Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2009/2201(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

A7-0317/2010

Razprave :

PV 24/11/2010 - 20
CRE 24/11/2010 - 20

Glasovanja :

PV 25/11/2010 - 8.14
CRE 25/11/2010 - 8.14
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2010)0446

Razprave
Sreda, 24. november 2010 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

20. Človekove pravice, socialni in okoljski standardi v mednarodnih trgovinskih sporazumih - Mednarodna trgovinska politika v okviru zahtev glede podnebnih sprememb - Družbena odgovornost gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih (razprava)
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 

  Predsednik. – Naslednja točka je skupna razprava o naslednjih poročilih o mednarodni trgovini:

– Poročilo A7-0312/2010 gospe Saïfi v imenu Odbora za mednarodno trgovino o človekovih pravicah ter socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih (2009/2219(INI));

– Poročilo A7-0310/2010 gospoda Jadota v imenu Odbora za mednarodno trgovino o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb (2010/2103(INI));

– Poročilo A7-0317/2010 gospoda Désirja v imenu Odbora za mednarodno trgovino o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih (2009/2201(INI)).

 
  
MPphoto
 

  Tokia Saïfi, poročevalka.(FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, tema tega poročila je sprožila razpravo v mednarodni skupnosti. Države v razvoju menijo, da se razvite države sklicujejo na določbe o človekovih pravicah, da bi vzpostavile obliko prikritega protekcionizma, medtem ko razvite države obsojajo socialni in okoljski damping držav v vzponu. Želela sem sprejeti pozitiven pristop s tem, da bi pokazala, kako se lahko socialni in okoljski standardi ter komercialni interesi vzajemno podpirajo, če imajo vse države enakovredne pogoje.

EU mora uporabiti svoj vpliv v mednarodni trgovini, da sproži spremembo. Delovala bi v skladu s svojimi ustanovnimi listinami, ki navajajo, da mora EU prispevati zlasti k trajnostnemu razvoju, prosti in pravični trgovini ter varstvu človekovih pravic. Po mojem mnenju mora delovati istočasno na večstranski, dvostranski in enostranski ravni.

Na večstranski ravni mora EU spodbujati mednarodne organizacije, zlasti Svetovno trgovinsko organizacijo, da bolj upoštevajo socialne in okoljske standarde. Obenem bi morale te mednarodne organizacije bolj sodelovati. Predvsem zato predlagam, da bi morali Mednarodni organizaciji dela dodeliti uradni status opazovalca v STO.

Kar zadeva okolje, menim, da je treba prednost dati izboljšanju dostopa do zelenega blaga in tehnologij, ki ne le spodbujajo nove oblike politik zaposlovanja, temveč zagotavljajo tudi nove priložnosti za rast za zelo uspešna evropska podjetja, ki delujejo na tem področju. Razmisliti je treba tudi o ustanovitvi resnične Svetovne okoljske organizacije, na katero bi lahko naslovili primere okoljskega dampinga.

Dvostranska raven je tista, na kateri lahko EU zares služi za zgled. Zadovoljna sem, da sporazumi „nove generacije“ o prosti trgovini vsebujejo zavezujočo določbo o človekovih pravicah, vendar bi rada, da se to razširi tudi na poglavje o trajnostnem razvoju.

Poleg tega se o teh sporazumih pogaja Evropska komisija. Zagotoviti bi morala, da vsebujejo vrsto socialnih in okoljskih standardov, ki jih morajo spoštovati vsi trgovinski partnerji EU. Odvisno od stopnje gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja zadevne države bi bilo mogoče te osnovne standarde dopolniti z dodatnimi konvencijami za vsak posamezen primer. Ta postopen in prožen pristop bi omogočil bolj pošteno obravnavo naših različnih trgovinskih partnerjev ter bi bil pravičnejši za vse. Predvsem je treba bolj spremljati izvajanje dvostranskih sporazumov. Zato predlagam, da se izvedejo ocene učinka pred, med in po pogajanjih, ki naj ne zajemajo samo trajnostnega razvoja, temveč tudi vprašanje človekovih pravic.

Za konec naj povem, da močno upam, da se bodo stvari na enostranski ravni odvile hitro, kajti splošen sistem preferencialov bi bilo treba zelo kmalu preoblikovati. Kot veste, GSP predpisuje ratifikacijo okoli 30 mednarodnih konvencij o človekovih in delovnopravnih pravicah, varovanju okolja in dobrem upravljanju. Te konvencije so ratificirale mnoge države, v praksi pa so bile slabo izvedene in v to moramo usmeriti naša prizadevanja. Komisija mora sprožiti preiskave ali celo ukiniti preferenciale, če obstaja več znakov, ki kažejo, da se konvencije ne izvajajo.

Za zaključek, nekatere od teh ukrepov lahko uvedemo zdaj, toda odnosi se ne bodo spremenili preko noči. EU mora postopoma ukrepati na vseh ravneh, da doseže bolj poštene in pravičnejše trgovinske odnose.

 
  
MPphoto
 

  Yannick Jadot, poročevalec.(FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, menim, da je treba pozdraviti dejstvo, da ravno v času, ko poskuša Evropska unija na novo opredeliti trgovinsko politiko po Lizbonski pogodbi in jo obenem uskladiti s svojo industrijsko politiko, ta parlament istočasno razpravlja o treh poročilih, ki se nanašajo na vprašanja, ki pravzaprav sodijo v isto politično in javno razpravo o vprašanju „kaj je trgovina in kako jo je mogoče uskladiti s socialnimi in okoljskimi vprašanji ter vprašanji človekovih pravic?“

Dejansko smo v stanju neprekinjene shizofrenije: podjetja se povsod selijo, socialne pravice se postavljajo pod vprašaj, degradacija okolja narašča, obenem pa se pogajamo o sporazumih o prosti trgovini, znotraj Svetovne trgovinske organizacije (STO) pa o celem nizu ukrepov, ki so zdaj žal povsem izgubili korak z javno razpravo, v kateri poskušajo sodelovati naši državljani.

Kako lahko javnosti pojasnimo, da sta nogometna žoga, ki pride na evropski trg in je izdelana v dostojnih delovnih pogojih, kjer se okolje spoštuje, in nogometna žoga, ki je rezultat otroškega dela ali pa prihaja iz države, kjer so sindikati prepovedani, ena in ista nogometna žoga? Tega ne moremo pojasniti naši javnosti. Zato je naša odgovornost danes, da ta okoljska in socialna vprašanja vključimo v trgovino.

Natančneje, moje poročilo, ki zadeva trgovino, navaja, da zdaj v več evropskih državah uvoz izdelkov v veliki meri izravnava zmanjšanje njihovih emisij. Tretjina evropskih emisij ne nastane v Evropi, temveč izhaja iz uvoženih izdelkov. Zato je nujno treba vključiti vprašanje podnebja v naše trgovinske politike.

Kako lahko pojasnimo naši javnosti, da bomo istočasno, ko sklepamo sporazum o prosti trgovini, ki lahko privede do krčenja gozdov, šli v Cancun na pogajanja o sporazumu o zmanjšanju emisij zaradi krčenja in propadanja gozdov (REDD), ki naj bi zagotovil finančno nadomestilo državam na jugu za nekrčenje gozdov? Zato je ključno, da se ta različna vprašanja uskladijo.

Pri pripravi tega poročila – in rad bi se zahvalil poročevalcem v senci iz različnih skupin – smo poskušali biti čim bolj konstruktivni. Upam, da se bo to odražalo na jutrišnjem glasovanju. Poskušali smo tudi narediti konec črno-belim razpravam. Ne pravimo več, da bosta liberalizacija trgovine in boj proti podnebnim spremembam uničila 100 % naše industrije v Evropi, kjer nam je na nek način vseeno, ker mora imeti podnebno vprašanje prednost.

Ko smo se na primer ukvarjali z vprašanjem selitve virov CO2, smo vedno poskusili določiti, kateri sektor dejavnosti bi lahko bil ogrožen in katera orodja bi lahko razvili za njegovo zaščito. Enako velja za zakone, ki urejajo okvir za protidampinško razpravo pri STO. Enako velja tudi za proizvodne procese in metode. Pri vseh teh vprašanjih smo poskušali z drugimi skupinami pripraviti predloge, da bi stvari premaknili naprej, in mislim, da smo izdelali konkretne predloge, ki so sorazmerni z našimi cilji, pooblastilom Evropske komisije in vseh evropskih institucij.

Rad bi še enkrat ponovil, da upam, da se bo duh sodelovanja in konstruktivnosti, v katerem smo pripravili to poročilo, odražal na jutrišnjem glasovanju, in še enkrat bi se rad zahvalil vsem mojim kolegom za delo, ki so ga opravili.

 
  
MPphoto
 

  Harlem Désir, poročevalec. – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, tudi jaz bi se rad najprej zahvalil kolegom iz Odbora za mednarodno trgovino in zlasti poročevalcem v senci iz različnih skupin za njihovo sodelovanje pri pripravi tega tretjega poročila o sorodni temi. Danes lahko po zaslugi tega sodelovanja predstavimo sklop inovativnih, konkretnih predlogov, da pomaknemo družbeno odgovornost gospodarskih družb naprej okviru trgovinske politike EU.

Po mednarodni krizi ter gospodarski in socialni škodi, ki jo je povzročila, in po razpravah, ki jih je sprožila, je po pričakovanjih, ki jih je izrazila javnost, in političnih pričakovanjih, da je treba iz tega potegniti nauk, naše skupno prepričanje, da mora trgovinska politika Evrope bolj kot kdaj koli prispevati k ciljem ureditve globalizacije in zlasti njenim socialnim in okoljskim ciljem.

Ta ureditev zadeva države in njihova gospodarstva, toda jasno je, da so glavni gospodarski akterji podjetja in predvsem večnacionalna podjetja: ta so glavni akterji v svetovni trgovini. Ona so tista, ki so imela največ koristi od liberalizacije trga, ne samo v smislu dostopa do strank, temveč so lahko tudi del svoje proizvodnje preselili drugam in povečali raznovrstnost dobavne verige, pogosto s poslovanjem v državah z nizkimi stroški proizvodnje in predvsem manj strogimi socialnimi in okoljskimi predpisi.

Liberalizacijo trgovine spremlja tudi močna konkurenca med državami za privabljanje tujih naložb in krepitev konkurence med podjetji. Vse prevečkrat je to pripeljalo do nesprejemljivih zlorab na področju pogojev dela ter do kršitev človekovih pravic in uničevanja okolja.

Primerov je nešteto, od katastrofe v Bhopalu v podružnici kemičnega večnacionalnega podjetja v Indiji, ki je terjala na tisoče žrtev in za katero matično podjetje še do danes ni odgovarjalo, do vedenja naftnih in rudarskih podjetij v Afriki, v Burmi, ter v mnogih drugih državah, ki uničujejo svoje okolje in s svojimi delavci delajo kot s sužnji; ter od otroškega dela v azijskih tekstilnih tovarnah do umora sindikalistov na kmetijskih gospodarstvih v Srednji Ameriki. Še toliko bolj nesprejemljivi so, ker pogosto zadevajo podjetja iz industrializiranih držav, njihove podružnice in dobavno verigo, vključno z evropskimi podjetji.

To je pred mnogimi leti sprožilo razpravo in kampanjo, ki jo je, če smem dodati, ta parlament podprl ob več priložnostih s sprejetjem resolucij o družbeni in okoljski odgovornosti gospodarskih družb. Napredek, dosežen na področju družbene odgovornosti gospodarskih družb, še ni izenačen z razpravo o socialnih standardih v trgovinskih sporazumih, kar je predmet poročila gospe Saïfi. To je razumljivo, saj se trgovinski sporazumi nanašajo na pravne predpise, ki so zavezujoči med državami, medtem ko družbena odgovornost gospodarskih družb zadeva prostovoljne zaveze podjetij. Obenem je paradoksalno, kajti družbena odgovornost gospodarskih družb ter socialne in okoljske klavzule imajo isti namen, namreč globalizacijo, ki bolj upošteva človekove pravice in okolje ter učinkovito služi trajnostnemu razvoju.

Zato predlagamo, da se družbena odgovornost gospodarskih družb vključi v trgovinske sporazume in predvsem, da se klavzula o njej vključi v poglavje o trajnostnemu razvoju, zlasti v sporazumih o prosti trgovini, s številnimi jasnimi in preverljivimi zavezami podjetij. Najprej mora obstajati vzajemna zaveza med Evropsko unijo in njenimi partnerji za spodbujanje podjetij k sprejetju zavez in njihovem preverjanju: uvedba kontaktnih točk ne le za spodbujanje obveščanja, temveč tudi sprejem pritožb sindikalistov in civilne družbe; zahteva, da podjetja redno objavljajo svoja poročila o družbeni odgovornosti gospodarskih družb, kar bo okrepilo preglednost; zahteva glede poročanja; in obvezna skrbnost podjetij in obveznost, da sprejmejo preventivne ukrepe.

Na koncu predlagamo, da so v primeru hudih kršitev načel, ki so temelj družbene odgovornosti gospodarskih družb, in tudi kršitev socialnih pravic ter socialne in okoljske zakonodaje na voljo mehanizmi ...

(Predsednik je prekinil govornika)

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Vse prosim za potrpljenje, toda nekatere stvari se ne smejo dovoliti. Vaš čas za govor je štiri minute. Kljub moji prekinitvi ste govorili več kot štiri minute in pol. Za vsakega poslanca tega parlamenta postavim okvirno mejo. Poskušam biti čim bolj pošten, toda sredi govora ste rekli: „Gledam na uro.“ Če želimo živahnejše razprave, to ne pomeni nujno, da moramo naše govore brati hitreje. Ne smete misliti samo na svoje francoske volivce – enako velja za vse poslance, ki ne bi smeli misliti samo na lastne volivce –, saj je tolmačenje vaših govorov prek spletne strani dostopno vsem državljanom Evropske unije. Če tolmači ne morejo slediti, ljudje v preostali Evropi ne bodo razumeli vašega govora, ker ste ga prebrali prehitro. Zato se moramo vsi držati časa za govor in ne smemo posegati v čas za govor drugih poslancev, kajti za toliko se na koncu skrajša postopek „catch-the-eye“.

 
  
MPphoto
 

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospod predsednik, drugič sem videl, da je predsednik prekinil govornika, ker naj bi govoril prehitro.

Ne vem, kako pogosto govorite sami, toda vedeti morate, da s takšno prekinitvijo povsem uničite govor.

Sicer se niti najmanj ne strinjam z besedami gospoda Désirja, ampak mislim, da so tolmači plačani delavci in če ne morejo slediti, je to njihova težava. Ni delo predsednika, da prekinja, kot ste ravnokar vi.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – To je vsekakor moje delo. Tekaču na sto metrov lahko plačate 1 milijon EUR, da preteče progo v 10 sekundah. Toda tudi če mu plačate 100 milijonov EUR, je ne bo uspel preteči v petih sekundah. Dolžan sem prekiniti poslance, če govorijo prehitro. Poslanec tega parlamenta sem že 13 let in dobro vem, kdaj tolmači ne morejo več slediti, saj pritisnejo na gumb in na moji mizi posveti lučka. Lahko pogledate sami. Označena je „počasneje“. To sem videl že v odborih. Na neki točki tolmači rečejo, da bodo nehali delati. Če se poslanec pritoži, vse skupaj privede do mrtve točke in govornik ne more nadaljevati.

(Medklici)

Gospa Berès, počnem isto kot vi v vašem odboru, namreč pojasnjujem razmere, ko nastane vprašanje pravilnosti postopka.

(Medklici)

To je povsem enako.

 
  
MPphoto
 

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospod predsednik, naj vam zagotovim, da bi za 100 metrov zagotovo potreboval najmanj 15 sekund, tako da ne vidim večjega problema – vsaj ne v tem smislu.

Najprej bi se rad zahvalil poročevalcem in Odboru za mednarodno trgovino za ta poročila, ki obravnavajo pomembna vprašanja glede prispevka trgovinske politike Evropske unije k doseganju nekaterih temeljnih ciljev javne politike: spoštovanje človekovih pravic, prizadevanja za gospodarsko blaginjo in socialno pravičnost, doseganje trajnostne rasti ter spoštovanje okolja in zlasti podnebnega sistema.

Gotovo razumete, da v kratkem času, ki mi je na voljo, ne morem obravnavati podrobnosti vseh teh ciljev. A dovolite mi nekaj splošnih ugotovitev.

Ta tri poročila imajo veliko skupnega. Vsa se nanašajo na skladnost politike, natančneje, potrebo po tem, da se trgovinska politika izvaja v okviru splošnih ciljev EU, predvsem gospodarskih, socialnih in okoljskih ciljev. Povsem se strinjam, da se v celoti uporabijo vsi instrumenti, ki so nam na voljo, da dosežemo te cilje. Obenem je treba poudariti, da morajo učinkoviti ukrepi temeljiti na instrumentih, ki so najprimernejši za posamezno vprašanje.

Trgovinsko politiko dojemam kot enega od ključnih dejavnikov v spodbujanju in varstvu socialnega modela Evropske unije, njenih vrednot in načel ter se zavedam, da so v zvezi s tem pričakovanja velika. Ne smemo pa pozabiti, da vseh težav ni mogoče rešiti s trgovinsko politiko. Druge politiko lahko zagotovijo ključne elemente ali še boljše možnosti za učinkovite rešitve. Zavedati se moramo tudi, da je usklajevanje različnih interesov v središču političnega ukrepanja. Vedno bodo potrebne izbire.

Tudi izzivi bodo drugačni, odvisno od tega, ali imamo v mislih neodvisne instrumente, kot so GSP, dvostranski sporazumi ali večstranski sporazumi. Poročilo gospe Saïfi o človekovih pravicah in socialnih ter okoljskih standardih v trgovinskih sporazumih priznava, da vsaka od teh razsežnosti nudi različne možnosti.

Na splošno lahko mednarodno sodelovanje sproži bolj učinkovito ukrepanje. Po drugi strani pa sta za tango potrebna dva. Upoštevati moramo, kaj je sprejemljivo za naše trgovinske partnerje – in za kakšno ceno.

Doseči soglasje lahko postane zelo težko zlasti v večstranskem okolju. V splošnem interesu EU je izboljšati mednarodno upravljanje, tudi z večjo skladnostjo med ukrepi na različnih forumih. STO, MOD, mednarodna pogajanja o podnebju in tako naprej.

Ta tri poročila predstavljajo več možnih usmeritev dela na tem področju. Biti moramo pragmatični in ločevati med praktičnimi koraki, ki bodo verjetno uspešni kratkoročno, in tistimi koraki, ki bodo verjetno imeli učinek v smislu dolgoročnejših ciljev. Moramo si omogočiti razmišljati vnaprej in široko. Po drugi strani pa Komisija želi, da imajo trgovinska politika in naši ukrepi v trgovinskih organih vpliv in da pripeljejo do rezultatov.

To velja tudi za naše dvostranske sporazume. Namen določb v naših sporazumih o prosti trgovini ni zgolj izreči se za dobre namene. Biti morajo „izvedljive“.

Če preidem k poročilu gospoda Jadota o podnebnih spremembah, bi rad poudaril, da je treba zagotoviti, da lahko morebitne možnosti dejansko učinkovito zmanjšajo selitev virov CO2 in se uporabljajo po razumni ceni. Vsi vemo, da možnosti, kot so na primer mejni ukrepi, sprožajo številna vprašanja: kako meriti, kako spremljati in tako naprej. Resnica je, da moramo biti previdni in oceniti vsa zadevna vprašanja pred oblikovanjem sklepov. To pomeni, da mora EU vsekakor še naprej preučevati vse izvedljive možnosti.

Kar zadeva poročilo gospoda Désirja o družbeni odgovornosti gospodarskih družb, izpostavljam izjavo, da „bi morale biti pobude Komisije osredotočene na podpiranje in ne toliko na urejanje dejavnosti družbene odgovornosti gospodarskih družb“. Toda med podporo, urejanjem in uveljavljanjem je tanka meja – meja, ki jo je poročevalec spretno preučil, vendar zajema številne politične in praktične vidike. Družbena odgovornost gospodarskih družb ne more nadomestiti držav ali jih odvezati odgovornosti za uveljavljanje svojih zakonov – ravno tako pa uveljavljanje poslovnih politik kot takih ni naloga državnih organov. Vredno je omeniti, da se mnoga od teh vprašanj obravnavajo v posodobljenih smernicah OECD za večnacionalna podjetja, ki naj bi jih sprejeli leta 2011. To je eden od primerov koristnega dela, ki se izvaja in v katerem dejavno sodelujemo.

Poročila, o katerih razpravljamo danes, zajemajo zelo posebne usmeritve o možnostih povečanja obsega, učinkovitosti, skladnosti in preglednosti naših ukrepov na področju socialnih in okoljskih določb v sporazumih o prosti trgovini, vključno z določbami o družbeni odgovornosti gospodarskih družb ali vprašanji glede podnebnih sprememb. Odveč je govoriti, da bo Komisija še naprej upoštevala te usmeritve. V skladu s svarili, ki sem jih že omenil, morate predvideti, da bodo obstajali pomembni pomisleki o več točkah – kot tudi, da se bomo o drugih povsem strinjali.

Imeli bomo mnoge priložnosti, na primer pregled GSP, za razpravo o teh vprašanjih v naslednjih mesecih ali letih, tudi v okviru zakonodajnih postopkov ali postopkov soglasja. Evropska komisija je – skupaj z Evropskim parlamentom – pripravljena preučiti primerna, učinkovita in izvedljiva sredstva, ki bi zagotovila, da trgovinska politika primerno odraža družbene pomisleke. Vodilno načelo mora biti preudarno, analitično oblikovanje politike na podlagi ciljev, usmerjenih v prihodnost, pa tudi realnih pričakovanj.

 
  
MPphoto
 

  David Martin, poročevalec mnenja Odbora za zunanje zadeve. – Gospod predsednik, ali bi se morala evropska trgovinska politika preprosto nanašati na doseganje največje gospodarske prednosti ali bi morala podpreti in spodbujati naše širše cilje: trajnostna okoljska politika, boj proti podnebnim spremembam, naš socialni model, spodbujanje človekovih pravic in demokratičnih vrednot? Trije govorniki pred mano – trije poročevalci – so potrdili, da bi moral biti odgovor na to pozitiven, in veseli me, da je tako rekel tudi komisar. Dejansko že v okviru naših ukrepov vključimo človekove pravice, varstvo okolja in delovne standarde v naše dvostranske trgovinske sporazume. Toda vprašanje je: ali to počnemo na način, ki nam omogoča, da zagotovimo ustrezno uporabo in skladnost s temi standardi?

Pododbor za človekove pravice tega parlamenta ima resne pomisleke o naši učinkovitosti do zdaj. V primeru prihodnjih trgovinskih sporazumov bi radi zagotovili, da se pred vsakih podpisom sporazuma o prosti trgovini zanj opravi ocena učinka na človekove pravice ter s tem zagotovi, da iz sporazuma ne izhajajo samo gospodarske koristi, temveč tudi koristi za človekove pravice.

Menimo, da bi moral biti sistem za zamrznitev sporazumov o prosti trgovini zaradi zlorabe človekovih pravic preglednejši in bolj dostopen ter pozdravljam dejstvo, da se je gospod De Gucht v korejskem sporazumu o prosti trgovini že podal na to pot.

Menimo, da mora v zvezi z GSP+ za upravičenke veljati skladna in bolj poštena primerjalna analiza, da bi zagotovili, da se okoljski in socialni standardi ter standardi glede človekovih pravic še naprej uporabljajo na visoki ravni in skladno.

Gospa Saïfi, gospod Désir in gospod Jadot so vsi zelo jasno povedali, da se na trgovino ne sme gledati kot na nekaj, kar je samo sebi namen, temveč mora biti del širše globalne strategije za spodbujanje pravičnejšega, varnejšega in bolj zdravega planeta.

 
  
MPphoto
 

  Filip Kaczmarek, pripravljavec mnenja Odbora za razvoj.(PL) Gospod predsednik, vesel sem, da se gospod De Gucht, gospod Désir in gospa Saïfi dobro zavedajo, da je treba za enakovredne trgovinske pogoje opraviti obsežno uskladitev standardov – s tem imam v mislih standarde v širšem smislu, vključno s standardi glede človekovih pravic ter socialnimi in okoljskimi standardi. Ti standardi so izjemno pomembna zadeva, ne samo za svetovno trgovino, temveč tudi za sodelovanje na področju razvoja in, še pomembneje, za spoštovanje vrednot, ki jih imenujemo temeljne.

Odbor za razvoj je vložil več pripomb glede poročila gospe Saïfi. Žal nam je, na primer, da Evropska unija nima splošnega pristopa k temu, kako podjetja izpolnjujejo obveznosti glede človekovih pravic. To nekaterim podjetjem in državam članicam omogoča, da ne upoštevajo teh standardov. Vztrajamo pri skladnosti s temeljnimi standardi Mednarodne organizacije dela kot osnovnem pogoju za sklepanje trgovinskih sporazumov.

 
  
MPphoto
 

  Catherine Grèze, poročevalka mnenja Odbora za razvoj.(FR) Gospod predsednik, če dovolite, bi v imenu Odbora za razvoj rada najprej ponovila številne ključne zamisli.

Rada bi še enkrat povedala, da imajo podnebne spremembe največji vpliv na najbolj ranljivo prebivalstvo, vključno z domorodnim prebivalstvom, zato je njihovo sodelovanje v oblikovanju politik, zlasti trgovinske, ključno.

Zatem bi rada ponovila, da morajo biti trgovinske politike EU skladne z bojem proti podnebnim spremembam in revščini. Zahtevamo vključitev okoljskih klavzul v vse trgovinske sporazume EU in Svetovne trgovinske organizacije (STO), pregled mehanizmov čistega razvoja, pravi prenos tehnologije in boj proti biopiratstvu.

Nenazadnje 20 % emisij nastane zaradi prometa, zato moramo iti v smeri kratkih distribucijskih poti, predvsem v kmetijstvu, ki bodo privedle do ustvarjanja delovnih mest v naših domačih državah kot tudi v državah v razvoju in do zmanjšanja naših emisij.

 
  
MPphoto
 

  Pervenche Berès, poročevalka mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve. – (FR) Gospod predsednik, komisar, v imenu Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve sprejemamo logiko poročila, ki ga je sestavil gospod Désir v Odboru za mednarodno trgovino. V našem odboru kot tudi drugje je med vprašanji, o katerih poteka najbolj vroča razprava, namen družbene odgovornosti gospodarskih družb. Ali je sama sebi namen ali bi morala privesti do zakonov, ko jo uveljavijo številna podjetja? Ta razprava ni črno-bela; spodbuja nas, da razmišljamo o upravljanju podjetij in uskladimo obe razpravi.

V odboru za zaposlovanje in socialne zadeve menimo, da je socialna odgovornost nujna, če se želimo boriti proti davčni utaji in neprijavljenem delu prek trgovinskih sporazumov. Mislimo tudi, da morajo od zainteresiranih strani, ki so ključne za ozaveščanje o družbeni odgovornosti gospodarskih družb, biti v celoti vključeni sindikati, socialen dialog in evropski sveti delavcev, saj je njihov prispevek bistven. Menimo tudi, da ima pri zagotavljanju, da se ta orodja v celoti izkoristijo, Svet Združenih narodov za človekove pravice ključno vlogo s svojo pobudo „varovanje, spoštovanje in pomoč“, kar moramo izkoristiti.

Mislimo tudi, da je družbena odgovornost gospodarskih družb orodje konkurenčnosti, ki ga je treba raziskati. Ko pa se ponovno doseže soglasje, ko se družbena odgovornost gospodarskih družb opredeli prek standardov, ki so končno splošno sprejeti, bi morala biti uspešna, ne da bi postala nadomestek za delovnopravne predpise ali kolektivne pogodbe.

Končno pa menimo, da mora biti družbena odgovornost gospodarskih družb, vključno s trgovinskimi sporazumi, dinamična in sposobna prilagoditi se novim sektorjem, ki naj jih zajema.

 
  
MPphoto
 

  Richard Howitt, poročevalec mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve. – Gospod predsednik, kot poročevalec tega parlamenta o družbeni odgovornosti gospodarskih družb že tri parlamentarne mandate toplo pozdravljam pobudo kolega Harlema Désirja o trgovini in družbeni odgovornosti gospodarskih družb.

Družbe pogosto pravijo, da bi morale v svoje politike vključiti družbeno odgovornost gospodarskih družb, ta pobuda pa odraža, da bi morala biti vključena tudi v javno politiko. Zares upam, da bo komisar De Gucht razmislil o svojih priporočilih v sporočilu o novi trgovinski politiki.

V zadnjih letih je moje delo vse bolj zajemalo zastopanje evropskih interesov pri spodbujanju globalnih mehanizmov družbene odgovornosti gospodarskih družb. Zato kot pristaš smernic OECD – ki so po mojem mnenju zdaj najpomembnejši mednarodni standard za družbeno odgovornost gospodarskih družb, sprejele pa so jih tudi vlade – odločno podpiram odstavek 25, da naj prihodnji trgovinski sporazumi EU izrecno navajajo smernice.

Komisija uradno upravlja nacionalne kontaktne točke skladno s temi smernicami in upam, da se bo tudi ta zaveza preučila.

Kot svetovalec profesorja Johna Ruggieja o podjetjih in človekovih pravicah podpiram zahtevo iz uvodne izjave Q, da morajo družbe opraviti skrbni pregled, in čestitam prejšnjemu švedskemu predsedstvu, ker je v celoti podprlo priporočila posebnih predstavnikov ZN v okviru sklepov Sveta.

Komisar bi moral prebrati predvsem hudo kritiko, ki jo Ruggie namenja vladnim neuspehom na področju spoštovanja človekovih pravic, medtem ko Komisija pridobiva nove pristojnosti za naložbe.

Kot član svetovalnega odbora pobude za globalno poročanje lahko podprem cilj preglednost iz odstavka 15, vendar zahtevam tudi, da se skorajšnje javno posvetovanje s Komisijo o nefinančnem razkrivanju odločno premakne v smeri načela celovitega poročanja o finančnih, socialnih in okoljskih vplivih podjetij ter njihovem vplivu na človekove pravice.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Še enkrat bi vas rad opomnil na to. Tokrat sem se vzdržal prekinitve poslanca tik pred koncem njegovega časa za govor. Toda ravno ko je prenehal govoriti, so tolmači dejali: „Res govori prehitro. Žal nam je.“ Prosim poslance, naj govorijo z običajno hitrostjo.

 
  
MPphoto
 

  Daniel Caspary, v imenu skupine PPE.(DE) Gospod predsednik, gospod Wieland, gospe in gospodje, rad bi čestital vsem trem poročevalcem za njihova poročila. Mislim, da so bile razprave in pogajanja o teh treh poročilih zelo dober primer, kako lahko dosežemo skupen pristop v Parlamentu o tako pomembnih temah.

Rad bi se osredotočil predvsem na eno točko. Dobil sem vtis, da smo v teh treh poročilih veliko govorili o prispevku trgovinske politike k trem področjem politike, ki so omenjena v poročilih. V primeru poročila gospoda Désirja, ki se nanaša na družbe, gospe Saïfi, ki govori o človekovih pravicah in okoljskih standardih, in gospoda Jadota, ki obravnava podnebne spremembe, smo zelo temeljito preučili, kako lahko trgovinska politika prispeva k tem drugih področjem politik. Toda pogosto se sprašujem, kaj ta posamezna področja politike dosežejo sama. Ali smo oblikovalcem okoljske in socialne politike ter politik na drugih področjih naložili zadostno obveznost, da bodo opravili domačo nalogo iz svojih predmetov?

Da se ne bi napačno razumeli, naj povem, da se po mojem mnenju vsi strinjamo glede ciljev. Toda včasih me skrbi, da preobremenjujemo trgovinsko politiko, medtem ko se na drugih področjih politik ne opravi domača naloga. Primer za to so oblikovalci okoljske politike v Københavnu, ki niso uspeli najti rešitve na področju politike podnebnih sprememb. Rezultat je preobremenitev trgovinske politike, ki je zdaj odgovorna, da nadoknadi vse te pomanjkljivosti.

Zelo hvaležen bi bil, če bi lahko v Parlamentu v naslednjih nekaj tednih in mesecih resno obravnavali, kako bi lahko v tem smislu druga področja politike prispevala k trgovinski politiki. Zato bi nas rad v prihodnosti slišal govoriti „trgovina in ...“ in ne vedno razpravljati o vseh drugem in nato še o trgovini.

 
  
MPphoto
 

  Kriton Arsenis, v imenu skupine S&D.(EL) Gospod predsednik, komisar, prepričan sem, da vam vaše službe pogosto pojasnijo, da nekaterih potrebnih ukrepov za podnebne spremembe ni mogoče uvesti in uporabiti.

Toda grožnja podnebnih sprememb je tako velika, da ni vprašanje, kaj se bo uporabilo, temveč kako lahko najdemo načine za obravnavo te težave, kako lahko najdemo načine za uporabo potrebnih ukrepov.

Rešitev, o kateri se je razpravljalo v smislu prispevka trgovine k podnebnim spremembam, so mejne davčne izravnave, davek na uvoz za države, ki ne izvajajo enakih ukrepov kot mi v smislu podnebnih sprememb.

Preučiti moramo tudi odvračilne ukrepe za trgovanje s tem blagom. Voda je lokalen vir, a vendar so nekatere države, na primer Francija in Belgija, istočasno med največjimi evropskimi izvoznicami in uvoznicami vode.

 
  
MPphoto
 

  Metin Kazak, v imenu skupine ALDE. – (BG) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, najprej bi se rad zahvalil trem poročevalcem, gospe Saïfi, gospodu Désirju in gospodu Jadotu, za dobro delo, ki so ga opravili pri pripravi svojih poročil. Pozdravljam poziv k pripravi pravno zavezujočih klavzul o standardih glede človekovih pravic v mednarodnih trgovinskih sporazumih in podpiram zamisel, da se njihovemu izvajanju posveti večja pozornost.

Posebno pozornost bi rad posvetil skladnosti z delovnopravno zakonodajo, zlasti glede žensk in otrok v državah, s katerimi Evropska unija trguje. Splošen sistem preferencialov in GSP+ sta učinkovita instrumenta za spodbujanje demokratičnih vrednot v partnerskih državah. Res pa je treba vzpostaviti tesnejšo povezavo med klavzulami o človekovih pravicah in GSP+. Pospešiti je treba usklajevanje med Svetovno trgovinsko organizacijo na eni strani ter visoko komisarko ZN za človekove pravice in Mednarodno organizacijo dela na drugi strani. Zato menim, da bi bilo treba MOD dodeliti uradni status opazovalke pri Svetovni trgovinski organizaciji.

Nenazadnje, kot predstavniki evropskih državljanov moramo biti podrobno obveščeni o pogajanjih o mednarodnih trgovinskih sporazumih v skladu z novimi pooblastili, ki jih Evropskemu parlamentu dodeljuje Lizbonska pogodba.

Kar zadeva poročilo Yannicka Jadota, moramo seveda spodbujati „zeleno“ trgovino. Toda ponovno moramo biti izjemno pazljivi pri opredelitvi blaga, ki je definirano kot „zeleno“. Podobno pa moramo večji poudarek nameniti spodbujanju okolju prijaznih obnovljivih virov energije in ne subvencionirati fosilnih goriv.

Določitev pravične okoljske cene glede na svetovna merila za varstvo podnebja je še ena pomembna točka v poročilu, ki jo pozdravljam. Ker v bližnji prihodnosti ni obetov za sklenitev večstranskega sporazuma o podnebnih spremembah, je pomembno, da si na evropski ravni prizadevamo oblikovati mehanizem za omejitev emisij ogljikovega dioksida. Mislim, da je treba med obvezna trajnostna merila vključiti tako biogoriva kot biomaso, upoštevajoč nasprotujoč vpliv, ki ga imajo na okolje.

Rad bi se še enkrat zahvalil vsem kolegom poslancem in upam, da bodo ta poročila zares imela pomemben vpliv na pogajanja o mednarodnem sporazumu.

 
  
MPphoto
 

  Keith Taylor, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, bil sem poročevalec v senci skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze za poročili gospe Saïfi in gospoda Désirja. Pozdravljamo ju kot pomembne korake v smeri zagotavljanja boljšega standarda glede človekovih pravic ter socialnega in okoljskega standarda v državah, ki so naše trgovinske partnerke.

Če želijo te države prodajati na donosnih trgih EU, jih moramo spodbujati, da sprejmejo dostojne in trajnostne standarde pri sebi. Zagotavljanje izboljšanja z obveznimi klavzulami in zahtevami v trgovinskih sporazumih je eden od načinov, da se to doseže.

Gospa Saïfi, ki je bila odlična poročevalka, konstruktivno razpravlja o različnih stopnjah in vidikih človekovih pravic ter o okoljskih in socialnih standardih na različnih ravneh. Strinjamo se s predlogom gospe Saïfi, da se ustanovi resnična svetovna okoljska organizacija in da se okrepi status MOD. Všeč nam je bilo poglavje v trajnostnem razvoju v sporazumih o prosti trgovini, toda želimo, da bi bili ti standardi zavezujoči, ne prostovoljni. Podobno bi bilo treba dati shemam splošnih tarifnih preferencialov pravo veljavo in poskrbeti za njihovo izvršljivost.

Ne moremo pa se strinjati s poročevalko, da je bila klavzula o človekovih pravicah v sporazumu o prosti trgovini s Kolumbijo zadovoljiva. Pravzaprav se nam je zdela ta klavzula o človekovih pravicah klišejska in brez pomena ter posmeh na prizadevanja Evropskega parlamenta na tem področju.

Če preidem na poročilo gospoda Désirja, naj povem, da se povsem strinjamo z njim, da so nadnacionalne družbe vir negativnih učinkov na okolje in naše socialne standarde. Imele so korist od liberalizacije trgovine in izkoriščale so poceni delovno silo – in vse prepogosto poceni materiale –, vendar niso ustrezno porazdelile bogastva, ki so ga ustvarile na račun drugih.

Uspešno smo spremenili obe poročili in ju bomo podprli, ko se bo o njiju glasovalo. Na koncu bi rad zelo na hitro poudaril, da je treba še več narediti v smislu opredelitve človekovih pravic in socialnih odgovornosti, ki jim želimo dati prednost. To bi morali storiti v obliki obveznih zahtev, brez zanašanja na prostovoljne kodekse.

 
  
MPphoto
 

  Peter van Dalen, v imenu skupine ECR. – (NL) Gospod predsednik, gospa Saïfi je pripravila tehtno poročilo. Čisti trgovinski interesi se ne smejo nikoli uveljavljati na škodo skrbi za soljudi v drugih državah, zlasti v državah v razvoju. Med te države štejem tudi države, kjer se kristjani in druge verske manjšine preganjajo zaradi njihovih prepričanj. EU ima trgovinske odnose s Pakistanom, na primer. Zdaj si prizadevamo, da bi tej državi zagotovili dodatne trgovinske prednosti, da bi ji pomagali postaviti se na noge po poplavah. Uporabimo trgovinske odnose, da obsodimo versko preganjanje in zakonodajo o svetoskrunstvu v Pakistanu. V zvezi s tem bi omenil tudi pogajanja med Evropsko unijo in Indijo. Evropa ne sme popustiti pritisku Indije, da v nov sporazum o trgovini ne vključi vprašanj, ki niso povezana s trgovino. Človekovih pravic in otroškega dela ni mogoče obravnavati ločeno od trgovine in naložb. Pozivam Komisijo in kolege poslance, da zavzamejo trdno stališče o tem skladno z resolucijo Evropskega parlamenta iz marca 2009.

 
  
MPphoto
 

  Helmut Scholz, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospod De Gucht, gospe in gospodje, obstaja tehten razlog, da o teh treh poročilih razpravljamo na skupni razpravi. Vsem trem poročevalcem bi se rad zahvalil za njihovo odlično delo. Iz vseh poročil je jasno razvidno, da želijo vse skupine v Evropskem parlamentu razširiti okvir trgovinske politike EU.

Časi so težki, enostranska zunanja gospodarska pomoč bi se morala končati. Zato današnja razprava poteka ob zelo primernem času, kajti razpravljamo na podlagi trgovinske strategije, ki jo je predstavil gospod De Gucht in ki bi morala vsebovati številne predloge in vidike ter tudi specifične projekte.

Varstvo podnebja, okolja in človeškega dostojanstva, skupaj z odpravljanjem revščine povsod po svetu, so priznane in sprejete skupne naloge celotnega človeštva. Te naloge so mnogo pomembnejše kot običajni trgovinski interesi. Toda te cilje je treba nujno vključiti v sodobno trgovinsko politiko.

Okrepitev socialne blaginje, merjene po indeksu človekovega razvoja, in pravne države je v največjem interesu evropskega gospodarstva. Omogočila mu bo uspešno povezovanje z drugimi gospodarstvi. Te zadeve so v določenem obsegu zajete v družbeni odgovornosti gospodarskih družb, vendar jih ni mogoče izvesti brez nacionalnega okvira.

Želim poudariti, da bi moja skupina rada videla, da se nekatere točke, obravnavane v teh treh poročilih, še dodatno razvijejo. Čeprav pozdravljamo dejstvo, da družbe spoštujejo svoje družbene odgovornosti na lastno pobudo, je dejstvo, da na tisoče ljudi povsod po svetu vsak dan ugotovi, da njihove pravice obstajajo kvečjemu na papirju in se preprosto ne upoštevajo v vsakodnevnem delovnem življenju. Pogoji oddaje del podizvajalcem in dobaviteljem, vključno s proizvodnjo surovin, so pogosto grozni. To prikazujejo filmi o otroškem delu v industriji proizvodnji čokolade.

Če želimo imeti trajnostno in neprekinjeno oskrbo s surovinami in energijo, kot opisujete v vaši strategiji, gospod De Gucht, moramo upoštevati vidike teh treh poročil.

 
  
MPphoto
 

  William (The Earl of) Dartmouth, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, trgovina prinaša vzajemno blaginjo, poudarjam „vzajemno“. Iz tega torej izhaja, da trgovinska politika skoraj nikoli ne bi smela biti obremenjena s politično agendo.

Osebno zelo spoštujem poročevalce teh treh poročil, toda filozofija, na kateri temeljijo poročila, je bila predlagana na številnih volitvah in večinoma ni bila izglasovana.

Priča smo poskusu manipulacije trgovinske politike Evropske unije – ki Združeno kraljestvo žal trenutno zavezuje –, da bi na skrivaj izvedli pretežno socialistično agendo, ki je bila znova in znova zavrnjena.

Na politični ravni nakane poročevalcev naredijo razmeroma velik vtis. Toda kot demokrat moram reči ne in zato bomo jutri glasovali proti.

 
  
MPphoto
 

  Laurence J.A.J. Stassen (NI) . – (NL) Gospod predsednik, vzroki in posledice podnebnih sprememb temeljijo na teoriji, toda zdi se, da ima več opraviti z verskim prepričanjem. Kljub temu je vse podrejeno tej veri, kot je razvidno iz poročila o mednarodni trgovini. Predlagana je prava podnebna diplomacija, in sicer, da Evropska unija z veseljem posluje, toda samo pod strogimi, podnebno nevtralnimi pogoji – natančno tako, kot je Evropski uniji všeč – kot da si ti trgovinski partnerji ne želijo nič drugega kot to, da brez odlašanja vztrajajo pri razvoju enotnega trga. Navsezadnje izvoz pomeni prevoz in več prevoza zelo slabo vpliva na globalne emisije CO2. No, s tem bo Evropa zares pomagala državam v razvoju – predvsem na primer državam, ki so odvisne od izvoza konkurenčnih kmetijskih proizvodov. Kaj ima to opraviti z Evropsko unijo? Gospod predsednik, dokument kaže pomanjkanje razumevanja gospodarskega položaja. Naj navedem citat iz poročila gospoda Jadota, odstavek 57: „obžaluje, da precejšni del mednarodne trgovine predstavljajo homogeni izdelki, ki bi se jih lahko proizvajalo na lokalni ravni“. Konec navedka. Kateri gospodarski genij se je tega domislil? Kdor koli z vsaj kančkom gospodarske izobrazbe pozna gospodarsko načelo, da sta specializacija in trgovina gonilni sili gospodarske rasti. Naivno razmišljanje v tem poročilu bi pogubno vplivalo na svetovno gospodarstvo. Ni čudno, da večina državljanov in podjetij ne potrebuje evropskih podnebnih ciljev. Toda Evropa vztraja in pripravlja nešteti niz nesmiselnih podnebnih ciljev. Državam v vzponu, kot sta Kitajska in Indija, ni mar zanje in bodo od omejitev, ki si jih Evropa sama zastavlja, žele dobiček. Kdo bo na koncu plačal za prizadevanja za utopijo Evrope? To bodo bili državljani in podjetja.

 
  
MPphoto
 

  Małgorzata Handzlik (PPE).(PL) Gospod predsednik, komisar, najprej bi se želela zahvaliti gospodu Désirju za zelo dobro sodelovanje pri poročilu glede družbene odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih. Za to poročilo sem bila poročevalka v senci skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Družbena odgovornost gospodarskih družb je že nekaj časa prisotna v razpravi o mednarodni trgovini, kar je razvidno v navezovanju z načeli družbene odgovornosti pri trgovinskih sporazumih, ki jih je Unija nedavno sklenila z državami, kot so Južna Koreja; Kolumbija in Peru.

Vesela sem, da je s tem poročilom Parlament poudaril potrebo po nadaljevanju širitve uporabe teh referenc, ki so v poročilu imenovane klavzule socialne odgovornosti gospodarskih družb. Prepričana sem, da bo vključevanje takih klavzul v mednarodne sporazume pripomoglo k večji prepoznavnosti instrumentov družbene odgovornosti gospodarskih družb ter k podpiranju in spodbujanju podjetij, da te klavzule uporabijo v večji meri. Ne smemo namreč pozabiti, da je pravilno delovanje teh instrumentov v veliki meri odvisno od volje podjetij, saj sama odločajo, ali bodo presegla meje pravno zavezujočih standardov.

Gospe in gospodje, med mojim nedavnim obiskom v Indiji sem vprašala podjetnike, ki sem jih imela možnost srečati, kaj počnejo na področju družbene odgovornosti gospodarskih družb. Vsi so podali zelo specifične primere ukrepov, ki jih izvajajo na tem področju. To me navdaja z zelo velikim optimizmom. Upam, da bo poročilo gospoda Désirja dalo nov glas ukrepom Unije in bo pripomoglo k vedno širši uporabi standardov družbene odgovornosti gospodarskih družb.

 
  
MPphoto
 

  George Sabin Cutaş (S&D).(RO) Gospod predsednik, rad bi čestital Yannicku Jadotu za velikopotezne predloge, ki jih je podal v tem poročilu, in predvsem za pripravljenost za doseganje kompromisa z vsemi političnimi skupinami, ki so predložile spremembe.

Moramo priznati, da so bili ključni trenutki, ko je imela Evropska unija možnost, da spregovori enoglasno. København je bil eden izmed njih, ko je celoten planet pričakoval, da bo Evropska unija prevzela vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam in v isto smer delovanja za seboj potegnila previdne države. Žal pričakovanja niso bila uresničena in neposredno s tem je bilo sorazmerno tudi razočaranje.

Zaključek, do katerega lahko pridemo je, da je bilo znotraj Unije pomanjkanje soglasja. Obstajajo nacionalne vlade, ki se resnično niso pripravljene znatneje zavezati k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov. Nedvomen razlog za to bi lahko bila gospodarska in finančna kriza, zaradi katere je uplahnilo njihovo navdušenje za zavezo k oblikovanju visokopotezne podnebne politike.

Kljub temu mora biti boj proti podnebnim spremembam stalna skrb vseh držav sveta, v lokalnem in tudi globalnem smislu. Ogrožena ni samo prihodnost naslednjih generacij, temveč tudi globalna pravičnost.

Ni pošteno, da morajo države v razvoju plačati ceno globalnega segrevanja, medtem ko industrializirane države pragmatično razmišljajo le o lastnih potrebah. Potrebna je prava solidarnost med severom in jugom.

Zato gledam na vrh v Cancunu kot možnost, da se stori več kot le operativni sporazum. Cancun mora predstavljati globalen, pravno zavezujoč sporazum, ki bo pomagal ohraniti globalno segrevanje pod dvema stopinjama Celzija.

Potreben je tudi postopek preverjanja, ki je bolj natančno opredeljen kot postopek, vzpostavljen v Københavnu. Poleg tega pa prizadevanja zgolj Evropske unije ne morejo zagotoviti uspeha sporazuma v obdobju po letu 2012. Tudi druge akterje moramo uspešno prepričati, da sprejmejo bolj ambiciozne zaveze za zmanjšanje emisij plinov, vključno s toplogrednimi plini.

Za konec bi se rad dotaknil odnosa med mednarodno trgovino in podnebnimi spremembami. Trgovina je pomemben instrument za prenos tehnologije v države v razvoju. Zato je treba odstraniti ovire v zeleni trgovini. To bi lahko bilo v obliki odprave davčne stopnje na zelene proizvode na ravni Svetovne trgovinske organizacije. Obenem se moramo zavedati razcepa, ki ga je na globalni ravni povzročil sedanji trgovinski sistem v zvezi z delom in proizvodnjo, ki temeljita na prometu. Zaradi tega bom zaključil s pozivom k spodbuditvi lokalne proizvodnje v Evropski uniji.

 
  
MPphoto
 

  Catherine Bearder (ALDE). – Gospod predsednik, komisarju bi izpostavila, da sta se pojem in praksa družbene odgovornosti gospodarskih družb v zadnjem desetletju v poslovnem sektorju zelo razširila. Kdo lahko oporeka tako temeljnim vrednotam, kot so to, da podjetja dobro ravnajo s svojimi zaposlenimi ter spoštujejo človekove pravice in okolje?

Toda doslej trgovine in družbene odgovornosti gospodarskih družb nikoli ni bilo mogoče v celoti združiti in argumentov za to je na pretek. Mednarodni trgovini vladajo meddržavni sporazumi, toda ali bi morala biti družbena odgovornost gospodarskih družb zavezujoča zaveza, ki bi jo morala podjetja podpisati? Ali bi jih lahko sprejela prostovoljno?

Evropski državljani postajajo vse bolj ozaveščeni. Toliko nedavnih nesreč – nenazadnje razlitje nafte družbe BP – je pokazalo, da morajo biti nadzorovani standardi in etika, v okviru katerih v tujini delujejo naša evropska podjetja.

Evropski državljani niso več pripravljeni pozdravljati in podpirati širitev mednarodne trgovine, ki temelji izključno na gospodarstvu. Ko trgovina uniči naravno okolje in zniža življenjski standard lokalnega prebivalstva rečemo: kar je preveč, je preveč. Edino vlade lahko določijo standarde, ki bodo zagotavljali, da tistih, ki se vedejo etično in pregledno, ne spodkopljejo tisti, ki tega ne počnejo.

Evropska unija mora spodbujati podjetja, naj sprejmejo zahteve družbene odgovornosti gospodarskih družb na vseh področjih poslovanja, doma in tudi v tujini, ter o njih poročajo. V nasprotnem primeru obstaja tveganje, da družbena odgovornost gospodarskih družb postane malo več kot le praksa pri odnosih z javnostmi peščice multinacionalnih družb.

Pozdravljam to poročilo na lastno pobudo, v katerem je Komisija pozvana, naj privede družbeno odgovornost gospodarskih družb v središče mednarodnih trgovinskih sporazumov EU. Zagotoviti moramo, da bodo spoštovanje vzdržnega razvoja in pravice delavcev ostali enako pomembni v prizadevanjih Evropske unije pri njenih trgovinskih interesih v tujini.

 
  
MPphoto
 

  Jacky Hénin (GUE/NGL). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Komisija je z zagovarjanjem nenadzorovanega prostega trga ter z organiziranjem razorožitve Unije v smislu trgovine v celoti odigrala svojo hlapčevsko vlogo instrumenta v službi zelo specifičnih interesov, ki močno škodijo zaposlenim v Evropi. Svobodna, neizkrivljena konkurenca je mit, ki uničuje delovna mesta in življenja.

Če je konkurenca res svobodna, potem so omogočene vse oblike dampinga, začenši z davčnim, socialnim, denarnim in okoljskim dampingom. Konkurenca je neizogibno izkrivljena. Da bi lahko našli pot iz tega položaja, ki uničuje zaposlitve v industriji in potiska zaposlene in njihove družine v revščino, moramo imeti strog nadzor gibanja kapitala držav članic, uničene morajo biti davčne oaze, za življenje pomembni sektorji – energija, voda, zdravila, kmetijstvo in usposabljanje – morajo biti odstranjeni s področja trgovine, predvsem pa morajo biti opredeljeni in uveljavljeni okoljska in družbena merila za zagotavljanje enakosti v trgovinski dejavnosti ter pravice zaposlenih.

 
  
MPphoto
 

  Elisabeth Köstinger (PPE).(DE) Gospod predsednik, Evropska unija ima pri svojih sedanjih in prihodnjih trgovinskih odnosih veliko odgovornost za človekove pravice, družbene standarde in varstvo okolja. Ti standardi tvorijo pomemben temelj za razprave o sporazumih o prosti trgovini. EU bi morala dati zgled v vseh svojih pogajanjih in pozivati k pravičnim pogojem zaposlovanja ter vzdržni uporabi virov. V tem okviru bi rada poudarila zlasti sedanja pogajanja z državami Mercosur in z Indijo. Ali želi Evropska unija resnično uvažati poceni proizvode, ki so bili izdelani z uporabo otroške delovne sile in vključujejo uničenje naravnih virov? Prizadevati si moramo za zagotavljanje dobrih delovnih pogojev in dobrih plač v teh državah namesto hitrega zaslužka. Evropska komisija mora nadaljevati z vključevanjem jasnih standardov v prihodnje trgovinske sporazume in v mednarodna pogajanja.

Vendar pa se ti standardi ne nanašajo samo na etične pomisleke in vrednote, ki jih EU predstavlja, temveč tudi na enako obravnavo proizvajalcev znotraj in tudi zunaj Evrope. Druga pomembna dejavnika sta naraščajoča potreba evropskih potrošnikov po proizvodih in sledljivost proizvodnih metod. Ob upoštevanju tega bi za konec želela obravnavati poročilo gospoda Jadota. Odstavek 48 je zelo kritičen do skupnega kmetijskega modela. Kljub temu pa ta model zagotavlja varno preskrbo z visokokakovostno hrano. V poročilu so omenjeni njegovi navidezni negativni vplivi na podnebne spremembe. Rada bi jasno povedala, da je naša prednostna naloga zanesljiva preskrba s hrano za naših 500 milijonov državljanov. EU mora, kar zadeva preskrbo s hrano, ostati samozadostna in ne sme postati odvisna od uvoza. To bi bila katastrofa. Do državljanov EU imam močno obvezo in zato ne morem podpreti tega dela poročila.

 
  
MPphoto
 

  Zuzana Roithová (PPE). (CS) Gospod predsednik, tesno sem vključena v novo strategijo o mednarodni trgovini. Kot članica odbora INTA v preteklem obdobju sem potrpežljivo pozivala, da bi bila naša trgovinska politika instrument za podpiranje poštene konkurence in orodje za ohranitev evropskih vrednot ter komercialnih interesov na globalnem trgu. Pritisk k izboljšanju socialnih in okoljskih standardov omogoča ukinitev nepravičnosti in neenakih pogojev konkurence v mednarodni trgovini. Šest let pozivam k vključitvi klavzul o človekovih pravicah v vse trgovinske sporazume, katerih izpolnjevanje bi bilo pogoj za prednostno politiko.

Danes Evropski parlament skozi to poročilo končno poziva Komisijo, naj predloži osnutek uredbe, s katero bi v EU prepovedala uvoz blaga, proizvedenega z uporabo sodobnih oblik suženjstva in prisilnega dela ter iz držav, kjer so kršene temeljne človekove pravice. To mora veljati za države AKP in tudi za Kitajsko. Rada bi se zahvalila in iskreno čestitala svoji kolegici gospe Saïfi za ta dokument, s katerim je dokazano dejstvo, da Parlament napreduje.

 
  
MPphoto
 

  Miroslav Mikolášik (PPE). (SK) Gospod predsednik, možnosti, ki nam jih nudi sprejetje Lizbonske pogodbe, nam omogočajo dolgo pričakovano ustanovitev ravnovesja med gospodarskim pravom in človekovimi pravicami. Trdno sem prepričan, da mora Evropska unija, zavoljo ohranjanja svoje verodostojnosti in celovitosti, aktivno izkoristiti to priložnost in začeti dosledno ukrepati glede človekovih pravic v svoji notranji in tudi zunanji politiki.

Rad bi poudaril zahtevo Komisiji, da zaključi sporazume, ki vključujejo klavzule o demokraciji, človekovih pravicah in spoštovanju socialnih, zdravstvenih in okoljskih standardov ter obenem zagotovi učinkovito spremljanje upoštevanja in izvajanja teh standardov v praksi. Posebno pozornost je treba nameniti sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine in s tem zagotoviti zaščito pravice do zdravja, ki je tesno povezana z dejansko pravico do življenja. Rad bi čestital gospe Saïfi za zelo pogumno ter dosledno besedilo.

 
  
MPphoto
 

  Carl Schlyter (Verts/ALE).(SV) Gospod predsednik, mislim, da lahko povzamemo ta tri poročila s stavkom, da se pomikamo od obravnavanja ljudi kot orodja za trgovino k obravnavanju trgovine kot orodja za ljudi. Hočemo se oddaljiti od logike, po kateri se evro, pridobljen s trgovino, ujema z dvema evroma, izgubljenima pri okolju ali socialnih stroških. Poročila vsebujejo tudi številne posebne predloge, kot je na primer odličen predlog gospe Saïfi za svetovno okoljsko organizacijo, predlog o povečani moči Mednarodne organizacije dela ali mejnih pristojbin kot sredstva za zmanjšanje nepravične konkurence in okolju škodljivih emisij in tudi predlog za posvetovanje z lokalno skupnostjo pred izvršbo naložb.

Komisar, to niso le dobre namere, ki bi jih morali upoštevati. Ravno nasprotno, sedaj želimo videti oprijemljive rezultate naših zahtev. Želimo si zakonodaje, ko je to potrebno. Želimo si sprememb pri njenem izvajanju, ko je to potrebno, in želimo, da Komisija prevzame pobudo v mednarodnih pogajanjih in tako izboljša pravila.

 
  
MPphoto
 

  Csanád Szegedi (NI).(HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, moja stranka Jobbik – Gibanje za boljšo Madžarsko pripisuje velik pomen varstvu okolja in obnovi ekološkega ravnovesja. Prepričani smo, da se Evropa ne spopada zgolj z gospodarskim krčem in recesijo, temveč tudi z okoljsko krizo. Glede na to menimo, da je izredno pomembno ustvariti samoupravo v živilski in lahki industriji v Evropski uniji. Nihče ne razume, zakaj mora EU uvažati ogromne količine česna in paprike iz Kitajske ter piščancev iz Brazilije, ko bi se jih lahko proizvedlo na lokalni ravni. Zato pravimo, da potrebujemo lokalno samoupravo v živilski in lahki industriji. Tukaj v Evropskem parlamentu je naša dolžnost, da zaščitimo evropske kmete, mala in srednje velika podjetja in naše državljane in jim tako omogočimo čisto, visokokakovostno hrano lokalnih kmetov. Prav tako verjamemo, da je nujno, da se v največji možni meri uvede obvezno sprejetje okolju prijaznih tehnologij.

 
  
MPphoto
 

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, konkurenca pomeni življenje trgovine. Da bi imeli konkurenco, moramo seveda biti zmožni konkurirati in nekateri sporazumi, ki jih imamo s tretjimi državami, postavljajo naše proizvajalce v neugoden položaj.

Elisabeth Köstinger je omenila Mercosur in zagotovo velja, da je mnogo kmetijskih in ribiških proizvodov, ki prispejo v EU, proizvedenih po precej nižjem standardu, kot je tisti, ki ga zahtevamo znotraj EU. To je zagotovo treba obravnavati.

Po povedanem, gledano iz svetlejšega vidika, so nekateri sporazumi, ki smo jih nedavno sklenili, kot je sporazum o prosti trgovini s Korejo, zelo dobri. Potrebujemo več tega. Mislim, da bi se večina ljudi strinjala, da bi od tega imeli korist mi in oni.

Komisarja bi vprašal, ali obstajajo kaki načrti za gospodarski sporazum z Japonsko. Københavnska ekonomska študija je pokazala, da bi s takšnim sporazumom pridobili 33 milijard EUR, Japonska pa 18 milijard EUR.

 
  
MPphoto
 

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospod predsednik, menim, da je bila to vsekakor zelo plodna razprava. Četudi so si zamisli, na katerih ta tri poročila temeljijo, med seboj podobne, pa podrobnosti, zamisli in odzivov, ki smo jih danes delili, ne morem obravnavati v tako kratkem času, ki ga imam na voljo. Nekatere zamisli so izvedljive, nekatere pa manj, ker delujemo v sklopu pravnih, institucionalnih in političnih okvirov Unije 27 držav članic in tudi kot članica STO. Skušal bom poudariti najpomembnejše ugotovitve glede posameznega poročila. Žal, ne morem biti izčrpen.

Glede poročila gospe Saïfi ste številni izpostavili možnost dodelitve ILO statusa opazovalke v STO. Moje izhodišče je, da je zagotovo veliko možnosti za izboljšano mednarodno upravljanje in boljšo usklajenost mednarodnih organizacij. Moja naslednja pripomba je, da moramo za spodbuditev trgovinske politike k doseganju boljših socialnih in okoljskih rezultatov zastaviti izvedljive cilje. Za izvedbo strukturnih sprememb je potrebnega veliko časa in, če smo realni glede tega, da bo „trgovina in...“ prišla na dnevni red članstva STO, je to dolgoročno prizadevanje.

Glede poročila gospe Saïfi ste številni izpostavili možnost dodelitve ILO statusa opazovalke v STO. Moje izhodišče je, da je zagotovo veliko možnosti za izboljšano mednarodno upravljanje in boljšo usklajenost mednarodnih organizacij. Moja naslednja pripomba je, da si moramo za usmerjanje trgovinske politike k doseganju boljših socialnih in okoljskih rezultatov zastaviti izvedljive cilje. Za izvedbo strukturnih sprememb je potrebnega veliko časa in, če smo realni glede tega, da bo „trgovina in ...“ prišla na dnevni red članstva STO, je to dolgoročno prizadevanje.

Glede predloga v poročilu gospe Saïfi naj še dodam, da bi bilo treba sporazume o prosti trgovini ocenjevati z vidika človekovih pravic, naj še dodam, da bi se to moralo vršiti ves čas pogajanj. Precej skeptičen bi bil do tega, če bi imeli posebno obdobje med zaključkom pogajanj in parafiranjem sporazuma. O tem se je v drugem kontekstu razpravljalo tudi danes zjutraj, vendar mislim, da bi se morali držati postopka iz Lizbonske pogodbe, v kateri je jasno navedeno, da o parafiranju tovrstnih sporazumov odloča Komisija; nato se prične postopek ratifikacije in Svet podpiše ter na ta način ratificira; potem pa ima Evropski parlament pravico in dolžnost, da jih ratificira z glasovanjem. Glede zamisli o ocenjevanju človekovih pravic pred parafiranjem pa – poimenujmo to kot nekakšen predpogoj – ne bi bil prepričan. Na drugi strani pa menim, da je dejanska zamisel o oceni učinka sporazuma na človekove pravice smiselna, in sem tudi prepričan.

Postavljena so bila tudi posebna vprašanja, na primer glede dela otrok. Veste, da se zdaj pogajamo glede sporazuma o prosti trgovini z Indijo, kjer je treba obravnavati celotno vprašanje trajnosti. Indija je zelo skeptična glede takšnega poglavja o trajnosti v sporazumu, vendar mi vztrajamo – in bomo vztrajali še naprej –, da bo tako poglavje našlo svoje mesto? in mislim, da bo na koncu tudi vključeno.

Želel bi vas preprosto prositi, da ko boste morali o tem kasneje razpravljati, upoštevate tudi dejstvo, da zamisli posameznih tretjih držav o tovrstnem poglavju glede trajnosti ne zadevajo samo njegove vsebine, temveč tudi filozofijo, ki jo imajo nekatere tretje države o tem vprašanju.

V zvezi s poročilom gospoda Jadota sem slišal pozive za poglavje o podnebju v vsakem dvostranskem sporazumu. Sem popolnoma za okoljsko trajnost, saj prihodnost ni naša last. Kjer mislim, da moramo biti vseeno previdni, je pri priznavanju, da številnih elementov, ki jih je treba za zagotavljanje zadovoljivega odziva na izziv podnebnih sprememb vključiti – od omejitve emisij do financiranja –, ni mogoče prenesti v določbe naših trgovinskih sporazumov. Menim, da za to obstaja obsežnejši forum in, če se v slednjem doseže dogovor, se mora takšen dogovor seveda odraziti v dvostranskih sporazumih o prosti trgovini. Precej bolj vprašljivo je, ali je to izvedljivo znotraj razvojnega kroga pogajanj v Dohi, o katerem smo pravkar razpravljali, saj vsekakor ni dogovora med vsemi sodelujočimi v večstranskem postopku glede vključitve poglavja o podnebju v končni izid. Kljub temu, bo naše stališče govorilo v prid temu.

Nazadnje, glede poročila gospoda Désirja menim, da prihaja ob pravem času glede na to, da se pripravlja novo sporočilo Komisije o družbeni odgovornosti gospodarskih družb.

Komisija in članice OECD dejavno prispevajo k posodabljanju sedanjih meril OECD pred ministrskim zasedanjem OECD, ki bo maja 2011.

V vseh naših dejavnostih, povezanih z družbeno odgovornostjo gospodarskih družb, bomo temeljito preučili različne možnosti spodbujanja odgovornega ravnanja evropskih družb, ne glede na kraj njihovega izvajanja, in namenili poseben poudarek izvedljivosti ter posledicam.

Naj dodam, da ne gre zgolj za trgovino ali za dvostranske in večstranske trgovinske sporazume. V Združenih državah je bila nedavno sprejeta zakonodaja, po kateri morajo večnacionalne družbe – in ne zgolj tiste z dejavnostmi v Združenih državah, temveč tudi družbe, ki imajo tam svoje sedeže – biti odgovorne in predložiti potrdila o svojem finančnem poslovanju ter transakcijah glede surovin.

Mislim, da je to zelo hvalevredna pobuda, ki je dejansko popolnoma izvzeta iz dvostranskih sporazumov. Večina teh dejavnosti, ki zadevajo surovine, niso vključene v dvostranskih sporazumih, so zgolj finančne in industrijske dejavnosti večnacionalnih družb, toda če imajo sedež v Združenih državah , potem lahko Združene države ukrepajo proti takim družbam. Mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi o enakem ravnanju razmislili tudi v zvezi z evropskimi družbami, ki so dejavne večinoma v državah tretjega sveta, in nato razširili enak pristop v države, kot sta Kanada in Avstralija, in tako na koncu zajeli večino tovrstnih industrijskih dejavnosti in ekstraktivne industrije na svetu. Menim, da bi to predstavljalo precejšen prispevek k razvoju trajnostnih razmer.

Na kratko, čestitke za ta tri poročila. O teh temah sem se zagotovo pripravljen še naprej pogovarjati z vami v prihodnjih mesecih in letih.

 
  
MPphoto
 

  Tokia Saïfi, poročevalka.(FR) Gospod predsednik, premalo časa imamo, komisar, za ponovno odprtje razprave o odgovoru, ki ste nam ga ravnokar dali. Zato bomo nadaljevali z razpravo, kot ste povedali.

Začeti želim z zahvalo vsem govornikom, zlasti poročevalcem v senci in tudi kolegom gospodu Jadotu ter gospodu Désirju za naše sodelovanje. Teme so si bile podobne in se dopolnjevale, kar nam je omogočilo izmenjavo zamisli. S tem smo tudi dokazali doslednost pristopa znotraj našega dela: ustvariti trgovino in poslovanje z več posluha za koncepte človekovih pravic ter delovno in okoljsko pravo.

Kot sem prej omenila, bo trajalo nekaj časa, kot ste povedali, komisar, za spremembo miselnosti, toda ne moremo čakati, da se spremeni sama od sebe. Torej, če izvedemo nekatere ukrepe, predlagane v različnih poročilih, ki so vam bila nocoj predstavljena, se bomo postopoma pomaknili k pravičnejšemu in bolj zelenemu gospodarstvu. Evropska unija mora začeti s to spremembo in dati zgled svojim trgovinskim partnerjem.

 
  
MPphoto
 

  Yannick Jadot, poročevalec.(FR) Gospod predsednik, komisar, želel bi se zahvaliti komisarju De Guchtu za njegove odgovore in predloge za delo. Njegov odgovor glede odstavka o podnebju sem upošteval in upam, da bomo lahko delali tudi na preostalih vidikih ter pripravili predloge, ki se bodo odražali v konkretnih ukrepih in vključitvi določenih elementov v trgovinske sporazume. In nazadnje, dejstvo, da so se izjalovila nedvomno zapletena trgovinska pogajanja v Svetovni trgovinski organizaciji, omogoča Evropski uniji različne možnosti vključevanja bolj inovativnih elementov v dvostranske sporazume ter oblikovanje novih vrst trgovinskih sporazumov za dodatno vključevanje ciljev EU glede okolja, podnebja ter človekovih pravic ali socialnih pravic.

To je torej na nek način priložnost. Verjamem, da je zahteva zelo trdna in če bodo ta poročila jutri deležna široke podpore, bo to nedvomno – in želim verjeti, da bo tako – izjemno pomembno sporočilo Evropskega parlamenta Komisiji in Svetu.

V zvezi z gospodarstvom, bi želel odgovoriti gospe Stassen, ki je odšla. Knjige o gospodarstvu se pišejo od 19. stoletja dalje. Zato lahko vidimo, da so izzivi glede načina vključevanja socialnih in okoljskih vprašanj v proizvodne stroške pomemben dejavnik v smislu določanja uresničljivosti primerjalnih prednosti.

Podobno, gospa Muscardini, boste vedno uživali mojo podporo, ko gre za varovanje neodvisnosti Evropske unije pri preskrbi s hrano. Poleg tega imate mojo podporo, če ste se pripravljeni z menoj ter ostalimi boriti proti sporazumu Blair House, ki nenazadnje predstavlja glavno oviro za neodvisno preskrbo s hrano, za dejansko zanesljivo preskrbo s hrano v Evropi danes.

Zato se zahvaljujem vsem kolegom in vam, komisar, za vašo odprtost za konkretno delo in dejanske ukrepe glede sporazumov, o katerih se bomo kmalu pogajali in jih tudi sklenili.

 
  
MPphoto
 

  Harlem Désir, poročevalec. – (FR) Gospod predsednik, kot vidite, sta mi preostali še dve minuti. To ste vedeli, torej, če ste prej imeli težavo s časom, bi mi lahko odvzeli čas od tega dela mojega govora, ki bi lahko bil krajši. Posebej bi se želel zahvaliti mojim kolegom in komisarju za njegov odgovor.

V tej razpravi je bilo presenetljivo zelo široko soglasje, ki presega razlike med skupinami. Vendar je to opredeljeno s potrebo po resnično večjem upoštevanju socialnih in okoljskih razsežnosti v trgovinski politiki, v sporazumih, o katerih se pogajamo.

Ko ste me prekinili zaradi svojega zelo zanimivega govora, za katerega sem prepričan, da je očaral naše sodržavljane, sem želel preprosto postaviti vprašanje, ki ga je postavil sam komisar, in sicer da družbena odgovornost gospodarskih družb ne more – ima popolnoma prav – nadomestiti skladnosti z zakonodajo in odgovornosti držav članic.

Poleg tega ima gospod De Gucht prav glede tega, da so v tem trenutku, kot rezultat poročila profesorja Ruggieja, ki ga je omenil gospod Howitt, znotraj Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in tudi znotraj Svetovne trgovinske organizacije (STO) predlagani novi koraki glede odgovornosti mednarodnih družb, ne samo v povezavi z rudarstvom, ampak tudi v zvezi s številnimi drugimi področji odgovornosti – predvsem v povezavi z njihovimi hčerinskimi družbami v tujini – znotraj njihovih območij vpliva ali v celotni dobavni verigi. Pravosodno sodelovanje bo zagotovilo tudi, da se matično podjetje ne bo moglo izogniti svojim odgovornostim glede kršenja okoljskih ali socialnih pravil ene izmed svojih hčerinskih družb ali podizvajalca. Vse to je ključnega pomena.

Preprosto verjamem, čeprav priznam, da bo težko, da moramo vzpostaviti povezavo s trgovinskimi sporazumi. V sporazumih s Korejo in z latinskoameriškimi državami je že vključeno majhno število sklicevanj na družbeno odgovornost gospodarskih družb. Prepričan sem, da moramo prek dialoga, ki smo ga danes začeli s Komisijo, še naprej zagotavljati, da so v mednarodnih trgovinskih sporazumih naši cilji glede družbene odgovornosti gospodarskih družb skladni z našimi cilji trajnostnega razvoja.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Najlepša hvala, gospod Désir.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri, v četrtek, 25. novembra 2010 ob 12.00.

 
Zadnja posodobitev: 15. april 2011Pravno obvestilo