismo dovolj poudarili sklepov Sveta, zlasti glede energetske varnosti. Kar je bilo na zadnjem zasedanju Evropskega sveta storjenega glede energetske varnosti, je izredno pomembno. Hkrati pa moramo tisto, kar je bilo rečeno o odnosih z državami proizvajalkami in tranzitnimi državami, spraviti v praktično obliko. Povsem jasni smo glede tega, kakšna sporočila moramo poslati tretjim državam, in to moramo seveda imeti v mislih pri dialogu z Rusijo. Te sklepe moramo uresničiti tudi s podpiranjem projektov za povečanje raznolikosti virov oskrbe, kot so tisti, ki so bili omenjeni, zlasti Nabucco. Seveda je na ta način na zadnjem zasedanju Evropskega sveta nastala nekakšna „energetska Evropa".

Glede pripomb gospoda Rosatija moramo, kot smo dejali, upoštevati posebne energetske razmere na Poljskem, zlasti kar zadeva premog, vendar je jasno, da bo morala Poljska prevzeti tudi odgovornost v okviru priprav na poznánski vrh konec leta.

Povsem se strinjam s tistim, kar je dejala gospa Doyle. Moramo imeti čut za odgovornost. Zaradi finančne krize ne smemo pozabiti na odgovor na okoljsko krizo in ne smemo se skrivati za finančno krizo.

Kar zadeva tisto, k čemur je pozvala gospa van den Burg, zares potrebujemo boljšo institucionalno usklajevanje na nadzorni ravni. Razločevati moramo med nadzorom in regulacijo in glede nadzornikov potrebujemo boljše usklajevanje na institucionalni ravni.

Tako kot gospod Rübig, sem navdušen nad dogovorom o „tretji poti“ za energetski predlog. To je po mojem mnenju zelo zadovoljiv kompromis. Mislim, da vam to lahko povem. Prav tako so pomembne davčne spodbude za varčevanje z energijo: v tem se strinjam z njim.

Če pogledamo, kaj je dejal gospod Chichester, je res, da potrebujemo strukturne rešitve tako za finančno krizo – to bo izziv za prihajajoča mednarodna vrhovna srečanja – kot za podnebne spremembe, in predvsem potrebujemo dobro regulacijo, ne pretirane regulacije.

Kar zadeva pripombe gospoda Czarneckega, je jasno, da moramo glede na nekatere industrijske probleme preučiti možnosti prilagajanja v nekaterih državah. Tak primer je Poljska in njene pomorske ladjedelnice; dobro se zavedamo tega vprašanja.

Nazadnje, kar zadeva govor gospe Isler Béguin, vemo, da bo reševanje problemov na Kavkazu dolgotrajen proces in da mora tudi Evropa sprejeti preventivne ukrepe. Strinjam se z njo, da moramo razmišljati tudi bolj napredno glede statusa teh regij in ruske soseščine.

 
  
MPphoto
 

  Joaquín Almunia , član Komisije.(FR) Gospa predsednica, v petih minutah bi rad povedal štiri stvari. Prvič, Evropa je odgovorila, končno združeno. Nismo začeli združeno, toda na sestankih Evroskupine in Evropskega sveta smo se odzvali združeno in s tem moramo nadaljevati. To je sporočilo, ki ga verjetno podpiramo vsi. Unija, ki napreduje od usklajevanja paketov pomoči do usklajevanja bančnih sistemov. Take sisteme je treba nujno usklajevati na evropski ravni, da ne bi povzročili težav v nekaterih državah. Združenost v Evropi, namenjena globalnemu upravljanju monetarnega in finančnega sistema. To je bilo tu že večkrat oziroma mnogokrat ponovljeno na ravni Sveta. Kar pa zadeva nekatere države članice, pa je to novo sporočilo, ki ne sme biti pozabljeno že naslednji teden.

Drugič, popolnoma se strinjam – in to sta dejala tudi predsednik Komisije in predsednik Sveta –, da mora Evropa, če se želi lotiti nove stopnje boljše regulacije finančnega sistema na evropski ravni, v naslednjih nekaj letih igrati vodstveno vlogo na svetovni ravni, kar zadeva to regulacijo. Popolnoma se strinjam s tistimi, ki ste odločno podprli nadzor na evropski ravni, ki bo institucionaliziran in ne zgolj usklajen.

