Predsednik. – Naslednja točka je razprava o izjavi podpredsednice Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi.

Rad bi prosil podpredsednico/visoko predstavnico Catherine Ashton, naj prevzame besedo.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. ─ Gospod predsednik, naj začnem z zagotovilom, da v celoti delim zaskrbljenost vaše zbornice ob nedavnem nasilju nad pripadniki verskih manjšin ter nad borci za svobodo veroizpovedi.

Nazadnje sem svoja stališča o tej zadevi izrazila 6. januarja ob obisku Betlehema in Cerkve Kristusovega rojstva na predvečer pravoslavnega božiča. S svojim obiskom sem želela poudariti, da moramo vsem verskim skupnostim po svetu omogočiti svobodno zbiranje in čaščenje. Poudarila sem tudi, da Evropska unija obsoja vse oblike nestrpnosti in nasilja nad ljudmi zaradi njihove veroizpovedi, kjer koli prihaja do njih. Prav tako sem ostro obsodila nedavne teroristične napade na verske objekte v Iraku in Egiptu, pa tudi umor Salmana Taserja, guvernerja pakistanske province Pandžab.

Taki napadi so nesprejemljivi: izvajajo jih skrajneži v imenu nestrpnosti, ki jo moramo obsoditi in se ji upreti. Spoštovani poslanci, v današnjem svetu spremljamo vse preveč kršitev človekovih pravic zaradi veroizpovedi ali prepričanja. Žrtve pa niso pripadniki ene same veroizpovedi ali prebivalci enega samega dela sveta. Žal noben predel sveta ni varen pred izbruhi verske nestrpnosti.

Vsaka diskriminacija ali nasilje nad ljudmi na podlagi verskega prepričanja je v nasprotju z vrednotami, ki jih podpiramo v Evropski uniji. Vsako kršitev moramo jemati resno in vsako moramo enako odločno obsoditi, ne glede na to, kje je do nje prišlo in kdo so njene žrtve, saj vemo in trdimo, da so človekove pravice univerzalne.

Starodavne krščanske skupnosti na Bližnjem vzhodu se srečujejo s težavami, ki so v nekaterih državah povzročile že množične izselitve in upad števila pripadnikov v celotni regiji. Evropska unija si ne zatiska oči pred njihovimi tegobami. Menimo, da so njihove zahteve po spoštovanju državljanskih pravic v domačih državah povsem legitimne. Svobodo vesti in veroizpovedi mora uživati vsak državljan in dolžnost vsake države je, da zagotovi spoštovanje te svobode.

EU je pripravljena na okrepitev sodelovanja z vladami v boju proti nestrpnosti in pri varstvu človekovih pravic. Ne smemo se ujeti v past, ki nam jo nastavljajo skrajneži in teroristi: upreti se moramo poskusom zlorabe veroizpovedi za delitev ljudi. Najboljši odziv na ekstremizem je enotna mednarodna fronta na podlagi univerzalnih standardov svobode veroizpovedi in svobode prepričanja.

Evropska unija je bila med vodilnimi pobudniki decembra 2010 sprejete resolucije Generalne skupščine ZN o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja. Usklajeno si prizadevamo, da bi vsako leto to soglasje še okrepili in da bi bilo sporočilo mednarodne skupnosti odločno in enotno. Razmišljamo tudi o novi pobudi za oblikovanje močne medregijske podpore na tem področju na bližajočem se sestanku Sveta ZN za človekove pravice v marcu. Vprašanje svobode veroizpovedi in prepričanja obravnavamo tudi v okviru naših dialogov o človekovih pravicah in spodbujamo države k odpravljanju diskriminacije in nestrpnosti.

Naše delegacije skrbno spremljajo dogajanja na tem področju po vsem svetu, naslednje letno poročilo Evropske unije o človekovih pravicah, ki bo objavljeno to pomlad, pa bo obravnavalo tudi položaj verskih manjšin po vsem svetu.

Spoštovani poslanci, trdno sem zavezana ohranjanju svobode vere ali prepričanja na vrhu našega političnega programa. Na naslednjem Svetu za zunanje zadeve dne 31. januarja bomo o tem vprašanju ponovno razpravljali, tako da bo lahko Evropska unija okrepila svoje napore pri spodbujanju verske svobode.

  Predsednik. ─ Baronica Ashton, z velikim veseljem vas pozdravljam v Evropskem parlamentu v novem letu. Nimamo prav pogosto priložnosti razpravljati z vami osebno o pomembnih vprašanjih zunanje politike Evropske unije, zato se vam najlepše zahvaljujem za vaš obisk naše zbornice.

  Elmar Brok, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, obljubili ste nam, da bodo vaši obiski v Evropskem parlamentu v prihodnje pogostejši, torej je ena zadeva rešena. Prepričan sem, da morate vi sami, baronica Ashton, pa tudi vsi drugi, upoštevati, da velika večina v Evropskem parlamentu to zadevo podpira in da je to znak, da ne gre le za običajno resolucijo, ampak za korak v nizu ukrepov.

Prav imate, ko pravite, da moramo poskrbeti, da bo vsaka oblika nestrpnosti ali nasilja nad ljudmi zaradi njihove veroizpovedi, ne glede na to, za katero veroizpoved gre, veljala za nesprejemljivo. Očitno dejstvo pa je, da je bilo 75 % vseh napadov na tej podlagi v zadnjih letih naperjeno proti kristjanom. Krščanska Evropa mora ravnati samozavestno in se mora braniti. O tem vprašanju ne sme molčati. Večina napadov se dogaja v muslimanskih državah, a ne le tam. Kristjane preganjajo na primer tudi na Kitajskem, pa tudi v drugih državah. Ne smemo se sprijazniti z nasilno diskriminacijo in terorističnimi dejanji. Izrek smrtne kazni človeka samo zaradi spreobrnitve v krščanstvo je nesprejemljiv, prav tako so nesprejemljiva teroristična dejanja ali zatiskanje oči organov javnih oblasti pred takimi dejanji, čeprav ti organi sami niso odgovorni za ta dejanja. Posledica takih dogajanj je usihanje krščanskih skupin in skupnosti s tisočletno tradicijo v številnih državah, med njimi tudi v Siriji, Turčiji, Iraku in Iranu. Če se bo pritisk na kristjane v Betlehemu, rojstnem kraju Jezusa, nadaljeval, tam kmalu ne bo več kristjanov. Dvajset milijonov koptskih kristjanov v Egiptu je problem, ki ga jemljemo zelo resno. V tem primeru ne moremo govoriti o manjšini.

Zato bi želel izpostaviti dve zahtevi iz resolucije. V poročilih institucij Evropske unije, vključno z vašo in z Evropskim parlamentom, o človekovih pravicah mora biti jasno omenjeno preganjanje kristjanov. Služba za zunanje delovanje mora zagotoviti ustrezne vire za obravnavo vprašanj krščanstva, človekove pravice in svoboda veroizpovedi pa morata imeti pomembno vlogo pri našem sklepanju pogodb z drugimi državami.

  Hannes Swoboda, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, hvala za vašo jasno izjavo.

Vedno pogostejši napadi na kristjane in vedno hujša verska nestrpnost so zelo zaskrbljujoči. Ta dejanja moramo kot podporniki verske strpnosti, svobode in raznolikosti odločno in glasno obsoditi. Rad bi še enkrat izrazil naše globoko sočutje in obžalovanje ob napadih na koptske kristjane v Egiptu. To je bil hud udarec ne le za same koptske kristjane, ampak tudi za strpnost, ki še prevladuje v Egiptu. Besedico „še“ sem uporabil namenoma, saj je zdaj tudi strpnost vprašljiva.

V imenu naše skupine bi rad izrazil globoko obžalovanje nad načinom, kako ravnajo s kristjani v Iraku. Namen strmoglavljenja Sadama Huseina ni bil odpreti zapornic nestrpnosti do kristjanov, kakršno spremljamo danes. Ugotavljamo pa lahko tudi nestrpnost med različnimi muslimanskimi ločinami. Zato naša skupina meni, da je nujno odločno ukrepati proti nestrpnosti do drugih veroizpovedi, še zlasti pa do verskih manjšin.

