Predsednik. - Naslednja točka je kratka predstavitev poročila (A7-0034/2010) Enriqueja Guerrera Saloma v imenu Odbora za razvoj o učinkih svetovne finančne in gospodarske krize na države v razvoju in razvojno sodelovanje (KOM(2009)0160 – 2009/2150(INI))

  Enrique Guerrero Salom, poročevalec. – (ES) Gospod predsednik, komisar, finančna in gospodarska kriza ima najostrejše in najhujše učinke na države v gospodarskem vzponu in države v razvoju, zlasti tiste z nižjimi prihodki. Ta kriza ja upočasnila trajno rast, ki je bila v zadnjem desetletju značilna za mnoge od teh držav: to je bila gospodarska rast, ki je ustvarjala delovna mesta, pripomogla k uravnoteženju njihovih javnih financ, omogočila zmanjšanje njihovega zunanjega dolga, spodbujala širitev njihovih poslovnih dejavnosti in jim obenem pomagala pridobivati bolj uradno razvojno pomoč.

Te države pa so trpele že v letih pred krizo: najprej so se srečale s prehrambeno krizo, ki je ogrozila preživetje več sto milijonov ljudi, nato z energetsko krizo, ki je porabila vse vire tistih držav, ki niso proizvajalke nafte ali plina, in nazadnje še s podnebno krizo, katere učinki na pridelek in infrastrukturo najbolj prizadenejo ravno najrevnejše države.

Finančna kriza je pripomogla k tej krhki situaciji, v kateri so se znašle te države. Kot je že Evropska komisija poudarila, je s tem, ko je prizadel države v gospodarskem vzponu in države v razvoju, tretji val finančne krize oškodoval najrevnejše države in je to krizo, ki je s teoretičnega vidika gospodarska, spremenil v razvojno, družbeno in humanitarno krizo.

Dejansko so bila v teh državah prizadeta vsa področja dejavnosti. Gospodarska rast, ki bo v letu 2009 precej nižja kot v prejšnjih letih, je okrnjena. Trgovina je upadla in bo oslabila bilance tekočega računa v teh državah. Manj je tujih investicij in okrnjen je dostop teh držav do mednarodnega financiranja, priča pa smo tudi vse bolj protekcionističnemu odzivu razvitih držav.

Obenem so se zmanjšala tudi nakazila izseljencev in uradna razvojna pomoč. Zato se več sto milijonov ljudi uvršča na seznam najrevnejših, na celinah, kot je Afrika, pa bo več sto tisoč otrok umrlo že v zgodnjem otroštvu.

Spričo takšnih razmer se mora evropski glas slišati in mora zahtevati podporo danim zavezam o uradni razvojni pomoči, zahtevati nove vire dodatnih sredstev za pomoč tem državam, zahtevati zmanjšanje dajatev in davkov za izseljence, zahtevati nasprotovanje poskusom protekcionizma in podporo krogu pogajanj v Dohi, zahtevati ukrepanje proti davčnim oazam in davčnim utajam ter si prizadevati za odlog plačila ali odpis dolgov najrevnejšim državam.

Kot poročevalec za to poročilo sem želel pridobiti kar se da široko soglasje in med pogajanji sem soglašal s spremembami vseh parlamentarnih skupin, še vedno pa bi jutri želel podati ustno spremembo k poglavju 34 tega poročila, da pridobimo še več glasov. To bi bil še nadaljnji doprinos k nečemu, kar je po mojem mnenju bistveno: da je evropski glas enoten in močan, kadar je posredi pomoč državam v razvoju.

  John Dalli, član Komisije. – Gospod predsednik, najprej bi želel čestitati poročevalcu za zelo celovito poročilo.

Kot je bilo pravilno poudarjeno v tem poročilu, je kriza države v razvoju prizadela precej huje, kot je bilo sprva pričakovati. Dejansko so bile prizadete iz več smeri, kot so: nihajoče cene blaga, vse manjši prihodki od izvoza in turizma ter manjši kapitalski tokovi in nakazila. Ena od skupnih značilnosti veliko držav je povečana potreba po finančnih sredstvih.

Veliko držav v razvoju je bilo pogosto prisiljenih zmanjšati socialno potrošnjo (torej na področju prehrane, zdravja in izobraževanja), kar je imelo hude socialne in politične posledice in je ne samo ogrozilo dosego razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015, ampak tudi spodkopalo napredek, ki je bil opažen v preteklih nekaj letih. Kljub nekaterim znakom svetovnega okrevanja bodo države v razvoju, zlasti v podsaharski Afriki, zagotovo v zaostanku.

EU je pokazala svojo vodilno vlogo in enotnost prek skupnega odziva EU na krizo v okviru svetovnega odziva, in sicer v Združenih narodih, G20 in G8. Ukrepali smo hitro in učinkovito ter obljube spremenili v konkretne zaveze, da državam v razvoju pomagamo pri premagovanju krize.

Lani spomladi je EU sprejela nabor celovitih, pravočasnih, ciljnih in usklajenih ukrepov za ublažitev človeškega vpliva krize, spodbuditev gospodarske rasti v državah v razvoju in zaščito najranljivejših.

Odziv EU ne vsebuje samo odziva Skupnosti, ampak tudi odziv držav članic EU (njihove dvostranske odzive in njihove prispevke k sredstvom mednarodnih finančnih ustanov, kot jih je pozval G20). Poleg tega nam je tesnejše sodelovanje s Svetovno banko in MDS zagotovilo doslednost naših analiz in komplementarnost naše pomoči.

Kot je bilo izpostavljeno v poročilu, je Komisija vzpostavila in trenutno izvaja zelo konkreten in kratkoročen ad hoc mehanizem za področje ranljivosti, imenovan „Vulnerability FLEX“, da bi podprla najranljivejše, ne dovolj prožne države in jim omogočila zagotavljanje prednostne porabe, zlasti v socialnih sektorjih.

Drugi ukrepi vključujejo prerazporeditve po opravljenih ad hoc pregledih držav, naslednjo fazo srednjeročnega pregleda 10. evropskega razvojnega sklada, ki trenutno poteka, podporo v okviru tradicionalnega instrumenta FLEX, vnaprejšnjo odobritev pomoči, kjer je to izvedljivo, itd.

Uradna razvojna pomoč (URP) je in bo še naprej igrala ključno vlogo pri podpiranju prizadevanj naših partnerjev za odpravo krize. V tem okviru Komisija pozdravlja vašo podporo pri spodbujanju držav članic, da se še naprej zavežejo doseganju 0.7-odstotnega cilja URP/BND do leta 2015. Drugi donatorji bi si morali postaviti podobne ambiciozne cilje povišanja URP, pozvati pa moramo celotno skupnost donatorjev, da izpolnijo svoje zaveze glede količine in učinkovitosti pomoči.

21. aprila bo Komisija državam članicam javno predstavila svoj letni spomladanski razvojni sveženj predlogov. Letos bo poudarek na ukrepih, ki so še nujni za doseganje razvojnih ciljev tisočletja. Sveženj bo vseboval celovit pristop in bo opredelil akcijski načrt za pospešen napredek k razvojnim ciljem tisočletja. Ponudil bo tudi priložnost za ambiciozen prispevek EU k prihodnjemu septembrskemu pregledu razvojnih ciljev tisočletja s strani ZN na visoki ravni. S tem bo EU verodostojno izpolnila svoje zaveze in bo še naprej igrala vodilno vlogo v mednarodnem razvoju.

  Elena Băsescu (PPE).  – (RO) Gospodarska in finančna kriza je izredno prizadela tudi Moldavijo, ki je država v razvoju. Gospodarstvo te države se je po ocenah MDS lani zmanjšalo za 9 %, stopnja brezposelnosti pa je presegla 6 %. Spodbujati je treba neposredna vlaganja.

Poudariti moram, da je Moldavija za obdobje enega leta zaposlila devet visoko usposobljenih evropskih svetovalcev, ki bodo svojo pomoč nudili glavnim ministrstvom v Chişinău.

Glede na to, da govorimo isti jezik, si lahko naši sosedje onkraj reke Prut pomagajo s strokovnim znanjem Romunije na katerem koli področju.

Stroške denarnih transferjev izseljencev iz držav, v katerih delajo, je potrebno zmanjšati. Zaveza, ki so jo sprejeli voditelji držav G8, da bodo te stroške zmanjšali z 10 % na 5 % v naslednjih petih letih, je prvi korak v tej smeri.

Danes pa bi želela pozdraviti rekordno finančno podporo v znesku 2,6 milijarde USD, ki je bila dodeljena Moldaviji za obdobje 2011–2013. Sporazum je danes na konferenci donatorjev sklenil predsednik vlade Vlad Filat.

  Antolín Sánchez Presedo (S&D).  – (ES) Gospod predsednik, čeprav epicenter krize ni v državah v razvoju, pa so ravno te države tiste, ki jih je velik val krize hudo in globoko prizadel.

Kreditni krč, negotovost zaradi depresije in zmanjšanja mednarodne trgovine, investicijskih tokov in nakazil izseljencev, so bili glavni kanali širjenja krize, ki je sledila precejšnjim nihanjem v cenah osnovnih izdelkov in prehrambenih artiklov ter se pojavila v pogojih velikih svetovnih neravnovesij.

Usklajen odziv na krizo mora upoštevati države v razvoju in njihov načrt mora biti ključni element svetovnega gospodarskega sodelovanja.

Prek Odbora za gospodarske in denarne zadeve smo od Mednarodnega denarnega sklada zahtevali, da breme, ki ga je kriza naložila na javne finance držav v razvoju, upošteva v poročilu, ki ga bo pripravil za prihodnje zasedanje G20, in da Komisija objavi sporočilo, v katerem oceni, na kakšen način bi davek na finančne transakcije lahko pomagal doseči razvojne cilje tisočletja, izravnati svetovno neravnovesje in spodbuditi trajnostni razvoj.

Vesel sem, da je gospod Guerrero sprejel te predloge, in mu čestitam za njegovo odlično poročilo.

  Olle Schmidt (ALDE).  – (SV) Gospod predsednik, rad bi se zahvalil poročevalcu za njegovo pomembno poročilo.

Prepričan sem, da je najboljši način, da premagamo krizo, več trgovine in globalizacije, ne protekcionizma. Evropa mora torej ohraniti svoje trge odprte, da premaga recesijo, spodbudi rast tako v Evropi kot po vsem svetu in s tem odpravi revščino.

Čez nekaj dni se bo na Tenerifih sestala Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU. Moji kolegi iz držav AKP vedno izpostavijo probleme, ki jih subvencionirani kmetijski proizvodi EU povzročajo na njihovih trgih. Trgovino potrebujejo, vendar pa naša politika deluje proti vzpostavitvi zdravih trgov za kmetijske proizvode v državah v razvoju.

EU je pokazala vodstvo, kot pravi komisar, a vendar se lahko še precej bolje odrežemo. Gre za vprašanje pravične trgovine, komisar.

  João Ferreira (GUE/NGL).  – (PT) Prehrambena, energetska, podnebna, finančna, gospodarska in socialna kriza, ki se omenjajo v poročilu, niso nič več kot različna utelešenja ene in iste strukturne krize, ki se vleče že desetletja. V nekaterih regijah, kot je podsaharska Afrika, se bogastvo na prebivalca skozi vsa desetletja nenehno razlikuje od drugih regij v svetu. Kljub sedanjim neskladjem pa imajo države v razvoju nekaj skupnih značilnosti: odvisnost od izvoza maloštevilnih surovin, premajhna gospodarska diverzifikacija, velik poudarek na kmetijstvu, energetiki in ekstraktivnih industrijah ali turizmu ter močno polje tujega kapitala.

Trgovinski model naraščajočega izvoza in liberalizacije je bil tem državam vsiljen, če ni šlo drugače, tudi z izsiljevanjem. Kot so pokazala pogajanja za sporazume o gospodarskem partnerstvu, to vodi v vedno večjo odvisnost teh držav in ovira kakršen koli samobiten razvoj. In vendar je zunanji dolg še vedno najpomembnejši porabnik sredstev držav v razvoju. Že večkrat je bil preplačan, a ker še vedno narašča, je znesek ogromen in tako sam pripomore k pretiranemu izkoriščanju teh držav ter določa ton njihovega odnosa z državami severne poloble. Odpis dolga je preprosto stvar pravičnosti.

  Predsednik. - Držati se dodeljenega časa za govor je prav tako stvar poštenosti.

  Andreas Mölzer (NI).  – (DE) Največja finančna in gospodarska kriza od leta 1930 ni samo močno prizadela Evrope, kot vemo. Države v razvoju so še posebej močno prizadete zaradi učinkov krize in glede tega ne morejo kaj dosti narediti. Neodgovorno špekuliranje, pohlep po hitrem dobičku, ki nima nobene zveze s pravo ekonomijo, zlasti v anglosaksonskih državah, ter finančni sistem, ki poka po šivih, so prignali svet na rob finančnega prepada.

Drugi vzrok za krizo je koncept globalizacije, ki si je za svojo prednostno nalogo postavil deregulacijo. Evropske države zapadajo v še večje dolgove, da bi ponovno oživile svoja gospodarstva. Vendar pa v veliko primerih države v razvoju tega ne morejo storiti zaradi svojega slabega finančnega položaja. Zato jim moramo ponuditi priložnost, da svoja nacionalna gospodarstva učinkoviteje zaščitijo pred uvoženim blagom, ki se prodaja po dampinških cenah in uničuje lokalne trge in preživetje lokalnega prebivalstva.

Državam v razvoju moramo dati priložnost, da se iz krize izkopljejo brez tuje pomoči. Za tradicionalno razvojno pomoč lahko po vsej verjetnosti rečemo, da je v glavnem zgrešila svoj namen. V bistvu se moramo problema lotiti pri izvoru in postaviti stroge predpise na finančnih trgih, prepovedati špekulativne prakse in hitro uvesti davek na finančne transakcije.

  Predsednik. - Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 25. marca 2010.

Pisne izjave (člen 149)

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) EU je dolžna pomagati državam v razvoju, da premagajo težave, povezane s svetovno gospodarsko krizo in revščino, ki se je pojavila brez njihove krivde.

Zelo pomembno je, da si Evropska komisija odločno prizadeva k izvedbi reforme mednarodnega razvojnega sodelovanja in da skupaj s Svetom izboljša usklajevanje dvostranskih in večstranskih razvojnih sodelovanj, kajti vrzeli na tem področju so glavni razlog za zmanjšano učinkovitost razvojne pomoči.

Države v razvoju potrebujejo pomoč, da lahko zmanjšajo revščino in osamitev, ukrepe, ki pripomorejo k razvoju, in ukrepe, potrebne za izhod iz krize, zlasti v tem težkem obdobju.

Lahko bomo izvedli široko sprejete zaveze, tako da bomo imeli v splošnem boljše usklajevanje ter učinkovitejše in preglednejše ukrepanje, pri tem pa stremeli k širokemu soglasju med nepomembnejšimi ponudniki pomoči, partnerskimi državami, finančnimi ustanovami in civilno družbo.

Z izvajanjem teh ukrepov mora postati Evropska unija vodilna in mora ukrepati odločneje. Zato morajo vse institucije v Evropski uniji prevzeti večje zaveze, Parlament pa je v zvezi s to tematiko zelo jasno izrazil svoje mnenje.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Države v razvoju so glavne žrtve finančne krize, kljub prvotnim napovedim, da bodo najbolj prizadete razvite države. Teoretične predpostavke, da države v razvoju niso dovolj močno povezane s svetovnim gospodarstvom, da bi jih kriza na finančnih trgih mogla resneje prizadeti, so se v resničnem življenju izkazale kot napačne. Vidimo, da se kriza poglablja v veliko državah v razvoju, kjer beležijo rekordne stopnje brezposelnosti ter skokovito rast javnega dolga in proračunskega primanjkljaja. Medtem pa so razvite države, ki niso resneje občutile učinkov krize ali pa so imele na voljo učinkovite instrumente za blažitev teh učinkov, beležile gospodarsko rast, čeprav le začasno. Ta gospodarska kriza že neposredno vpliva na prebivalstvo, v državah v razvoju pa brezposelnost nenehno narašča. Prizadevanja za gospodarsko oživitev držav, ki še vedno občutijo učinke krize, bi lahko vplivala na socialne skupine kot celote, saj imajo ukrepi za oživitev lahko le boleč vpliv. Programi financiranja EU so najcelovitejši in najobsežnejši med vsemi svetovnimi programi finančne pomoči. Prizadete države članice si morajo kar se da učinkovito pomagati z denarjem, namenjenim za reševanje situacij, ki omejujejo gospodarsko dejavnost in imajo socialne posledice.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Svetovna finančna in gospodarska kriza je razviti svet prizadela tako močno, da se sedaj spopadamo s socialno krizo in krizo brezposelnosti. V najmanj razvitih državah pa se takim problemom, za katere niso odgovorne, pridružijo še posledice prehrambene in podnebne krize, ki dramatično vplivajo na šestino svetovnega prebivalstva, ki trpi za lakoto. Kot največje donatorke kolektivne pomoči morajo države članice EU izpolniti svoje zaveze glede uradne razvojne pomoči (URP), izboljšati učinkovitost in usklajevanje pomoči ter okrepiti svoja prizadevanja za dosego razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015. Obseg škode, ki so jo povzročile špekulacije v finančnem sektorju, kaže, kako pomembni so preprečevalni ukrepi, kot je obdavčitev finančnih transakcij, ter zagotavlja razmislek o nadomestilu stroškov krize s strani tega sektorja. Ker davčne oaze in središča z ugodnim davčnim sistemom države v razvoju prikrajšajo za znesek, ki večkrat presega znesek URP, je pasivnost na tem področju nesprejemljiva.

  Siiri Oviir (ALDE), v pisni obliki. – (ET) Čeprav lahko danes že govorimo o izboljšanju gospodarske in finančne krize v nekaterih državah članicah EU, pa bi morali priznati, da je v državah v razvoju ta kriza, z vsemi svojimi krutimi učinki, še vedno v polnem razmahu. Nedvomno bi morali razmisliti o tem, da je gospodarski razvoj ključna faza reševanja sedanje svetovne krize. Vendar pa med oživljanjem lastnega gospodarstva ne smemo pozabiti, da nadaljevanje krize v državah v razvoju zelo močno ovira gospodarsko rast in s tem tudi našo lastno rast. Menim, da morajo države članice Evropske unije še naprej nuditi pomoč za zmanjšanje revščine in izključenosti v državah v razvoju, obenem pa to pomoč nenehno prilagajati novim okoliščinam in pogojem. Če upoštevam resne učinke svetovne krize na države v razvoju, podpiram tiste, ki pravijo, da bi vse države članice EU kljub krizi lahko povečale svojo kolektivno razvojno pomoč za 0.7 % njihovega BND do leta 2015. Pomembno je, da ukrepamo in spodbujamo razvoj ter se prebijemo iz krize danes – v letu 2010. Zato podpiram tiste, ki pravijo, da bi morale visoko razvite države v EU kot tudi izven nje v sedanjih razmerah ukrepati in reformirati mednarodno razvojno sodelovanje. Ne moremo si dovoliti, da ne bi posegli vmes in bi s tem izničili prejšnje dosežke na področju revščine in izključitve, in ne moremo dopustiti, da nastane situacija, kjer bomo namesto sedanjih sto milijonov ljudi v izredni revščini imeli milijardo ljudi v takem položaju.