Tretjič, povsem se strinjam s tistimi, ki ste govorili o tem, da je treba nacionalne reformne programe in lizbonske strategije prilagoditi izzivom današnjega in jutrišnjega realnega gospodarstva. To delo poteka, rezultate pa bo Komisija vam in Svetu predstavila decembra. Poleg tega je treba pri tej novi razsežnosti in prilagajanju lizbonske strategije upoštevati industrijo, zlasti mala in srednje velika podjetja, ki so glavne žrtve pomanjkanja posojil zaradi krize v bančnem sistemu.

Nazadnje o proračunu. Seveda je treba uporabljati proračun in nacionalne proračune, ne da bi povzročili trajnostne probleme za prihodnost. Treba je izkoristiti manevrski prostor v fiskalni in proračunski politiki in to v okviru Pakta za stabilnost in rast, revidiranega leta 2005. Veliko je prostora za prožnost, toda treba je tudi – in s Svetom ste proračunski organ – začeti razumeti evropski proračun. Tudi to je tema za resno razpravo.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

Prejela sem šest predlogov resolucije(1), predloženih v skladu s členom 103(2) Poslovnika.

Glasovanje bo potekalo jutri, v sredo 22. oktobra 2008.

Pisne izjave (člen 142)

 
  
MPphoto
 
 

  Roberta Alma Anastase (PPE-DE) , v pisni obliki. – (RO) Odločitve, sprejete na zasedanju Evropskega sveta 15. in 16. oktobra 2008, so strateškega pomena za prihodnost Evrope. Najprej pozdravljam razgovore o ratifikaciji Lizbonske pogodbe. Evropska unija (EU) mora izvesti institucionalne reforme iz Pogodbe za zagotovitev, da bo organizacija delovala učinkovito, koherentno in bolj pregledno za evropske državljane. Glavna prednostna naloga je torej, da se proces ratificiranja Lizbonske pogodbe nadaljuje in čimprej zaključi v vseh 27 državah članicah.

Drugič, kot poročevalka o regionalnem sodelovanju v črnomorski regiji in članica Odbora za zunanje zadeve bi rada poudarila pomen zunanjepolitičnih vidikov. ponovno bi rada opozorila na to, kako nujno je treba razviti skupno evropsko politiko o energiji za pospeševanje energetske varnosti in evropske združenosti in povečati raznolikost virov oskrbe z energijo z močno podporo strateškim projektom, kot sta plinovod Nabucco.

Na koncu, kar pa ne pomeni, da je manj pomembno, pozdravljam odločitev za okrepitev odnosov EU z vzhodnimi sosedami, v tem primeru Republiko Moldavijo, s podpisom novega daljnosežnega sporazuma o sodelovanju. Poleg tega mora biti EU še naprej aktivno vpletena v Gruziji in pri reševanju vseh sporov v črnomorski regiji.

 
  
MPphoto
 
 

  Jean-Pierre Audy (PPE-DE), v pisni obliki.(FR) Najprej bi rad francoskemu predsedovanju Evropske unije, ki ga izvaja gospod Sarkozy, predsednik Francoske republike, čestital za energijo, strast in vizijo, s katerimi prevzema svoj mandat. Naj gre za vprašanje vojne na Kavkazu, ki je bila preprečena, ali ukrepanje za reševanje finančne in gospodarske krize, predsedstvo je pokazalo, kako zelo potrebujemo močno in združeno Evropsko unijo ter stabilno predsedstvo, ki se zavzema za naše vrednote v svetu, ki se premika z ogromno hitrostjo in ki je postal veliko kompleksnejši. Glede finančne krize in potrebe po tem, da bi gospodarstvo še naprej pravilno delovalo, zagovarjam to, da naj države članice uporabijo svojo finančno moč in posredujejo za ponovno vzpostavitev zaupanja. Države članice uporabljajo tisto, kar v zasebni sferi imenujemo sredstva, ki niso prikazana v bilanci; z drugimi besedami, jamstva. V tem okviru bi sprožil zamisel, da bi razmislili o uvedbi globalnega javnega instrumenta za ocenjevanje držav. Ta bi obstajal v okviru Mednarodnega denarnega sklada (MDS), njegovo upravljanje pa bi bilo nesporno in neodvisno. Taka globalna javna agencija za ocenjevanje držav bi bila zelo koristna za zagotavljanje, da svetovne finance in svetovno gospodarstvo delujejo pravilno in da torej prihaja tudi do ustreznega socialnega napredka.