Skoraj nikoli ne sodelujem pri pisnih izjavah, tokrat pa sem se z veseljem odzval povabilu gospoda Maurerja, saj se moramo boriti proti naraščajoči nestrpnosti in sodelovati pri njenem premagovanju. Veseli me, da smo oblikovali skupno resolucijo in skupen temelj za ukrepanje.

Enako odločno kot v imenu naše skupine obsojam te napade na kristjane, ne le nedavne nasilne napade, ampak tudi vse druge oblike diskriminacije, pa bi rad tudi izrazil svoje obžalovanje zaradi naraščanja islamofobije v nekaterih evropskih krogih. To je samo še ena utemeljitev, sicer neveljavna in napačna, vseeno pa še ena utemeljitev, ki nekaterim skrajnim muslimanskim silam služi kot povod in opravičilo za diskriminacijo kristjanov ali celo napade nanje.

Vsi, ne glede na prepričanja in veroizpovedi, se moramo zavedati, da imajo ljudje pravico, da svoje verske obrede opravljajo v miru. Obstoj agresivne, nasilne manjšine, pa naj bo muslimanska, krščanska, judovska ali kaka druga, ne sme biti povod za napade na druge vere.

  Marietje Schaake, v imenu skupine ALDE. ─ Gospod predsednik, versko prepričanje je osebna zadeva in ima za različne ljudi različen pomen. Vloga države je zaščititi vse državljane, ne glede na njihova prepričanja, in jim omogočiti svobodno združevanje in izražanje po vsem svetu. Pogled na današnji svet pa razkriva precej turobno sliko: Od bahajcev v Iranu do koptov v Egiptu, od zakonov o bogokletstvu v Pakistanu do napadov na kristjane ali na verske objekte v Iraku in Nigeriji. Danes posebej izpostavljamo naraščanje nasilja nad kristjani, ki nas lahko hudo skrbi. Skrajno boleče je, da ljudje napadajo ali trpijo napade v imenu vere in da so žrtve ljudje vseh ver.

Nesprejemljivo je, da se posamezniki, skrajneži, odločajo za uporabo nasilja ali celo terorizma, vse v imenu boga ali v imenu vere, in da pri tem trdijo, da delujejo v imenu širših skupin, ali se celo postavljajo nad zakon, saj tako s svojim nasiljem omadežujejo množice povsem nedolžnih soljudi.

Vendar se ne smemo zavajati. Če skrajnežem pripisujemo več, kot si zaslužijo, če sprejemamo povezavo med vero in terorizmom, delamo krivico večini vernikov, ki izražajo vero sicer vsak na svoj, a miren način. Terorizem je politično delovanje in terorizem je zločin. Vera v nobenem primeru ne more biti prepričljiv ali sprejemljiv razlog za uporabo nasilja ali za kršenje človekovih pravic. To pa se dogaja vse prepogosto, ne le z nasiljem, ampak tudi z omejevanjem svobode govora, na primer z zakoni o bogokletstvu.

Zaradi vere ali prepričanja nihče ne bi smel živeti v strahu in Evropski parlament upravičeno dviguje svoj glas proti zločinom skrajnežev nad kristjani ter v podporo vsem, ki tak ekstremizem obsojajo.

  Nicole Kiil-Nielsen, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton, gospe in gospodje, pokol koptskih kristjanov v Aleksandriji je zgrozil mednarodno javnost. Položaj vzhodnih kristjanov je tudi na splošno zaskrbljujoč: v Iraku, v Libanonu in celo v Palestini, kjer kristjani zapuščajo svojo sveto deželo, izmučeni od ponižanj, ki jih doživljajo pod izraelsko okupacijo.

Veseli me, da resolucija o svobodi veroizpovedi temo obravnava v širšem smislu in opozarja na temeljne pravice: pravico do tega, da veruješ, in pravico do tega, da ne veruješ, pravico do izbire veroizpovedi, ne da bi se bal diskriminacije zaradi svoje izbire. Naše besedilo povsem pravilno omenja nedavne napade in uboje po svetu, ob tem pa si moramo priznati, da je svoboda veroizpovedi ogrožena tudi v nekaterih evropskih državah.

Pogosto se srečujemo z dejanji nestrpnosti: s skrunjenjem judovskih in muslimanskih pokopališč, s protiislamskim in protisemitskim govorom. Dogodki, kot sta referendumska prepoved gradnje minaretov v Švici ali krepitev skrajnih političnih strank, ki izražajo nestrpne poglede na nekatere skupnosti, nam kažejo, kako nujna je naša borba za ohranitev načel sekularnosti v Evropi. Begunci, prosilci za azil, migranti, narodnostne in verske manjšine ─ vse te skupine se srečujejo z zaskrbljujočim naraščanjem kršitev univerzalnih temeljnih pravic.

Evropa bi morala biti zgled strpnosti in dialoga med skupnostmi. Vzhodni kristjani vse pogosteje veljajo za zastopnike interesov Zahoda, muslimane v Evropi pa se povezuje z radikalnim islamom in terorizmom.

Dovolite mi, da vam preberem dve vrstici pesmi Louisa Aragona: „Celui qui croyait au ciel, celui qui n'y croyait pas, et leur sang rouge ruisselle, même couleur, même éclat“ („Tisti, ki je veroval v Boga, in tisti, ki ni, njuna kri je enako rdeča in se enako svetlika“).

  Konrad Szymański, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, gospa Ashton, najprej bi se rad zahvalil gospe Ashton za njen hiter odziv na dogodke v Aleksandriji. Naši odzivi morajo biti takojšnji in predvidljivi, da nam bo svet pozorneje prisluhnil.

Kristjani so danes brez dvoma najbolj zapostavljena manjšina na svetu. Vsako leto je 170 tisoč kristjanov po vsem svetu žrtev pravne diskriminacije, napadov in celo ubojev. Vsi, ki se štejemo za podpornike človekovih pravic, moramo aktivno braniti tudi svobodo veroizpovedi. Vprašanje svobode veroizpovedi moramo načenjati v pogovorih z državami, kot so Afganistan, Irak in Sudan, v okviru razvojne pomoči. Kitajski, Indiji in Vietnamu moramo sporočati naše poglede na svobodo veroizpovedi v okviru trgovinskih pogajanj z Evropsko unijo. Poživiti moramo tudi našo sosedsko politiko do držav, kot je Egipt. In končno, naša diplomacija se mora odzvati na vsako kršitev pravice do svobode veroizpovedi. Instrumente torej imamo, samo uporabiti jih moramo, svet pa moramo po letih molka o tej zadevi ponovno prepričati, da nam je svoboda kristjanov resnično pomembna. Svet pa nam bo prisluhnil le, če bo verjel, da je to vprašanje resnično pomembno za nas. Drugače ne moremo pričakovati, da bo naša politika na tem področju uspešna.

  Kyriacos Triantaphyllides, v imenu skupine GUE/NGL. – (EL) Gospod predsednik, Ustanovna listina ZN vsakomur jamči pravico do svobode mišljenja, vesti in veroizpovedi. Vsakdo mora varovati in spoštovati pravico vsakega človeka, da ravna po svojem verskem prepričanju ali da verskega prepričanja nima. Vere ne smemo izkoriščati kot sredstva v političnih sporih. V tem smislu obsojamo vse nedavne napade v Aleksandriji, pa tudi drugod, in izražamo sožalje svojcem žrtev.

Turški okupacijski režim na Cipru je z nezaslišano potezo nasilno prekinil in na koncu celo ukinil krščansko bogoslužje v cerkvi sv. Sineosisa v okupiranem mestu Rizokarpaso. To dejanje pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic okupiranih grških Ciprčanov, med katere spada tudi svoboda veroizpovedi. Podobno so prepovedali obred na svete tri kralje v kraju Yialousa, pod lažno pretvezo, da zanj ni bilo pravočasno pridobljeno dovoljenje.

