Predsednik. – Naslednja točka je skupna razprava o partnerskih sporazumih:

– priporočilo (A6-0117/2009) o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in državami Cariforuma na drugi strani, ki ga je v imenu Odbora za mednarodno trgovino predložil gospod Martin (05211/2009 –C6-0054/2009 – 2008/0061(AVC)), in

– priporočilo (A6-0144/2009) o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi Vmesnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu med Slonokoščeno obalo na eni strani in Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, ki ga je v imenu Odbora za mednarodno trgovino predložila gospa Mann (05535/2009 – C6-0064/2009 – 2008/0136 (AVC)),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi s Sporazumom o gospodarskem partnerstvu med državami Cariforuma na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospod Martin (O-0033/2009 – B6-0203/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi s Sporazumom o gospodarskem partnerstvu med državami Cariforuma na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospod Martin (O-0034/2009 – B6-0204/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi z Vmesnim sporazumom o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Slonokoščeno obalo na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospa Mann (O-0047/2009 – B6-0217/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi z Vmesnim sporazumom o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Slonokoščeno obalo na drugi strani, ki sta ga Svetu postavila v imenu Odbora za mednarodno trgovino gospod Markov in gospa Mann (O-0048/2009 – B6-0218/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi z Vmesnim sporazumom o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Gano na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospod Fjellner (O-0035/2009 – B6-0205/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi z Vmesnim sporazumom o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Gano na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospod Fjellner (O-0036/2009 – B6-0206/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi z Začasnim sporazumom o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo na eni strani ter pacifiškimi državami na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospod Ford (O-0037/2009 – B6-0207/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi z Začasnim sporazumom o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo na eni strani ter pacifiškimi državami na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospod Ford (O-0038/2009 – B6-0208/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi z Začasnim sporazumom o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter državami Južnoafriške razvojne skupnosti, ki izvajajo Sporazum o gospodarskem partnerstvu, na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospod Sturdy (O-0039/2009 – B6-0209/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi z Začasnim sporazumom o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter državami Južnoafriške razvojne skupnosti, ki izvajajo Sporazum o gospodarskem partnerstvu, na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospod Sturdy (O-0040/2009 – B6-0210/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi z Začasnim sporazumom o vzpostavitvi okvira za sporazum o gospodarskem partnerstvu med vzhodno- in južnoafriškimi državami na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospod Caspary (O-0041/2009 – B6-0211/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi z Začasnim sporazumom o vzpostavitvi okvira za sporazum o gospodarskem partnerstvu med vzhodno- in južnoafriškimi državami na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospod Caspary (O-0042/2009 – B6-0212/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi s Sporazumom o vzpostavitvi okvira za sporazum o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter partnerskimi državami Vzhodnoafriške skupnosti na drugi strani, ki ga je Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavil gospod Markov (O-0043/2009 – B6-0213/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi s Sporazumom o vzpostavitvi okvira za sporazum o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter partnerskimi državami Vzhodnoafriške skupnosti na drugi strani, ki ga je Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavil gospod Markov (O-0044/2009 – B6-0214/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi z Vmesnim sporazumom o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter srednjeafriškimi državami na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospod Arif (O-0045/2009 – B6-0215/2009),

– vprašanje za ustni odgovor v zvezi z Vmesnim sporazumom o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter srednjeafriškimi državami na drugi strani, ki sta ga Svetu v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila gospod Markov in gospod Arif (O-0046/2009 – B6-0216/2009),

  David Martin , poročevalec. − Gospod predsednik, ko smo v nečem neposredno vključeni, vedno radi preveč poudarjamo pomen vprašanja, vendar mislim, da v tem primeru tega ne moremo preveč poudariti. Nocoj tukaj obravnavamo niz sporazumov, ki lahko vplivajo na naša življenja, kakovost življenja in zdravje dobesedno milijonov ljudi v razvijajočem se svetu.

Preden spregovorim o vsebini mojega poročila, bi želel izkazati spoštovanje kolegici Glenys Kinnock, ki je bila kot sopredsednica Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU v ospredju pri prizadevanjih, da bi se pomisleki v zvezi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu (SGP) in vplivih teh sporazumov slišali v tem Parlamentu, obenem pa je pomisleke držav AKP izražala po vsem svetu. Kot večina izmed vas ve, se Glenys po koncu mandata tega Parlamenta poslavlja, in mislim, da bomo zelo pogrešali njeno delo, ki ga je opravila v zvezi z državami AKP, zlasti pa v zvezi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu.

Sporazumi o gospodarskem partnerstvu imajo težko zgodovino v Parlamentu. Med trgovinskimi in razvojnimi cilji so bile prave napetosti. Nekaterim bi se lahko izognili, nekateri pa so prav res sami po sebi značilnost sporazumov.

Prvič, vsiljeni so nam bili z odločitvijo STO, o enosmerni liberalizaciji, kar so sporazumi o gospodarskem partnerstvu dejansko zahtevali, pa se ni lahko pogajati.

Drugič, umetni rok, določen za dokončanje končnih in vmesnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu, je pomenil, da pogajanja, ki bi morala potekati med enakopravnimi stranmi, dejansko niso bila takšna, ker bi stran AKP lahko vedno nekaj izgubila, če ne bi upoštevala rokov.

In na koncu – to pa ni kritika pogajanj, temveč njihova resničnost – naša pogajanja so izvajali trgovinski strokovnjaki. Za trgovinske strokovnjake je značilno, da želijo skleniti najboljši mogoč posel za Evropsko unijo. Najboljši razvojni rezultat ni bil nujno njihov cilj. Ponavljam: to ni kritika; tako so naučeni. Vendar pa je to resničnost pogajanj.

Vse od zaključka pogajanj v Parlamentu poskušamo povezati trgovino in razvoj, kar pa je nemogoča naloga.

Želel bi se osredotočiti na svoje pripombe, ki sem jih dal kot poročevalec o sporazumu o gospodarskem partnerstvu z državami Cariforuma, ki je seveda ta trenutek edini končen sporazum o gospodarskem partnerstvu. Ker je bil ta sporazum o gospodarskem partnerstvu podpisan, besedila ne moremo spremeniti, zato imamo samo to priložnost, da ga podpremo ali ne podpremo. Prepričan sem, da bomo lahko ta teden sprejeli sporazum o gospodarskem partnerstvu z državami Cariforuma, če nam bosta Komisija in gospa komisarka lahko dala nekakšna zagotovila in nekatera pojasnila v zvezi z besedilom.

Lewis Carrol, pisatelj, je ustvaril enega izmed likov po imenu Glava-Mož, ki je posmehljivo dejal: Ko uporabim neko besedo, ta pomeni natanko tisto, kar želim, da pomeni, nič več in nič manj. Prav res, še nedavno je na to spominjalo vsako prizadevanje razumeti določene besede sporazuma o gospodarskem partnerstvu z državami Cariforuma: nikoli ni bilo lahko razložiti, o čem to besedilo dejansko govori.

Želel bi, da bi nam gospa komisarka danes zagotovila več stvari.

Prvič, da je klavzula o pregledu v sporazumu prava klavzula o pregledu in da jo bo Komisija tudi resno jemala: da bomo upoštevali prednostne naloge pri razvoju, kot so lajšanje revščine, trajnostni razvoj, gospodarska raznolikost in prispevanje k doseganju razvojnih ciljev tisočletja po petletnem obdobju, da bi zagotovili, da sporazumi o gospodarskem partnerstvu delujejo v interesu vseh teh stvari in da niso v nasprotju z njimi.

Drugič, želel bi, da bi nam gospa komisarka dala neka zagotovila glede finančnih sredstev za sporazume o gospodarskem partnerstvu. Izračuni kažejo, da je za države Cariforuma v obdobju za ERS in drugih okvirnih obdobjih financiranja do leta 2013 na voljo približno 580 milijonov EUR. Po mojem mnenju - seveda pa za to nisem strokovnjak - bi to moralo zadostovati, da bi se izpolnile zahteve sporazumov o gospodarskem partnerstvu, če bodo ti ustrezno programirani, če se bo denar porabil v celoti in če bodo izpolnjene prednostne naloge karibskih držav v smislu tega, kje bi bilo treba ta denar porabiti. Poleg tega moramo poskrbeti, da države članice prispevajo svoj delež od 2 milijard EUR, ki sta bili obljubljeni kot „pomoč za trgovino“ v razvijajočem se svetu. Preučiti moramo tudi položaj po letu 2013; v zvezi s tem od Komisije ne moremo dobiti nikakršnih zagotovil, ker je to naloga Parlamenta in Sveta, vendar pa se moramo zavedati, da denar poteče, da se obveznosti iztečejo leta 2013.

Tretje zagotovilo, ki ga želim slišati, se nanaša na status držav z največjimi ugodnostmi (MFN). Gospe komisarki sem že prej povedal, da popolnoma razumem, da mora Evropska unija vztrajati na natanko istih pogojih, ki so jih karibske države zagotovile Združenim državam ali drugi večji razviti sili. Vendar pa se ne bi smeli sklicevati na klavzulo o MFN, če karibske države sklenejo ugodnejši dogovor z na primer skupino afriških držav.

Četrtič – in počasi bom zaključil –, pri dostopu do zdravil potrebujemo zagotovilo, da nič v sporazumu z državami Cariforuma ne bo ogrozilo mehanizma TRIP: ta ne bi smel biti predmet niti najmanjšega dvoma.

Želel bi, da bi nam gospa komisarka vse to zagotovila, toda še preden to stori, bi rad za konec povedal, da sem trdno prepričan, da je gospa komisarka spremenila ton in naravo razprav o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, zato želim izraziti spoštovanje njenemu delu, ki ga je že opravila na tem področju.

  Erika Mann , poročevalka. – (DE) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, sporazum s Slonokoščeno obalo je eden izmed tistih, o katerem moramo zdaj glasovati, da bi ga sprejeli. Lahko glasujemo samo za ali proti. Upam, da se bo to nekega dne spremenilo in da bo Parlament lahko tudi udeležen v mandatnih pogajanjih.

Tako so stvari nekoliko težje. V primerjavi s sporazumom z državami Cariforuma obstajata dve razliki. Prvič, opravka imamo z vlado, ki ni bila demokratično izvoljena. Drugič, opravka imamo z začasnim sporazumom, ki naj bi najprej samo zagotovil ohranitev starih prednosti. Pogajanj o končnem sporazumu še nekaj časa ne bo.

Kar bi želela slišati od gospe komisarke Cathy Ashton, so zagotovila o številnih zadevah, za katera vem, da bodo zelo pomembna za Slonokoščeno obalo. Prejšnji konec tedna sem bila spet udeležena v pogovorih, iz katerih je postalo zelo jasno, da bo Komisija morala zagotovila posredovati, kar je popolnoma v skladu z zagotovili, ki jih je gospa komisarka dala v primeru držav Južnoafriške razvojne skupnosti. Zato mi prosim dovolite, da omenim nekaj najpomembnejših točk.

Prva se nanaša na veliko prožnost. Ta mora zajemati naslednje. Prvič, vključitev klavzule o pregledu, ki je tudi prožna in ki ne bi določala samo petletnega časovnega okvira, temveč bi omogočala stalne ocene v razmeroma kratkem času. Drugič, o občutljivih zadevah bi morali razpravljati samo, kadar država to izrecno želi. To zlasti velja za teme, povezane s Singapurjem, seveda pa tudi za vprašanje, kako vključiti TRIPS, ter podobna vprašanja.

Tretjič, imamo tudi vprašanje o sprejemanju regionalnih razlik med pogajanji o regionalnem sporazumu. Slonokoščena obala je soočena s posebnim problemom zaradi dejstva, da pogajanja o sporazumu še potekajo in da bo sporazum podpisan v izolaciji, medtem ko je eden izmed ciljev v prihodnosti pogajanje o regionalnem sporazumu.

Četrtič, pomembno bi bilo, če bi na vsaki ravni v okviru novih pogajanj bilo mogoče odpreti vprašanja, o katerih je treba v tej fazi še razpravljati, in če bi te teme odobrila tudi Komisija.

V tem okviru, gospa komisarka, morate zares samo podaljšati koncesije, ki ste jih v primeru držav Južnoafriške razvojne skupnosti že dali Slonokoščeni obali. S tem bi se povečala verjetnost ustreznega pozitivnega odgovora s strani Parlamenta. Preprosto smo zelo zaskrbljeni, gre pa za zaskrbljenost, ki so jo izrazile številne nevladne organizacije, da je zlasti v primeru Slonokoščene obale Komisija sprva pokazala zelo malo prožnosti, to pa je tudi bil razlog, zakaj zgoraj navedena vprašanja niso bila upoštevana pri prehodu z začasnih na končne sporazume. Koncesija bi se zato pokazala kot izjemno koristna in bi nam omogočila, da odobrimo sporazum.

Poleg tega sem v okviru razprav s predstavniki Slonokoščene obale razumela, da so zelo zaskrbljeni, da tehnična pomoč ne bo pritekala dovolj hitro in da tudi tukaj niso bili upoštevani vsi njihovi pomisleki. Kot sama razumem, se predvsem zanimajo za Komisijo in mednarodne organizacije, ki jim nudijo pomoč in omogočajo dostop na trg MSP, kjer lahko dejansko izkoristijo dostop do evropskega trga. Ko se pogajanja dotaknejo tem, povezanih s Singapurjem in ko o tem samo govorijo, so izredno previdni; močno si namreč želijo, da bi jim pomagali, da pokažejo, kako je mogoče javne dobrine uporabiti za družbo. Poleg tega si zlasti želijo, da bi jim pomagali pri zadevah, povezanih s tehničnimi standardi, saj ti pogosto predstavljajo prave ovire v trgovini.

Moja zadnja pripomba se nanaša na točko, ki zadeva Parlament. Kot sem že omenila, imamo možnost, da rečemo da ali ne, to pa očitno vsiljuje razmeroma važne omejitve, v obsegu katerih Parlament lahko sodeluje pri oblikovanju glasovanja. Izrecno bi vas želela opozoriti, kar boste razbrali tudi iz naših besedil, da možna odobritev začasnega sporazuma ne pomeni nujno, da bomo avtomatično podprli tudi končni sporazum. Pravzaprav si v okviru postopka spremljanja posebej želimo, da bi bili vključeni v nadaljevanje pogajanj, da bi lahko do neke mere, kolikor je to v naši pristojnosti, spremljali reševanje vprašanj, o katerih smo pravkar govorili.

Na koncu bi vas želela prositi, da nam v nekaj besedah poveste, kako močan bo negativen vpliv neuspeh sporazuma iz Dohe na Slonokoščeno obalo, zlasti kar zadeva banane.