 
  
MPphoto
 
 

  Katerina Batzeli (PSE), v pisni obliki.(EL) Dogovor na zasedanju Evropskega sveta 15. in 16. oktobra je začetek, toda ni dovolj.

Ponovno moramo uravnotežiti Evropsko monetarno unijo, skupaj z razvojnimi in socialnimi politikami. Potrebujemo enotno politiko Skupnosti in novo institucionalno in ekonomsko vladanje, da bi vzpostavili osnovno ravnotežje gospodarstva v evrskem območju.

V glavnem je treba ponovno preučiti oblikovanje skupnega evropskega sklada zaradi posledic neposrednih ukrepov, sprejetih za spopad s posojilnim krčem, in treba je jasno povedati, da se na dolgi rok ne sme bremeniti davkoplačevalcev. Pri stališču, da naj se posojilnemu krču omogoči, da se uredi sam, ki so se ga do zdaj držali na nacionalni ravni, obstaja nevarnost nacionalizacije gospodarskih in socialnih politik ter nastanka večtirnega evropskega gospodarstva. Temu razcepljanju institucionalnega profila EU bi se morali izogibati.

Evropa ima edinstveno in zgodovinsko priložnost in predložiti mora svoj nov model gospodarskega in družbenega razvoja, kot je to začela prek politik o podnebnih spremembah, energetski varnosti, socialni stabilnosti in trajnostnem gospodarstvu. Ko bo šla gospodarska kriza svojo pot, mora naleteti na EU, ki bo na politični in institucionalni ravni veliko močnejša, ki bo bolj socialna in ki bo vodila na poti do politike o podnebnih spremembah.

 
  
MPphoto
 
 

  Titus Corlăţean (PSE), v pisni obliki. – (RO) Rad bi pozdravil sklepe Evropskega sveta z 15. in 16, oktobra 2008 v zvezi s potrebo po ponovnem oblikovanju politike Evropske unije glede njenih vzhodnih sosed, zlasti glede Republike Moldavije. Evropska unija mora zares vključiti črnomorsko regijo in seveda Republiko Moldavijo na svoj seznam političnih prednostnih nalog.

Opredeliti moramo jasna pooblastila za pogajanje o novem sporazumu o povečanem sodelovanju s to državo, toda ob zelo jasnem pogoju, da je treba zabeležiti očiten napredek in da se mora komunistična vlada v Kišinjevu dosledno držati demokratičnih standardov in predpisanih norm evropske zakonodaje ter da je treba spoštovati neodvisnost sodnega sistema in pravico medijev do svobodnega izražanja. Predpogoji za podpis tega sporazuma so odprava nedemokratičnih zlorab in ekscesov komunističnih oblasti, sprememba zakonodaje za ukinitev določb, ki državljanom z dvema ali več državljanstvi preprečujejo dostop do javnih funkcij in položajev, in sprememba volilnega zakonika v skladu s standardi držav članic Evropske unije in priporočili Evropskega sveta.

Romunija je in bo ostala glavni zagovornik prihodnjega pridruževanja Republike Moldavije Evropi in od moldavskih oblasti pričakujem, da bodo konkretno ukrepale v tej smeri.

 
  
MPphoto
 
 

  Daniel Dăianu (ALDE), v pisni obliki. – Nov Bretton Woods je treba dobro pripraviti.

Vedno več vodilnih politikov zagovarja organiziranje svetovne konference za spopad s strukturnimi pomanjkljivostmi sedanjih svetovnih financ in za prenovo mednarodne arhitekture na tem področju. Ni treba posebej poudarjati, da se morajo za tako zgodovinsko nalogo nujno združiti stare in nove gospodarske sile. Toda svetovno konferenco (novi Bretton Woods!) je treba dobro pripraviti. Najprej je treba opredeliti analitično podporo obnovi svetovnih financ. Čeprav je bila vojna, sta Keynes in Dexter White dolgo vodila svoje strokovnjake, da bi izdelali izvedljiv načrt. Prepričati se moramo, da bo tak načrt na razpolago do takrat, ko se bodo sprejemale odločitve. V tem pogledu bi lahko veliko pripomogla skupina, ki jo vodi Jacques de Larosière. Drugič, najpomembnejše gospodarske sile se morajo popolnoma strinjati glede ključnih vprašanj. In tu so stvari bolj zapletene. Močno upam, da bo EU prevzela vodilno vlogo pri združevanju prizadevanj za obnovo mednarodnega finančnega sistema in za temeljito prenovo regulativnega in nadzornega okvira, da bodo finance resnično služile gospodarstvu.