Obe omenjeni dejanji pomenita očitno kršenje Tretjega dunajskega sporazuma z dne 2. avgusta 1975, členov 3 in 9 Evropske konvencije o človekovih pravicah, člena 10 Listine EU o temeljnih pravicah in člena 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Obsojamo vsa ta dejanja okupacijskega režima, ki pomenijo očitne kršitve temeljnih človekovih pravic.

Na ta dejanja se moramo kar najhitreje odzvati. Spoštovanje prepričanj in pravic mora biti Evropski uniji temeljnega pomena.

  Fiorello Provera, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nedavni teroristični napadi v Egiptu in Iraku so zločinska dejanja, ki pa pomenijo samo en vidik, čeprav najbolj tragičen, preganjanja krščanskih skupnosti po vsem svetu, še zlasti pa na Bližnjem vzhodu.

Najbolj zaskrbljujoče v institucionalnem smislu je sistematično omejevanje državljanskih pravic kristjanom, ko jim na primer ne dovolijo graditi cerkev, jih ne sprejemajo v javne, državne ali vojaške službe ali jim ne dovolijo svobodno prakticirati vere. Oboje skupaj ─ terorizem in diskriminacija ─ je že več sto tisoč ljudi prisililo v odhod iz teh držav. Iz Iraka, na primer, se je pod prisilo izselilo že 60 % kristjanov, kar pa pomeni približno 600 tisoč ljudi.

Naša zbornica se bori za pravico ljudi do izseljevanja. V tem primeru pa celim skupnostim odrekajo pravico do življenja v lastni državi. Namen terorizma je pregnati kristjane iz arabskih držav z množičnimi poboji. Proti temu se je treba boriti in braniti z ukrepi, vključno z vojaškimi.

Evropa, ki je zgodovinsko krščanska celina in velika zaščitnica človekovih pravic, mora pritisniti na vlade na tem območju in jih pozvati k spoštovanju pravic lastnih državljanov.

  Bruno Gollnisch (NI). – (FR) Gospod predsednik, svoboda vesti je brez dvoma neodtujljiva svoboščina. Bog gotovo ne mara spoštovanja pod prisilo.

To svoboščino so v komunističnih režimih preganjali na najbolj surove načine. Zbrati moramo pogum in na glas povedati, da danes take zlorabe trpijo predvsem kristjani v islamskih državah. Prav je, da obsodimo surove poboje, ki jih izvajajo skrajneži.

Pri tem pa ne gre le za vprašanje ekstremizma. V več državah, katerih večinsko prebivalstvo je muslimansko, celo v nekaterih, ki jih imamo za zmerne, kristjane obravnavajo kot drugorazredne državljane. Spreobrnitev v krščanstvo prepovedujejo ali celo kaznujejo s smrtjo. Na Zahodu pa, ne glede na to, kaj pravi gospa Kiil-Nielsen, ljudem ne preprečujemo spreobrnitve v islamsko vero, če tako želijo.

V omenjenih islamskih državah lahko enaka usoda doleti tudi vsakogar, ki kritizira islam ali ga prijavijo, da je to počel. Odpraviti bi morali predvsem zakonodajo, ki naj bi preganjala bogokletstvo. Izrecno pozivamo Pakistan, naj prekliče obsodbo uboge ženske, ki so jo bogokletstva ovadili sosedje.

Lahko bi sicer še precej govorili, ampak lepe besede same ne zadoščajo. Moramo ukrepati in tem državam jasno povedati, da so naši odnosi z njimi odvisni od tega, ali so pripravljene spoštovati svobodo vesti.

  Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, komisarki bi se rad prisrčno zahvalil za njen govor, saj je namen naše resolucije okrepiti zaščito verskih manjšin v prid vseh.

Vendar pa, baronica Ashton, bi vas rad povsem iskreno, dobrohotno in prijateljsko opozoril na nekaj: če še enkrat pazljivo preberete predlogo vašega današnjega govora, boste ugotovili, da v celem govoru niti enkrat niste uporabili pridevnika „krščanski“. Ta podrobnost me je zbodla, saj v naših institucijah dejansko vlada zadrega, v tem smislu pa sprejemamo igro fundamentalistov, ki kristjane na Bližnjem vzhodu in drugod po svetu povezujejo prav z Zahodom in Evropo.

Moji iraški krščanski prijatelji in moji palestinski krščanski prijatelji so Arabci, mislijo v arabščini, ljubijo svojo domovino, ljubijo njeno miselnost, ljubijo njeno zgodovino in kulturo. Zato bi vas rad vprašal, baronica Ashton, ali ne bi bilo na mestu, da bi se vsi zelo pazljivo zagledali vase in se temeljito izprašali o naši dosedanji obravnavi te teme, saj je velikega pomena, da rečemo bobu bob.

Tako moramo ravnati: sovraštvo do Judov moramo imenovati antisemitizem, sovraštvo do muslimanov islamofobija, sovraštvo do kristjanov pa imenovati z imenom, ki ga zasluži, saj bomo le tako lahko pridobili za našo stvar vse ljudi, ki v teh državah ljubijo pravico in svobodo.

To je moje vprašanje za vas in rad bi vas prosil, da mi odgovorite konkretno. Smo pred sklenitvijo sporazuma z Irakom. Ob načelih trgovinskega sporazuma vključimo vanj tudi ustrezna pravila, ki bodo gospodarske ugodnosti pogojevala s pravicami. Napravimo nekaj oprijemljivega vsem v prid, in napravimo to hitro in dobro, saj svet čaka na signal iz Evrope.

  Richard Howitt (S&D). ─ Gospod predsednik, naj nam za začetek osvežim besede Splošne deklaracije. Citiram: „svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem obredov“. Deklaracija poudarja, da je zaščita teh svoboščin neločljivi sestavni del zaščite vseh človekovih pravic. Tudi naša odločenost braniti te svoboščine mora biti neomajna.

Deklaracija tudi jasno predpisuje, da moramo ukrepati proti vsakemu preganjanju vere; ta problem zadeva prav vse vere in ga opažamo v številnih državah, vključno ─ bodimo odkriti ─ z nekaterimi državami v sami Evropski uniji. Center Pew ugotavlja, da 70 % od šestih milijard svetovnega prebivalstva živi v državah s strogimi omejitvami verskega prepričanja ali izražanja veroizpovedi.

Osebno sem trdno prepričan, da je lahko vera gonilna sila za dobro, moje prepričanje potrjuje tudi delovanje verskega sveta v mojem vzhodno angleškem volilnem okrožju, ki spodbuja medsebojno razumevanje, to pa je tudi vodilo Evropske unije pri dialogu, kot beremo v naši resoluciji. Znano pa mi je tudi, da so pridigarju sovraštva Terryju Jonesu, ki je grozil s sežigom Korana, ob napovedi, da bo obiskal Luton ─ kraj v mojem volilnem okraju ─ in netil versko sovraštvo, povedali, da ni dobrodošel.

Strpnost, dialog, medsebojno spoštovanje in razumevanje nekaterim pomenijo del vere. Drugim pomenijo samostojne vrednote. V obeh primerih pa so to vrednote, ki jih moramo spodbujati in spoštovati.

  Marielle De Sarnez (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, fanatizem, usmerjen proti veram drugih ljudi, je barbarstvo, ki ga moramo obsoditi in se boriti proti njemu vsi, ki podpiramo demokracijo. Prav zato je tako pomembno, da danes izrazimo solidarnost z vsemi ljudmi po svetu, ki trpijo preganjanje zaradi svoje vere.

Strašni poboji, ki jih je izvedla Al Kajda v Iraku in Egiptu, in grožnje, ki jih trpijo vzhodni kristjani od islamskih fundamentalistov, imajo pravzaprav en sam, skupni namen: ustvarjati napetosti med verami, netiti sovraštvo, ščuvati skupnosti eno proti drugi in izzvati spopad civilizacij. Taki poskusi destabilizacije bodo v Evropi spodleteli, kot so že spodleteli v Franciji, kjer je celotna muslimanska skupnost spontano takoj obsodila ta barbarska dejanja.

