Predsednik. – Naslednja točka je skupna razprava o naslednjih poročilih:

- A7-0309/2010 gospoda Petruja Constantina Luhana v imenu Odbor za regionalni razvoj o ozemeljski, socialni in gospodarski koheziji

[2009/2233(INI)]; in

- A7-0280/2010 Gospe Ramone Nicole Mănescu v imenu Odbora za regionalni razvoj o Dobrem upravljanju v regionalni politiki EU

[2009/2231(INI)].

  Petru Constantin Luhan, poročevalec. – (RO) Gospod predsednik, s tem poročilom smo želeli odgovoriti na v naslovu zastavljeno vprašanje, in sicer, ali je so ozemeljska, socialna in gospodarska kohezija nujen temeljni pogoj za globalno konkurenčnost v Evropski uniji, s posebnim poudarkom na vlogi, ki jo ima pri tem kohezijska politika.

Velike razlike med 271 regijami Evropske unije so zelo zaskrbljujoče. Medtem ko ima najrazvitejša regija BDP na prebivalca, ki znaša 334 % povprečja EU-27, je ta vrednost v najrevnejši regiji le 26 %, povedano drugače, 13-krat manjša.

Drug negativen dejavnik je stopnja gospodarske rasti v Evropski uniji, ki je počasnejša od rasti naših mednarodnih konkurentov. Da bi postali močnejši, moramo razviti strateška področja in iskati zunaj Evropske unije, kot je omenjeno tudi v strategiji EU 2020.

Evropo čaka težka naloga, saj se bo morala spopasti s posledicami gospodarske krize in tudi z drugimi velikimi izzivi, kot so prilagoditev na globalizacijo, demografske spremembe, podnebne spremembe in težave pri varnosti preskrbe z energijo.

Vloga kohezijske politike v strategiji EU 2020 je nesporna. Menim, da bi morale biti prednostne naloge te politike usklajene s cilji prihodnje strategije, kljub temu pa moramo omeniti, da mora še naprej ostati neodvisna politika. Cilje strategije bomo lažje uresničili s povečano sinergijo med raziskovalnimi, razvojnimi in inovacijskimi programi na eni strani in kohezijskimi programi na drugi. Podpreti moramo velike projekte z velikim vplivom na ravni EU, ki bodo ustvarili gospodarsko rast, delovna mesta in zagotovili trajnostni razvoj regij.

Posebno pozornost moramo nameniti tudi naložbam v vse vrste infrastrukture, transportne, IKT, družbene, izobraževalne, raziskovalne in razvojne ali okoljske, ki nam bodo pomagale pri doseganju ustrezne ravni dostopnosti za vse evropske državljane, da bi jim tako zagotovili enake možnosti za razvoj.

Posebne lastnosti območja bodo narekovale usmeritve na lokalni in regionalni ravni z možnostjo takojšnjega ustvarjanja dodane vrednosti. Da bi izboljšali črpanje evropskih sredstev, moramo spodbujati uporabo načela decentralizacije vse do ravni lokalnih oblasti.

Pri spodbujanju konkurenčnosti gospodarstva in ustvarjanju delovnih mest ne smemo spregledati pomembne vloge malih in srednje velikih podjetij. Zagotovljen jim mora biti boljši dostop do financiranja EU, instrumentov finančnega inženiringa in drugih kreditnih virov. Za povečanje konkurenčnosti gospodarstva moramo kar najbolj povečati vpliv kohezijske politike. Tu želim poudariti potrebo po nadaljnjem poenostavljanju postopkov za uporabo sredstev EU, zagotavljanju njihove prožne uporabe, nadaljnji uporabi BDP, kot glavnega merila za določevanje sposobnosti regije v skladu s kohezijsko politiko in potrebo po posebnem predlogu Komisije o uporabi javno-zasebnih partnerstev.

V zvezi s povečanjem globalne konkurenčnosti Evropske unije menim, da bi morali del sredstev, dodeljenih kohezijski politiki, uporabiti za vzpostavitev in ohranjanje vodilne vloge Evrope v panogah, kjer že ima konkurenčno prednost in v panogah, kjer obstaja možnost, da prevzame vodilno vlogo.

Kolegi poslanci, uresničevanje ozemeljske, socialne in gospodarske kohezije, skupaj s strateškimi naložbami, je torej nujen temeljni pogoj za zagotavljanje globalne konkurenčnosti gospodarstva Evropske unije.

  Ramona Nicole Mănescu, poročevalka. – (RO) Gospod predsednik, globalna kriza je še enkrat pokazala, kako pomembno je dobro upravljanje na vseh ravneh, kot tudi potreba po stalni vključenosti lokalnih in regionalnih oblasti kot enakovrednih partnerjev v razvoj in izvajanje politik in strategij EU, še posebej zaradi tega, ker uveljavljajo skoraj 70 % zakonodaje EU.

Kohezijska politika ima ključno vlogo pri upravljanju na več ravneh. Glede na pomemben vpliv, ki ga ima to na doseganje ozemeljske kohezije v Evropi, mora načelo upravljanja na več ravneh postati obvezno za vse države članice. Z aktivnim sodelovanjem lokalnih in regionalnih oblasti v postopku odločanja v predzakonski fazi, skupaj z ustrezno analizo učinkovitosti mehanizmov skupnega upravljanja, z različnimi odgovornostmi Komisije in držav članic, bo mogoče doseči boljše rezultate pri črpanju evropskih sredstev v nadaljnjem programskem obdobju.

Praksa je pokazala, da je celovit pristop k regionalni politiki veliko učinkovitejši z vidika doseženih rezultatov. Ravno zaradi tega bi moral ta pristop postati obvezen. Potrebujemo skupno opredelitev koncepta partnerstva. V zvezi s tem sem pozvala Evropsko komisijo, naj pripravi opredelitev, ki bo pogoj za vzpostavitev ustreznega partnerstva z lokalnimi in regionalnimi oblastmi.

Sprejetje metodologije lokalnega razvoja, ki temelji na lokalnem partnerstvu, je rešitev, ki je na voljo državam članicam, da bi okrepile vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri upravljanju in izvajanju evropskih programov, predvsem tistih, ki so povezani z razvojem podeželja, mest in čezmejnim razvojem. Poenostavitev predpisov na nacionalni ravni in ravni EU je temeljni pogoj za boljše upravljanje pri izvajanju kohezijske politike, ne le zaradi gospodarske krize, ampak tudi zaradi splošnega načela prihodnje kohezijske politike, saj bomo le tako lahko spodbudili morebitne upravičence.

Poleg tega menim, da za prihodnje programsko obdobje potrebujemo skupen sklop predpisov za uporabo evropskih sredstev, ki veljajo za vse države članice in jim s tem preprečujejo, da bi uvedle dodatne pogoje, ki bi omejili dostop do financiranja.

Če si dolgoročno prizadevamo za politiko, ki bi bila jasnejša, usmerjena v rezultate in bi jo bilo veliko lažje izvajati, mora Komisija izboljšati pomoč, zagotovljeno lokalnim in regionalnim organom oblasti, ter sisteme za spremljanje dejavnosti, ki se izvajajo na nacionalni ravni. Usposabljanje in usmerjanje teh organov oblasti s pomočjo postopka izvajanja programov bo prispevalo k manjšemu obsegu napak, predvsem v zvezi z javnimi naročili in neupravičenimi stroški. Da bi se izognili podvajanju revizij in prekomernemu obsegu nadzora, ki so mu izpostavljeni upravičenci, smo pozvali Komisijo, naj pripravi priročnik za enotno revizijo, ki bo olajšal izvajanje enotnega revizijskega modela na vseh ravneh. Izvesti moramo ukrepe, s katerimi bomo spodbudili sodelovanje zasebnega sektorja pri evropskih projektih. Prvi korak v tej smeri je poenostavitev predpisov za upravljanje instrumentov finančnega inženiringa, namenjenih malim in srednje velikim podjetjem.

Na koncu želim omeniti dobro sodelovanje s predstavniki Komisije pri posvetovanju, pa tudi dovzetnost in podporo, ki so jo izkazali ukrepom, predstavljenim v tem poročilu, kar je dodatno zagotovilo, da jih bo Komisija sprejela.

  Johannes Hahn, član Komisije. – (DE) Gospod predsednik, spoštovani poslanci Evropskega parlamenta, predvsem gospa Mănescu in gospod Luhan, še posebej se vama želim zahvaliti za poročili, ki sta konstruktivni in zelo pozitivni glede regionalne politike in prihajata ravno ob pravem času glede na nenehne razprave o prihodnji ureditvi regionalne politike, predvsem pred začetkom kohezijskega foruma, ki bo potekal konec januarja/v začetku februarja.

Pomembno je, da na regionalno politiko vedno gledamo kot na naložbeno politiko – kot na politiko vlaganja v regije, ljudi, Evropejce. Na področju inovacijske in regionalne politike je za to finančno obdobje že bilo rezerviranih 86 milijard EUR, kar naj bi pomagalo predvsem malim in srednje velikim podjetjem izboljšati kakovost delavcev, proizvodnih metod in storitev, ki jih lahko ponudijo. Vendar pa moramo – tu imata oba prav – v prihodnje še dodatno izboljšati našo strategijo, da se bomo lahko poleg kontrol, ki bodo potrebne tudi v prihodnje – povedano drugače, skupaj s pravilnim finančnim poslovanjem –, veliko bolj osredotočili na ocenjevanje našega dela s poudarkom na rezultatih. Vedno sem trdil – kar je tudi temelj kohezijskega poročila in njegovih sklepov –, da ni nobenih nasprotij med osredotočanjem na nekaj prednostnih nalog, kot so določene v strategiji EU 2020, in prožnosti pri njihovem izvajanju v zelo različnih evropskih regijah.

