Predsednik. – Naslednja točka je skupna razprava o

- vprašanju za ustni odgovor Svetu, ki ga je predložil Michael Cashman v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o izboljšanju pravnega okvira o dostopu do dokumentov po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe (O-0122/2009 - B7-0230/2009);

- vprašanju za ustni odgovor Komisiji, ki ga je predložil Michaele Cashman v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o izboljšanju pravnega okvira o dostopu do dokumentov po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe (O-0123/2009 - B7-0231/2009)

  Michael Cashman, vlagatelj. – Gospod predsednik, za začetek naj povem, da je med nami lepo videti komisarko Wallström, prav tako Cecilio Malmström, iz predsedstva, ker sva bila oba že od začetka, od leta 1999, zadolžena za ta dokument.

Zanimivo se je spomniti, da kar smo dosegli v našem sporazumu maja 2001, je nekako zgodovinsko za 15 držav članic, ki so se iz različnih tradicij in kultur ter različnih pristopov obrnile k odprtosti in preglednosti. Uspelo nam je doseči dogovor in zanimivo je, da gre to kar v precejšnji meri pripisati odločenosti takratnega švedskega predsedstva.

Prav tako je to zasluga odločenosti Komisije, ki je priznala, da vse tri institucije potrebujejo kulturno spremembo. Morali smo videti, da odprtost in preglednost nista preprečila demokraciji, da bi zacvetela, ampak sta jo dejansko izboljšala. Omogočala je odgovornost. Državljanom je omogočila, da so videli, kaj se počne v njihovem imenu in nam verjetno pomagala, da smo dvignili zaveso in enkrat za vselej dokazali, da v sefih Komisije ali Sveta niso skrite grozovite skrivnosti – glede tega nisem tako prepričan za Parlament, toda upajmo, da jih tudi v sefih Parlamenta ni!

Zlasti bi se želel zahvaliti komisarki in, če smem, moji dragi nekdanji kolegici Ceciliji Malmström za to zavezo. Sedaj potrebujemo še eno zavezo. Kot sem dejal, smo veliko dosegli. Imamo register dokumentov. Imamo sodno prakso Evropskega sodišča, ki sedaj opredeljuje in ponovno opredeljuje, kaj je bilo prvotno dogovorjeno o dostopu k dokumentom. Sprejeli smo načelo, da bi morali vsi dokumenti ostati dostopni in da, kjer niso, bi dostop moral biti utemeljen precej jasno in izrecno s sklicevanjem na člen 4 – izjeme – ali člen 9 – dokumenti občutljive narave.

Toda ko smo se premikali naprej, je Parlament večkrat pozval k pregledu. Menim, da pregled, ki ga je Komisija predložila Parlamentu, o katerem smo nato glasovali v odboru in katerega prva obravnava je bila preložena marca letos, ni segla dovolj daleč, in vem, da imamo glede tega deljeno mnenje. Prav tako je obstajala zaskrbljenost – in ta zaskrbljenost je v Parlamentu še vedno prisotna – da je bil poskus vrnitve na dostop do dokumentov, tudi glede ponovne opredelitve dokumentov – zamisel, da bi lahko bili izvzeti celotni dosjeji – in poskus ponovne opredelitve pojma veta tretje strani.

Zanimivo je, da naši državljani, ki sedijo na galeriji, verjetno mislijo, da govorimo o nečem, kar se dogaja zunaj nas – členi, veta tretjih strani – toda dejansko govorimo o zakonu, ki jim omogoča, da se prepričajo o naši odgovornosti: člani parlamenta, odgovorni za to, kar delamo v njihovem imenu, Komisija za to, kar dela v njihovem imenu in enako Svet. Kako lahko oni in nevladne organizacije to počnejo, če način našega dela in kdo kaj počne v okviru vseh različnih enot ostaja dobro varovana skrivnost, ki je odprta le za tiste lobiste in odvetnike, ki vedo?

To je to, kar verjamem, da je v osrčju Lizbonske pogodbe. Pravi, da moramo še naprej krepiti demokracijo. Krepiti moramo dostop do dokumentov. Ravno zato Parlament s tem ustnim vprašanjem poziva k celotnemu obsegu priporočil, ki naj se sprejmejo. V bistvu gre za to, da se zagotovi, da se pravice, ki jih imamo, nadgradijo, da se ne zmanjšajo, in da se prizna, da v okviru Lizbonske pogodbe ni več treh institucij, ampak vse agencije in organi, ki jih ustanovijo, vključno z Evropsko centralno banko, v nekaterih primerih, Sodišče Evropskih skupnosti, Evropska investicijska banka, Europol in Eurojust. Vse te institucije so sedaj odgovorne v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001.

Menimo, da predlogi, ki so bili predloženi od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, ne ustrezajo duhu ali besedilu pogodbe ali obveznostim, za katere verjamemo, da so vsebovane v izvirni Uredbi (ES) št. 1049/2001, ki v korist naših poslušalcev velja za javni dostop do vseh dokumentov, ki jim imajo, prejmejo ali napišejo vse tri institucije.

  Cecilia Malmström, predsedujoča Svetu. – (SV) Gospod predsednik, kot veste, je večja preglednost izjemno bistveno vprašanje za švedsko predsedstvo. V naših institucijah EU smo prehodili dolgo pot, kar zadeva vprašanje preglednosti. Toda ne gre le za zakone in uredbe. Pri preglednosti gre za odnos in za to, kako se zakoni in uredbe uporabljajo v praksi.

Danes zjutraj mi je bilo v veselje srečati podpredsednico Komisije, Margot Wallström, in podpredsednico Parlamenta, Diano Wallis, v Medinstitucionalnem odboru za javni dostop do dokumentov. Srečanje je bilo izvedeno na pobudo švedskega predsedstva. Odbor se ni srečal že dve leti. Bilo je nekaj zelo pozitivnih in posebnih razprav od tem, kako bi lahko izboljšali priložnosti za državljane, da bi v praksi dostopali do dokumentov institucij. Srečanja bi morali imeti pogosteje in to je bil tudi eden izmed naših skupnih sklepov.

Veseli me, da Lizbonska pogodba poudarja pomen preglednosti, kritičnega nadzora javnosti in demokracije. To pozdravljamo. Kar zadeva pregled Uredbe (ES) št. 1049, ki jo imenujemo kar Uredba o preglednosti, se Predsedstvo najprej želi osredotočiti na novo zakonsko podlago za Uredbo. Ta je zajeta v členu 15(3) Lizbonske pogodbe. Najpomembnejša sprememba v novi zakonski osnovi je razširitev institucionalnega obsega. Preprosto povedano to pomeni, da medtem ko se je prejšnji člen navezoval le na dokumente Parlamenta, Sveta in Komisije, nov člen razširja pravico javnosti do dostopa do dokumentov tako, da vključuje vse institucije, telesa, urade in agencije Evropske unije. Glede dokumentov Sodišča Evropske unije, Evropske centralne banke in Evropske investicijske banke obstaja nekaj omejitev, toda vsekakor je področje dostopa veliko širše, kot je bilo prej.

Komisija je objavila, da bo predložila predlog Parlamentu in Svetu z namenom prilagoditve sedanje Uredbe o preglednosti novim določbam pogodbe.

Medtem bo delo Sveta glede pregleda Uredbe o preglednosti še naprej temeljilo na predlogu Komisije, ki ga je predložila Parlamentu maja 2008.

Od maja 2008 je Delovna skupina za informiranje Sveta šla dvakrat skozi predlog. Drugi strokovni pregled je bil zaključen junija in julija tega leta in vključuje številne spremembe, ki jih je Parlament odobril na plenarnem zasedanju marca 2009. Maja se je Parlament odločil, da ne bo zaključil formalne obravnave predloga Komisije pred Evropskim parlamentom. Parlament bi rada spomnila, da je na začetku švedskega predsedovanja, dne 2. septembra 2009, moja kolegica, Beatrice Ask, švedska ministrica za pravosodje, razložila Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, da je pripravljena začeti razgovore med institucijami. Zlasti je vprašala, ali namerava novo izvoljeni Parlament nadaljevati delo na podlagi 92 sprememb, ki jih je sprejel Parlament marca 2009. Razlog za njeno vprašanje je bil ta, da moramo kot Predsedstvo poznati stališče Parlamenta, tudi če ni nujno v obliki zaključene prve obravnave.

Kot razumem, še novo izvoljeni Parlament ni imel možnosti, da bi razpravljal o predlogu Komisije, ampak se je namesto tega osredotočil na učinke, ki jih lahko ima Lizbonska pogodba na tekoči pregled.

V Svetu čakamo na predlog Komisije, ki je bil najavljen v zvezi z vplivom Lizbonske pogodbe na Uredbo o preglednosti. Seveda vam bomo še naprej na voljo za razpravo o sedanjem predlogu in samo po sebi se razume, da je v takih razpravah popolnoma običajno, da se upoštevajo učinki nove pogodbe.

Po mojem mnenju je člen 15(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije popolnoma ustrezna zakonska podlaga za predlog v skladu z novo pogodbo. Drugi členi, ki se navezujejo na javni nadzor na splošno, boljšo komunikacijo med institucijami in državljani ter dobro upravljanje, so bistvenega pomena za delo institucij z namenom okrepiti demokracijo, učinkovitost in legitimnost. Prav tako se moramo dogovoriti, kako naj se ta vrsta cilja uresniči. Toda nisem prepričana, da je zanje prostor v okviru Uredbe o preglednosti. Zaradi jasnosti bi morala Uredba vsebovati pravila, ki se nanašajo le na javni dostop do dokumentov in ne tudi na druge stvari.

  Margot Wallström, podpredsednica Komisije. – Gospod predsednik, spoštovani člani Parlamenta, najprej bi rada odgovorila gospodu Cashmanu. Mislim, da je to zadnja možnost ali priložnost, ko vam lahko izrečem zahvalo. Resnično poosebljate boj za to uredbo in za odprtost in preglednost v Parlamentu. Postali ste njen obraz, simbol in zagovornik.

Prav tako menim, da imava veliko mero zaupanja, ker sva Švedinji, Cecilia Malmström in tudi jaz, in mislim, da ljudje pričakujejo, da se bova še naprej borili za odprtost in preglednost. Istočasno smo imeli nekaj sprorov, ker tudi igramo različne vloge in včasih moramo biti zelo realni glede tega, kaj lahko dosežemo, in boriti se moramo za svojo stvar v vsaki instituciji. To ni vedno lahko. Mislim, da se je celotna politična klima prav tako spremenila in spremenilo se je politično ravnovesje in to je vplivalo na naše razgovore glede teh vprašanj.

Toda rekla bi, da je naše izhodišče popolnoma enako in prav tako pravimo, da nam je ta uredba o dostopu do dokumentov vsem prišla zelo prav. V preteklosti je bilo to odlično orodje, za katerega želimo, da ga ne bi uporabljali samo lobisti in tisti, ki so plačano za to, da pregledujejo dokumente. Želimo, da bi ga lahko uporabljali širša javnost in novinarji in da bi imeli popoln dostop do dokumentov. To je moje izhodišče. Vem, da ima minister enako stališče, kot ste lahko slišali.

Prav tako menim, da ima švedsko predsedstvo zlato priložnost, da to vprašanje premakne naprej. Zdaj bi se resnično želela zahvaliti Parlamentu za priložnost, da imamo to razpravo o preglednosti in novi Lizbonski pogodbi, saj daje več poudarka na odprtost in temu, kar se imenuje participativna demokracija. Vsi se strinjamo, da je to zelo dobrodošel dogodek.

Konkretno vprašanje, ki je danes pred nami, je: kakšne ukrepe bo Komisija sprejela v zvezi s pregledom Uredbe (ES) št. 1049/2001?

Kot veste, je bila z Lizbonsko pogodbo pravica javnosti do dostopa do dokumentov razširjena, kot smo slišali ministrico, na dokumente vseh institucij, organov, uradov in agencij Unije, čeprav iz očitnih razlogov obstaja nekaj omejitev za Evropsko sodišče, Evropsko centralno banko in Evropsko investicijsko banko.

Glede pregleda uredbe (ES) št. 1049/2001 želim izpostaviti, da je nova pravna podlaga člen 15(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije, zelo podoben prejšnjemu členu 255, glavna razlika pa je razširitev institucionalnega obsega.

Vprašanje je Komisija obravnavala v našem sporočilu dne 2. decembra letos. Cilj je bil uskladiti predloge za sekundarno zakonodajo, ki so v obravnavi, z novo pogodbo. (Nekateri med vami ga poznajo v žargonu EU kot „akt omnibus“ – pa pozabimo na to takoj, ko sem to izrekla!)

Pomeni, da lahko kateri koli zakonodajalec zdaj uvede spremembo, ki razširja obseg Uredbe na druge organe in institucije. Prav tako gre za obveščanje Sveta, da je to predstavila Komisija in sprejela Komisija.

Nadaljnji napredek pri zakonodajnem postopku, ki vodi v sprejem spremenjene Uredbe (ES) št. 1049/2001, je v rokah zakonodajalcev: Parlamenta in Sveta. Še vedno smo na stopnji prve obravnave. Nimamo zakonodajne resolucije in nimamo stališča novega Parlamenta. Seveda bo Komisija prispevala k doseganju sporazuma – kot v drugih zakonodajnih postopkih.

Lizbonska pogodba določa okvir za participativno demokracijo. Pri Komisiji smo že sprejeli več pobud, katerih cilj je izboljšati javno posvetovanje in udeležbo glede predlaganih novih politik. Na primer, ocenili bomo smernice za posvetovanje Komisije na podlagi novih določb pogodbe in se odločili, ali so potrebne prilagoditve, da bi jih še izboljšali, začeli smo tudi delati na državljanski pobudi z začetkom javnega posvetovanja, da bi prisluhnili državljanom in zainteresiranim stranem pred predstavitvijo predloga.

Velik pomen državljanske pobude je prejšnji teden prav tako priznal Evropski svet. In kot razumem, je prihajajoče švedsko predsedstvo to uvrstilo zelo visoko v svoj program. Želijo si hitrih rezultatov.

To jutro, kot smo že slišali, se je Medinstitucionalni odbor za javni dostop do dokumentov srečal na povabilo švedskega predsedstva. Naloga te skupine je preučiti najboljšo prakso, obravnavati morebitne spore in razpravljati o nadaljnjem razvoju dogodkov glede javnega dostopa do dokumentov.

Tako smo se skupaj odločili, da bomo imeli spletni portal „odprtosti“; dosegli bomo dopolnjevanje naših institucij; naše službe IT si bodo vzele čas in bodo usklajevale njihova prizadevanja za dostop in upoštevali bomo posledice dostopa do dokumentov, ko naše institucije ustvarijo ali spremenijo elektronske pomnilniške sisteme.

Vem, da je to čas v letu, ko pišete sezname želja. Vendar menim, da se za odprtost in preglednost ne smete zanašati na Božička. Mislim, da moramo za to poskrbeti sami: Parlament, Svet in Komisija. Za prave, konkretne in neposredne rezultate. Mislim, da smo s tem že začeli in po tej poti moramo nadaljevati, zato se veselim naše razprave.

  Renate Sommer, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, s poročevalcem in poročevalci v senci iz drugih skupin smo se dogovorili, da bomo predložili vprašanje za ustni odgovor o statusu postopka in naslednjih korakih. Na podlagi odgovora Sveta in Komisije smo nameravali razpravljati o tem, kako nadaljevati. Pravkar smo načeloma prejeli ta odgovor. Ni mi povsem jasno, zakaj je poročevalec v nasprotju z dogovorom s skupinami nenadoma predložil resolucijo, v kateri je orisal svoje stališče. Kakšen odgovor želi od Komisije in Sveta? Gospod Cashman, zelo vas cenim, toda vse to se je zgodilo zelo tiho in na skrivaj, brez vsakršne preglednosti. Toliko o tem, kako si prizadevate za preglednost. Poskušali ste nas obiti. Poleg tega menim, da je legitimnost te resolucije glede na Poslovnik zelo vprašljiva. Vsekakor je vsebina resolucije ponovitev vašega obstoječega poročila iz zadnjega parlamentarnega obdobja in je zato popolnoma odvečna.

Vem, da ste se skušali pogajati s poročevalci v senci, da bi predstavili skupno resolucijo, vendar sem popolnoma proti tej resoluciji. Začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe po mojem mnenju ni prinesel take spremembe zakonske podlage dokumenta, da bi se zato spremenila vloga Evropskega parlamenta. Poročilo je bilo in je dokument v postopku soodločanja. To prav tako pojasni zaskrbljenost moje skupine glede legitimnosti resolucije v skladu s predpisi Poslovnika.

O vsebini ne želim razpravljati. Združili ste veliko različnih stvari, vključno s citati iz Pogodbe o Evropski uniji, iz Lizbonske pogodbe in iz Listine o temeljnih pravicah, vse je vzeto iz konteksta, da bi upravičili vaš predlog resolucije. Vsekakor pravno ne vzdrži v obliki, v kateri je predstavljena. Niste vključili določbe o zaupnosti, ki je jasno potrebna vsaj do neke mere. Ta se na primer zahteva v smislu mednarodnih dogovorov s tretjimi stranmi kot conditio sine qua non. Pomislite samo na dogovor med ZDA glede SWIFT. Prav tako ni rešitve z mediacijo, na primer v obliki naknadne preglednosti. Tega niste zagotovili. Poleg tega so spregledane zakonsko zaščitene pravice, kot so varovanje podatkov in pravica do zasebnosti.

Te resolucije ne smemo sprejeti. Od Komisije in Sveta smo prejeli dober odgovor in na tej podlagi moramo nadaljevati, z drugimi besedami, odgovor na naše ustno vprašanje. Gospod Cashman, prosil bi vas, da umaknete predlog resolucije.

  Vilija Blinkevičiūtė, v imenu skupine S&D. – (LT) Hvala gospod predsednik, gospe in gospodje. Vsekakor se strinjam z mnenjem kolega Cashmana, da je po uveljavitvi Lizbonske pogodbe in spremembi pravnega položaja sedaj najprimernejši čas za ponovno odprtje razprave o uredbi 2001 o omogočanju javnega dostopa do dokumentov in temeljito izboljšanje in spreminjanje te uredbe.

Z Lizbonsko pogodbo ciljamo na večjo odprtost do družbe, kar pomeni, da morajo biti razprave čim bolj odprte in razumljive za državljane. Toliko bolj, ker je presoja vsega dela Evropske unije in zaupanja v njeno delo povezana z razumevanjem naših državljanov in sposobnostjo dostopa do dela Evropske unije in sprejetih dokumentov.

Odprtost je tukaj še zlasti potrebna za krepitev načel demokracije in spoštovanja temeljnih pravic. Tako mora biti možnost družbe za dostop do dokumentov temeljno načelo in tajnost je dovoljena le v izjemnih okoliščinah.

Evropski parlament je na tem področju že opravil veliko dela. Marca letos je pripravil poročilo o predlogu Komisije za spremembo trenutno veljavne uredbe in ta nov predlog Evropskega parlamenta je primerna podlaga za nove razprave. Vendar ne smemo pozabiti, da tukaj razpravljamo o spremembi uredbe in sta zato nadaljnje sodelovanje institucij Evropske unije in skupni dogovor o reviziji pravil preglednosti nujna.

Izboljšana uredba bi vzpostavila boljšo raven preglednosti. Ker Lizbonska pogodba krepi načela, ki si prizadevajo za večjo odprtost v Evropski uniji in tesnejše sodelovanje z državljani, je pomembno oblikovati konkretne ukrepe in temelje za upravljanje institucij Evropske unije, da bi ta cilj dosegli.

Zato pozivam novo Komisijo, naj čim prej predstavi predlog in se s Svetom sporazume o skupnem stališču, da bi popolnoma zagotovila odprt in neprekinjen dialog z državljani in združenji, ki jih zastopajo.

  Diana Wallis, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, zelo sem zadovoljna z vprašanjem in hvaležna gospodu Cashmanu za predstavitev njegovih pogledov. Mislila sem, da se vse politične skupine Parlamenta strinjajo glede resolucije. Rečeno mi je bilo, da je bil takšen rezultat popoldanskega sestanka.

Jasno je, da z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe lahko nadaljujemo z velikimi spremembami glede celotne zadeve v zvezi s preglednostjo. Kot podpredsednici Parlamenta, odgovorni za preglednost, se mi to ni vedno zdela lahka tema, vendar menim, da imamo zdaj priložnost za izboljšave in da se še bolj približamo svojim državljanom. V tem parlamentu preučujemo naše lastne dogovore za dostop do dokumentov in dostop do informacij. V veliko veselje mi je bilo, da sem se danes zjutraj srečala s Cecilio Malmström in Margot Wallström, tako da so se naše tri institucije končno lahko usedle skupaj in resnično poskrbele za napredek. Omenjeno je že bilo – in mislim, da je to za nas res velik dosežek – da smo si namesto priložnostnih srečanj tega medinstitucionalnega organa na dve ali tri leta zadale, da se po šestih mesecih ponovno srečamo in to na podlagi mnogo bolj rednega urnika. Smo resne in to je naš resen skupni znak, da želimo vzpostaviti resnično pregleden portal med vsemi nami, da želimo zagotoviti, da naši državljani lahko vidijo zakonodajni postopek, ko napreduje skozi različne faze, in da lahko resnično prispevajo in imajo pregled nad tem, kar delamo.

Tako se je moja skupina – in mislim, da tudi vse druge skupine – strinjala s spremembami, ki bodo odražale današnji napredek. Na koncu se naj še samo zahvalim, da smo tri gospe uspele narediti napredek glede tega vprašanja.

  Zbigniew Ziobro, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, po mnenju mnogih publicistov, ki se zanimajo za evropske zadeve, je nekaj, kar poznamo pod pojmom demokratični primanjkljaj, že več let mogoče opaziti v institucijah Evropske unije. Ta obtožba je včasih izrečena po krivici, včasih pa je res utemeljena. V zadnjem primeru se poudarja, da ko se zdi, da so pomembne odločitve sprejeli anonimni evropski uradniki nekje v oddaljenem Bruslju, demokratični mehanizem ne deluje pravilno. Zato je treba poudariti, da je odprtost izjemno pomemben element dejavnosti Evropske unije. Oblast mora odgovarjati družbi. Kot je zgodovina vedno pokazala, se v drugačnem primeru oblast pokvari.

Evropsko družbo sestavljajo različni narodi, ki živijo v določenih državah. Zato morajo institucije Evropske unije odgovarjati državljanom vsake države članice, način za zagotovitev nenehnega nadzora nad vsemi pooblastili, ki so zaupane Evropski uniji, pa je omogočanje polnega dostopa do dokumentov. V mislih imam predvsem delovne dokumente, analize in posvetovanja, ki jih opravita Evropska komisija ali Svet. Bistvenega pomena je, da se vpliv interesnih skupin glede razvoja uredb zabeleži in da je dostopen za vse. Pomembno je, da nima le Parlament polnega dostopa do teh dokumentov. Državljani vseh držav članic Evropske unije bi morali imeti pravico do demokratičnega nadzora, tako da jo bo uživala vsaka zainteresirana organizacija v družbi in vsak novinar. Samo preglednost lahko jamči, da bodo oblasti in osebje Evropske unije uporabili pooblastila, ki so jim bila dodeljena, v skupno dobro državljanov držav članic.

  Rui Tavares, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospe in gospodje, ta razprava se vrti okrog vprašanja zaupanja. Evropske institucije vedno prosijo državljane, naj jim zaupajo. Med postopkom Lizbonske pogodbe so prosile državljane, naj jim v vsakem primeru zaupajo. Finančna kriza se je začela in državljane so prosile, naj jim zaupajo. Vendar je zaupanje dvosmerna cesta in ne morete zmeraj prositi državljanov, naj vam zaupajo, če hkrati državljanom ne zaupate dovolj, da bi jim pokazali vse procese in notranje delovanje, ki poganja Komisijo. Tisti, ki so na oblasti, se ne morejo pritoževati, da državljani ne zaupajo politikom, če politiki sami ne zaupajo državljanom.

To je problem demokracije; pa ne le to, prav tako gre za problem tratenja. Družba sama je velik vir znanja, ki ga bomo zapravili, če državljanov ne vključimo v proces vodenja in upravljanja Evropske unije. Zato nimam nobenih pomislekov, ko rečem, da popolnoma podpiram prizadevanja poročevalca, ki dela demokraciji dobro uslugo, in da se bi mogli premakniti naprej, ne samo proti preglednosti, temveč predvsem k zagotovitvi, da preglednost ni le lepa beseda, ampak da ima določen pomen.

  William (The Earl of) Dartmouth, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, Evropska unija si v moji državi in tudi drugje upravičeno zasluži sloves, da odločitve sprejema tajno, skrivno in neopazno. Zato bi predvidevali, da se bo Komisija zdaj kar najbolj potrudila, da bi bila odprta in pregledna. Namesto tega je Komisija pripravila predlog – mislim, da 1049 – katerega del dejansko omejuje dostop do dokumentov, ki so trenutno javni.

Za tem pa je pomembna namerilna točka, ki se je spomnim z Univerze v Harwardu, in sicer: odločitve, ki se sprejmejo brez preglednosti in brez pravega kritičnega nadzora javnosti, so praviloma slabe odločitve. Morate sprejeti, da je eden od razlogov, zakaj Komisija predloži toliko slabo premišljenih, slabo zasnovanih, neprimernih in slabo napisanih predlogov, ki jih moramo prenašati v Angliji in v drugih državah, pomanjkanje preglednosti. Zato bi glede tega pravnega okvira Komisijo pozval, naj ponovno premisli, če je ponoven premislek sploh kdaj možen v zgrešeni instituciji znotraj zgrešenega sistema upravljanja.

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zelo pozorno sem poslušal govore Komisije, predsedstva in poslancev. Stockholmski program je še bolj razjasnil pomen pravice dostopa do dokumentov, ki jih pripravijo institucije EU.

Lizbonska pogodba prav tako zagotavlja pravico dostopa do dokumentov fizičnim ali pravnim osebam, medtem ko zagotavlja, da bodo vzpostavljeni predpisi z merili in omejitvami vsakega organa. Kot je že bilo omenjeno, je Parlament letos že imel priložnost obravnavati dostop do dokumentov in takrat so bili pogledi nekoliko različni.

Danes se vsi strinjamo glede potrebe po dejanski prilagoditvi uredbe 2001, vendar se rešitev gospoda Cashmana ne zdi verjetna, saj preko vsake razumne meje razširja možnost pridobitve dokumentov, kar bi v nekaterih primerih lahko bilo celo v nasprotju s splošnim javnim interesom. Navedel bi nekaj primerov: pogajanja s tretjimi državami ali druge občutljive dejavnosti zahtevajo jasno opredelitev, protiutež med zakonito pravico do preglednosti, razkritja in poznavanja, ter zanikanjem dostopa do dokumentov v skladu s prevladujočim in priznanim javnim interesom.

Še vedno smo prepričani, da je treba spodbujati pravico dostopa do dokumentov za fizične in pravne osebe, saj se zavedamo, da moramo opredeliti razumno načelo za uskladitev nasprotujočih si potreb: razširitev vloge evropskega varuha človekovih pravic, določitev natančnih in primernih meril za dostop in uvedba prehodne ureditve, ki bo sčasoma vodila v pravila, usklajena s potrebami državljanov in skladna z ustreznim delovanjem institucij. Zanašamo se na vlogo sedanjega predsedstva, španskega predsedstva, in dejavnosti Komisije, da bo to doseženo.

  Cornelis de Jong (GUE/NGL). – (NL) Gospod predsednik, kateri dokument točno iščete? Kakšna je številka dokumenta? To je le par odzivov, ki jih lahko pričakujejo državljani, ko predložijo vprašanje Evropskim institucijam. Državljani želijo informacije in ne promocijskega gradiva ali nerazumljivih političnih dokumentov, zato je seveda potrebna drastična sprememba smeri. Osredotočenost mora biti na državljanih. To je osnova vprašanj gospoda Cashmana, kateremu se bi želel zahvaliti za odlično in – to je namenjeno gospe Sommer, ki je na žalost že zapustila sejno dvorano – izjemno pregledno sodelovanje v zadnjih nekaj mesecih.

Želel bi videti, da bi se del evropskega informacijskega proračuna porabil za zagotovitev, preko digitalnih informacijskih medijev in človeškega stika, da državljani prejmejo pristne, popolne informacije in odgovore na vprašanja, kot so „Ali mi lahko poveste, kakšen je točen napredek v zvezi z odločitvami, ki jih je sprejela Evropa glede evropskega prizadevanja med podnebno konferenco v Københavnu“. To želijo državljani vedeti, zato pozivam Komisijo, Svet in zlasti poslance, da podprejo naše pobude za večjo preglednost. To je zame edino pravo sporočilo.

  Heidi Hautala (Verts/ALE). – (FI) Gospod predsednik, javni dostop do dokumentov pomeni pravico državljanov do udeležbe pri sprejemanju odločitev in pridobitve informacij v ta namen. Lizbonska pogodba podpira to temeljno pravico državljanov EU. Če Evropski parlament ne bo branil te temeljne pravice, kdo jo bo potem?

Zaradi tega je zelo pomembno, da na tem zasedanju sprejmemo močno in jasno stališče v prid preglednosti. Ne smemo sprejeti korakov nazaj ali tistih, ki jih predlaga Komisija.

Lahko vam zagotovim, da kroži veliko napačnih predstav glede tega, o čem se tukaj odločamo. Ne želimo ogroziti mednarodnih pogajanj, vendar menimo, da imajo državljani pravico vedeti, katere zadeve se obravnavajo s tujimi pooblastili, ki vplivajo na njihove pravice. Prav tako tukaj ne zaključujemo, da bi vsak poslanec Evropskega parlamenta moral javno objaviti vsebino svoje elektronske pošte. Če se kdo boji tega, za to ni prav nobene potrebe.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, vprašanje preglednosti in dostopa državljanov do dokumentov v Evropski uniji je nedvomno pomembno v obsegu, v katerem so ljudje po vsej Evropi še zmeraj zelo nezadovoljni z evropsko integracijsko politiko.

V primeru Avstrije je velik delež ljudi nezadovoljnih ali skeptičnih glede Evropske unije, ker imajo občutek, da ni preglednosti in dostopa do politike. Proces uvedbe in potem prebijanja skozi Lizbonsko pogodbo skupaj z izvolitvijo predsednika Evropskega sveta in visokega predstavnika sta dali državljanom občutek, da ne vidijo, kaj se dogaja, in da ni preglednosti in da sploh ne vedo, zakaj so bile te stvari storjene. Če naj bi bila Lizbonska pogodba uspeh za evropske državljane, menim, da je pomembno, da damo ljudem občutek, da lahko prepoznajo, kdo sprejema odločitve znotraj Unije in zakaj in kako se sprejemajo.

  Michael Cashman, vlagatelj. – Gospod predsednik, zdelo se mi je potrebno izpostaviti dve točki.

Gospa Sommer je še zmeraj v dvorani in zdelo se mi je potrebno, čeprav ne posluša, da se odzovem na njene besede. Navedla je številne obtožbe. Med drugim, da nisem bil pregleden. Ali lahko popravim zapis in rečem, da so bili vse politične skupine in vsi poročevalci povabljeni na vsa srečanja. Ko se jih niso mogli udeležiti, so bila njihova stališča na teh srečanjih ustrezno predstavljena. Vse pozneje sprejete odločitve so bile sporočene vsem poročevalcem v senci in vsem političnim skupinam.

Podan je bil predlog, da bi nekako morali umakniti ta predlog resolucije, za katerega gospa Sommer pravi, da je nedemokratičen in nepregleden – da njena skupina ni o tem nič vedela. To se mi zdi zanimivo, saj sem se to popoldne pogajal z njeno skupino, ELS, glede osnutka predloga za resolucijo glede vprašanja za ustni odgovor. Zato lahko menim le, da je napačno obveščena in se na tej radodarni osnovi veselim iskrenega pogajanja v dobri veri z ELS in z vsemi drugimi skupinami.

Nenazadnje je bilo neodgovorno od mene. To je zadnjič, ko se bova komisarka Wallström in jaz soočila tukaj v dvorani in če smem, sem želel samo povedati, da Parlament in jaz nikoli nisva dvomila o vaši zavezi k odprtosti in preglednosti. Imeli ste popolnoma prav, da smo se vedno morali bojevati vsak na svojem področju za naše institucije in vi ste se izvrstno borili za vaše, vendar se nikoli niste oddaljili od načela odprtosti in preglednosti.

Vi ste in prepričan sem, da boste tudi ostali, odlična javna uslužbenka z zglednimi referencami. Nikoli se niste izogibali narediti tega, za kar ste verjeli, da je prav, pravično in dostojno, in v imenu ljudi, ki nikoli ne bodo imeli te časti, da bi vas spoznali, naj se vam zahvalim.

  Cecilia Malmström, predsedujoča Svetu. – (SV) Gospod predsednik, zakonodaja glede javnega dostopa do dokumentov, z drugimi besedami, kar tukaj navajamo kot Uredbo (ES) št. 1049, nam je dobro služila. Ob tej priložnosti sem zelo ponosna, da sem skupaj z gospodom Cashmanom in s prispevki Komisije preko gospe Wallström pri tem sodelovala.

Lizbonska pogodba nam daje priložnost, da naredimo korak naprej, saj se je obseg razširil. To je zelo pozitivno. Obžalujem, da v jeseni ni bilo mogoče sprožiti medinstitucionalnega dialoga z Evropskim parlamentom. Preden smo lahko nadaljevali, smo čakali mnenje Evropskega parlamenta. Menim, da bo tudi špansko predsedstvo potrebovalo nek namig, kakšno je stališče Evropskega parlamenta glede tega, da bi lahko nadaljevalo z medinstitucioanlnimi pogovori.

V pričakovanju tega lahko veliko storimo. Obe, gospa Wallström in gospa Wallis, sta omenili sestanek, ki smo ga imeli danes zjutraj in predstavlja oprijemljiv način za spodbujanje preglednosti in dostopa do dokumentov in za to, da naredimo institucije bolj prijazne do uporabnikov. Ena od stvari, o katerih smo razpravljali, je bila, kako lahko uporabimo naše računalniške sisteme na tak način, da lahko državljani, novinarji, nevladne organizacije in drugi sledijo napredku določenega dela zakonodaje od predloga Komisije pa dokler se o njem dokončno glasuje.

Mislim, da bi lahko ogromno prispevali k povečanju razumevanja, poznavanja in zaupanja v EU. Kot je že bilo povedano tukaj, je preglednost dobra stvar, ki je potrebna ter pomembna. Poveča učinkovitost odločitev, poveča zaupanje v odločitve in zmanjša tveganje za nepravilnosti in sumničenja.

Če se legitimnost EU glede odločitev poveča, bo to prav tako dobro za kakovost naših odločitev. Zato je odlično, da Evropski parlament o tem razpravlja, in upam, da se bo razprava nadaljevala, čeprav švedsko predsedstvo za to nima priložnosti. Gospodu Cashmanu in Parlamentu se zahvaljujem, da sta izpostavila to vprašanje.

  Margot Wallström, podpredsednica Komisije. – Gospod predsednik, to je bil zelo učinkovit način, da sem se za zadnji govor malo raznežila. Ne bi mogla izbrati boljše teme za svoj zadnji govor v Evropskem parlamentu – kar verjetno je – kot o odprtosti in preglednosti.

Naj povem nekaj osnovnih dejstev. Evropska komisija je pripravila predlog. To je edini predlog, ki je pred nami. Naredili smo ga v obliki prenove, kar pomeni, da menimo, da so osnovna načela v tej uredbi zdrava; so dobra. Lahko jih uporabimo, vendar jih moramo posodobiti, nadgraditi in jih narediti učinkovitejše. To je bila celotna zamisel za prenovo.

Imamo nekaj različnih pogledov na nekatere stvari – kako opredeliti dokumente itd. – vendar so to še vedno tiste vrste pogajanj, pri katerih moramo sodelovati in zagotoviti, da premaknemo stvari naprej. Da bi to naredili, potrebujemo prvo obravnavo Parlamenta. To je osnovno sporočilo z naše strani.

Na osnovi nove pogodbe prav tako menimo, da to lahko naredimo z razširitvijo obsega te uredbe. To je glavna razlika, kot na zadevo gledamo pri Komisiji. Zdaj bo pokrivala vse organe, agencije itd. Evropske unije. Tukaj smo danes, zato še vedno upamo, da bo Parlament čim prej poskrbel za prvo obravnavo. Potem lahko prav tako dobimo poglede Sveta, tako da lahko začnemo prave razprave in pogajanja in končno pridemo do odločitve.

Glede številnih zelo pomembnih vprašanj, ki ste jih prav tako izpostavili v svojem poročilu, gospod Cashman, menim, da obstajajo druga sredstva, ki jih lahko uporabimo, saj so malo izven obsega te uredbe. Vendar kljub temu gre za zelo pomembne pobude. Opraviti imajo z registri, o stvareh, o katerih smo razpravljali – danes, na primer – kjer lahko izboljšamo odprtost in preglednost preko drugih metod in ne le preko Uredbe. Tu bomo nadaljevali. Vem, da tega ne marate preveč, vendar sem dala pobudo za pripravo akcijskega načrta odprtosti in o njegovih delih razpravljamo danes, kjer si lahko s skupnimi močmi prizadevamo, da bomo nadaljevali z odprtostjo in preglednostjo in se zanju borili.

Če pogledamo s svetle strani – in res si želim, da bi bila svetla – se bi vam želela vsem zahvaliti in izkoristiti priložnost, da vam vsem želim vesel božič in srečno novo leto.

  Predsednik. – Naj izkoristim to priložnost, da se vam še enkrat zahvalim za vaše sodelovanje vsa ta leta. Vesel božič in vse najboljše.

Prejel sem pet predlogov resolucij(1) , vloženih v skladu s členom 115(5).

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 17. decembra 2009.

Pisne izjave (člen 149)

  Bogdan Kazimierz Marcinkiewicz (PPE), v pisni obliki. – (PL) Gospod predsednik, problem dostopa do dokumentov organov in institucij EU, o katerem razpravljamo danes, je po mojem mnenju izjemno pomemben v zakonodajnem postopku Evropske unije. Preglednost je tukaj bistvena, saj ima zaradi nje vsak državljan pravico dostopa do dokumentov, ki ob razumevanju člena 15(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije ne vključuje le delov prevladujočega pravnega reda, pač pa tudi osnutke pravnih aktov. To pomeni, da ima lahko vsaka fizična ali pravna oseba s prebivališčem ali statutarnim sedežem v EU, neposreden vpliv na novo zakonodajo, in to predstavlja posebno obliko javnega nadzora. Trenutno prevladujoča Uredba št. 1049/2001 zagotavlja ustrezen dostop do dokumentov EU, vendar smo z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 naleteli na izjemen izziv, s katerim se je vloga in dejanska udeležba državljanov EU povečala. Neomejen dostop do dokumentov je zato pomemben dejavnik, ki bo določal prihodnjo obliko in delovanje EU.