Danes moramo svečano ponovno potrditi pravico vseh manjšin do svobodnega in varnega prakticiranja vere kjer koli na svetu, tudi pri nas doma, v Evropi. Braniti moramo verski pluralizem, strpnost in medsebojno razumevanje tako v Evropi kot drugje po svetu. Zato upam, da bo demokratična revolucija, ki jo sedaj doživlja Tunizija, kmalu dosegla tudi druge države, da se bodo tako razširile tudi vrednote spoštovanja, strpnosti in sekularizma.

  Peter van Dalen (ECR). – (NL) Gospod predsednik, baronica Ashton, najlepša hvala, ker ste danes med nami. Ali o položaju kristjanov v Somaliji, Sudanu, Egiptu, Siriji, Turčiji, Iraku, Iranu, Afganistanu, Pakistanu in Maleziji v našem parlamentu nismo že večkrat razpravljali? Ali naša zbornica, naša skupina in sam osebno nismo že zastavili niza vprašanj o sistematičnem zatiranju kristjanov v teh islamskih državah? Glede na to menim, da je čas za govorjenje in uglajene izjave že potekel. Čas je za ukrepanje.

Gospe Ashton bi rad zastavil dve posebni vprašanji. Najprej, res je, da so pristojnosti evropske službe za zunanje delovanje omejene, eno nalogo pa mora služba jemati zelo resno: zavzemati se mora za preganjane kristjane. Torej v vaši službi ustanovite posebno enoto, ki bo odgovorna za to.

Drugič, Evropska unija ima z vsemi temi državami sklenjene dvostranske sporazume. Zamrznite te sporazume, še danes jih dajte na led! Stiskajte njihove vlade za denarnico, dokler ne bodo dokazale, da so poskrbele za kristjanom varnejše razmere.

Rad bi slišal vaš odgovor na ti dve posebni vprašanji.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL) . – (FR) Gospod predsednik, Konfederalna skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice ni sodelovala pri resoluciji, o kateri razpravljamo danes.

Seveda obsojamo vsako teroristično dejanje, ne glede na to, kdo ga zagreši, kdo je žrtev in kje se zgodi. Člani naše skupine pa trdno verjamemo v načela sekularizma in sekularno družbo. Zato seveda obsojamo bogokletstvo. To pomeni, da trdno verjamemo v svobodo mišljenja, svobodo vesti in svobodo veroizpovedi, ki zajema pravico do izbire, ali veruješ ali ne, pravico do izbire vere, do zamenjave vere in do svobodnega prakticiranja izbrane vere ne glede na to, katera vera je to.

To pa tudi pomeni, da smo trdno zavezani ločitvi vere in politike in da obsojamo vzpon fundamentalizma po Evropi in drugod po svetu, ki je pogosto le odziv na socialne nemire in nesposobnost politike, da bi jih obvladala.

Prepričani smo, da je ta resolucija korak v napačno smer. Na kratko: menim, da ji manjka uravnoteženosti, še zlasti v primerjavi s predlogom, ki ga je vložila naša skupina. Menimo, da resolucija vzbuja vtis, da krščanska Evropa, oziroma krščanska skupnost v Evropi, hiti na pomoč kristjanom po vsem svetu. Ne verjamemo, da je to pravi način boja proti vzponu sektaških pogledov.

  Bastiaan Belder (EFD). – (NL) Gospod predsednik, skupna resolucija upravičeno omenja tudi vprašanje agresije proti verskim manjšinam v sami Evropi. Natanko pred mesecem dni je judovski študent v moji domovini, Nizozemski, zapisal naslednje: „Zaskrbljen sem, zaskrbljen zaradi paradoksa, vgrajenega v varstvo svobode veroizpovedi. Če bi moral jutri oditi, ker se ne počutim varnega ─ kam naj grem? V Združeno kraljestvo ali Francijo? Ne, tudi tam so problemi enaki.“ Moje vprašanje se glasi: ali je naša prihodnost Evropa držav članic brez judovskih skupnosti? To je lakmusov preizkus evropskih duhovnih vrednot.

Enako velja tudi za odnos Evrope do skoraj pozabljene skupnosti kristjanov na Bližnjem vzhodu, do palestinske krščanske manjšine v Gazi in na Zahodnem bregu. Upravičeno pričakujejo zaslombo Evropske unije, še zlasti, ker se krščanske skupnosti po najboljših močeh trudijo poskrbeti za invalidne palestinske otroke ne glede na njihovo vero. Palestinski kristjani se srečujejo z izrednimi težavami na trgu dela, še zlasti samozaposleni podjetniki. Da ne bi zašli v težave, običajno molčijo o svojih vsakodnevnih problemih. Gospa visoka predstavnica, naj Svet in Komisija, pomembna donatorja palestinski skupnosti, poskrbita tudi za njihove interese in prisluhneta tudi njihovim besedam.

  Diane Dodds (NI). ─ Gospod predsednik, pozdravljam priložnost, da lahko spregovorim o temi, ki mi je blizu. Kot evangeličanska kristjanka ugotavljam, še zlasti v zadnjih letih, kako na splošno nezaželeno je izražanje krščanskih prepričanj v družbi, ki od nas pričakuje, da nimamo nikakršnega izrazitega prepričanja, in v kateri moramo vsi verjeti v isto ali ne verjeti v nič.

Tako splošno nasprotovanje prepričanjem je v nekaterih okoljih še posebno uperjeno proti krščanstvu. Letos praznujemo 400-letnico izdaje Biblije kralja Jakoba, vendar danes izražanje marsikaterega prepričanja v skladu z vsebino te biblije velja za nezakonito. Živimo v svetu, v katerem imajo kristjani zaradi svoje vere zaprta vrata v nekatere poklice in jih zaradi vere celo kličejo na sodišča. V Združenjem kraljestvu se zakoni o enakosti ne uporabljajo kot ščit, pač pa bolj kot meč za pregon izražanja krščanske vere.

Zgled takega zapostavljanja krščanstva je tudi nedavno objavljeni koledar Komisije: označeni so muslimanski, hindujski, sikhovski in kitajski prazniki ─ pa nobenega krščanskega. Prepričana sem, da to ni bilo naključje ali površnost, in to se mi zdi zelo obžalovanja vredno. Rada bi pozvala podpredsednico/visoko predstavnico, naj se v svojih pripombah dotakne tudi te podrobnosti.

Svoboda izražanja vere spada med temeljne družbene pravice in bi jo morali varovati, naša razprava pa je le drobno priznanje problema. Ne smemo odvračati oči od njega, saj so kristjani tisti, ki jih preganjajo ...

(Predsednik je prekinil govornico)

  Ernst Strasser (PPE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, rad bi se vam najlepše zahvalil za vašo izjavo. Je pravilna, prihaja ob pravem času in je spodbudna slika osnovnih pogledov vas osebno in vaše službe na ta problem v celoti, na sodelovanje z drugimi državami in na to, kako ukrepati. Tudi naša današnja razprava je potrebna, ne le zaradi nedavnih dogodkov, ampak tudi zato, ker je svoboda veroizpovedi ena od naših temeljnih vrednot in del evropske identitete.

Naša razprava je pomembna, saj v mnogih državah po svetu spremljamo diskriminacijo, nasilje in preganjanje, še zlasti zaskrbljujoče pa je, da je med smrtnimi žrtvami nasilja na verski osnovi velik del kristjanov. Naše sožalje je namenjeno vsem, ki so bili pri napadih take vrste ubiti, ranjeni ali mučeni. Sočustvujemo tudi z njihovimi prijatelji in svojci. Storiti moramo vse, da bi tako nasilje zmanjšali in po možnosti povsem odpravili.