 
  
MPphoto
 
 

  Proinsias De Rossa (PSE), v pisni obliki. – Evropa, vključno z Irsko, potrebuje Lizbonsko pogodbo, če naj razvijemo skladne in učinkovite politike za spopad s svetovnimi krizami, in sicer sesutjem finančnega sistema, podnebnimi spremembami in nerazvitostjo velikega dela sveta.

Z gospodarskim nacionalizmom ne bomo mogli rešiti teh svetovnih izzivov. In tudi ne s tem, da bomo finančnim institucijam ali nadnacionalnim korporacijam dajali proste roke, da počnejo, kar hočejo, od davkoplačevalcev pa pričakovali, da jamčijo zanje, ko pride kriza.

Potrebujemo sistem globalnega upravljanja, ki bo vključeval nadnacionalno regulacijo finančnih trgov. Vključno z možnostjo obdavčenja takih institucij na način, ki jim bo preprečeval, da bi države izigravali med sabo.

Za stabilizacijo teh trgov je potreben sistem obdavčenja menjave valut, ki bi bil lahko tudi dragoceno sredstvo za zapolnitev vrzeli v financiranju pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja.

Tak sistem odmerjanja dajatev je običajno znan kot „Tobinov davek“. Prvič ga je predlagal James Tobin po ameriškem sesutju brettonwoodskega sistema. Imel bi trojni učinek: 1) pripomogel bi k stabilizaciji valutnih trgov; 2) zagotovil bi pomembna sredstva za pomoč pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja; 3) pridobil bi del demokratičnega prostora, do sedaj prepuščenega finančnim trgom.

 
  
MPphoto
 
 

  Elisa Ferreira (PSE), v pisni obliki.(PT) Zaradi skupne evropske valute je nastala pregrada, ki med to krizo ščiti Evropsko unijo pred še hujšimi problemi. V tem okviru je evro nesporno evropski uspeh.

Ob soočenju z deregulacijo in krizo na trgih je prišlo do cele vrste medsebojno nasprotujočih si nacionalnih ukrepov. Na hitro je bil sklenjen dogovor, ki ga navsezadnje pozdravljamo, toda ne moremo pozabiti pretirane pasivnosti Komisije, ko je bil potreben kanček preudarne in napredne vizije.

V zadnjih letih – ne mesecih – je ta Parlament obravnaval in sprejemal dobro utemeljene predloge za reformo, zlasti na področju regulacije in nadzora trga. Na podlagi te verodostojnosti zahtevamo, da predsedstvo Sveta in Komisija aktivno vključita ta Parlament v reformne rešitve, ki morajo izpolnjevati tri cilje.

Prvič, v združeni Evropi sistemska tveganja ne morejo biti še naprej regulirana na nacionalni ravni. Potrebno je strukturno ukrepanje z jasnimi in stabilnimi pravili, ki bodo zagotavljali trdnost sistema.

Drugič, v globaliziranem svetu mora biti Evropa aktiven partner pri oblikovanju novega mednarodnega okvira, v katerem bodo glavni partnerji.

Tretjič, v času, ko je gospodarska recesija že zanesljiva, moramo usklajeno izvesti paket oživitve gospodarstva, ki bo zagotavljal rast in zaposlovanje ter omogočil družinam in podjetjem, da si povrnejo zaupanje.

