Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2009/2776(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

RC-B7-0168/2009

Razprave :

PV 25/11/2009 - 18
CRE 25/11/2009 - 18

Glasovanja :

PV 26/11/2009 - 8.5
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2009)0102

Dobesedni zapisi razprav
Sreda, 25. november 2009 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

18. Svetovni vrh FAO o varni prehrani – Izkoreniti lakoto po svetu (razprava)
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 

  Predsednica. – Naslednja točka je izjava Komisije o svetovnem vrhu FAO o varni prehrani – Izkoreniti lakoto po svetu.

 
  
MPphoto
 

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospa predsednica, svetovni vrh o prehrani, ki je potekal prejšnji teden v Rimu, je zadnji iz niza dogodkov na visoki ravni, ki so bili organizirani letos in kjer se je predvsem govorilo o varni prehrani in kmetijstvu: januarja v Madridu, julija v L'Aquili, septembra v New Yorku in Pittsburghu, pa tudi prejšnji mesec na srečanju Odbora za svetovno varnost preskrbe s hrano.

Osnovno izhodišče vseh teh dogodkov je bila ugotovitev, da smo v boju proti svetovni lakoti neuspešni. Trenutno več kot milijarda ljudi na svetu ne izpolnjuje dnevnih osnovnih prehranskih potreb, v mnogih državah v razvoju pa grozi nevarnost, da se bojo razmere še poslabšale, kar je tudi posledica podnebnih sprememb, ki postavljajo dodatne izzive zmogljivosti teh državi, da bi zagotovile varnost hrane.

Svetovni vrh o varni prehrani je bil možnost, da se ohrani politični zagon, ki se je razvijal v preteklih mesecih. Naj ponovim, v središču je svetovna varnost preskrbe s hrano. Vendar pa se je čas za razpravljanje iztekel; zdaj je čas za rezultate.

Vrh je bil za Evropsko komisijo koristen dogodek iz treh razlogov. Prvič, dana je bila zaveza, da bomo obnovili naša prizadevanja za izplnitev prvega razvojnega cilja tisočletja, tj. prepoloviti lakoto do leta 2015. Po mojem mnenju ta cilj še velja, zato bi si morali zanj prizadevati – predvsem v tistih državah in regijah, kjer je bil napredek proti njegovi izpolnitvi zelo majhen, na primer v Afriki.

Drugič, obljuba, da bomo izboljšali mednarodno usklajevanje in upravljanje varnosti hrane prek preoblikovanega Odbora za varnost preskrbe s hrano, ki bi postal osrednji sestavni del svetovnega partnerstva za kmetijstvo, varnost preskrbe s hrano in prehranjevanje. Evropska komisija je aktivno spodbujala to preoblikovanje in je pomagala z zagotavljanjem temeljnih sredstev zanj. To je po mojem mnenju zelo pomemben korak, ki bo utrl pot sistemu globalnega upravljanja varnosti preskrbe s hrano, ki bo temeljil na trdnih znanstvenih priporočilih in bo obenem bolj odprt za ključne akterje v javnem in zasebnem sektorju ter nevladnih organizacijah. Ti akterji so ključnega pomena za to, da bo nov sistem učinkovitejši od trenutnega.

Tretjič, obljuba, da bomo obrnili padajoči trend na področju notranjega in mednarodnega financiranja kemtijstva, varnosti preskrbe s hrano in razvoja podeželja. Će želimo izpolniti prvi razvojni cilj tisočletja, tj. prepoloviti lakoto do leta 2015, je treba izpolniti zaveze za povečanje URP – predvsem zaveze tistih držav, ki so obljubile, da bodo dosegle cilj v višini 0,7 % bruto nacionalnega dohodka.

Nekateri so sklepni deklaraciji očitali, da ne opredeljuje natančnejših ciljev uradne razvojne pomoči za kmetijstvo in varnost preskrbe s hrano, vendar pa se moramo spomniti, da so bile bistvene finančne zaveze že dane na vrhu G8 v L'Aquili. Glavna naloga zdaj je, da se te zaveze spoštujejo. Z močno podporo Evropskega parlamenta je Komisija uspešno mobilizirala 1 milijardo EUR za instrumente za hrano, 85 % tega zneska pa je že namenjenih za obdobje 2009—2001. Vendar pa bomo sčasoma potrebovali večjo in trajno pomoč. Da bi lahko prevzeli odgovornost za naše zaveze, potrebujemo svetoven hierarhičen sistem zavez, razviti pa moramo tudi mehanizme spremljanja, psoebne kazalnike in merila, ki bi jih lahko uporabili za poročanje o raezultatih in vplivih naložb. Vendar pa – in dovolite mi, da to povem jasno in glasno – bodo celo največje zaveze donatorjev brez vrednosti, če vlade v državah v razvoju ne bodo uspele prenesti lastnih zavez v boljšo kmetijsko politiko, strategije in naložbe.

Ko govorimo o varnosti preskrbe s hrano, bi morali biti tudi zelo previdni glede izrazja in bi morali varnost preskrbe s hrano ločevati od neodvisnosti pri preskrbi s hrano ter prehranske samozadostnosti. Prizadevanja za doseganje proizvodnje po vsem svetu sama po sebi niso dovolj. Kar šteje, je to, da bi ljudje morali imeti trajen dostop do hrane, pri tem pa gre dejansko za vprašanje revščine. Trgovina s hrano – regionalna in svetovna – igra pomembno vlogo pri povečanju dostopa do hrane z zagotavljanjem prihodka kmetovalcem in omogočanju dostopa do cenejše hrane za potrošnike. Prehranska samozadostnost ali samovlada bi bila lahko zelo draga strategija in ne bo potrebna, ko bodo trgi in trgovina dobro delovali.

Če bi se torej krog pogajanj v Dohi zaključil z uravnoteženim in celovitim rezultatom, bi to pomenilo velik korak naprej. Prav tako ne bi smeli pozabiti, da je svetovna varnost preskrbe s hrano zelo zapleten in večplasten problem, ki zahteva celovit pristop. Na tem področju je Evropska unija v preteklem desetletju dosegla ogromen napredek, ki ga bo še naprej zagotavljala v okviru procesa skladnosti politik za razvoj (PCD). Različne reforme skupne kmetijske politike EU so močno zmanjšale izvozna nadomestila in velik del podpore za kmetovalce v EU je STO opredelila kot podporo, ki ne izkrivlja trgovine. Poleg tega je na podlagi sporazuma Vse razen orožja dostop na trg v EU prost za najmanj razvite države, določbe sporazumov o gospodarskem partnerstvu (EPA) pa kažejo razumevanje problemov, s katerimi se pri zagotavljanju varnosti preskrbe s hrano svojim državljanom soočajo številne države AKP. V EU smo torej opravili dolgo pot: povečali smo skladnost politik za razvoj in s tem ustvarili boljše pogoje za varnost preskrbe s hrano v državah v razvoju. Enako bi morale storiti tudi druge države in regije.

Za konec naj povem, da je vrh Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo poudaril, da moramo, če želimo izpolniti cilj prepolovitve lakote do leta 2015, pospešiti URP in povečati naložbe URP ter zasebne naložbe v kmetijstvo, obenem pa izboljšati svetovno upravljanje kmetijskega sektorja.

 
  
MPphoto
 

  Albert Deß, v imenu skupine PPE.(DE) Gospa predsednica, gospod komisar, za nas v Evropskem parlamentu je pomembno, da lahko razpravljamo o lakoti v svetu. Ne moremo samo tiho sedeti, medtem ko število ljudi, ki trpi lakoto, med katerimi je veliko otrok, narašča.

V parlament sem bil prvič izvoljen pred 20 leti in še vedno se dobro spominjam, da so mednarodne organizacije, kot so Svetovna banka, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, Združeni narodi sami in Svetovna trgovinska organizacija, potrdile svojo namero, da bodo lakoto na svetu prepolovile v naslednjih 20 letih. Kaj se je zgodilo od takrat? Lakota se ni prepolovila, temveč povečala. Vsak dan trpi za lakoto več kot 1 milijarda ljudi. Zgodilo se je prav nasprotno od tega, kar so te organizacije načrtovale.