Ozemeljska kohezija je zelo pomembna. Zame je to ključno vprašanje, ki nam daje informacije glede tega, kako lahko še dodatno izboljšamo življenjske standarde v regijah, kar je naša naloga, da bi ljudem zagotovili možnosti v regijah, v katerih so se rodili. To bo prav tako prispevalo k dodatni notranji koheziji v Evropi.

V zvezi s tem je pomembno – in to je treba poudariti v prihajajočem programskem obdobju –, da več pozornosti spet namenimo vlogi mest, saj skoraj 70 % Evropejcev živi v mestnih okoljih, hkrati pa je ključnega pomena, da ne pozabimo na pomen odnosov med mesti in državo. Gre za uporabo drugih sredstev, da bi izboljšali vmesnike in preprečili nepotrebno podvajanje.

Prav tako je pomembno – kot smo pred časom zelo temeljito in po mojem mnenju zelo dobro obravnavali v Parlamentu –, da pozornost namenimo območjem s posebnimi geografskimi okoliščinami in da razmislimo o demografskih spremembah v Evropi, s čimer se bomo zelo pogosto srečevali in kar moramo obravnavati. Na eni strani opažamo zelo resno nagnjenost k odseljevanju s podeželja, na drugi strani pa mesta privabljajo vse več ljudi – zaradi česar vse več in več ljudi živi na majhnem prostoru in zaradi tega se odseljujejo. Do neke mere lahko to pripišemo naložbam v staro in novo infrastrukturo. To bo zelo pomembno prispevalo k zagotavljanju rasti.

Partnerstvo – sodelovanje – je zelo pomembno, kot je posebej omenjeno v poročilu gospe Mănescu. Da, pomembno je, da razvijemo upravljanje na več ravneh. Vendar pa želim v Parlamentu posebej izpostaviti pomembnost regij, ki vključujejo tudi lokalno raven. Ko sem v regijah in razpravljamo o stvareh, včasih dobim občutek, da lokalni predstavniki ne sodelujejo z regionalnimi predstavniki in da regionalni predstavniki ne sodelujejo z nacionalnimi predstavniki. Na tem področju moramo razviti instrumente.

Podpiram vas, vendar pa moramo hkrati, to moram jasno povedati, upoštevati ustavni okvir vseh držav članic in njegov pomen. Podpiram vas pri vključevanju čim večjega števila ravni – pa tudi čim večjega števila partnerjev, tudi nevladnih organizacij – v razvoj naših partnerskih in naložbenih programov.

Mogoče bom o finančnem nadzoru podrobneje spregovoril v zaključnih pripombah, saj sem že presegel čas za govor. Prav tako toplo pozdravljam novega predsedujočega.

PREDSEDSTVO: MIGUEL ANGEL MARTÍNEZ MARTÍNEZ
podpredsednik

  Iosif Matula, v imenu skupine PPE. – (RO) Gospod predsednik, kohezijska politika je ena izmed najpomembnejših in najuspešnejših politik EU. Lizbonska pogodba omogoča teritorialnim oblastem, da tesneje sodelujejo v postopku odločanja, kar je pomemben korak k dejanskemu upravljanju na več ravneh. To mora biti ključna vloga v prihajajočem programskem obdobju in v vseh fazah priprave in izvajanja strategije Evropa 2020.

Poročilo gospe Mănescu, ki je bilo soglasno izglasovano v Odboru za regionalni razvoj, v postopku izvajanja kohezijske politike namenja poudarek pristojnostim in vlogi regionalnih in lokalnih oblasti. Poročilo poudarja, da se mora pristop na več ravneh uporabljati horizontalno v vseh politikah EU. Upravljanje na več ravneh je temeljni pogoj za uresničevanje ozemeljske kohezije in krepitev njenih možnosti. Temeljiti mora na pristopu od spodaj navzgor, pri tem pa je treba upoštevati pestrost upravnih sistemov, ki so vzpostavljeni v državah članicah.

Večji poudarek moramo nameniti celostnemu pristopu v sedanjem programskem obdobju in v prihodnje, kar velja tudi za izboljšanje upravne zmogljivosti in uporabe instrumentov finančnega inženiringa. S sprejetjem metodologije lokalnega razvoja, ki temelji na regionalnem partnerstvu, moramo okrepiti vlogo lokalnih in regionalnih oblasti, predvsem pri projektih, ki so povezani z mestnimi, podeželskimi in čezmejnimi vidiki. Ta partnerstva bodo pomagala pri doseganju uravnoteženega razvoja, hkrati pa presegajo nacionalne okvire ter tako prispevajo k večji ozemeljski koheziji Unije. Poleg tega bodo izpostavila skupne razvojne priložnosti in posebne lokalne vidike.

Upravljanje na več ravneh, ki temelji na jasnih, preglednih postopkih, bo z okrepitvijo prispevalo k decentralizaciji, ki je v nekaterih državah članicah še vedno potrebna. Krepitev vloge regionalnih in lokalnih oblasti vključuje tudi podeljevanje odgovornosti za zagotavljanje večje učinkovitosti projektov, zaradi česar bomo morali sprejeti postopek, ki v večji meri temelji na rezultatih.

Čestitam gospe Mănescu in gospodu Luhanu za odlični poročili, ki sta jih predstavila in ki bosta prinesli pomembno dodano vrednost za prihodnost kohezijske politike.

  Evgeni Kirilov, v imenu skupine S&D. – Gospod predsednik, dovolite mi, da čestitam kolegoma, gospodu Luhanu in gospe Mănescu, za odlično delo. Vsi se strinjamo, da ima kohezijska politika pomembno vlogo pri konkurenčnosti evropskih regij. V zvezi z nadaljevanjem politike in njenimi dosežki želim, da bi imeli dovolj sredstev, ali da vsaj ne bi imeli na voljo manj denarja za kohezijsko politiko, kot ga imamo zdaj.

Prav tako si ne želimo dodatnih obremenitev za upravičence. Prihodnje načrtovanje kohezijske politike je odvisno od odločitve, ki jo bomo sprejeli skupaj. Vendar pa mora Komisija odigrati pomembno vlogo pri pripravi predloga in tu računamo na vas, komisar Hahn, saj moramo nekatere izmed teh predlogov – kot so predlagani temeljni pogoji za države članice za prejem finančne pomoči Evropske unije – dodatno opredeliti.

Podpreti moramo kohezijske politike za vse regije, hkrati pa ne smemo dovoliti, da bi nastale okoliščine, v katerih bi utrpele škodo zaradi neučinkovitosti nekaterih nacionalnih vlad. Komisar, tudi tu se strinjam, da je pomembno razviti te ravni. Zato je ključnega pomena, da celovitosti ne nadomestimo s pogojenostjo in končnim upravičencem tako spet otežimo življenje. Da bi zagotovili pozitivne rezultate kohezijske politike, omogočimo regijam, da aktivno sodelujejo; omogočimo jim, da sodelujejo pri vodenju postopkov, zagotovimo jim ustrezna sredstva in poskrbimo, da jih bodo uporabile na najučinkovitejši način.

  Riikka Manner, v imenu skupine ALDE. – (FI) Gospod predsednik, komisar, rada bi se zahvalila poročevalcema za odlično delo. Ti dve poročili sta trdna podlaga za prihodnost kohezijske politike.

Nobenega dvoma ni, da je smiselna kohezijska politika, ki velja za celotno Evropo, nujen temeljni pogoj za našo globalno konkurenčnost. Kot je povedal komisar, je regionalna politika naložbena politika. Za to si moramo v prihodnje vsi prizadevati. S kohezijsko politiko se lahko odločno odzovemo tudi na strategijo Evropa 2020. Če želimo boljše raziskave, razvoj in inovacije, moramo na kohezijsko politiko gledati tudi kot na sestavni del teh ciljev, hkrati pa moramo nanje gledati širše.

Pri kohezijski politiki ne gre le za solidarnost. Seveda je deloma tudi to, vendar smo ravno z njo zagotovili zelo stabilno financiranje raziskav, razvoja in inovacij. Zato je prav, da v naslednjem obdobju financiranja za kohezijsko politiko zagotovimo vsaj enak znesek denarja, kot smo ga do zdaj. Peto poročilo o ozemeljski, socialni in gospodarski koheziji te dejavnike odlično upošteva, hkrati pa je zelo pomembno, da več časa in denarja namenimo uspehu.

Poročilo gospe Mǎnescu prav tako obravnava zelo pomembno ključno vprašanje kohezijske politike, in sicer, kako vzpostaviti takšno politiko, ki bi bila dobra in bi vključevala vse ravni. Pri izvajanju smo na primer zabeležili nekaj nespodbudnih rezultatov. Kot akterji v regionalni politiki bi morali v kohezijski politiki resno obravnavati te probleme in skušati poiskati rešitve zanje. Menim, da poročilo gospe Mǎnescu odlično obravnava tudi ta vprašanja.

  Jean-Paul Besset, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, v govoru se bom osredotočil na poročilo gospoda Luhana.

Regionalne kohezijske politike imajo v Evropi ključno vlogo pri razvoju gospodarstva, ki je uravnoteženo, družbeno skladno in ekološko učinkovito, se pravi globalno konkurenčno.

