Predsednica. - Naslednja točka so izjave Sveta in Komisije o začetku mednarodnih pogajanj o sprejetju Mednarodne pogodbe o zaščiti Arktike.

  Alexandr Vondra, predsednik Sveta. − Gospa predsednica, kot vsi vemo in kot o tem vsak dan beremo, Arktika postaja čedalje pomembnejša in si zato zasluži tudi večjo pozornost Evropske unije.

To je bilo omenjeno v resoluciji Parlamenta, ki je bila sprejeta oktobra. Pozdravljam priložnost, da lahko danes obravnavamo to vprašanje, za katerega vem, da vas posebej zanima.

V arktični regiji imajo svoja ozemlja samo tri države članice EU. Kljub temu se vpliv podnebnih sprememb in človekovih dejavnosti v tej regiji širi daleč izven same Arktike. Kar se dogaja na Arktiki ima pomembne posledice na EU kot celoto. Do sedaj je Unija vprašanja, ki so se nanašala na Arktiko, obravnavala predvsem v okviru sektorskih politik, kot sta pomorska politika ali boj proti podnebnim spremembam. Čeprav sodelovanje v okviru nove severne dimenzije zajema evropska arktična območja, Unija še ni oblikovala širše politike v zvezi z Arktiko, ki bi povezovala vsa ustrezna posamezna področja politike.

To se zdaj spreminja. Marca lani sta visoki predstavnik Solana in komisarka Ferrero-Waldner predložila Evropskemu svetu skupno poročilo o podnebnih spremembah in mednarodni varnosti. To poročilo poudarja nov strateški interes v arktični regiji. Opozarja na daljnosežne posledice, ki jih lahko okoljske spremembe povzročijo na Arktiki, in priznava, da bi to lahko vplivalo tudi na mednarodno stabilnost in evropske varnostne interese.

Poročilo poziva k oblikovanju posebne politike EU glede Arktike, ki bi temeljila na naraščajočem geostrateškem pomenu regije in upoštevala vprašanja, kot so dostop do naravnih virov in možno odprtje novih trgovinskih poti.

Komisija je nato lani novembra predložila sporočilo o EU in arktični regiji. V njem so predstavljeni različni strateški izzivi regije in predlogi konkretnih ukrepov na treh glavnih področjih: zaščita in ohranjanje Arktike v sozvočju z njenim prebivalstvom, trajnostna raba virov in okrepljeno večstransko upravljanje Arktike. Zadnja točka je bila obravnavana v resoluciji iz lanskega oktobra.

Komisija v svojem sporočilu kot enega izmed svojih ciljev politike posebej predlaga, da bi EU morala podpreti nadaljevanje razvoja skupnega sistema upravljanja Arktike, ki temelji na Konvenciji ZN o mednarodnem pomorskem pravu (UNCLOS), in daje polnemu izvajanju vseh obstoječih obveznosti prednost pred predlaganjem novih pravnih instrumentov. To je eden ključnih elementov sporočila.

Svet je v svojem sklepu lani decembra jasno pozdravil to sporočilo, ki po njegovem mnenju pomeni prvo plast prihodnje politike EU o Arktiki.

Svet je soglašal s Komisijo, da bi si EU morala prizadevati za ohranjanje Arktike v sodelovanju z njenim prebivalstvom in da bi morala izzive, povezane z Arktiko, obravnavati sistematično in usklajeno. Po njegovem mnenju bi bilo cilje EU mogoče doseči samo v sodelovanju z vsemi arktičnimi partnerskimi državami, ozemlji in skupnostmi, opozoril pa je tudi na medvladno sodelovanje v tej regiji.

Pozdravil je tudi namero Komisije, da uporabi status trajne opazovalke in tako predstavlja Evropsko skupnost v Arktičnem svetu. Svet je posebej poudaril pomen večstranskega sodelovanja v skladu z ustreznimi mednarodnimi konvencijami, zlasti konvencijo s UNCLOS.

V skladu s sporočilom Komisije ni izrazil nobene podpore ideji o mednarodni pogodbi.

Na podlagi tega stališča Svet zdaj nadaljuje z delom na podrobnostih predloga o ukrepanju, navedenega v sporočilu Komisije. Upam, da je iz tega, kar sem danes povedal, jasno, da Svet to vprašanje obravnava zelo resno.