 
  
MPphoto
 
 

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. (PT) V tej razpravi je bil spet izpuščen bistveni element: z drugimi besedami, prekiniti moramo z obstoječimi politikami, ki so glavni razlog za sedanje krize. Vseeno pa je bilo včeraj zanimivo poslušati, kako največji zagovorniki neoliberalizma zdaj priznavajo, da je treba nekaj spremeniti, toda samo kot „prenova kapitalizma“, kot je navedel predsednik Sarkozy. Zato je ena od njihovih prioritet razvoj politike priseljevanja, zlasti prek direktive o vračanju, ki ne spoštuje temeljnih človekovih pravic in ki nezakonite priseljence obravnava kot kriminalce in ne kot ljudi, ki so pobegnili pred lakoto v svojih državah v iskanju boljše prihodnosti zase in za svoje družine.

Naraščajoče zanemarjanje socialnih vprašanj je še naprej eden od glavnih vidikov njihovih politik. Za spopad s finančno krizo so mobilizirali neznanska sredstva in politično voljo. Kar zadeva socialne razmere in krizo zaradi padca kupne moči, naraščajočo revščino, brezposelnost ter negotovo in slabo plačano delo, pa so sredstva in politična volja še vedno pomanjkljivi. Tisto, kar predlagajo, bo pravzaprav prej poslabšalo socialne razmere in neenakosti pri porazdelitvi bogastva.

 
  
MPphoto
 
 

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki.(PT) Evropski svet je potrdil že prej sprejete ukrepe, ki naj bi rešili finančni kapital, hrbtenico kapitalističnega sistema, in zagotovili „nadaljevanje strukturne reforme“.

„Prenova kapitalizma“ pomeni samo več kapitalizma – z vsemi njegovimi nezdravimi protislovji –, več izkoriščanja delavcev, več liberalizacije in privatizacije javnih storitev ter več prihodka iz dela prenesenega v kapital, kar je politika, ki jo socialistična vlada na Portugalskem zvesto izvaja.

Ni pa še bilo niti besedice o:

- vedno večjih težavah, s katerimi se soočajo delavci in prebivalci na splošno, povečanju plač in socialnovarstvenih dajatev, znižanju cen osnovnega blaga in storitev ali učinkovitem brzdanju naraščajočih stroškov hipotek;

- spodbujanju produktivnega investiranja, pravicah iz delovnega razmerja, javnih storitvah in močnem javnem gospodarskem sektorju – kot v bančništvu – prek pravične porazdelitve ustvarjenega bogastva;

- koncu sedanje monetarne politike EU in njenega Pakta za stabilnost, koncu „davčnih oaz“ ter krepitvi in uporabi strukturnih skladov za zagotovitev učinkovitega gospodarskega razvoja in izboljšanje življenjskih razmer delavcev.

Z drugimi besedami, ničesar ni bilo rečenega o prekinitvi s kapitalističnimi politikami…

 
  
MPphoto
 
 

  Gábor Harangozó (PSE), v pisni obliki. – Glede na sedanje izredne tržne razmere so potrebni konkretni ukrepi za zagotovitev zadostne prožnosti pri izvajanju Pakta za stabilnost. Dogodki brez primere so razkrili omejitve evropskega sistema finančne integracije, ko je soočen s krizo takega obsega. Ko je bil Pakt za stabilnost reformiran, ni mogel nihče pričakovati takšnega finančnega pretresa, in zdi se, da je prožnost, omogočena Paktu za stabilnost v primeru gospodarskega zastoja, nezadostna glede na zadnje dogodke. Ohranjati moramo proračunsko disciplino, toda uvesti moramo večjo prožnost, da se bodo lahko nove članice čimprej pridružile evrskemu območju. Glede na sedanja pravila bi lahko finančna kriza dejansko preprečila novim članicam, da bi se pridružile evrskemu območju po obstoječem časovnem razporedu. Ekonomsko logiko, na kateri je zgrajen evropski menjalniški mehanizem, je treba prilagoditi sedanjim finančnim okoliščinam, da bi ustvarili pogoje za trajnostne finančne trge v državah, ki pristopajo k evrskemu območju. Rešitev bi lahko bila pospešitev procesa s tem, da bi omogočili individualne poti do prevzema evra v vsaki posamezni državi pristopnici v odvisnosti od njenih gospodarskih razmer, saj je finančna kriza dobro pokazala, da se morajo države pristopnice zasidrati na evrskem območju.

 
  
MPphoto
 
 

  Mieczysław Edmund Janowski (UEN) , v pisni obliki. – (PL) Zdi se, da je sedanja kriza finančno sesutje, toda vpleteni sta tudi energija in hrana. To je vrh ledene gore, ki delno temelji na sesutju temeljnih moralnih načel in delno na človeški naivnosti. To je očitno iz špekulacij in nezdravih investicij.