Žal pa lahko spremljamo tudi diskriminacijo kristjanov s strani uradnih organov, proti temu pojavu pa se moramo boriti z vsemi silami in ga premagati. Zavezati se moramo boju za pravico do svobode veroizpovedi. Le-ta mora biti v srčiki naših dvostranskih odnosov. Potrebujemo učinkovite instrumente, ki nam bodo omogočili zaščititi kristjane in zaščititi pravico do svobode veroizpovedi. Zato pozdravljam odločitev, da bo zagotavljanje pravice do svobode veroizpovedi na dnevnem redu dvostranskih odnosov vseh vrst.

V naše sporazume s tretjimi državami moramo vključiti tudi klavzulo o svobodi veroizpovedi in toplo pozdravljam vašo namero, da se eno od poglavij letnega poročila Evropske unije o človekovih pravicah posveti stanju na področju svobode veroizpovedi.

  Guido Milana (S&D). – (IT) Gospod predsednik, baronica Ashton, gospe in gospodje, obsodbo nedavnih napadov in poziv k takojšnjim konkretnim ukrepom za zaščito kristjanov po svetu moramo združiti s širšo zahtevo po spoštovanju svobode veroizpovedi in svobode vesti in mišljenja.

Nobene razlike ni med človekom, ki je bil umorjen med mašo, in človekom, ki je obsojen na smrt ne zaradi prakticiranja neke vere, ampak zaradi prešuštva ali zaradi pripadnosti muslimanski, krščanski ali judovski manjšini ali zato, ker je bil pač rojen na nekem kraju. Pravica do svobode sobivanja je vtkana v humanistično kulturo in univerzalno priznana v mednarodnih konvencijah. Nasproti temu pa vidimo svet, razdeljen med tiste, ki človekove pravice podpiramo, in tiste, ki jih skušajo surovo zadušiti.

Le z odprtostjo za dialog in nasprotovanjem vsem oblikam nestrpnosti lahko zgradimo temelje za zaščito identitete in vrednot. Njihovo nespoštovanje pa lahko privede do izgona celih skupnosti z njihovih zgodovinskih ognjišč. Evropo čaka še veliko dela na politični in diplomatski ravni, pa tudi na kulturnem in socialnem področju. Danes pozivamo Svet in Komisijo, še zlasti visoko predstavnico za zunanje zadeve, naj sprejmejo jasne smernice za naše odnose s tretjimi državami v okviru nove Evropske službe za zunanje delovanje.

Tudi pri dvostranskih sporazumih je treba dati večji poudarek vprašanjem svobode veroizpovedi in človekovim pravicam na splošno, ob njihovem kršenju pa bi morali te sporazume zamrzniti. Menim tudi, da bi morala Evropa prevzeti vodilno vlogo pri spodbujanju dialoga med verami. Če takega dialoga ni, lahko posamezni incidenti prerastejo v prave vojne, v katerih je vera samo krinka pravih, bolj zapletenih vzrokov sporov.

Na koncu pa se moramo ozreti še na domače dvorišče: primerov nestrpnosti po Evropi ne manjka. Naša mesta so v praksi večkulturna, to pa je povezano z verskimi tradicijami in vrednotami, ki jih je treba spoštovati in omogočiti njihovo izražanje.

Torej nimamo drugih možnosti kot dialog in medsebojno spoštovanje. Spomniti se moramo na poziv verskih skupnosti.

(Predsednik je prekinil govornika)

  Niccolò Rinaldi (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, visoka predstavnica, gospe in gospodje, usoda vzhodnih kristjanov spreminja celotni zemljevid kultur, saj tisočletja stare skupnosti ─ „Kopt“ pomeni v grščini „Egipčan“ ─ razmišljajo o izselitvi v tujino, da bi se rešile pred nasiljem. Javna občila ali ksenofobne stranke pa tega dogajanja ne bi smele zmotno imenovati spopad ver ali spopad civilizacij.

Rad bi vam opisal droben dogodek, ki pa se mi zdi pomemben. Zgodilo se je pred leti v Kairu: nekega dne je starec s podeželja, ki nam je trikrat na teden prinašal mleko, stal na našem pragu ves objokan. Nismo razumeli, kaj hoče, saj je lahko le hlipal „Said Akbar, Said Akbar“, veliki stari mož, veliki stari mož. Končno smo doumeli, da je tako svojim krščanskim odjemalcem izražal sožalje ob smrti Karla Wojtyłe. Bil je iskren, preprost človek, musliman, katerega ravnanje je izražalo starodavno medsebojno spoštovanje, značilno za sredozemska ljudstva. Ta droben, a pomemben dogodek, ki odseva prevladujoče vrednote egiptovske družbe, se je zgodil v isti državi kot božični pokol Koptov.

Danes pa skupnosti vzhodnih kristjanov potrebujejo zaščito. Včasih so talke obračunavanja med teroristi in fundamentalisti na eni ter avtoritarnimi oblastmi na drugi strani. Evropska zunanja politika ne sme le brezmočno opazovati sprememb po svetu. Ne sme se bati besede ...

(Predsednik je prekinil govornika)

  Marina Yannakoudakis (ECR). ─ Gospod predsednik, strpnost do prepričanj drugih je lastnost civilizirane družbe. Grozljivi dogodki v Egiptu in Iraku pomenijo surovo teptanje človekovih pravic in temeljnih načel svobode mišljenja in izražanja. Nikogar ne bi smeli preganjati zaradi verskega prepričanja. Preprečevanje izražanja vere kristjanom ali pripadnikom katere koli druge vere je za našo družbo popolnoma nesprejemljivo.

Preden grajamo druge, pa moramo pomesti pred svojim pragom. Prejšnji mesec so v okupirani ciprski vasi Rizokarpaso prepovedali krščansko božično bogoslužje. Znano je, da je Ciper, država članica EU, že 36 let pod delno turško okupacijo. Vdor turške okupacijske vojske v cerkev, prisilna prekinitev obreda in izgon vernikov iz cerkve so nesprejemljiva dejanja. Ta dogodek zdaj preučujejo tudi ZN.

Ko torej govorimo o razmerah v državah zunaj EU in o položaju kristjanov, bi rada opomnila zbornico, da moramo najprej narediti red v lastni hiši. Za naš verodostojen nastop v širšem okolju je nujno, da naša zbornica ne dopušča nikakršne oblike diskriminacije.

  Cornelis de Jong (GUE/NGL). – (NL) Gospod predsednik, baronica Ashton, svoboda veroizpovedi in prepričanja velja za verska in neteistična ali celo ateistična prepričanja. Ta prepričanja so lahko med seboj nezdružljiva, v takih primerih pa je dolžnost vlade spodbujati strpnost in se postaviti za žrtve diskriminacije in nasilja zaradi prepričanj.

Z vsem srcem podpiram skupno resolucijo, kakršno imamo pred seboj, ne zato, ker bi menil, da se moramo zavzemati samo za kristjane, ampak zato, ker se danes kristjani srečujejo z nestrpnostjo v vse večjem številu držav. Enako pa bi ravnal tudi, če bi šlo za kako drugo vero.

ESZD mora temu področju nameniti znatne zmogljivosti. Pred časom sem imel podoben položaj na nizozemskem ministrstvu za zunanje zadeve. Reševanje primerov kršitev človekovih pravic, napetosti in sporov na podlagi vere ali prepričanja zahteva veliko kadrovskih zmogljivosti in naporov, enako pa velja tudi za spodbujanje iskrenega dialoga in strpnosti.

Zato upam, gospa visoka predstavnica, da boste upoštevali priporočilo in v ta namen zagotovili ustrezne kadrovske zmogljivosti.

  Mario Borghezio (EFD). – (IT) Gospod predsednik, baronica Ashton, gospe in gospodje, v prevladujočem relativizmu evropske politike je ena beseda tabu: kristjanofobija. Že leta in leta pa od zanesljivih in neizpodbitnih virov prejemamo resna in pogosto tragična poročila o preganjanju kristjanov na različnih celinah.