V celoti priznavamo naraščajoč strateški pomen arktične regije. Strinjamo se, da Evropska unija potrebuje celovito in skladno politiko. Svet bo seveda v celoti obveščal Parlament o nadaljnjem poteku dogajanj in se zahvaljuje za vaš stalni interes za to temo.

  Benita Ferrero-Waldner, članica Komisije. − Gospa predsednica, želela bi se zahvaliti Parlamentu za njegov interes za Arktiko in povedati, kako cenimo vašo resolucijo o upravljanju Arktike iz lanskega oktobra. Ta je dala politično spodbudo delu Komisije na že omenjenem sporočilu „Evropska unija in arktična regija“, ki je bilo sprejeto lani novembra.

In zakaj je to tako pomembno? Smo enakega mnenja, da si arktična regija bolj kot kdaj koli prej zasluži mednarodno pozornost. Znanstveni dokazi kažejo, da se podnebne spremembe na Arktiki dogajajo veliko hitreje kot v drugih delih sveta. Samo v zadnjih šestih letih je ledeni pokrov blizu Severnega tečaja skrčil skoraj za polovico in mogoče je že presegel točko, od koder ni več vrnitve v normalno stanje. To je jasen opozorilni znak in bilo bi nespametno, če se zanj ne bi menili. Skrajno preoblikovanje Arktike vpliva na njene prebivalce, krajino in prostoživeče živalske in rastlinske vrste – tako na kopnem kot v morju.

Zato je zdaj čas za ukrepanje. Zato smo sprejeli sporočilo, ki je prvi korak v smeri k politiki EU o Arktiki in postavlja temelje za celovitejši pristop. Sporočilo je osredotočeno na tri široke cilje: zaščita in ohranjanje Arktike v sozvočju z njenim prebivalstvom, spodbujanje trajnostne rabe virov in okrepitev večstranskega sodelovanja.

Predlogi v sporočilu so rezultat zelo natančne analize, ki jo je opravila Komisija. To je vključevalo posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi v primeru Arktike, vključno z arktičnimi državami iz EU in tistimi, ki niso članice EU. To je toliko bolj pomembno, ker številne dejavnosti in ključni dosežki EU svetovnega obsega, kot so celovita pomorska politika ali podnebne spremembe, vplivajo tudi na Arktiko.

Zato naj na podlagi teh razprav in v skladu s predlogom resolucije, o kateri danes razpravljamo, poudarim, da se arktična regija razlikuje od Antarktike v številnih ključnih vidikih. V nasprotju z Antarktiko, ki je prostrana, neposeljena celina, obdana z oceanom, je Arktika pomorski prostor, obdan z neposeljeno zemljo, ki pripada suverenim državam.

Zato je ideja o vzpostavitvi zavezujočega pravnega režima, ki bi bil posebej oblikovan za Arktiko, na žalost težka, saj nobena izmed petih obalnih držav Arktičnega oceana – Danska, Norveška, Kanada, Rusija in Združene države – ne podpira takšnega režima. Zato se bojim, da takšen predlog na tej stopnji ne bo samo neučinkovit, temveč da se bo pokazal tudi kot škodljiv za vlogo in verodostojnost EU v okviru celotnega arktičnega sodelovanja. Namesto da EU veča svoja prizadevanja za to stvar, bi njeni interesi in cilji bili bolje doseženi z večjim večstranskim sodelovanjom in boljšo uporabo obstoječih pravnih instrumentov.

Konvencija ZN o mednarodnem pomorskem pravu (UNCLOS) in druge splošne konvencije že določajo obsežen mednarodni pravni okvir. Konvencija UNCLOS je tudi podlaga za reševanje sporov, vključno z določitvijo meje na morju. Želimo si, da bi se te konvencije izvajale v celoti in, kar je zelo pomembno, da bi bile prilagojene značilnostim arktične regije. Zato na primer predlagamo ureditveni okvir za trajnostno upravljanje ribištva, kjer območja in vrste še niso pokrita z drugimi instrumenti.

Drugič, tesno bomo sodelovali z Mednarodno pomorsko ogranizacijo, da bi razvili in okrepili trdne mednarodne standarde za varnejšo plovbo v arktični regiji ob upoštevanju človekove varnosti in okoljske trajnosti. To pomeni bodisi razširitev obstoječe zakonodaje ali sprejetje nove.

