Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : O-0193/2010

Predložena besedila :

O-0193/2010 (B7-0670/2010)

Razprave :

PV 17/01/2011 - 18
CRE 17/01/2011 - 18

Glasovanja :

OJ 19/01/2011 - 85

Sprejeta besedila :


Razprave
Ponedeljek, 17. januar 2011 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

18. Mednarodne posvojitve v Evropski uniji (razprava)
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o vprašanju za ustni odgovor o mednarodnih posvojitvah v Evropski uniji, ki ga je Komisiji postavila gospa Angelilli (O-0193/2010 – B7-0670/2010).

 
  
MPphoto
 

  Roberta Angelilli, vlagateljica.(IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v teku let so se mnogi moji kolegi poslanci skupaj z mano začeli zavedati problema zapuščenih otrok, sirot in otrok z ulice. Eno izmed združenj, ki se stopilo z mano v stik, je bilo tudi Amici dell'adozione.

Zapuščenih otrok je veliko, a ne samo v svetu v razvoju, temveč tudi v Evropi. To so otroci, ki postanejo nevidni in končajo v začaranem krogu revščine in socialne izključenosti ali, kar je še huje, postanejo žrtve organiziranega kriminala, ki jih izkorišča za beračenje, nezakonito delo, prostitucijo, trgovino z organi ali nezakonite posvojitve. Ti otroci pogosto preživijo svojo mladost v podajanju med socialnimi delavci in sirotišnicami.

Zagotoviti jim moramo pravico, da bodo posvojeni, in pravico, da imajo družino. Otrok mora kar najmanj časa preživeti v ustanovi. Cilj tega so seveda najboljši interesi otroka, zato je treba možnost za posvojitev zagotoviti z vso previdnostjo in pod ostrim nadzorom pristojnih državnih organov. Ko pa so ustrezni pogoji izpolnjeni, imajo otroci pravico, da so posvojeni – predvsem na nacionalni, a tudi na mednarodni ravni, znotraj Evropske unije.

Vem, da se Komisija tega zaveda, četudi gre za popolnoma nacionalno pristojnost. Vendar pa bi bilo zaželeno, če bi med Komisijo in državami članicami obstajalo neko sodelovanje, da bi se zagotovile dobre prakse in strategije, ki lahko prispevajo h kar največji preglednosti in preprečijo možne nezakonite in priložnostne posvojitve, in da bi se obenem zagotovila najvišja raven sodelovanja s strani držav članic, ko gre za zagotavljanje pravice do posvojitve in preprečevanje, da bi bili otroci prepuščeni sami sebi oziroma, kot sem že rekla, ustanovam.

 
  
MPphoto
 

  Kristalina Georgieva, članica Komisije. – Gospod predsednik, hvala, da ste načeli to pomembno vprašanje. Varstvo in spodbujanje otrokovih pravic je prednostna naloga Komisije zlasti od objave sporočila „Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti“ iz leta 2006. Strategija o otrokovih pravicah se osredotoča na temeljne pravice otrok, vključno z zaščito najboljših interesov otrok, kot je določeno v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

Komisija se odločno zavzema za to, da se v vseh ukrepih EU, bodisi zakonodajnih ali nezakonodajnih, ustrezno spoštujejo vse temeljne pravice, ki so zajete v tej listini. To prakso bo podprlo in dopolnilo prihodnje sporočilo o otrokovih pravicah, ki ga bo Komisija objavila letos. Komisija bo od letošnjega leta naprej, torej od leta 2011, vsako leto poročala o napredku pri izvajanju Listine EU o temeljnih pravicah.

Ne smemo pozabiti, da so določbe te listine naslovljene na institucije in organe Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, na države članice pa samo, če izvajajo pravo Unije. Zato tudi ne smemo pozabiti, da v tem trenutku nimamo nobene zakonodaje Evropske unije o mednarodnih posvojitvah. To vprašanje urejajo Haaška konvencija z dne 29. maja 1993 o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah in nacionalni zakoni. Vse države članice so podpisnice te konvencije, EU pa ni. Njen cilj je izvajati člen 21 Konvencije ZN o otrokovih pravicah z vzpostavitvijo zaščitnih ukrepov, ki bodo zagotavljali, da bodo meddržavne posvojitve potekale v najboljšem interesu otrok in da se bodo spoštovale otrokove temeljne pravice.

Na mednarodni ravni pa Komisija podpira pristop tretjih držav k Haaški konvenciji o meddržavnih posvojitvah iz leta 1993 ter njenem pravilnem izvajanju z udeležbo na ustreznih srečanjih podpisnic. Komisija meni, da posebna evropska pravila o posvojitvah znotraj EU niso potrebna, saj je Haaško konvencijo podpisalo vseh 27 držav članic EU. Komisija zato natančno spremlja vprašanje mednarodnih posvojitev znotraj Evropske unije prav zaradi povezave med posvojitvami in otrokovimi pravicami. Komisija je sprejela ukrepe, da bi videla, kako države izvajajo konvencijo o posvojitvah, novembra 2009 pa je organizirala forum za izmenjavo mnenj o tem vprašanju.

Zelena knjiga Komisije o prostem pretoku javnih listin, ki je bila objavljena 14. decembra 2010, obravnava pomanjkanje vzajemnega priznavanja odločitev o posvojitvah kot aktov o osebnem stanju med državami članicami ter vpliv tega na svobodo gibanja državljanov EU. To je poseben korak, ki obravnava danes postavljeno vprašanje.

 
  
MPphoto
 

  Salvatore Iacolino, v imenu skupine PPE.(IT) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, nobenega dvoma ni, da je vprašanje o mednarodnih posvojitvah posebej pomembno, gospa Angelilli pa je zelo dobro storila, da je nanj na tem zasedanju opozorila Evropski parlament.

Potrebujemo učinkovitejše, poenostavljene postopke. Trenutni stroški posvojitve so še posebej veliki in segajo od 20 000 do 30 000 EUR za posvojitev, obstajajo pa tudi težave pri zagotavljanju pravega odgovora na potrebo po družini in po tem, da bi ljudje, ki si želijo postati starši, to tudi dejansko postali. Govorimo o ranljivih in pogosto zapuščenih otrocih, ki včasih postanejo tudi nevidni. S tem mislim predvsem na tokove nezakonitih priseljencev in številne otroke, ki so po tem, ko se nastanijo v centrih za priseljence, izpostavljeni sramotnim pogojem trgovine s sužnji, v katero se mnogi izmed njih pogosto ujamejo.

Podpreti moramo družine. Pri tem lahko sledimo italijanskemu modelu in tudi modelu drugih krajev. Zmanjšati moramo stroške, povezane z mednarodnimi posvojitvami, zagotoviti ugodna bančna posojila, uvesti učinkovitejše in poenostavljene postopke, ki sem jih omenil, in sicer skupaj z mehanizmi za spremljanje dogajanj v državah članicah, dejansko moramo onemogočiti trgovino z ljudmi, pri čemer je nedavno posredoval Parlament s posebnim dokumentom, sprejeti konkretne ukrepe za boj proti nezakonitim posvojitvam in zagotoviti preglednost.

Še več: če želimo družini povrniti njeno osrednjo vlogo – kar pogosto govorimo v tej dvorani –, potem moramo poskrbeti, da bodo za združenja, ki so zelo pogosto ključnega pomena pri teh posvojitvah, značilni še posebej visoki standardi jamstva.

Na koncu, gospa komisarka Georgieva, bi rad rekel, da bi v tem primeru predlog moral biti naslednji: zakaj ne bi vzpostavili evropskega sistema akreditiranja teh združenj in zagotovili, da bodo delovala pregledno, jasno in praktično, vendar z visoko ravnjo jamstev, da bi se neodtujljive in nedotakljive otrokove pravice prav zares zaščitile?

 
  
MPphoto
 

  Monika Flašíková Beňová, v imenu skupine S&D. – (SK) Gospod predsednik, nocoj govorimo tu o zelo občutljivi temi, saj govorimo o najmanjših članih družbe, o tistih, ki potrebujejo našo ljubezen in skrb.

Problem zapuščenih otrok se v Evropi čedalje bolj zaostruje. Razmere, kot jih imamo danes, so v zelo veliki meri posledica neposrednega okolja. Z zakonodajo o posvojitvah otrok v mednarodnih okvirih se je mogoče izogniti razmeram, v katerih so številni otroci prisiljeni živeti v domovih, kjer pa kljub ogromni skrbi, ki jo prejemajo, nikoli ne začutijo prave ljubezni matere ali ljubeče očetove roke.

Zato je potrebno, da sistem posvojitev postane učinkovitejši, da bi najmlajši zapuščeni otroci lahko dobili nadomestno družino. Omejiti je treba na primer pravice bioloških staršev, ki skozi določeno časovno obdobje ne kažejo nobenega pravega zanimanja za otroke. S tem bi se skrajšal čas, ki ga otrok preživi v otroškem domu, saj otrok takrat tako rečeno ni pravno svoboden. Na ta način bi bilo mogoče do neke mere odpraviti nepotrebne zamude v celotnem postopku posvojitev.

Številni sporazumi o varstvu mladoletnikov nudijo praven okvir za prizadevanja pristojnih organov, na podlagi katerega ukrepajo v korist in v interesu teh otrok. Varstvo otrokovih pravic je tudi eden izmed glavnih ciljev Evropske unije. Zato je treba še naprej sprejemati ustrezne ukrepe, da bi se predvsem zagotovila zaščita najboljših interesov otrok v vseh okoliščinah.

 
  
MPphoto
 

  Cecilia Wikström, v imenu skupine ALDE. – (SV) Gospod predsednik, najprej bi se rada zahvalila gospe Angelilli za njeno pobudo in komisarki Georgievi za njen odgovor. To je pomembna razprava.

Zelo veliko otrok po Evropi danes nima tistega, čemur bi lahko rekli dom, in nima družine, ki bi jih zaščitila in nudila toplino varnost tem ranljivim majhnim otrokom. To je sen vseh tistih otrok, ki odraščajo v ustanovah.

Vsi moramo zdaj storiti vse, kar je v naši moči, da bi zagotovili, da tem sirotam oziroma zapuščenim otrokom ne bi bilo treba odraščati v otroških domovih in drugih ustanovah, temveč pri družinah, kjer bodo deležni ljubezni, ki jo bodo lahko ponesli s seboj v življenje, da bi lahko postali zdravi odrasli brez travm.

Pogledi držav članic na to, kdo lahko ustvari družino, so si nasprotujoči. Kljub temu menim, da bi se lahko strinjali, da je tukaj pomembno to, da otrok prejme ljubezen in skrb, čeprav so družine mogoče drugačne.

Upam, da se bomo lahko strinjali tudi o pomenu sodelovanja pri političnih strategijah in instrumentih za mednarodne posvojitve. Predvidevam, da bo Komisija prevzela vodilno vlogo pri tem delu. Veselim se tudi sodelovanja z mojimi kolegi poslanci, ki so pripravili skupno resolucijo o tem vprašanju. Če bomo lahko pomagali združiti zapuščeno siroto in družino, ki hrepeni po otrocih, potem bo naš prispevek zares zelo pomemben.

Prav tako ne smemo pozabiti, kako pomembno je, da se z našimi najmanjšimi bratci in sestricami lepo ravna. Če jim bomo dali ljubezen, bo življenje na tem planetu bolj veselo. Mislim, da je to nekaj, kar moramo početi vsi, dokler živimo, ne glede na našo vlogo v družbi.

 
  
MPphoto
 

  Marina Yannakoudakis , v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, posvojitev je pozitiven način, da se otrokom, ki ne morejo odraščati pri svojih pravih starših ali ki so svoje starše izgubili, ponudi nova družina. Postopki pregledov in preverjanja za namen posvojitve otrok v Združenem kraljestvu so strogi, obetavne starše pa mora sprejeti agencija za posvojitve. V središču postopka posvojitve je in mora biti dobrobit otroka.

Vprašanje meddržavnih posvojitev je bolj zapleteno od vprašanja nacionalnih posvojitev, vsekakor pa sem zelo hvaležna skupini PPE, da je odprla to vprašanje. Medtem ko je hvalevredno, da poskušamo pri tem doseči napredek, me skrbi, da mednarodne posvojitve vendarle prinašajo tveganja – tveganja, ki so bila že omenjena, kot sta zloraba in malomarno ravnanje z otroki, ki škodita dobrobiti otrok.

Zato menim, da morajo vse države zagotoviti, da bodo njihovi zakoni na področju posvojitev urejeni tako, da bodo podpirali interese otrok. Države članice morajo sodelovati, da bi zagotovile, da bo pravni postopek posvojitve med državami, iz katerih otroci prihajajo, in državami, ki jih sprejemajo, pregleden in strog in da bo dal prednost dobrobiti otrok.

 
  
MPphoto
 

  Slavi Binev (NI).(BG) Gospod predsednik, gospa komisarka Georgieva, gospe in gospodje, želela bi ponuditi primer Bolgarije, kjer je problem zapuščenih otrok čedalje resnejši in kjer je treba nujno ukrepati, da bi se to stanje rešilo. Sistemi, kakršen je Bolgarski, ki nudi velik odstotek otrok za mednarodne posvojitve, so škodljivi.

Po drugi strani pa je mednarodna posvojitev, ne glede na sisteme varstva otrok, ki so takšni, kot so, lahko edina priložnost za mnoge otroke v otroških domovih, da dobijo družino in normalno življenje. Pri izboljšanju celotnega sistema moramo biti previdni, da otrok ne prikrajšamo za to priložnost. Potrebujemo ukrepe, ki ne bodo samo olajšali postopka mednarodnih posvojitev, temveč bodo tudi poskrbeli za interese naših otrok in za to, da se tako imenovani „posvojitelji“ ne bodo samo gnali za evropskim državljanstvom, kar je v tem trenutku mogoče.

Ni moje delo, da se vprašam, ali to delajo iz nesebičnih razlogov ali pa zgolj v lastno korist. To je delo tistih ljudi, ki opravljajo pogovore o posvojitvi in ki bodo morali poskrbeti za interese naših otrok. Konvencija ZN o otrokovih pravicah in to, kar zagovarja, mora biti temelj za zakonodajo o mednarodnih posvojitvah v Evropski uniji.

 
  
MPphoto
 

  Elena Băsescu (PPE).(RO) Gospod predsednik, pozdravljam interes, ki so ga moji italijanski kolegi poslanci pokazali za položaj zapuščenih otrok in ki je dejansko tudi interes vseh nas. Kljub temu to vprašanje spada zgolj v nacionalno pristojnost. Za udeležbo v tej razpravi sem prosila, ker prihajam iz države, ki je podvržena pritiskom, da naj nadaljuje z mednarodnimi posvojitvami in spremeni veljavno zakonodajo. Vendar pa je v Romuniji več družin, ki želijo posvojiti otroke, kot je otrok, ki bi jih bilo mogoče posvojiti. Naša zakonodaja, v pripravo katere so bili vključeni številni mednarodni strokovnjaki, je popolnoma skladna z evropsko zakonodajo.

Kar zadeva to resolucijo, moram reči, da konvencija ZN in haaška konvencija ne priznavata izraza „otrokova pravica do mednarodne posvojitve“, kot je naveden v točki d. Mednarodna posvojitev je samo ena možnost. Ti otroci končajo v sistemu zaradi negotovega položaja, v katerem so se znašle njihove družine, kar v skladu z mednarodno zakonodajo in konvencijami ne bi smelo tvoriti podlage za posvojitev. S tem je mogoče pojasniti veliko število otrok v otroških domovih. Vendar pa 22 966 otrok ima vsaj enega starša. Romunska zakonodaja določa, da se starševska pravica lahko ukine samo v primeru zlorabe. Zato ti otroci niso ustrezni za posvojitev. To velja tudi za 22 285 otrok v reji. Razlogi za to resolucijo morajo biti usmerjeni v najboljše interese otrok, kot so dejali že moji kolegi poslanci pred mano, in ne v interese posvojitelja. Dolžnost vsake države in nikogar drugega je, da izbere najboljše za svoje otroke.

Na koncu predlagam, da se vsi bolje seznanimo z nacionalnimi zakonodajami. S tem na primer mislim na številna sodišča za otroke v Italiji, ki so leta 2009 izdala sedem odločb o posvojitvi v zvezi z otroki iz Romunije brez kakršnega koli upoštevanja naše zakonodaje.

 
  
MPphoto
 

  Victor Boştinaru (S&D).(RO) Gospod predsednik, pozdravljam to razpravo na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, katere izhodišče je, da je varstvo otrokovih pravic prednostna naloga in da mora biti prednostna naloga vsake države članice naše Unije. Končni cilj vseh nas v tej dvorani je podpiranje interesov otrok.

Samoumevno je, da morajo skupna, stroga merila, ki se izvajajo v državah članicah, izboljšati skrb in življenjske razmere otrok, ki živijo v ustanovah in ki so bili zapuščeni, ter jim zagotoviti zaščito po posvojitvi, zlasti v sedanjem ozračju, v katerem je proračunsko varčevanje očitno edina misel desnih vlad v Evropski uniji. Prvi korak torej je, da tem otrokom ponudimo ustrezno skrb. Drugi je boj proti trgovini z otroki in otroški prostituciji. Tretji korak za nas je, da zaradi otrok ne pozabimo, da je treba dati prednost posvojitvam s strani članov družine in nacionalnim posvojitvam. Četrti korak pa je, da se šele po vsem tem lahko preuči možnost mednarodnih posvojitev.

Pri tem lahko izhajamo iz izkušenj iz preteklosti, saj je odpiranje vrat mednarodnim posvojitvam v Romuniji pripeljalo do oblikovanja mrež za trgovino z otroki, kakršnih še nismo videli, ter do primerov, v katerih so bili otroci ugrabljeni in prodani na zahod v sodelovanju z evropskimi in mednarodnimi organizacijami. Gospa komisarka, od leta 1997 do leta 2000 je Romunija „izvozila“ 9 150 otrok. Moja država ne bo nikoli več sprejela takšne grozote.

Na koncu želim prek vas prositi gospo komisarko Reding, da pojasni obtožbe, ki so se pojavile v romunskih in mednarodnih medijih v zvezi z Evropsko agencijo za spremljanje mednarodnih posvojitev; zdi se mi, da je ta predlog tudi del študije, ki jo je naročila Evropska komisija. Kolega poslanec še vedno čaka, da komisarka Reding odgovori na to vprašanje.

 
  
MPphoto
 

  Alexandra Thein (ALDE).(DE) Gospod predsednik, nedavno smo imeli v veliki plenarni dvorani naše parlamentarne stavbe v Bruslju mednarodno o starševski odgovornosti in varstvu otrok, ki sem jo imela čast voditi. V Evropi je čedalje več ranljivih in zapuščenih otrok, ki ne bi smeli stalno živeti v sirotišnicah. Zato je dolžnost nas kot zakonodajalcev, da okrepimo pravico do mednarodnih posvojitev znotraj EU, da bi tem otrokom pomagali. To zahteva tudi člen 24 naše Listine o temeljnih pravicah, ki pravi: „Otroci imajo pravico do takšnega varstva in skrbi, kakršna sta potrebna za njihovo dobrobit“.

Čeprav imamo Haaško konvencijo o posvojitvah in konvencijo Sveta Evrope, pa to ni dovolj. V praksi se še vedno pojavljajo veliki pravni problemi v zvezi z mednarodnimi posvojitvami. V teh primerih lahko pomagajo samo mednarodni predpisi, ki odpravljajo še obstoječe razlike v nacionalnih predpisih in jih nadomeščajo z jasnimi in preprostimi načeli. V tej zvezi in pri vsej naši zakonodajni vnemi ne smemo spregledati dejstva, da mora EU sodelovati s Haaško konferenco o mednarodnem zasebnem pravu, da bi zagotovila usklajen postopek. Torej ni potrebno, da bi EU na tem področju odkrivala toplo vodo. Zaradi tega pozdravljam izjavo gospe komisarke.

 
  
MPphoto
 

  Ryszard Czarnecki (ECR).(PL) Gospod predsednik, to je zelo pomembna tema, a tudi občutljiva. Kot veste, smo v prejšnjem parlamentarnem mandatu razpravljali o vprašanju posvojitev romunskih otrok v Izraelu, kar je povzročilo resne probleme, med drugim tudi politične. Zdaj imamo novo pobudo. Mislim, da temelji na dobrih namenih, a očitno zbuja veliko čustvenih odzivov. Mislim, da moramo tu zelo paziti, da ne bomo zavrgli zrnja skupaj s plevami, da torej v naši skrbi za dobro prihodnost otrok ne bomo ustvarili položaja, v katerem bomo ubrali bližnjico in omogočili hitre posvojitve ter s tem dejansko omogočili, da se bodo otroci odvzeli njihovim staršem. Pred tem bi rad zelo močno posvaril.

 
  
MPphoto
 

  Csanád Szegedi (NI).(HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, veseli me, da je bila tema o meddržavnih posvojitvah in zapuščenih otrocih vključena v dnevni red Evropskega parlamenta. Zdi se mi zelo pomembno, da se največ prednosti tako v Evropskem parlamentu kot v Evropski uniji nameni prav vprašanjem varstva otrok na splošno. Ko gre za zapuščene in zapostavljene otroke, moramo vsi postaviti zgled. Tudi oni imajo pravico, da odrastejo in postanejo zdravi odrasli, tako v telesu kot v duhu. Da bi to dosegli, pa je nujno, da ti zapuščeni, zapostavljeni otroci in sirote odraščajo v družini in zdravem okolju. Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da bi zagotovili, da bo čim manj otrok končalo v sirotišnicah. Vprašanje zapuščenih otrok postane še posebej pomembno, ko pomislimo na starajočo se Evropo, v kateri je vsak otrok tudi temelj naše lastne prihodnosti.

 
  
MPphoto
 

  Edit Bauer (PPE).(HU) Gospod predsednik, gospa komisarka, želim se vam zahvaliti za vaš temeljit odgovor. Medtem ko vemo, da haaška konvencija v osnovi ureja meddržavne posvojitve, vemo tudi, da jo je podpisalo 26 od 27 držav članic. Imate tudi prav, ko pravite, da gre pri načinu izvajanja te mednarodne konvencije za vprašanje subsidiarnosti. Obenem pa menim, da si ne moremo privoščiti dvoumnosti. Življenje nas sili, da se ukvarjamo z vprašanjem otrok, a ne samo takrat, ko izbruhne škandal ali ko se odkrije, da je bilo tu prodanih sto otrok in da je bilo tam prodanih več sto ali celo več kot tisoč otrok. Po drugi plati pa moramo zagotoviti, da bo več tisoč otrok, za katere vemo v Evropski uniji, mogoče dati v posvojitev. Te teme se ne moremo izogniti, saj ima Evropska unija dolžnost, da ščiti otrokove pravice, obenem pa tudi vidimo, da vprašanje posvojitve ter dejansko kot njegova neposredna posledica tudi mednarodna zakonodaja in mednarodna praksa, nekatere pravice preveč napihujejo, zaradi česar so posvojitve otrok nemogoče, s tem pa se zmanjšujejo tudi njihove druge pravice. Gospa komisarka, na podlagi tega, kar ste povedali v uvodu, bi resnično rada prosila, da se pomaknemo naprej v zvezi s pomanjkanjem mednarodnega prava, ki bi lahko v Evropski uniji v zvezi s sprejetjem dokumentov o posvojitvi že obstajal.

 
  
MPphoto
 

  Zita Gurmai (S&D).(HU) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, vprašanje meddržavnih posvojitev je vsaj tako pomembno kot vprašanje čezmejnih ločitev in si zasluži enako mero pozornosti predvsem zato, ker najpogosteje zadeva otroke, ki so čustveno, finančno in vsakem drugem mogočem pomenu prepuščeni na milost in nemilost odločitev, ki jih sprejmejo odrasli. Ti otroci si zaslužijo najvišjo možno zaščito s strani Skupnosti.

Tisti, ki so vložili vprašanja za ustni odgovor v zvezi z vprašanjem meddržavnih posvojitev, so imeli v mislih predvsem zakonodajno okolje. Pregled prakse je vsaj tako pomemben kot zakonodaja. Nova ali celo dobra politična odločitev in novo zakonodajno okolje se lahko ustvari samo z dostopom do zanesljivih podatkov in statistike ter dejansko prakso. Ali se je zakonodaje sploh potrebno dotakniti, je mogoče ugotoviti samo, če se lahko zanesemo na točne podatke, zato menim, da je vprašanje, ki so ga postavili moji kolegi poslanci, ključnega pomena. A ker je po mojem mnenju vrsto vprašanj treba obravnavati samo na popolnoma celovit način, bi želel narediti še en korak več nazaj od tistih, ki so vprašanje postavili.

Komisiji bi rada zastavila naslednja vprašanja: ali imamo natančne statistične podatke o primerih meddržavne posvojitve znotraj EU oziroma v primerih, ki vključujejo tretje države? Katere podatke dejansko zbiramo v zvezi s to temo? Katere metode uporabljamo? Kdo zbira podatke in, če so to države članice, ali uporabljajo enako metodologijo? Če pride do meddržavne posvojitve, bodisi znotraj EU ali z vključenostjo tretje strani, kakšen je postopek izbora in priprave otrok in staršev? Kako nadzorujemo postopek priprave? Ali imamo za to skupna pravila? Kako se razlikujejo prakse v državah članicah? Ali je kakšna starostna omejitev pri otrocih oziroma posvojiteljih? Ali posvojitelji prejemajo stalno strokovno podporo? Ali se izvaja zanesljivo in redno nadaljnje spremljanje? Ali vemo, kako pogosto posvojitelji naletijo na težave in kakšne so te težave? Kakšno podporo države članice nudijo v problematičnih primerih? Hvala za vašo pozornost in hvala, gospa komisarka, za vaše izjemno delo.

 
  
MPphoto
 

  Sonia Alfano (ALDE).(IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, že veliko let številne družine v Italiji in prav toliko romunskih otrok trpi posledice romunske blokade mednarodnih posvojitev.

Haaška konvencija je temeljni okvir, ki ga morajo enotno izvajati vse države članice Evropske unije, Romunija pa si mora prizadevati, da se z njim uskladi. Če Romunija misli, da blokada mednarodnih posvojitev pomeni zaščito otrok – na primer pred nevarnostjo, da se bo s tem ustvaril trg za nezakonito trgovino z otroki –, potem se mora tega problema lotiti tudi ob pomoči Evropske unije, tako da poostri nadzor in uvede stroge predpise. Vendar pa si moramo prizadevati za to, da bodo številne ugledne družine lahko posvojile otroke, ki si zaslužijo drugo priložnost za srečno otroštvo.

Zato želim Komisijo vprašati, na kakšen način namerava podpreti možno zavezo Romunije glede umika moratorija na mednarodne posvojitve, zanima pa me tudi stališče Komisije o možnosti vzpostavitve evropske agencije za posvojitve, med drugim tudi v luči študij, ki jih izvaja.

 
  
MPphoto
 

  Janusz Wojciechowski (ECR).(PL) Gospod predsednik, posvojitve so lahko – in pogosto so res – v dobro otrok, toda postopki, povezani s posvojitvami, lahko povzročijo tudi zlorabe, kot sta trgovina z otroki in jemanje otrok za namen posvojitve družinam, ki svojih otrok sploh niso zapustile, ki pa jim pogosto zaradi revščine ne morejo ponuditi pravega okolja. Visoko število otrok v sirotišnicah, o katerih govorimo v današnji razpravi, pogosto ne pomeni tudi zapuščenih otrok, temveč so to v resnici otroci revnih staršev, ki se težko spopadajo s svojimi težkimi osebnimi razmerami. Takšnim družinam je treba pomagati. Državni organi bi lahko tem družinam pomagale za veliko manjše zneske, pri čemer otrok sploh ne bi bilo treba pošiljati v sirotišnice in jih dajati v posvojitev. Sprejeti bi morali jasno načelo – ki bi moralo biti obvezno v Evropski uniji –, v skladu s katerim se otrok družinam ne bi smelo jemati zaradi revščine. Pomagajte in ne jemljite otrok družinam. Revščina ne sme biti razlog, da se otroku odvzame njegova biološka družina.

 
  
MPphoto
 

  Raffaele Baldassarre (PPE).(IT) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, danes razpravljamo o tem, kar je strašno protislovje za Evropsko unijo, katere cilj je zagotoviti svobodo gibanja za njene državljane in izpolnjevati njihove potrebe. To protislovje razkriva pravo potrebo nekaterih ljudi po pomoči in nezmožnost drugih, da ponudijo zahtevano pomoč.

Iz protislovne narave težav in ovir, ki onemogočajo mednarodne posvojitve, se ustvarja tragedija za tisoče otrok in družin v Evropski uniji. Številne mednarodne konvencije so pokazale, da se lahko le delno spopadejo s problemi, povezanimi s posvojitvami. Na eni strani je to odvisno od specifičnih določb vsake konvencije in njene izključne narave. Na drugi strani pa so omejena dosedanja prizadevanja rezultat medvladne narave obstoječih struktur in postopkov sprejemanja odločitev.

Lizbonska pogodba in Listina o temeljnih pravicah danes tvorita pravno merilo in seveda se spreminja tudi političen pristop. Varstvo in dobrobit otrok sta eden izmed temeljnih kamnov, na katerih slonijo pravice, ki jih ščiti Unija. To je podlaga današnje razprave in vloženega vprašanja za ustni odgovor, ki tvori ozadje za širšo razpravo, ki bi morala biti Parlamentu zelo pri srcu in ki bi jo ta parlament moral opraviti hitro in pozorno ter jo spremljati z vso vztrajnostjo, ki jo kaže gospa Angelilli.

Dovolite mi, da spomnim na besede Antoinea de Saint-Exupéryja: „Vsi odrasli so bili najprej otroci. Toda le redki od njih se tega spominjajo“.

 
  
MPphoto
 

  Petru Constantin Luhan (PPE).(RO) Gospod predsednik, vprašanje za ustni odgovor, ki je podlaga za resolucijo o mednarodnih posvojitvah, vključuje v dnevni red Evropskega parlamenta točko, ki je izredno pomembna.

Možnost mednarodnih posvojitev lahko pride v poštev samo, ko se izčrpajo vsi ukrepi za ureditev nacionalne posvojitve. Mednarodne posvojitve odpirajo tudi niz posebnih vprašanj in težav, ki v veliki meri izhajajo iz omejene komunikacije med otrokom in posvojitelji v obdobju pred posvojitvijo, kakor tudi iz problemov, na katere naleti otrok po posvojitvi in ki so povezani s prilagajanjem novemu jeziku in kulturi. Načelo ravnanja v najboljšem interesu otrok in ne posvojitelja, kot je določeno v konvenciji ZN in haaški konvenciji, mora tvoriti podlago za resolucijo Evropskega parlamenta, pri čemer se je treba osredotočiti na otrokov razvoj v družinskem okolju, ki zagotavlja kontinuiteto v otrokovi vzgoji ob upoštevanju otrokovega etničnega, verskega, kulturnega in jezikovnega ozadja.

Glavni vidik pri preučitvi teme v zvezi s posvojitvami in pripravi resolucije je načelo ponovne vključitve otroka iz sistema varstva v biološko ali razširjeno družino. Želim poudariti nejasnost, do katere pogosto pride med številom otrok, ki so bili ločeni od svojih staršev, za katere pa skrbi sistem varstva, ter številom otrok, ki jih je mogoče posvojiti. Otroci, ki so ločeni od svojih staršev, uživajo varstvo, ki jim ga za nek določen čas nudi država in niso na voljo za posvojitev. Mislim, da ne potrebujemo nadzornih mehanizmov in da so obstoječa načela, ki se uporabljajo na mednarodni ravni in ki so povezana s temi mehanizmi, ustrezna.

 
  
MPphoto
 

  Marco Scurria (PPE).(IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nocoj imamo razpravo, ki je deloma sad dela številnih združenj z vse celine in Evropske unije, ki so se na nas obrnila zato, da bi se lotili te občutljive teme, ki jo je sprožila gospa Angelilli in ki smo jo mi oblikovali v vprašanje za ustni odgovor.

Predstavili so nam zelo preprost problem z dialektičnega vidika, ali pa se tako vsaj zdi. V ustanovah po Evropi je veliko otrok in veliko je tudi družin, ki želijo otroke posvojiti. Vendar pa se te dve poti ne prekrižata ravno pogosto in otroci ostajajo v oskrbi, družine pa ostajajo brez otrok.

Seveda so otroci naša prednostna naloga. Imajo našo pozornost in potrebujejo nas, da sprejmemo vse previdnostne ukrepe, ki jih zahtevajo okoliščine. A ko ti otroci predolgo ostanejo v oskrbi, pogosto postanejo tarča trgovcev v prostituciji in trgovini z organi.

Vse to se dogaja medtem, ko obstajajo številne družine, ki bi rade tem otrokom ponudile svoj dom. Zato sem vesel, da je gospa komisarka opisala ukrepe, ki jih namerava sprejeti. K temu pa moramo dodati tudi možnost večjega sodelovanja med državami članicami pri mednarodnih posvojitvah in seveda tudi nadzora v zvezi z varstvom posvojenih otrok.

Zato prosimo za bolj racionalizirane postopke za družine in otroke, saj bodo že čez nekaj let ti otroci in mladi ljudje postali moški in ženske, ki se bodo vprašali, zakaj jih je Evropa, ki je polna potencialnih gostiteljskih družin, prepustila njihovim okoliščinam.

 
  
MPphoto
 

  Anna Záborská (PPE). (SK) Gospod predsednik, rada bi vam predstavila nekoliko drugačen pogled na posvojitve. Otroci si zaslužijo najboljše. To predvsem pomeni, da si zaslužijo družino. Bodisi svojo lastno bodisi nadomestno družino, z ljubečima mamo in očetom. Takšni družini ne smejo stati na poti ne Evropska unija ne državne meje. Čeprav imajo države članice zadnjo besedo pri vprašanjih posvojitve, je naša dolžnost, da ta postopek olajšamo.

Vendar pa ne smemo pozabiti, da so na prvem mestu prizadevanja za dobrobit otroka. To pomeni prizadevanja za pomoč otrokovim staršem, če pridejo v težave. Socialni položaj staršev ne sme biti razlog za odločitev, da je treba njihove otroke dati v posvojitev. Odvzeti otroka obubožanim staršem je preprosto, a obenem je to tudi najhujše, kar lahko storimo otroku. To velja dvakrat bolj za mednarodne posvojitve.

Kot ena od tistih, ki so se podpisali pod vprašanje o mednarodnih posvojitvah, ki smo ga postavili Komisiji, sem vesela, da je o tej temi spregovorilo toliko poslancev. Bila bi še bolj vesela, če bi toliko energije in takšen občutek nujnosti uporabili tudi tako, da bi v vseh evropskih politikah poskrbeli za dobrobit in potrebe družin.

 
  
MPphoto
 

  Agustín Díaz de Mera García Consuegra (PPE).(ES) Gospod predsednik, mednarodne posvojitve, ki izhajajo iz načel prevlade interesa otroka ter spoštovanja njegovih temeljnih pravic, so ustrezno sredstvo, s pomočjo katerega se poišče družina za tiste otroke, za katere ni bilo mogoče najti družine v njihovi državi izvora.

Trgovina z ljudmi, spolno izkoriščanje in suženjsko delo so grozljiva resničnost, ki prizadene več sto milijonov mladoletnikov. Oglejmo si nekaj statističnih podatkov: na svetu je več kot 145 milijonov zapuščenih otrok; samo v Rusiji na ulicah živi 600 000 otrok; od leta 1980 je v oboroženih spopadih umrlo 2 milijona otrok; več kot 600 milijonov otrok živi v skrajni revščini; več kot 5 milijonov jih umre vsako leto; več kot 130 milijonov otrok v razvitih državah zaradi revščine odrašča brez dostopa do osnovne izobrazbe, od tega pa je 60 % deklic; 7 milijonov otrok po svetu je žrtev spolnega suženjstva.

Zaradi vsega tega moramo spodbujati mehanizme za podporo instrumentu mednarodnih posvojitev, katerih cilj je varstvo otrok in uskladitev različnih zahtev in postopkov, določenih v zakonodaji držav članic, predvsem z uporabo člena 21 evropske listine o otrokovih pravicah ter upoštevanjem člena 24 naše listine o temeljnih pravicah.

 
  
MPphoto
 

  Erminia Mazzoni (PPE).(IT) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, podpisala sem se pod vprašanje za ustni odgovor gospe Angelilli, ker menim, da Evropska unija nima druge izbire, kot da varstvo otrok, zlasti na podlagi Lizbonske pogodbe, uvrsti med svoje prednostne naloge.

Posvojitveni postopki so po mojem mnenju samo lakmusov preskus socialnega vprašanja, ki ga moramo po dolžnosti obravnavati in mu določiti nekatere omejitve. Otroci v najboljšem primeru postanejo objekti komercialne izmenjave, ki zagotovo žali njihovo dostojanstvo, na žalost pa so pogosto tudi žrtve izkoriščanja in nasilja.

Poleg tako imenovanih otrok duhov – tistih, ki so bili nezakonito rojeni ali zapuščeni in ki jih sistem ni nikoli zajel – obstaja še neopredeljeno število otrok, ki jih je mogoče posvojiti in za katere se lahko najde enako število parov, ki upajo na posvojitev, katerih poti pa se nikoli ne prekrižajo zaradi tolmačenja zakonodaje in okorne birokracije.

Sklad Združenih narodov za otroke je pred kratkim objavil študijo, ki vsebuje nekaj zaskrbljujočih številk, med drugim tudi v zvezi s številnimi evropskimi državami. Kot predsednica Odbora za peticije sem pogosto naletela na pravne spore med državami članicami, ki se samo za otroke končajo z negativnimi ali celo tragičnimi posledicami.

Zapleteni postopki, ki so del mnogih nacionalnih sistemov, se pogosto izkažejo kot nekoristni za otroke. Dolgi časovni okviri so v nasprotju s potrebo, da se otroku najde družina v prvem letu njegovega življenja, da bi se zmanjšala travma in da bi se izognili dolgemu bivanju v sirotišnici, pri čemer pa bi morali upoštevati tudi to, da se nad določeno starostjo na žalost zmanjša povpraševanje.

Na podlagi teh številk menim, da bi morali dati zeleno luč dalj časa napovedovani potrebi po vseevropski uskladitvi nacionalnih zakonov, kar bo, prvič, pomagalo poenostaviti postopke posvojitve znotraj Evrope, in, drugič, kar bo zagotovilo, da bodo upoštevana temeljna načela posvojitve v primeru otrok iz tretjih držav.

 
  
MPphoto
 

  Carlos Coelho (PPE).(PT) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, iskreno čestitam gospe Angelilli, ker je pravočasno vložila to vprašanje za ustni odgovor. Sodim med tiste, ki menijo, da moramo oblikovati učinkovitejše politike za varstvo otrok, da bi preprečili revščino, zlorabo in zapuščanje otrok, obenem pa tudi druge možnosti, ki bi nadomestile njihovo bivanje v ustanovah, med katerimi bi posvojitev morala igrati ključno vlogo.

UNICEF priznava, da se število otrok v ustanovah ni zmanjšalo in da je porast posvojitev daleč pod rastjo števila otrok v ustanovah, kar je jasen znak, da se moramo pošteno zazreti vase. Ključno je, da opravimo splošno oceno prava ter upravne in pravne prakse v zvezi z obstoječimi postopki posvojitve v različnih državah članicah, da bi lahko odkrili vse tisto, kar ovira njihovo ustrezno delovanje.

Kar zadeva države, ki niso članice EU, moramo tudi spremljati problem nepravilnih ali nezakonitih posvojitev, ki se predvsem dogajajo v najrevnejših regijah. Vzemimo na primer Gvinejo-Bissau, kjer ni registriranih več kot 50 % otrok. To seveda mrežam trgovine z otroki olajšuje načrtovanje kaznivih dejanj.

Zato menim, da potrebujemo evropsko strategijo za zaščito interesov otrok na področju postopkov mednarodnih posvojitev, da bi se izognili ugrabitvam in prodaji ljudi ter trgovini z ljudmi oziroma da bi to preprečili.

 
  
MPphoto
 

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, moto Združenja za mednarodne posvojitve na Irskem je, da se družine ustvarjajo na mnoge načine. Današnja razprava govori o obstoječem interesu za posvojitve. To združenje ima več kot 1 200 članov: mnogi so otroke že posvojili, nekateri pa jih želijo posvojiti.

Naš pogled na posvojitev se je popolnoma spremenil. Na Irskem so v preteklosti materam – predvsem materam samohranilkam – odvzeli dojenčke in jih dali drugim v posvojitev. To ni lepa zgodovina, je pa seveda tista, ki zdaj opredeljuje naš pogled na posvojitve: v središču mora biti otrok. Seveda so v vsem tem zelo pomembne biološke družine.

Prav tako je naša dolžnost in odgovornost, da našim otrokom ponudimo najboljši mogoč dom. Vsaka država članica – in to je raven, na kateri bi to moralo potekati – mora zaščititi otroke znotraj svojih meja. Naloga Evrope mora biti usklajevanje.

Upam, da bomo na Irskem imeli referendum o otrokovih pravicah. O tem veliko govorimo, a ko je treba na tem kaj narediti, potem nismo tako učinkoviti. Upam, da se bo referendum zgodil. Stanje se bo potem zagotovo izboljšalo. To je bila zares koristna razprava in kolegam se zanjo zahvaljujem.

 
  
MPphoto
 

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, največje darilo, ki ga lahko damo otroku, je srečen dom. Večina otrok to najde v lastnem domu pri svojih pravih starših. Veliko pa jih to dobi pri svojih posvojiteljih.

Oboje je boljše od življenja v ustanovi, seveda če pri tem ni nobene korupcije ali izkoriščanja.

Ravnovesje je zelo težko najti, vendar mislim, da moramo – ob upoštevanju haaške konvencije itd. – obetavnim posvojiteljem, ki ravnajo v dobri veri in jim ni mogoče ničesar očitati, bolj olajšati, da dajo to darilo v obliki srečnega doma otroku, ki ga sicer ni bil deležen, namesto da jih obremenjujemo z dolgotrajnimi, dragimi in razvlečenimi postopki.

Ustvariti moramo pravo ravnovesje, saj sem kot učitelj srečal že veliko posvojenih otrok in velika večina jih je živela v zelo dobrih domovih.

 
  
MPphoto
 

  Mario Pirillo (S&D).(IT) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospa Angelilli, gospe in gospodje, z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe sta varstvo in skrb za otroke postala ena od temeljnih pravic, za zaščito katerih ima Evropa pravno zavezo. A kljub temu obstaja še preveč primerov zapuščenih otrok v Evropi, ki v najboljšem primeru končajo v sirotišnicah. To so tragične okoliščine, ki jih naše demokracije ne smejo dopuščati.

Zato moramo storiti vse, kar se od nas zahteva, da bi ohranili nadzor nad tem stanjem in sprejeli strategijo za čim večje ozaveščanje in podpiranje pravice do posvojitve otrok na mednarodnih ravni.

Da bi se to zgodilo, moramo najprej pridobiti natančno sliko stanja v vseh državah članicah ob nenehnem spremljanju, ki bi ga lahko izvajali tudi z ustanovitvijo stalnega observatorija otrokovih pravic. Poleg tega potrebujemo celovit pregled obstoječih ukrepov, ki jih sprejema Evropska unija, in tistih ukrepov, ki bi se lahko razvili, da bi se čim bolj zaščitili otroci, ki jih lahko posvojijo evropski državljani.

 
  
MPphoto
 

  Catherine Bearder (ALDE). – Gospod predsednik, širok niz instrumentov, ki trenutno urejajo mednarodne posvojitve, je ustvaril nejasnost pri tem, kdo je zadolžen za zaščito otrokovih pravic v mednarodnih posvojitvah. Komisija se mora še bolj osredotočiti na pristojne organe in zagotoviti, da bodo tisti, ki urejajo pravice posvojiteljev in posvojenih otrok, poskrbeli za spoštovanje osnovnih minimalnih standardov in da bo otrok dolgoročno lahko ohranil stil s svojo domovino in kulturo.

Zlasti je treba sprejeti nujne ukrepe, da bi se odzvali na zlorabo in trgovino z otroki, ki – kot kaže zadnje poročilo iz moje države – zaskrbljujoče narašča tako znotraj kot zunaj evropskih meja. Trgovina z otroki in preprodaja otrok – kraja otrok, ki se jih nato proda posvojiteljem kot prave sirote – sta pojava, ki se jim na mednarodni ravni ne namenja ustrezna pozornost.

Komisijo bi pozvala, da prevzame aktivnejšo vlogo na področju mednarodnih posvojitev, da sprejme konkretne ukrepe za izboljšanje zamotanega in nejasnega zakonodajnega okvira, ki trenutno ureja mednarodne posvojitve v EU, in da zaščiti najranljivejše mlade ljudi.

 
  
MPphoto
 

  Miroslav Mikolášik (PPE). (SK) Gospod predsednik, o mednarodnih posvojitvah zdaj govorimo zato, ker so v vsaki državi otroci, ki jih iz različnih razlogov ni mogoče postaviti v funkcionalne družine ali nadomestne družine v isti državi.

Nesprejemljivo je, da se ponavlja nekaj, čemur smo bili priča v bližnji preteklosti, ko je premožnejša država, kot je Italija, imela več priložnosti za posvojitev otrok iz manj premožne Romunije. Kot je nocoj povedalo že veliko poslancev, revščina seveda ne more biti zadosten razlog, da so otroka odvzame družini in se ga da v mednarodno posvojitev.

Želim močno poudariti, da moramo v teh okoliščinah zelo paziti, da ne bomo podprli samo nacionalnih zakonov, temveč tudi mednarodne, da bi preprečili tveganje zlorab, trgovine in ugrabitve otrok.

 
  
MPphoto
 

  George Sabin Cutaş (S&D).(RO) Gospod predsednik, tudi jaz bi se rad skliceval na konvencijo ZN, ki navaja, da lahko mednarodne posvojitve ponudijo zgolj drugačno obliko podpore otrok, kadar se slednjih ne more dati posvojiteljski družini ali za katere ni mogoče ustrezno poskrbeti v njegovi državi izvora.

Liberalizacija mednarodnih posvojitev prinaša številna tveganja. Na eni strani povečuje možnost zlorabe in trgovine z otroki, ki je posledica finančnih interesov in težav pri spremljanju stanja po sami posvojitvi. Na drugi strani ima ločitev otrok od bioloških staršev in kraja, od koder prihajajo, negativne psihološke, socialne in izobrazbene posledice. Ko govorimo o posvojitvah, moramo imeti v mislih predvsem zaščito dobrobiti otroka. Zato ni treba pritiskati na države članice EU z različnimi tradicijami in pravnimi postopki, da sprejmejo liberalizacijo mednarodnih posvojitev.

 
  
MPphoto
 

  Antonyia Parvanova (ALDE). – Gospod predsednik, še enkrat vas želim opozoriti na prakso nezakonitih posvojitev. V Evropi – predvsem v jugovzhodni Evropi – imamo organizirano kriminalno mrežo, ki se s tem ukvarja. Na stotine otrok je nezakonito posvojenih ali so dani v promet.

Po vsem, kar nam je uspelo storiti v tem parlamentu, temu ne bi smeli nameniti zgolj ene kratke uvodne izjave v Direktivi o trgovini z ljudmi. Komisijo pozivam, da sprejme posebne ukrepe, da bi preprečila ta grozljiv zločin in da bi kaznovala storilce. S to zelo zlonamerno prakso se države same na nacionalni ravni niso mogle spopasti. To je namreč organizirani kriminal, zato vztrajam, da bi se ga morali lotiti na ravni EU.

 
  
MPphoto
 

  Marian-Jean Marinescu (PPE).(RO) Gospod predsednik, resolucija o mednarodnih posvojitvah v EU mora jasno omeniti naslednje točke: družine, ki se nameravajo zateči k mednarodni posvojitvi, morajo pridobiti mnenje pristojne nacionalne institucije v njihovi državi izvora, mednarodna posvojitev pa se mora opraviti samo v okviru pristojnosti pristojnih organov iz dveh držav članic, tj. države družine in države otroka.

Poleg tega morajo spremljanje otroka, ki je bil posvojen v postopku mednarodne posvojitve, izvajati nacionalne institucije z ustreznimi pristojnostmi. Nenazadnje morajo pristojni nacionalni organi državi članici otroka, ki je bil posvojen v postopku mednarodne posvojitve, posredovati redna poročila o otrokovem napredku.

 
  
MPphoto
 

  Catherine Stihler (S&D). – Gospod predsednik, želela bi samo dodati nekaj besed o sorodniški oskrbi in podpori sorodniškim skrbnikom.

Večina sorodniških skrbnikov so stari starši, ki so pogosto znajdejo v vlogi glavnih skrbnikov svojih vnukov, in sicer ponavadi zato, ker je eden od staršev bodisi odvisen od mamil ali je umrl zaradi te odvisnosti.

To, na kar sem želela opozoriti ta parlament, je dobro delo, ki ga na področju pravic sorodniških skrbnikov opravlja organizacija Mentor UK. Nekateri sorodniški skrbniki posvojijo svoje vnuke. Drugi tega ne storijo, vendar ohranijo ljubeč odnos z otrokom in mu nudijo stabilen in varen dom. Vendar pa so pravice otrok, za katere skrbijo sorodniki, pogosto dejansko manjše od pravic otrok, ki so v ustrezni oskrbi. To je nekaj, česar so se govorniki po mojem mnenju dotaknili v tej razpravi, a vendar vas pozivam, da si, če se zanimate za vprašanje sorodniških skrbnikov, ogledate delo organizacije Mentor UK in pomoč, ki jo prejemajo sorodniški skrbniki v različnih državah.

 
  
MPphoto
 

  Kristalina Georgieva, članica Komisije. – Gospod predsednik, dovolite mi, da najprej odgovorim na občutke vseh tistih, ki so se zahvalili gospe Angelilli, ker je nocoj sprožila tako zelo bogato razpravo. V povzetku te razprave moram omeniti pet točk.

Prvič, Komisija se v celoti strinja z izraženimi stališči o pomenu zaščite in spodbujanja otrokovih pravic v meddržavnih posvojitvah. To je in bo ostal glavni cilj Komisije, ko se bomo udeležili razprav na to temo, tako v okviru haaške konvencije kot pri našem delu na področju otrokovih pravic v Evropi.

V zvezi s tem želim poudariti, da bomo v prihodnjem sporočilu o otrokovih pravicah predstavili ukrepe za podpiranje otrokovih pravic v obdobju od leta 2011 do leta 2014. Ti bodo vključevali ukrepe, katerih namen bo izboljšati podporo, ki jo Komisija nudi državam članicam pri izvajanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Kot sem omenila v zvezi z zeleno knjigo, sprejemamo tudi korake, ki bodo olajšali obtok aktov o osebnem stanju kot odločitev o posvojitvi – z drugimi besedami, vzajemno priznavanje odločitev o nacionalni posvojitvi znotraj EU.

V zvezi s pomisleki poslancev Evropskega parlamenta, da je to vprašanje občutljivo in da bi se ga morali lotiti v okviru nacionalnih potreb in nacionalne zakonodaje, bi Komisija želela poudariti, da je romunska zakonodaja o mednarodnih posvojitvah v izključni pristojnosti romunske vlade. Sprejet ukrep je treba razumeti v povezavi z nezakonitimi praksami, ki so se v preteklosti dogajale v Romuniji na področju meddržavnih posvojitev. Komisija pozorno spremlja razvoj romunske zakonodaje, vendar želim še enkrat poudariti, da je njen nadaljnji razvoj v izključni pristojnosti Romunije.

V zvezi s spremljanjem smo trdno prepričani, da je ustrezna institucija na tem področju Posebna komisija Haaške konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah. Komisija je udeležena v tem nadzornem organu. Ko bomo razmišljali o naši vlogi pri delu tega organa, bomo upoštevali številne točke, ki ste jih omenili nocoj.

Komisija meni, da je akreditacija stvar nacionalnih organov. Nanaša se na družinsko pravo, ki ga države članice imajo in razvijajo, zato je prav, da se to obravnava na tej ravni.

Podpredsednici Reding bom tudi prenesla vse, kar je bilo povedano nocoj, vključno z vprašanjem, ki ga je postavil eden izmed poslancev in pri katerem se pričakuje odgovor.

Kot botra posvojenemu dečku sem bila priča, kako čustvena in težka je lahko posvojitev in koliko dejavnikov je vključenih v odločitev o posvojitvi. Nocojšnje razprave nisem poslušala samo z velikim zanimanjem, temveč tudi z občutkom, da pri tem ne gre samo za vprašanje zakonodaje, temveč tudi za vprašanje srca in duha. Naj se torej v to vključita tudi srce in duh na način, ki bo kar najbolje zaščitil interese otrok, tako naših kot tistih iz drugih držav.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Prejel sem pet predlogov resolucije, predloženih v skladu s členom 115(5) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo, 19. januarja 2011.

Pisne izjave (člen 149)

 
  
MPphoto
 
 

  John Attard-Montalto (S&D), v pisni obliki. – Resolucija, o kateri razpravljamo, v osnovi navaja temeljna načela otrokovih pravic, ki jih je treba sprejeti, ter zaščitne ukrepe za dobrobit otrok. V njej primanjkuje konkretnih predlogov o tem, kako zagotoviti večjo učinkovitost postopkov posvojitve in manj birokracije v teh postopkih, ne da bi se ogrozili zaščitni ukrepi. Na tisoče sirot oziroma zapuščenih otrok živi v neprimernih razmerah. Tu pa je tudi na tisoče parov brez otrok, ki bi tem otrokom lahko ponudili prihodnost. Ni dovolj, da od institucij EU zahtevamo, da igrajo aktivno vlogo na haaški konferenci, da bi izvajale pritisk za namen izboljšanja, racionalizacije in olajšanja postopkov mednarodnih posvojitev. Bilo bi bolj smiselno, če bi se oblikovali konkretni predlogi o tem, kako racionalizirati in olajšati postopke mednarodnih posvojitev. Občudovanja vredno bi bilo, če bi se mednarodne posvojitve preučile v širšem okviru samih posvojitev. Nacionalne vlade morajo sprejmati zakone, da bi dale svež zagon ustreznim predpisom in omogočile posvojitev otrok, ki so jih starši zapustili. Mnoge zakonodaje še vedno zahtevajo soglasje bioloških staršev, tudi če so ti popolnoma zapustili svoje otroke.

 
  
MPphoto
 
 

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki.(DE) Otroci so v naši družbi eni izmed tistih, ki najbolj potrebujejo varstvo, zlasti kadar so sirote ali ranljivi ali zlorabljeni otroci. V primeru mednarodnih posvojitev otroci, ki se iztrgajo iz okolja, katerega so vajeni, pogosto zaradi tega hudo trpijo. Zato mora biti dobrobit otroka vedno na prvem mestu. To je nekaj, kar morajo Združeni narodi tudi upoštevati. Lani se je v Ciudad de Mexicu začela izvajati kampanja na vozovnicah za podzemno, katere cilj je bilo podpreti pravico homoseksualcev do posvojitve otrok. Po poročilih iz medijev so to kampanjo podprli tudi Združeni narodi, kljub temu da psihologi potrjujejo, da je ključnega pomena za razvoj otroka, da odrašča pri očetu IN mami, ki mu predstavljata vzor. Stabilni družinski odnosi so še posebej pomembni, ko gre za posvojene otroke, ki že tako ali tako niso imeli najboljši začetek v življenju. V vsakem partnerskem odnosu so lahko težave, vendar zaradi dobrobiti otrok problemov ne smemo jemati za samoumevne že takoj na začetku.

 
  
MPphoto
 
 

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE), v pisni obliki.(PL) Zelo sem vesela, da Evropski parlament danes obravnava vprašanje v zvezi s posvojitvami v Uniji, ker je to nekaj, kar mi je še posebej pri srcu. Posebno sklicevanje na otroke v Listini o temeljnih pravicah in členu 3 Pogodbe o Evropski uniji nam omogoča, da to vprašanje obravnavamo, obenem pa to tudi od nas zahteva. Mednarodne posvojitve lahko pomenijo priložnost za normalno življenje in srečno družino za številne zapuščene otroke, ki zaradi svoje starosti ali zdravja nimajo nobene priložnosti, da bi našli posvojitelje v svoji državi. Danes se v Evropi soočamo z okoliščinami, ko v državah, kjer so posvojitve sprejete in popolnoma na voljo, ni veliko otrok za posvojitev, medtem pa je v drugih državah takšnih otrok veliko, a razen najmlajših, nimajo nobene priložnosti, da bi dobili svojo družino. Poleg tega je čedalje več parov, ki imajo težave pri tem, da bi imeli svoje otroke, oziroma imajo probleme s plodnostjo, ki jih ni mogoče zdraviti. Zato sem zelo vesela zaradi tega, kar na tem področju počne Evropska komisija. Države članice bi se morale dogovoriti o vprašanju poenostavitve postopkov, da ti ne bi bili preveč zapleteni ali razvlečeni. Vendar pa ne smemo pozabiti vzpostaviti sisteme zaščite in spremljanja, da bi preprečili trgovino z otroki.

 
Zadnja posodobitev: 26. maj 2011Pravno obvestilo