Za to obstaja širok niz različnih vzrokov. Obstajajo države, kot je Zimbabve, kjer je nesposobna vlada žitnico Afrike spremenila v območje stradanja. Komunistični predsednik je to bogato državo spravil v položaj, v katerem ljudje trpijo lakoto, mi pa ne rečemo ničesar. Vendar pa smo tudi mi odgovorni za to. Tedne, če ne celo leta, zapravljamo za razpravljanje o podnebju stotih let. Ljudem, ki trpijo lakoto danes in jutri, ni mar za podnebje v stotih letih. Potrebujejo hrano za jutri, mi pa nimamo nobenih odgovorov za njihove probleme. Čeprav ne želimo zanemariti vprašanj prihodnosti, gre pri skrbi za ljudi, ki danes trpijo za lakoto, za preprosto človekoljubje. Gospod de Gucht, to, da govorimo o nameri, da bomo lahko prepolovili do leta 2050, se mi zdi skoraj žaljivo. Kot svetovna skupnost bi morali imeti možnost, da veliko hitreje zmanjšamo število ljudi, ki nimajo dovolj hrane. Orožje lahko prevažamo v vsak kotiček sveta, očitno pa tega nismo zmožni storiti s hrano. To je neuspeh svetovne skupnosti, ki ga želim obsoditi. Poiskati moramo druge odgovore namesto teh, do katerih smo prišli danes.

 
  
MPphoto
 

  Luis Manuel Capoulas Santos, v imenu skupine S&D.(PT) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, številke, ki ilustrirajo lakoto in podhranjenost na svetu, ki se jih vsi zavedamo in jih mlačno ponavljamo, so tako tragične, da jih je skoraj nespodobno omenjati.

Pravica do hrane je povezana z najbolj sveto pravico od vseh: pravico do življenja, kar pomeni do življenja z vsaj najnižjo ravnjo dostojnosti, ki ni zgolj boj za preživetje.

Boj proti lakoti na svetu bi zato morala biti prva prednostna naloga vseh političnih programov in za izpolnitev tega cilja bi bilo treba mobilizirati vsa sredstva.

Na žalost se vsi tudi zavedamo, da sredstva, vključno z denarnimi sredstvi, niso vedno glavna ovira. Problem skoraj vedno predstavlja upravljanje in uporaba sredstev ter neobstoj preudarnega vodenja in učinkovitega usklajevanja na svetovni, regionalni in nacionalni ravni.

Predlog resolucije, ki je bil danes tukaj predložen – in pod katerega se podpisuje tudi moja politična skupina, Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu – vsebuje predloge in priporočila, ki bi lahko zagotovo v veliki meri pomagali ublažiti ta resen problem, če bodo upoštevani. Zato pozivam Komisijo, da mu posveti vso pozornosti, ki si jo zasluži, in da na njegovi podlagi predstavi zakonodajne predloge ter sprejme postopke, s katerim bi slednje začela izvajati.

Težke in negotove politične razmere, ki smo jim priča, predstavljajo tudi čas za spremembo tistih politik, ki so najboljše orodje, ki ga lahko pri tem vprašanju uporabi Evropska unija: skupne kmetijske politike in skupne ribiške politike, ki ju nameravamo korenito spremeniti.

Z novimi pristojnostmi, ki nam jih daje Lizbonska pogodba, je to tudi odlična priložnost za Parlament, da naredi korak naprej od samih razglasitev in začne ukrepati. Evropski socialisti so pripravljeni na ta izziv. Upamo, da so nova Komisija in druge politične skupine pripravljene, da se nam pridružijo v tej nalogi.

 
  
MPphoto
 

  George Lyon , v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, želel bi se zahvaliti svojim kolegom, ki so že dali svoj prispevek.

Prvo, kar bi želel poudariti, je, da je zadnji dvig svetovnih cen hrane opozorilni klic za vse nas. Podvojitev cen žitaric in riža je imel nesorazmeren vpliv na nekatere najrevnejše ljudi v državah v razvoju po vsem svetu. Dejansko je ocenjeno, da so višje cene hrane v letih 2007 in 2008 neposredno pahnile v lakoto dodatnih 75 milijonov ljudi. To je nekaj, kar moramo jemati skrajno resno. V mnogih državah smo dejansko bili priča nemirom zaradi pomanjkanja hrane in politični nestabilnosti, ki jih je povzročil dvig cen hrane.

Ker je predvideno, da bo število prebivalcev sveta preseglo devet milijard in ker naj bi podnebne spremembe močno vplivale na našo zmogljivost, da priskrbimo hrano zase, je po mojem prepričanju varnost preskrbe s hrano glavno vprašanje, s katerim se moramo soočiti, ga obravnavati in zanj poiskati rešitve. Evropska unija mora storiti vse, kar je v njeni moči, da bi državam v razvoju pomagala razviti trajnostno kmetijstvo in sisteme za pridelavo hrane, ki bi jim omogočili, da se sami prehranijo. Za to so potrebna denarna sredstva – kot je poudaril tudi komisar v svoji izjavi – in odprti trgi. Tukaj slišimo priznanje, da je Evropa opravila dolgo pot, da bi pomagala pri odpiranju in liberalizaciji trgov. Vendar pa so številni problemi, s katerimi se države v razvoju soočajo, prav tako rezultat neuspešne politike in neuspešnega pravnega sistema. Nikakršna pomoč ne bo odpravila tega problema, dokler ne bomo dobili stabilnega političnega in pravnega sistema, ki bo kmetovalcem omogočil napredek in izkoriščanje ugodnosti višjih tržnih cen.

Po nekaterih ocenah se bo morala proizvodnja v EU povečati za več kot 70 %, da bi lahko izpolnila naraščajoče povpraševanje v prihodnosti. Prepričan sem, da pri tem igra glavno vlogo evropsko kmetijstvo, ki na eni strani zagotavlja našo samozadostnost, na drugi pa to, da lahko v prihodnosti prispevamo k svetovni varnosti preskrbe s hrano.

 
  
MPphoto
 

  José Bové, v imenu skupine Verts/ALE.(FR) Gospa predsednica, komisarji, gospe in gospodje, boj proti lahkoti zahteva precejšnjo politično in finančno naložbo. Organizacija za prehrano in kmetijstvo prejšnji teden v Rimu ni uspela zagotoviti te naložbe, kar obžalujem.

Zaradi podhranjenosti trpi več kot milijarda ljudi, zaradi lakote pa vsako leto umre 40 milijonov moških, žensk in otrok. Te dramatične številke so se povečale po letu 1996, v katerem je potekal prvi svetovni vrh o prehrani. Svetovna finančna in gospodarska kriza je poslabšala razmere, prebivalci držav na jugu pa so glavne žrtve. Deset odstotkov svetovnega proračuna za oglaševanje bi državam v razvoju zagotovilo potrebno podporo, da bi zaščitili svojo kmetijsko infrastrukturo.

Kriza preskrbe s hrano je ena izmed glavnih groženj, ki preti miru in stabilnosti v svetu. Leta 2050 bodo mali kmetovalci morali nahraniti več kot 9 milijard ljudi. Poškodbe tal, škoda, povzročena biotski raznovrstnosti, odvisnost od nafte, emisije toplogrednih plinov, izčrpavanje podtalnice in razvoj potrošniških vzorcev nas postavljajo v zelo negotov položaj, bolj negotov, kot je bil pred 40 leti.

Revščina in odvisnost od uvoza sta vodilna razloga za nezanesljivo preskrbo s hrano. Očitno je, da je treba podpreti lokalno proizvodnjo. Konec petdesetih let prejšnjega stoletja je Evropa sprejel skupno kmetijsko politiko, da bi lahko pridelovala hrano, ki jo potrebuje. Za ta namen je zaščitila svoj notranji trg in podprla svoje potrošnike. Ta avtonomna izbira, ta pravica do neodvisnosti pri preskrbi s hrano, mora zdaj biti na voljo vsem državam ali skupinam držav po vsem svetu, ki jo želijo.

 
  
MPphoto
 

  James Nicholson , v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, naše resolucije o tem vprašanju obravnavajo dvojne izzive izkoreninjanja lakote – katere posledice trenutno čuti ena šestina svetovnega prebivalstva – in zagotavljanja zalog hrane za prihodnost.

Soočeni smo z razmerami, v katerih na eni strani svetovno prebivalstvo narašča, medtem ko na drugi kaže, da je pridelava hrane čedalje bolj zahtevno delo zaradi negativnih vplivov podnebnih sprememb in naraščajočih stroškov, povezanih s pridelavo hrane.