Zahvaljujem se gospodu Luhanu, da je vključil nekatere naše spremembe, namenjene doseganju trajnostnega nizkoogljičnega gospodarstva, ki varuje biotsko raznovrstnost. Vendar ne moremo glasovati za to resolucijo, ker spodbuja vizijo kohezijske politike kot instrumenta globalne konkurenčnosti, ki je po našem mnenju še vedno preozka, preveč omejena in nezadostna.

Izpostaviti moramo dve pereči točki. Prvič, poročevalec se skoraj izključno zanaša na količinske ukrepe z vidika infrastrukture, kot gonilne sile za rast, pri čemer kot edino merilo upošteva povečanje. Mislimo, da to v sedanjih razmerah ni ustrezno. Na primer, omenja 246 operativnih programov na področju raziskav in razvoja in je ponosen nanje, ne sprašuje pa se, čemu so namenjeni. Raziskave so dobra stvar, vendar moramo tudi vedeti, kaj raziskujemo.

Druga pereča točka je ta, da poročevalec ni pripravil dovolj jasnih načrtov. Želimo si trdne izbire, s katero bi lahko uresničili izzive, določene v tem poročilu, izbiro zelenega gospodarstva, zelenega „new deala“, ki je edina izbira, s katero bomo lahko v Evropi in njenih regijah dosegli napredek.

  Charalampos Angourakis, v imenu skupine GUE/NGL. – (EL) Gospod predsednik, ti poročili sta prav tako uperjeni proti ljudem kot strateški načrti monopolnih skupin v Evropski uniji in meščanskih vlad, ki jim služijo. V Evropski uniji nikoli ni bilo in nikoli ne bo kohezije, kljub prizadevanjem, da bi uporabili politično kohezijo za namene manipuliranja javnosti. Politika Evropske unije je obarvana z dvema osnovnima elementoma: prvi je globoko ukoreninjena neenakost, ki je značilnost kapitalističnih razvojnih metod, drugi osnovni element pa je, da sredstva Skupnosti niso dodeljena za potrebe ljudstva; dodeljena so delom in infrastrukturam, ki bodo povečali donosnost kapitala in vroči denar za monopolne skupine v javno-zasebnih partnerstvih.

Danes, ko se kriza kapitalizma nadaljuje, se celo to zavajajoče poimenovano načelo solidarnosti Skupnosti opušča in nadomešča s konkurenčnostjo kapitala. Poročila in načrti političnih predstavnikov kapitala za prihodnjo kohezijsko politiko so namenjeni začasnim potrebam poslovnih skupin, hitrejšemu preoblikovanju kapitalizma s pomočjo strategije EU 2020, ki škodi ljudstvu in divjemu napadu na delavce, socialne pravice in pravice zavarovanja delavskih razredov. Evropska unija in kapitalistična razvojna metoda ne moreta zadovoljiti nujnih potreb, kot so zaščita pred potresi, izobraževanje, zdravstvo in blaginja. Zato je danes še toliko bolj pomembno, da zapustimo Evropsko unijo in se borimo za načrtovano socialistično gospodarstvo.

  Trevor Colman, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, danes govorim v imenu kolega gospoda Buftona, ki je bolan. V njegovem imenu vam sporočam naslednje. Kot vemo, so regionalni skladi, poleg SKP, največji del proračuna EU. Britanci so morali več desetletij plačevati račun za različne projekte v EU, večina izmed njih pa davkoplačevalcem v Združenem kraljestvu ni prinesla nobenih koristi.

Pred kratkim je Urad za raziskovalno novinarstvo v Združenem kraljestvu razkril dejstvo, da se regionalni skladi EU uporabljajo za krepitev podjetij v vzhodni Evropi, ki trgujejo z orožjem, pri čemer nekateri projekti prejemajo večmilijonske zneske financiranja, čeprav gre za ene izmed najbogatejših podjetij. Ali res potrebujejo subvencije EU? Glede na goljufije in zapravljanje, ki je razširjeno v tej proračunski postavki in glede na to, da se ne uporablja za predvidene namene, pozivam koalicijo v Združenem kraljestvu, naj preneha s financiranjem, saj ta denar potrebujemo doma – še en razlog, da zapustimo EU.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Madžarska je vsekakor v posebnem položaju, ko govorimo o vzpostavljanju in podpori regij, ki jih sestavljajo čezmejne gospodarske enote. Zgodovinsko dejstvo je, da so te regije nekoč kot celota spadale v Karpatsko kotlino. Člani skupine Jobbik podpiramo sodelovanje med regijami in menimo, da je potrebno v teh razmerah, saj bi lahko še dodatno ublažile začasne meje med Madžari.

Namesto da bi sredstva neposredno razdeljeval in nadziral Bruselj, si želimo financiranja v obliki projektov, ki bi jih s sodelovanjem na podlagi partnerstva sprožile in odobrile zadevne države. Identifikacija in obvladovanje problemov sta lahko na lokalnih in regionalnih ravneh učinkovitejša, če upoštevamo čezmejno naravo gospodarsko povezanih regij, ki sem jih navedel kot primer. To bi morali podpreti tudi, če upoštevamo le gospodarske vidike. Prav tako moramo podpreti poenostavitev pravil, vključenost malih in srednje velikih podjetij v evropske projekte in postopek zagotavljanja pomoči gospodarsko manj razvitim regijam, da nadoknadijo razliko, če ti priljubljeni ukrepi ne vključujejo širitve pristojnosti in nadzorne vloge Bruslja in Komisije v škodo nacionalnega nadzora. Prednostna razvrstitev in dodeljevanje neposredne gospodarske pomoči bi lahko prispevali k začetku novega obdobja za Madžare v Karpatski kotlini.

  Jan Olbrycht (PPE). – (PL) Gospod predsednik, le malo evropskih političnih strategij sproža toliko čustev in sporov. Medtem ko nekateri gledajo na kohezijsko politiko kot na socialistično politiko brez primere, drugi menijo, da gre za kapitalistično politiko. Nekateri gledajo nanjo kot na pravično politiko, medtem ko jo drugi obravnavajo kot krivično. Nekateri jo vidijo kot možnost za odpravo nesorazmerij, medtem ko drugi menijo, da gre za krepitev konkurenčnosti.

Znotraj politike ni nobenih nasprotij in je predvsem namenjena doseganju večje kohezije med območji Evropske unije z vidika socialne pravičnosti in z vidika enakih možnosti glede konkurenčnosti. Povedano drugače, gre za kohezijo za konkurenčnost. Obe poročili govorita o tem in izpostavljata nekatere vidike, ki so pomembni v sedanjih razmerah in v razpravi o prihodnosti kohezijske politike. Opozoriti želim na dejstvo, da sta obe poročili osredotočeni predvsem na načelo partnerstva.

Komisarja pozivam, naj resno razmisli o tem, ali bodo zahteve za države članice vključene v predlagano razvojno pogodbo. Takšna zahteva navaja, da se morajo države članice, preden podpišejo pogodbo, strinjati z lokalnimi in regionalnimi partnerji o vseh usmeritvah glede razvoja, prednostnih nalog in načel. To mora biti obvezno, tako da bi lahko Evropska komisija vsaki državi članici nedvoumno dodelila odgovornosti za izvajanje njenega dela kohezijske politike.

  Georgios Stavrakakis (S&D). – (EL) Gospod predsednik, komisar, najprej se želim zahvaliti in čestitati poročevalki gospe Mănescu za odlično sodelovanje in da je bila pripravljena razpravljati in upoštevati predloge, ki so jih podali moji kolegi poslanci v zvezi z vsebino poročila. Glede vsebine tega poročila, o katerem razpravljamo, ni nobenega dvoma, da je dobro upravljanje temeljnega pomena za uspeh vsake politike, predvsem kohezijske politike, ki temelji na skupnem upravljanju, večji del odgovornosti pa je bil prenesen na nacionalne in regionalne oblasti. Za izzive tega celovitega upravnega sistema je le ena rešitev: upravljanje na več ravneh.

Poudariti želim, da če bomo upoštevali prihodnjo usmeritev kohezijske politike, vsaj deloma v takšni obliki, kot je bila pripravljena v petem kohezijskem poročilu, bo upravljanje na več ravneh v horizontalni in vertikalni razsežnosti ključnega pomena za izvedljivost vseh razvojnih pobud in za uspeh politike. Prav tako pozdravljam poziv k enostavnejšim pravilom in večji tehnični pomoči Evropske komisije lokalnim oblastem, kar bo zagotavljalo večjo udeležbo morebitnih upravičencev v programih in smotrnejše črpanje sredstev. Ocene, ki jih zdaj izvaja Evropska komisija, nam dajejo informacije o tem, kateri organi imajo nenehne težave z vodstvenimi zmogljivostmi pri izvajanju političnih kohezijskih programov. Kot navaja poročilo, bo dodatna tehnična pomoč za te organe, skupaj s krepitvijo pobude „usposabljanje izvajalcev izobraževanja“, spodbudila vodstvene zmogljivosti tudi najmanjših organov na lokalni ravni. Bolj usklajena in poenotena pravila za strukturne sklade bodo trdna podlaga v prizadevanjih za poenostavitev in stabilno finančno upravljanje.