Evropa se mora predramiti, odpreti oči in ukrepati. Svetu mora poslati jasna sporočila, kakršno smo pričakovali tudi od baronice Ashton. Lahko bi na primer navedla navdihnjene besede papeža Benedikta ob svetovnem dnevu miru pred nekaj dnevi, ko je opozoril, da odrekanje svobode veroizpovedi žali Boga in človeško dostojanstvo, pa tudi ogroža varnost in mir.

Potrebni so konkretni ukrepi. Zakaj čakamo ─ kot sem že naravnost vprašal ─ in ne pošljemo komisije, ki bi preverila položaj naših koptskih krščanskih bratov v Egiptu, uradno zmerni državi, v kateri ne uživajo skoraj nikakršnih temeljnih človekovih pravic niti v javnih niti v državnih službah?

Zdrami se, nesrečna Evropa, in spomni se svojih krščanskih korenin!

PREDSEDSTVO: LIBOR ROUČEK
podpredsednik

  Jaime Mayor Oreja (PPE). – (ES) Gospod predsednik, nedavni napadi v Iraku in Egiptu razgaljajo dve tragediji Evrope, ki pa se po naravi razlikujeta. Prva tragedija so sami dogodki s svojo krutostjo in izgubo človeških življenj.

Druga tragedija pa je, kako neopaženo gredo taki dogodki vse prepogosto mimo nas. Naša reakcija na take dogodke je pogosto omejena na poročila o nezgodah in zločinih v javnih občilih, kot bi šlo za pojave, ki se nas ne tičejo, ne pa napade na nas same. Kot da bi se dogajali nekje drugje, v resnici pa ti napadi potekajo v osrčju naše civilizacije, Evrope, in so naperjeni proti njenemu jedru.

Temeljna vloga evropskih institucij je ozaveščanje o resnosti, teži in obsegu napadov na kristjane v teh krajih. Evropske institucije bi morale ne le izdajati izjave s posplošenimi obsodbami takih napadov, ampak tudi delovati v dveh smereh: prvič, skrbeti, da bi se naša družba in naša občila bolj zavedali te tragedije, in drugič, skrbeti, da bi bile evropske institucije dejavneje vključene v krajih, kjer se ta tragedija dogaja.

Ob tem cilju in teh dveh smereh delovanja mi, baronica Ashton, dovolite še pripombo, da bi morale evropske institucije, pa tudi vi osebno, bolj poudarjati vlogo in pomen žrtev teh dogodkov. Žrtve morajo imeti obraze. Žrtve morajo biti vključene v naših evropskih institucijah. Pripraviti moramo program njihovih obiskov in srečanj, ta tudi materialne pomoči; seveda pa so žrtve tega strašnega preganjanja tiste, ki se bodo lahko mnogo bolje zavzele za svojo stvar, kot se lahko mi v njihovem imenu.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D). – (EL) Gospod predsednik, kot socialisti verjamemo v človekove pravice in vsekakor verjamemo v verske pravice. Kot je pred kratkim pravilno povedal gospod Svoboda, se ne zavzemamo samo za krščanstvo; zavzemamo se za vse vere, za pravico ljudi, da verujejo v skladu s svojim prepričanjem, in, kar je še pomembneje, za medsebojno razumevanje med vsemi veroizpovedmi, za uvidevnost do vere posameznika kot državljana.

Zaradi svojega izvora pa bi se rad dotaknil tudi konkretnega dogodka, ki se je zgodil na Cipru in je tudi omenjen v poročilu. Turške okupacijske sile so posredovale v cerkvi, v kateri že desetletja potekajo krščanski obredi, prekinile obred in, še huje, pregnale vernike in prisilile duhovnika, da je slekel liturgična oblačila. Posebnost tega dogodka je, da se je na žalost ─ ali na srečo, saj pomeni priložnost, da stopimo skupaj in težavo rešimo ─ primeril na evropskem ozemlju.

  Frédérique Ries (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton, barbarski pokol v Aleksandriji dne 31. decembra je le najnovejši v nizu morilskih napadov na kristjane v različnih delih sveta: v Iranu, Iraku, Pakistanu, Nigeriji, nazadnje pa tudi v Egiptu. Osrednje žrtve preganjanja ─ uporabiti moramo prav to besedo, čeprav v naši resoluciji ni uporabljena ─ so vzhodni kristjani. To je trdovraten problem in dejanja sovraštva do krščanstva so stvarnost.

Evropska unija se mora temu upreti tako, da zagotovi tem krščanskim manjšinam pravico ─ mi jim jo moramo zagotoviti. Gre za 12 milijonov ljudi, ki potrebujejo zaščito in ki jim moramo omogočiti boljšo izbiro kot le izbiro med begom in smrtno nevarnostjo. Že večkrat smo slišali, da pri tem ne gre za obsojanje ene ali druge vere, ampak preprosto za to, da poudarimo, kako skrajno nujen je boj proti islamskim skrajnežem, ki s svojimi poboji v resnici teptajo svobodo.

Upamo, baronica Ashton, da boste na srečanju zunanjih ministrov konec tega meseca sprejeli usklajen odziv in strategijo za boj proti nasilju nad vzhodnimi kristjani. Menim, da bi bilo treba za učinkovit pritisk uporabiti med drugim tudi naše pridružitvene sporazume z nekaterimi od teh držav in zahtevati od njihovih vlad pregon in pravično sojenje storilcem. Tako pravi točka 2 resolucije.

Svoboda izražanja vere mora veljati v praksi po vsem svetu, tako kot vsak posameznik lahko svobodno izbira, ali veruje ali ne, kajti spodkopavanje svobode, ki omogoča ločitev cerkva od države, ogroža tudi vse naše druge svoboščine.

  Tomasz Piotr Poręba (ECR). – (PL) Gospod predsednik, v vsaj 75 % primerov verskega preganjanja po svetu so žrtve kristjani. Evropska unija ne sme biti nema opazovalka, ne sme stati ob strani in ne narediti nič glede tega. Namen današnje razprave je opomniti Evropo, da se mora vključiti v svetovni boj za spoštovanje pravice do svobode veroizpovedi, pa tudi opomniti, da moramo vsi skupaj razmisliti, kakšne instrumente lahko v prihodnje uporabi Evropska unija za preprečevanje preganjanja kristjanov.

Kaj lahko storimo? Po mojem mnenju bi morali najprej poskrbeti, da bi bilo zagotavljanje spoštovanja svobode veroizpovedi ena od prednostnih nalog zunanje politike Evropske unije. Pri podpisovanju sporazumov z drugimi državami bi morali poskrbeti, da bi ti sporazumi vsebovali določbe o prepovedi pregona na podlagi vere v državi podpisnici.

Drugič, razmisliti bi morali o ustanovitvi evropskega centra za spremljanje verskih preganjanj po svetu, ki bi Evropski uniji zagotavljal tekoče podatke za hitro odzivanje.

Tretjič in nazadnje, odpovedati bi se morali naši politiki dvojnih meril. Evropska unija in Evropa v celoti odpirata vrata priseljencem iz držav z vseh koncev sveta. Dovoljujemo jim gradnjo verskih objektov, dovoljujemo jim prakticiranje vere. Ob tem pa se le redko postavimo za pravice kristjanov v prav teh državah, v državah, v katerih se že posest Biblije pogosto kaznuje z dolgoletnim zaporom, mnogokrat celo s smrtjo, v državah, kjer krščanskega verskega objekta ni le težko zgraditi, ampak ga preprosto ni mogoče zgraditi.

Danes je čas, da se energično, odločno in trdno postavimo za pravice kristjanov po svetu. Danes je čas, da na glas zahtevamo pravico do svobodnega prakticiranja vere za kristjane in pripadnike drugih ver.

  Francisco José Millán Mon (PPE). – (ES) Gospod predsednik, glede na dogodke v zadnjem času, ki ogrožajo svobodo veroizpovedi ali celo življenja kristjanov, je naša razprava nujna. V mislih imam predvsem dogodke v Pakistanu, Iraku, Nigeriji in Egiptu.

Člen 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah zelo podrobno ureja pojem, ki ga imenuje svobodo veroizpovedi oziroma versko svobodo. Kljub temu pa ta pravica v nekaterih državah ne uživa velikega spoštovanja. Zdaj se dogaja celo to, da lahko kristjani pripadnost svoji veri plačajo z življenjem.

Baronica Ashton, Evropska unija mora odločno braniti splošno pravico do svobode veroizpovedi, to obrambo mora jasno vgraditi v svoje zunanje delovanje in zahtevati mora spoštovanje, svobodo in varnost za versko skupnost, ki je danes najbolj preganjana na svetu, to je za krščansko skupnost. Od vseh vlad moramo zahtevati, da take napade preprečijo, če to ni mogoče, pa, da odgovorne primejo in kaznujejo.

Gospe in gospodje, baronica Ashton, svoboda je simbol evropske identitete, zajema pa tudi versko svobodo, ki spada v samo jedro človekovih pravic. Svoboda je tudi pot k miru, kot je rekel papež Benedikt XVI. v svoji poslanici 1. januarja. Rad bi izpostavil tudi vlogo krščanstva pri oblikovanju evropske identitete. Žalosten paradoks bi torej bil, če Evropska unija ne bi najodločneje zahtevala od sveta zaščite osnovnih pravic kristjanov in le-tem pomagala, kjer jim lahko.

Resolucija Evropskega parlamenta našteva načine za učinkovitejšo obrambo verske svobode na splošno in še zlasti svobode kristjanov. Pozdravljam namero, da jih bo bližajoči se Svet za zunanje zadeve podrobneje preučil ─ že zaključujem, gospod predsednik ─ in da bo Evropski svet dne 14. februarja izrazil mnenje o teh resnih dogodkih, kot ga je že zelo pogumno izrazil predsednik Sarkozy.

  Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospod predsednik, baronica Ashton, verodostojnost Evropske unije na področju zunanje politike se meri po tem, kako dosledno se drži svojih temeljnih vrednot, te pa so človekove pravice, demokracija, načela pravne države in svoboda veroizpovedi.

Kaj lahko se zgodi, da bo pravni sistem Egipta tudi v prihodnje zasenčen s šeriatskim pravom, katerega žrtve so prav koptski kristjani. Konferenca evropskih cerkev poziva k dialogu med kristjani in muslimani v Evropi. Tudi evropski verski dialog, kulturna tradicija religije in tradicija verskega pouka so možna orodja evropske politike.

Krščanstvo in druge vere so mirovna gibanja, tako kot Evropska unija. Uspešna vera združuje ljudi, ne razdvaja jih. Ne smemo pustiti, da bi teroristi izrabljali vero kot orodje barbarstva.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Gospod predsednik, po ugotovitvah organizacij, ki spremljajo verska preganjanja, več kot 200 milijonom kristjanov ves čas grozi preganjanje. V zadnjih dveh letih je več kot 170 tisoč ljudi umrlo samo zato, ker so bili kristjani, čeprav to zveni neverjetno. Take številke objavljajo organizacije, ki spremljajo preganjanje kristjanov, pomenijo pa, da so kristjani najbolj množične žrtve preganjanja na podlagi vere, česar v Parlamentu ne smemo pozabiti. Položaj je še zlasti napet v znatnem delu islamskih držav, kjer kristjane obravnavajo kot drugorazredne državljane.

Evropa takega stanja ne sme več mirno prenašati, pa ne le zato, ker ima krščanske korenine. Nedolžni ljudje umirajo samo zato, ker so pripadniki ene in ne druge vere. Evropska unija se na napade na kristjane in na njihovo diskriminacijo ne odziva dovolj odločno. Vprašanje preganjanja kristjanov je treba odpirati v dvostranskih pogajanjih in odnosih med Evropsko unijo in državami, ki so prizorišče takih skrajnih in strašnih dogodkov. Parlament bi moral tudi od gospe Ashton zahtevati bolj proaktivno in odločnejše delovanje.

  Gay Mitchell (PPE). ─ Gospod predsednik, prav se mi zdi, da imamo to razpravo, in v celoti podpiram resolucijo, med katere pobudniki sem tudi sam osebno. Menim, da gre za prebujanje spečega velikana ob nezasluženih in zavržnih krivicah nad kristjani. Enako bi me skrbelo, če bi take nezaslužene in zavržne krivice trpela muslimanska ali judovska skupnost. Evropa je mozaik: enotnost in raznolikost sta naše geslo.

Pa vendar se na Cipru turški vladi in njenim zastopnikom zdi primerno od kristjanov zahtevati, da posebej prosijo za dovoljenje za molitev, in izganjati vernike iz cerkve, če je molitev skupna. Ali je kdo poklical na zagovor turškega predstavnika v Evropski uniji? Če ne, zakaj ne? Rad bi izrazil spoštovanje tistim muslimanom, ki so podprli svoje krščanske sosede ob napadu nanje. Zato naša resolucija ne sme biti resolucija proti komur koli. Naj bo resolucija za kristjane in za tiste, ki trpijo napade.

Ne podpiram in ne morem se sprijazniti s krivicami nad ljudmi, posamezniki ali skupnostmi na podlagi verskega prepričanja. Tema te razprave so kristjani, vse preveč ljudi pa misli, da lahko to temo dpravimo z nekaj puhlicami. Menijo, da je krščanstvo anahronizem. Čas bi že bil, da bi se začeli med seboj spoštovati. Sam spoštujem poslance, ki nimajo nikakršnega verskega prepričanja, in tiste, katerih versko prepričanje je drugačno od mojega. Čas bi že bil, da vsi člani naše zbornice začnejo spoštovati kolege krščanskega prepričanja; naša enotnost sloni prav na raznolikosti.

  Maria Eleni Koppa (S&D). – (EL) Gospod predsednik, versko nasilje v zadnjih letih strmo narašča po vsem svetu, to pa povzroča zaskrbljenost in odpor. Prepoved izkazovanja verskega prepričanja je očitno kršenje temeljnih pravic in mednarodnega prava, po katerem je pravica do vere neodtujljiva in samoumevna.

Prepoved krščanskega obreda v kraju Rizokarpaso na okupiranem Cipru s strani okupacijskih sil in bombardiranje koptske krščanske cerkve v Aleksandriji sta samo dva zgleda zaostrovanja napetosti in verskega sovraštva v številnih predelih v neposredni okolici Evrope.

Evropska unija mora oblikovati orodja za zaščito pravic vseh verskih prepričanj v praksi. Sporočilo Evropske unije, da takega ravnanja ne bo prenašala, mora biti jasno in glasno. Rada bi pozvala visoko predstavnico, naj ovrednotenje stanja na področju pravice do izražanja vere uvrsti med svoje prednostne naloge. In na koncu, na ravni Sveta in Evropske komisije bi veljalo razmisliti o vključitvi zaščite verskih prepričanj med teme razprav s tretjimi državami.

  Mirosław Piotrowski (ECR). – (PL) Gospod predsednik, krščanstvo je že od nekdaj prvina evropske identitete, iz njega izvirajo tudi vrednote Evropske unije. Zato EU ne sme stati ob strani in nemo opazovati preganjanja kristjanov, tudi preganjanja drugod po svetu. V arabskih in azijskih državah so kristjani najbolj ogrožena verska manjšina, kar potrjujejo tudi nedavni napadi na kristjane v Egiptu in Iraku ter napadi v Indiji pred časom; med žrtvami teh napadov so bili tudi majhni otroci. Za preprečevanje in obsodbo takih napadov imamo na voljo niz instrumentov in Evropska unija mora napade na kristjane odločno obsoditi. Med najučinkovitejše načine spada pogojevanje sklepanja sporazumov med EU in tretjimi državami, na primer trgovinskih sporazumov, z jamstvom, da bodo države podpisnice spoštovale pravice kristjanov, in z vključitvijo klavzul o prekinitvi sporazumov ob kršenju teh pravic.