Medtem ko je kmetijski element varnosti preskrbe s hrano zagotovo ključ za rešitev tega problema, bi se morali odločno osredotočiti na dejstvo, da je dobro upravljanje v državah v razvoju nedvomno potrebno, če želimo imeti kakršno koli možnost za uspešno reševanje lakote na svetu. Poglejmo si na primer Zimbabve, o katerem je govoril že gospod Deß. Ta država je nekoč veljala za žitnico Afrike in je lahko prehranila sebe in več sosednjih držav. Zdaj, ko so jo s svojimi dejanji uničili Robert Mugabe in njegovi privrženci, tega ni več zmožna.

Vsi skupaj moramo sodelovati, da bi premagali ta problem in preprečili nemire in bedo državljanov, do katerih bi zaradi tega lahko prišlo.

 
  
MPphoto
 

  Patrick Le Hyaric, v imenu skupine GUE/NGL.(FR) Gospa predsednica, gospod komisar, če Evropska unija želi igrati pozitivno vlogo na svetu in če želi ustvariti nov humanizem, bi morala resnično prisluhniti oglušujočemu kriku lačnih, ki odmeva po vsem planetu.

Vsepovsod kar naprej lepo govorimo. Vendar iskreno, ali sploh lahko imamo čisto vest, ko vsakih pet sekund zaradi lakote umre en otrok? Otroci ne umirajo zaradi tehničnih težav. Umirajo zaradi tega vala ultra liberalizma, ki danes preplavlja svet.

Do zdaj smo obdelovali zemljo, da smo prehranili ljudi. Danes kapitalistični sistem spreminja tla in hrano v blago, v predmet svetovne špekulacije. Zato moramo temeljito spremeniti politiko, podpreti Organizacijo za prehrano in kmetijstvo in ji dati sredstva za ukrepanje.

Potrebujemo dejanja, kot ste rekli, gospod komisar, in zahtevamo dejanja. A da bi zagotovili, da do dejanj pride, bi Evropska unija lahko dala večji pomen načelu neodvisnosti pri preskrbi s hrano za vse ljudi, lahko bi izvajala sisteme nagrajevanja kmetijskega dela z zajamčenimi cenami za vsako državo in celino, lahko bi spoštovala in povečala zaveze dodeljevanju uradne razvojne pomoči državam na jugu, lahko bi odpisala dolg revnih držav, lahko bi ustavila multinacionalke in hedge sklade, da kupujejo zemljišča, in lahko bi priznala, da kmetijstvo in hrana ne morejo biti predmet trdnih pogajanj Svetovne trgovinske organizacije.

Slišati moramo krik lačnih in ustrezno ukrepati. S tem bi Evropa povečala svoj ugled, to pa je nujno!

 
  
MPphoto
 

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD.(NL) Kakšnih deset let, odkar sem poslanec Evropskega parlamenta, ves čas tukaj poslušam same lepe besede. Pred svetovnim vrhom o prehrani v Rimu je lepe besede uporabil tudi gospod Barroso, predsednik Komisije. Rekel je: „V boju proti lakoti smo vsi skupaj doživeli poraz. To je moralni škandal in velik madež za našo kolektivno zavest.“ Konec navedka. In imel je popolnoma prav. Zaradi tega rezultat vrha povzroča še toliko večje razočaranje. Vse bolj me spremlja občutek, da so glavni oder v Rimu prevzeli politični interesi bogatih držav in ne interesi milijarde lačnih ljudi v svetu. To bom konkretno ilustriral z dvema primeroma: kot je čedalje bolj opazno, politika biogoriv in njeno spodbujanje sta vzrok za porast cen in s tem za večjo lakoto. Vendar se zdi, da je izražanje očitkov tej politiki tabu.

Poleg tega sem v številnih prejšnjih primerih ta parlament že opozoril na nevarnost spodbujanja tretjih držav k velikim naložbam v Afriko, da bi na primer s tem zagotovile svojo varnost preskrbe s hrano. Kako lahko pričakujemo, da bodo države, v katerih je več milijonov ljudi odvisnih od pomoči ZN v hrani, izvažale v tretje države? Vendar o tem ni v sklepni deklaraciji niti besede.

Za bogate države je zelo lahko, da se s spornimi temami ukvarjajo tako, da samo izrekajo dobronamerne, goreče prošnje in naročajo nadaljnje študije. Druga stvar, ki jo povzemam iz deklaracije, je, da se bodo države v razvoju zanesti predvsem na svoja lastna sredstva. Glede na dosedanji neuspeh mednarodne skupnosti pri izkoreninjanju lakote, to ni nič drugega kot sramota.

Poleg tega sem nekaj časa namenil tudi za pregled sklepnih deklaracij prejšnjih svetovnih vrhov o prehrani in prišel sem do zaključka, da je med njimi presenetljivo veliko število podobnosti – med njimi samimi in tudi med njimi in resolucijo tega Parlamenta. Vse govorijo o nujnosti in nenehno pozivajo k uresničevanju obljub iz preteklosti. Toda ali ponavljanje vseh teh pozivov ni opozorilni signal za nas? Če naj citiram gospoda De Schutta, poročevalca ZN, „revni ljudje ne potrebujejo obljub“. Kot je bilo že pogosto povedano, bi morala biti varnost preskrbe s hrano človekova pravica. Gospa predsednica, temu bi želel pristopiti z drugega konca in reči, da nas Sveto pismo uči, da je ena izmed Božjih zapovedi, da moramo nahraniti lačne. To je moja osebna dolžnost in naša kolektivna odgovornost.

 
  
MPphoto
 

  Dimitar Stoyanov (NI).(BG) Zasedanja FAO v Rimu sem se udeležil tudi sam. Na lastne oči sem videl, kakšna je ta konferenca. Mislim, da bi morali nekoliko odvreči to hinavščino, ki nas je napadla, kajti glede na to, koliko denarja se je porabilo za organizacijo takšne konference, katere rezultat je ponavadi samo dolg niz obljub, bi mogoče morati ta izdatek porabiti v praktičen namen in izračunati, kot so dejali govorniki pred mano, natančno število otrok, ki jim danes ne bi bilo treba umreti zaradi lakote, če teh sredstev ne bi porabljali samo na srečne zgodbe. Vendar pa je gospod komisar rekel, da ima ta problem opravka s svetovno pridelavo hrane, a preden odstranimo iver iz očesa našega brata, moramo najprej videti bruno v svojem očesu.

Moja država Bolgarija ima na podlagi znanstvenih dokazov najrodovitnejša tla v Evropski uniji. Pred stopetdesetimi leti so bolgarski kmetovalci lahko nahranili najgosteje poseljena območja otomanskega cesarstva v Mali Aziji z uporabo tehnologije 19. stoletja. Danes pa kmetijstvo v Bolgariji vztrajno upada, še bolj pa je začelo upadati, odkar je Bolgarija postala članica Evropske unije. Kvote, ki jih je sama Komisija naložila Bolgariji, omejujejo kmetijsko proizvodnjo, zemljišča v Bolgariji pa so čedalje bolj zapuščena. Za pridelavo celotne kvote paradižnikov na primer, ki jo je Bolgariji dodelila Evropska komisija, je dovolj samo ena kmetija v eni izmed 28 regij Bolgarije. To se dogaja zato, ker nekateri podatki izpred destih let navajajo, da je to uradna raven pridelave. Nihče pa ne pogleda, kakšna bi lahko bila dejanska raven pridelave. V Evropski uniji trenutno obstajajo omejitve v postopkih pridelave hrane, ki bi sicer lahko bistveno izboljšali razmere in dejansko ponudili pravi ukrep za boj proti lakoti. Dokler bodo torej zadeve nadzorovali uradniki, ki samo gledajo v papirje in jih ne zanima nič drugega, bomo imeli samo obljube in nobenih ukrepov.

 
  
MPphoto
 

  Filip Kaczmarek (PPE).(PL) Gospa predsednica, število ljudi, ki trpi zaradi lakote in živi v skrajni revščini, se je v preteklem letu dramatično povečalo in ni res, da je za to kriv kapitalizem. Obstajajo politični sistemi, ki povzročajo precej več škode človeškemu življenju in boju proti lakoti. Navedel bom samo en primer. V Evropi je komunizem pred nekaj desetletji eno izmed držav, ki je imela zelo dobre kmetijske pogoje, prignal do stradanja. Zato je v eni sami državi umrlo več ljudi, kot jih danes zaradi lakote umre po vsem svetu. Ta država je bila Ukrajina. Pri tem, kar se govori v tej dvorani, bi svetoval previdnost.

Leta 2000 je 198 članic Združenih narodov sprejelo posebne razvojne cilje tisočletja. Komisar je danes govoril o prvem, najpomembnejšem cilju. Danes moramo odgovoriti na vprašanje, ali je ta cilj mogoče izpolniti. Evropejci sprašujejo, ali so naše prednostne naloge in politika pravilni in predvsem, na primer, ali je drag boj proti podnebnim spremembam pomembnejši od boja proti revščini. Takšno vprašanje sem prejel prav ta teden: ali Evropska unija ne zamenjuje sredstev s cilji in ali pričenja najdražji boj z mlini na veter v zgodovini človeštva – boj proti podnebnim spremembam – namesto da bi odpravljala učinke globalnega segrevanja?

Mislim, da bi najboljši dokaz za to, da ni nobenega neskladja med ukrepi za zaščito podnebja in odpravo lakote, bila prav učinkovitost na slednjem področju, torej če bi dejansko izkoreninili lakoto s sveta. Potem nas ne bi nihče obtoževal, da so naše prednostne naloge napačne in da boju proti podnebnim spremembam pripisujemo večji pomen kot boju proti lakoti, kar je dejal tudi gospod Deß. 

Kmetijstvo bo v naslednjih nekaj letih zelo pomembno. Kar moramo storiti je, da prepričamo in pomagamo državam v razvoju, da vlagajo v kmetijstvo in da ravnajo v skladu s svojimi izjavami, po katerih bo 10 % nacionalnega proračuna namenjenih razvoju kmetijstva. Samo tako bomo lahko povečali kmetijski potencial revnih držav in pomagali pri učinkovitem boju proti lakoti.

 
  
MPphoto
 

  Louis Michel (ALDE).(FR) Gospa predsednica, gospod komisar, z izjemo gospoda Berlusconija, katerega država je bila gostiteljica vrha, na svetovnem vrhu FAO o varni prehrani ni bilo niti ene vodilne članice skupine G8.

Tako se je izjemno politično srečanje v gospodarskem, socialnem in finančnem smislu spremenilo v običajen tehničen sestanek. Kljub temu je bil cilj gospoda Dioufa razviti orodja in sredstva pridelave, da bi na trajnosten način v državah v razvoju zagotovili varnost preskrbe s hrano.

Gospodarska in finančna kriza – kar že vemo, saj je bilo to večkrat povedano – lakoto v svetu samo še zaostruje. Tema je bila še bolj aktualna kot kdaj koli prej, saj lakoto prvič v zgodovini trpi več kot milijarda ljudi v svetu. To je šesto izmed prebivalstev sveta, ki se je povečalo za 20 % v primerjavi z letom 2005 in za 105 milijonov v primerjavi z letom 2008.

Kot je rekel gospod Bové, vse to pomeni, da obstaja velika nevarnost, da bi se vneli novi konflikti, poleg tega pa so sami konflikti zelo resna stvar. Do negotovosti preskrbe s hrano je pripeljalo pomanjkanje naložb v kmetijstvo. Dejstvo je, da kmetijstvo pomeni edini vir preživetja za 70 % revnih na svetu, kot je poudaril gospod Diouf. Pozval je k skupaj 44 milijardam USD na leto za financiranje naložb, da bi se pomagalo malim pridelovalcem. Njegova zahteva je bila popolnoma neupoštevana: bogate države nimajo ne časovnega načrta, ne strategije ne politične volje.

Gospod komisar, kakšen napredek je bil dosežen pri izvajanju zavez skupine G8, ki so bile podane julija? Ker sem bil v vašem položaju, vem, kako težko je pritegniti donatorje. Še vedno se spominjam izredno težke borbe pred dvema letoma, ki jo je bojeval tudi predsednik Barroso, da bi dobili tisto nesrečno milijardo EUR za vzpostavitev tega instrumenta za hrano. A vendar je prihodnost Evrope tesno povezana z usodo držav v razvoju.

Gospod komisar, ne verjamem v formule našega kolega poslanca iz vrst socialistov, ki govori o ultra kapitalizmu in ultra liberalizmu – ki je povrhu, kot semantična asimilacija, moralno vprašljiv. Sam ne vidim nobene rešitve v takšnih kratkovidnih ideoloških tiradah.

Gospod Le Hyaric, moram vam povedati, da je za nerazvitost nekaterih držav, odkar so postale neodvisne, precej bolj odgovoren markistični obskurantizem kot liberalizem.

To sem želel povedati, ker je v tej dvorani bilo treba ugovarjati vsem ideološkim tiradam ali zaklinjanju, ki je kratkovidno in ki priganja intelektualno odkritost do skrajnosti.

 
  
MPphoto
 

  Judith Sargentini (Verts/ALE). – Gospa predsednica, moja kolega gospod Bové in gospod Belder sta orisala problem in politično realnost, vendar imamo v kmetijstvu nov trend. Bogate države si zagotavljajo osnovna živila in biogorivo s kupovanjem zemljišč v revnih državah – prisvajanjem zemljišč ali olepšano rečeno „pridobivanje kmetijskih zemljišč“. To se na primer dogaja na Madagaskarju.

Zdi se, da je to preobčutljiva tema za svetovne voditelje. Moralna dolžnost Evrope in njenih voditeljev je, da se uprejo tej, kot bi to sama poimenovala, novi obliki kolonializma. Deklaracija svetovnega vrha FAO o prehrani se ni dotaknila vprašanja prisvajanja zemljišč in je v tem smislu izpustila priložnost za obravnavo lakote v svetu. Zakaj niste tega storili?

Potem je tu še skupna kmetijska politika EU. Pridelujemo veliko hrane. Evropejci imajo hrano za uživanje, vendar SKP uničuje možnosti tako za male kmetovalce kot industrijske kmetovalce v državah v razvoju, zaradi česar nimajo možnosti, da bi zaslužili za dostojno življenje. Posledica tega je pomanjkanje hrane in potreba po uvozu hrane. Kdaj bomo dobili svobodno in pravično evropsko kmetijsko politiko?

 
  
MPphoto
 

  Richard Ashworth (ECR). – Gospa predsednica, Združeni narodi in Evropska unija so se strinjali, da bo naraščajoče svetovno prebivalstvo zahtevalo večji svetovni donos kmetijske produktivnosti, ki bi se povečal za približno 50-100 %. To sprejemamo. Sprejemamo stališče komisarja, pa ne samo zato, ker ga sprejemamo, temveč zato, ker je to cilj, ki ga svet ne sme zgrešiti. Obenem pa se od kmetijstva zahteva, da to doseže manjšo uporabo zemljišč, vode, energije in z manj toplogrednih plinov. Tako imamo tri točke, ki jih moramo razumeti.

Prvič, vlade – in predvsem EU – morajo vložiti več v raziskave in razvoj; preprosto nimamo podatkov, na katerih bi lahko utemeljili načrt za prihodnost. Drugič, ker se soočamo z nestanovitnostjo na svetovnih trgih, nam mora skupna kmetijska politika omogočiti varnostno mrežo. In tretjič, varnost preskrbe s hrano in vse, kar to pomeni za Evropsko unijo, vključuje stroške. To so stroški, ki jih ne moremo preložiti na potrošnike, zato ponavljam: potrebujemo močno kmetijsko politiko in v razpravi o proračunu mora obveljati naš argument.

 
  
MPphoto
 

  João Ferreira (GUE/NGL).(PT) Gospa predsednica, sklepna deklaracija, ki jo je na zadnjem vrhu FAO sprejelo 193 njenih držav članic je na žalost dejansko samo kaplja v morje, ko gre za boj proti lakoti. Določeni niso bili nobeni roki in predvsem niso bili opredeljena nobena dejanska sredstva in pogoji za reševanje nadloge, ki je prizadela več kot 6 milijard ljudi.

Na podlagi razpoložljivih podatkov bo v samo 90 sekundah, kolikor jih bo potrebnih za ta nastop, v svetu od lakote umrlo 15 otrok. To je najbolj surova in najbolj boleča obtožba nepoštenega, izkoriščevalskega, nesmiselnega in zato zgodovinsko osovraženega gospodarskega sistema.

To je sistem, ki temelji na stvarnih politikah in smernicah in zdaj, gospod Michel, tudi na glavnih igralcih in liberalni retoriki, ki so ustvarili trenutne razmere: na spodbujanju kmetijsko-industrijskega modela skladno z zaščito interesov velike kmetijsko-živilske industrije in posledičnem kvalitativnem osiromašenju svetovne kmetijske industrije; na dolgoletnih neprimernih vlaganjih v kmetijstvo, na spodbujanju opuščanja kmetijske industrije in na ukinitvi malih in srednje velikih kmetij, sektorja, ki zagotavlja obstoj 70 % revnih prebivalcev sveta.

Tržni fundamentalizem, politika privatizacije in liberalizacije in prosta trgovina so povzročale in še naprej povzročajo zapuščanje zemljišč, koncentracijo lastništva zemljišč in proizvodnjo, ki jo obvladuje samo nekaj posameznikov, ter odvisnost številnih drugih od uvoza hrane.

Strokovnjaki ocenjujejo, da bi premagovanje kronične podhranjenosti stalo 44 milijard USD. To je precej bolj skromna številka od tiste, ki jo države članice izročajo velikim podjetjem, da bi jih rešili pred trenutno sistemsko krizo.

 
  
MPphoto
 

  Diane Dodds (NI). – Gospa predsednica, na svetovnem vrhu o varni prehrani je generalni sekretar Ban Ki-Mun dejal, da je današnja kriza preskrbe s hrano opozorilni klic za jutri. Do leta 2050 bi naš planet lahko postal dom 9,1 milijarde ljudi, kar je dve milijardi več kot danes – vrtoglava številka, ki bo pomenila, da bodo morali kmetovalci pridelati 70 % več hrane.

Kmetovalci iz Severne Irske želijo pomagati, da bi se izpolnila ta potreba. Vendar pa jih večina meni, da Evropa ovira njihovo zmožnost, da pridelajo več hrane, s tem ko vsiljuje zmanjšanje gostote prireje s predpisi o nitratih in fosfatih, birokracijo, premajhnim obsegom raziskav in razvoja v industriji in stališčem, da varnost preskrbe s hrano torej ni problem.

Reforma SKP bo opredelila zmogljivost kmetovalcev pri pridelavi hrane. Vplivala bo tudi na ceno hrane. Če Evropa ne bo pomagala kmetovalcem z neposrednimi plačili, se bo cena hrane morala povečati, da se bodo pokrili stroški pridelave. Moj cilj je spodbuditi pridelavo hrane v Severni Irski ter varnost preskrbe s hrano v Evropi. To bo mogoče doseči samo, če bomo kmetovalcem dovolili, da kmetujejo. Reforma SKP bo pri tem igrala veliko vlogo, varnost preskrbe s hrano pa bo glavna sestavina našega dela, ko bo reforma SKP opravljena.

 
  
MPphoto
 

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospa predsednica, kot ena izmed avtoric tega poročila, bi se želela najprej zahvaliti političnim skupina, ki so tesno sodelovale, da bi dobili besedilo, za katero ni bilo vloženih nobenih predlogov sprememb. Mislim, da bi s tem morali biti vsi zelo zadovoljni. O mnogočem imamo različno mnenje, vendar menim, da to besedilo s poudarkom na želji, da se naredi prava stvar, da bi pomagali prehraniti lačne na svetu, predstavlja korak v pravo smer.

V prejšnjem mandatu sem bila tudi avtorica poročila o svetovni varnosti preskrbe s hrano in SKP, zato lahko rečem, da sem pri tem vprašanju zelo trdo delala. Želela bi poudariti nekaj zelo preprostega, kar so mnogi očitno spregledali: kmetovalci so tisti, ki bodo nahranili svet, če bodo dobili pravo podnebje – in to mislim v najširšem smislu – da bodo lahko opravili to delo. Ostali bomo o tem govorili. Naša dolžnost je, da oblikujemo in sprejemamo politike, ki našim kmetovalcem omogočajo, da pridelujejo hrano. Slednji se bodo odzvali, če jim zagotovimo dva temeljna elementa: spodobne cene in stabilne prihodke. Zadnja nestanovitnost je prizadela oba elementa in kmetovanje od tega ne more živeti.

Da mi ne bi zmanjkalo časa – in kot ena izmed avtoric vas prosim za prizanesljivost –, nikar ne demonizirajmo skupne kmetijske politike. Nekateri argumenti, ki smo jih slišali zdaj, so stvar preteklosti in so zastareli; to politiko smo zdaj popolnoma prenovili in brez SKP bi nam lahko negotovost preskrbe s hrano povzročila še večje probleme v Evropski uniji. Zakaj ne sprejmemo njenih najboljših delov in prosimo svet v razvoju, da sprejme skupno kmetijsko politiko? Kajti pri tem bi morali biti zelo strogi: vladam sveta v razvoju ne bi smeli kar tako pogledati skozi prste; njihova odgovornost je, da ustrezno uporabijo razvojno pomoč, naša odgovornost pa je, da zagotovimo, da se bo več denarja porabilo za kmetijstvo in vlagalo vanj. Mislim, da je čas, da nehamo mencati pri tem vprašanju in da postanemo strogi tako do vlad kot do sebe. Imamo moralno odgovornost in pripravljeni smo jo sprejeti.

 
  
MPphoto
 

  Enrique Guerrero Salom (S&D).(ES) Gospa predsednica, gospod komisar, svet se sooča z dvema glavnima dolgoročnima izzivoma: z bojem proti učinkom podnebnih sprememb in bojem proti revščini in lakoti v svetu.

Komisar in drugi poslanci tega Parlamenta so govorili o številkah, ki se pojavljajo tudi v sklepni deklaraciji svetovnega vrha Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) o varni prehrani: za lakoto trpi več kot milijarda ljudi po vsem svetu in vsako leto zaradi revščine umre 40 milijonov ljudi.

Kriza preskrbe s hrano in nato še finančna kriza ovirata izpolnjevanje razvojnih ciljev tisočletja. Ne napredujemo: v resnici se pomikamo nazaj. Izzivi so dolgoročni, rešitve pa so nujne in potrebne prav zdaj. Vendar pa smo v zadnjih tednih prejeli zaskrbljujoče novice o upiranju glavnih onesnaževalcev s plini, da bi sprejeli odločitve na konferenci v Københavnu, ter o odsotnosti voditeljev in pomanjkanju posebnih rezultatov na vrhu FAO v Rimu.

Naši problemi so zaskrbljujoči, a nič manj zaskrbljujoče ni pomanjkanje zmožnosti za ukrepanje. Ljudje so naprdovali, ke smo prepoznali izzive, orpedelili odzive in začeli ukrepati. Danes vemo, s čim se soočamo, vendar nimamo več zmožnosti, da bi ukrepali.

Zato podpiram resolucijo, ki Parlament poziva k nujnem ukrepanju.

 
  
MPphoto
 

  Franziska Keller (Verts/ALE). – Gospa predsednica, člen 208 Lizbonske pogodbe navaja, da je glavni cilj razvojne politike Evropske unije zmanjšanje in izkoreninjanje revščine. Revščina je tudi glavni vzrok lakote. Člen 208 navaja tudi, da bo Unija upoštevala te cilje v svojih politikah, ki bi lahko imele vpliv na države v razvoju.

Vendar pa EU z izvoznimi subvencijami uničuje trge v državah v razvoju, zato povzroča revščino in lakoto. Če hočemo, da bo naša razvojna pomoč učinkovita, moramo zagotoviti, da je ne bodo ovirale druge politike. Sicer ne bomo uspeli izpolniti razvojnih ciljev tisočletja. To moramo imeti v mislh pri pregledovanju in prenovitvi politik, kot sta skupna kmetijska politika in ribiška politika.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

 
  
MPphoto
 

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospa predsednica, predhodno govornico bi prosila, naj natančno pove, na katera izvozna nadomestila misli. To sem poudarila v svojem nastopu in priznam, da je bila v preteklosti narejena škoda z izvoznimi nadomestili in da je Evropa zdaj prenovila svojo kmetijsko politiko. A ko smo lani uvedli izvozna nadomestila za sektor mleka in mlečnih izdelkov, se je pritožila samo Nova Zelandija, ki pa ni država v razvoju. Bi lahko prosila za primer, kje naj bi to danes povzročalo problem.

 
  
MPphoto
 

  Franziska Keller (Verts/ALE). – Gospa predsednica, seveda je primer zamrznjenih piščancev, ki ga vsi zelo dobro poznate, nekoliko star, a danes imamo še vedno na primer paradižnike, ki so močno subvencionirani v Evropski uniji in pridejo na afriške trge, kjer so cenejši od lokalnih pridelkov in zato uničujejo delovna mesta in povečujejo revščino. Torej je to še vedno splošen pojav in mislim, da bi na tem morali delati.

 
  
MPphoto
 

  Béla Glattfelder (PPE).(HU) Čedalje večje število znanstvenikov na svetu govori, da bo do leta 2030 prišlo do hudega pomanjkanja nafte, vode in hrane skupaj. Vendar se zdi, da je prvo, s katerim se moramo soočiti, prav pomanjkanje hrane, saj lakoto trpi že milijarda ljudi na planetu. Število ljudi, ki trpi lakoto, narašča hitreje kot število prebivalcev sveta. Zato medtem ko trenutno trpi lakoto samo eden od šestih ljudi, se moramo pripraviti na to, da bo čez nekaj desetletij lakoto trpel eden od štirih ali petih ljudi. Vsako minuto zaradi lakote umreta dva otroka. Rešitev za te razmere očitno ni, da moramo ukiniti skupno kmetijsko politiko Evropske unije. Evropska unija je lahko močna in lahko igra močno vlogo v svetu samo, če bo imela močno skupno kmetijsko politiko.

Vendar pa lakota ni značilna samo za Afriko. Prisotna je tudi v Evropski uniji. Na primer, v nekaterih regijah Evropske unije ljudje porabijo manj kot 10 % svojega prihodka za hrano, medtem ko v drugih regijah – nekaterih delih Bolgarije in južnih regijah Romunije – ljudje za hrano porabijo v povprečju več kot 50 % svojega prihodka. Sem spadajo tudi ljudje – ki predstavljajo povprečje –, ki porabijo za hrano še nekajkrat toliko. To je treba poudariti, kajti soočiti se moramo z dejstvom, da vsakič, ko pripravimo nov predpis, zaradi katerega je kmetijska proizvodnja dražja in manj učinkovita, kot so predpisi o dobrem počutju živali, ki povečujejo količino krme, potrebne za pridelavo 1 kg mesa, ne povzročamo samo škode okolju z večjimi emisijami CO2, temveč vsak posamezen takšen ukrep povečuje tudi število ljudi, ki trpijo lakoto. Mogoče je prav ta dodatna količina krme, ki jo moramo uporabiti na primer za vzrejo perutnine, tista, ki bo manjkala na mizi stradajočega otroka.

 
  
MPphoto
 

  Corina Creţu (S&D).(RO) Število podhranjenih ljudi v svetu je preseglo eno milijardo, kar zaostruje tragične razmere, v katerih eden izmed šestih ljudi trpi lakoto. Na žalost, kot je bilo omenjeno prej, voditelji glavnih industrializiranih sil kažejo ravnodušnost do vrha, ki je tako pomemben in potreben, kot je bil vrh, ki ga je pred kratkim organizirala FAO v Rimu. Voditeljem držav članic G8, z izjemo italijanskega predsednika vlade, se ni zdelo potrebno, da bi se udeležili tega zasedanja.

Pri tem preprosto moram omeniti ogromno, nepravično neskladje med najvišjo ravnjo pozornosti, ki so jo reševanju bančnega sistema namenili predstavniki te skupine držav in ki znaša 60 % svetovnega BDP, ter njihovo ravnodušnostjo do tragične realnosti, ki jo predstavlja lakota, zaradi katere trpi čedalje večje število naših soljudi. V resnici je to kriza, ki je revne države niso povzročile same, vendar pa so prav one tiste, ki jih je najbolj prizadela.

Dosegli smo najbolj zaskrbljujočo raven svetovne lakote po letu 1970. Vsakih šest sekund zaradi lakote umre en otrok. Na žalost si razvite države sveta zatiskajo oči pred tragedijo, ki bo s svojimi večplastnimi posledicami prizadela vse nas. Najboljši primer za to in hkrati tudi svarilo vsem nam je zapostavljanje kmetijstva v zadnjih dveh desetletjih, kar je na koncu povzročilo sedanjo krizo preskrbe s hrano. Od skupnega zneska uradne razvojne pomoči so se sredstva za kmetijstvo sorazmerno zmanjšala od 17 % v letu 1980 na 3,8 % v letu 2006.

Varnost preskrbe s hrano je izredno resen izziv, ki zahteva takojšnje rešitve, predvsem z odpiranjem trgov in zagotavljanjem pomoči kmetovalcem v državah v razvoju, da bi bilo mogoče čim prej priskrbeti hrano in izkoreniniti lakoto.

 
  
MPphoto
 

  Esther Herranz García (PPE).(ES) Gospa predsednica, na začetku bi želela čestitati gospe McGuinness za to pobudo, ki kaže na pomembno vlogo skupne kmetijske politike (SKP) pri izpolnjevanju potreb pri preskrbi s hrano na mednarodni ravni.

Zdaj ko Evropska komisija očitno želi zmanjšati breme, ki ga SKP predstavlja proračunu Skupnosti, je treba poudariti, da mora prehranska zadostnost ostati prednostna naloga, tudi če SKP to mogoče več ni. V preteklih desetletjih je bilo očitno, da je brez SKP zelo težko, če ne celo nemogoče, ustvariti prehransko zadostnost.

Kmetijstva zato ni mogoče primerjati z drugimi sektorji gospodarstva, ki lahko cvetijo na prostem trgu, saj trg hrane ni prosti trg. Kmetovalci potrebujejo podporo Evropske unije, da bi njihov posel lahko uspel, Evropska unija pa potrebuje kmetovalce, da bi ohranila kmetijski model, ki lahko svojim čedalje bolj zahtevnim državljanom zagotovi dovolj hrane ustrezne kakovosti.

Zato mislim, da moramo samo spremeniti tok SKP, ne pa je odpraviti. Da bi to storili, je treba kmetovalcem zagotoviti neposredno pomoč, politiko upravljanja kmetijskih trgov pa je treba obnoviti, da bi lahko ustvarila večjo stabilnost cen, kar bi prineslo ugodnosti tako kmetovalcem kot potrošnikom in tretjim državam.

Vzpostaviti je treba okvir najboljših praks, da bi spodbudili uravnotežene odnose med različnimi akterji v prehranski verigi in se izognili nepoštenim praksam ter spodbudili pravičnejšo porazdelitev komercialnih marž.

Poleg tega je potrebna tudi evropska politika o obveščanju potrošnikov, ki bo poudarila prizadevanja pridelovalcev Skupnosti, da se uskladijo s predpisi Evropske unije s področja okolja, varnosti preskrbe s hrano in dobrega počutja živali, saj morajo pridelovalci Skupnosti konkurirati uvozu iz tretjih držav, kjer so uporabljeni standardi precej nižji.

Pridelovalci iz tretjih držav dajejo uvozu v Evropsko unijo prednost pred oskrbo trgov v njihovih državah, saj takšne izvoz ustvarja večji dobiček na podlagi sporazumov Svetovne trgovinske organizacije (STO).

 
  
MPphoto
 

  Michèle Striffler (PPE).(FR) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, prej je bilo rečeno, da vsakih pet sekund nekje v svetu umre en otrok zaradi lahkote in revščine in ocenjeno je, da več kot milijarda ljudi trpi zaradi podhranjenosti.

Vprašanje svetovne varnosti preskrbe s hrano je torej izredno nujno in mora biti na vrhu evropskih in mednarodnih političnih programov. Evropske politike morajo postati doslednejše, da bi izpolnili prvi razvojni cilj tisočletja.

Instrument za hrano v višini 1 milijarde EUR je potreben prvi korak in temeljnega pomena je, da se izvedbeni ukrepi osredotočijo na male in srednje velike družinske in pridelovalne kmetije, predvsem pa tiste, ki jih upravljajo ženske, ter na revno prebivalstvo, torej tisto, ki ga je kriza preskrbe s hrano najbolj prizadela.

Trajnostno kmetijstvo mora biti prednostno področje. Preučiti je treba inovativne mehanizme financiranja, kot je mednarodni davek na finančne transakcije, da bi lahko spremljali prlagoditev podnebnim spremembam in bili obenem dostopni malim kmetovalcem iz najranljivejših držav.

 
  
MPphoto
 

  Ricardo Cortés Lastra (S&D).(ES) Gospa predsednica, gospe in gospodje, po nedavnem zaključku svetovnega vrha Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) o varnosti prehrane bi želel izraziti svoje razoračaranje nad njegovim omejenim socialnim, medijskim in političnim vplivom. Predvsem sem razočaran, da ni bilo mogoče doseči nikakršnega sporazuma o paketu v višini 44 milijard EUR, ki je bil namenjen za pomoč najrevnejšim kmetovalcem, obenem pa čutim tudi obžalovanje, ker bo vse spet potekalo tako, kot je do zdaj.

Ko govorimo o varnosti preskrbe s hrano, kmetijstvu in razvoju, pogosto pozabljamo na problem pomanjkanja vode, ki je temeljni problem današnjice in predvsem prihodnosti. V okviru trnutne gospdoarske in okoljske krize je bolj kot kdaj koli prej potrebno, da razvite države dajo zavezo, da bodo ustvarile nov forum za premislek na mednarodni ravni, na najvišji ravni, da bi voda utrdila svoj položaj javne dobrine, da bi se delile tehnologije in razvili učinkoviti, trajnostni in gospodarsko uresničljivi sistemi za upravljanje z vodami.

Če ne bomo poskrbeli za našo vodo, ne bomo nikoli uspeli premagati lakote.

 
  
MPphoto
 

  Chris Davies (ALDE). – Gospa predsednica, v 18. stoletju v Angliji je Thomas Malthus napoveda, da bo porast prebivalstva presegel prekrbo s hrano. Njegove napovedi so bile na mnogo načinov omajane, saj smo imeli niz kmetijskih revolucij, ki so preoblikovale naše gospodarstvo. Vendar tudi njegove besede držijo: v življenjski dobi mnogih izmed nas se je svetovno prebivalstvo potrojilo – potrojilo, precej neverjetno – v premnogih delih sveta pa je to preseglo našo preskrbo s hrano. Morali bomo storiti več, če želimo preprečiti lakoto in nadzorovati rast prebivalstva, to pa lahko storimo tako, da bomo zagotovili, da bodo ženske povsod odločale o svoji reproduktivnosti. In rešiti moramo življenja otrok. Najboljši način za zmanjšanje rasti prebivalstva je rešiti življenja otrok, tako da ljudje ne bodo čutili potrebe po širjenju svojih družin.

Tu na zahodu smo zasvojeni z mesom: to je ogromna potrata sredstev. Vse, kar lahko rečem – in vidim, gospa predsednica, da je moj čas potekel – kot človek, ki se je odrekel mesu pred 20 leti, je, da moramo jesti zeleno, ne rdeče, če želimo rešiti svet in preprečiti lakoto.

 
  
MPphoto
 

  Peter Jahr (PPE).(DE) Gospa predsednica, ustrezna količina hrane je človekova pravica, lakota pa je zločin proti človeštvu. Mislim tudi, da ima človeštvo dovolj tehničnega in znanstvenega znanja, da lahko zagotovi, da nihče na svetu ne bo morač več trpeti lakote. Seveda je za boj proti svetovni lakoti potreben tudi denar. Vendar pri tem ne gre samo za denar. Pred tem moramo izpolniti tudi naslednje zahteve. Prvič, razviti moramo stabilno demokratično strukturo v državah v razvoju, drugič, boriti se moramo proti korupciji, tretjič, vzpostaviti moramo ustrezen kmetijski sistem v državah v razvoju in zadnjič, vlagati moramo v kmetijstvo. O prvih treh točka se pogosto premalo pove. Poleg tega v teh državah izginja veliko denarnih sredstev, ki pridejo v napačne roke in se uporabljajo za koruptivna dejanja.

 
  
MPphoto
 

  Marc Tarabella (S&D).(FR) Gospa predsednica, želel bi nadaljevati pri tem, kar sem pred dvema dnevoma v zvezi rekel o tragični krizi preskrbe s hrano, v katero je bila predvsem pahnjena Afrika, in očitnem pomanjkanju podpore najbolj industrializiranih držav, kakor tudi držav v vzponu, v zvezi s problemom svetovne varnosti preskrbe s hrano.

Na razpravah, ki so se odvijale na vrhu FAO v Rimu, je nekaj NVO obtožilo prehranske multinacionalke, da si poskušajo prisvojiti na tisoče hektarjev zelo rodovitne zemlje, ki je last malih kmetovalcev v svetu v razvoju. Več kot 40 000 hektarjev je na ta način že prevzetih od Etiopije do Indonezije.

NVO so obsodile tudi naklonjenost mnogih bogatih držav uporabi kemičnih gnojil in novih tehnologij v Afriki, namesto da bi spodbujale trajnostni razvoje ekologije na področju kmetijstva. Ostro so kritizirale agrokemična podjetja, uporabo GSO in razvoj goriv iz biomase na škodo pridelovanju pridelkov.

Evropsko unijo pozivam, naj nujno vlaga v izvajanje projekta svetovnega partnerstva, kar bo omogočilo boljšo usklajenost ukrepov za boj proti lakoti. Zdi se mi, da je najbolj očiten odgovor na to samooskrbno kmetijstvo.

 
  
MPphoto
 

  Elisabeth Köstinger (PPE).(DE) Gospa predsednica, dolgoročna varnost preskrbe s hrano je eden osrednjih izzivov skupne kmetijske politike. Posebno v luči primanjkljajev na področju hrane moramo poudariti pomen močne SKP, ki bo v prihodnosti prevzela ključno vlogo pri premagovanju globalnih izzivov.

To pomeni, da je potrebno ustrezno dolgoročno financiranje SKP. SKP je pomemben element politike EU na področju hrane in varnosti in po letu 2013 bo igrala pomembno vlogo v razvojni politiki in v zunanji politiki na področju varnosti preskrbe s hrano. Zato so popolnoma delujoči ekosistemi, plodna tla, stalni viri vode in nadaljnja raznolikost podeželjskega gospodarstva najpomembnejše prednostne naloge. Mednarodno sodelovanje in solidarnost skupaj z uravnoteženimi trgovinskimi sporazumi, ki spodbujajo in ne ogrožajo varnosti preskrbe s hrano, so temeljni element varne preskrbe s hrano v globalnem smislu in tu lahko pomembno prispeva močna SKP.

 
  
MPphoto
 

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE).(RO) Prvič, sicer tvegam, da bom ponovil, kar je rekel gospod Stojanov, vendar obsojam dejstvo, da imamo v številnih državah Evrope toliko neobdelanih zemljišč. pbenem pa govorimo o lakoti v svetu.

Drugič, ker predlog resolucije obravnava to vprašanje in ker sem vesel, da se je komisar dotaknil te teme, bi želel opozoriti na nevarnost, ki jo poredstavlja cilj prehranske samozadostnosti, ki je dokaj v modi. Ta cilj, ki ni sopomenka varnosti preskrbe s hrano, bi lahko imela neželen učinek na trenutne razmere, kajti podnebne spremembe različno vplivajo na vsako regijo. Zaradi teh razmer je najbolj potrebna trgovina in ne velikopotezne želje vsake države, da bi proizvedla vse, kar hoče pojesti.

 
  
MPphoto
 

  Marian Harkin, predlagateljica. – Gospa predsednica, želela bi samo dati pripombe o dveh zadevah, ki sta bili do zdaj omenjeni v razpravi. Prvič, povezava med lakoto in podnebnimi spremembami. Kot je v Rimu dejal Ban Ki-Mun, v času, ko svetovno prebivalstvo narašča in ko se spreminja naše svetovno podnebje, bomo do leta 2050 morali pridelati 70 % več hrane, vendar pa vreme postaja čedalje bolj skrajno in nepredvidljivo. Zato bodo vsa pozitivna prizadevanja pri podnebnih spremembah imela pozitiven vpliv na pridelavo hrane.

Drugo vprašanje, ki je bilo ponovno omenjeno, je lažja izbira: krivite SKP – kot da je SKP odgovorna za vse tegobe sveta v razvoju. SKP ni popolna, vendar je bila prenovljena. Če želimo, da naši kmetovalci še naprej pridelujejo in zagotavljajo varnost preskrbe s hrano za Evropo, jih ne moremo s predpisi in umiki podpore dobesedno spraviti ob posel.

Na primer, ali je kdo izdelal študijo o nedavni reformi industrije sladkorja v EU, da bi videl, če je zdesetkanje industriej sladkorja EU koristilo tistim iz držav tretjega sveta ali samo magnatom in lastnikom zemljišč, medtem ko so mali pridelovalci sladkorja bili pahnjeni v revščino? Na noben način ne želim zmanjšati pomena problema svetovne lakote, vendar moramo zagotoviti, da bomo predstavili rešitve za probleme, ki jo bodo dejansko zmanjšali.

 
  
MPphoto
 

  Sari Essayah (PPE).(FI) Gospa predsednica, izvrstno je, da na isti dan, ko razpravljamo o resoluciji o podnebni konferenci v Københavnu, obravnavamo tudi vprašanje varnosti preskrbe s hrano in problema lakote, saj so te zadeve zelo tesno povezane.

Nekateri poslanci so že omenili težavo v zvezi s tem, kako smo s podnebno politiko deloma povzročili še več problemov. Zastavili smo na primer nerealne cilje za biogoriva, kar je vodilo v situacijo, ko se je za pridelavo rastlin za biogoriva kupovalo zemljo od držav v razvoju. Tako se zemljo jemlje najrevnejšim na svetu, ki bi jo lahko uporabili za kmetovanje in razvoj svoje kmetijske proizvodnje.

Do podobnih izkrivljanj je prišlo v kmetijski politiki. Njihova posledica je bil izvoz presežne proizvodnje v države v razvoju, s čimer se je oviralo kmetijstvo tam. Izredno pomembno je, da si zapomnimo eno resnico: danes imamo na svetu več kot dovolj hrane, vendar pa ni želje po njeni pravični delitvi.

 
  
MPphoto
 

  Czesław Adam Siekierski (PPE).(PL) Gospa predsednica, na zadnjem vrhu FAO udeleženim državam ni uspelo sestaviti nobenega konstruktivnega predloga. Zaskrbljujoča je odsotnost skupne strategije na mednarodni ravni, zlasti glede na nenehno naraščajoče svetovno prebivalstvo, katerega število naj bi leta 2050 doseglo 9 milijard.

Vsi se dobro spominjamo učinkov krize s hrano leta 2007, ko so se zaradi nenadnega povišanja cen osnovnih kmetijskih proizvodov milijoni ljudi po svetu soočali s pomanjkanjem hrane. Menim, da nas mora kriza nekaj naučiti. Prenehati moramo z ukrepi, katerih namen je omejitev kmetijske proizvodnje, ki so bili v naši EU v zadnjih letih, kar je nekoliko nenavadno reči, tako priljubljeni.

Menim, da je glede na svetovne težnje na trgu živil vsak poskus omejevanja SKP nespameten korak, ki bo v bližnji prihodnosti ogrožal varnost preskrbe s hrano naše celine. Državam v razvoju moramo pomagati pri vzpostavljanju kmetijske politike, ki jim bo omogočila njihovim državljanom zagotoviti varnost preskrbe s hrano.

 
  
MPphoto
 

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospa predsednica, tudi jaz obžalujem, da noben izmed voditeljev G8, razen predsednika Komisije Barrosa ni bil prisoten v Rimu, kar seveda še okrepi predstavo o tem, da je bil to vrh, ki ni prinesel prav veliko novega. To je po mojem mnenju očitno tudi, če pogledate končne deklaracije. Po drugi strani menim, da je zelo pomembno tudi, da nam uspe vprašanje varnosti preskrbe s hrano obdržati na politični agendi, izid številnih srečanj na vrhu, ki smo jim bili priča v letu 2009, pa je zagotovo bil, da je ta tema zdaj visoko na mednarodni agendi in da se vsakokrat, ko se sestanejo svetovni voditelji, nazadnje na primer v Pittsburghu za vrh G20, razpravlja o razvojnem sodelovanju in razvojni politiki. To je sam po sebi zelo pozitiven element.

Bil sem v Rimu in reči moram, da so bile razen končne deklaracije, ki je, s tem se moram strinjati, nekoliko razočarljiva, zelo dobre razprave, prav tako pa je bila dobra tudi udeležba, zato lahko pričakujemo kakšne rezultate. Bila je na primer celovita razprava o prodaji plodne zemlje v državah v razvoju in državah, ki nimajo obdelovalnih površin; njihov nakup je zelo zanimiva tema za razpravo in menim, da je tudi tema, glede katere lahko dosežemo skupno razumevanje.

Druga stvar, ki bi jo rad povedal, je, da SKP, kot sta že dejala dva poslanca, seveda ni idealna. Na tem svetu ni nič idealno, toda ko pogledate učinek skupne kmetijske politike na svet v razvoju, menim, da lahko trdimo, da je zdaleč najmanj škodljiv sistem velikega trgovinskega bloka glede učinke izkrivljanja v državah v razvoju. STO je potrdila, da večina, če ne vse, naših subvencij ne izkrivlja trgovine, ker podpirajo kmetijski prihodek in ne cen kmetijskih proizvodov.

Sem tudi nekoliko, kako naj rečem, razočaran, da nenehno krivimo sami sebe. Tudi Evropa ni idealna, vendar menim, da smo na primer z instrumentom za hrano naredili velik korak naprej. To vključuje 1 milijardo EUR na dvoletni ravni; ne gre za podporo dobavi proizvodov, ampak se večinoma osredotoča na dobavo semen in tako dalje, s čimer se podpira majhne kmetijske pridelovalce v svetu v razvoju. Menim, da je to resnično nekaj novega. To je potrdila na primer tudi Svetovna banka, ki prevzema ta mehanizem. Zato ne bi smeli nenehno kriviti samih sebe. Mimogrede, ta instrument je vzpostavil moj predhodnik. Glede nečesa se ne strinjam z njim in to je v zvezi z gospodom, ki je medtem izginil, gospodom Le Hyaricom. Ni socialist, moj predhodnik, je komunist; menim, da morate pogledati njegovo politično skupino: je komunist in to verjetno pojasnjuje argumente, ki jih je uporabil.

Tudi v L’Aquili smo prevzeli svojo odgovornost kot Evropska komisija in zagotovili 4 milijarde USD, kar je približno 20 % prehranskega in podpornega svežnja, o katerih je bil sklenjen dogovor v L’Aquili. S tem smo zdaleč največji donator, ki je sprejel zaveze v L’Aquili, te pa bomo tudi spoštovali. Ta znesek bomo namenili in ga izplačali čim prej.

Zaključil bom z zadnjo pripombo o novi kmetijski politiki in politiki varnosti preskrbe s hrano, ker je v delovnem programu Komisije za leto 2010 načrt, da se Svetu in Parlamentu predloži sporočilo o obnovljeni politiki za kmetijstvo in varnost preskrbe s hrano za Evropsko unijo. Ta dokument bo preučil trenutna vprašanja, ki vplivajo na kmetijstvo in varnost preskrbe s hrano, na primer izzive podnebnih sprememb, okrepljeno pozornost glede prehrane in kakovosti živil, varnostnih mrež in politik socialne zaščite, vpliv biogoriv na proizvodnjo hrane ali uporabo in vpliv novih tehnologij in biotehnologij, okrepljeno pozivanje k pristopom, ki temelji na pravicah, obsežne nakupe zemljišč itd.

Cilj sporočila bo predvsem obnova zaveze EU, da državam v razvoju pomaga pri razvoju njihove kmetijske proizvodnje. Ta zaveza ostaja ključna, zlasti glede na povečano povpraševanje po hrani zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva in spreminjanja prehranskih vzorcev ter izzivov in groženj, ki jih podnebne spremembe predstavljajo za trajnostno kmetijsko proizvodnjo. Drugič, cilj sporočila bo sprožiti razmišljanja o tem, kako lahko EU najbolje uporabi svoje izkušnje in znanje za podporo nastanku regionalnih politik in strateških okvirov v kmetijstvu in varnosti preskrbe s hrano. Tretjič, njegov cilj bo zagotavljanje podlage za celotni pristop EU za usklajevanje okvirov politike ECMS po zavezah, določenih v načrtu za ukrepanje iz L’Aquile. Četrtič, njegov cilj bo predlaganje, na kakšen način lahko EU prispeva k pospešitvi procesa doseganja razvojnih ciljev tisočletja in zlasti prvega razvojnega cilja tisočletja glede na bližajoči se pregled razvojnih ciljev tisočletja septembra 2010 v New Yorku. Petič, njegov cilj bo zagotavljanje boljšega položaja EU spričo trenutnih dogodkov v svetovnem živilskem sistemu upravljanja kmetijstva in nazadnje obravnavanje vprašanj, ki so nedavno postala pomembna na agendi varnosti preskrbe s hrano.

16. novembra se je začelo javno posvetovanje o problemskem dokumentu, ki se bo zaključilo v začetku januarja. Tako se bomo posvetovali z vsemi zainteresiranimi stranmi in nato predložili uradno sporočilo Evropske komisije.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Prejel sem šest predlogov resolucij(1), predloženih v skladu s členom 110(2) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 26. novembra 2009.

 
  

(1)Glej zapisnik.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov