Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2009/2792(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

B7-0190/2009

Razprave :

PV 16/12/2009 - 11
CRE 16/12/2009 - 11

Glasovanja :

PV 17/12/2009 - 7.5

Sprejeta besedila :

P7_TA(2009)0118

Razprave
Sreda, 16. december 2009 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

11. Nasilje v Demokratični republiki Kongo (razprava)
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 

  Predsednik. – Naslednja točka sta izjavi Sveta in Komisije o nasilju v Demokratični republiki Kongo.

 
  
MPphoto
 

  Cecilia Malmström, predsedujoča Svetu.(SV) Gospod predsednik, predsedstvo pripisuje velik pomen razpravi o izjemno problematičnih razmerah v Demokratični republiki Kongo z Evropskim parlamentom. Kršitve človekovih pravic in zlasti naraščajoče spolno in seksistično nasilje so velik problem. Skrajni čas je za razpravo o razmerah v državi, zlasti glede na nedavno poročilo ZN. Poročilo skupine strokovnjakov ZN poudarja, da številne oborožene skupine, ki so dejavne v državi, podpira dobro organizirana mreža, ki je delno osnovana v Evropski uniji.

Mislim, da vas ni treba spomniti na dolgotrajno zavezo EU Demokratični republiki Kongo in celotnemu območju afriških Velikih jezer. EU si že dolgo prizadeva za vzpostavitev miru in stabilnosti v državi. Pomembno je, da se ta zaveza nadaljuje, tako politično kot v smislu razvoja. Prepričana sem, da bo Komisija o tem kasneje povedala več.

Ta podpora se kaže na različne načine, vključno z imenovanjem prvega posebnega predstavnika EU za regijo že leta 1994. Uporabljeni so bili tako vojaški kot civilni instrumenti EVOP. Izvedli smo operacijo Artemis v provinci Ituri, začasno namestili sile EUFOR v obdobju pred volitvami leta 2006 kot tudi izvedli misijo EUSEC RD Congo za reformo varnostnih sil in EUPOL RD Congo za reformo policije. Če upoštevamo vse to, so bili dogodki pozitivni in negativni. Diplomatski odnosi med Demokratično republiko Kongo in Ruando so bili obnovljeni. To je treba pozdraviti. Mirovni sporazumi z večino oboroženih skupin v vzhodnem delu države so bili podpisani leta 2008 in 2009. Zdaj jih je treba izvesti.

Razmere so v številnih pogledih nestabilne. Mnoge oborožene skupine na vzhodu so v postopku vključevanja v vojsko in delo na tem področju spremlja nekoliko negotovosti. Nadaljujejo se vojaške operacije proti drugim oboroženim skupinam, med drugim FDLR in Gospodovi odporniški vojski. Te skupine so neposredno odgovorne za ciljne napade na civiliste in ogromno človeškega trpljenja. Obenem pa se ponovno pojavljajo oborožene skupine v drugih delih države. Na vzhodnem delu države se mednarodno pravo in človekove pravice še naprej kršijo. Stopnje umorov, nasilnih dejanj in spolnih napadov so visoke. Ti zločini se širijo po celi državi s skrb vzbujajočo hitrostjo, čeprav je predsednik Kabila najavil tako imenovano politiko nične strpnosti.

Nezakonito izrabljanje naravnih virov je naslednji velik problem. Pomembno je, da se vzpostavi zakonit nacionalen nadzor nad bogatimi nahajališči rudnin v državi, in sicer zato, ker predstavljajo vir zelo potrebnega dohodka za državo, in zato, da se prekine gospodarska pomoč nezakonitim oboroženim skupinam. Svet je zaskrbljen tudi zaradi pripravljalnega dela in ureditev za načrtovane lokalne volitve. Težave z upravljanjem, nezadostna preglednost ter kršitve pravic državljanov in političnih pravic predstavljajo resne ovire za proces demokratizacije.

Ker še vedno obstajajo mnogi pomembni problemi, ki so vir precejšnje zaskrbljenosti, je Svet zavzel trdno stališče glede hudih zločinov proti mednarodnemu pravu in človekovim pravicam v Severnem in Južnem Kivuju. Svet je pred kratkim v svojih sklepih obsodil ta dejanja in poudaril, da mora vlada Demokratične republike Kongo zagotoviti, da so vsi odgovorni privedeni pred roko pravice.

EU je močno predana nadaljnji pomoči pri vzpostavljanju miru, stabilnosti in razvoja za prebivalce države. V tem pogledu je reforma varnostnega sektorja nujna za stabilizacijo države. Vsi akterji v tem sektorju, vključno s kongovskimi organi, si morajo prizadevati, da je skupni interes za reformo varnostnega sektorja resnično zaščiten. Obenem moramo spodbujati nadaljnje posebne izboljšave regionalnih odnosov s trdnejšimi političnimi in gospodarskimi partnerstvi med državami regije.

Lahko vam zagotovim, da bosta Svet in Evropska unija spoštovala svojo zavezo Demokratični republiki Kongo in da ju skrbi njena prihodnost. Nadaljevali bomo z obsežno zavezo državi in še naprej bomo odkrito spregovorili vsakič, ko bo kršeno mednarodno pravo in človekove pravice. V tem pogledu smo zelo hvaležni, da ima Evropski parlament konstruktivno in vztrajno vlogo, in veselim se že predstavitve vaših mnenj v tej razpravi.

 
  
MPphoto
 

  Karel De Gucht, član Komisije. (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, pred kakšnim letom so bile razmere v Gomi, mestu, ki so ga oblegale čete CNDP pod vodstvom Laurenta Nkunde, poglavitna skrb kongovskih organov in mednarodne skupnosti.

Storjeno je bilo vse, da bi preprečili najhujše. Spodbujanje političnega sporazuma, najprej med DRK in Ruando in nato med kongovsko vlado, CNDP in drugimi oboroženimi skupinami, je omogočilo kratkoročno deaktivacijo tempirane bombe nasilja, čeprav njena sposobnost destabilizacije še danes ostaja nedotaknjena. Nedotaknjena pa ostaja zato, ker so bili osnovni vzroki obravnavani površno in na podlagi kratkoročnih, povsem političnih razlogov. Ker je imela na voljo samo slabe rešitve, se je mednarodna skupnost odločila za najmanj resno; to ni kritika, samo očitno dejstvo, ugotovitev.

Mednarodna skupnost in Evropska unija nista mogli sprejeti odločitve o razporeditvi sil za zaščito. Okrepitve MONUC, ki jih zahtevamo že več kot leto dni, so šele zdaj začele prihajati. Nedavno poročilo skupine neodvisnih strokovnjakov Združenih narodov in organizacije Human Rights Watch obsoja trenutne razmere, ki jih ni mogoče zanemariti ali tiho spregledati.

Zdaj je čas, da se lotimo in obravnavamo te osnovne vzroke ter najdemo trajne rešitve. Za to pa je potrebno sodelovanje vseh – v prvi vrsti sodelovanje kongovske in ruandske vlade ter v drugi vrsti misije MONUC, Združenih narodov, preostale mednarodne skupnosti in Evropske unije.

Ni dvoma, da je lahko politično in diplomatično zbliževanje med Ruando in DRK koristno za vzpostavljanje stabilnosti v regiji in lahko, če za to obstaja volja na obeh straneh, pomaga ustvariti razmere mirnega sobivanja in dobičkonosnega sodelovanja med dvema državama v prerojeni gospodarski skupnosti držav na območju Velikih jezer.

Toda to je le začetek dolgega in težavnega potovanja. Vprašanje FDLR je srž problema, kot so tudi vse povezane težave, ki jih zajema in ki otežujejo razmere: nezakonito izkoriščanje naravnih virov; pomanjkanje zaščite manjšin; nekaznovanje na ogromnem območju brez države, kjer javni organi ne le ne morejo nadzirati ozemlja, temveč so njihovi predstavniki pogosto del problema.

Sporazum med Ruando in DRK je pomenil, da je bil začasno vzpostavljen nadzor nad CNDP in nesprejemljivimi zahtevami Laurenta Nkunde. Sporazum je privedel le do zamenjave Laurenta Nkunde z Boscom Ntagando, ki je bolj voljan in ga je lažje prepričati v sprejem kakršnega koli kompromisa v zamenjavo za imuniteto, ki pa je v nasprotju z vsemi mednarodnimi določbami o zločinih proti človeštvu in ki mu je ne Ruanda ne DRK nista upravičena ali zmožna dodeliti.

Zaenkrat so hitro vključevanje CNDP v tako neučinkovito in povsem kaotično vojsko, kot je FARDC; pridobitev večje avtonomne moči s strani Bosca Ntagande, ki je posledica izvajanja vzporedne linije poveljevanja v FARDC, za kar neredno plačevanje vojakov in neobstoj kakršne koli oblike discipline ali hierarhije nudi dobre pogoje; nezadosten nadzor in nedoločena podpora za vojaške operacije proti FDLR; in dejstvo, da ni bilo odziva na zahteve t.i. manjšin Rwandophone, dejavniki, ki lahko ustvarijo še resnejše težave kot tiste, s katerimi smo se soočali pred letom dni – težave, ki jih ne Ruanda ne DRK ne bosta mogli več dolgo krotiti.

Glede na to ozadje so se razmere komajda kaj izboljšale: humanitarna kriza se nadaljuje brez vsakih očitnih znakov izboljšanja, prav tako tudi kršitve človekovih pravic, odvraten trend nasilja, dejansko spolnih grozodejstev, kultura nekaznovanja vseh vrst zločinov in ropanje naravnih virov. Dovolj je, da preberemo poročila Združenih narodov in Human Rights Watch, ki sem jih omenil, in razumeli bomo razsežnost te neskončne tragedije. Jasno je, da se morajo nadaljevati dejanja, katerih cilj je preprečiti FDLR, da dela škodo, toda ne za vsako ceno, ne da bi prej naredili vse, kar je treba, da se čim bolj zmanjšajo tveganja, ki jih predstavlja vojaški pritisk za nedolžne državljane.

Za to je potrebno boljše načrtovanje, ponovna opredelitev prednostnih nalog in večja zaščita prebivalstva s strani misije MONUC, kar je glavna naloga, opredeljena v njenih pooblastilih. Tudi pogoji, v katerih lahko MONUC deluje, morajo biti jasni in nedvoumni. Ne gre za to, da se MONUC pozove k umiku ali opustitvi. Hiter umik MONUC bi bil katastrofalen, saj bi ustvaril še večji vakuum: zadnji dogodki v ekvatorialni regiji, ki so v osnovi le še en simptom kongovske bolezni, to dokazujejo.

Seveda je pomembno tudi narediti konec političnim in gospodarskim tajnim dogovorom, od katerih ima FDLR še naprej koristi v regiji in drugje po svetu, tudi v naših državah članicah. Kampanja FDLR ni politična kampanja, temveč zločinsko dejanje, čigar glavna žrtev je kongovsko prebivalstvo, in tako je treba to kampanjo in vse, ki so z njo neposredno ali posredno povezani, tudi obravnavati. Zato potrebujemo trdnejše stališče glede vseh oblik nezakonite trgovine. Poleg procesa razorožitve, demobilizacije, repatriacije, reintegracije in ponovne naselitve (DDRRR) morajo biti organi Ruande in Konga bolj dovzetni za posameznike, ki niso nujno zločinci.

Glede na povedano je treba rešitev za velik del problema najti tudi v DRK. Seveda s tem mislim na lokalne izvore konflikta. V tem pogledu je treba sporazume z dne 23. marca izvesti v celoti, sicer bomo prej ali slej priča, ko bodo frustracije lokalnega prebivalstva prevladale. To je nujno, če naj bodo prizadevanja za stabilizacijo in volja, da se oživi gospodarska dejavnost v pokrajinah Kivu, uspešni. Na tej točki bo mednarodna skupnost dejansko lahko odigrala vlogo.

Toda če odmislimo pokrajini Kivu, imam v mislih tudi veliko zmešnjavo, v katero se je spremenila DRK v približno zadnjih 20 letih. Gre za državo, kjer je treba tako rekoč vse zgraditi na novo, od vlade naprej, saj je njen neobstoj srž vseh težav.

Za doseganje te naloge so ključni določeni elementi. Prvič, demokracijo je treba utrditi. Seveda imam v mislih lokalne, zakonodaje in predsedniške volitve za leto 2011. Volitve so en element demokracije, vendar ne smemo pozabiti, da je treba podpreti politične ustanove in sile v dialektičnem odnosu z opozicijo. Brez tega ne bi delovali v zares odprtem političnem sistemu.

Drugi element je nedvomno potreba, da se okrepi dobro upravljanje. Res je, da glede na obseg težav DRK ne more storiti vsega naenkrat, vendar mora jasno pokazati trdno politično voljo, če naj ima možnost za uspeh. Parlament je omenil vprašanje nekaznovanja. To je dober primer, ker gre za stvar politične volje in poudarja celotno zadevo potrjevanja pravne države. Težava je v tem, da stvari ni mogoče narediti v izolaciji. Za pravno državo je potrebna tudi reforma varnostnega sektorja in dejanski napredek v smislu gospodarskega vodenja.

Obseg izzivov kaže, da so potrebne dolgoročne politike. Vendar to ne sme biti izgovor za pomanjkanje takojšnjega ukrepanja. V mislih imam predvsem problematiko spolnega nasilja in človekovih pravic, ki jo je izpostavil Parlament. Politična volja lahko pri tem igra ključno vlogo in v tem pogledu moramo pozdraviti zavezo predsednika Kabile k pristopu nične strpnosti. Ta pristop je zdaj treba uporabiti.

Komisija, ki mimogrede že izvaja veliko dela na tem področju (podpira sodstvo, pomaga žrtvam), je pripravljena še naprej nuditi podporo DRK. V zvezi s tem sem že izrazil željo, da bi Mednarodno kazensko sodišče in Komisija tesneje sodelovala v praksi, kar zadeva boj proti spolnemu nasilju.

Utrjen demokratičen sistem, dobro upravljanje in politična volja: to so ključni elementi, na katerih bi rad zgradil naše enakovredno partnerstvo z DRK.

 
  
MPphoto
 

  Filip Kaczmarek, v imenu skupine PPE. (PL) Gospod predsednik, praktično vsak novinar, ki piše o Afriki, bi želel postati naslednji Joseph Conrad. Zato se novinarji najpogosteje osredotočijo na neugodne vidike, saj iščejo najtemačnejše vidike.

Toda ni treba, da je Kongo najtemačnejši vidik. Lahko je običajna država. V Afriki obstajajo običajne države, kjer bogati naravni viri služijo v dobro ljudi, javni organi skrbijo za javno dobro, otroci hodijo v šolo, spolni odnosi pa so povezani z ljubeznijo in ne posilstvom in nasiljem. Prepričan sem, da je ključ do uspeha v Kivuju in celotnem Kongu kakovost vlade. Brez demokratične, pravične, poštene in učinkovite vlade ni mogoče doseči miru in pravice. Brez odgovorne vlade služi bogastvo države le peščici, vodje skrbijo le zase, šole so prazne in nasilje postane del vsakodnevnega življenja.

Spominjam se optimizma v letu 2006. Sam sem bil opazovalec med volitvami in vsi smo bili zadovoljni, ker so se po 40 letih odvijale demokratične volitve v tej veliki in pomembni državi. Toda naš optimizem se je izkazal za preuranjenega. Težko se je vzdržati vprašanja, zakaj je do tega prišlo in zakaj volitve niso prinesle boljšega življenja v Kongu. Po mojem mnenju gre za denar, kot sta dejala gospa Malmström in gospod De Gucht. Govorila sta o nezakoniti uporabi virov, o tem, kako se uporabljajo za financiranje orožja, s katerim se nadaljuje in zaostruje konflikt. Če lahko to ustavimo, bomo bližje našemu cilju.

 
  
MPphoto
 

  Michael Cashman, v imenu skupine S&D. – Gospod predsednik, rad bi se zahvalil komisarju za njegovo izjavo, ki me je vsekakor pomirila.

Dovolite mi, komisar, da izrazim popolno strinjanje z vami: ne smemo se umakniti; ne smemo ustvariti vakuuma, ker vakuum tam že obstaja in gre za vakuum politične volje, potrebujemo pa politično vodstvo, da se to reši skladno z mednarodnimi obveznostmi kot tudi v skladu z načelom pravne države.

Naj ponazorim to realnost. V spopadih je od leta 1998 izgubilo življenje več kot 5 000 400 ljudi, vsak mesec pa jih neposredno ali posredno zaradi njih umre kar 45 000.

Po poročilih je 1 460 000 ljudi razseljenih znotraj države, večina jih je žrtev nasilja. Dovolite, da govorim v imenu tistih, ki ne morejo, tistih, ki so žrtve tega nasilja. Oboroženi akterji v Demokratični republiki Kongo (DRK) so odgovorni za nasilje na podlagi spola v različnih oblikah, vključno s spolnim suženjstvom, ugrabitvami, neprostovoljnim rekrutiranjem, prisilno prostitucijo in posilstvi. Kongovske žrtve spolnega nasilja so ženske, moški in fantje, ki so žrtve posilstva, spolnega poniževanja in pohabljenja spolnih organov.

Sprejemali smo resolucijo za resolucijo. Prišel je čas, da na mednarodni ravni zahtevamo, da se ta grozodejstva končajo.

 
  
MPphoto
 

  Louis Michel, v imenu skupine ALDE.(FR) Gospod predsednik, gospa Malmström, komisar, gospe in gospodje, kot veste, sem vedno pozorno spremljal dogodke na vzhodu Demokratične republike Kongo. Kljub obetavnemu napredku, za katerega gre zahvala nedavnemu zbliževanju Ruande in DRK – zbliževanju, brez katerega ne bi bilo nobene rešitve na vzhodu in ki ga je treba zato okrepiti –, kljub sporazumom, sprejetim 23. marca med Kinšaso in kongovskimi uporniškimi skupinami, o čemer je govoril komisar, ostajajo razmere na vzhodu še vedno zelo zaskrbljujoče.

Rad bi izrazil sedem opazk. Prva je, da miru vsekakor ni mogoče vzpostaviti na vzhodu Konga, dokler se FDLR ne prepreči, da dela škodo. Na žalost je glavna žrtev vojaškega pritiska, ki ga DRK trenutno vrši in s katerim naj bi te skrajneže odrezali od njihovih oporišč in virov dohodka, civilno prebivalstvo, ki je žrtev vzporedne škode, pa tudi obsojanja nekaterih in nasilnih dejanj drugih.

To tveganje je bilo mogoče predvideti in, kot je dejal komisar, zmožnosti misije MONUC bi bilo treba krepiti od samega začetka, saj ima še danes vse premalo sredstev, da bi bila kos vsem zahtevam, pa tudi njena organiziranost ni vedno idealna.

Čeprav moramo zahtevati intenzivnejše usklajevanje in aktivnejšo prisotnost na terenu, bi bilo nevarno soditi ali dajati opazke o MONUC, kar bi lahko nekatere negativne sile izrabile kot izgovor, da to misijo očrnijo. To bi bilo seveda še resnejše.

Drugi element zadeva nasilna dejanja FARDC. Vojne razmere ne morejo v nobenem primeru opravičiti takšnega vedenja in zato pozdravljam odločitev Združenih narodov, da prekinejo logistično podporo kongovskim enotam, ki ne spoštujejo človekovih pravic. Politiko nične strpnosti, ki jo je pred kratkim uvedel predsednik Kabila, je vsekakor treba pozdraviti, toda ali se ta politika spoštuje in izvaja ali ne, je nekaj drugega.

Pomanjkljivosti kongovskega sodnega sistema ustvarjajo razširjen občutek nekaznovanja. Zato spodbujam prizadevanja Komisije, da v tesnem sodelovanju z določenimi državami članicami EU dela na ponovni vzpostavitvi sodnega sistema, tudi na vzhodu.

In končno, moja zadnja točka: v Kongu je treba ponovno vzpostaviti še načelo pravne države z dejanskimi pooblastili vodenja. Danes so ta pooblastila povsem neobstoječa in zaradi tega je nastal izjemno resen vakuum.

 
  
MPphoto
 

  Isabelle Durant, v imenu skupine Verts/ALE. (FR) Gospod predsednik, gospa Malmström, komisar, kot ste povedali, so razmere v regiji Kivu izjemno zaskrbljujoče, navkljub prisotnosti skoraj 20 000 čet MONUC.

Civilno prebivalstvo, zlasti ženske, so glavna žrtev strategij konfliktov, ki jih uporabljajo oborožene skupine in celo, kot je nekdo dejal, nekatere enote kongovske vojske, ki so sistematično posiljevanje uporabljale kot vojno orožje. Poleg tega je prejšnji mesec prišla sem skupina kongovskih žensk, da bi nas spomnila na to – in to upravičeno –, da bi pridobila našo podporo proti tej škandalozni strategiji.

Ropanje virov, kot ste dejali vi, komisar, je drug dejavnik, ki zaostruje ta konflikt. Strinjam se s tem, kar je bilo pravkar povedano: izjemno nevarno je diskreditirati misijo MONUC, diskreditirati jo po nepotrebnem, jo določiti kot edino odgovorno za razmere v očeh prebivalstva, ki je že izčrpano zaradi dolgih let vojne in pobojev.

Povsem se strinjam, da ni treba preverjati pooblastil misije MONUC in da ne bi smeli zahtevati, da se umakne. Preveriti je treba njena pravila delovanja, operativne direktive, tako da je ne bo nikakor mogoče povezati s kongovsko enoto, v kateri so moški, ki kršijo človekove pravice ali vršijo nasilna dejanja, oziroma poskrbeti, da ne bo mogla takšni enoti nuditi podpore.

Tudi kongovski organi nosijo veliko odgovornost v tem boju proti nekaznovanju za dejanja spolnega nasilja, za zločine, ki, če smem dodati, bi bilo treba storilcem soditi na Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Prav ti organi morajo tudi zagotoviti, da so vojaki nemudoma nastanjeni v vojašnicah. Če bi bili nastanjeni v vojašnicah, bi bile zadeve nedvomno drugačne.

In končno, verjamem, da moramo ponovno preučiti program Amani. Ta program nudi možnost vzpostavitve dialoga in miru povsod, saj le dialog in mir predstavljata jamstvo za trajno obnovo. V vsakem primeru pozdravljam vaše posredovanje in ga močno podpiram ter upam, da bo Evropska unija ostala aktivna. To je ključno, čeprav na žalost ni želela združiti sil. To bi bilo mogoče malo manj kot pred letom dni. Kljub temu mislim, da je ukrepanje Evropske unije ključno.

 
  
MPphoto
 

  Sabine Lösing, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, zaenkrat še v nobeni drugi državi na svetu ni bilo izvedenih toliko operacij evropske varnostne in obrambne politike kot v Demokratični republiki Kongo. Kot vedno se pojavlja vprašanje, čigava varnost se brani. Ali gre za varnost kongovskega civilnega prebivalstva, žensk in otrok? Misija ZN MONUC ni preprečila poboja, mučenja, posilstva in izgona sto tisočev ljudi – to so grozodejstva, pri katerih so sodelovale vladne sile, ki jih je podpirala EU.

Kaj se torej brani v Kongu? Človeštvo? Ali branimo režim, ki je med letoma 2003 in 2006, na primer, sklenil 61 pogodb z mednarodnimi rudarskimi podjetji, od katerih nevladne organizacije niti ene niso označile za sprejemljive s stališča kongovskega ljudstva? Predsednik Kabila je za nekaj časa spremenil smer in sklenil manj pogodb z zahodnimi podjetji. Ta sprememba se je odložila, ko se je vojna ponovno zaostrila. Moje vprašanje je, zakaj so ljudje, ki vlečejo niti največje skupine, ki stoji za umori v vzhodnem Kongu – FDLR –, po navedbah v Nemčiji? Tu se nanašam na resolucijo, ki sem jo vložila v imenu Konfederalne skupine Evropske združene levice – Zelene nordijske levice.

 
  
MPphoto
 

  Andreas Mölzer (NI). (DE) Gospod predsednik, izgon milijonov ljudi, na tisoče posilstev in na stotine umorov ne smejo biti žalostna zapuščina največje mirovne operacije ZN na svetu. Odločitev o operaciji v Kongu je bila sprejeta pred desetimi leti, toda od takrat ni bilo doseženo veliko. Milice še vedno ropajo bogate naravne vire v regiji, ustrahujejo prebivalce in vršijo zločine proti človeštvu.

Embargi so bili do zdaj neučinkoviti. Uporniki preprosto zamenjajo strani in izvajajo svoje zločine v varnih uniformah kongovskih vojakov. Pred kratkim sta bila pred mednarodno sodišče za vojne zločine v Haagu pripeljana dva vojna zločinca in izvedli so se lahko razvojni projekti in volitve – končno delen uspeh.

Uspeli smo tudi zadati majhen udarec globalnim Demokratičnim silam za osvoboditev Ruande (FDLR). Vendar nismo mogli končati krute državljanske vojne. Fronte se nenehno spreminjajo.

Posebej zaskrbljujoče je, ko se obtožbe, podane proti misiji ZN, izkažejo za resnične. Vojaki ZN ne smejo stati tam križem rok, ko se dogajajo grozodejstva, in še pomembneje, logistična podpora vojske ne sme biti povezana s podporo za kršitve človekovih pravic. Misija v Kongu se preprosto ne sme spremeniti v neke vrste Vietnam za Evropo.

V osnovi potrebujemo usklajeno evropsko varnostno politiko in mirovne operacije, predvsem na področju okrog Evrope in ne v oddaljeni Afriki, kjer so etnične fronte nejasne. Po mojem mnenju se mora EU osredotočiti na svoje mirovne operacije v kriznih regijah na lastnem dvorišču, na primer na Balkanu ali Kavkazu. Zato bi morda morali zaključiti vpletenost EU v misijo ZN v Afriki.

 
  
MPphoto
 

  Gay Mitchell (PPE). – Gospod predsednik, da so razmere v Demokratični republiki Kongo (DRK) obžalovanja vredne in da je učinek konflikta na tamkajšnje ljudi tragičen, je samo po sebi umevno.

Vendar obstajajo številni pomembni vidiki, ki jih je treba ponovno omeniti tukaj in v našem skupnem predlogu resolucije. Ne smemo pozabiti, da nasilje v DRK, kot v številnih konfliktih te vrste, pogosto pogajanja pohlep, toda izhaja in se napaja tudi iz revščine. Spopadi zaradi ozemlja, etnične pripadnosti, virov ali politike so le veje istega gnilega drevesa pomanjkanja.

Če človeku nudiš večjo blaginjo in mu daš smisel, boš zmanjšal njegovo željo, da bi ubijal ali bil ubit. To je razvojni cilj nas kot Parlamenta.

Drugič, zagotoviti moramo, da je vsaka prisotnost vojske v tuji državi načrtovana in izvedena tako, da se trpljenje in nasilje zmanjšata, ne povečata. Biti moramo oporni stebri boja proti nekaznovanju, ne njegovi povzročitelji.

Če obstajajo dokazi, da zahodne misije ne izpolnjujejo tega standarda, potem je treba njihovo prisotnost in prakse nujno ponovno preučiti.

Končno, zgodovina nam je pokazala, da je v smrtonosnih konfliktih, kakršen poteka v DRK, politična rešitev edino upanje za mir. Dialog in vpletenost sta edina pot do takšne rešitve.

Z ustanovitvijo naše Službe za zunanjepolitično delovanje po uveljavitvi Lizbonske pogodbe mora Evropska unija zavzeti svoje mesto na mednarodnem prizorišču kot bolj proaktiven povezovalec dialoga in podpornik miru.

 
  
MPphoto
 

  Corina Creţu (S&D). (RO) Kot je bilo poudarjeno doslej, je bilo med vojaškimi operacijami v vzhodnem delu Republike Kongo namenoma ubitih na milijone civilistov. Obstaja tveganje, da bodo takšne novice postale povsem rutinske zaradi nezaslišane pogostosti, s katero se nasilna dejanja vršijo v tej državi. Med žrtvami teh dejanj so otroci, mlada dekleta in ženske, da ne omenjam civilistov, ki sodelujejo pri varovanju človekovih pravic, in novinarjev.

Humanitarna kriza se poglablja z vsakim dnem. Pomanjkanje varnosti na tem območju pomeni, da humanitarne organizacije ne morejo več zagotavljati posegov. Samo v prvih devetih mesecih tega leta je bilo zabeleženih več kot 7 500 primerov posilstev in spolnega nasilja, kar je več kot v celem lanskem letu. V ozadju vseh teh incidentov sta lakota in izjemna revščina, ki sta prizadeli na milijone ljudi. Krivda za vso to tragedijo leži na strani kongovske vojske in ruandskih upornikov. Žal obstajajo pokazatelji, da čete ZN v Kongu nosijo velik del odgovornosti, saj dovoljujejo hude kršitve človekovih pravic. Zato verjamem, da se mora Evropska unija nujno pogovoriti o tem, kako bodo sile ZN v Kongu ustrezno dosegle cilje misije, ki so jim bili dodeljeni.

Potrebni so tudi ukrepi, da se končajo dejavnosti pranja denarja, trgovanja z orožjem in zlatom, pri katerih se iz Konga vsako leto nezakonito iznese več kot 37 ton zlata v vrednosti preko 1 milijardo EUR. Denar iz tega vira se uporablja za nakup orožja in spodbujanje kriminala v tej državi.

 
  
MPphoto
 

  Sophia in 't Veld (ALDE). (NL) Gospod predsednik, ravnokar sem poslušala govor gospoda Mölzerja, ki je zdaj odšel, bistvo govora pa je bilo: tako brezupno je, da bi morali preprosto odnehati in se osredotočiti na naše sosede. Moram reči, da če si nekdo res ogleda razmere, ga zamika, da bi odnehal. Po drugi strani pa nato pomislim na skupino žensk, ki so nas obiskale tu prejšnji mesec in ki jih je omenila tudi gospa Durant, in se sprašujem, ali jim lahko pogledamo v oči in rečemo, da bomo preprosto odnehali ali da to ni ena izmed naših prednostnih nalog ali da nameravamo samo sprejeti še eno resolucijo, misleč, da je naše delo s tem opravljeno. Ko pomislim na te ženske, na njihov obup in bridkost ter občutek, da so bile puščene na cedilu, se mi zdi skrajno mogoče imeti o tem razpravo.

Resolucija vsebuje številne pozitivne elemente in upam, da jih bomo uveljavili z dejanji, toda želela sem poudariti en vidik. Pogosto govorimo o posilstvu ali spolnem nasilju, dejansko pa ti izrazi redko odražajo realnost razmer. Ženske, s katerimi smo govorili, so povedale, da ne gre samo za napade na posameznike; ne gre za nasilje do posameznikov, temveč za napad na skupnost z namenom uničiti njeno strukturo. Zato menim, da je nadvse nujno ne le ukrepati, odpraviti nekaznovanje, takoj plačati in zagotoviti sredstva za ukrepe, ki smo jih naznanili, temveč tudi pokazati, da ljudem tam podajamo roko, da smo solidarni z njimi in da jih ne bomo pustili na cedilu; da prevzemamo našo moralno odgovornost.

 
  
MPphoto
 

  Cristian Dan Preda (PPE). (RO) Mislim, da moramo na sedanjem razpotju, ki se sovpada tudi s trenutkom, ko se Združeni narodi pripravljajo, da bodo razglasili podaljšanje pooblastil MONUC, razmisliti o dejanjih mednarodne skupnosti glede na razmere v RDK, ki se žal še naprej poslabšujejo. Kot kažejo tudi izkušnje z operacijo Kimia II, ki jo je izvedla kongovska vojska ob podpori MONUC, samo vojaški uspeh ni dovolj, kadar je strošek v humanitarnem smislu tako visok in ga plača kongovsko civilno prebivalstvo s trpljenjem.

Mislim, da so imele nedavne vojaške operacije, izvedene proti FDLR, katastrofalne posledice, ki so privedle, in tega bi se morali zavedati, do obsežnih kršitev človekovih pravic in zaostrovanja humanitarne krize. Po drugi strani pa je nekaznovanje kot povabilo, da se ti zločini vršijo znova in znova. Menim, da bi morala biti zaščita civilnega prebivalstva glavna prednostna naloga. Evropski parlament mora odločno zahtevati, da se nasilna dejanja, zlasti spolno nasilje, kršitve človekovih pravic na splošno in zlorabe, ki se dogajajo v Kivuju, takoj prenehajo, skupaj z ozračjem nekaznovanja.

 
  
MPphoto
 

  Luis Yáñez-Barnuevo García (S&D). (ES) Gospod predsednik, drugi poslanci so že govorili o tragičnih razmerah v Demokratični republiki Kongo. Omenili so milijone smrti in posilstev ter zlorab civilnega prebivalstva. Govorili so o misiji Združenih narodov v Demokratični republiki Kongo (MONUC) in o sodelovanju z Evropsko komisijo v praksi. Manj pa je bilo povedano o tem, da je treba nadzorovati nezakonit tok surovin, kot so diamanti, zlato in drugi izdelki, v preostali svet. Ti izdelki se „perejo“ prek zakonitih računov in podjetij v naših državah ali v Združenih državah.

To je pomembno delo za gospo Ashton. S pooblastili, ki ji jih dodeljuje Lizbonska pogodba, in ob podpori 27 držav članic in tega Parlamenta bo lahko uskladila celoten program ukrepov za preprečitev, da to bogastvo konča v rokah gospodarjev vojne, ki so odgovorni za pobijanje in posilstva.

 
  
MPphoto
 

  Anne Delvaux (PPE).(FR) Gospod predsednik, glede na zadnja zaskrbljujoča poročila iz Severnega in Južnega Kivuja in glede na izjemno nasilno naravo napadov na civiliste, natančneje na ženske, otroke in starejše, je nujnost – beseda, ki jo Evropska unija in celotna mednarodna skupnost zelo pogosto uporabljata v zvezi s Kongom – neodložljiva potreba. Storiti je treba vse, da se zagotovi zaščita civilnega prebivalstva. Pooblastila osebja MONUC na tamkajšnjem ozemlju bodo vsekakor podaljšana, vendar jih je nedvomno treba ponovno oceniti in tudi okrepiti, da se lahko zajezi ta plimni val nasilja.

Številna leta si mednarodne skupnosti, nevladne organizacije in kongovske ženske nenehno prizadevajo v boju proti uporabi spolnega napada kot vojnega orožja. Danes se to orožje sistematično in razširjeno uporablja na mirnih območjih, vedno pa ostaja v celoti nekaznovano. Pozdravljam odločnost, ki so jo pred kratkim pokazali kongovski organi, da končajo to nekaznovanje, toda ta politika nične strpnosti mora biti ambiciozna – vsi storilci nasilnih dejanj, brez izjeme, bodo morali odgovarjati za svoja dejanja – in resnično učinkovita.

Uvedba prvih sojenj na Mednarodnemu kazenskemu sodišču proti domnevnim storilcem spolnih zločinov, storjenih med oboroženim spopadom, mora sodišču omogočiti, da ugotovi identiteto vseh krivcev, tako da so slednji lahko obsojeni brez odlašanja.

In za konec, kot vemo, naj povem, da gre vse to z roko v roki s krepitvijo državnih struktur, vzdrževanjem javnega reda in miru, spodbujanjem enakosti spolov in zaščito človekovih pravic ter posledično s pravicami žensk in otrok, katerih dostojanstvo, otroštvo in nedolžnost se pogosto žrtvujejo na oltarju ponižanja drugačne vrste: brezbrižnosti.

 
  
MPphoto
 

  Michèle Striffler (PPE).(FR) Gospod predsednik, humanitarne razmere na vzhodu Republike Kongo – natančneje v vzhodni provinci in regiji Kivu – so katastrofalne, kot nam je zdaj znano. Varnostne razmere civilnega prebivalstva so se poslabšale, med drugim po skupnih vojaških operacijah, ki so jih izvedle kongovska vojska ter ugandske in ruandske čete proti vsem oboroženim uporniškim skupinam, po operacijah, ki so za seboj pustile nešteto pokolov in kršitev človekovih pravic.

Spolno nasilje je zelo zaskrbljujoč in razširjen trend, ki je zdaj del vsakodnevnega življenja ljudi v Kongu. Še več, proti humanitarnim delavcem se vršijo številna nasilna dejanja.

Glede na uradne podatke je na vzhodu Republike Kongo 2 113 000 razseljenih oseb. Od 1. januarja 2009 je bilo v Kivuju zabeleženih več kot 775 000 primerov razseljenih oseb, v vzhodnih okrožjih vzhodne province pa 165 000.

Po trenutnih ocenah potrebuje humanitarno pomoč skoraj 350 000 ranljivih ljudi: otroci, vdove in žrtve spolnega nasilja. To pomeni, da je hiter odziv Evropske unije ključnega pomena.

 
  
MPphoto
 

  Marc Tarabella (S&D). (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, vsi govorniki so upravičeno poudarili grozne razmere, v katerih živijo Kongovci na vzhodu države, predvsem tamkajšnje ženske. Govorili so o posilstvih in barbarskih dejanjih, ki jih prenašajo ti ljudje, in o umorih, katerih žrtve so. Toda namesto da bi o njih govorili, vas pozivam, da obiščete spletni strani Unicefa in V-Day, ki jasno povesta vse, kar je treba povedati o tej temi.

Danes vam bom govoril o dejanskih posledicah, ki jih imajo ta barbarska dejanja za Kongo; govoril bom o fizično in duševno ranjenih ženskah, ki potrebujejo nego; in govoril bom o umorjenih ženskah, ki ne bodo mogle več prispevati h gospodarskemu razvoju Konga in katerih nerojeni otroci ne bodo mogli nikoli prispevati k temu. Rad bi govoril tudi o širjenju AIDS-a, travmi, s katero se sooča celotno prebivalstvo Konga in ki ustvarja negativno sliko Konga v mednarodni skupnosti – na kratko, sliko države, ki je v vse večjih težavah.

Spodbujanje trajnega miru in gospodarskega razvoja v Kongu je mogoče le, če bodo prizadevanja kongovske vlade in ZN v boju proti spolnemu nasilju nad kongovskimi ženskami uspešna in, širše rečeno, če zagotovijo vzpostavitev pristne pravne države v Kongu.

 
  
MPphoto
 

  Frédérique Ries (ALDE). (FR) Gospod predsednik, komisar, jaz pa bi rada omenila tragedijo spolnega nasilja, ki ga trpijo ženske v DRK in, natančneje, na vzhodu te države. Pojav ni nov. Je izjemno zapleten. Je večrazsežnosten. Fizično in psihološko trpljenje žrtev se še poslabša zaradi socialne izključenosti, ki je zanje tragična. Politika nične strpnosti predsednika Kabile danes daje negotove rezultate, toda vsi se zavedajo, da se je mogoče proti tej nadlogi dolgoročno boriti samo z globalno strategijo.

Vem, komisar, da Komisija že izvaja posege in to prek številnih projektov in proračunov. Toda ko vidimo te številke in slišimo grozljiva, strahotna poročanja, ali se vam ne zdi, da imamo v Parlamentu pravico dvomiti v rezultate te strategije? Komisar, ženske so glavno gonilo miru in obnove v državi. One so prihodnost Konga. Kako nameravate ukrepati učinkoviteje in hitreje?

 
  
MPphoto
 

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE). (FR) Gospod predsednik, tudi jaz sem želel govoriti v tej razpravi, saj zadeva temo, ki jo že dolgo spremljam. Na žalost moramo zaradi nenehnih nasilnih dejanj in kršitev človekovih pravic na vzhodu DRK ponovno ostro obsoditi pokole, zločine proti človeštvu in dejanja spolnega nasilja nad ženskami in dekleti, ki se še vedno dogajajo v vzhodni provinci.

Zato se pridružujem kolegom poslancem pri pozivu pristojnim organom, da posežejo takoj, tako da bi pripeljali storilce teh zločinov pred sodišča, in pri ponovnem pozivu Varnostnemu svetu Združenih narodov, da nujno izvede vse ukrepe, ki bi lahko dejansko preprečili, da bi še kdo drug zagrešil dodatne napade na civilno prebivalstvo v vzhodni provinci DRK.

Podobno pozivam vse vpletene strani, da pospešijo boj proti nekaznovanju in uveljavijo pravno državo z bojem, med drugim, proti posilstvom žensk in deklet ter novačenju otrok vojakov.

 
  
MPphoto
 

  Franz Obermayr (NI). (DE) Gospod predsednik, novembra 2009 je prišlo do izmenjave veleposlanikov med Ruando in Demokratično republiko Kongo – majhen žarek upanja za to opustošeno državo in njeno prebivalstvo. Poleg tega je bil aretiran vodja Demokratičnih sil za osvoboditev Ruande. Oboje kaže na izboljšanje razmer v vzhodnem Kongu. Moje vprašanje Komisiji se glasi: kakšne ukrepe nameravate izvesti glede nadaljnjega zbližanja Konga in Ruande?

V zvezi s pooblastili ZN je bilo danes tu veliko povedano o izvedbi vseh vrst ukrepov. Bodimo odkriti: če obstaja pooblastilo ZN, bi seveda moralo biti namenjeno zaščiti zatiranih, mučenih, posiljenih in zlorabljenih, zlasti žensk in otrok v tej državi. V zvezi s tem mora biti nekaj povsem jasno: če se izda pooblastilo ZN – mi Avstrijci smo pri tem nekoliko omejevalni – mora biti to skladno in, če je treba – tudi za zaščito zatiranih ljudi –, morajo biti sile na ozemlju oborožene.

 
  
MPphoto
 

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, zdi se mi obžalovanja vredno, da v tem božičnem času zadnja dve dneva razpravljamo o nasilju po svetu, bodisi v Čečeniji ali Afganistanu in zdaj v Kongu. Vendar je to realnost.

Obenem moramo ob sporočilu o prazničnih dneh miru in dobrohotnosti, kot se je dobro izrazil kolega gospod Mitchell, postati podporniki miru. To je odlična priložnost za visoko predstavnico, Lady Ashton, da uporabi pooblastila in podporo Evropske unije na način, ki prej ni bil mogoč, da v teh državah vzpostavi red ter poskusi ublažiti grozljivo trpljenje v teh krajih.

Dolgoročna rešitev pa ne bo izhajala iz gospodarskega izboljšanja, temveč izobraževanja, zato moramo poskusiti zagotoviti brezplačen dostop do ustrezne izobrazbe v teh državah, saj je dolgoročno to pot do miru.

 
  
MPphoto
 

  Jim Higgins (PPE). – Gospod predsednik, leta 1960 je švedski generalni sekretar Združenih narodov, Dag Hammarskjöld, prosil irske čete, da gredo kot mirovniki v takratni Belgijski Kongo, ki je postal Kongo. Opravili so sijajno nalogo.

Izredno me skrbi trenutna vloga čet Združenih narodov v Kongu: Maročanov, Pakistancev in Indijcev. Govorimo o posilstvih, nasilju, trgovanju in tako dalje, toda čete Združenih narodov tam se niso ravno okitile s slavo in pravzaprav delajo škodo.

Povsem se strinjam z gospodom Mitchellom, da mora imeti Evropska unija trdnejšo roko. Mi smo Evropska unija, povsem združena. V Čadu smo opravili odlično delo. Tam potrebujemo svoje mirovnike in ne moremo se zanesti na Združene narode. Tam so čudoviti ljudje, žrtve evropske kolonizacije, žrtve plemenskih sporov, žrtve slepote mednarodne skupnosti in ne smemo biti več slepi. Moramo tja in rešiti te ljudi.

 
  
MPphoto
 

  Alf Svensson (PPE). (SV) Gospod predsednik, skoraj nemogoče je zapopasti grozljive statistične podatke, ki se omenjajo, vendar vemo, da so resnični. Kljub temu se zdi – morda se s tem strinjajo mnogi –, da kar zadeva najrevnejše od revnih držav v podsaharski Afriki, naša zaveza ni tako močna ali specifična, kot bi morala biti. Omenjali so vojaško silo. Mislim, da vsi vemo, da se moramo boriti z revščino in korupcijo, če želimo doseči napredek v smeri pomoči in izboljšanja razmer za prebivalstvo te države, ki je tako grozovito trpelo.

Z veseljem govorimo o Afganistanu in veliko časa porabimo za razpravo o terorju tam, o tem, kaj delajo Talibani, in to upravičeno. Toda tu imamo drugo ljudstvo, ki je trpelo in še trpi v najgrozovitejših okoliščinah. Rad bi poudaril, da obstajajo nevladne organizacije, ki lahko opravijo delo, če se jim zagotovi državna pomoč in podpora EU, toda to je pogosto težko doseči.

 
  
MPphoto
 

  Cecilia Malmström, predsedujoča Svetu. (SV) Gospod predsednik, kot je pokazala ta razprava, obstajajo nadvse dobri razlogi, da nadaljujemo s svojo zavezo Demokratični republiki Kongo. EU je že zelo predana doseganju dolgoročne stabilnost, varnosti in razvoja v državi. Komisar De Gucht je na dolgo opisal operacije EU.

Po prispevkih držav članic in Komisije je, skupaj gledano, EU ena izmed največjih plačnic pomoči za regijo, zato imamo lahko vpliv. Če želimo ohraniti stabilnost v Demokratični republiki Kongo, pa je ključno, da se izboljša življenjski standard kongovskega prebivalstva, zagotovi varstvo človekovih pravic in energično ukrepa proti korupciji z namenom vzpostavitve družbe na podlagi načel pravne države.

Grozovito spolno nasilje, ki so ga opisovali mnogi poslanci Parlamenta in o katerem žal slišimo vse preveč poročil, je seveda povsem nesprejemljivo. Storilci ne smejo ostati na prostosti. Treba jih je privesti pred sodišče. Kongovska vlada nosi veliko odgovornost, da za to poskrbi in pokaže, da se politika nične strpnosti predsednika Kabile ne sestoji le iz lepih besed, temveč ima za posledico ukrepanje.

Kar zadeva Svet, so bila pooblastila dveh misij EVOP preverjena po preiskovalni misiji v Demokratični republiki Kongo v začetku leta 2009 z namenom pomagati v boju proti točno taki vrsti spolnega nasilja. Posledica tega je, da bo EUROPOL DR Kongo poslal dve večdisciplinarni skupini v provinci Severni in Južni Kivu s pooblastilom za celo državo. Ti skupini bosta posredovali različne vrste strokovnega znanja na področjih, kot sta preiskovanje zločinov in nadzor nad spolnim nasiljem. Trenutno poteka izbor osebja za ti misiji.

To je seveda le majhen prispevek. V tako veliki državi je skromen. Kljub temu je pomemben in ta nova specializirana sila bo lahko podprla izvajanje pravilnih preiskovalnih postopkov za spolno nasilje, zlasti v primerih, ko storilci dejanj nosijo uniforme.

Kmalu se bo začel čas za vprašanja, toda to je moja zadnja razprava v tem Parlamentu v funkciji predstavnice švedskega predsedstva. Rada bi se vam zahvalila za mnoge dobre razprave, prijetne trenutke in zelo dobro sodelovanje, ki sem ga imela s poslanci Evropskega parlamenta in z vami, gospod predsednik.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. Tudi jaz bi se rad vam v imenu kolegov poslancev iskreno zahvalil za vašo učinkovitost in prizadevanja, ki so nam bila vsem v veliko veselje.

 
  
MPphoto
 

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospod predsednik, najprej bi se rad zahvalil vsem poslancem, ki so prispevali k tej razpravi. Ne bom se vrnil k moji uvodni izjavi. Dovolite, da se osredotočim na tri stvari.

Prvič, Evropska komisija si veliko prizadeva v zvezi s humanitarno pomočjo in programi za ponovno vzpostavitev pravne države. Govorimo o desetinah milijonov in celo več kot 100 milijonih EUR na samem začetku. Toda težava je seveda v tem, kako učinkovito je to na koncu, če na političnem prizorišču nimaš ustreznega sogovornika?

Drugič, rad bi podal pripombo o pooblastilih MONUC, saj mislim, da bi bila huda napaka zahtevati, da MONUC zapusti DRK, kljub temu, da je morda predmet kritike in tudi mora biti predmet kritike zaradi nedavnih dogodkov. To bi bilo najslabše, kar si lahko zamislimo.

Naj vam preberem nekaj odlomkov pooblastila, ki ga je Varnostni svet ZN sprejel v začetku lanskega leta. Navaja, da se je „Svet odločil tudi, da bo MONUC od sprejetja te resolucije pooblaščen, po tem prednostnem vrstnem redu, za tesno sodelovanje z vlado DRK, da bi zagotovil, prvič, zaščito civilistov, humanitarnega osebja ter osebja in sredstev Združenih narodov pred neposredno grožnjo fizičnega nasilja, predvsem nasilja, ki izvira iz katere koli strani, vpletene v spor“.

Zelo pomemben odstavek je tudi odstavek G o usklajenem delovanju. Navaja „usklajeno delovanje z brigadami, vključenimi v FARDC – vojsko –, razporejenimi v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo, in podporne operacije, ki jih vodijo in so bile načrtovane skupno s temi brigadami v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom, pravom človekovih pravic in beguncev, z namenom“ itd.

Pooblastilo je torej precej jasno in razpravljati bi morali o pravilih delovanja. Dejansko bi moral MONUC preučiti lastna pravila delovanja, saj je od njih odvisno, kako bodo nadaljevali.

In zadnjič, veliko kritik leti na račun mednarodnega kazenskega pravosodja. Ljudje sprašujejo, ali je to združljivo s politiko. Ali je mogoče imeti mednarodno kazensko pravosodje na eni strani in ustrezno politično vodenje krize na drugi? To je zelo zanimivo vprašanje.

V Kongu vidimo enega od odgovorov. Boscu Ntagandi smo dovolili, da prevzame vodstvo CNDP od Laurenta Nkunde, čeprav je bil izdan nalog za prijetje Bosca Ntagande, in vidite, kaj se je zgodilo. Zastonj kosila ni. Ne moreš izbirati med vodenjem politične krize na eni strani in uvajanjem mednarodnega kazenskega pravosodja v praksi na drugi strani. Kot Evropski parlament in Evropska komisija tudi jaz mislim, da je pomembnejša ustrezna uporaba mednarodnega kazenskega pravosodja.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Prejel sem šest predlogov resolucij(1), predloženih v skladu s členom 103(2) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 17. decembra 2009.

 
  
  

PREDSEDSTVO: GOSPA WALLIS
podpredsednica

 
  

(1)Glej zapisnik.

Zadnja posodobitev: 30. april 2010Pravno obvestilo