  Filiz Hakaeva Hyusmenova (ALDE). – (BG) Gospod predsednik, Komisija je pred le nekaj dnevi glasovala za akcijski načrt strategije za Podonavje, zato na poročilo gospoda Luhana gledam skozi prizmo tega dogodka, predvsem zaradi tega, ker v obrazložitvi govori, da je njegov namen spodbuditi razpravo o odvisnosti in dopolnilni naravi ukrepov na evropski in državni nacionalni ravni. Temu želim dodati regionalno raven. Poročilo poudarja okvir, v katerem lahko kohezijska politika prispeva k izboljšanju konkurenčnosti Unije. Izrecno ne določa vloge makro-regij v tem procesu, vendar analiza kaže, da je strategija za Podonavje enak okvir v manjšem obsegu, kot je bila pred tem strategija za Baltik. Pogoji v poročilu se ujemajo s stvarnostjo v akcijskem načrtu za Podonavje. Poleg tega so načela povečanja konkurenčnosti, ki so navedena v poročilu, temeljnega pomena za strategijo. Na primer, poročilo veliko pozornosti namenja vzpostavljanju povezav z drugimi območji. Izpostavlja, da morajo države članice podpreti lokalno usmerjen pristop k pripravi in izvajanju kohezijske politike. Vse to pa so operativne tehnike, vključene v novo politiko za makroregijo Podonavja.

V poročilu prav tako občudujem tezo o pomembnosti zagotavljanja nenehne podpore, predvsem regijam z omejenimi možnostmi. Zaradi tega je strategija za Podonavje poseben primer v poročilu gospoda Luhana, ki je povsem skladna z njegovimi sklepi. S primerjavo želim poudariti pravo pot usmeritev kohezijske politike. Verjamem, da morajo biti ta načela in delujoče metode podlaga kohezijske politike v prihodnjem programskem obdobju in da morajo v makroregijah vključevati lokalno politiko, osredotočeno na rezultate.

  Elisabeth Schroedter (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, zahvaliti se želim poročevalki za dobro vodenje; predvsem se ji želim zahvaliti za pozitivno sodelovanje in jih čestitati za to odlično poročilo. To poročilo kaže Komisiji, kaj se mora zgoditi, predvsem na področju načela partnerstva. Navaja, da moramo zagotoviti, da bodo vključene tudi lokalne in regionalne ravni in da morajo v vseh fazah – pri izvajanju in ovrednotenju strukturnega sklada – sodelovati tudi gospodarski in socialni partnerji ter predstavniki civilne družbe. To pomeni, da so države članice zavezane k resnemu partnerstvu. Pomeni, da bodo lahko partnerji z upravami prek pobud za usposabljanje in finančno pomoč sodelovali kot enakovredni partnerji; pomeni, da bodo partnerji lahko resnično vplivali na obliko programov. Vendar pa je do zdaj Komisija pokazala malo zanimanja. To velja za sedanje obdobje in za predloge, ki jih je podala na celotno temo. Pozdravljam, kar je povedal gospod Olbrycht, da bo pri tem uveljavitev pogodbe o naložbenem partnerstvu mogoča le, če bodo zagotovljeno partnerstvo in če bodo partnerji enakovredno vključeni v razvoj teh načrtov. Sicer obstaja nevarnost, da ne bomo več Evropa regij, ampak Evropa držav članic, kar pa ni naš namen. Naš namen je regionalni razvoj in vključenost lokalnih in regionalnih ravni, gospodarskih in socialnih partnerjev ter civilne družbe.

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, razprava poteka ob ustreznem času, saj se ozemeljske, socialne in gospodarske razlike znotraj Evropske unije zaskrbljujoče poslabšujejo: neenakost med državami in regijami ter neenakosti v vsaki državi so vse slabše. Jasno je, da nam ni uspelo zagotoviti ozemeljske kohezije.

Kohezijska politika ni izključena iz drugih področij politike: vpliva na prevladujoče politične smernice in makro-ekonomski okvir, ki pa prav tako močno vplivajo nanjo. Napadi na plače in pravice delavcev, odpravljanje in slabitev javnih služb, napad na socialne funkcije države in krčenje javnih naložb so temeljni del gospodarskih in monetarnih politik, ki jih Evropska unija narekuje državam članicam. Gre za politike, ki vodijo v vse večjo revščino in neenakosti in ki nas vsak dan bolj oddaljujejo od uresničitve kohezije.

Kohezija ni bila učinkovita pri omejevanju vpliva ali neravnotežja, ki sta posledica povezovanja gospodarstev z zelo različnimi stopnjami razvoja v enoten trg ali v ekonomsko in monetarno unijo. Pomanjkanje sredstev, namenjenih koheziji, in nepovezanost makro-ekonomskih politik, ki so prekomerno osredotočene na nominalno konvergenco, onemogočajo pa resnično konvergenco, so znatne težave, ki jih moramo odpraviti z večjim proračunskim dodeljevanjem sredstev za kohezijo in s korenito spremembo makro-ekonomske politike.

Za učinkovito gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo so strateškega pomena podpora proizvodnji in razvoj produktivnih zmogljivosti vseh držav in regij, ob popolnem izkoriščanju lokalnega potenciala, ki ga prinaša trajnostna uporaba lastnih sredstev, ohranjanje okolja in ustvarjanje delovnih mest s pravicami in tudi krepitev sistemov socialne varnosti in javnih služb.

  Giancarlo Scottà (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, pozdravljam poročilo gospe Mănescu.

Upravljanje na več ravneh ima ključno vlogo pri kohezijski politiki in v zvezi s tem se pri upravljanju regionalnih skladov v praksi uporablja pristop na več ravneh, ki zagotavlja sodelovanje in skupne odgovornosti različnih ravni upravljanja. Komisija spodbuja pobude, ki podpirajo regionalne in lokalne oblasti. Takšne predloge moramo bolje podpreti, da bi zagotovili resnično usklajevanje in učinkovito izvajanje evropskih programov.

Partnerstvo mora biti zagotovljeno s kulturo, ki temelji na dialogu med različnimi vpletenimi stranmi. Sodelovanje na regionalni ravni mora biti pregledno in mora zagotavljati pravično zastopanost vseh zainteresiranih strani.

Zato je pomembno, da zagotovimo ustrezno usposabljanje za podnacionalne predstavnike s pobudami, kot je Erasmus, za regionalne in lokalne uradnike, pri čemer mora stroške financiranja prevzeti Komisija. To je prav tako uporabno za izmenjavo dobrih praks ter izboljšanje kakovosti in učinkovitosti upravljanja kohezijskega sklada.

  Joachim Zeller (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, obžalujem, da je bila pomembna razprava o kohezijski politiki še enkrat prestavljena skoraj na konec dnevnega reda. To ni pošteno glede na pomembnost te politike. Zahvaliti se želim poročevalcema za njuni poročili, ki sta nam odločno pokazali politično področje, na katerem je Evropska unija res uspešna – in sicer kohezijsko politiko – in dejstvo, da moramo nadaljevati s to politiko, kar moramo storiti v političnem sistemu z več ravnmi – povedano drugače, z upravljanjem na več ravneh.

Zaradi projektov kohezijske politike naši državljani neposredno vidijo dejanja Evrope pri: infrastrukturnih projektih, socialnih projektih, podpori za raziskave, inovacije, ohranjanju konkurenčnosti in zaposlovanju v regijah. Skupaj z razpravami o valuti in financah bi morali v razpravi o prihodnosti Evropske unije z enako vnemo razpravljati o tem, kaj potrebuje Evropska unija, da bi zagotovila notranjo kohezijo in da se regije ne bi oddaljevale gospodarsko, socialno ali politično. Ker se spopadamo z globalnimi izzivi in pojavom novih konkurentov na svetovnem trgu, potrebujemo večjo enotnost in enakost. Kohezijska politika lahko k temu močno prispeva.

Za to pa mora biti kohezijska politika bolj osredotočena na tiste projekte in projektna področja, s katerimi napreduje Evropa kot celota, ki omogočajo močnim, da še naprej ostanejo močni, in dajejo tistim, ki so šibkejši, možnost za zmanjšanje razlik med njimi in močnimi. Da bi to lahko dosegli, moramo ohraniti in razširiti veljavne cilje kohezijske politike. Prav tako menim, da moramo poskrbeti za preglednejše financiranje, ki bo bolj osredotočeno na ključne evropske pobude v prometnem sektorju, energetskem sektorju, regionalnem in mestnem razvoju ali pri raziskavah in inovacijah. Pot, ki jo je Komisija opisala v svojem petem kohezijskem poročilu, je ključni del tega, in sicer vključitev sredstev v skupni strateški okvir, ki bo prispeval k partnerstvu pri razvoju in inovacijah med Komisijo, državami članicami in predstavniki regij. V ta proces morajo biti čim prej vključene tudi lokalne in regionalne uprave. Tako bi lahko nove oblike regionalnega sodelovanja resnično podprle proces razvoja upravljanja na več ravneh.

Gospod predsednik, upam, da mi boste dovolili, da podam še eno pripombo glede tega, kar je povedal gospod Colman, ki je žal že odšel. Opozoriti ga želim, da je Evropska unija prostovoljna unija držav. Če želijo države oditi, imajo za to vso pravico. Vendar sem prepričan, da si državljani Škotske, Walesa, Severne Irske in Anglije tega res ne želijo.

  Erminia Mazzoni (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisarji in komisarke, gospe in gospodje, postavljamo temelje za Evropo 2020, za katero želimo, da bi bila vključevalna, inteligentna in inovativna, zato moramo izzive, s katerimi se srečujemo, obravnavati v globalnem kontekstu.

