Anneli Jäätteenmäki, avtorica. − Gospod predsednik, ponovno razpravljamo o težkih razmerah v Zimbabveju.

Danes imajo tam visoko inflacijo, ki dosega več sto milijonov odstotkov in stopnjo brezposelnosti, zaradi katere več kot 90 milijonov ljudi v državi nima za preživetje. Tam je tudi zelo veliko kršitev človekovih pravic.

Parlament sprašuje, kaj bi bilo treba storiti. Mnogokrat smo dejali, da ne sprejemamo kršitev človekovih pravic. Afriške države smo opominjali, a se ni nič zgodilo.

Mislim, da moramo v prihodnosti, ko bomo afriškim državam dajali humanitarno pomoč, poskrbeti, da bo pogojena z izpolnjevanjem človekovih pravic. V nekaterih primerih nismo bili dovolj odločni in v drugih primerih smo le ukazovali, kaj storiti.

Morda bi morali tesneje sodelovati z vsemi afriškimi državami in z Afriško unijo ter poskusiti poskrbeti, da bodo razumeli razmere, da Evropska unija ne bo še naprej dajala denarja, če se bodo kršitve človekovih pravic nadaljevale.

  Judith Sargentini, avtorica. − Gospod predsednik, prva alinea naše resolucije pove vse: „ob upoštevanju svojih številnih predhodnih resolucij o Zimbabveju, zlasti resolucije z dne 8. julija 2010“. Takrat smo govorili o kršitvah človekovih pravic na diamantnih poljih Zimbabveja in sedaj govorimo o prisilnih izselitvah okoli mesta Harare.

Ponovno se prisilno izseljuje ljudi, ki so bili že prisilno izseljeni leta 2005 v operaciji Murambatsvina, kar prigodno pomeni „počistiti smeti“. Sedaj prisilno izseljujejo iste ljudi, ki so jih nazadnje spodili kot smeti. Nazadnje se je proti Gibanju za demokratične spremembe (MDC) borila Mugabejeva vlada. Tokrat gre za vlado enotnosti Zimbabvejsko afriške nacionalne unije in gibanje MDC. Povedati moram, da sem močno razočarana, da se znotraj te vlade enotnosti še vedno nadaljujejo kršitve človekovih pravic.

Mislim, da to ne bo naša zadnja resolucija o Zimbabveju. Tudi naslednjič bom tu in bom to znova povedala.

  Véronique De Keyser, avtorica. − (FR) Gospod predsednik, na to nujno humanitarno resolucijo moramo gledati ob ozadju političnega nestrinjanja med Robertom Mugabejem in Morganom Tsvangiraijem in to nestrinjanje je v središču zahteve, naj Evropska unija ne sprejme novih veleposlanikov, ki jih je enostransko imenoval Mugabe. Vendar pa je mogoče to nujno humanitarno resolucijo povezati z volitvami in s političnimi koristmi, ki bi jih bilo mogoče imeti zaradi izgona prebivalstva iz mest, v katerih prebivajo.

Spomnimo se junija 2005 in operacije Murambatsvina, ki je bila ravno omenjena: mestno območje je bilo izpostavljeno nasilnemu in popolnoma politično motiviranemu posredovanju buldozerjev Roberta Mugabeja in 700 tisoč ljudi je izgubilo domove. Enako se dogaja danes: 20 tisoč najrevnejšim ljudem, ki živijo na obrobju Harareja v neuradnem naselju, znanem kot Hatcliffe Extension, so zagrozili s prisilno izselitvijo, le zato ker si niso mogli privoščiti izredno visokih najemnin, ki so jim bile zaračunane; gre za precej obsežno operacijo.

Spomnimo se tudi, da postajajo za več milijonov prebivalcev Zimbabveja humanitarne in gospodarske razmere vedno težje, da je stopnja razširjenosti aidsa v Zimbabveju četrta najvišja na svetu in da otroci tam ves čas umirajo.

Sedaj je toliko razlogov za to nujno resolucijo in za močan poziv celotni mednarodni skupnosti, da bi zagotovili, da ta sprava – ne bom rekla ta lažna sprava znotraj koalicijske vlade Zimbabveja, ampak v vsakem primeru ta sprava – danes ne bo uničena sredi vseh teh agresivnih priprav pred volitvami.

  Marie-Christine Vergiat, avtorica. − (FR) Gospod predsednik, nagibam se k misli, da žal razmere na področju človekovih pravic v Zimbabveju niso tisto, kar bi v tej sejni dvorani običajno imenovali nujna zadeva.

Človekove pravice so v tej državi dejansko vedno znova kršene, kakor kažejo številne resolucije, o katerih smo glasovali v tej sejni dvorani. V zadnji smo, kakor je bilo povedano, obsodili aretacijo z dne 22. julija, ko je bil aretiran gospod Farai Muguwu, ustanovitelj in direktor Centra za raziskave in razvoj, čigar zločin je bil, da je prijavil kruta dejanja, ki so jih na diamantnih poljih med drugim zagrešili vojaški organi.

Danes obravnavamo vprašanje prisilnih izselitev. To vprašanje ni novo. Seveda, kakor je povedala gospa De Keyser, so oblasti Zimbabveja takšno operacijo sprožile že leta 2005. Imenovala se je operacija „Murambatsvina“, kar pomeni povrniti red in mir. To je bil precej velik program, prepričana sem, da se strinjate s tem, in to jasno kaže, kaj imajo oblasti Zimbabveja v mislih z besedno zvezo red in mir. Takrat je bilo prizadetih sedemsto tisoč ljudi.

Mednarodna skupnost je soglasno obsodila uporabljene metode. Kakšne so razmere danes? Večina prizadetih ljudi še vedno živi v šotorih. Še slabše, avgusta so oboroženi policisti – res sem rekla policisti – prišli in zažgali zavetišča kakih 250 razseljenih ljudi, ki so si postavili dom na obrobju Harareja. Dvajset tisoč ljudem – tudi ta točka je bila omenjena – danes grozi enaka usoda, ker niso plačali zakupnin, ki si jih resnično ne morejo privoščiti.

Ti moški, ženske in otroci so dejansko nekateri izmed najrevnejših ljudi v državi. Ali bomo brez besed dovolili, da se to nadaljuje? Ali bomo še enkrat spomnili oblasti Zimbabveja na njihove mednarodne obveznosti, kakor je na zadnjem vrhunskem srečanju EU-Zimbabve julija storila baronica Ashton?

Dobro se zavedamo, da obstaja trenje med predsednikom Mugabejem in predsednikom vlade po podpisu globalnega političnega sporazuma dne 15. septembra 2008 in imenovanju vlade nacionalne enotnosti 13. februarja.

Nedavno je predsednik Mugabe zagrozil, da bo skoraj takrat in na tistem mestu razrešil vlado, ker si ga je drznila spomniti na njegove ustavne obveznosti.

Čas je, da se odzovemo v Zimbabveju in v mnogih drugih državah po svetu, da bi ustavili dialog z diktatorji, ki se držijo oblasti z uporabo sile in prevar in katerih edini cilj je plenjenje virov njihove države za osebno korist.

  Alain Cadec, avtor.− (FR) Gospod predsednik, poskusil se bom držati minute, ki jo imam na voljo.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, to so temni dnevi za Zimbabve. Ponovno moramo sprejemati nujno resolucijo v zvezi s to afriško državo. Ta resolucija obsoja kršitve človekovih pravic, ki so bile zagrešene med operacijo Murambatsvina, o kateri smo ravno govorili. Operacija, ki je bila sprožena leta 2005, je poleg tega, da je bilo zaradi nje razseljenih 700 tisoč ljudi, uničila tudi njihove domove in njihove vire preživetja. Dvajset tisoč teh razseljenih ljudi je prisiljenih živeti v začasnih zatočiščih v izrednih razmerah revščine, negotovosti in promiskuitete.

Te neznosne razmere nas skrbijo. Zimbabvejsko vlado nacionalne enotnosti moramo pozvati – kakor je bilo povedano, to v resnici ni vlada nacionalne enotnosti –, naj jim zagotovi najmanj, kar potrebujejo za preživetje, in naj odpravi davke za bivanje, kot so davki, zahtevani na območju naselja Hatcliffe na obrobju mesta Harare, ki jih je skoraj mogoče opisati kot organizirano izsiljevanje. Te razmere je treba med glasovanjem javno obtožiti.

Južnoafriško republiko, ki mora v južni Afriki igrati ključno vlogo, in Evropsko unijo skupaj pozivam, naj razvijeta dialog z zimbabvejskimi oblastmi o socialno-ekonomskih razmerah, v katerih je zdaj ta država. Naš sestanek, ki bo potekal naslednji teden z našimi južnoafriškimi kolegi, bo, upam, tudi priložnost za razpravo o tej tragediji.

  Nirj Deva, avtor. − – Gospod predsednik, vedno znova ta parlament sprejema resolucije, ki obsojajo tragedijo, imenovano Zimbabve. Vedno znova se gospod Mugabe ne meni za nas in nadaljuje, kot da ne obstajamo in naša mnenja niso pomembna.

Takoj lahko nekaj storimo, da gospodu Mugabeju povemo, da so naša mnenja pomembna. To je, ne smemo sprejeti mandata gospe Margaret Muchada, ki jo je enostransko imenoval gospod Mugabe, kar pomeni neposredno kršitev zimbabvejske ustave, za veleposlanico Zimbabveja v EU.

Moj kolega Geoffrey Van Orden je pisal gospodu Barrosu in gospodu Van Rompuyu o tej zadevi. Če imamo kaj zob, bi morali pokazati gospodu Mugabeju, ki se na ozira na nas, da smo pomembni in zahtevamo, da se ta gospa, njegova veleposlanica, vrne.

  Filip Kaczmarek, v imenu skupine PPE. – (PL) Prisilne izselitve v Zimbabveju pomenijo nezaslišno neupoštevanje mednarodno priznanih človekovih pravic. Prisilne izselitve brez zagotavljanja nadomestil ali druge možnosti nastanitve so popolnoma v nasprotju z mednarodnim pravom. Vlada Zimbabveja nezaslišno krši državljanske, politične, gospodarske in družbene pravice, ki jih zagotavlja Afriška listina o človekovih pravicah in pravicah ljudstev. Nadaljevanje prisilnih izselitev vedno večje število novih ljudi izpostavlja ponižanju in brezdomstvu.

Zimbabvejsko vlado pozivamo, naj preneha s temi praksami in ustavi prisilne izselitve. Ljudje, ki so že bili izgnani, bi morali dobiti pravno varstvo, enako velja tudi za njihovo posest, žrtve bi morale dobiti nadomestila in odškodnine, najprej in predvsem pa bi morali biti ljudjem zagotovljeni zatočišča in dostop do hrane in vode.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, v imenu skupine S&D. – (PL) Da bi dobili sliko razmer v tej državi, ki ji že tri desetletja vlada predsednik Robert Mugabe, je dovolj, da naredimo le seznam časopisnih naslovov o Zimbabveju iz zadnjih petih let. Naslovi, kot sta „Zimbabve – policija pretepla opozicijo“ ali „Mugabe je uničil Afriko“, so med najmilejšimi izrazi in organi oblasti afriškega rešima so pod stalnim pritiskom mednarodnega javnega mnenja. Skrajna revščina in pomanjkanje dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, ogromne stopnje brezposelnosti, ki dosegajo 90 %, in kratka povprečna življenjska doba, ki danes znaša le 44 let, so pravi obraz Zimbabveja.

V teh razmerah je težko razumeti, zakaj vlada meni, da je njena prednostna naloga izgnati 20 tisoč državljanov iz predmestja glavnega mesta Harare in jih prisiliti, da svojo skromno lastnino pustijo za sabo. Pridružujem se pozivu mednarodnih organizacij, kot je Amnesty International, da mora zimbabvejska vlada prenehati z zatiranjem njenih lastnih državljanov in se osredotočiti na to, da jim daje pravo pomoč v šolah, bolnišnicah in na trgu dela. Zimbabve, ki je revna država, si ne more privoščiti, da bi zapravljala čas in denar z naložbami v druga področja.

  Marietje Schaake, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, na vrhunskem srečanju EU-Afrika, ki bo v naslednjem novembru v Libiji, bi morali potekati pogovori o tem, kako Mugabe in njegovi tesni podporniki še naprej ostajao kamen spotike v postopku politične in gospodarske obnove in sprave v Zimbabveju. Plenijo njegove gospodarske vire v svojo korist in ne zagotavljajo temeljnih pravic svojim državljanom.

Približno 20 tisoč ljudem, ki živijo v predmestju Harareja, grozi prisilna izselitev. Vlada zahteva plačilo zakupnine za obnovo najema v višini do 140 USD, a v državi, kjer dohodek na prebivalca znaša manj kot 100 USD, je to dejansko nemogoče in ta zahteva dejansko pomeni dovoljenje za zlorabe. Leta 2005 je bilo 70 tisoč ljudi izgnanih in ti ljudje še vedno živijo v groznih okoliščinah.

Na splošno se humanitarne, politične in gospodarske razmere v Zimbabveju še naprej slabšajo in več milijonov ljudi je še vedno v nevarnosti, da jih prizadene lakota. Država ima četrto najvišjo stopnjo virusa HIV in visoko umrljivost otrok. Ljudje nimajo mnogo možnosti za zdravo in uspešno odraščanje, če pa jih imajo, nimajo temeljnih svoboščin, kot je svoboda izražanja.

Zimbabve je v smislu svobode tiska na 123. mestu. Vračanje neodvisnih dnevnikov je korak naprej za javni dostop do informacij, a razmere so še vedno zelo krhke. Posebno pozornost bi rada pritegnila k razmeram ljudstva LGBTI v Zimbabveju. Ljudje potrebujejo neomejen dostop, da bi lahko dobili podporo, humanitarni dostop in pomoč, da bodo lahko začeli potekati poskusi Zimbabveja za doseganje razvojnih ciljev tisočletja. To je zelo nujno.

  Timo Soini, v imenu skupine EFD. – (FI) Gospod predsednik, strašne razmere v Zimbabveju, diktatura, ki tam prevladuje že več kot 30 let, je sramota za mednarodno skupnost in tudi za sam Zimbabve.

Takšna diktatura, ki zatira svoje ljudstvo, je popolnoma nesprejemljiva. Mugabejeve kohorte se nažirajo, živijo razkošno življenje in se valjajo v denarju, hkrati pa drugi živijo na ulicah ali v kolibah, iz katerih jih zdaj še vedno nasilno preganjajo.

Povedati je treba, da je tam nekje meja glede tega, kaj lahko mednarodna skupnost in Evropska unija prenašata. To so skrajno sramotne razmere in mednarodna supnost bi morala podpreti popolno bojkotiranje države. Nobenega denarja ne bi smela dobiti. Čas je za dokončen pregon diktatorja, ki zatira svoje ljudi. To je zato, ker je vsak dan, ko ta tolpa ostaja na oblasti, odraz naše nemoči in dejstva, da mednarodna skupnost nima moči, da bi izvajala nadzor nad tem tiranom.

Poleg vsega drugega tudi sistematično preganja različne manjšine: rasne manjšine, spolne manjšine in druge manjšine na njihovi lastni zemlji. To preprosto ni znosno in popolnoma podpiram stališče, da je treba tega diktatorja odstaviti. Zaradi tega moramo sprejeti zelo nepopustljiv položaj EU, ki ga sedaj upravičeno nameravamo sprejeti.

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Če ponovim, kar so povedali kolegi poslanci do zdaj, se srečujemo z zelo težkimi razmerami, ker 20 tisoč prebivalcem naselja Hatcliffe Extension grozijo prisilne izselitve. Kakor veste, ti prebivalci sodijo med najbolj ranljivo skupino prebivalcev v Zimbabveju, državi, ki poleg izredno težkih gospodarskih razmer preživlja velike politične probleme.

Od ustanovitve februarja 2009 je zimbabvejska vlada enotnosti storila zelo malo, da bi izboljšala položaj prebivalcev, zlasti tistih, ki so bili prisilno izseljeni leta 2005. Mislim, da je naš odgovor ali odziv na te razmere zelo jasen. Zimbabvejska vlada mora ukrepati in se držati svojih mednarodnih obveznosti. To pomeni, da mora ustaviti in/ali preprečiti prisilne izselitve. Po drugi strani pa zagotovo vsi želimo, da se v Zimbabveju povrne demokracija. To, kar je zdaj tam, ne bi moglo biti bolj oddaljeno od naših želja.

  Corina Creţu (S&D). – (RO) Kakor je že bilo povedano v tem parlamentu, je Zimbabve ena od držav, kjer lakota dosega katastrofalne razsežnosti, kakor je v svojem poročilu, objavljenem prejšnji teden, navedel Mednarodni inštitut za raziskovanje prehrambnih politik. Stopnja podhranjenosti med prebivalstvom, razširjenost otrok s premajhno telesno težo in smrtnost dojenčkov so trije kazalniki, ki dramatično izpostavljajo kronične razmere v smislu pomanjkanja hrane, ki prizadeva več milijonov ljudi.

Obenem pa je bilo več sto tisoč najrevnejših ljudi v Zimbabveju prisilno izseljenih iz njihovih domov kot del barbarske operacije prisilnih izselitev, katere ime se prevaja kot „izgon smeti“. Ti ljudje niso izgubili le svojih domov, ampak tudi svoje službe in s tem se je stopnja brezposlenosti povečala na 90 % prebivalstva države. To se dogaja v času, ko je diktator Mugabe izjavil, da so ljudje izredno srečni. To je bilo stališče, ki ga je cinično izrazil moški, ki bo v zgodovini tvorec najbolj krute in dolgoletne diktature na svetu.

Menim, da je za nas povsem nujno, da od režima v Zimbabveju zahtevamo, da nujno ustavi prisilne izselitve, da prekine resne kršitve človekovih pravic in preganjanje aktivistov iz civilne družbe in da se vzdrži vseh nasilnih dejanj, ki se grozljivo hitro širijo.

  Jaroslav Paška (EFD). - (SK) Zimbabve je država, katere vplivni vodje že dolgo zaničujejo ljudi svoje države in to zelo jasno kažejo.

Seveda lahko ugovarjamo in dokazujemo, da se z nemočnimi ljudmi ne sme ravnati kot z živino, da se jih ne sme preganjati iz njihovih domov brez smisla in jih prepustiti samim sebi brez vsake pomoči. Prisilne izselitve revnih ljudi v Harareju so le majhen primer vladanja Roberta Mugabeja in njegovih sokrivcev, ki zasedajo mineralno bogastvo svoje države kot žabe svojo mlako in izkoriščajo te vire ter se z njimi bogatijo, obenem pa dovoljujejo, da ljudje njihove države umirajo od lakote. Menim, da je morda naivno pričakovati, da lahko dosežemo spremembe s preganjanjem in kritiko. Naši ukrepi bi morali biti učinkovitejši; ljudje, kot je Mugabe, prisluhnejo le finančnim posledicam ali surovi sili. Mislim, da imamo na voljo nekaj finančnih ukrepov. Ponovno moramo premisliti o zagotavljanju finančne in materialne pomoči režimom, ki ravnajo kot Mugabejev režim, in preprosto poiskati druge načine, vključno s sankcijami, ki bi lahko te diktatorje prisilile k spoštovanju temeljnih, in poudarjam, temeljnih človekovih pravic.

  Eija-Riitta Korhola (PPE). - (FI) Gospod predsednik, ni čudno, da so naši kolegi poslanci tako zelo razjarjeni zaradi Mugabeja. Svojo državo, plodno žitnico Afrike, je spremenil v tekoči trak slabih novic.

Nadomestna nastanitev, ki jo je zagotovila vlada, se je izkazala za popolnoma neprimerno in je pripeljala do poslabšanja življenjskih razmer, ki so bile že tako pomilovanja vredne. Eden od uradnih razlogov, ki je bil podan za celotno operacijo, je bil, da poskušajo preprečiti širjenje bolezni, a dejstvo, da ni bilo po prisilnih izselitvah na voljo nobenega zdravljenja, meče senco dvoma na motive vlade.

Vsi poznamo razmere v Zimbabveju. Pokvarjena narava vlade in splošen nered v gospodarstvu in tudi v družbi na splošno vodita do razmer, ko preprosto ni osnovnih pogojev za obstoj. Zaradi tega moramo pričakovati, da bo Zimbabve jasno navedel svoje zmožnosti in pripravljenost za zaščito življenjskega standarda svojih državljanov.

Čeprav obstajajo dobri razlogi, zakaj mora veliko število ljudi dati prosto pot velikim projektom, pa mora biti ključna izhodiščna točka vedno blaginja razseljenega prebivalstva. To je nekaj, kar je Zimbabve nedvomno zanemaril, ne glede na to, ali so razlogi, ki so jih podali, sprejemljivi ali ne.

  Monica Luisa Macovei (PPE). - Gospod predsednik, sedanje razmere v Zimbabveju so strašne in nesprejemljive. Skoraj 700 tisoč ljudi je bilo žrtev operacije Murambatsvina prisilnih izselitev leta 2005. Sedaj so pred 20 tisoč državljani prisilne izselitve iz naselja Hatcliffe Extension v bližini Harareja.

Vlada je uvedla zakupnine za obnovo najema za prebivalce, ki si jih ne morejo privoščiti, in zato so bili zprisilno izseljeni, z državljani pa se ni posvetovala ali jih obvestila o prihodnjih predpisih. Operacija Garikai, ki je bila namenjena za pomoč tistim, ki so jih prisilne izselitve prizadele leta 2005, je le nadaljevanje istih zlorab človekovih pravic.

Pridružujem se zahtevam, da mora Zimbabve ustaviti te prisilne izselitve državljanov iz območja Harareja. Zimbabvejsko vlado pozivam, da mora takoj spremeniti operacijo Garikai, da bo v skladu z vsemi obveznostmi v okviru mednarodnega prava in prava na področju človekovih pravic.

Komisijo prosim, naj to vprašanje nujno izpostavi pri zimbabvejski vladi.

  Charles Tannock (ECR). - Gospod predsednik, nisem imel namena govoriti, a žal moj kolega Geoffrey Van Orden ta teden ne more biti z nami. Znan je po dolgi zgodovini kritiziranja osovraženega in brutalnega režima predsednika Roberta Mugabeja. Žal mislim, da je edini način, kako bomo lahko priča koncu diktature Mugabejeve stranke Zanu-PF, da ga dejansko odnesejo v krsti.

Upal sem, da bo prišlo do možnosti sprave in miru in do prehoda k pravi demokraciji, ko je pred nekaj leti Morgan Tsvangirai postal predsednik vlade v mešetarskem poslu deljenja oblasti, a kaže, da je Mugabe uspel ponovno uveljaviti svoj popoln oprijem oblasti in se vrniti k takšnemu vedenju, po katerem je še predobro znan – namreč k nasilju, prisilnim izselitvam in zatiranju. Nazadnje so revni prebivalci Zimbabveja tisti, ki trpijo v zdaj skoraj uničenem gospodarstvu. Če ne bi bilo rešile vrvi, ki sega do Zimbabveja zaradi vlad, kot je vlada Ljudske republike Kitajske, ki jim dajejo miloščino, in denarja, ki prihaja iz Libije in od drugih, gospodarstvo ne bi preživelo.

Nedavno moram povedati, da me je razočaral obisk predsednika Zume, ki je prišel v ta parlament. Sem je prišel prosit Evropsko unijo, naj umakne svoje sankcije proti Zimbabveju, zaradi toka beguncev v Južno Afriko. Bojim se, da moramo gospodu Zumi povedati, da to preprosto ni mogoče. Poslati moramo močan znak neodobravanja načina, kako Mugabe ravna s svojimi ljudmi. Rad bi potrdil pripombe svojega kolega Nirija Deve, ki je pred mano dejal, da bi bila ena poteza zavrnitev potrditve novoimenovane veleposlanice Zimbabveja v Evropsko unijo.

  Máire Geoghegan-Quinn , članica Komisije. – (GA) Gospod predsednik in spoštovani poslanci, izredno sem hvaležna poslancem, ki so sodelovali v razpravi.

Evropska unija zelo pozorno spremlja to zadevo, zlasti v smislu „operacije čiščenja“ iz leta 2005, ki je imela katastrofalne učinke na življenjske razmere 700 tisoč prebivalcev Zimbabveja.

Leta 2005 je urad EU za humanitarno pomoč ECHO zagotovil 3,25 milijona EUR v podporo zanesljivi preskrbi s hrano in kmetijskim dejavnostim ter razdeljevanju obrokov hrane ranljivim osebam.

Te sedanje razmere niso ponovitev dogodkov, ki so se zgodili v Zimbabveju leta 2005. Komisija upošteva to resolucijo Parlamenta in njena priporočila. Do danes nismo prejeli jasnih znakov naših partnerjev, ki bi potrdili ponovitev dogodkov iz leta 2005.

Pozorno spremljamo razmere preko urada naše delegacije EU in preko našega lokalnega urada ECHO. Neprestano smo v stiku z Mednarodnim uradom za migracije in lokalnimi organizacijami za človekove pravice, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem.

Tokrat je bilo prebivalcem poslano obvestilo o obnovi najema, ki velja pet let. Zakupniki, ki niso mogli zbrati potrebnih sredstev, so morali svoje primere predstaviti ministrstvu lokalne vlade in so prejeli podporo lokalne nevladne organizacije, ki se ukvarja z brezdomci.

Zaradi podpore lokalne nevladne organizacije za človekove pravice, namreč odvetnikov Zimbabveja za človekove pravice, bo ta teden njihove primere obravnavalo sodišče.

EU že podpira delo te nevladne organizacije za človekove pravice, ki zastopa interese najrevnejših, ki ne morejo plačati zahtevanih zakupnin in bi lahko tako izgubili svojo zemljo.

Vendar pa vam lahko zagotovim, da bo EU še naprej pozorno spremljala razmere in mobilizirala podporo, če in ko bo ta potrebna.

  Predsednik. - Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo na koncu razprave.