  Helmut Markov, avtor. – (DE) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospod Solana, v tej razpravi ne govorimo samo o paketu šestnajstih vprašanj za ustni odgovor Svetu in Komisiji, osmih resolucijah in dveh poročilih, ki so v postopku soodločanja, temveč tudi o 79 državah v razvoju, s katerimi EU obnavlja svoje trgovinske odnose in obojestransko sodelovanje. Trgovina in sodelovanje sta pomembni orodji v boju proti revščini, kakor tudi pri gradnji gospodarsko in socialno stabilnejših nacionalnih gospodarstev. Ta proces predvsem vsebuje nudenje pomoči za postavitev infrastrukture, zdravstveno varstvo, neodvisno preskrbo s hrano, delujoč socialni sistem, izobraževanje in kulturno izmenjavo.

V preteklosti so naši trgovinski odnosi z državami AKP temeljili na nerecipročnih sistemih trgovinskih prednosti, ki so omogočali večini proizvodom, proizvedenim v državah AKP, brezcarinski dostop na skupni trg. Leta 2000 je bilo dogovorjeno, da se do konca leta sestavi nov sporazum o partnerstvu. V okviru tega novega sporazuma naj bi se enostranske trgovinske prednosti nadomestile s sporazumi, ki so v skladu s STO in ki so želeli omejiti ter na koncu tudi odpraviti revščino, kakor tudi spodbujati trajnostni razvoj, regionalno integracijo, gospodarsko sodelovanje in dobro upravljanje, ter državam AKP s tem pomagati, da razvijejo svoj gospodarski potencial, in jih postopoma vključiti v svetovno gospodarstvo. Poleg tega je bilo treba razširiti proizvodno zmogljivost teh držav in sprejeti ukrepe za spodbujanje zasebnega podjetništva ter naložb.

Sporazumi o gospodarskem partnerstvu, ki so pred nami, zlasti pa tako imenovan vmesni sporazum o gospodarskem partnerstvu ali sporazum o blagu, je v prvi vrsti trgovinski sporazum, saj 90 % tega, o čemer govori, obsega vprašanja, povezana z dostopom na trg ter drugimi področji trgovine. Cilj je postopna liberalizacija trgovine med EU in partnerskimi regijami ali posameznimi državami.

Na kakšne probleme smo naleteli v teku pogajanj?

Prvič, zelo vprašljivo je, ali je bil časovni okvir zadosten. Komisija je seveda v dobrem položaju. Lahko je vodila pogajanja, zahtevala glasovanje in vključila države članice. Vendar pa si predstavljajte, da ste eden izmed partnerjev v pogajanjih na drugi strani. Ali so bila pogajanja res vedno vzporedna, da bi bilo mogoče opraviti ustrezna posvetovanja med civilno družbo in vlado v teh državah?

Veliko kritike je bilo slišati v zvezi z vsebino. Predvsem, čeprav smo lahko slišali tudi druga strokovna mnenja, je Komisija skladnost z STO razumela kot 80 % znižanje carin v naslednjih 15 letih. Tudi če so bile obveznosti v zvezi z liberalizacijo na začetku nesimetrične v smislu korakov v smeri proti liberalizaciji, bodo rezultat tega odprti trgi na obeh straneh, nekaj, kar si EU lahko brez težav privošči. Izvoz iz držav AKP bo predstavljal samo majhen odstotek vsega uvoza.

Državam AKP pa odprava carin pomeni izgubo prihodka iz teh dajatev ter izgubo sredstev, potrebnih za nujne javne naložbe v infrastrukturo, socialno področje, podporo gospodarskemu razvoju ter izboljšanje upravne usposobljenosti. Poleg tega pomeni tudi upočasnitev rasti nacionalnega gospodarstva in s tem nadaljevanje odvisnosti od uvoza iz razvitih držav. To vpliva na živila enako kot na industrijsko blago in na koncu se ustvari začaran krog. Nesporen dokaz tega vpliva so naraščajoče cene hrane v državah AKP. Velikokrat sem zastavil naslednje vprašanje: če 50 let nerecipročnih trgovinskih odnosov še zdaleč ni povzročilo ustreznega razvoja, kako je to mogoče doseči z odprtjem trgov na obeh straneh?

Naslednji resen problem, ki ga bo predlagani sporazum še poslabšal, je odnos med partnerskimi regijami in državami. Znotraj vzhodnoafriške skupnosti - in osebno sem odgovoren za zadevni predlog resolucije - bi lahko bil problem notranjih tarif manj pomemben, saj obstaja carinska unija, vendar bi lahko odnosi med sosedskimi državami naleteli na večje ovire zaradi različnih ravni liberalizacije. V tem primeru obstajajo seveda mnogi problemi, ki so povezani s predpisi države izvora. Obstaja močan strah, povezan s pogajanji o končnih sporazumih o gospodarskem partnerstvu. V njem se kažejo nekatera nasprotovanja znotraj blokiranega kroga o razvoju, ki je potekal v Dohi. Veliko držav meni, da niso v položaju, da bi deregulirale svoje trge storitev, naložb in javnih naročil ter jih odprle za svetovno konkurenco. To ni v celoti izvedljivo, ali zaželeno, niti znotraj same Evropske skupnosti. Kar zadeva pomanjkanje mehanizmov nadzora finančnih trgov, nam tukaj ni treba govoriti o večjih podrobnostih.

Izražene so bile in se še vedno izražajo resne kritike v zvezi s preglednostjo samih pogajanj oziroma obsegom vključenosti parlamentov in civilne družbe v sam proces. Na koncu so tu tudi vprašanja v zvezi z načinom 4. Če se zagotovi prost pretok blaga, mar tega ne bi bilo treba potem zagotoviti tudi ljudem? V tem okviru je naš odbor sestavil vprašanja, ki se ne glede na svoje ozadje vedno dotikajo istih problemov.

Kakšni finančni, tehnični in upravni ukrepi podpore so predvideni v okviru ponovne vzpostavitve trgovine in partnerstev za razvoj? Ali bo Komisija v teku neprekinjenih pogajanj pokazala prožnost in ali bo upoštevala potrebe partnerskih regij, zlasti v smislu spodbujanja izvoznih dajatev za razvojne namene, zaščite nastajajočih industrij, zagotovitve prostega gibanja delavcev in posebne zaščite sistema javnih naročil? Poleg tega ali je Komisija pripravljena, da ponovno premisli o svojem stališču v zvezi z varstvom pravic intelektualne lastnine, zagotovitvijo ohranitve biotske raznovrstnosti in prenosa znanja ter zagotovitve zdravstvene oskrbe po sprejemljivi ceni v revnejših državah? Ali sta Svet in Komisija pripravljena, da Parlamentu in civilni družbi posredujeta ustrezne informacije v zvezi z možnostjo udeležbe? In na koncu, ali sta pripravljeni spremeniti sporazum, ki je bil sprejet na pogajanjih, če bi se izkazalo, da nekatere točke negativno vplivajo na razvoj držav AKP?

Dovolite mi, da na koncu povem kratko, osebno pripombo. Že dve leti in pol sem predsednik Odbora za mednarodno trgovino. Ker ne kandidiram več za to mesto, bi želel izkoristiti to priložnost in se močno zahvaliti mojemu sekretariatu, gospodu Rodasu, zlasti pa gospe Pribaz za njihovo veliko podporo; zahvaljujem se tudi svojim kolegom. Sodelovanje je bilo uspešno in mislim, da smo veliko dosegli. Bilo bi odlično, če bi lahko dosegli uspeh tudi pri sporazumih o gospodarskem partnerstvu. Vsem tistim, ki bodo tukaj ostali, pa bi želel zaželeti uspeh v naslednjem parlamentarnem mandatu. Dejansko močno upam, da bo trgovina začela igrati večjo v vlogo v tem Parlamentu. Hvala lepa.

  Christofer Fjellner, avtor. – (DE) Gospod predsednik, veseli me, da imamo lahko danes to razpravo. V teh časih okrepljenega protekcionizma, ko se revščina širi, namesto da bi se zmanjševala, je še posebej pomembno, da poskrbimo, da ostane trgovina med Evropo in nekaterimi najrevnejšimi državami sveta odprta. To je v bistvu pomen vmesnih sporazumov. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu želijo zagotoviti neprekinjeno trgovino in razvoj v nekaterih najrevnejših državah sveta.

Tem državam grozi nevarnost najhujših posledic zaradi udarcev svetovne recesije, protekcionistična tekma pa se bo očitno okrepila. Zato ne morem razumeti nekaterih kritik, ki so bila izrečene. Nekateri trdijo, da gredo ti sporazumi predaleč in da so preobsežni. Nekateri kritiki bi rajši govorili o izgubljenih prihodkih iz carin kot o možnostih za novo trgovino. Prav nasprotno, mislim, da bi morali biti zadovoljni, da smo toliko dosegli. Ne verjamem, da obstaja neko notranje nesoglasje med trgovino in razvojem, kot trdijo nekateri govorniki. Ravno nasprotno: trgovina vodi k razvoju, carina vodi k revščini.

Sam sem bil odgovoren za vmesni sporazum z Gano. Najprej moram reči, da priznam, da vsebuje nekaj pomanjkljivosti, kot je nadaljnje predpisovanje dajatev EU na riž in sladkor za prehodno obdobje, vendar pa je v svojem bistvu ta sporazum zelo dober. Zato je pomembno, da zagotovimo, da bo čim prej podpisan. Predsedniške volitve v Gani so prej predstavljale oviro, zdaj pa bi želel pozvati novega predsednika države, Johna Atto Millsa, da podpiše vmesni sporazum. Upam tudi, da bomo sporazum, o katerem smo se pogajali, podpisali tudi v EU. Nesprejemljivo je, da je zanj potrebno toliko časa, zlasti nesprejemljivo pa je, da je bilo potrebno toliko časa zato, ker prevajalska služba na Svetu ni uspela ustrezno opraviti svoje naloge.

Zato bi želel izkoristiti to priložnost in vas pozvati, da sporazum podprete. V teh negotovih časih svet potrebuje več trgovine, ne manj.

  Daniel Caspary, avtor. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kot vidim sam, so sporazumi, ki jih podpišejo gospodarski partnerji, ključnega pomena v smislu zagotovitve trgovinskih odnosov z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami. Sodelovanje je v interesu tako Evropske unije kot teh držav. Nujno se moramo izogniti dajanju razvojne pomoči afriškim državam, kar smo počeli zadnjih petdeset ali šestdeset let. Končno moramo tem državam omogočiti, da se tudi mentalno osvobodijo, tako da bodo lahko vzele prihodnost v svoje roke in gradile svoje bogastvo zase, tako kot so vse druge regije sveta počele v teku zadnjih nekaj desetletij.

Trgovina lahko da odličen prispevek v tem primeru. Na eni strani mislim na trgovino med Evropsko unijo in temi državami, v glavnem pa mislim tudi na trgovino med temi državami samimi, torej med njimi in drugimi državami v razvoju. Prepričan sem, da bi morali malce pritisniti na vlade in države, da odpravijo skrajno visoke carine na mnogih področjih, da bi ustvarili potrebne pogoje za gospodarsko rast v tej regiji.

Zakaj moramo to storiti? Te države nujno potrebujejo okvirne pogoje, ki bodo ljudem omogočili, da ustvarijo svoje lastno bogastvo. V okviru razprav s predstavniki iz teh držav sem pogosto dobil vtis, da so ljudje hvaležni, ker v Evropski uniji pritiskamo na številna področja, in hvaležni so bili, ker dajemo zahteve na številnih področjih in nacionalne vlade silimo k nekakšnemu napredku v smislu gospodarske politike.

Bil bi zadovoljen, če ne bi pozabili na ta vidik v prihodnjih tednih in mesecih, zlasti pa v okviru pogajanja, da ne bi samo obravnavali legitimnih želja vlad, temveč da bi na eni ali drugi točki podprli tudi naše legitimne zahteve in da bi predstavljali legitimne zahteve ljudi iz teh držav.

Zato upam, da bodo naša pogajanja obrodila sadove.

  Kader Arif, avtor. − (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v tej današnji dolgi razpravi bi želel izkoristiti nekaj minut, kolikor mi jih namenjate, da povem nekaj o poti, po kateri smo do zdaj potovali.

Spomnimo so začetnih stališč nekaterih poslancev tega Parlamenta navkljub čedalje večji zaskrbljenosti afriških, karibskih in pacifiških (APK) držav, navkljub demonstracijam proti sporazumom o gospodarskem partnerstvu, navkljub opozorilnim znakom s strani nevladnih organizacij s severa in z juga, ko smo zahtevali, da mora biti prednostna naloga teh pogajanj razvoj, nekaj, kar je danes samoumevno, saj Komisija ves čas to ponavlja. Vendar pa se je gospod Mandelson v tistem času komajda upal odzvati, saj prednost daje spodbujanju trgovine, kot da bo odprava carinskih ovir na nek čudežen način prinesla razvoj.

Ljudje pravijo, da smo idealisti, s katerimi manipulirajo nevladne organizacije, in so bili užaljeni, ker smo zahtevali inštrumente za zaščito, ureditev in poseganje javnih organov, toda kaj se je zgodilo? Izkazalo se je, da nismo bili neodgovorni. Ne, vlade držav AKP niso želele nadaljevati pogajanj pod pritiski in grožnjami. Ne, tveganja, ki jih predstavlja odpiranje trgovine, niso samo nekaj namišljenega, so resnična in bodo imela resnične in takojšnje posledice: državni proračun se bo zmanjšal zaradi izgube prihodkov iz carin, nove industrije v kmetijskem sektorju bodo oslabljene, varnost hrane za njihove prebivalce pa ogrožena.

Ta strah izražamo že nekaj časa, še preden so se začeli nemiri zaradi lakote ali finančna kriza. Torej, kaj lahko rečemo o današnjem stanju? Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in Združeni narodi priznavajo, da bo svetovna recesija resno prizadela države v razvoju, kar je v nasprotju s tistim, kar je bilo rečeno na samem začetku.

Jacques Diouf, generalni direktor Organizacije za hrano in kmetijstvo, je to nedavno poudaril in se vprašal, ali bi se tistim, ki jih imenujemo partnerji, drznili povedati, da smo pripravljeni porabiti na milijarde, da bi rešili svetovni bančni sistem, da pa ne moremo rešiti njihovih ljudi, ki umirajo od lakote.

Gospa komisarka, želel sem biti popolnoma odkrit in želim, da bi to bilo jasno. Če se ne boste v imenu Komisije močno in jasno zavezali, da nam boste dali zagotovilo, da bodo sporazumi o gospodarskem partnerstvu v celoti namenjeni razvoju, potem sporazumov ne bom podprl. Besede ne bodo dovolj, prav tako ne izjave o nameri, kajti slišali smo že veliko tega. Želimo si točno določenih zavez in rad bi jih navedel, eno po eno. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu ne bodo zadovoljivi , če ne bodo spodbujali regionalne integracije in prispevali k razvoju držav AKP ter izpolnitvi razvojnih ciljev tisočletja.

Ko pozivamo k spodbujanju regionalne integracije, je treba to prevesti v praktičen pomen. Kamerun v Osrednji Afriki je bil na primer deležen kritik, da ne rečem hudih obsodb, s strani svojih sosed, ker je podpisal ta vmesni sporazum z Evropsko unijo. Opažam, da je med osmimi državami v regiji pet najmanj razvitih držav, kar pomeni držav, ki avtomatično in popolnoma v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije dobijo prost dostop na evropski izvozni trg brez kakršnih koli zahtev za trgovinske koncesije. Popolnoma razumem njihovo zaskrbljenost, ko jih Komisija prosi, naj sprejmejo do 80 % evropskega izvoza.

Če se gospa komisarka torej lahko zaveže, da bo spodbujala regionalno integracijo, če lahko obljubi večjo prožnost, da bi se lahko upoštevale različne ravni razvoja naših partnerk, potem nam mogoče lahko pove, zakaj ne more sprejeti ponudbe za 71 % liberalizacije, ki jo je dala Osrednja Afrika?

Druga temeljna točka, v zvezi s katero čakamo na odgovor, so vprašanja v zvezi s Singapurjem. Teh ne moremo vsiliti v pogajanja, če si tega države partnerke ne želijo. Na tej točki bi želel posebej poudariti javna naročila. Seveda moramo imeti preglednost – to bom vedno zagovarjal –, toda ali lahko našim partnerkam AKP odrečemo temeljno orodje njihove suverenosti s podpiranjem njihovih industrij in lokalnih storitev, tako da vsiljujemo liberalizacijo pri javnih naročilih?

Tretja točka so storitve. V naših razpravah o sporazumih o gospodarskem partnerstvu s Kamerunom je Komisija vedno znova poudarjala, da se naše partnerke želijo pogajati o storitvah. To je mogoče res, vendar se moramo kljub temu paziti tistih, ki uporabljajo ta argument, da bi vsilili liberalizacijo storitev vsem regijam in vsem državam, zlasti pa upravičili liberalizacijo javnih storitev. Gospa komisarka, od vas pričakujem trdno zavezo, da bodo javne storitve ostale zunaj področja pogajanj v vseh regijah. Vemo, da bo izguba prihodka iz carin povzročila zmanjšanje proračuna naših partnerk. Če se prihodek zmanjša, bodo prvi sektorji, ki bodo trpel posledice tega, sektorji, kot so izobraževanje, zdravje ali raziskave. Zato bi bilo v tem okviru nesprejemljivo, če bi države AKP izgubile nadzor nad svojimi javnimi storitvami; gospo komisarko torej pozivam, da da svoje trdno zagotovilo v zvezi s temi vprašanji.

Četrta točka, ki je bila že omenjena, je varnost hrane, ki jo je treba zaščititi. To ne vključuje samo uvedbe ustreznih zaščitnih ukrepov, temveč tudi omogočanje našim partnerkam, da ohranijo izvoz, da bi ostale konkurenčne na svetovnih trgih. Vem, da je bilo nekaj pozitivnih dosežkov v tej smeri v regiji Južnoafriške razvojne skupnosti. Ali je Komisija pripravljena predlagati podobne ukrepe v drugih regijah?

Za konec naj povem, da vemo, da bo nadgradnja gospodarstev držav AKP zahtevala ogromne finančne zaveze iz Evropske unije za namen zaščite nastajajoče industrije pred negativnimi vplivi liberalizacije ter razvoja konkurenčnosti gospodarstev naših partnerk. Na žalost pa je v nasprotju z večkrat izraženimi priporočili naše skupine treba kot prvi vir sredstev za sporazume o gospodarskem partnerstvu uporabiti Evropski razvojni sklad. Vemo, da se v preteklosti Komisija ni ravno izkazala pri načinu uporabe teh sredstev, zato moram poudariti, kako pomembno je, da se ta sredstva uporabijo hitro in v skladu s prednostnimi nalogami naših partnerk.

Na koncu, gospa komisarka, ti sporazumi predstavljajo vtis, kakršnega bo Evropska unija dala vsemu svetu, vtis, kakršnega bo Evropska unija dala najrevnejšim državam sveta.

PREDSEDSTVO: GOSPA ROURE
podpredsednica

  Glyn Ford, avtor. − Gospa predsednica, najprej mi dovolite, da se opravičim gospe komisarki in mojim kolegom poročevalcem, ker sem se razprave udeležil pred petimi minutami. Bil sem zadržan in sem uspel priti še zadnji čas. Upam, da ne bom ponovil, kar so rekli drugi pred mano, ali da vsaj ne bom ponovil veliko tega, zato vas prosim, da mi oprostite tudi za to.

Govoril bom o dveh vprašanjih: govorim kot poročevalec o Vmesnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu s pacifiškimi državami in kot poročevalec v senci v imenu Skupine socialdemokratov v zvezi z Vmesnim sporazumom o gospodarskem partnerstvu z Vzhodno in Južno Afriko.

Nocojšnje razprave ni sprožila nikakršna odločitev Evropske komisije ali Evropske unije, da si želimo novih trgovinskih odnosov z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami, temveč jo je sprožila odločitev – izpred deset ali več let – Svetovne trgovinske organizacije, da nepravično dajemo prednost nekaterim državam v razvoju na račun drugih. Nekateri so rekli, da bi morali iti samo za razvoj – to močno podpiram –, vendar ne smemo pozabiti, da je ena izmed zahtev tudi ta, da gre za usklajevanje naših sporazumov s temi državami s STO. Zato moramo to tudi storiti; to je prva stvar.

Poleg uskladitve s STO moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi izboljšali položaj teh različnih regionalnih blokov in poskusili rešiti poseben položaj, s katerim so dejansko soočeni. Kar zadeva Pacifik, v zvezi s katerim nastopam kot poročevalec, imamo zbirko 14 - in še ene, če vključite Vzhodni Timor - zelo majhnih držav. Ena je dejansko najmanjša država na svetu, njeno prebivalstvo pa šteje točno milijonkrat manj ljudi, kot je Kitajcev - to je Nauru. A celo največje so dejansko razmeroma majhne, zato moramo to upoštevati pri zahtevah, ki jim jih nalagamo. Poskrbeti moramo za ustrezna obdobja prehoda za mala in srednje velika podjetja, kajti iskreno rečeno, razen nekaterih rudnikov na Papui Novi Gvineji, so vsa druga podjetja mala ali srednje velika podjetja. Storiti moramo vse, kar lahko, v zvezi z regionalno trgovino, zlasti pa moramo upoštevati poseben odnos, ki ga imajo pacifiške države z Avstralijo in Novo Zelandijo.

Samo dve izmed 14 držav sta dejansko podpisali vmesni sporazum. Vendar pa sem na svojem prvem obisku v Port Moresbyju na zadnjem srečanju AKP izvedel, da bi končen sporazum želele podpisati tudi druge pacifiške države, če bo ta izpolnjeval njihove zahteve, zaradi česar sem sam tudi naklonjen vmesnemu sporazumu. To je sporočilo, ki sem ga dobil, tako od vlade Papue Nove Gvineje, kot od vlade Fidžija. Ne gre za to, da so popolnoma zadovoljni – je nekaj vprašanj, o katerih bi se želeli ponovno pogajati –, vendar pa vidijo odgovor v podpisu in sprejetju vmesnega sporazuma, ki bi jih lahko odpeljal proti končnemu sporazumu, ki bo bolj prijazen do razvoja in bo omogočil dejansko vključitev večjega števila pacifiških držav.

Preučiti moramo tudi številna posebna vprašanja, ki se nanašajo predvsem na Papuo Novo Gvinejo in Fidži ter druge kraje Pacifika, ki pa se lahko uporabljajo tudi v kakšnem drugem izmed teh sporazumov. Preučiti moramo pogajanja o pravicah intelektualne lastnine, ki ne pokrivajo samo zahodnih tehnoloških artefaktov, temveč tudi tradicionalnega znanja; poskrbeti moramo za preglednost vladnih naročil, ki morajo biti odprta za evropska naročila, ki so sprožena na točki, ki ustreza potrebam pacifiških držav; preučiti moramo primer Pacifika, zlasti na področju delovnih vizumov, ki naj bi se omogočili državljanom Evropske unije za vstop na pacifiški otok za obdobje najmanj 24 mesecev, da bi lahko delali: ne v visokih poklicih, temveč bolj kot negovalci ali v podobnih poklicih.

Ali lahko rečem, da bi se številne izmed teh točk lahko uporabile tudi v primeru Vzhodne in Južne Afrike? Zlasti bi se želel zahvaliti gospodu Casparyju, ker je delal na tem skupaj z mano, kar zadeva Pacifik pa naj omenim delo gospoda Audyja.

Vendar pa moramo v zvezi z državami Vzhodne in Južne Afrike posebej preučiti vprašanja dobrega upravljanja. To vključuje Zimbabve. Vmesni sporazum me ne moti, vendar menim, da bo Parlament težko sprejel končni sporazum, če ne bomo imeli jasnega programa za Zimbabve, da bi poskrbeli za ustrezen demokratičen režim v tej državi in režim, ki bi znal najti nekakšno pot iz težav, v katerih se je država danes znašla.

Zadnja točka v zvezi z državami Vzhodne in Južne Afrike, poleg tega, da bom podprl poročilo gospoda Casparyja – z nekaterimi predloženimi spremembami –, je položaj arhipelaga Chagos. Tam notri je zato, ker sem vložil spremembo, ki je bila sprejeta. Občasno se pri takšnih sporazumih dejansko posvetujemo s sosednjimi državami in ozemlji. Arhipelag Chagos se nahaja sredi te regije: vmes med Sejšeli Mauritiusem in Madagaskarjem. Ti ljudje so trenutno begunci na Sejšelih in upam, da se bomo zdaj, v času do sklenitve kakršnega koli končnega sporazuma, z njimi lahko posvetovali o tem, kako bi to vplivalo nanje in na njihovo ozemlje, če bi jim bilo omogočeno, da se vrnejo.

  Jan Kohout, predsednik Sveta. – (CS) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, na začetku bi se želel zahvaliti Parlamentu, ki mi je v tem ključnem trenutku omogočil, da na tej seji spregovorim o zadevi, ki je nedvomno zelo občutljiva, to pa so sporazumi o gospodarskem partnerstvu.

Želel bi izraziti tudi svojo zahvalo za zelo pozitivno vlogo, ki jo je Parlament odigral v teku pogajanj s političnimi razpravami. Posebej bi se zahvalil Odboru za mednarodno trgovino in Odboru za razvoj za njuno neutrudno delo ter interes, ki sta ga pokazala v razpravah.

Sporazumi o gospodarskem partnerstvu so bili vedno največja prednostna naloga ministrstev za razvoj na njihovih srečanjih v okviru Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose. V preteklih letih so skoraj vsa takšna srečanja vključevala razprave s Komisijo o izvajanju mandata Sveta v zvezi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu, kar je pogosto pripeljalo do sprejetja sklepov. Ko je češko predsedstvo januarja predstavilo svoj program Parlamentu, smo dejali, da je to ključno obdobje, in obljubili, da si bomo čim bolj prizadevali za zagotovitev nadaljnjega napredka. Izkoristili smo priložnost, da bi odgovorili na številna različna vprašanja, in namenili veliko truda nizu tem. Še naprej štejemo sodelovanje in konstruktivno razpravo med institucijami za najboljši način oblikovanja in razvoja pravih politik.

Razvite države in države v razvoju so soočene z neprimerljivo finančno in gospodarsko krizo, ki je zajela ves svet. Če države v razvoju vprašate, kako kriza vpliva na njihovo gospodarstvo, vam bodo odgovorile, da je prišlo do upada trgovine, kar pelje k nižji gospodarski rasti, omejitvam pri proizvodnji ter višje stopnje brezposelnosti. Upad trgovine ter izguba izvoznih trgov, ki so bili vzpostavljeni po številnih letih prizadevanj, sta zelo boleča za gospodarstva v razvoju ter življenjske pogoje in blaginjo njihovih prebivalcev.

V takšnih okoliščinah moramo v okviru našega odziva na svetovno gospodarsko krizo izkoristiti vsako priložnost, da iz trgovine ustvarimo gonilno silo trajnostnega razvoja. Temu služijo sporazumi o gospodarskem partnerstvu. S postopno regionalno integracijo ti sporazumi nudijo priložnost regionalni trgovini in širjenju dostopa na naše široke trge brez carin in kvot, kar omogoča večji obseg trgovine z EU. Sporazumi o gospodarskem partnerstvi delujejo na način, ki je skladen s pravili STO. Ta dejavnik je pomemben pravni vidik, ki sporazume o gospodarskem partnerstvu ločuje od prejšnjih komercialnih prednosti, ki so se izvajali na podlagi Cotonoujskega sporazuma, in ki so bili škodljivi za trgovino med državami AKP ter EU ter so povzročili precejšnjo negotovost.

Negotovost pa je nasprotje zaupanja. Negotovost preplaši naložbe, medtem ko jih zaupanje privlači. Vsi vemo, da so države v razvoju doživele strašen upad v naložbah vse od začetka trenutne krize. V današnjem negotovem svetu lahko sporazumi o gospodarskem partnerstvu zagotovijo ukrep pravne varnosti in zaupanje, ki bosta pomagala pri gospodarski obnovi. Ti sporazumi niso zdravilo za vse bolezni, vendar predstavljajo pozitiven instrument, ki ga je mogoče združiti z drugimi instrumenti.

V preteklih mesecih je bil objavljen niz zavezujočih poročil, ki opisujejo, kako lahko gospodarska kriza blokira napredek k doseganju razvojnih ciljev tisočletja v mnogih regijah. Zaradi tega bi nam moralo biti zelo neprijetno. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu izkoriščajo vso prožnost, ki jo omogočajo pravila STO, da bi pomagala pri razvoju. Našim partnerjem iz držav AKP zagotavljajo takojšnje in nesimetrično odprtje trgov z dolgim prehodnim obdobjem, izjemami in rednim spremljanjem, ter določajo obveznosti za politične reforme. EU se je obenem zavezala, da ne bo pustila svojih partnerk, da se same spopadajo z izzivi. Za namen delovanja teh sporazumov zagotavljamo tudi posebej prilagojeno finančno podporo.

Vesel sem, da se je nedavno spet obudil interes za širši dialog o sporazumih o gospodarskem partnerstvu s strani tako EU kot držav AKP. Zato bi želel izkoristiti to priložnost in se zahvaliti gospe komisarki Ashton za njen trud in pomen, ki ga je pripisala poslušanju stališč naših partnerjev iz držav AKP. Na podlagi njenega pristopa pri sporazumih o gospodarskem partnerstvu v Parlamentu oktobra lani in potem na Svetu novembra so se okrepili stiki z našimi političnimi kolegi v različnih regijah AKP. Trenutno poteka velik napredek pri pogajanjih z različnimi regijami. Vsaka regija ima svoje lastne značilnosti in napreduje s svojo hitrostjo. V prihodnjih mesecih bi morali na podlagi teh pogajanj dobiti bolj jasno sliko.