V tekmi za večjo konkurenčnost lahko sodelujemo in zmagamo le, če bomo v Evropski uniji vzpostavili enotne ravni. Trije vidiki kohezijske politike – socialni, gospodarski in ozemeljski – so skupaj s strukturnimi skladi instrumenti, na katere se moramo osredotočiti. Pri kohezijski politiki ne smemo razmišljati o uvedbi varčevalnih ukrepov, potrebnih za premagovanje finančne krize. Nasprotno, prevzeti moramo odgovornost za njeno izvajanje in jo izboljšati na področjih, kjer ni bila uspešna.

Odbor za regionalni razvoj na podlagi zbranih podatkov in analize doseženih rezultatov v poročilu gospoda Luhana izpostavlja tesne povezave med konkurenčnostjo in kohezijo ter predlaga korektivne ukrepe za prihodnje programsko obdobje. Evropa je nedvomno lahko konkurenčna le, če bo uspešno premagala ozemeljske razlike med regijami.

V zvezi s tem se zahvaljujem gospodu Luhanu, ker je sprejel mojo spremembo, namenjeno ponovni vključitvi možnosti za uvedbo določb o davčnih olajšavah v prehodnih obdobjih, ki ne bi bila daljša od petih let – možnost, ki je že bila vključena v resolucijo, o kateri je Parlament glasoval februarja 2006. To je dober način, da se izognemo nekaterim težavam pri izvajanju kohezijske politike, kot so zapleteni postopki, neustrezna preverjanja in potreba po učinkovitejšem nadzoru.

Glede tega so bile predložene mnoge spremembe, da bi lahko optimizirali vpliv kohezijske politike in povečali gospodarsko konkurenčnost Unije. Kot je izpostavljeno v poročilu gospoda Luhana, moramo poudarek nameniti horizontalnim in vertikalnim partnerstvom med lokalnimi organi in sofinanciranju, elementom, ki jih moramo obravnavati kot temeljna načela.

Prav tako moramo pospešiti poenostavljanje postopkov in dostopa do financiranja, hkrati pa je pomembno, da uporabimo celosten pristop pri razdeljevanju sredstev in da v teh težkih časih ohranjamo prehodne ureditve. Postopek odločanja od spodaj navzgor in v sodelovanju z zadevnimi regijami z izkoriščanjem posebnih regionalnih vidikov zagotavlja podporo razvoju.

Poročilo v zvezi s tem izpostavlja dva glavna cilja: inovativnost in infrastrukturo. Verjamem, da je to poročilo pomembno, saj nam vsem daje jasno strategijo, s katero se bomo lahko celovito odzvali na problem, naveden v naslovu poročila.

  Predsednik. – Kot oseba, odgovorna za tolmačenje in prevajanje, vam želim povedati, da bom prosil Parlament, naj zagotovi, da vas bodo lahko tolmači, ki vam ne morejo slediti, o tem obveščali neposredno, saj jim nič ne pomaga, če o tem obvestijo le mene. Seveda vas lahko sam obveščam, vendar mislim, da bi bilo učinkoviteje, če bi ta luč delovala na vsaki mizi.

  Nuno Teixeira (PPE). – (PT) Gospod predsednik, najprej bi se rad zahvalil gospodu Luhanu in gospe Mănescu za izjemno delo, ki sta ga opravila pri teh poročilih. Oba znatno prispevata k razpravi o novi kohezijski politiki za obdobje 2014–2020, ki je v pripravi.

Bolj kot kdaj koli prej je ključnega pomena, da dosežemo gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo in tako zagotovimo konkurenčnost Evropske unije na globalni ravni. Cilj lahko dosežemo, če se bomo zavedali, da je Evropa, ki je znotraj kohezivna in navzven konkurenčna, mogoča le s krepitvijo in razvojem regionalnega vidika.

Posebej želim izpostaviti tri točke, ki so po mojem mnenju ključnega pomena: prvič, decentralizacija, s katero bo mogoče zagotoviti, da bodo lokalne in regionalne oblasti, zlasti tiste z zakonodajnimi pooblastili, bolj vključene in da bodo več prispevale k boljšemu izvajanju kohezijske politike; drugič, poziv državam članicam, da regionalne in lokalne oblasti povabijo k enakopravnemu sodelovanju z nacionalnimi oblastmi in predstavniki v pogajanjih o prihodnosti strukturnih skladov; in zadnje, krepitev vloge regionalnih oblasti pri pripravi, upravljanju in izvajanju programov. Le z večjo vključenostjo teh oblasti v celoten postopek bo mogoče zagotoviti skladnost z načelom subsidiarnosti.

Drugi vidik, ki je ključnega pomena, je iskanje enostavnejše ureditve skladov po letu 2013, ne zaradi gospodarske krize, ampak kot splošno načelo prihodnje kohezijske politike, da bi tako olajšali črpanje sredstev. Glavna skrb, na kateri temelji Lizbonska pogodba, je, kako Evropo približati njenim državljanom. Hkrati jim moramo olajšati življenje, s tem ko bomo odpravili nepotrebna upravna bremena, ki bi jih odvrnila od sodelovanja. Le tako bomo lahko uresničili cilje resnične ozemeljske kohezije. Le tako se bodo zmanjšale očitne razlike znotraj Evropske unije, kjer zdaj vlada velika vrzel med bogatimi in revnimi regijami. Povečana udeležba hkrati pomeni povečano odgovornost in ravno to odgovornost bi morali prevzeti in jo nositi vsi kot možnost za obsežnejše in boljše delo pri vzpostavitvi močnejše in konkurenčnejše Evrope.

  Hermann Winkler (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi sam se želim zahvaliti in čestitati poročevalcema za uspešno delo. Še posebno pozdravljam pripombe, ki jih je podal gospod Luhan na temo „Prihodnja ureditev kohezijske politike po letu 2013“. Čeprav sklepi petega kohezijskega poročila že vsebujejo prvotne zamisli Komisije na to temo, poročilo gospoda Luhana pomembno prispeva k izoblikovanju stališča Parlamenta glede na Komisijo. Tako kot poročevalec tudi jaz menim, da je usklajenost kohezijske politike s cilji strategije EU 2020 v prihodnje zelo smiselna. Posameznim regijam mora biti še vedno omogočeno, da se same odločijo o prednostnih področjih.

Niso vse regije enake, razlikujejo se tudi v posameznih državah članicah. Največ dve ali tri prednostne naloge – pri čemer je ena že lahko obvezna – regijam dajejo le malo manevrskega prostora. Regijam mora biti zagotovljena možnost, da vlagajo v svojo infrastrukturo in ljudi glede na svoje prednostne naloge. Lahko se zgodi, da s tem scenarijem ne bo mogoče dovolj upoštevati posebnih vprašanj, kot so demografske spremembe. To ni regionalna politika, prilagojena potrebam regij, o kateri Komisija vedno znova govori. Zato sem prepričan, da moramo v Parlamentu že od samega začetka jasno povedati, da položaj regije ne sme biti oslabljen v primerjavi s položajem držav članic. Še dodatno moramo okrepiti načelo partnerstva.

Pomen regij EU je zelo odvisen od ureditve države. Zato moramo posebno pozornost nameniti načelu subsidiarnosti. To mora biti v prihodnje upoštevano v zamisli Komisije o vzpostavljanju partnerstev za razvoj in inovacije med Komisijo in državami članicami.

Mogoče bi lahko na kratko obravnavali pomembnost cilja 3, ne da bi se spuščali v podrobnosti. Izrecno se strinjam s poročevalcem, ko govori o težavah obmejnih območij EU – na notranjih in zunanjih mejah. V prihodnje moramo ta cilj bolj vključiti. Menim, da cilju 3 v razpravi o prihodnosti kohezijske politike namenjamo premalo pozornosti. Predvsem moramo okrepiti sodelovanje med regijami, ki so ob nekdanjih zunanjih mejah EU – tu imam v mislih mojo domačo regijo, Saško.

  Barbara Matera (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, podatki, ki jih je v letnih poročilih za leti 2006 in 2008 predstavilo Računsko sodišče o vzpostavljenih nadzornih sistemih, so vsekakor zaskrbljujoči.

Ti sistemi niso bili tako učinkoviti, kot smo pričakovali; v letu 2006 je obseg napak za povrnjene zneske znašal 12 %, v letu 2008 pa 11 %. Če želimo obseg napak zmanjšati, mora Evropska komisija okrepiti svojo nadzorno vlogo pri lokalnih in regionalnih politikah.

Priprava navodil za javne in zasebne subjekte in razvoj programov usposabljanja in mobilnosti o tem, kako v praksi izvajati politike upravljanja na več ravneh, bi lahko bila učinkovita ukrepa za izboljšanje regionalne politike.

Države članice morajo okrepiti vlogo regionalnih in lokalnih oblasti, predvsem po uveljavitvi Lizbonske pogodbe.

Hkrati moramo olajšati čezmejno regijsko sodelovanje; na mnogih območjih Evropske unije obstajajo ogromne možnosti za sodelovanje med regijami in lokalnimi skupnostmi držav članic s skupno mejo, predvsem v panogah, kot so turizem, kmetijstvo, industrija in okolje.

Ker sem govor končala v predvidenem času, se želim zahvaliti tolmačem, ki vedno opravljajo dobro delo.

  Jan Kozłowski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, komisar, na začetku želim poudariti, da je poročilo zelo pomembno, in čestitam poročevalcu gospodu Luhanu za odlično opravljeno delo. Menim, da bi kohezijska politika morala biti glavna politika Evropske unije, njen pomen pa bi se v prihodnjih letih moral še povečevati. Kot horizontalna politika mora določati usmeritve, ki se upoštevajo v sektorskih politikah. in prispevati k povečanju konkurenčnosti evropskih regij ter krepitvi položaja Evropske unije na globalnih trgih. Sistem za izvajanje kohezijske politike mora biti sodoben in prožen, temeljiti mora na modelu upravljanja na več ravneh, kot je bilo že večkrat omenjeno. Prav tako mora spodbuditi sodelovanje strukturnih skladov z drugimi evropskimi instrumenti in nacionalnimi sredstvi.

Dva mandata sem vodil regijo z 2.200.000 prebivalci, hkrati pa sem bil odgovoren za izvajanje instrumentov kohezijske politike na podlagi centraliziranega modela med letoma 2004 in 2006 in decentraliziranega modela – regionalni operativni program – med letoma 2007 in 2013. Te izkušnje mi omogočajo, da s polno odgovornostjo povem, da decentraliziran model omogoča boljšo izrabo lokalnih potencialov pri izvajanju strateških rešitev in uresničevaje pozitivnih sprememb in ravno zaradi tega sem prepričan, da se moramo o ciljih dogovoriti na evropski ravni, vendar pa moramo način za njihovo uresničevanje opredeliti v skladu z načinom subsidiarnosti na najustreznejši ravni, kar v primeru kohezijske politike pomeni na regionalni in lokalni ravni. Hkrati je ključnega pomena, da izdatke sredstev povežemo z uresničevanjem merljivih ciljev in rezultatov: gospodarsko rastjo, višjo stopnjo zaposlenosti in socialno vključenostjo.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, najprej želim čestitati kolegu, gospodu Luhanu za ves trud pri pripravi tega poročila, ki je zelo pomembno tudi za Romunijo. Menim, da mora strategija Evropa 2020 spodbujati načrt trajnostnega razvoja. V zvezi s tem potrebujemo močnejšo zastopanost navzven in učinkovitejše usklajevanje navznoter.

Poročilo je pomembno, ker omenja dosežke kohezijske politike. Velika pozornost je namenjena spodbujanju globalne konkurenčnosti regij. Razporeditev sredstev za naložbene in razvojne projekte bo moji državi v veliko pomoč. Izpostaviti moram, da bi lahko bila Romunija upravičena do znatnih sredstev zdaj in v obdobju po 2013.

Zato so bili na nacionalni ravni …

(Predsednik je prekinil govornico)

  Luís Paulo Alves (S&D). – (PT) Gospod predsednik, komisar, kohezijska politika res pomembno prispeva k rasti in blaginji, kot tudi k spodbujanju uravnoteženega razvoja med regijami. Res je, da je uravnotežen razvoj med regijami ključnega pomena za delovanje notranjega trga in Unije, kohezijska politika pa je ključnega pomena za uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020. Prav tako drži, da kohezijska politika prinaša koristi za okolje, ustvarjanje delovnih mest ter oblikovanje in vzpostavljanje sodobnega prometnega omrežja. Gospod predsednik, komisar, glede na vse to je nesprejemljivo, da Komisija izkorišča dosežke regij, zdaj pa jih želi uporabiti kot grožnje državam članicam, ki ne izpolnjujejo makro-ekonomskih meril. V teh razmerah to še posebej drži, saj regije niso bile vključene in nimajo neposredne odgovornosti, omejitve o uporabi strukturnih skladov pa bodo najbolj prizadele ravno njih. Komisar, to ni prav in želim slišati vaš odgovor.

  Alfreds Rubiks (GUE/NGL). – (LV) Gospod predsednik, Parlament bi rad opozoril na socialno kohezijo. Volivcem težko pojasnim, da odločitve sprejemamo temeljito in premišljeno, njihov življenjski standard pa se slabša vse od vstopa v Evropsko unijo. Govorim o Latviji. Štiriintrideset odstotkov prebivalstva v Latviji živi z minimalnim dohodkom in na pragu revščine. Najnižja pokojnina je 64 LVL, ki jo prejema 12 % prebivalstva. Tega, kar vidim in slišim v Parlamentu, kar vsebuje poročilo, ne morem podpreti, saj ne vidim, da bi namenjali pozornost socialnim vprašanjem. Spet govorimo o še dodatni liberalizaciji trgov, konkurenčnosti …

(Predsednik je prekinil govornika)

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, rad bi podal štiri pripombe na poročili.

Prva je, da je Evropska unija smiselna za ljudi le, če skuša ublažiti gospodarske, socialne in ozemeljske razlike.

Druga je, da je evropska kohezijska politika ključen finančni instrument za uresničevanje tega cilja.

Tretja pripomba je, da naj tisti, ki jo kritizirajo, predstavijo alternativno rešitev. Če je nimajo, naj bodo raje tiho.

Četrta pripomba je, da je moja domača regija – prihajam iz vzhodne Nemčije – območje, kjer je ta politika spodbudila gospodarski razvoj. Smo na pravi poti, čeprav še nismo na cilju. Tudi po letu 2013 bomo potrebovali dodatno pomoč, če želimo še naprej beležiti napredek.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, Tip O’Neill, velik ameriški politik z irskimi koreninami, je nekoč dejal: „vsaka politika je lokalna“. Enako velja tudi za Evropsko unijo z vidika razvoja. Celoten razvoj je regionalen.

Popoln primer je uspeh moje države zaradi kohezijske politike po tem, ko je vstopila v Evropsko unijo. Ko smo se leta 1973 pridružili, je bil naš BDP le malo čez polovico povprečja BDP, zdaj pa je enkrat in pol višji od povprečnega BDP, ne glede na sedanje finančne težave v državi.

Drugič, v prihodnje bodo poenostavitev postopka, poudarek na rezultatih in dodani vrednosti ter poskus zmanjšanja birokracije in uredb eni izmed ključnih vidikov. Izpolnite lahko obrazce, ki bodo segali od tu pa do konca Parlamenta, vendar vam to nič ne pomaga, če ni dodane vrednosti. Če nam bo to uspelo, bomo še naprej beležili napredek in veselim se regionalne politike …

(Predsednik je prekinil govornika)

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospod predsednik, učinkovita uporaba kohezijske politike, ki je zdaj zelo decentralizirana, zahteva dodatno krepitev odgovornosti organov na regionalni in lokalni ravni, saj ti organi najbolje razumejo potrebe nekega območja in njegovih prebivalcev.

Trdno sem prepričan, da je za vzpostavitev resničnega partnerstva z regionalnimi in lokalnimi organi potrebna jasna opredelitev tako imenovanega načela partnerstva, kot tudi aktivno sodelovanje lokalnih in regionalnih organov pri posvetovanjih o regionalni politiki Evropske unije. Poudariti želim, da so zagotavljanje boljše usklajenosti med posameznimi ravnmi nadzora, večja prožnost ter pregledni in jasni postopki lastnosti dobrega upravljanja javnih zadev, hkrati pa bi morali olajšati črpanje sredstev in krepiti sodelovanje morebitnih partnerjev v projektih.

  Johannes Hahn, član Komisije. – (DE) Gospod predsednik, zahvalil bi se rad za zelo živahno razpravo, hkrati pa želim izkoristiti to priložnost in podrobneje spregovoriti o finančnem nadzoru. Kot ob različnih priložnostih vedno poudarjam, moramo prevzeti nadzor nad stvarmi in jih poenostaviti, predvsem glede na dejstvo, da se moramo bolj potruditi in zagotoviti, da bodo tudi mala in srednje velika podjetja izkoristila priložnosti, ki jih želimo zagotoviti z evropskim financiranjem, pa tudi na primer z revolving financiranjem, ki ga želimo v prihodnje pogosteje zagotavljati; hkrati pa si moramo prizadevati, da bi čim bolj zmanjšali birokracijo.

Na drugi strani pa moram nenehno izpostavljati, da je velik del birokracije povezan z nacionalno ravnjo. Povedano drugače, ni za vso birokracijo pri evropskih projektih kriv Bruselj; gre za skupen učinek postopkov na nacionalni in evropski ravni. Moramo sodelovati. Gospa Mănescu, strinjam se z vami, da si moramo prizadevati in na tem področju razviti standarde – čeprav ne morem v celoti zanemariti nacionalne zakonodaje in okoliščin. Vendar vas načeloma povsem podpiram.

Tudi pogojenost zahteva podrobno obravnavo, vendar se zdaj zaradi pomanjkanja časa ne moremo spuščati v podrobnosti. Nedvomno moramo za vsako posamezno državo in za vsako posamezno regijo identificirati razloge, kjer je to potrebno, za zamude pri izvajanju projektov; na splošno te razloge že poznamo. V večini primerov niso povezani z denarjem – oziroma vsaj ne v prvi vrsti – ampak z drugimi pomanjkljivostmi. S pogojenostjo želimo te razloge odpraviti že vnaprej, da bi tako zagotovili hitrejšo obdelavo, kar je v interesu vseh vpletenih.

Hvaležen sem govornikom, ki so omenili pogodbo o razvoju in partnerstvu in dejstvo, da lahko s tem, kot je povedal gospod Olbrycht, še okrepimo sodelovanje regionalnih in lokalnih oblasti. Ponovno bomo morali razmisliti o tem in kako lahko to izvedemo na nekakšen institucionaliziran način in – ne pozabimo na to – na način, ki bo sprejemljiv za države članice. Tu se zanašam in gradim na podpori in sodelovanju Evropskega parlamenta, saj so Evropski parlament, Komisija in Odbor regij enakega mnenja. Vendar je tu še četrti akter, države članice; države članice moramo prepričati, da bodo tudi one imele koristi od dodane vrednosti, če bodo ljudi bolje vključile v načrtovanje programov, saj bodo tako bolje povezani s temi programi.

