Predsednik. – Naslednja točka je poročilo (A6-0094/2009) gospe Batzeli v imenu Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja o cenah hrane v Evropi (2008/2175(INI)).

  Katerina Batzeli, poročevalka. − (EL) Gospod predsednik, rada bi se najprej zahvalila poročevalcem v senci v Odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja in štirim skupno pristojnim odborom Evropske komisije s katerimi smo obsežno sodelovali za izdelavo tega poročila.

Komisar, najprej bi rada postavila zelo preprosto vprašanje: ko gredo potrošniki v supermarket nakupovati mleko ali jogurt, zakaj ga kupijo? Zaradi mleka in jogurta ali zaradi steklenice in lončka? To vprašanje sem vam zastavila zato, ker sta bila potrošnikom spretno sporočena dojemanje in odnos, da kupujejo živila, kjer je industrija, ki ga predeluje, trži in prevaža, sedaj pomembnejša kot kmetijski proizvod, sama surovina. Pred približno 15 leti so kmetijski pridelki znašali približno 50 % končne vrednosti proizvoda, danes pa ne presegajo 20 %.

Kmetje, tako poljedelci kot živinorejci, so sedaj za potrošnike „anonimne“ osebe. Njihova pogajalska moč glede vprašanja ne le končne cene pač pa tudi ohranjanja kvalitativnih in hranilnih elementov v končnem izdelku zaostaja za vlogo, ki bo jo morali imeti.

Ne poskušamo določati meja, razvrščati pridelovalnih področij v dobavni verigi, kmetov, proizvajalcev, veletrgovcev in trgovcev na drobno med dobre, slabe in grde, ker verjamem, da ne živimo družbi in gospodarstvu „divjega zahoda“. Verjamem, da živimo v gospodarstvu, ki temelji na predpisih notranjega trga Evropske unije, trga, ki nudi priložnost za rast in konkurenčnost, ko posluje pregledno, a odpravlja ali izloča proizvajalce in gospodarske dejavnosti, ko so ti nepravični in jih prežemajo nepregledne funkcije.

Vprašanje, ki ga moramo torej obravnavati danes in v prihodnosti, ima dva vidika:

- najprej vidik zbliževanja med potrošniki in proizvajalci s politiko kakovosti na področju hrane in s krepitvijo in skupnim oblikovanjem načinov kako dajati potrošnikom bolj neposredno dostopnost do produktivnih kmetijskih področij in kmetijskih proizvajalcev;

- drugi pa je vidik zaščite – in nimam v mislih določanja – prihodka proizvajalcev in potrošnikov preko pregledne politike določanja cen, ki bo vključevala obvezne ureditve za kontrolo in nadzor vmesnih proizvodnih sektorjev po celotni dobavni verigi.

Očitno imamo tu v mislih predvsem mala in srednje velika podjetja na lokalni in nacionalni ravni pa tudi velika matična podjetja in podružnice, ki imajo sedeže v Evropi, in delavce, ki morajo delati pod pogoji preglednega notranjega trga in ne pod pogoji gospodarskih vej kot so karteli in oligopoli.

Danes je zato, ker (med drugim):

- nevarno padajo realne cene;

- so maloprodajne cene skoraj pet do desetkrat večje od cen kmetijskih proizvodov, kljub znižanjem in inflaciji maloprodajne cene ostajajo visoke.

- je stopnja koncentracije v maloprodaji in v drugih predelovalnih podjetjih v zadnjih petih letih postala štirikrat večja in koncentracija se bo še povečevala zaradi gospodarske krize in stečajev malih in srednje velikih podjetij in lokalnih podjetij, stanje, ki bo še bolj otežilo pogajanja med proizvajalci, podjetji in potrošniki,

- slabo delovanje dobavne verige in njene prakse očitno spravljajo v nevarnost pogoje zdrave konkurence,

je popolnoma bistvenega pomena, da mora biti na področju hrane usklajen evropski načrt in enotni posegi, od vil do vilic. Ne bi bilo pretiravanje, če bi bilo naslednje posredovanje Komisije po ureditvi in nadzoru finančnega sistema na področju hrane, še več, prav tako je neposredno povezan s špekulativnimi potezami imenovanega področja.

Državljani imajo vtis, da so dobavne verige, proizvodnja industrija in maloprodaja tiste, ki regulirajo nakupovalno košaro gospodinje in ne dohodkovna politika države in Evropske unije.

Zato verjamem, da bomo z glasovanjem za poročilo Odbora za kmetijstvo in s čakanjem na končne predloge Evropske unije glede te zadeve naslovili trajne probleme poslovanja trga s prehrano, ki mora v zameno prav tako poslovati nepristransko v korist evropskih državljanov, evropskih kmetov in držav v razvoju in ustvariti občutek varnosti v zakonih trga in v institucijah.

  Louis Michel, član Komisije. – (FR) Najprej bi se rad zahvalil gospe Batzeli in članom Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, ki so to poročilo načrtovali. O njem razpravljamo v času velikih težav, v ključnem času za živilsko preskrbovalno verigo.

Kot vsi veste, je recesija vodila do nenadne upočasnitve dejavnosti v večini gospodarskih sektorjev v Evropski uniji. Kmetijski sektor je doživel resnično sesutje tržnih cen, nekaj, kar kmetijske dohodke postavi pod resen vprašaj. Položaj je posebno resen na področjih visoke dodane vrednosti, kot so mesni in mlečni izdelki.

V tem okviru je za živilsko preskrbovalno verigo bistvenega pomena, da deluje učinkovito, če želimo ublažiti učinke krize za kmetijske prihodke in zagotoviti, da bodo potrošniki uživali živila za skromnejše cene. Zato ostajajo živilska preskrbovalna veriga in vprašanje cen hrane v ospredju skrbi Komisije.

Poleg tega se zaradi analize strukturnih dejavnikov bojimo nadaljnje rasti cen kmetijskih surovin v srednje- in dolgoročnem smislu. Z izboljšanjem delovanja živilske preskrbovalne verige bi moralo biti mogoče izogniti se tako visokim dvigom cen hrane in krotiti nestabilnost potrošniških cen. Strinjam se z večino skrbi, ki so izpostavljene v poročilu v zvezi s potrebo po izboljšanju celotnega delovanja živilske preskrbovalne verige. Predvsem obstaja potreba po povečani preglednosti po vsej verigi, da bi se potrošnikom ponudilo boljše informacije in za izboljšanje načina kako se dodana vrednost deli po verigi.

Od lani je Komisija uvedla vrsto pobud, usmerjenih v izboljšanje poslovanja živilske preskrbovalne verige. Posledično je skupina na visoki ravni za konkurenčnost agroživilske industrije ravno izdelala niz strateških priporočil. Poleg tega je bila lani predstavljena Zelena knjiga o kakovosti kmetijskih proizvodov.

V sporočilu o cenah hrane, ki je bilo sprejeto v decembru, je Komisija prav tako predlagala v obliki načrta več rešitev za izboljšanje poslovanja živilske preskrbovalne verige v Evropi. Pomembno je napredovati pri izvajanju tega načrta. Predvsem moramo napredovati pri uvedbi trajnega evropskega observatorija za živilsko preskrbovalno verigo in cene hrane. Z zagotavljanjem zanesljivih informacij glede cen od začetka do konca verige bomo lahko pomagali v boju proti pomanjkanju preglednosti, hkrati pa bomo izboljšali naše razumevanje delovanja verige.

Prav tako moramo napredovati pri analizi, kako je dodana vrednost razdeljena po verigi. Temu vprašanju pripisujem poseben pomen. Kakor je priznano v sporočilu o cenah hrane, imajo neravnovesja med pogajalsko močjo kmetijskih proizvajalcev in preostalo verigo resen učinek na marže proizvajalcev v kmetijskem sektorju. Nedvomno bi bila prizadevanja za razjasnitev in razumevanje vprašanja kako je dodana vrednost razporejena, prvi korak proti povrnitvi ravnovesja pogajalske moči po vsej verigi. V tem smislu bi bilo treba poudariti, da konkurence živilske preskrbovalne verige Evropske unije ni mogoče graditi v škodo nekaterih njenih sestavnih delov. Za proizvajalce hrane in trgovce na drobno v agroživilskem sektorju je bistvenega pomena, da se bodo lahko še naprej zanašali na trajnostno, konkurenčno kmetijsko proizvodno platformo v Evropski uniji.

Prepričan sem, da bo načrt, ki ga je predlagala Komisija, ko bo v celoti uveden, omogočil, da odgovorimo na večino vprašanj in skrbi, ki so izpostavljeni v poročilu gospe Batzeli.

  Predsednik. – Predstavitev je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 26. marca 2009.

Pisne izjave (člen 142)

  Roselyne Lefrançois (PSE), v pisni obliki. – (FR) Poročilo, glede katerega moramo sprejeti v četrtek odločitev, poskuša na praktičen način odgovoriti na težave več milijonov naših državljanov, ki trpijo zaradi povišanih cen hrane.

V kontekstu zmanjšane kupne moči v Evropi je bilo pomembno, da Parlament sprejme odločitev glede problema, za katerega so rešitve vseeno znane. Dejansko lahko razlike v cenah med začetkom in koncem živilske preskrbovalne verige segajo celo do razmerja ena proti pet in, čeprav liberalci tega še vedno nočejo priznati, je potrebno probleme trga reševati, da bi se zagotovile razumne cene za potrošnike in dostojni dohodki za kmete. Sama sem predlagala, da je treba v besedilu ponovno zagotoviti pomembnosti instrumentov za ureditev trga – ti pa so še pomembnejši zaradi krize, ki jo prestajamo.

Vendar pa sem z namenom, da se zagotovi, da „dostopna cena“ ne postane še en način kako imenovati „izdelke slabe kakovosti“ prav tako prosila, da se v poročilo vnese tudi zamisel o spodbudah za ekološke sektorje. Za potrošnike je zaželeno, da lahko dostopajo do kakovostnih izdelkov po razumnih cenah in to zaradi ambiciozne politike finančnih spodbud, ki so usmerjene v to vrsto kmetijske proizvodnje.

  Maria Petre (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Cene živil so nedavno ostro narastle. Za to sta dva razloga: prvi je svetovna kmetijska in živilska kriza in drugi tržna koncentracija, ki se je z 21,7 % v letu 1990 povečala na sedanjih 70 %.

Cene, ki jih plačujejo potrošniki, so v povprečju petkrat višje kot tiste, ki so plačane proizvajalcem. Verige supermarketov zelo pogosto vsiljujejo nepravične pogoje in kmetom in malim dobaviteljem otežujejo dostop do trga.

Podpiram zamisel Evropske komisije, da se ustvari sistem za spremljanje evropskega trga. Prav tako podpiram zamisel o evropski konkurenčni mreži.

Sredstva iz programa razvoja podeželja bi morala zagotoviti večje dodelitve v korist proizvajalcem.

Zamisel krpanja koncepta „lokalnih izdelkov“ in učinkovitejša podpora tradicionalnih živilskih trgov so rešitve, ki jih močno podpiram.

  Theodor Dumitru Stolojan (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Pozdravljam poročilo gospe Batzeli, ki izpostavlja velika neskladja med cenami prehrambnih izdelkov v supermarketih in cenami, ki se plačajo proizvajalcem. To žal velja tudi v državah, kjer je življenjski standard daleč pod evropskih povprečjem, kot je Romunija.

Če bomo zavrnili kakršen koli predlog za nadzor cen, ne smemo spregledati, da je pogajalska moč supermarketov v primerjavi s proizvajalci pretirana. To je prav tako področje, kjer lahko odločneje ukrepamo kot del politike za varstvo konkurence in potrošnikov.