Prepričan sem, da bo Evropski parlament podprl sporazume o gospodarskem partnerstvu z državami Cariforuma ter vmesni sporazum o gospodarskem partnerstvu s Slonokoščeno obalo. To bo dalo spodbuden signal vsem državam AKP. To bo dokaz, da potrpljenje pri pogajanjih prinaša rezultate, ki so sprejemljivi in koristni za obe strani. Pokazalo se bo tudi, da se partnerstvo AKP-EU lahko odzove na nove izzive, bodisi pravne, gospodarske ali politične. V tem času negotovosti vsak nov mednarodni sporazum predstavlja močnejše partnerstvo in novo upanje za prihodnost. Podpis sporazumov bo dal koristno politično sporočilo, ki bo mogoče dalo nek prispevek na prihodnjem srečanju dveh skupnih teles AKP-EU: Skupne parlamentarne skupščine, ki bo potekalo aprila v Pragi, ter skupnega Sveta ministrov, ki bo konec maja v Bruslju.

EU mora še naprej podpirati svoj partnerje, to pa ne pomeni samo regije Cariforum, ki je drugim pokazal pot s podpisom prvega celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu, temveč tudi druge države in regije, ki so naredile prve korake in jih je treba spodbuditi, da stopijo dalje. Med temi je Slonokoščena obala, katere vmesni sporazum o gospodarskem partnerstvu prav tako čaka na potrditev tega Parlamenta. Pripravljajo se drugi sporazumi o gospodarskem partnerstvu. Komisija si močno prizadeva, da bi ustvarila pogoje za partnerske države, ki jih bodo omogočili, da se zberejo in začrtajo pot proti celovitim regionalnim sporazumom. Svet vedno poudarja Komisiji in partnerjem, da so ti sporazumi razvojni instrument in da je prednosti za razvoj treba izkoristiti v celoti samo s celovitimi regionalnimi sporazumi.

Celoten političen in gospodarski okvir, v okviru katerega je bil Parlament pozvan, da odobri sporazum o gospodarskem partnerstvu z državami Cariforuma, ter sporazum o gospodarskem partnerstvu s Slonokoščeno obalo, je pomemben, vendar pa je Parlament kljub temu zaprosil Svet in Komisijo za številna konkretna pojasnila. Ta korak je bistven in legitimen del procesa, zato poskušam oblikovati najpopolnejši odgovor na vprašanja, ki spadajo v mojo pristojnost. Vem, da so bila postavljena tudi druga vprašanja, na katera bo z veseljem odgovorila gospa komisarka Ashton. Na začetku bi želel omeniti nekaj tem, ki so bile omenjene.

Eno izmed teh je vprašanje, kdaj in v kolikšni meri bo mogoče opraviti preglede sporazumov o gospodarskem partnerstvu z državami Cariforuma. Tako Svet kot skupina AKP v celoti skrbita za to. Lahko potrdim, da bodo celoviti pregledi sporazumov o gospodarskem partnerstvu opravljeni najpozneje v petih letih po datumu podpisa, kar je bilo oktobra lani. Pregledi bodo seveda dopolnjevali redno spremljanje izpolnjevanja teh sporazumov, kot je določeno v členu 5. Ti pregledi so obvezni na podlagi pogojev sporazumov in so ena izmed nalog skupnih teles, vključno s parlamentarnimi in svetovalnimi odbori. V okviru teh pregledov bodo opravljene ocene vpliva, ki bodo vključevale stroške in posledice sporazumov. Če bodo sporazumi o gospodarskem partnerstvu kakor koli spremenjeni ali če pride do sprememb pri njihovem izvajanju, je zagotovljena vključenost parlamentov, bodisi na podlagi zakonodaje podpisnic sporazumov o gospodarskem partnerstvu ali v okviru parlamentarnih odborov, oblikovanih na podlagi teh sporazumov.

Drugo vprašanje, ki zanima Parlament, se nanaša na spremljajoče finančne ukrepe za podporo trgovine, ki jih zahtevajo regije AKP in predvsem naša podjetja. Kakor veste, so se oktobra 2007 Evropska skupnost in države članice zavezale, da bodo do leta 2010 v okviru Strategije EU za pomoč trgovini povečale pomoč na področju trgovine na 1 milijardo EUR. Skoraj 50 % tega zneska bo na voljo za potrebe, ki jim dajejo prednost same države AKP, vključno s potrebo, ki nastane zaradi delovanja sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Zaveze vseh držav članic za podporo trgovine dopolnjujejo pomoč iz Evropskega razvojnega sklada, vse naše zaveze pa so trdne.

Tretjič pa bi rad Parlament pomiril glede pomembne zadeve v zvezi z dostopom do zdravil. V tem primeru lahko zelo jasno naznanim, da noben člen sporazumov ne more oslabiti zmožnosti držav Cariforuma za podporo dostopa do zdravil. Tu ne moremo izvesti podrobne pravne analize, a s političnega stališča vam lahko ponovno zagotovim, da ti sporazumi takšnih namenov ne vsebujejo.

V zvezi z napredujočim sistemom povezovanja v državah Cariforuma bi morali pozornost posvetiti združljivosti teh sporazumov z drugimi regionalnimi programi, kot sta enotni trg in gospodarski prostor CARICOM. Poleg podpiranja razvoja in pospeševanja postopnega povezovanja držav AKP v svetovno gospodarstvo je glavni cilj sporazumov o gospodarskem partnerstvu ravno podpora regionalnega povezovanja.

Člen 4 sporazuma o gospodarskem partnerstvu jasno navaja, da bo njegovo izvajanje ustrezno upoštevalo postopke povezovanja v države Cariforum, vključno z enotnim trgom in gospodarskim prostorom CARICOM. Posebno pozornost bomo posvetili okrepitvi programov regionalnega povezovanja in zagotavljanju njihove trajnostne prihodnosti. Med pogajanji so države Cariforuma že zagotovile, da bodo vse obveznosti, ki nastanejo iz sporazumov o gospodarskem partnerstvu, v celoti skladne z regionalnimi obveznostmi, ki so jih karibske države sprejele v okviru svojih ustreznih regionalnih programov povezovanja.

Vendar pa je skladnost sporazuma o gospodarskem partnerstvu z regionalnimi postopki povezovanja prav tako pomembna za vse druge regije, ki se trenutno pogajajo o celovitih sporazumih o gospodarskem partnerstvu . Kot primer bi lahko tu omenili celovit sporazum o gospodarskem partnerstvu, ki je namenjen gospodarstvom Zahodne Afrike. Celovit regionalni sporazum o gospodarskem partnerstvu bi okrepil regionalno povezovanje, spodbudil konkurenčnost in prispeval k razvoju regije. Že sam postopek pogajanja je prispeval k povečanim prizadevanjem za regionalno povezovanje, saj se ustvarjanje skupne zunanje tarifne lestvice za gospodarsko skupnost držav Zahodne Afrike smatra kot bistven predpogoj za sklenitev pogajanj glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Prav tako je mogoče enako reči za druge regije, z ustreznim sklicevanjem na njihove specifične potrebe in postopke povezovanja.

Regionalno povezovanje bo nedvomno okrepljeno takoj, ko bodo vse regije podpisale celovite sporazume, prilagojene njihovim posebnim potrebam. Parlament je večkrat pozval k prožnemu pristopu v prehodu iz začasnih sporazumov na celovite sporazume. V tem okviru lahko le potrdim, da ima Svet enako mnenje in da poudarja potrebo po prožnem pristopu. Ko je ostalo v pogajanjih nerešenih več vprašanj, smo lani maja Komisijo pozvali, da izkoristi vso prožnost in asimetričnost, skladno s pravili STO, da bi upoštevala različne potrebe in različne ravni razvoja držav in regij AKP. Poleg teh korakov smo naredili tudi druge. Svet je izjavil, da lahko države in regije AKP, če tako želijo, kjer je potrebno, odstopijo od določb, za katere se med pogajanji za sporazume o gospodarskem partnerstvu dogovorijo z drugimi državami in regijami.

Jasno je, da je treba predvsem v afriških državah med posameznimi sporazumi o gospodarskem partnerstvu ohranjati kohezijo. Vendar pa ima vsaka regija svoje specifične značilnosti, ki jih je treba upoštevati. Sporazum o gospodarskem partnerstvu, podpisan z državami Cariforuma, je primer, a nikakor model.

Upam, da so moje pripombe glede teh posebnih točk pripomogle k njihovi razjasnitvi in dale zagotovilo glede nekaterih vprašanj, postavljenih tu v Parlamentu. Trdno sem prepričan, da bo komisarka, ki se je skupaj s svojimi kolegi o teh zadevah pogajala neposredno s političnimi predstavniki držav Cariforuma in drugimi regijami AKP, želela podrobneje spregovoriti o številnih drugih točkah.

Trenutno, marca 2009, ko se soočamo z najhujšimi svetovnimi gospodarskimi pretresi generacije, bi rad poudaril kako pomembno je, da cenimo uspešne rezultate na političnem področju. V času nazadujoče trgovine in vse bolj zaščitnih ukrepov, ki se sprejemajo na tem področju, v času grožnje, da bo v nekaterih regijah izgubljen napredek, dosežen pri izpolnjevanju razvojnih ciljev tisočletja, bo odobritev sporazuma o gospodarskem partnerstvu z državami Cariforuma s strani Evropskega parlamenta in začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu s Slonokoščeno obalo zagotovila pozitiven signal v podporo regionalnemu povezovanju in v podporo trgovini, ki bo pripomogla k razvoju. Na sedanjo krizo se moramo odzvati z vzpostavljanjem nadaljnjih partnerstev in ne tako, da jih omejujemo. Potrditev sporazuma o gospodarskem partnerstvu z državami Cariforuma s strani Evropskega parlamenta bo prav tako prinesla upanje in spodbudo za druge regije, kjer so pogajanja napredovala in prav tako potrebujejo občutek zaupanja in močnega partnerstva, ki ga lahko zagotovijo ti sporazumi.

  Catherine Ashton, članica Komisije. − Gospod predsednik, v veliko zadovoljstvo mi je, da lahko na plenarnem zasedanju Parlamenta spregovorim o vprašanju, kot ga je opisal David Martin, ki je temeljnega pomena za odnos Evropske unije z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi (AKP) narodi.

Preden pa povem kar koli drugega, bi rada popolnoma razjasnila eno stvar: popolnoma nikakršnega interesa nimam, da bi se pogajala o sporazumih z državami AKP, zaradi katerih bi lahko bile te države revnejše. Vem, da je to samoumevno, a iz izkušenj vem, da moram poskrbeti, da bo to splošno znano in ne morem domnevati, da je že splošno razumljeno. Ko boste poslanci kasneje glasovali, upam, da se bo to zgodilo na podlagi razprave, ki smo jo imeli danes, in argumentov, ki so bili razloženi tu, in ne na podlagi kakršnih koli v naprej oblikovanih zamisli, ki jih morda imate.

Mislim, da je današnje plenarno zasedanje pomemben korak naprej glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Prosili vas bomo, da odobrite celoten sporazum o gospodarskem partnerstvu na Karibih in začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu s Slonokoščeno obalo. Predložili ste nič manj kot osem sklopov osnutkov resolucij in vprašanj za ustne odgovore, ki po mojem mnenju odražajo moč udeležbe Parlamenta in mnenje o sporazumih o gospodarskem partnerstvu. Rada bi izrazila priznanje, in želim, da se to priznanje zabeleži, velikim prizadevanjem, ki sta jih Odbor za mednarodno trgovino in Odbor za razvoj vložila v razpravo o tem vprašanju.

V preteklih mesecih sem pozorno poslušala izražena stališča in moj cilj je opredeliti primer za sporazume o gospodarskem partnerstvu in odpraviti mite v zvezi z njimi, da bo lahko vsaka članica obveščeno glasovala, ko bo čas za to. Verjamem, da imamo pred sabo dobre sporazume, ki podpirajo gospodarski razvoj in povezovanje v AKP in zagotavljajo stabilnost v teh gospodarsko nemirnih časih. So sporazumi o partnerstvu, ki temeljijo na skupnem cilju razvoja, zaradi katerega trgovina služi temu cilju in ne nasprotno. Predvsem pa so to sporazumi, ki zagotavljajo za države AKP priložnost, da svoje državljane potegnejo iz revščine z dostojanstvom lastnega dela in genialnostjo svojih lastnih zamisli.

Obstaja prepričanje, da Evropska unija v sporazumih o gospodarskem partnerstvu prekinja vezi s preteklostjo in poskuša enostransko ponovno opredeliti partnerstvo med EU in AKP. Seveda je res, da so sporazumi o gospodarskem partnerstvu drugačni od Lomejske konvencije in Cotonoujske konvencije , ki sta 30 let utelešali odnose Unije z AKP, vendar so začele enostranske ugodnosti, ki so značilni za ti konvenciji, v Svetovni trgovinski organizaciji izpodbijati države v razvoju. Dilema, s katero smo se soočali, je bila, kako varovati razvojne potrebe AKP in hkrati spoštovati mednarodna pravila in tudi, bi dodala, moralne obveznosti.

Odgovor je bil dvojen: „Vse razen orožja“ za najmanj razvite države in gospodarski sporazumi za države v razvoju na območju AKP. Skupna tema, ki se razteguje vse do Lomejske konvencije, je bila trgovina. Trgovina je bila vedno dejavnik pri opredeljevanju odnosov med EU in AKP, in kar je bilo nekoč omejeno na enostranske trgovinske ugodnosti za blago in surovine v začetku Lomejske konvencije, je bilo sedaj nadomeščeno z bolj raznoliko trgovino s končnimi izdelki, storitvami in zamislimi v 21. stoletju.

Sporazumi o gospodarskem partnerstvu nudijo AKP najboljši dostop do trgov EU in nadaljujejo našo zavezo za zagotavljanje priložnosti za gospodarski razvoj. Regionalno povezovanje v in med trgi AKP je bilo prav tako ključni cilj tega postopka in predmet, ki je – kar ni presenetljivo – pritegnil veliko pozornosti pri vprašanjih za ustni odgovor. Naše svetovno gospodarstvo pomeni, da je postala velikost pomembnejša, nauk, ki smo se ga naučili v Evropski uniji. S poenostavitvijo trgovinskih predpisov in z nadomestitvijo zapletenega blodnjaka dvostranskih sporazumov z majhnim številom trgovinskih odnosov med regijami lahko AKP ustvarijo večje regionalne trge, ki bodo privlačnejši za vlaganja, ki jih potrebujejo trgi v razvoju, da bi ustvarili delovna mesta in rast.

Sporazumi so seveda dvostopenjski postopek: začasni sporazumi za zagotavljanje, da ne pride do spora s STO in da se ustvari nekaj prostora za drugo stopnjo, pogajanja za celotne sporazume o gospodarskem partnerstvu. Priprave na rok decembra 2007 za začasne sporazume o gospodarskem partnerstvu so povzročile vtis poteptanja interesov AKP, a Parlamentu bi rada zagotovila, da so ti začasni sporazumi le začasna rešitev za zaščito in izboljšanje dostopa AKP do trgov Evropske unije.

Ta dokument sem nasledila na napredni ravni pogajanj. Od takrat sem srečala veliko število ministrov in predstavnikov AKP in drugih zainteresiranih strani v postopku sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Slišala sem jih in poslušala sem jih. Nekaj je jasno: vsi postavljajo razvoj AKP v središče sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu so, če tako želite, kraj, kjer se združita trgovina in razvoj. In vse to pomeni, da mora biti razvoj temelj našega trgovinskega odnosa, ki temelji na odkritem in odprtem dialogu.

Trdno sem prepričana, da bodo ta partnerstva uspela le, če bodo zasidrana v trajno partnerstvo, ki temelji na zaupanju in vzajemnem spoštovanju. Ključni preskus partnerstva je v tem, ali imamo s partnerji AKP skupno vizijo prihodnosti. V južni Afriki vidim regijo, ki je spor glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu spremenila v dialog in kjer smo sedaj rešili glavna vprašanja kot so izvozni davki, zaščita industrije v razvoju in varnost preskrbe s hrano. V Karibih vidim regijo, ki je jasno določila svoje lastne ambicije za gospodarstvo, ki temelji na inovacijah. V Zahodni Afriki vidim, kako novi regijski trgi dostopajo do položaja, za katerega so mnogi mislili, da ni mogoč, v Vzhodni Afriki pa vidim novo carinsko unijo, ki je ob začetku pogajanj ni bilo in sedaj okoli svojih lastnih načrtov povezovanja gradi sporazum o gospodarskem partnerstvu. Mislim in čutim, da so to začetki uspešnega partnerstva.

Da nadaljujem, moja vizija za pogajanja o celotnih sporazumih o gospodarskem partnerstvu je takšna, kjer vsako pogajanje odraža in spoštuje regionalno specifičnost strani k temu sporazumu – prožen postopek. To pomeni preverjanje vsebine – ker mora sporazum o gospodarskem partnerstvu služiti njegovim podpisnikom – pa tudi hitrost pogajanj. Prav tako pomeni, da bi morali biti sporazumi o gospodarskem partnerstvu dinamični in ne statični, sposobni reagirati na prihodnje dogodke in upoštevati različne regijske interese in potrebe. V tem postopku bo Komisija seveda še naprej na pregleden način obveščala in vključevala Evropski parlament.

Medtem ko bi morali biti ambiciozni, prav tako ne sme priti do vsiljenih dialogov, zaradi katerih so bila mnoga vprašanja, kot so vladna naročila, umaknjena iz nekaterih pogajanj in so singapurske zadeve vključene le, ko so dobrodošle in zaželene s strani zadevnih držav. Prav tako si bomo vzeli čas in zagotovili podporo za nadgradnjo regionalne in nacionalne ureditve kot predpogoj za nadaljnja pogajanja, „pomoč za trgovino“ in tehnična pomoč bosta v tem pogledu vsekakor ključna. Zagotovim lahko, da ne bo odprtja javnih storitev, nobenega pritiska za privatizacijo. Izrecna pravica AKP, da lahko sami urejajo svoje trge, bo priznana in ne bo omejitve dostopa do osnovnih zdravil ali zbiranja semen. Dejansko bi raje poskušali okrepiti kot pa omejiti pravice AKP in njihovo zmogljivost na teh področjih.

Vse to je prekrito z našo zavezo, da lahko regije AKP črpajo iz določb, dogovorjenih v drugih sporazumih o gospodarskem partnerstvu, da se bo lahko vsaka regija varno pomikala naprej ob spoznanju, da ne bo prikrajšana. Tako lahko Slonokoščena obala neposredno zaprosi in dobi vse v zvezi s tem, kar je del pogajanj s SADC in razprav ali katerih koli drugih. To je ključni vidik prožnosti, ki ste jo zahtevali od mene, in omogočanja sporazumom o gospodarskem partnerstvu, da nadomestijo tržni režim za vse države AKP s takim, ki ustreza regionalnim rešitvam za regionalne potrebe brez spodkopavanja solidarnosti AKP.

V sedanji krizi so bili bolj izpostavljeni dinamični kot pa statični sporazumi o gospodarskem partnerstvu . Pogajanja za sporazume o gospodarskem partnerstvu smo začeli v obdobju širitve trgovine z vlaganji, blagom in storitvami in naraščanja cen blaga. Redki so predvideli, da bo v nekaj letih svetovno gospodarstvo zašlo v recesijo, z dramatičnim padcem cen, nestanovitnostjo deviznih tečajev in trga ter kreditno sušo, ki bo dušila trgovinske finance, ki jih potrebujejo izvozniki in uvozniki.

Ne potrebujemo določenega dogovora, ki bo postal nepotreben še preden se bo posušilo črnilo na papirju. Potrebujemo sporazum, ki vzpostavlja odnos, kjer lahko institucije in spremljanje pomagajo pri prepoznavanju in reševanju problemov, ko se ti pojavijo.

Specifičen problem glede banan, o katerem me je vprašala Erika Mann, je vključen v začasen sporazum o gospodarskem partnerstvu – jamstvo za dostop, ki je v tem primeru prost dajatev in kvot.

Ko se ti problemi pojavljajo, moramo vključiti zaščite in klavzule, ki omogočajo državam AKP, da rešujejo vsa povečanja uvoza, pritiske glede cen hrane in davčne krize: klavzule „rendez-vous“ za specifična vprašanja, redne klavzule o pregledu in kot v karibskem sporazumu o gospodarskem partnerstvu, vlogo za parlamentarni nadzor in spremljanje.

Da se vrnem tja, kjer sem začela: Parlament ima danes zgodovinsko priložnost, da privoli v prve primere nove generacije sporazumov, ki varujejo naš poseben odnos z AKP, sporazume, ki temeljijo na resničnem partnerstvu in ne na paternalizmu, ki koristijo trgovino kot gonilo za razvoj, ki spodbujajo regionalno povezovanje, ki bo državam AKP pomagalo uspeti v globaliziranem svetu, ki so prožni v smislu vsebine, spoštujejo tradicijo in so zadnji dokaz tega dolgoročnega trgovinskega odnosa, zgrajenega na spoštovanju suverenih držav. Na kratko, so prihodnost in na podlagi tega upam, da jih bodo poslanci odobrili.

PREDSEDSTVO: GOSPOD SIWIEC
podpredsednik

  Robert Sturdy, avtor. − Gospod predsednik, opravičujem se, ker sem pozen, in se zahvaljujem osebju, ker me je prestavilo na dnevnem redu. Komisarka Ashton, v bistvu ste povedali večino stvari, ki sem jih hotel povedati sam, zato bom za ta Parlament ponovno izpostavil le eno ali dve.

Začasni sporazumi so sporazumi o blagu, ki so namenjeni preprečevanju motenj trgovine AKP in spodbujanju postopnega povezovanja. To daje AKP priložnost, da lahko preko trgovine najde izhod iz revščine, in mislim, da priznanje teh sporazumov vključuje številna sporna vprašanja: storitve, pravila o poreklu za države z največjimi ugodnostmi (MFN), ki so večkrat pritegnila mojo pozornost. Te boste morali ponovno obravnavati, in opravičujem se, če sem preslišal, da ste to že prej povedali.

Postopek soglasja za države Cariforuma in Slonokoščeno obalo je bistvenega pomena za uresničitev potenciala teh reform. Odobritev teh podpisanih sporazumov bo omogočila napredovanje uradnega postopka pogajanj. To bo zagotovilo raven zakonitosti, ki je bistvenega pomena za zaščito trgov AKP in zavarovanje stabilnejšega okolja. V zvezi z resolucijami o Cariforumu, ki je edini celoten sporazum o gospodarskem partnerstvu, države pozivam k podpori izvirnega besedila Odbora za mednarodno trgovino. Nudi bolj uravnoteženo trgovino in razvojni pristop in je namenjeno podpori številnih kompromisov, ki jih predlaga poročevalec. Mislim, da ti resoluciji izpostavljata tako priložnosti kot tudi izzive, ki so pred pogajalskimi stranmi v ključnem koraku do zagotovitve parlamentarnega nadzora in odobravanja odnosov z AKP.

Komisarka, na samem začetku ste omenili, da je trgovina zelo pomembna, in popolnoma se strinjam z vami. Prav tako smo dejali, da smo v posebno težkem finančnem položaju. To je nekaj, kar mislim, da ste upoštevali in ste izredno trdo delali na tem. Čestitam vam za način, kako ste jih reševali – „more power to your elbow“ [dobro opravljeno], kot pravimo v Združenem kraljestvu.

Smo na težki stopnji in trgovina bo edina možnost in ne le za te države, ampak za ves svet. To je zelo pomembno. Hvala za način, kako ste se prilagodili; v teh težkih časih ste naredili že več kot pol poti. Čestitam in ponovno pravim, da ste odlično opravili.

  Jürgen Schröder, pripravljavec mnenja Odbora za razvoj. – (DE) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, rad bi se vam zahvalil, komisarka Ashton, za vaše besede, ki bi si jih vsekakor morali zapomniti za dolgo časa.

Pred nekaj tedni sem bil prisoten na zadnjem regijskem vrhu AKP v Gvajani. Med mojimi kolegi iz karibskih držav je prevladalo mnenje, da je prišel čas za pogled v prihodnost, da je čas, da nehamo zvoniti po toči in pošteno izvajamo sporazume o gospodarskem partnerstvu.

Za zagotovitev uspešnega izvajanja teh sporazumov je pomembno, da parlamenti nadzirajo postopek s svojo parlamentarno kontrolo. Le če lahko parlamenti potrdijo, da lahko nov sistem ureditev doseže to, za kar je bil oblikovan, lahko sporazumi o gospodarskem partnerstvu delujejo kot gonilna sila razvoja. Le takrat, ko bodo parlamenti prevzeli to nadzorno funkcijo, lahko zagotovimo, da bo finančna pomoč dosegla področja, kjer je potrebna. To ravno toliko velja za nacionalne parlamente Karibov kot tudi za Evropski parlament.

V vseh resolucijah pred nami glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu so odstavki, ki se nanašajo na vprašanje parlamentarnega nadzora. Vendar pa te navedbe niso skladne. Besedilo, ki ga vsebuje resolucija držav Južnoafriške razvojne skupnosti, ki izvajajo sporazum o gospodarskem partnerstvu, predstavlja dober kompromis. Zagotavlja, da so v postopek vključeni tako Odbor Evropskega parlamenta za mednarodno trgovino in Odbor za razvoj, kot tudi Skupni parlamentarni odbor AKP-EU. Ker na ta kompromis gledam kot na uspešnega, sem skupaj s kolegom, gospodom Sturdyem, predložil številne spremembe, ki so namenjene standardizaciji teh odstavkov v vseh resolucijah sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Zelo rad bi imel vašo podporo pri tej pobudi.

  Johan Van Hecke, poročevalec mnenja Odbora za razvoj. − Gospod predsednik, kot poročevalec mnenja Odbora za razvoj o Vmesnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu s Slonokoščeno obalo bi se rad zahvalil naši kolegici, Eriki Mann, da je upoštevala nekatere skrbi, ki so bile izpostavljene v odboru, kot sta nujna potreba po demokratično izvoljeni vladi Slonokoščene obale in potreba, da država prejme ustrezen delež pomoči EU, povezane s trgovino.

Bolj splošno sem vesel, da sta do kompromisa o organu nadzora, ki bi Skupni parlamentarni skupščini omogočil, da igra vlogo, ki si jo najprej zasluži igrati, prišla tako Odbor za mednarodno trgovino kot tudi Odbor za razvoj.

Pomembno je, da upoštevamo, da je ta sporazum o gospodarskem partnerstvu vmesni sporazum, kar pomeni, da je to le začasna rešitev.

Da bi imela sprostitev trga bistven pozitiven učinek na celotno regijo, je bistvenega pomena, da gospodarska skupnost ECOWAS podpiše celoten sporazum o gospodarskem partnerstvu.

V tem okviru Odbor za razvoj predlaga, da Parlament odobri ratifikacijo začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu s strani Slonokoščene obale.

  Alain Hutchinson, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, predsednik Sveta, komisarka, gospe in gospodje, pripravljenih sem imel par beležk, vendar jih bom dal na stran in vam govoril brez njih, če mi dovolite, saj je bilo mnogo stvari že povedanih in ne želim ponavljati besed svojih kolegov poslancev.

Smo tik pred pomembnim glasovanjem, izredno pomembnim, skoraj zgodovinskim glasovanjem, ker bomo ta teden v tem Parlamentu glasovali o prvih sporazumih o gospodarskem partnerstvu. O tem smo govorili že vrsto let in te razprave so bile predmet mnogih, pogosto zelo osovraženih razprav, kjer dogovor ni bil vedno nujen, prav tako pa nima soglasja.

Danes smo seveda lahko zadovoljni z načinom, kako se je položaj razvil. Mnenja, ki ste jih podali, prav tako pa tudi mnenja predsedstva, kažejo, da se je to vprašanje zelo pozitivno razvijalo, predvsem od vašega prihoda, komisarka, to je treba povedati.

Žal, in zaradi tega imam nekaj dvomov, pa za nekatere med nami še obstajajo vprašanja in strahovi glede teh sporazumov o gospodarskem partnerstvu.

Najprej moram priznati, da je danes tu le en celoten sporazum o gospodarskem partnerstvu. Drugih še ni, smo na stopnji začasnih sporazumov, medtem ko je temeljni pristop regionalno povezovanje. Le eden izpolnjuje to merilo in še v tem primeru ena od glavnih držav v tej regiji Karibov, Haiti, ni podpisala sporazuma, kar vsekakor pove veliko.

Drugič, kakor ste poudarili, imamo na področju trgovine zgodovinske vezi. Dolgo časa je med severom in jugom potekala trgovina, a poglejte, kako se izvaja. Ropamo vse, kar obstaja, in poberemo vse bogastvo. Seveda prodajamo koltan, ki so ga naša podjetja pridobila iz Kivuja, da bi ga prodala na sever, a poglejte katastrofalne posledice za ljudi na jugu in milo rečeno neenako delitev, ki jo vidimo tam.

Temu dodajte še razvojno politiko, ki smo jo uporabljali 40 let s trditvijo, da smo Evropejci največji svetovni sponzor, a to je politika, ki sedaj slabi in jo je treba ponovno oživiti. Večina najrevnejših držav na svetu trpi pomanjkanje, ravno tolikšno kot pred 40 leti, če ne še slabše. To je zato razlog za naše zle slutnje in dvome. Kakšna zagotovila imamo glede tega? Ne bom ponavljal, kar je povedal gospod Arif, a pridružujem se mu pri njegovih besedah, da bi radi od vas izjavo v imenu Komisije, o seznamu točk, ki ga je jasno razložil, in rad bi zaključil z nekaj besedami o nacionalnih parlamentih.

Kot poslanci Evropskega parlamenta moramo sprejeti odločitev o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, katerih posledice, če bodo slabo sklenjeni, bodo tragične za ljudi z juga, ne za nas. Nobenemu evropskemu državljanu ne bo šlo slabše, če bodo sporazumi o gospodarskem partnerstvu neuspešni. Po drugi strani pa bi bili lahko na jugu prebivalci, ki bi jim lahko šlo še slabše. Komisarka, zaključil bom s preprostimi besedami, da bi radi, da imajo nacionalnih parlamenti partnerskih držav pri tem svojo besedo, saj v tej zadevi predstavljajo ljudi z juga in ne le nas.

  Ignasi Guardans Cambó, v imenu skupine ALDE. – (ES) Gospod predsednik, kot so povedali drugi, je ta razprava nedvomno pomembna; vsekakor je bila ravno poimenovana kot zgodovinska, med drugim zaradi številnih ur, posvečenih delu, in zaradi politične razprave, ki je vodila do nje.

Mislim, da je dobro, da med razburjenjem, ki je bilo pred to razpravo in ki jo v neki meri obkroža sedaj – razburjenje pravim ob vsem spoštovanju do prispevkov civilne družbe, nevladnih organizacij in nacionalnih parlamentov, ki so prav tako vključeni –, med vsem tem je pomembno razumeti, zakaj in kako smo prišli tja, kjer smo danes.

Razumeti moramo, da pogajanja o teh partnerskih sporazumih z državami AKP niso politična odločitev, ki jo je izbrala Evropska unija kot bi imela na razpolago različne možnosti in bi to izbrala namesto drugih. V bistvu je to pravna zahteva, ki temelji na pravnih predpisih, ki jih je določila Svetovna trgovinska organizacija.

Gre za nujnost, ki je nastala zaradi okoliščin, ki so obkrožale prejšnji pravni okvir o trgovini z državami območja AKP. Prav tako bi si bilo treba tu in zdaj zapomniti, da so bili tisti, ki so odnose Evropske unije z državami AKP obsodili, ravno tiste druge države v razvoju, ki so imele popolnoma upravičene zahteve za dostop do naših trgov, pa so bile izpuščene iz preprostega razloga, da niso bile nekdanje kolonije sedanjih držav članic EU.

Tako je imela Evropska unija dvojna merila in jih še vedno do neke mere ima: ena za svoje nekdanje kolonije in druga za druge države s podobno ravnjo razvoja, ki ne sodi v ta sistem. To je postalo nevzdržno in te iste države so si zadale, da bodo to poudarjale v Svetovni trgovinski organizaciji.

Poleg vsega drugega moramo upoštevati, da sistem, ki ga bomo zamenjali, najprej Lomejska konvencija in nato sporazum, ki temelji na Cotonoujskih sporazumih, nikakor nista dosegla želenih rezultatov. Nihče ne more trditi, da je bil cotonoujski sistem popolnoma zadovoljiv. Če bi bil, potem bi bile številke – obseg trgovine EU s temi državami – mnogo večje kot so danes. Zato ne bi smeli niti zahtevati, da bomo nadomestili nekaj, kar je prineslo rezultate, ker ni tako.

Zaradi vsega tega bi morali na sporazum o gospodarskem partnerstvu gledati kot na veliko priložnost, predvsem za vse nas, ki verjamemo, da razvoj in rast teh držav ne moreta biti odvisna samo od zunanje pomoči. Jasno se sklicujem samo na tiste države, ki so stranke teh sporazumov, a niso med najmanj razvitimi državami. V tem pogledu leži za temi sporazumi o partnerstvu v političnem smislu – in lahko bi rekel psihološkem – koncept lastništva, da se prevzame nadzor nad lastno usodo in da ni izključne odvisnosti od zunanje pomoči.

Načeloma moja skupina zato v celoti podpira pogajanja o teh sporazumih s strani Evropske komisije in dejstvo, da bi morali biti izčrpni ter dovršeni, pokrivati pa bi morali poleg blaga tudi storitve in pravila konkurence, da bi morala biti dogovorjeni kot celota.

Še ena stvar, ki bi jo seveda morali obravnavati, je, kako se je ravnalo v zvezi s temi pogajanji in posebnimi temami, ki jih sedaj obravnavamo. Glede te teme bi se skliceval na to, kar so vsi poročevalci povedali o različnih območjih, ker govorimo o celostnem pristopu, medtem ko se dejansko vsako pogajanje obravnava ločeno.

Nekatere točke izstopajo in nekatere zadeve – na primer, da omenim samo en primer, položaj najbolj oddaljenih regij, ki si zaslužijo posebno pozornost v primeru Carifourma, a kot celota (mislim v političnem smislu), v celoti podpiramo tako to pogajanje kot tudi potrebo za njegovo nadaljevanje in za učinkovito spremljanje s strani Parlamenta.

Ena izmed sprememb, ki smo jih predložili, navaja, da bi bilo treba parlamentarni nadzor tega vprašanja izvesti enotno in ne na različne načine, odvisno od zadevne države.

  Liam Aylward, v imenu skupine UEN. – Gospod predsednik, pozdravljam to razpravo, ki nam nudi priložnost, da pozornost ponovno usmerimo v potrebo po povezovanju in spoštovanju določb o delu otrok v vseh trgovinskih dogovorih EU.

S tem nimam v mislih le praznega govoričenja v boju proti delu otrok ali izdelave površnih ali nenatančnih sistemov za nadzor. Vse države EU in spodbudno vedno večje število drugih držav podpisujejo konvencije MOD o najmanjši starosti za zaposlitev in o odpravi najhujših oblik dela otrok.

Sedaj pa moramo v naših trgovinskih sporazumih in naših sporazumih GSP ter v naših politikah javnih naročil te zaveze izpolniti. To pomeni zagotavljanje, da v podjetjih, ki delujejo v EU, ne sme biti dela otrok.

Brez dela otrok ne pomeni le, da se v matičnem podjetju ali celo pri njegovih neposrednih dobaviteljih ne izkorišča dela otrok: podjetje na vrhu dobavne verige mora biti odgovorno, da bo zagotovilo, da so vsi koraki in vse poti do dobavne verige brez dela otrok.

Danes verjetno več kot 200 milijonov otrok po svetu dela nezakonito, odrečena sta jim izobrazba in otroštvo, njihovo fizično in duševno zdravje pa sta ogrožena.

Pomembnost dela otrok mora biti prednostna naloga v središču vseh sporazumov.

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Margrete Auken, v imenu skupine Verts/ALE. – (DA) Gospod predsednik, ta razprava je pomembna, ker bomo seveda zaradi volitev ravno naredili velik premor v našem delu. Zato moramo zagotoviti, da bo Generalni direktorat za trgovino upošteval našo vztrajno kritiko vsebine sporazumov o gospodarskem partnerstvu, predvsem zato, ker bo Direktorat kmalu podpisal te sporazume. V tem pogledu moramo poudariti pomembnost tega, da se sporazumi vrnejo Parlamentu za pridobitev naše odobritve.

V imenu skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze bi rada razjasnila, da najbolj dvomimo v način, kako so bili ti sporazumi sklenjeni. Pri pogajanjih z državami AKP ni bilo nikjer upoštevano vprašanje razvoja.

Zato imam par specifičnih pripomb glede dveh sporazumov, h katerim se mora Parlament zavezati v sredo, in pojasnila bom, zakaj jih skupina Zelenih ne podpira. Glede sporazuma s Cariforumom podrobne analize Čezmorskega inštituta za razvoj kažejo, da je sporazum o gospodarskem partnerstvu s karibskimi državami med vsemi sporazumi, o katerih so do sedaj potekala pogajanja, verjetno najmanj prijazen razvoju. To bo slab model, ko bo treba sklepati druge regionalne sporazume, predvsem, ko gre za vidik razvoja. Seveda, ni naša stvar, da odločamo, če je naša skrb upravičena, ko pa so vlade Cariforuma same za te sporazume, a popolnoma na mestu bi bilo, da bi se posameznim državam, na katere to vpliva, dovolilo glasovanje o sporazumih, preden jih odobri Evropski parlament.

Vendar pa so naše skrbi glede sporazuma s Cariforumom, ki se nam porajajo tu, v EU, v vsakem primeru upravičene. V sedanjem času, ko obstaja velika potreba po nadzoru gibanja denarja na finančnih trgih, mislimo, da je popolnoma nesprejemljivo, da sporazumi s Cariforumom omogočajo popolno liberalizacijo finančnih služb z osmimi davčnimi oazami, ki so trenutno del Cariforuma. Če mi ne verjamete, poglejte svoje dokumente, preden v sredo glasujete. V teh dokumentih lahko berete o prostem gibanju finančnih storitev, ki se prodajajo na drobno, z drugimi besedami temu pravimo „neregistrirani špekulativni finančni inštrumenti“. Prav tako piše o pravici ustanavljanja skladov za posamezne prebivalce. Vse to prihaja v EU preko naših lastnih davčnih oaz, na primer preko Malte in Cipra. To se lahko dogaja, dokler ni nadzora ali ureditve po vsej EU, in zato preprosto ni pravi čas za zaščito teh struktur, ki so v veliki meri odgovorne za zlom naših gospodarstev.

Glede sporazuma s Slonokoščeno obalo seveda obstaja notranjih spor, ki se tam odvija, in zato morda ni pravi čas, da se sklene ta sporazum.

  Madeleine Jouye de Grandmaison, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, komisarka, prihajam iz Martinika in sem vedno živela na Karibih.

Verjemite mi, gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, sporazum o gospodarskem partnerstvu med karibskim forumom afriških, karibskih in pacifiških držav in Evropsko unijo je zame zelo pomembna zadeva.

Martinik, Guadeloupe in Gvajana so najbolj oddaljene evropske regije in zato Karibi kot celota niso bili upoštevni. Po mojem mnenju so pogajanja o tem sporazumu potekala predvsem za namene trgovine, razvojni cilji tisočletja pa so bili ponovno prestavljeni na drugo mesto. Izziv za karibske države bo zato nadoknaditi izgube v dohodku iz carin s povečanjem obsega trgovine z Evropsko unijo.

V tem času svetovne recesije to morda ne bo enostavno. Dejstva so dejstva in ti sporazumi so bili sklenjeni predvsem s strani Generalnega direktorata za trgovino in zdi se mi, da je bil v tem Parlamentu Odbor za razvoj nekoliko oviran.

V tem sporazumu navedeni cilji glede razvoja in povezovanja na regionalni ravni niso v skladu z ukrepi, ki se uporabljajo za njihovo doseganje. Ti ukrepi se nanašajo v večini le na trgovino in konkurenčnost. Tudi pri regionalnem povezovanju se nameravani cilji in uporabljeni viri ne skladajo.

Sedaj pa se bolj specifično usmerjam na regionalno povezovanje najbolj oddaljenih regij Karibov in njihovega okolja. Oddaljene regije so v središču „živega bazena“. Ena od glavnih meja Gvajane poteka celo s Surinamom. Oddaljene regije imajo več kot 35 milijonov prebivalcev, ki so razširjeni v 40 državah in naseljujejo več kot dva milijona kvadratnih kilometrov. To je zelo velik potencialni trg.

Ta sporazum je bil priložnost za zmanjšanje vpliva določenih tako imenovanih strukturnih ovir, kot je na primer oddaljenost, ki koristijo bližini med našimi otoki. Zakaj se nismo pogajali o specifičnem medregionalnem trgu med najbolj oddaljenimi regijami Evropske unije in Cariforumom? V času, ko Evropsko komisijo skrbi obravnavanje nerazvitosti karibskih držav in vzpostavljanje sporazumov o gospodarskem partnerstvu s to skupino za namen odprtja trgov in regionalnega povezovanja, je najbolj oddaljena regija Karibov upoštevana le, da bi postala del odprtega trga Cariforuma in je obtičala pri enakih načelih kot smo jih sklenili za celotno Evropo. Zaradi teh načel smo lahko v slabšem položaju.

To je bila priložnost za spodbujanje dialoga med kulturami, oblikovanje sodelovanja, izmenjavo storitev in da bi se najbolj oddaljene regije…

(Predsednik je prekinil govornico)

  Syed Kamall (PPE-DE). - Gospod predsednik, vsi vemo, da je bilo mnogo kritik na temo sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Z nekaterimi izmed njih se strinjam. Strinjam se, da sporazumi o gospodarskem partnerstvu ne bi smeli biti metoda za agresivno odpiranje trgov le za podjetja EU: prav tako bi morali od njih imeti koristi podjetniki in potrošniki v revnih državah. Strinjam se z zaskrbljenostjo Erike Mann glede pristopa „vse ustreza vsem“ do sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ki ne upošteva razlik med regijami in med državami v regijah. Pozdravljam dejstvo, da smo dejansko podpisali začasne sporazume le s tistimi državami, ki so pokazale zanimanje za podpis takih sporazumov.

Prav tako me je skrbelo stališče, ki ga je izrazil uslužbenec Komisije na sestanku Odbora za mednarodno trgovino pred nekaj meseci, in sicer, da so sporazumi o gospodarskem partnerstvu več kot le trgovina in razvoj in da gre tudi za regionalno politično povezovanje. Tako kot mnogo kolegov v tem Parlamentu mislim, da bi bilo treba to odločitev prepustiti državam samim, predvsem tistim, ki so demokratične in ne želijo sedeti v regionalnih skupščinah z diktatorstvi iz iste regije.

Kljub tem skrbem bi morali pozdraviti odobritev teh sporazumov o gospodarskem partnerstvu s strani Odbora za mednarodno trgovino. Nekaj časa me je skrbela retorika, uperjena proti trgovini, ki sem jo slišal od socialdemokratov, ko so v odboru glasovali proti ali pa se glasovanja vzdržali. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu morda niso popolni, a mnogo mojih prijateljev in družin v revnejših državah ima dovolj pomanjkanja dostopa do blaga in storitev in tega, da so prisiljeni, da se morajo zanašati na monopole, ki jih vodi država, ali na podjetja, ki imajo povezave s pokvarjenimi politiki. Prav tako je zaskrbljujoče, da so socialdemokrati želeli, da tako ostane. Ne pozabimo, da uvozni davki pogosto pomenijo, da morajo revni državljani plačati več za uvoženo blago in zdravila.

Komisarki bi se rad zahvalil za njeno odločnost pri nadaljevanju pogajanj za sporazume o gospodarskem partnerstvu. Niso popolni, a podjetnikom in potrošnikom v revnejših državah dolgujemo pomoč pri dostopu do blaga in storitev, ki jih trenutno uživamo v EU.

  Glenys Kinnock (PSE) . – Gospod predsednik, potrdim lahko, kot so potrdili tudi drugi, da smo, odkar je Cathy Ashton postala komisarka, videli ogromno sprememb ne le v stilu in tonu, pač pa tudi v besednjaku in sedaj vse bolj tudi v vsebini.

Prepričana sem, da se bo komisarka strinjala z mano in mnogimi med nami v tej dvorani, da je pred nami še pomembna naloga, ko poskušamo zgraditi in obnoviti zaupanje po letih pogajanj, ki so ustvarila ogromno napetosti in pikrosti.

V skoraj natanko 10 letih od podpisa Cotonoujskega sporazuma se moramo spomniti na to, kar je bilo dejansko povedano v sporazumih o pričakovani trgovini med AKP in EU. Besedilo se je glasilo „novi okvir za trgovino, ki je enak obstoječemu položaju in v skladu s pravili STO“. Res moramo narediti mnogo več za izpolnjevanje teh ciljev.

Politika sklepanja ločenih sporazumov s posameznimi državami je vodila do neskladij in tistim, ki ne poznajo Skupne parlamentarne skupščine in ki nimajo toliko stika s parlamentarci v AKP kot jaz in ostali v tej dvorani, lahko potrdim, da je to ustvarilo zelo težavne situacije in resno škodovalo koheziji, ki sem jo v preteklosti opazila med AKP. Vem, da je pred le nekaj tedni novi predsednik Gane predsedstvu EU napisal pismo v imenu celotne skupine AKP in je trdil, da postopek sporazumov o gospodarskem partnerstvu še naprej ogroža sam obstoj nekaterih razvrstitev regionalnega povezovanja. To je nedavna pripomba novega predsednika.

Parlamentarci AKP nam na vsakem našem sestanku povedo, da skoraj niso bili vključeni in da je bilo malo, če sploh kaj, posvetovanj z njimi. Rada bi, da nam komisarka pove, kaj misli, da je glede tega primerno v prihodnosti.

Vesela sem, da vidim kaj se je zgodilo pri pogajanjih s SADC, a jasne zaveze za spremembo besedil, prehodnih obdobij za ureditev tarif, zaščitnih ukrepov, pravil o izvoru, itd., so sedaj na razpolago pri SADC in upam, da boste potrdili, da so to možnosti za vse države AKP, ki se bodo še naprej pogajale.

Komisarka, nam lahko prosim poveste, da boste vztrajali pri natančnih zavezah v sporazumu o gospodarskem partnerstvu za razvojne programe in da je treba povezati liberalizacijo trga z razvojnimi merili? Če je tako, kako boste to storili?

Boste poskrbeli, da bodo za določbo o časovno določenem in predvidljivem financiranju pravno zavezujoče obveze v sporazumih o gospodarskem partnerstvu?

Komisarka, mislim, da je pred državami AKP obdobje počasnejše rasti in prvič v 25 letih se prizadevanja za zmanjšanje revščine zaključujejo. Imam le še dve zaključni hitri točki, ena se nanaša na sporazum o gospodarskem partnerstvu CARIFORUM: ne gre za popoln izid, a še vedno potrebuje zaščitne ukrepe.

Glede Slonokoščene obale potrebujemo zagotovila, ki jih je zahtevala Erika Mann in ki jih je zahteval gospod Van Hecke. To je za nas zelo pomembno.

(Predsednik je prekinil govornico.)

  Fiona Hall (ALDE). - Gospod predsednik, če se pomaknemo korak nazaj na začetek postopka sporazumov o gospodarskem partnerstvu, je bilo v Cotonoujskem sporazumu iz leta 2000 določeno, da ima EU pravno obveznost upoštevanja interesov držav v razvoju na vseh političnih področjih, ki bi lahko vplivala na njih. Leta 2005 je Komisija to politično usklajenost o razvoju prepoznala kot ključno za dosego razvojnih ciljev tisočletja.

Obžalujem prepiranje, do katerega je prišlo med Odborom za mednarodno trgovino in Odborom za razvoj glede tega, kdo ima vodilno vlogo pri sporazumih o gospodarskem partnerstvu, saj bi se lahko Parlament pri določenih točkah sam odzval bolj usklajeno, ko so potekala pogajanja za sporazume o gospodarskem partnerstvu, pa je pozabil na obljubo, da so to razvojni instrumenti.

Končno sem bil vesel, da je komisarka omenila storitve, ker me skrbi predvsem odprtje bančništva. Zahodne države niso uspele ustrezno urediti velikih mednarodnih bank, ki delujejo na njihovih lastnih ozemljih, torej se morate vprašati, ali je res pametno odpreti bančni sektor v državah, kjer je mnogo manj regulativnega režima in ko pravila STO ne zahtevajo takšne poteze. Odprtje bančnega sektorja bi morda lahko pomagalo velikim podjetjem, a lokalne banke lahko žene k temu, da se pridružijo iskanju pomembnih strank in zanemarjajo mala podjetja ter jim tako puščajo še manj dostopa do kreditov kot prej.

  Jean-Pierre Audy (PPE-DE). - (FR) Gospod predsednik, komisarka, gospod Kohout, predsednik Sveta, gospe in gospodje, najprej moram čestitati svojemu kolegu poslancu, gospodu Fordu, za kakovost njegovega poročila in za njegov občutek kompromisa. To vprašanje smo lahko obravnavali v Papui Novi Gvineji med Skupno parlamentarno skupščino afriških, karibskih in pacifiških držav ter Evropske unije. Videl sem ga, kako dela s poslanci nacionalnih parlamentov, in sem zato zadovoljen.

Komisarka, rad bi se pridružil čestitkam, ki so bile naslovljene na vas glede teh sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ki so bili sklenjeni z namenom izognitve vsakršnim razdorom trgovine med državami AKP in Evropsko skupnostjo. Rezultat teh pogajanj je bil začasni sporazum z Republiko Fidži in Papuo Novo Gvinejo, edinima državama v pacifiški regionalni skupini, ki sta se strinjali z začasnim sporazumom in priznavata delo, ki je potrebno za sklenitev celotnih regionalnih sporazumov.

V tem sporazumu so vključeni vsi ukrepi, ki so potrebni za vzpostavitev območja proste trgovine. V resoluciji je poudarjeno, da mora sporazum o gospodarskem partnerstvu prispevati h krepitvi gospodarske rasti, regionalnemu povezovanju, gospodarski raznolikosti in zmanjšanju revščine. Pomembno je, da si zapomnimo, da pristni regionalni trg predstavlja bistveno podlago za uspešno izvajanje začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu in da sta regionalno povezovanje in sodelovanje bistvenega pomena za socialni in gospodarski razvoj pacifiških držav.

Ta sporazum je priložnost, da damo nov zagon trgovinskim odnosom, in zagotavlja dostop do evropskega trga z oprostitvijo carin in brez kvot za večino blaga. Rad bi vztrajal na tem, da se do leta 2010 zagotovi 2 milijardi EUR pomoči, in v zaključek bi rad dodal, da je zelo pomembno, da tudi na gospodarski ravni ne sme biti kršitev patentnih pravic ali pravil intelektualne lastnine, ki vplivajo na trg. Glede človekovih pravic sem začuden, da poslujemo s Papuo Novo Gvinejo, ko pa ta država še vedno kaznuje drugačne spolne usmerjenosti. Na koncu pa je na političnem področju pomembno, da imamo v okviru Svetovne trgovinske organizacije zavezništvo z državami AKP.

  Georgios Papastamkos (PPE-DE). - (EL) Gospod predsednik, uspešno končanje pogajanj o sklenitvi sporazumov o gospodarskem partnerstvu med Evropsko unijo in državami AKP je skrajni izziv za evropsko tržno in razvojno politiko.

Potrebujemo dogovore, ki so združljivi z mednarodnimi obvezami Evropske unije, glede na to, da je bilo ugotovljeno, da enostransko prednostno obravnavanje, ki ga je Evropska unija zagotovila državam AKP v primerjavi z drugimi državami v razvoju, kot veste, ni v združljivo s pravili STO.

Vendar pa se razen pravnega vprašanja izziv sestoji predvsem iz doseganja sporazumov, ki bodo spodbujali razvoj zadevnih držav s krepitvijo njihove tržne zmogljivosti, raznolikosti njihove gospodarske osnove in regionalnega povezovanja.

Novi tržni režim, ki bo urejal odnose med Evropsko unijo in državami AKP, bi moral zagotoviti, da so vse te države povezane v mednarodni trgovinski sistem, v svetovno gospodarstvo, gospodarstvo, ki doživlja krizo brez primere, krizo, ki vpliva tako na razvite države kot tudi države v razvoju ter države v vzponu.

Vsi se strinjamo, da mora biti odprtje držav AKP proti Evropski uniji nesorazmerno in postopno, z ustrezno prožnostjo v smislu kvot na občutljivih področjih in učinkovitih zaščitnih klavzul. Kakor veste, je bil cilj pogajanj zajemanje področij kot so storitve, vlaganja, pravice intelektualne lastnine in okrepljeno delo na področju trgovinskih zadev, kot tudi dostopa do trga z blagom.

Zato podpiramo razširitev obsega dogovorov do stopnje, ki je koristna za same države AKP. Vsekakor je nujno, da se v sporazume o gospodarskem partnerstvu vključijo določbe o razvoju in da se za trgovino zagotovi ustrezna pomoč.

  Glenys Kinnock (PSE) . – Gospod predsednik, glede sprejetja bi omenila le dve sporni vprašanji. Omenila sem CARIFORUM. Vsi se počutimo zelo udobno in optimistično glede sporazuma CARIFORUM, a seveda so še vedno potrebni določeni zaščitni ukrepi. Vsekakor so na nedavnem sestanku v Gvajani predsednik in drugi v tej državi to popolnoma jasno povedali, prav tako pa tudi poslanci Parlamenta.

Odprto je bilo tudi vprašanje glede banan. Baronica Ashton, povedali ste, da bo dostop brez carin in kvot, kar je v redu, a sporno vprašanje je, da bodo sporazumi, ki so bili podpisani s Srednjo Ameriko in posledično z državami pakta Mercosur in Andskega pakta, zanje znižali tarife in mi z ničemer ne bomo mogli omogočiti pridelovalcem banan v državah AKP, da bi ostali konkurenčni. To je odločilno vprašanje in sporazumi so bili doseženi še preden se je posušilo črnilo na sporazumu CARIFORUM.

Prav tako na Karibih obstaja resna zaskrbljenost glede enot za izvajanje, ki še niso bile določene. Imamo še težave, ki jih povzročajo napetosti, ki so bile ustvarjene med različnimi državami na Karibih. Prav tako obstaja vprašanje glede Haitija. Konferenca donatorjev ni prinesla tako zadovoljivega izida, kot bi hoteli, in obstaja nekaj skrbi glede tega, ali se je mogoče v celoti dogovarjati oziroma obravnavati sporazum o gospodarskem partnerstvu dokler Haiti ni vključen.

Glede Slonokoščene obale bi radi imeli zelo jasna zagotovila. To je država, ki je mnogo let doživljala zelo veliko nemirov, negotovosti in nestabilnosti, in zelo pomembna je naša odobritev, a prav tako moramo imeti zagotovila, da boste v obliki pisma navedli pogajalcem Slonokoščene obale in vladi Slonokoščene obale, da ostajamo predani pogajanjem v dobri veri, da bo izid dostojen za ljudi te države.

  Marie Anne Isler Béguin (Verts/ALE). - (FR) Gospod predsednik, gospod Kohout, gospa Ashton, poslušala sem, kar ste povedali.

Gospod Kohout, govorili ste o gospodarski trajnosti. Vprašanje, ki si ga danes postavljam, je, kaj to poleg besed pomeni. Zares, kaj to pomeni v času gospodarske, finančne in okoljske krize? Kakšna zagotovila lahko damo? Kljub pomirjevalnim besedam komisarke sprašujem, ali je, glede na to, da se je o sporazumih razpravljalo v drugem svetu, projekt, ki ga predlagamo našim afriškim, karibskim in pacifiškim partnerjem dejansko še vedno primeren v sedanjem položaju?

Sama mislim, da ne. Sestajamo se z nevladnimi organizacijami, sestajamo se z MSP. Nedavno smo bili v Gvajani, kjer nam je predsednik dejal: od nas zahtevate raznolikost, a povejte nam, kaj lahko proizvaja naša mala država, kar bo lahko konkurenčno Braziliji ali Venezueli?

Danes zato mislim, da ne smemo zapreti oči. Na eni strani govorite o prožnosti in na drugi o pravilih STO. Žal mi je, a ta dva pojma sta popolnoma nezdružljiva, saj bi ju bilo treba preoblikovati, in zelo dobro vemo, da preoblikovanje v teh državah povzroča še večjo revščino.

Zato mislim, da to, kar predlagamo danes in kar smo predlagali v preteklosti, sploh ni primerno. Ali smo pregledali rezultate razvojnega modela, ki smo ga ustvarili v zadnjih 40 letih? Neuspešen je in mislim, da je bilo to že povedano. Mislim, da se bo ta neuspeh sedaj nadaljeval, položaj se bo s temi sporazumi o partnerstvu poslabšal, saj nikakor niso primerni za svetovni gospodarski, družbeni in okoljski položaj.

  Daniel Caspary (PPE-DE) . – (DE) Komisarka, po pripombah obeh predhodnih govornikov bi rad postavil vprašanje. Ali se strinjate, da so na svetu države, ki so v preteklih dvajsetih letih uspele bistveno izboljšati svojo raven brez sporazuma o gospodarskem partnerstvu, in da morda lahko sporazum o gospodarskem partnerstvu za države predstavlja tudi priložnost?

  Jan Kohout, predsednik Sveta. – (CS) Hvala, gospod predsednik, in hvala predvsem poslancem Evropskega parlamenta za konstruktivno in zanimivo razpravo. Dovolite mi, da se odzovem na dve točki, ki ste jih izpostavili. Prva se nanaša na prožnost. Iz govorov poslancev EP sem videl, da obstaja želja po zagotavljanju nujne prožnosti pri pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu.

Poudaril bi rad, da se Svet zelo dobro zaveda prožnosti na dveh pomembnih ravneh. Prva med temi je prožnost v smislu celostnega izkoriščanja možnosti za nesorazmerne sporazume, urnike in zaščitne ukrepe v okviru pravil Svetovne trgovinske organizacije. Zato se ne morem strinjati niti z mnenjem ali splošnim zaključkom, da je bilo 40 let pomoči državam v razvoju katastrofa. Mislim, da bi bil položaj brez pomoči EU in drugih držav mnogo slabši. Hkrati pa mislim, da pravila, ki jih imamo, omogočajo takšno raven prožnosti, da bi morala biti vsaka od teh držav (in pri tem verjamem v Komisijo in komisarko) sposobna najti rešitev, ki ustreza njenim potrebam in interesom.

Druga vrsta prožnosti pa je prožnost, ki jo nudimo pri prehodu od začasnih določb sporazumov o gospodarskem partnerstvu k polnim regionalnim sporazumom v interesu podpiranja regionalnega sodelovanja. Druga točka iz razprave, na katero bi se rad odzval, se nanaša na vprašanje razvojne razsežnosti sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Ne dvomim, da sporazumi niso običajni trgovinski sporazumi, saj imajo močno notranjo razvojno razsežnost. Sporazumi vzpostavljajo dolge začasne sporazume do 25 let in prav tako vključujejo izjeme – do 20 % blaga, ki prihaja iz držav AKP, je mogoče izvzeti iz liberalizacije. V sporazumih so določbe o nadzoru in revizijah, ki vključujejo Parlament. Njihovo izvajanje bo podprto s finančnim svežnjem pomoči za trgovino. Menim, da je vse to dokaz za razvojni značaj teh sporazumov.

Hkrati pa bi rad v imenu češkega predsedstva in Sveta povedal, da bomo podrobno spremljali napredek pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu in rad bi izrazil svojo podporo Komisiji in tudi komisarki Ashton za njena prizadevanja, da bi izpolnila mandat, ki ji ga je dal Svet. Med češkim predsedovanjem se bomo osredotočali na sporazume o gospodarskem partnerstvu na majskem zasedanju Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose v okviru ministrov za razvojno sodelovanje. Če bo dosežen sporazum med nami in našimi partnerskimi ministri iz držav AKP, potem bo to vprašanje tudi na dnevnem redu razprav za skupno zasedanje AKP in Sveta ministrov EU, ki bo maja. Med češkim predsedstvom Svet prav tako pozdravlja skupno parlamentarno skupščino AKP-EU v Pragi, ki bo v začetku aprila, čez le nekaj dni. Prepričan sem, da bodo sporazumi o gospodarskem partnerstvu ena glavnih tem razprave in da se bodo razprave izkazale kot zelo pomembne, predvsem zato, ker se dogajajo v okviru Parlamenta.

Z osebnim zanimanjem se veselim vašega glasovanja, ki bo jutri. Po mojem mnenju je to ključni trenutek v razvoju sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Kot smo slišali, se pogajanja še vedno nadaljujejo v mnogih regijah, a v karibski regiji so bili doseženi pomembni in dobri rezultati. Kar zadeva Slonokoščeno obalo, smo dosegli ključno točko glede nadaljnjega napredka. Mnogo držav čaka na odobritev Evropskega parlamenta in z njo vrhunec več let zahtevnih pogajanj in trdno verjamem, da bo dal Parlament pozitiven znak svetu, ki je v tem času zelo potreben. Verjamem in prepričan sem, da je to kljub trenutni krizi, ki je bila tu večkrat omenjena, instrument, ki bo res pomagal, celo med to veliko negotovostjo, ki jo vsi čutimo. Vsi vemo, da bo pomagalo razvoju teh držav.

  Catherine Ashton, članica Komisije. − Gospod predsednik, dovolite mi, da se odzovem na nekatere podane pripombe.

Gospod Guardans Cambó, gospod Hutchinson in gospa Hall, vsi ste na različne načine govorili o preteklosti in o potrebi po boljšem delu. S tem se strinjam. Morda se ne strinjam popolnoma z analizo, a strinjam se, da je to priložnost, ki se je moramo veseliti, in del tega je, da se veselimo vključenosti ne le tega Parlamenta, temveč tudi parlamentov po AKP. Seveda je od posameznih narodov odvisno, kako vključujejo svoje parlamente. Biti moramo zelo previdni, in vem, da bi poslanci radi, da sem previdna, da ne bomo vsiljevali svojega mnenja drugim državam. Naj gospe Kinnock povem, da se veselim zasedanja Skupne parlamentarne skupščine.

Predvsem gospod Martin, pa tudi drugi, ste govorili o potrebi po revizijah in ponovno se strinjam, predvsem v tem gospodarskem ozračju, da je resnično nujno, da nadziramo in revidiramo. Zelo bom zavzeta za nadaljevanje dialoga s poslanci glede tega, kako v zvezi s tem sodelujemo s Parlamentom, pa tudi o vaših zamislih o tem, kako lahko poskrbimo, da bosta ta nadzor in revidiranje res učinkovita, in kako bomo poskrbeli, da se bodo te države, ki delajo z nami, počutile v tej smeri zelo pozitivno.

Gospod Sturdy in gospod Martin, „država z največjimi ugodnostmi“ je, kot je bilo povedano, oblikovana, da bi na nek način zajela tiste velike države, ki niso podprle postopka, pri katerem smo bili udeleženi. Ne gre za škodovanje trgovini med južnimi državami ali škodovanje na kakršen koli način ali v kakršni koli obliki priložnostim in suverenosti teh držav, ki želijo odpreti trgovino. Zato imamo zgornjo mejo za obseg svetovne trgovine, v katerega mora biti vključena država, preden začne veljati ta določba. Moram reči, da vedno iščemo prožnost, ki bi jo lahko imeli tudi znotraj tega.

Glede prihodkov od carin: gospod Arif in gospa Jouye de Grandmaison, do leta 2013 to zajema Evropski razvojni sklad in zanima nas zagotavljanje, da lahko gospodarska rast in davčne spremembe prav tako podprejo narode, da se ne bodo zanašali le na te prihodke, ampak da bodo dejansko našli nove načine za podporo svojih gospodarstev.

Ne glede na to, kaj se bo zgodilo z bananami, bodo ugodnosti za tiste države boljše kot kjer koli drugje. A zelo pozorni smo na erozijo ugodnosti in ko raziskujemo dogovore, na katere smo čakali mnogo let, da bi jih poskusili urediti, moramo to upoštevati in to tudi nameravam storiti.

Gospod Van Hecke, gospa Mann in gospa Kinnock: kar dobi eden, dobi tudi drugi. Naj bom popolnoma jasna: vesela sem, da lahko pišem komur koli, vsekakor pa Slonokoščeni obali, in povem, da bodo prožnosti, o katerih smo razpravljali z Južnoafriško razvojno skupnostjo (SADC), veljale zanje, ker sta ena ali dve stvari, ki sta specifični za to regijo in jih oni ne bi želeli, a tiste, ki jih želijo, lahko imajo. Zelo vesela sem, da lahko to kjer koli in kadar koli zapišem komur koli. Torej, prosim vas, le povejte mi, kaj hočete, da storim.

Gospod Ford in gospod Fjellner sta govorila o pomembnosti trgovine na splošno in popolnoma se strinjam s to analizo. Mislim, da je gospod Fjellner povedal, da v tem gospodarskem ozračju potrebujemo več trgovine in ne manj, in popolnoma se strinjam z njim.

Gospod Caspary, svoboda, da lahko svojo prihodnost vzamejo v svoje roke – popolnoma se strinjam. In tiste države, ki so se gospodarsko razvile brez sporazumov o gospodarskem partnerstvu – predvidevam, da sta Indija in Kitajska dva primera.

Tudi gospod Kamall je ponovil to temo, ki mislim, da je zelo pomembna, in sicer, da narodom dovolimo, da se razvijajo in rastejo, in da jim dovolimo, da to storijo z razvojem svojih gospodarstev in jih podpiramo preko razvoja in trgovine, ki sta povezana.

Gospa Kinnock, razvojna povezava je zelo pomembna, a zavezujoča zaveza za pomoč je v Cotonoujskem sporazumu – že obstaja. Za nas gre tu za izkoriščanje sporazumov o gospodarskem partnerstvu, da bi omogočili, da se vzpostavijo prednostne naloge za razvoj na skupni podlagi, kar je izredno pomembno.

Nazadnje pa bi le rada storila nekaj, kar redko dobim priložnost storiti, in sicer bi rada pohvalila skupino, ki sodeluje z mano. Naš glavni pogajalec sedi za mano. On je opravljal vse delo s SADC. Tu so moji kolegi in želela sem le poskrbeti, da priznate, da izredno podpirajo agendo, ki sem jo navedla, in da so ji popolnoma predani.

Sama upam, da boste glasovali v duhu, v katerem sem vam predstavila, kaj poskušam storiti. Popolnoma se zavezujem, da bom to nadaljevala, a resnično upam, da bom dobila vašo podporo za nadaljevanje z agendo na način, ki sem ga opisala. To bi mi ogromno pomenilo in upam, da boste lahko to storili nocoj.

  David Martin , poročevalec. − Gospod predsednik, najprej mi dovolite, da povem, da je bila to zelo dobra razprava. Imeli smo zelo pozitivne prispevke tako s strani Sveta kot tudi s strani Komisije.

Predvsem bi se rad vrnil na to, kar je Svet povedal o tem, da je CARIFORUM primer, a ne model za druge sporazume o gospodarskem partnerstvu. S tem se popolnoma strinjam. Lahko je podlaga za druge, a vsak sporazum o gospodarskem partnerstvu mora imeti lastno individualnost in prav tako se moramo kaj naučiti iz pogajanj za CARIFORUM.

Drugič, vesel sem bil, da se je Svet lahko obvezal glede pomoči za trgovino, da nameravajo države članice pomagati pri tej pomoči.

Vesel sem bil, da sta tako Svet kot tudi Komisija dala zagotovila glede dostopa do zdravil in da sta nam Svet in Komisija zagotovila, da bo petletna revizija prava revizija, ki pregleduje razvojne cilje za zagotavljanje njihovega izpolnjevanja.

Vesel sem bil, da je komisarka rekla, da verjame, da mora biti ureditev pripravljena pred vsako liberalizacijo in odprtjem finančni storitev. Za nekatere med nami v tej dvorani je to tudi izredno pomembno. Navedla je, kot že vemo, a pomembno je, da se to zabeleži, da nič v teh sporazumih ne vsiljuje privatizacije v nobeni karibski državi in da se ne pričakuje, da bo preko tega sporazuma prišlo do privatizacije javnih storitev. Vesel sem bil, da se je zavezala tudi glede statusa države z največ ugodnostmi.

Na podlagi dejstva, da je sedaj to, kar sta povedala Komisija in Svet, zabeleženo v tem Parlamentu, bi kot poročevalec z veseljem priporočil Parlamentu, da odobri karibski sporazum o gospodarskem partnerstvu.

Naj se sedaj vrnem na ločeno vprašanje, in sicer na resolucijo. Dva moja konservativna kolega iz skupine EPP sta imela glede tega pripombe. Za socialdemokrate še vedno obstajajo določene prepreke v trenutnem stanju resolucije, ki je drugačna od glasu za odobritev. Dejansko so vse stvari, ki sta se jim zavezala Svet in Komisija, naše omejitve. Torej, če Parlament podpira Svet in Komisijo, ne vidim razloga, zakaj ne bi smel podpirati naših kompromisov in kompromisnega besedila in jih uvrstiti v resolucijo Parlamenta.

Upam, da bomo lahko ob koncu dne glasovali tako za odobritev kot tudi za sporazumno resolucijo, ki odpira trgovino, prav tako pa ustvarja močne razvojne zaveze.

  Erika Mann, poročevalka. − Gospod predsednik, rada bi se zahvalila komisarki in Svetu. Danes ste se strinjali, da Slonokoščeni obali damo, kar je Parlament zahteval že precej časa, in mislim, da bo država več kot zadovoljna. Komisarka, bi lahko, prosim, poskrbeli, da boste čim prej nekoga poslali ali pa boste šli sami na Slonokoščeno obalo, da bi prenesli to zelo pozitivno sporočilo in to čim prej potrdili s pismom? To je sporazum, ki resnično izpolnjuje, kar zahtevamo.

Rada bi pripomnila glede nekaterih stvari, ki jih niste res podrobno obravnavali. Radi bi imeli nadzor. Vem, da je to zapleteno in da potrebujemo pomoč Sveta. Radi bi imeli nadzor med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo, ki bi se odvijal v fazi prehoda od začasnega do polnega sporazuma. To je edini način, da lahko razumemo, kaj boste sklenili. Drugače nam boste poslali le osnutek na koncu tega obdobja, s katerim se bomo strinjali ali pa ne. To je nekaj, česar nočemo.

Nočemo biti del postopka pogajanj, a radi bi spremljali, kaj počnete. Tega vam ni treba storiti danes, čeprav bi nam bilo v pomoč, če bi lahko privolili danes, a s kolegom sva vesela, da se lahko o postopku pogajava z vami. To smo že počeli z drugačnimi sporazumi in v drugačnih okoliščinah, a prepričana sem, da bomo, če je Svet pripravljen, našli nekaj, o čemer se lahko strinjamo.

Moja zadnja pripomba komisarki in tudi Svetu je, da prosim za zagotovilo, da se bosta po svojih močeh potrudila za zagotovitev, da se tovrstni dosežki dogovorijo v času kroga razvojnih pogajanj v Dohi. Tako je bilo v primeru banan in bombaža za druge države. Vpleteni so tudi drugi vidiki, ki so pomembni za države v razvoju. Vem, da ne morete danes reči „da“, a prosim, zagotovite nam, da se boste po svoji moči potrudili za zagotovitev tovrstnih sporazumov.

Na koncu se zahvaljujem najprej gospe Glenys Kinnock, ker nam je bila zelo v pomoč in sem zelo vesela, da priporoča odobritev v primeru Slonokoščene obale. Vem, kako zapleteno je, in zelo sem hvaležna, da mi pri tej zadevi pomaga. Prav tako bi se rada zahvalila kolegu Syedu Kamallu, ker je glede na položaj prav tako pomagal, kolikor je mogel. Vem, da je to včasih proti njegovim prepričanjem glede trgovine. Je za odprto trgovino zato je zanj težko priti do dogovora. Zato sem vesela, da se lahko zahvalim obema kolegoma in se ponovno zahvalim Komisiji in Svetu.

  Predsednik. - Prejel sem devet osnutkov predlogov resolucije(1), predloženih v skladu s členom 108(5) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo, 25. marca 2009.

Pisne izjave (člen 142)

  Mary Lou McDonald (GUE/NGL), v pisni obliki. – Mednarodna gospodarska kriza bi nas morala voditi k ponovnem pregledu in spremembi politike EU glede liberalizacije in deregulacije, ne le v EU, ampak tudi v odnosu do držav v razvoju.

A sporazumi o gospodarskem partnerstvu, ki so pred Parlamentom, namesto tega predlagajo okrepitev tega neuspelega pristopa.

Te sporazume je sklenila EU, ki je izvajala močan pritisk na vlade držav v razvoju in ni ustrezno upoštevala stališč ljudi v teh državah, ki bi najbolj trpeli zaradi njihovega izvajanja.

Nejasne obljube prožnosti pri izvajanju sporazumov ne nadomeščajo konkretnih zavez.