Hvaležen sem za pripombe o rasti –, ki jih je, če se ne motim, podala Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze. Zagovarjam kakovostno in količinsko rast. Potrebujemo obe. Če za primer vzamemo raziskave: spadajo v kategorijo kvalitativne rasti. Če je eden izmed naših glavnih ciljev, da povečamo delež obnovljive energije, hkrati pa želimo biti učinkovitejši pri izrabi energije, potem je za raziskave lahko zelo pomembna tema „Kako shranim elektriko in jo imam na voljo, kadar jo potrebujem?“, da bo naša proizvodnja elektrike še učinkovitejša.

Eno je povsem jasno: cilje bomo lahko uresničili le, če bomo imeli regionalno politiko, ki sega v vse evropske regije. Če želimo izvesti strategijo EU 2020, kot je danes že bilo omenjeno, bomo lahko to storili le, če jo bomo prenesli in izvajali v vseh regijah, pri tem pa upoštevali lokalne potrebe in zahteve.

Še enkrat se zahvaljujem – predvsem poročevalcema – za zelo dragoceno delo.

  Petru Constantin Luhan, poročevalec. – (RO) Gospod predsednik, najprej se želim zahvaliti vsem kolegom poslancem, ki so pomembno prispevali k temu poročilu, pa tudi h kohezijski politiki in njeni prihodnosti. Prav tako se želim zahvaliti poročevalcem v senci, ki so prispevali enako pomembne spremembe, pa tudi zato, ker smo skupaj lahko zelo enostavno dosegli sporazum.

Ne želim se spuščati v podrobnosti glede povedanega. Prav tako se zahvaljujem za vaše prijazne pripombe. Želim pa izpostaviti, kar je povedal komisar, zlasti pripombe, s katerimi se moramo strinjati. Povedal je, da je kohezijska politika naložba v regije in ljudi, kar je temeljni pogoj za izboljšanje življenjskih standardov v regijah Evropske unije. S tem stališčem se povsem strinjam.

Prav tako sem vesel, da podpirate – za kar smo vam hvaležni – povečane naložbe v vse oblike infrastrukture, kar je nujen temeljni pogoj za odpravo razlik v Evropski uniji.

V zvezi z mnenjem, ki ga je izrazil gospod Besset, želim povedati, da bi, če bi pozorno prebral poročilo, spoznal, da omenja tudi gospodarsko rast, ki temelji na zelenem gospodarstvu. Prav tako sem se neposredno skliceval na strategijo EU 2020, kamor je vključeno zeleno gospodarstvo. Ravno zaradi tega je poročilo zdaj deležno večinske podpore.

Še enkrat hvala vsem in upamo, da bo prihodnja kohezijska politika napredovala po pravi poti.

  Ramona Nicole Mănescu, poročevalka. – (RO) Gospod predsednik, želim se zahvaliti kolegom poslancem za njihov znaten prispevek k temu poročilu, predvsem h končni različici, ter poročevalcem v senci in drugim kolegom poslancem, ki so predložili spremembe, pri tem pa ne smem pozabiti na tiste, ki so ob tako pozno uri govorili v plenarni razpravi.

Glede na to, da je bilo pri glasovanju v Odboru za regionalni razvoj doseženo široko soglasje med političnimi skupinami glede potrebe po izvajanju načel in ukrepov, ki so predlagani v tem poročilu, sem zelo zadovoljna, da je tudi današnja razprava potekala v podobnem vzdušju.

Osnutek delovnega dokumenta je bil pripravljen po posvetovanjih z Evropsko komisijo, Odborom regij in predstavniki upravičencev, ki se jim prav tako še enkrat zahvaljujem za njihov prispevek. Kot sem v prejšnjem govoru že omenila, sem trdno prepričana, da bo Evropska komisija dovolj dovzetna in odločna, da rešitve, ki smo jih poiskali in predlagali skupaj z Odborom za regionalni razvoj, ne bodo ostale le predlogi. Komisar, pripravili smo posebne predloge. Vi jih morate le resno obravnavati. To omenjam predvsem zato, ker bo morala Evropska unija v prihodnjih mesecih opredeliti in prilagoditi prihodnjo kohezijsko politiko in strategijo 2020 ter pogoje za njuno uspešno izvajanje.

Želimo si novega pristopa k upravljanju na več ravneh, ki bo usklajen s ključnimi cilji EU, kot tudi Evrope državljanov, za katero so značilni gospodarska rast, socialni napredek in trajnostni razvoj.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo jutri ob 12.00.

Pisne izjave (člen 149)

  Slavi Binev (NI), v pisni obliki. – (BG) Da bi dosegli resnično socialno in gospodarsko kohezijo med državami članicami, moramo najprej obravnavati njihove razlike, ne samo z vidika gospodarske rasti in razvoja, ampak tudi z vidika njihove lege. V tej fazi ne vidim nobenega smisla, da bi izvajali skupne ukrepe. Ukrepi držav članic se morajo razlikovati, saj se razlikujejo tudi njihove potrebe. V zvezi z vlogo Komisije v postopkih za zagotavljanje pomoči in nadzor dobrega upravljanja pri regionalnih politikah menim, da mora najprej jasno opisati in navesti svoje obveznosti. Glede na lastne izkušnje pri zastavljanju vprašanj Komisiji, dobim nejasen odgovor ali pa mi povedo, da niso pristojni za to vprašanje. Prihajam iz države, kjer je bilo prelaganje odgovornosti več let standarden postopek, in želim si, da bi bile pristojnosti Komisije jasno opredeljene, da bomo lahko dobili jasne odgovore in točne ukrepe v posebnih okoliščinah.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Med regijami, ki so upravičene do financiranja v skladu s konvergenčnim ciljem, in tistimi, ki niso, zdaj obstaja zelo opazen razkorak. To izjemno slabo vpliva na nekatere regije, ki niso revne, vsekakor pa niso bogate. V veliko pomoč bi bilo, če bi ta razkorak lahko ublažili z vzpostavitvijo vmesnih kategorij regij med „konvergenčnim“ ciljem in ciljem „regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja“. Veseli me, da je to eden izmed predlogov, ki so navedeni v sklepih petega poročila o koheziji. Vmesne kategorije bi lahko bile namenjene regijam z BDP na prebivalca med 75 % in 90 % povprečja v EU. Prav tako si želim, da bi ta sistem zamenjal prehodni mehanizem in bi veljal tudi za regije, ki ne spadajo v okvir konvergenčnega cilja. V sklopu pogajanj o prihodnjem večletnem finančnem okviru bi moral proračun za preoblikovano kohezijsko politiko ostati nespremenjen. Vredno je omeniti, da bi morali iz konvergenčnega cilja izvzeti nekaj več kot 20 regij, s čimer bi letno prihranili 10 milijard EUR. Ta denar bi vsekakor lahko prerazporedili na novo vmesno kategorijo regij.

  Tamás Deutsch (PPE) , v pisni obliki. – (HU) Čestitam gospodu Luhanu za delo pri tem poročilu. V zvezi s tem poročilom želim opozoriti na dve točki. Pri povezavah med izvajanjem strategije EU 2020 in izboljšano konkurenčnostjo je pomembno izpostaviti, da sta kohezija in povečana konkurenčnost procesa, ki predvidevata in celo krepita drug drugega. Ne moremo se osredotočiti na podporo najbolj razvitih regij, da bi tako kar najbolj povečali konkurenčnost EU, saj bi lahko zaradi tega nerazvite regije še bolj zaostale, kar pa bi pripeljalo do znatnih socialnih napetosti in nestabilnosti celotne Evropske unije. Poudariti moramo, da čeprav kohezijska politika znatno prispeva k uresničevanju strategije EU 2020, sama ne more biti odgovorna za uresničevanje ciljev te strategije. Zato moramo pri uresničevanju ciljev strategije EU 2020 in ciljev kohezijske politike vzpostaviti doslednost, k uresničevanju ciljev strategije pa morajo v ustreznem obsegu prispevati tudi druga področja politike. Kot drugo pripombo želim poudariti, da se povsem strinjam s poročevalcem, ko pravi, da mora BDP ostati merilo za določevanje upravičenosti držav članic, saj je najzanesljivejši kazalnik stopnje razvoja. Nacionalne oblasti lahko na ravni držav članic pri razdeljevanju sredstev uporabijo druge kazalnike, vendar pa mora na ravni EU BDP ostati kot merilo za upravičenost do pomoči.

  Robert Dušek (S&D), v pisni obliki. – (CS) Poročilo o ustreznem upravljanju regionalnih politik bo okrepilo pristojnosti regionalnih in lokalnih organov pri izvajanju politik EU. Parlament poleg organov na nacionalni ravni že dolgo podpira večjo vključenost drugih javnih organov v načrtovanje politik Skupnosti. Načelo partnerstva, kot je določeno v beli knjigi upravljanja na več ravneh Odbora regij, moramo okrepiti že v zgodnji fazi pogajanj v okviru razprav EU. Poročilo podpira dodatne poenostavitve zakonodajnih in nezakonodajnih ureditev. Vendar moramo poudariti, da nekatere države članice in njihovi organi pogosto povečujejo upravno breme, ki v skladu z zahtevami Skupnosti ni potrebno. Dodatni popravki so tu ključnega pomena. Poenostaviti moramo programe subvencij, da bi tako posamezni postopki postali razumljivejši in da ne bi odvračali morebitnih upravičencev od sodelovanja v projektih. Pri izdatkih, izplačanih za izvajanje in financiranje programov, je bil prijavljen velik odstotek napak (12 %). Najvišji odstotek napak je vedno prijavljen na področju javnih razpisov in tako imenovanih neupravičenih stroškov. Evropska komisija ne nadzira dovolj in jasno je, da na nacionalnih ravneh nikakor ne more vzpostaviti nadzornega sistema. Za nadzorno vlogo Komisije je ključnega pomena, da je vzpostavljena in podprta že od samega začetka izvajanja programov, med samim izvajanjem pa bi bilo mogoče več pristojnosti prenesti tudi na države članice in njihove regionalne in lokalne organe.

  Sandra Kalniete (PPE), v pisni obliki. – (LV) Da bi lahko okrepili vpliv kohezijske politike, potrebujemo nekatere ključne reforme. Podporo, ki jo zagotavlja kohezijska politika, moramo usmeriti v tri glavna področja. Prvo je geografska osredotočenost, drugo je osredotočenost na obseg pomoči in tretje upravna osredotočenost. To pomeni, da mora biti obseg finančne pomoči namenjen tistim državam članicam EU, tistim regijam, ki jo najbolj potrebujejo. To pomeni, da družbeno-gospodarskih razmer ni mogoče izboljšati brez jasne podpore kohezijske politike EU. To pomeni, da mora vsaka regija oceniti sektorje, ki najbolj potrebujejo pomoč, namesto da predlaga vse mogoče sektorje, ne da bi jih podrobneje analizirala. Vsaka regija izbere od tri do pet izmed desetih sektorjev, ki jih ponuja Komisija, za katere bo namenila 100 % razpoložljive pomoči podpore. To pomeni, da moramo še naprej zmanjševati upravna bremena. Povečati moramo stopnjo zaupanja sodelujočih institucij, da bomo lahko optimizirali število funkcij, ki jih opravljajo. Poudariti želim, da je veljavno merilo razdeljevanja pomoči kohezijske politike EU – BDP na prebivalca po pariteti kupne moči (do 75 % povprečja EU) – ustrezno, preskušeno in varno merilo za izbiro regij, ki so upravičene do pomoči v sklopu konvergenčnega okvira, saj odraža dejanske razlike med državami članicami EU in regijami.

  Siiri Oviir (ALDE), v pisni obliki. – (ET) Tako kot poročevalec, se tudi sama strinjam, da je kohezijska politika Unije ena izmed najpomembnejših politik, ki pomagajo pri krepitvi konkurenčnosti regij in pri zagotavljanju trajnostnega razvoja. Ker je mednarodna finančna kriza bolj ali manj negativno vplivala na vse evropske regije, je kohezijska politika, ki zagotavlja dodano vrednost, vsekakor zelo pomembna za zagotavljanje, da bodo regije iz nje izšle močnejše. Žalostno je, da se vlade mnogih držav članic EU ne zavedajo dovolj vloge in pomembnosti regij – lokalnih oblasti –, ker se bojijo, da bodo izgubile nadzor na njimi. Na primer, vlada moje države, Republike Estonije, večkrat sprejema zakone, ki so pomembni za lokalne oblasti, ne da bi pri tem upoštevala postopek sprejemanja odločitev oblasti. Da različne regije ne bi bile diskriminirane, moramo večjo pozornost nameniti ureditvenim ukrepom, ki jih izvajajo vlade držav članic in tako zagotoviti, da njihovi ukrepi ne bi bili v nasprotju z lastnimi zakoni držav članic in evropskimi vrednotami. Res je, da so Evropski odbor regij, Sodišče Evropske unije in Komisija v primerih, ko vlade držav članic niso upoštevale pravic lokalnih oblasti, znatno politično podprle mnoge evropske regije. Verjamem, da bosta učinkovita evropska kohezijska politika in izpolnjevanje ciljev, določenih v direktivi, pomagala pri zagotavljanju sposobnosti regij za preživetje, regije, ki so sposobne preživeti, pa bodo povečale sposobnost celotne Evropske unije, hkrati pa bo to v pomoč pri preprečevanju marginalizacije mejnih regij.

  Marie-Thérèse Sanchez-Schmid (PPE), v pisni obliki. – (FR) Poročili gospoda Luhana in gospe Mănescu povsem upravičeno določata načela, na katerih naj bi temeljila naša kohezijska politika. Vendar želim poudariti tri področja, pri katerih moramo biti ambicioznejši. Prvo je ozemeljska kohezija. Večkrat omenjamo ta koncept, vendar ga le redkokdaj izvajamo v konkretnem smislu. Posebno pozornost moramo na primer nameniti mejnim regijam. Ovire in težave, s katerimi se srečujejo te regije, odražajo omejitve evropskega združevanja. Ta področja, ki so težavna, moramo spremeniti v področja, ki pomagajo pri vzpostavljanju povezav. Naslednje področje je neenaka obravnava regij, ki nihajo med ciljem 1 in ciljem 2. Razlika v dodeljeni pomoči za nekatere regije z istim BDP je lahko tudi desetkratna. Čas je, da vzpostavimo prehodni mehanizem, ki bo enako obravnaval vse regije, katerih BDP znaša med 75 % in 90 % povprečja EU. Poiskati moramo nove kazalnike uspešnosti poslovanja. Razvojni izzivi, s katerimi se srečujejo regije, so povezani z njihovimi lokalnimi omejitvami. Ponovno moramo opredeliti merila na vseh ravneh upravljanja, da bomo tako lahko točno opredeliti potrebe in cilje regionalnega razvoja.

  Richard Seeber (PPE), v pisni obliki. – (DE) Za večjo trajnostno rast in povečano konkurenčnost moramo posebno pozornost nameniti kohezijski politiki EU. V Evropi regij mora biti BDP še naprej glavno merilo za določanje upravičenosti regije do financiranja. Evropska regionalna politika mora vključevati vse regije, hkrati pa mora biti dovolj prožna, da upošteva regionalne in ozemeljske razlike. Če želimo v celoti izkoristiti potencial rasti v regijah in uresničiti gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo v Evropski uniji, je ključnega pomena, da posebno pozornost namenimo konkurenčnosti. Pri tem moramo upoštevati tudi manjše težave bogatih držav članic. Raziskave in inovacije morajo imeti v vseh regijah pomembno vlogo sredstev za izboljšanje konkurenčnosti EU in ravno zaradi tega moramo tudi v prihodnje spodbujati ta področja. Čeprav so cilji EU 2020 opredeljeni na ravni Skupnosti, je ključnega pomena, da so pri njihovem izvajanju v večji meri vključene tudi lokalne in regionalne oblasti; pristop od spodaj navzgor je ključnega pomena, če želimo učinkovito uresničiti cilje strategije EU 2020.

  Monika Smolková (S&D), v pisni obliki. – (SK) Kohezijska politika mora biti tudi po letu 2013 ključna politika EU, z ustreznim financiranjem in naslednjimi pogoji: poenostavitev postopkov za dodeljevanje sredstev iz strukturnih skladov, vzpostavitev okvira za javno-zasebno partnerstvo, vzpostavitev infrastrukture kot osnovnega temeljnega pogoja za večjo globalno konkurenčnost, partnerstvo kot pogoj za razvoj resničnih partnerstev z regionalnimi in lokalnimi organi in civilno družbo ter načini za učinkovitost, zakonitost in preglednost v fazi priprave in uporabe strukturnih skladov ter upravljanje na več ravneh, in sicer vertikalni in horizontalni. Obstajajo tudi nekateri drugi pogoji, vendar je za uresničitev nalog strategije 2020 ključnega pomena, da upoštevamo prej omenjene pogoje.

  Zbigniew Ziobro (ECR), v pisni obliki. – (PL) Evropa je v težkem obdobju. V gospodarstvu je še vedno mogoče čutiti finančno krizo 2008–2009, zaradi katere se povečuje vrzel med bogatimi regijami zahodne Evrope in revnejšimi regijami srednje in južne Evrope. Zato moramo okrepiti mehanizme, ki so učinkoviti v boju proti krizi. Na ravni Unije so najpomembnejši kohezijska politika in regionalni skladi. Zaradi sofinanciranja naložb na lokalni ravni so postali učinkovit simbol evropskega sodelovanja, ki je preseglo nacionalne interese. Prav tako znatno prispevajo k širjenju področja, ki je bilo deležno gospodarske rasti med letoma 2004 in 2007, in k zmanjševanju razlik med državami v stari in novi Evropi.

Zato je zelo pomembno, da povečamo sredstva Unije, namenjena kohezijski politiki v finančnem okviru za obdobje 2013–2020 ter kot glavni cilj ohranimo konvergenco in veljavni mehanizem za izbiro upravičencev glede na raven BDP v različnih regijah. Prav tako je pomembno, da dvignemo obseg naložb v sofinanciranje s 75 % na 80 % in hkrati zmanjšamo financiranje najbolj oddaljenih regij. Z vidika držav zahodne Evrope je po mojem mnenju prav tako pomembno, da nadaljujemo s financiranjem infrastrukturnih naložb, predvsem v vertikalni pas, ki združuje sever in jug Evrope.