Ne v fiziki ne v ekonomiji ni perpetuum mobila. Kaj je vodilo posameznike, katerih šikaniranje je pripeljalo do sesutja svetovnih financ? Dopustili smo, da so nas vlekli za nos ljudje, ki so si ustvarili bogastva s prevaro. Zdaj pa se pričakuje o davkoplačevalcev, da bodo rešili bančni sistem. To bo verjetno stalo več, kot znaša celotni proračun Evropske unije. Finančni šok so najprej čutili v Združenih državah, toda njegove posledice so prizadele ves svet. Nekatere države, kot je Islandija, so se znašle na robu katastrofe. Gotovo bo prišlo do verižne reakcije, ki bo povzročila nadaljnje izgube. Ali se lahko iz vsega tega izcimi kaj pozitivnega? Morda se lahko. Morda bomo dojeli, da ni prav graditi na varljivem pesku, na temelju lažnih predpostavk, in da so potrebni trdni temelji zanesljivosti in solidarnosti. Ne gre za to, da bi zagotovili, da izraz „varen kot banka“ spet dobi prejšnji pomen. Gre za našo prihodnost in za prihodnost naših otrok. Tržna ekonomija ali, drugače rečeno, kapitalizem mora delovati na podlagi zdravih in trpežnih načel, poštenje pa je eno pomembno izmed njih.

 
  
MPphoto
 
 

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE), v pisni obliki. – (FI) Gospa predsednica, najprej bi se rada zahvalila predsedniku Sveta za tisto, kar imam za pravilno razmišljanje: interesi okolja bi morali imeti visoko prednost tako v dobrih kot v slabih časih. Vaši odgovori gospodu Wurtzu, gospodu Cohn-Benditu in gospodu Schultzu so bili prav tako primerni.

Rada bi izrazila svojo zaskrbljenost predvsem glede usode trgovanja z emisijami. Če pogledamo, kaj je bilo v tem Parlamentu storjenega to jesen, stališča Parlamenta ne moremo šteti za rezultat demokratičnega procesa. Ima priokus neupravičenega hitenja in v odborih niso vedeli, o čem glasujejo. Spremembe, ki so vložene, so nekakšno slepilo in bili smo zmanipulirani in zavedeni. Naš poročevalec in koordinator skupine nas je vse izdal, ko se ni držal odločitve, za katero je skupina glasovala. V Parlamentu kaj takega še ni bilo videno.

Delno krivdo za to nosi Komisija. Prepozno je predložila ogromen paket zakonodaje in potem posvarila pred tem, da bi se je dotaknili, v imenu mednarodne složnosti glede podnebnih vprašanj. Rezultat je slab model za trgovanje z emisijami, ki bo, če bo uresničen, zvišal stroške in ogrozil evropska delovna mesta. Kakršna koli enostranska dražba je zgolj dodatno davčno breme. Ne vidim koristi za okolje, če bi morali evropski proizvodi, ki so izdelani na najčistejši način na svetu, prevzeti to breme v imenu boja proti podnebnim spremembam.

Dražba samo preseli onesnaževanje iz Evrope, ga odvrže nekam drugam in nam prinese brezposelnost. To ni ne dobra ne odgovorna okoljska politika. Potrebujemo učinkovitejšo podnebno politiko.

Emisije je treba zmanjšati v skladu s sprejetimi zavezami. Tudi naša alternativa si zasluži primerno obravnavo v parlamentu. Zagovarjajo jo številne države članice, skupaj s Konfederacijo evropskih industrij in celotnim evropskim sindikalnim gibanjem. S še eno obravnavo bi odpravili demokratični primanjkljaj, ki je zdaj nastal v Parlamentu.

 
  
MPphoto
 
 

  Marian-Jean Marinescu (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Kriza med Rusijo in Gruzijo je skupaj s finančno krizo dala ne samo teoretični, temveč tudi praktični dokaz, da je evropske institucije treba reformirati. Evropska enotnost, izražena z enotnim glasom, je edini odgovor v takih razmerah. Resnično je potrebno izvajanje Lizbonske pogodbe. Od decembra naprej mora Svet najti rešitev, ki bo šla v tej smeri, ne glede na morebitne posledice. Finančno, energetsko in politično varnost ter utrditev osnovnih vrednot evropskega projekta je mogoče zagotoviti samo prek tesnega partnerstva z našimi sosedi.

Pobuda za „vzhodno partnerstvo“ daje novo politično razsežnost odnosom z našimi sosedi, pri čemer dopolnjuje in krepi projekte, ki že potekajo v črnomorski regiji, prek spodbujanja institucionaliziranega okvira, ki pomaga pri posodabljanju sporazumov o liberalnejšem kontroliranju vizumov, ustvarjanju prostotrgovinskega območja in vzpostavljanju strateškega partnerstva z našimi vzhodnimi sosedi.

Čuti se „naveličanost“ glede širjenja Evropske unije, toda ne moremo si dovoliti, da bi države, kot sta Moldavija in Ukrajina, dolgo zadrževali izven Evropske unije. „Vzhodno partnerstvo“ mora zajemati jasen signal, načrt poti za te države, ki bo odprl možnosti za pridružitev EU, seveda pod pogojem, da dosežejo zahtevano raven na vseh področjih.

 
  
MPphoto
 
 

  Esko Seppänen (GUE/NGL), v pisni obliki. (FI) Na vrhu EU so razpravljali o tem, kako je lastni kitajski sindrom ameriškega gospodarstva, se pravi stalitev jedra finančnega gospodarstva na Wall Streetu, s svojo radioaktivnostjo zastrupil tudi evropske trge. Zaradi tega se zdaj svet premika v dobo po ZDA. Njena moč se je sesula, ko je njena ladja z imenom „Kapitalizem“ nasedla na ideologiji hiperliberalcev.

Upamo, da bodo nova revščina države in njene težave pri pridobivanju posojil pospešile opustitev ameriškega vojaškega delovanja v državah, ki jih okupira. Glede na to, kakšna okupatorska sila so Združene države, so bile ruske pretirane vojaške operacije v Južni Osetiji gotovo deležne veliko pozornosti. Zadovoljni moramo biti z izidom vrhovnega zasedanja v tem, da ekstremistične države v EU in ameriški fundamentalisti niso dobili podpore za svoje pozive k osamitvi Rusije.

 
  
MPphoto
 
 

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE), v pisni obliki. (HU) Ne smemo dovoliti, da bi Evropa plačevala za finančno krizo in špekulacije, ki izvirajo iz Združenih držav. Navadni ljudje ne smejo trpeti posledic kratkovidnost bank in pohlepa špekulantov.

Upamo, da bo paket, ki ga je sprejel Evropski svet, zadržal val tega finančnega cunamija. Glavna naloga Evropske unije, skupaj z vladami držav članic, mora biti, da stori vse v njeni moči za olajšanje socialnih in gospodarskih posledic krize, preprečevanje dolge recesije in zaščito investicij.

Oblikovati moramo rezerve, da bi zaščitili naše državljane. Za ta namen morajo države v Evropi uvesti izredne ukrepe, znižati proračunsko porabo, začasno ustaviti načrtovana znižanja davkov in davke celo zvišati. To se dogaja od Francije do Velike Britanije, od Italije do Latvije. Toda to je mogoče učinkovito doseči samo z nacionalnim soglasjem; kdor ravna v nasprotju z njim, ogroža finančno stabilnost države.

Treba je ponovno razmisliti o osnovah tržne ekonomije. Nujna je socialna kontrola tržnih procesov, ne zato, da bi preprečili konkurenco, temveč da bi jo podvrgli potrebnemu regulativnemu nadzoru. Evropski parlament podpira zamisel o nadzornem organu za finančni in kapitalski trg na evropski ravni, ki ga je že prej predlagal madžarski predsednik vlade Ferenc Gyurcsány.

Nesprejemljivo je, da bi se krivci izmuznili, ne da bi odgovarjali za svoje ravnanje. Zamrznitev njihovih plač, ki znašajo več milijonov dolarjev, ni kazen. Ne smejo uiti kazenskim ukrepom, vključno z zasegom premoženja in zamrznitvijo sredstev tistih, ki so izzvali mednarodno finančno krizo.

 
  

(1)glej zapisnik

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov