Predsednica. - Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o Tibetu – o načrtih, da bi kitajščina postala glavni jezik poučevanja.⁽¹⁾

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, avtorica. – (PL) Gospa predsednica, oktobra smo bili priča mirnim protestom več tisoč Tibetancev proti načrtom kitajskih oblasti, da bi spremenile izobraževalno politiko. Obstoječi dvojezični model, ki dopušča, da se etnične manjšine poleg kitajščine lahko izobražujejo tudi v svojih nacionalnih jezikih, bo nadomestil model, po katerem bo kitajščina glavni jezik poučevanja.

Qiang Wei, sekretar kitajske komunistične stranke v provinci Qinghai, je v nekem članku izjavil, da bo standardna mandarinska kitajščina postala glavni jezik poučevanja v osnovnih šolah do leta 2015. Zaradi potrebe po tem, da bi Tibetanci in predstavniki drugih etničnih skupin lahko učinkovito delovali na kitajskem trgu dela, bi se morali učiti kitajščine, a ne za ceno tega, da ne bi mogli biti deležni primerne izobrazbe v svojem jeziku.

Ne smemo pozabiti, da pravice, za katere se borijo Tibetanci, izvirajo iz člena 4 kitajske ustave in iz člena 10 kitajskega zakona o regionalni narodni avtonomiji. Tibetanci zato zahtevajo, da se spoštujejo pravice, ki jih že imajo, in Parlament bi jih moral odločno podpreti v njihovih prizadevanjih, da ohranijo svojo kulturo, katere osnovni sestavni del je jezik. Menim, da nam besede Dokruja Choedake, borca za tibetanski jezik, da so šole in jezik osnova narodne identitete, zvenijo pravilno.

  Marietje Schaake, avtorica. – Gospa predsednica, kultura in kulturno izražanje krepijo vrednote in identiteto ljudi. Z Aristotelovimi besedami: ne gre za zunanji videz, temveč za notranji pomen.

Kadar kultura postane sredstvo za vsiljevanje vrednot in odpravljanje raznolikosti in svobode izražanja, je kot orožje. Zato uvedba mandarinske kitajščine kot glavnega jezika izobraževanja in uradnih dokumentov za Tibetance pomeni zaskrbljujoč razvoj dogodkov. Če Kitajska namerava uničiti tibetansko kulturo na tak način, potem deluje v nasprotju s svojimi izrečenimi nameni, da si bo prizadevala za skladne odnose med neštetimi kulturami, etničnimi skupinami in identitetami, ki so v državi. Kitajske oblasti bi morale prav tako dovoliti predstavnikom tujih medijev dostop v Tibet brez posebnih dovolilnic ter dovoliti necenzurirane komunikacije in dostop do informacij – tudi na internetu – po vsej državi.

K bogastvu ne prispeva le gospodarski razvoj, temveč v enaki meri tudi kulturna raznolikost in spoštovanje človekovih pravic. EU bi morala pri svojih odnosih s Kitajsko dosledno postavljati v ospredje človekove pravice, zlasti za etnične in kulturne manjšine.

  Ryszard Czarnecki, avtor. – (PL) Gospa predsednica, večje evropske države resnično posvečajo precej pozornosti izboljšanju gospodarskih, investicijskih in poslovnih odnosov s Kitajsko. To pomeni, da je vloga Parlamenta pri njegovem odprtem obravnavanju vprašanja o človekovih pravicah in o tem, da so kršene, še pomembnejša. Menim, da mora danes Parlament močno poudariti pravice prebivalcev Tibeta do njihovega jezika, do neovirane povezave z zunanjim svetom prek interneta – konec koncev živimo v 21. stoletju – in do tega, da bi lahko govorili s tujimi novinarji, saj je prepoved tujim dopisnikom, da obiskujejo regijo, vredna obžalovanja. Na koncu bi rad še povedal, da se mi zdi vsiljevanje državnega jezika Tibetu zelo zaskrbljujoče.

  Heidi Hautala , avtorica. – (FI) Gospa predsednica, člen 4 ustave Ljudske republike Kitajske zagotavlja vsem državljanom in narodom pravico, da uporabljajo in razvijajo svoj govorjeni in pisni jezik. Glede na to smo zelo upravičeno zaskrbljeni nad prejetimi novicami, da se položaj tibetanskega jezika kot jezika poučevanja morda slabša. Vem, da v tej ogromni državi potekajo protesti proti temu, da obliki kitajskega jezika, ki ju govorijo v Šanghaju in v Kantonu, izginjata na enak način, in to je še en razlog za skrb.

Pomembno je, da bi morala Ljudska republika Kitajska priznati, da je za ohranitev tibetanske kulture nujno potreben njen jezik, ter da bi morala tibetanščina ostati prvi jezik poučevanja in se uporabljati tudi na univerzah. Resnična dvojezičnost je seveda pomemben cilj. Treba je priznati, da je popolnoma razumno, da se Tibetanci učijo tudi kitajščine, a če kitajščina postane prvi jezik poučevanja, bo to postalo sporno, saj bo zaradi tega trpela tibetanska kultura.

Prav tako je pomembno, da Kitajska končno ratificira Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je podpisala pred leti, saj bi to prispevalo k zaščiti etničnih in verskih manjšin ter k ohranjanju njihovih jezikov in kultur.

  Thomas Mann, avtor. – (DE) Gospa predsednica, ko govorimo v Evropskem parlamentu, lahko uporabljamo svoj materni jezik. Kitajska vlada namerava Tibetancem odvzeti to temeljno pravico in jim grozi z izgubo identitete. Več tisoč Tibetancev je protestiralo proti morebitnemu koncu politike dvojezičnosti v mirnih protestih v šolah in na univerzah. 27. oktobra sem pred zgradbo Evropskega parlamenta v Bruslju prejel peticijo od tibetanskih šolarjev, ki si želijo naše solidarnosti. Kitajski veleposlanik gospod Song je včeraj poudaril, da je dvojezično izobraževanje v Tibetu pomemben ukrep za podpiranje tibetanske kulture. Čeprav sem slišal, kaj je povedal, nisem prepričan, da mu verjamem. Konec koncev ni zanikal številnih poročil medijev, ki govorijo o tem, da bo mandarinska kitajščina postala glavni jezik v izobraževalnih ustanovah v regiji Qinghai. Tudi kantonščino in šanghajščino bo zamenjala mandarinska kitajščina v celotnem izobraževalnem sistemu in celo na radiu, kljub temu, da vlada trdi, da mandarinsko kitajščino govori le polovica kitajskega prebivalstva. Člen 4 ustave in člen 10 zakona o regionalni avtonomiji poudarjata pravico vseh etničnih skupin, da razvijajo svoj pisni in govorjeni jezik. Gospod komisar Lewandowski, pozivam vas, da zagotovite, da se bo o tem zaskrbljujočem razvoju dogodkov razpravljalo v okviru dialoga med EU in Kitajsko. Prosim vas, da v regijo pošljete skupino strokovnjakov na misijo za ugotavljanje dejstev, da bi ocenili, kje obstaja nevarnost za dvojezični sistem. Kitajščina lahko dopolnjuje tibetanski jezik, vsekakor pa ga ne sme nadomestiti.

  Róża Gräfin von Thun und Hohenstein, v imenu skupine PPE. – (PL) Gospa predsednica, nihče se danes ne more pritoževati nad pomanjkanjem poznavanja ali informacij o dogajanju v Tibetu, kljub temu pa še vedno skoraj nič ne ukrepamo, da bi Kitajce zaustavili pri uničevanju Tibetancev kot posameznikov in kot celotnega naroda, skupaj z njihovo čudovito kulturo in lepo, pristno religioznostjo.

Danes govorimo o uničevanju tibetanskega jezika in o njegovi zamenjavi z mandarinsko kitajščino. Navsezadnje smo mnogi med nami v tem parlamentu in številni naši predniki pogosto plačali visoko ceno boja za svoje jezike proti volji napadalcev ali diktatorjev, saj smo vedeli, da izguba jezika pomeni izgubo zadnjega upanja, da bomo nekoč lahko to, kar smo, v svoji državi. Tudi zaradi teh izkušenj, ki so bile usoda mnogih Evropejcev, moramo zahtevati, da se tisti, ki se v našem imenu pogajajo s Kitajsko in govorijo o razvoju tehnologije, investicij, trgovine in tako naprej, ne izognejo vprašanju nenehnega kršenja človekovih pravic na Kitajskem. Glede pogajanj s kitajsko vlado o človekovih pravicah, se pridružujem vsem, ki so to zahtevali že pred mano, in pozivam, da se vprašanje človekovih pravic ne postavi v ozadje, ne glede na to, ali smo trenutno v gospodarski krizi ali ne.

  Kristiina Ojuland, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, vseskozi estonsko zgodovino smo se borili, da bi ohranili jezik avtohtonega prebivalstva. Po vzpostavitvi svoje neodvisnosti leta 1991 smo končno lahko začeli svobodno govoriti svoj jezik ter gojiti svojo kulturo in identiteto. Boli me, ko vidim, da so prebivalci Tibeta zatirani in da so njihov jezik, identiteta, kultura in vera obsojeni na izumrtje.

Ljudska republika Kitajska uporablja enak način za doseganje marginalizacije Tibetancev, kot ga je Sovjetska unija uporabljala za Estonce. Pokitajčevanje Tibeta se prav tako kot porusevanje Estonije med sovjetsko okupacijo izvaja s preseljevanjem neavtohtonih prebivalcev na območje avtohtonih.

Dokler bo število kitajskega ljudstva Han v Tibetu naraščalo, se lahko Tibetanci popolnoma upravičeno počutijo ogrožene. Namen kitajskih oblasti, da bi v poučevanje uvedle mandarinsko kitajščino kot prvi jezik, krši pravice avtohtonih prebivalcev Tibeta. Želim si, da bi odprli vprašanje te kršitve in ga rešili kot prednostno nalogo politike EU do Ljudske republike Kitajske.

  Reinhard Bütikofer , v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, tej resoluciji nasprotujem. Moja skupina mi je dovolila, da izrazim svoje nasprotovanje, čeprav se večina mojih kolegov ne strinja z mano.

Kot je bilo že izpostavljeno, je kitajski veleposlanik odgovoril na izražene kritike. Morda v svojem pismu ni odgovoril na vsa vprašanja, a zakaj si želimo sprejeti resolucijo raje, kot da bi si prizadevali za dialog? Ali se dejansko lahko jemljemo resno, če najprej sprejmemo resolucijo in nato rečemo, kot je povedala prejšnja govornica, naj nam dovolijo poslati nekoga na misijo za ugotavljanje dejstev, da bi ugotovili, kaj ogroža dvojezičnost?

Mislim, da ni verodostojno govoriti o smrti tibetanskega jezika. Odločanje o tem, koliko madžarščine se poučuje v šolah na Slovaškem ali v Romuniji, ni v pristojnosti tega parlamenta, kljub temu pa se zdi poklican odločati o tem, ali bi se mogla matematika poučevati v tibetanskem ali drugem jeziku. Ne vem, če je to razumno.

Za konec naj še povem, da je po mojem mnenju napačno povezovati vprašanje jezikovne politike z dalajlamo, saj sta to dve ločeni vprašanji. Ne verjamem, da bomo s takšnim korakom pomagali zagotoviti, da se ljudem ne prepreči uporaba njihovega jezika.

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE). – (PL) Gospa predsednica, jezik je najpomembnejši prispevek k identiteti in glavno sredstvo za družbeno sporazumevanje. Današnja razprava o poskusih vlade Ljudske republike Kitajske, da bi uvedla kitajščino kot edini obvezni jezik v tibetanskem sistemu poučevanja, je napad na kulturo tega naroda. Do danes je bila tibetanščina uradni jezik v Tibetu in v tistih kitajskih regijah, kjer so Tibetanci glavna etnična skupina. Za Tibetance sta njena uporaba in razvoj eden od najpomembnejših načinov za uveljavljanje njihove avtonomije de facto. Razumljivo je, da obstaja tudi potreba po razumevanju kitajščine za tiste, ki bodo iskali zaposlitev zunaj Tibeta, a ustrezna in primerna rešitev bi bila uvedba kitajščine kot učnega predmeta in ne zamenjava tibetanščine s kitajščino kot novim jezikom poučevanja.

Iz tega razloga bi morali izraziti svoje nasprotovanje temu poskusu, da se Tibetancem odvzame osnovno sredstvo sporazumevanja. S tem, ko Tibetancem odvzamejo možnost, da se učijo svojega jezika, bodo Kitajci počasi, a zanesljivo rušili neodvisnost Tibeta in povzročili izgubo njegove kulturne dediščine.

  Cristian Dan Preda (PPE) (vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) Reinhardu Bütikoferju). – (RO) Gospa predsednica, našemu poslanskemu kolegu bi rad zastavil vprašanje, če je nanj pripravljen odgovoriti. Zakaj je v tem kontekstu stališče kitajskega veleposlanika glede tega vprašanja pomembnejše od naše želje, da bi razpravljali o tem, kaj se dogaja v Tibetu? Če sem prav razumel, je razlog za to njegovo mnenje, da moramo upoštevati besede kitajskega veleposlaništva in ne svojih prepričanj.

  Reinhard Bütikofer (Verts/ALE). – (DE) (Govornik odgovarja na vprašanje Cristiana Dana Prede na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8)).

Gospa predsednica, svojemu poslanskemu kolegu se zahvaljujem za to vprašanje, saj imam priložnost, da ponovim, kar sem povedal prej. Nisem rekel, da morate verjeti kitajskemu veleposlaniku. Rekel sem, da bi morali svoje delo jemati resno in si prizadevati za dialog in šele nato razpravljati o resoluciji.

Nesmiselno je predlagati, naj sprejmemo resolucijo zdaj in potem na Kitajsko pošljemo strokovnjake, da bi ugotovili, če in kje je dvojezičnost ogrožena. Menim, da ne smemo le preprosto izražati svojih pobožnih namenov, če želimo ukrepati glede učinkovitosti človekovih pravic, temveč se moramo popolnoma posvetiti temu vprašanju, da ne bi poslabšali že tako težavnih razmer.

  Csaba Sógor (PPE). – (HU) Gospa predsednica, z veseljem podpiram skupni predlog resolucije, saj jasno izraža načela, s katerimi se jaz kot predstavnik avtohtone narodne manjšine popolnoma strinjam. Zato podpiram načelo, da a) zatiranje manjšinskih jezikov bistveno krši pravico do svobode državljanov, ki so pripadniki manjšine; da b) je poučevanje v maternem jeziku za učenje najprimernejše; in da c) bi morali imeti lokalni organi in skupnosti pravne pristojnosti za sprejemanje odločitev o jeziku poučevanja.

Vse poslance, ki podpirajo predlog, bi rad opozoril na dejstvo, da se ta načela na žalost tudi v nekaterih članicah EU ne spoštujejo v celoti. Dokaz za to sta trenutno veljavna slovaški zakon o jeziku in romunski zakon o izobraževanju, ki dovoljujeta, da poučevanje nekaterih predmetov poteka le v državnem jeziku. Lahko bi naštel še nekaj držav EU. A tega zdaj ne bom počel. Sem predan podpornik spremljanja kršenja pravic zunaj Evropske unije, a hkrati mislim, da je pomembno, da ne spregledamo praks, ki so škodljive za narodne manjšine na območju EU.

  Zuzana Brzobohatá (S&D). – (CS) Gospa predsednica, v svojem govoru bi rada omenila željo Ljudske republike Kitajske po skladnih odnosih med vsemi 56 etničnimi manjšinami, ki živijo na njenem območju. V povezavi s tem trdno verjamem, da je treba podpreti ohranjanje tibetanščine, ki je eden od štirih najstarejših in najizvirnejših azijskih jezikov ter ena od temeljnih korenin tibetanske identitete, kulture in vere. Skupaj s tibetansko kulturo kot celoto je tudi nenadomestljiv del svetovne kulturne dediščine, saj priča o zgodovinsko bogati civilizaciji. Upam, da bo Kitajska dosledno upoštevala člen 4 ustave Ljudske republike Kitajske in člen 10 kitajskega zakona o avtonomnih narodnih regijah, ki vsem narodom zagotavljata pravico, da uporabljajo in razvijajo svoj govorjeni in pisni jezik.

Trdno verjamem, da ima vsaka etnična manjšina pravico ohranjati svoj jezik in književnost. Pravičen sistem dvojezičnega izobraževanja bo prispeval k boljšemu sodelovanju in razumevanju, še zlasti, če se bodo Tibetanci učili kitajščine in če se bo hkrati pripadnike kitajskega ljudstva Han, ki živi na področju Tibeta, spodbudilo k učenju tibetanščine. Ker predloženi predlog skupne resolucije vsebuje vse točke, ki sem jih omenila, sem se odločila, da ga bom podprla.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospa predsednica, Kitajska je v gospodarskem in vojaškem pogledu velesila in kitajska uprava s svojim obravnavanjem državljanov že dolgo vzbuja vtis, da se bodo kulturna, socialna in demokratična načela, priznana po svetu, na Kitajskem upoštevala izbirno in le če bodo ustrezala upravi pri njenem nadzoru nad državo.

Ne verjamem, da bo naša ogorčenost spremenila odločenost kitajske vlade, da v državi uvede svojo izobraževalno politiko. Kljub temu mislim, da je treba naše kitajske partnerje resno opozoriti na to, da imajo Tibetanci pravico obdržati svojo identiteto in svoj jezik ter da je vloga materinščine pri izobraževanju otrok nenadomestljiva.

Kitajska bi morala v primeru Tibeta ravnati tako kot Slovaška s svojo madžarsko manjšino: otroci madžarske manjšine se lahko izobražujejo v madžarščini v vrtcu, osnovni in srednji šoli. Bi pa rada gospoda Sógorja opozorila na to, da se morajo slovaški otroci na Madžarskem izobraževati v madžarščini v vrtcu, osnovni in srednji šoli ter da imajo slovaščino le kot tuj jezik.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospa predsednica, kot predstavnik gibanja Jobbik za boljšo Madžarsko pozdravljam in podpiram predlog resolucije Evropskega parlamenta proti načrtom Ljudske republike Kitajske, da bi v tibetanskih šolah kitajščina postala uradni jezik. Čeprav so kitajski okupatorji zagotovili neodvisnost Tibeta, postopno izključujejo tibetanski jezik iz izobraževanja in uradnih forumov. Slab sloves Kitajske na področju človekovih pravic prav tako povečuje tveganje za spore v Tibetu zaradi nasilne uvedbe kitajskega jezika. Tibetancem je treba zagotoviti pravico do izobraževanja v njihovem jeziku in do uporabe tibetanskega jezika v uradnih zadevah. Treba je zagotoviti njihove temeljne človekove pravice, vključno s pravico do zbiranja in civilno pravico do demonstracij.

Žal pa nam podobnih primerov ni treba iskati daleč stran, saj so grobi poskusi asimilacije resnična in obstoječa težava tudi v Evropi. Pomislimo le, kako Romunija obravnava transilvanske Madžare ali Madžare skupine Csángó, ali na izključevalni, diskriminatorni slovaški zakon o jeziku.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, mislim, da morajo Tibetanci imeti pravico, da govorijo v svojem maternem jeziku, tibetanščini. To je pravica vseh nas. V nasprotnem primeru bodo izgubili svojo kulturno identiteto. Glede razmer v Tibetu menim, da je dvojezičnost ali z drugimi besedami učenje tibetanščine in kitajščine primerna rešitev.

Konec koncev dvojezičnost pospešuje razvoj otrok na mnogo različnih načinov in jo je vsekakor treba podpreti.

  Bogusław Sonik (PPE). – (PL) Gospa predsednica, tibetanski jezik je del dolge zgodovine naroda, ki se že leta bori, da bi ohranil svojo kulturo, in je tudi prvina, ki skupnost tesno povezuje. Iz tega razloga je vzdrževanje in ohranjanje dvojezičnosti na vseh ravneh poučevanja v tibetanskih šolah edina in najboljša rešitev. Kitajska vlada je podpisnica deklaracije ZN o pravicah avtohtonih prebivalcev in se tako zavezuje, da bo spoštovala temeljne pravice narodnih manjšin na svojem ozemlju. Vsa dejanja Kitajske, ki so usmerjena v prepoved uporabe tibetanščine v šolah, bi morala mednarodna skupnost obsoditi. Menim, da bi morali sprejeti ukrepe, ki bodo omogočili bolj učinkovito spremljanje spoštovanja temeljnih pravic Tibetancev na Kitajskem.

  Sergio Paolo Francesco Silvestris (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ukinitev dvojezičnega sistema v Tibetu je neliberalno delanje, ki je v nasprotju s spoštovanjem kulturne identitete manjšine in s spoštovanjem človekovih pravic.

Trgovinski sporazumi ali poslovne pogodbe s Kitajsko Evrope ne smejo premamiti in odvrniti njene pozornosti od resne diskriminacije, zaradi katere Tibetanci še vedno trpijo.

Tibetanci imajo pravico, da vsaj še naprej obstajajo in se počutijo kot ljudje, in zato morajo imeti svobodo, da lahko gojijo svoje navade, zgodovino in jezik: na kratko, da ohranijo svojo identiteto, katere bistveni del je jezikovna identiteta.

Načrt, da bi izkoreninili tibetansko kulturo, ki se v desetletjih preganjanja tibetanskih ljudi in menihov še ni uspešno končal pod simbolom srpa in kladiva, zdaj ne sme biti spretno dokončan z odpravo tibetanskega jezika in nasilno uvedbo kitajščine.

  Janusz Lewandowski, član Komisije. – Gospa predsednica, razpravljamo o vprašanju, ki se pojavlja v skoraj vseh državah, kjer živijo manjšine, in sicer o ohranjanju jezika, kulture in enakega dostopa do izobraževanja. Gospod Bütikofer, gre za potrditev naših vrednot.

Preden spregovorim o tibetanskem vprašanju, mi dovolite, da povem nekaj besed o naših dvostranskih odnosih s Kitajsko. Naše strateško partnerstvo je močno, kar nam omogoča reševanje vseh vprašanj, tudi najobčutljivejših. Vzpostavili smo prepričljiv okvir za sodelovanje na visoki ravni, kjer redno obravnavamo globalne izzive, s katerimi se soočajo naši državljani, in pri tem ne zapostavljamo vprašanj, na katera imamo različne poglede. Eno od vprašanj, na katera imamo različne poglede, je celoten položaj v Tibetu.

Ukrepi za uvedbo kitajščine kot glavnega jezika poučevanja na tibetanskih območjih odpirajo zapletena in občutljiva vprašanja. Kitajska mora doseči pravo ravnovesje, da bi omogočila učinkovito poučevanje in ohranjanje tibetanskega jezika kot živega jezika za izobraževanje v tibetanskem jeziku in kot maternega jezika na tibetanskih območjih ter hkrati tudi poučevanje kitajščine, da bi tibetanskim študentom zagotovila ustrezne možnosti za prihodnjo zaposlitev. Oddaljenost tibetanskih območij te naloge ne olajšuje.

Iskreno upamo, da bo Kitajska zagotovila, da se bo tibetanščina uporabljala kot glavni jezik poučevanja v šolah na tibetanskih območjih, in da bo na enak način zagotovila zaščito manjšinskih jezikov drugje po Kitajski. Iskanje strokovnih mnenj, izogibanje diskriminaciji in ideološkemu vplivu so dobri napotki za nadaljnje korake. EU je pripravljena deliti svoje strokovno znanje, če bi to Kitajsko zanimalo. Upamo – in to je moj neposredni odgovor –, da se bomo s kitajskimi oblastmi o tem vprašanju odkrito pogovorili v naslednjem krogu dialoga o človekovih pravicah med EU in Kitajsko. Izjemno pomembno je, da bi Kitajska odobrila odprto javno posvetovanje, da bi lahko tisti, ki so jih prizadele kakršne koli spremembe jezikovne politike, svobodno izrazili svoje mnenje, ki bi ga bilo treba upoštevati.

Z veliko zaskrbljenostjo smo spremljali tudi poročila o pridržanju nekaj tibetanskih študentov in učiteljev, ki so mirno protestirali proti vladnemu načrtu za reformo izobraževalnega sistema. Kitajsko pozivamo, naj izpusti pripornike in s tibetansko civilno družbo začne razpravljati o prednostih predlagane reforme.

Nazadnje bi rad še spomnil na dolgoletno stališče EU do tibetanskega vprašanja. Ohranitev tibetanske edinstvene kulture, jezika, vere in običajev ter potreba po izoblikovanju sistema prave avtonomije Tibeta v okviru kitajske ustave ostaja glavna prednostna naloga EU. To so vprašanja, o katerih vztrajno poskušamo razpravljati v okviru našega političnega dialoga s Kitajsko.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo kmalu.

Pisne izjave (člen 149)

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kljub doslednemu sodelovanju in zavezanosti številnih svetovnih voditeljev, institucij in nevladnih organizacij pozivanju kitajskih oblasti, naj se izognejo uporabi nasilja do Tibetancev, te prošnje na žalost naletijo na gluha ušesa, kar ogroža mednarodne odnose. Evropski parlament že dolgo let izkazuje svojo podporo in solidarnost s Tibetom, deželo, ki se nenehno bori proti zatiralskim in diskriminatornim politikam kitajskih oblasti, ki že leta ogrožajo ozemeljsko in kulturno neodvisnost Tibetancev. Zadnje zatiralsko dejanje Pekinga je odločitev, da v Tibetu uvede kitajščino kot obvezni uradni jezik, čeprav ljudje govorijo tibetansko in imajo mandarinsko kitajščino za tuj jezik. Dogaja se kulturni genocid, saj ta odločitev kaže na jasen namen, da se te ljudi izbriše, ne le geografsko, ampak tudi kulturno, tako, da se mlajšim generacijam prepreči izobraževanje o njihovi kulturi, predvsem pa o njihovi jezikovni dediščini. Evropski parlament bi rada pozvala, naj ob soočenju s togim in nepopustljivim odnosom Kitajske do Tibeta obdrži svoje brezkompromisno stališče glede hudih kršitev človekovih pravic in pravic manjšin s strani kitajskih oblasti ter naj zagotovi, da Tibetanci izvejo, da jih podpiramo in da smo jim pripravljeni pomagati.

  Catherine Soullie (PPE), v pisni obliki. – (FR) S sprejemom te resolucije Evropski parlament, glas evropskih državljanov in demokracije, kitajskim oblastem pošilja jasno sporočilo: da je izkoreninjenje in podreditev ene kulture v korist druge dejanje, ki ni vredno nobene resnično ugledne in moderne države. Zahteva Tibetancev je popolnoma utemeljena: njihovo zgodovino in jezik je treba spoštovati. Tibetanska kultura ni edina, ki jo ta nerazumna odločitev ogroža – kantonščina in drugi jeziki bodo prav tako žrtve politike standardizacije. Glede na to, da kitajska ustava izrecno priznava pravico vsakega državljana, da se izraža v jeziku, ki ga izbere sam, kako lahko politične oblasti utemeljijo ta popolni pravni preobrat? Geslo Evropske unije jasno povzema sporočilo, ki smo ga s to resolucijo dolžni predati kitajskim oblastem: združeni v raznolikosti.