Tretjič, branili bomo tudi mednarodno priznana načela svobode plovbe in pravico do neškodljivega prehoda. Obalne države bi se morale izogniti diskriminatornim ukrepom, ki zadevajo pravila plovbe. Vsi ukrepi se bodo morali izvajati v popolnem skladu z mednarodnim pomorskim pravom.

Četrtič, ni realno predlagati mednarodnega moratorija na črpanje arktičnih virov. Večji del predvidenih rezerv mineralov, nafte in plina je bodisi na severenem ozemlju arktičnih držav ali na njihovih izključnih gospodarskih conah, nekatere od njih pa imajo daljnosežne načrte za nadaljnje črpanje. Vendar pa vztrajamo, da mora črpanje in izkoriščanje arktičnih virov vedno potekati v skladu z najvišjimi možnimi standardi, povezanimi z okoljem in trajnostjo.

Tako kot Parlament smo tudi mi zaskrbljeni glede nujnosti ukrepanja v tej regiji in naše sporočilo zato predlaga niz povezanih in posebnih predlogov. Zato se veselimo nadaljnjega sodelovanja z vami pri oblikovanju politike EU o Arktiki.

Nikoli ne izpustimo našega cilja izpred oči in sodelujmo z arktičnimi državami in mednarodno skupnostjo, da bi našli najboljši in najučinkovitejši način ohranjanja in zaščite Arktike za prihodnje generacije.

  Anders Wijkman, v imenu skupine PPE-DE. – Gospa predsednica, sodeloval sem že na številnih zasedanjih v arktični regiji, ki so bila v veliki meri usmerjena prav na podnebne spremembe.

Običajno je prvi dan takšnih zasedanj posvečen resnim vplivom globalnega segrevanja na regijo, njene prostoživeče živalske in rastlinske vrste, preživetje njenih prebivalcev in tako dalje. Drugi dan je zelo pogosto posvečen priložnostim v smislu geološkega izkoriščanja. Kar je nekakšno protislovje. Pripomnil bi, da hitro izkoriščanje geoloških virov seveda pomeni zelo resna tveganja.

Strinjam se, da med Arktiko in Antarktiko ni mogoče potegniti natančne vzporednice – v tem se strinjam z gospo komisarko. Obenem, ker nimamo natančnega trajnostnega okoljskega okvira za vrste dejavnosti, ki jih zdaj raziskujejo države v tej regiji, mislim, da ta resolucija pošilja pomemben signal: bodite previdni. Dejstvo, da za njim stojijo vse politične skupine, je po mojem mnenju pomembno.

Navajamo tri možne poti za nadaljevanje: prvič, mednarodno pogodbo s, seveda, posebnimi določbami za to regijo v primerjavi z Antarktiko; drugič, moratorij do nove znanstvene raziskave in boljšega razumevanja regije ter njene ranljivosti ali občutljivosti, vendar tudi do rezultatov mnogih energetskih alternativ, ki se trenutno zelo hitro razvijajo. Mogoče v prihodnosti teh fosilnih rezerv sploh ne bomo potrebovali.

Zato menim, da tudi če se kolegi v tem Parlamentu ne bi strinjali o tem, kateri je najbolj odgovoren način za nadaljevanje, je po mojem mnenju zelo pomembno, da vsi podpremo to resolucijo. Želela bi poudarti, da želimo doseči več kot samo okrepljeno večstransko sodelovanje in dialog; zagotoviti želimo zaščito varnosti okolja in preživetje ljudi.

PREDSEDSTVO: GOSPOD COCILOVO
podpredsednik

  Véronique De Keyser, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, na hitro bi vas želela spomniti na to, kaj se dogaja na Arktiki, da bi vsi razumeli, za kaj gre na današnji razpravi. Globalno segrevanje na Severnem tečaju veča apetite po nadzoru naravnega bogastva tega območja. Taljenje ledu bo, kot ste povedali, olajšalo izkoriščanje velikih rezerv nafte in plina ter odprtje plovnih vodnih poti med vzhodom in zahodom, kar bo tovornim ladjam sicer prihranilo več tisoč kilometrov, vendar se bo to žal pokazalo kot uničujoče za okolje.

Zahteve petih držav – Kanade, Danske, Rusije, Združenih držav in Norveške – po suverenosti v tem območju vodijo do očitnih napetosti. Kanadski minister za zunanje zadeve je prejšnji teden napovedal, da je suverenost Kanade na ozemlju in v vodah Arktike nekaj dolgoletnega, utrjenega in zgodovinsko utemeljenega. Rekel je tudi, da bo kanadska vlada obljubila večje politično spremljanje in večjo vojaško prisotnost v kanadskih arkitčnih vodah.

Te besede odmevajo v napovedih Kremlja o namerah po razvrstitvi vojaških sil na Arktiki, da bi zaščitil svoje interese. Do sedaj je ureditev tega strateškega območja določala Konvencija Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu, ki jo je 10. decembra 1982 podpisalo 150 držav. Ta določa, da obalne države izvajajo nadzor nad območjem do 200 milj od njihovih obal in da imajo gospodarske pravice do virov na morskem dnu, vendar pa se to območje lahko razširi, če države dokažejo, da je celinska polica večja od 200 milj. Takšno prošnjo lahko ZN predložijo do maja 2009 – kar je zelo blizu.

Rusija je sprejela pobudo leta 2001, zato je to povzročilo vznemirjenje. Kar zadeva mojo skupino in gospoda Rocarda, ki je sprožil to razpravo znotraj Skupine socialdemokratov v Evropskem parlamentu in ki je bil nedavno imenovan za veleposlanika za Arktiko, in glede na posledice za energijo, okolje in vojaško varnost, Konvencija o mednarodnem pomorskem pravu za Arktiko ni ustrezna. Severni tečaj je svetovno bogastvo in ga je treba zaščititi z zavezujočo listino, v kateri mora Evropska unija igrati vodilno vlogo. Želimo si Severni tečaj, ki je čist in v katerem predvsem ni vojaških enot.

  Diana Wallis, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, ta razprava očitno izhaja iz naše resolucije o upravljanju Arktike iz lanskega oktobra. Naša skupina lahko podpre željo po pogodbi o Arktiki, vendar bolj v smislu iskanja novega načina upravljanja. Pogodba je mogoče bolj simbolična, toda to, na čemer vztrajamo mi, je sodelovanje z državami ter predvsem narodi Arktike ter spoštovanje do njih. Kot ste že povedali, so ljudje tisti, ki Arktiko ločijo od Antarktike.

Mednarodne strukture že obstajajo – pravila Mednarodne pomorske organizacije (IMO), mednarodno pomorsko pravo –, vendar obstaja tudi potreba po nečem, kar bo bolj prikrojeno in bolj specifično. Graditi moramo na delu Arktičnega sveta. Gospa komisarka, temu se morate čimprej pridružiti in pomagati morate graditi to politično zmogljivost. Za vsako ceno se moramo izogniti umiku v stare oblike suverenosti, ozemeljske težnje in medvladnost. Za to občutljivo območje našega planeta potrebujemo nov način upravljanja, v katerem bo vsak državljan sveta čutil, da ima nek interes ali delež.

Prav tako moramo dokazati naša priporočila, da se lahko vključimo v Arktiko, naša evropska preteklost namreč ne zadostuje. Naši mornarji in trgovci so v 17. in 18. stoletju v tako imenovani „oskrunitvi Spitsbergna“ opustošili arktično okolje. Naše industrijske emisije so tiste, ki so pripeljale naravnost do aktunih podnebnih sprememb v regiji, mi pa zdaj grozimo, da bomo prav v tem občutljivem trenutku vsilili svoje vrednote in svojo tradicijo narodom Arktike. Moramo jim prisluhniti in z njimi sodelovati, kajti, iskreno, njihova zgodovina varstva okolja je boljša od naše. Naša skupina zato 50 letnega moratorija ne bo podprla.

  Godfrey Bloom, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, živim na čudovitem otoku – lepem otoku –, ki ga Evropska unija več kot15 let sistematično uničuje. Videl sem, kako Evropska unija na podlagi Direktive o odlagališčih na zemljišča odlaga industrijski odpad - s posmehljivim imenom „kompost“. Videl sem na sto tisoče rib, odvrženih v Severno morje. Blizu moje vasi sem videl, kako se nekoč čudovita polja pšenice in ječmena ter mlečne živine spreminjajo v polja, namenjena nekakšnemu Miscanthusu in vsem vrstam drugih biogoriv, s čimer se uničuje naše okolje in se dvigajo cene hrane.

Evropska unija želi, da izpolnimo svoje cilje v zvezi z obnovljivo energijo. Petintrideset tisoč vetrnih turbin, velikih kot jumbo jeti, predstavlja največjo oskrunitev mojega lepega otoka po industrijski revoluciji. In zdaj hočete imeti pristojnosti v eni izmed zadnjih divjin na svetu, na Arktiki. Gospod predsednik, kolegi poslanci, naj vam torej povem, da se strinjam z gospo Wallis. Vaše dosedanje početje je grozno in odgovor mora biti: za božjo voljo, ne vtikajte svojega nosu v to.

  Avril Doyle (PPE-DE). - Gospod predsednik, da, gospa komisarka ima prav. Arktika se v mnogočem razlikuje od Antarktike in prav o tej temi sem v tem Parlamentu govorila pred nekaj meseci, 8. oktobra 2008.

Arktika, kot sem dejala takrat, igra čedalje pomembnejšo geostrateško vlogo na svetu in v zadnjem desetletju se je v tej regiji pojavilo nekaj velikih problemov. Soočeni smo z odprtjem doslej zaprtih morskih poti, kar je neposredna posledica podnebnih sprememb. To ni nikakršno presenečene, saj se Arktika segreva veliko hitreje: temperatura se je namreč v zadnjih 100 letih zvišala za 2 stopinji v primerjavi s povprečjem v drugih delih sveta, ki je samo 0,6 stopinje.

Izredno ranljiv ekosistem doživlja čedalje večji pritisk s strani držav, ki so željne virov in ki želijo izkoriščati njegov potencial brez upoštevanja njegovega temeljnega pomena kot stabilizirajoče sile v svetovnem podnebju.

Strinjam se z gospo Wallis, da zahteva po 50 letnem moratoriju na vsakršno izkoriščanje ni ne praktična ne pametna, vendar menim, da je omejen moratorij na nova izkoriščanja – dokler ne dobimo novih znanstvenih študij – nekaj, s čimer bi se mogoče lahko strinjale vse civilizirane države.

Poleg tega ima EU med državami članicami nič manj kot tri arktične države, poleg dveh drugih sosed iz EGP, kar pomeni več kot polovico članic Arktičnega sveta po številu. To je dovolj velik razlog, da se lahko v zvezi s tem postavimo zase – v najboljšem pomenu te besede – na svetovnem prizorišču.

Arktika ima velik pomen na podnebne spremembe in samo zato moramo biti del nove oblike upravljanja te prelepe in – kot je rekel moj predhodnik – ene izmed zadnjih divjin na svetu.

  Martí Grau i Segú (PSE). - (ES) Arktična regija je ena izmed najranljivejših na našem planetu. Posledice neomejenega izkoriščanja njenih naravnih virov bi bile katastrofalne, ne samo za okoliško območje in avtohtono prebivalstvo, temveč tudi za svet v celoti.

Zaradi kopnenja velikih območij so te nevarnosti postale resničnost, zato se je pojavila potreba po novi svetovni ureditvi za zaščito Arktike, ki je podobna obstoječi ureditvi za Antarktiko, pri čemer se upoštevajo razlike, ki so bile v razpravi že poudarjene.

Potrebujemo mednarodno pogodbo, ki jo bodo sklenile vse vpletene strani, med katerimi je nedvomno tudi Evropska unija; tako se bo zaščitilo edinstveno arktično okolje, zagotovila popolna trajnost vseh vrst človekovih dejavnosti in izvajala večstranska ureditev ladijskega prometa po novih morskih poteh, ki bodo postale dostopne.

V vseh letih po svojem nastanku je Arktični svet služil kot vzor sodelovanja pri reševanju skupnih problemov. V teh težkih oziroma negotovih časih moramo ta duh in razumevanje dvigniti na višjo raven, da bi tako sosednjim državam ali drugim mednarodnim akterjem preprečili, da bi se zapletali v geostrateške razprtije in tako pozabili na tisto, kar bi moral biti naš skupni cilj: ohranjanje velike skupne dediščine.

  Laima Andrikienė (PPE-DE). - Gospod predsednik, danes govorimo o zaščiti Arktike, to pa je zelo vroča tema – ne samo v Evropski uniji.

Prvič, ker naj bi arktična regija imela ogromne vire energije – kar 20 % neodkritih tehnično izkoristljivih svetovnih rezerv –, se ni mogoče upreti skušnjavi, da bi te vire izkoristili. Drugič, arktično okolje je izjemno ranljivo. Mnoge spremembe, ki se že dogajajo, bodo vplivale na vso mednarodno skupnost. Tretjič, Arktike se držijo ozemeljski spori. Tvegamo, da bomo sprožili večje spore med državami, ki želijo – tudi z vojaškimi sredstvi – zaščititi tisto, kar imajo države v regiji za svoj nacionalni interes.

Čas je, da Evropski parlament jasno izrazi svoje stališče, saj se v teh razpravah do zdaj skorajda ni udeležil, če izvzamemo resolucijo, ki smo jo sprejeli oktobra lansko leto in v kateri pozivamo k mednarodni pogodbi za zaščito Arktike. Treba je omeniti, da države članice in pridružene države EGP tvorijo več kot 50 % članstva v Arktičnem svetu. Tako kot za Združene države, bi Arktika morala tudi Evropski uniji pomeniti strateško prednostno nalogo.

V celoti podpiram naš osnutek predloga, po katerem naj bi si Komisija in Svet prizadevala za vzpostavitev moratorija na izkoriščanje geoloških virov na Arktiki za obdobje 50 let, dokler ne bodo na voljo nove znanstvene študije. Evropski parlament bi moral prositi Komisijo, da začne pogajanja z ruskimi organi v zvezi s številnimi pomembnimi vprašanji, ki so navedena v našem osnutku resolucije. Čas je, da Arktiko uvrstimo tudi na dnevni red prihodnjega Vrha EU-Rusija.

  Christian Rovsing (PPE-DE). - (DA) Gospod predsednik, Grenlandija je del Kraljevine Danske, zanjo pa je v veliki meri odgovorna lokalna vlada. Arktika ni neprimerna za bivanje. Ne gre za neurejeno kopensko površino, kot je Antarktika. Nasprotno, kopenske površine so del arktičnih držav in tam že živi štiri milijone ljudi, od tega ena tretjina avtohtonih prebivalcev. Ti ljudje in njihovi narodi imajo legitimno zahtevo po izkoriščanju virov in priložnosti na tem območju. Mednarodni status ima samo morje na sredini in iz tega vidika Konvencija Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu (UNCLOS) tvori ustrezno pravno podlago. Ta pristop so potrdile tudi arktične obalne države v deklaraciji iz Ilulissata leta 2008. Poleg konvencije UNCLOS obstaja še veliko število drugih mednarodnih in regionalnih instrumentov. Zato skoraj ni potrebe po dodatnem upravljanju. Obstaja kvečjemu potreba po prilagoditvi že veljavnih instrumentov. Danska je dala Arktičnemu svetu predlog, naj pregleda obstoječe sporazume za namen njihove dopolnitve. To se bo zgodilo in se mora zgoditi v sodelovanju z arktičnimi državami in arktičnimi narodi.

  Charles Tannock (PPE-DE). - Gospod predsednik, Pogodba o Antarktiki je sijajen svetovni primer za to, kako je mogoče opustiti ozemeljske zahteve držav na obalnem pasu za namen mirnega sodelovanja in znanstvenih raziskav. V času, ko se svet sooča s problemom globalnega segrevanja, ki vpliva na taljenje dveh pokrovov in povzroča dviganje morske gladine, in ko se ledene arktične pomorske poti ponovno odpirajo za plovbo, je pomembno, da poiščemo podobno ureditev za ledeni – mogoče bi moral reči kopneči– sever Arktike. Pehanju za prevlado in arktičnimi viri mineralov, kot ga prikazuje melodramatična postavitev ruske zastave na morskem dnu, se je treba upreti.

EU mora poskušati prepričati pet arktičnih obalnih držav – Združene države, Kanado, Rusijo, Norveško in Dansko –, da je takšen pristop edino pameten.

  Johannes Lebech (ALDE). - (DA) Gospod predsednik, kot Danec, ki sem skupaj z gospo Wallis v Skupini zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo sodeloval pri predložitvi tega predloga resolucije, mogoče nisem najbolj priljubljen. Vendar pa menim, da je osrednji pristop te resolucije dober. Dobro je, da je EU osredotočena na arktično regijo. Za mala naroda Danske in Norveške je dobro tudi, da je EU vpletena v to zadevo, tako da se nam samim ni treba igrati z velikimi fanti na tem območju, torej z ZDA in Rusijo.

Vendar pa bi želel reči, da ne morem podpreti moratorija, ki je bil zdaj vključen v resolucijo. Prvič, moratorij je dokaj nerealen. Rusija in ZDA ga ne bosta sprejeli v nobenem primeru. Poleg tega pa tudi menim, da moramo, kot je dejal gospod Rovsing, upoštevati ljudi, ki v tej regiji živijo, prebivalci Grenlandije pa seveda pričakujejo in imajo seveda tudi pravico, da bodo lahko uporabili naravne vire na svojem ozemlju, tako kot to lahko počnejo vsi drugi narodi na svojem.

  Marie Anne Isler Béguin (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, gospa komisarka, želela bi vas samo spomniti, da so bili severni medvedi na ledenih ploščah tisti, ki so nam pokazali, kakšne posledice ima kemično onesnaženje za ves svet. V njihovi maščobi je bil odkrit pesticid DDT in vsi dobro vemo, da to ni snov, ki bi se uporabljala na ledenih ploščah.

V vsakem primeru bi se želela zahvaliti Komisiji za predlog, ki ga je dala po razpravi v tem Parlamentu, saj je dejansko zelo nujen, zadeva pa podnebne spremembe in zaščito edinega območja, ki se je ubranilo človekovega ropanja. Tega ne smemo pozabiti.

Seveda obstaja – in s tem povzemam, kar je rekla gospa De Keyser – politična nujnost, saj smo navsezadnje prisiljeni storiti nekaj za Arktiko. Nekateri izmed lastnikov dela te celine imajo dejansko svoje načrte z njo. Zelo dobro vemo, da želi Rusija, o kateri smo pravkar govorili, postaviti svoje meje pod pomorskim območjem in jih povleči prek celinske police. Zato je to za nas nujna zadeva, kajti Rusija želi tam postaviti tudi svoje zastave in vojaške enote, kot to počne Kanada.

Kar mogoče manjka v vašem predlogu, je to, kar smo prosili že zadnjič, in sicer mednarodna pogodba za zaščito Arktike, ki nam bo omogočila, da enkrat za vselej zagotovimo njeno zaščito.

  Alojz Peterle (PPE-DE). - (SL) Na Arktiki se dogaja naravna in človeška drama. Cilj naših prizadevanj bi moral biti, da temu ne bo sledila še politična ali kakšna druga drama. In poziv k odgovornemu odnosu do Arktike je klic v sili in tudi eno od vprašanj globalnega vladanja. Jaz pozdravljam vse tiste napore, ki bodo spoštljivi do avtohtonega prebivalstva na tem območju, še posebej.

  Paul Rübig (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, na začetku bi se rad zahvalil gospe Ferrero-Waldner, ki je zares zelo tesno sodelovala z Evropskim parlamentom in je zagotovo najbolj delavna komisarka na tem področju: to zares cenim. Prisotna je bila tudi na našem srečanju s predstavniki Evropskega gospodarskega prostora prejšnji teden: navsezadnje je nordijska dimenzija tukaj posebej pomembna in tudi Diana Wallis je večkrat poudarila, da je Evropa posebej odgovorna v tej zvezi.

Mislim da smo še zlasti v finančni in energetski krizi dolžni pokazati še večji interes za to področje in se v tem smislu odzvati tudi na želje in potrebe prebivalcev, saj človek in narava drug drugemu vendarle ne predstavljata nasprotja, temveč bi se morala dopolnjevati. S tega vidika menim, da lahko pokažemo na nekaj lepih dosežkov, zlasti na področju energetske politike, in mogoče bomo sodelovanje na tem področju lahko še okrepili.

  Alexandr Vondra, predsednik Sveta. − Gospod predsednik, pozdravljam to razpravo, ki je prišla ob pravem času. Zaradi iskanja virov in zaradi podnebnih sprememb se je arktična regija znašla na robu korenitih sprememb. Posledic verjetno ne bo čutila samo regija sama, temveč, kot so danes tukaj potrdili že mnogi, tudi vsa EU. Na podlagi teh dogodkov je pomembno, da EU pristopi k Arktiki na celovit in strateški način in pokrije celoten niz vprašanj, kot so okolje, promet, biotska raznovrstnost, podnebne spremembe, pomorske zadeve, energetika in raziskave, kakor tudi zaščita preživetja avtohtonih prebivalcev.

Mislim, da se je Svet tega vprašanja zdaj lotil zelo resno. V glavnem podpira predloge, navedene v sporočilu Komisije. To bi moralo ustvariti podlago politiki o Arktiki, ki jo je treba oblikovati na celovit način. Kar zadeva tiste, ki govorijo o novi pogodbi, Svet o tem trenutno ni sprejel stališča, saj je šele zdaj v postopku pregledovanja predlogov Komisije. Želel bi vas samo spomniti na sklepe, ki jih je Svet sprejel decembra. V sklepu pravimo, da je cilje EU mogoče doseči samo v tesnem sodelovanju z arktičnimi državami in da bi EU morala svojo udeležbo v izvajati v skladu z veljavnimi mednarodnimi konvencijami.

Kot sem omenil že prej, se predlogi Komisije zelo podrobno preučujejo. Ti bodo po mojem mnenju omogočili dogovor o vseobsegajočem odgovoru na številne izzive, s katerimi se soočamo v arktični regiji. Pozdravljam interes tega Parlamenta in pripravljen sem ponovno priti sem in vam poročati, ko bo Svet sprejel svoje stališče.

  Benita Ferrero-Waldner, članica Komisije. − Gospod predsednik, kot sem poudarila na začetku te pomembne razprave, mora Evropska unija igrati čedalje večjo vlogo v zaščiti arktičnega okolja, spodbujanju trajnostnega izkoriščanja naravnih virov in krepitvi večstranskega upravljanja Arktike. Zavezani smo ohranjanju Arktike, obenem pa je naš cilj tudi prispevati k sodelovalnemu sistemu, ki bo zagotovil trajnost, kakor tudi prost in pravičen dostop. Da bi v teh pomembnih prizadevanjih uspeli, moramo tesno sodelovati z vsemi arktičnimi državami in zainteresiranimi stranmi, kot sem povedala že prej.

Komisija zato predlaga spodbujanje celovitega izvajanja in določitve obstoječih obveznosti namesto novih pravnih instrumentov, da bi se zagotovila varnost in stabilnost. Predlaga strogo ravnanje z okoljem in trajnostno uporabo virov, kakor tudi odprt in pravičen dostop. EU je obenem že poudarila, da za območja, ki so izven državne pristojnosti veljajo dokaj splošne določbe o varstvu okolja iz te konvencije, mi pa si bomo znotraj Združenih narodov še naprej prizadevali za nadaljnji razvoj nekaterih okvirov in jih prilagodili novim pogojem ali značilnostim Arktike. Na primer, Arktiko bi bilo mogoče upoštevati v okviru novega izvedbenega sporazuma UNCLOS o morski biotski raznovrstnosti izven območij, ki so v državni pristojnosti, norveškemu predsedstvu Arktičnega sveta pa smo že vložili svojo zahtevo. Za sprejetje zahteve Komisije je potreben enoglasen sklep vseh članov Arktičnega sveta. Na ta sklep, ki mora biti sprejet 29. aprila – tj. zelo kmalu –, lahko negativno vpliva pobuda, ki mogoče predlaga Pogodbo o Arktiki, zato moramo biti pri tem pozorni.

Na koncu mi dovolite, da povem, da arktične obalne države dajejo jasno prednost konvenciji UNCLOS kot podlagi. Evropska unija mora to upoštevati, če želimo ustvariti še močnejše sodelovanje v korist Arktiki, njenim prebivalcem in prostoživečim živalskim in rastlinskim vrstam. Zato ne smemo oslabiti obstoječih okvirov za sodelovanje, saj to ne bi zares služilo našim ciljem in interesom. Prav tako ne bi bilo v skladu z duhom vašega osnutka resolucije.

Menim torej, da pogoji za mednarodno pogodbo o Arktiki še niso pravi in da bi morali naša prizadevanja rajši osredotočiti na zagotovitev učinkovite uporabe obstoječih pravnih okvirov ter tako zapolniti vrzeli, ki mogoče še obstajajo, in prilagoditi pravila značilnostim Arktike. To se zdi precej bolj izvedljivo.

  Predsednik. − Prejel sem šest predlogov resolucije(1), predloženih v skladu s členom 103(2) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo jutri, v četrtek, 2. aprila 2009.