  Doris Pack (PPE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, leta 2009 smo v Evropi spodbudili medkulturni dialog med kristjani in muslimani, pravoslavnimi in katoliškimi kristjani ter med protestanti in pravoslavnimi kristjani. V naši skupnosti skušamo okrepiti medsebojno zaupanje. Tako ravnamo pri sebi doma. Seveda je to znak, da imamo svoja stališča in da si jih upamo izraziti. Včasih pa temu ni tako. Pred kratkim sem brala in slišala, da je Evropska komisija izdala koledar za mlade, v katerem so navedeni uradni prazniki vseh drugih ver razen krščanske. Vse, kar lahko rečem ob tem, je, da bo to samo podžgalo skrajneže v Egiptu in drugod k nadaljevanju grozodejstev.

Naša dolžnost je pomagati kristjanom v državah, ki so bile že večkrat naštete. Večina kristjanov živi v državah, kot so Palestina, Egipt, Irak in Iran, kjer se je krščanstvo rodilo. Ne smemo dovoliti, da bi te ljudi pognali z njihovih domov. Ti ljudje niso manjšina, so Egipčani in Palestinci, tako kot vsi drugi prebivalci teh držav. Radi bi še naprej živeli tam, pa jim življenje otežujejo. Podpreti moramo baronico Ashton in poskrbeti, da bo Evropska unija vključila jamstva verske svobode v vse sporazume, ki jih sklepa s tretjimi državami, še zlasti z omenjenimi državami. Poskrbeti moramo, da nikomur ne bo treba zapustiti domovine iz verskih razlogov.

  Ria Oomen-Ruijten (PPE). – (NL) Gospod predsednik, ob razmerah v Bagdadu in Aleksandriji dobivam občutek, da smo se vrnili za 500 let v preteklost. Takrat so na Nizozemskem divjale osamosvojitvene vojne, v katerih so se neusmiljeno pobijali protestanti in katoliki. Gospod predsednik, v sodobni evropski družbi preprosto ni prostora za kaj takega. Ko se ozrem proti Bagdadu ali Aleksandriji, pa ugotavljam, da so ti dogodki le surovi izbruhi razmer, ki tlijo pod površjem v številnih državah.

Zato se moje sporočilo glasi, da mora Evropska unija v okviru omenjenega medkulturnega dialoga in svoboščin, katerih spoštovanje smo si skupaj zadali, poskrbeti, da bo svoboda veroizpovedi bistvena sestavina vsake sklenjene mednarodne pogodbe, vseh poslovnih odnosov s tretjimi državami in vsakega poročila, ki ga sestavi, kot sem osebno poudarila tudi v poročilu o Turčiji. To pa tudi pomeni ─ čeprav gospa Pack tega ni posebej omenila ─ da morajo te svoboščine veljati vzajemno in da morajo svobodo veroizpovedi spoštovati tudi v državah, v katerih islam ni večinska vera.

Gospod predsednik, menim, da nestrpnost in nasilje, ki smo mu priče, nista sprejemljiva in da bi morali frakcije, ki so v sporu, pritegniti v dialog. Zato pozivam gospo Ashton in njeno diplomatsko službo, naj poskrbita, da bomo v vseh stikih z oblastmi omenjenih držav dosledno obravnavali tudi svobodo veroizpovedi. Pri tem lahko računate na solidarnost Parlamenta.

  Eleni Theocharous (PPE). – (EL) Gospod predsednik, preganjanje in pokoli kristjanov na Bližnjem vzhodu so običajno delo fanatičnih in terorističnih organizacij. Preganjanje grških ciprskih kristjanov pa je delo redne vojske v državi, ki si prizadeva za pridružitev Evropski uniji.

V rokah imam pismo samooklicanega „ambasadorja turške republike Severni Ciper“ v Bruslju ─ tvorbe, ki obstaja samo po zaslugi turške okupacijske vojske ─ v katerem me skuša osmešiti, obenem pa priznava, da so bogoslužje v kraju Rizokarpaso prekinili zato, ker grški ciprski kristjani niso pridobili dovoljenja zanj.

Gospa Ashton, od kdaj je za kakršno koli prakticiranje vere potrebno dovoljenje? Kako dolgo boste prenašali tako očitno kršenje človekovih pravic in svobode veroizpovedi evropskim državljanom s strani države, ki se želi pridružiti Evropski uniji?

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospod predsednik, baronica Ashton, rad bi se obrnil na vas z odločnim pozivom v zvezi s to zadevo, saj se nikakor ne smemo sprijazniti s tem, da kristjanom na Bližnjem vzhodu ves čas pretijo neusmiljeni napadi.

Irak, Iran, Egipt, Nigerija, Turčija, Pakistan. Te države so bile stoletja domovine tem kristjanom in ne želijo jih zapustiti. Strašno je, da islamska duhovščina spodbuja protikrščansko razpoloženje med svojimi verniki. V severnem Iraku se ljudje bojijo okrasiti svoje domove. V Bagdadu oboroženo krdelo vdre v cerkev in pobije 52 ljudi, 200 pa jih rani.

Decembra smo imeli priložnost govoriti z iraškimi škofi ob njihovem obisku v Evropskem parlamentu. Poudarili so, da potrebujejo našo pomoč in pomoč vse mednarodne skupnosti, da se bo ustavilo pobijanje nedolžnih ljudi zaradi njihovega verskega prepričanja. Kaj smo doslej storili v zvezi s tem?

V tem smislu bi rad omenil tudi Turčijo, ki se na eni strani močno trudi vključiti se v Evropo, na drugi strani pa prepoveduje ustanavljanje krščanskih verskih združenj ali skupnosti. V Evropi dovoljujemo gradnjo minaretov, oni pa ne storijo nič v zameno.

Rad bi tudi vprašal, kje so zdaj vsi borci za človekove pravice, borci za pravice živali in podobni. Včasih se vprašam, ali ne bi bilo treba ustanoviti skupine za varstvo kristjanov po svetu.

  Peter Šťastný (PPE). ─ Gospod predsednik, vse pogostejši surovi in nasilni napadi na kristjane in njihove skupnosti so zelo zaskrbljujoči. Za te napade so odgovorni predvsem fanatični islamski skrajneži. Gre za golo sovraštvo. Treba jih je ustaviti in moramo jih ustaviti.

EU in njene institucije, vključno z našo zbornico, morajo okrepiti pritisk na vlade držav, ki so prizorišča takih dogodkov, še zlasti v državah, ki so do takih napadov popustljive ali celo zatiskajo oči pred njimi.

Pri nas cenimo in varujemo življenje prav vsakega posameznika, strogo kaznujemo vsakega, ki ogrozi človekovo življenje, še posebej strogo pa so kaznovani tisti, ki napadajo pripadnike manjšin ali napadajo iz sovraštva. Vztrajati moramo, da tudi druge države podobno zaščitijo človeška življenja in strogo kaznujejo storilce ostudnih zločinov te vrste, in tem državam moramo pri tem pomagati.

Vsi vemo, kako hude so lahko posledice, če ne bomo storili ničesar in ne bomo ustavili sedanjih trendov naraščanja. Civilizirani svet se mora zato z vsemi silami posvetiti zaustavitvi teh nevarnih trendov.

  Sari Essayah (PPE). – (FI) Gospod predsednik, komisarka, nikakor ne podcenjujem pritiskov, ki so jim izpostavljene druge vere, vendar statistike govorijo same zase: 75 % žrtev groženj ali umorov iz verskih razlogov je kristjanov in okoli 100 milijonov kristjanov po svetu trpi preganjanje in nasilje zaradi svoje vere.

V zadnjem času so še zlasti zaskrbljujoče razmere na Bližnjem vzhodu, kot smo že slišali. Napadi na cerkve med obredi v Iraku, Egiptu in Siriji so zahtevali več deset življenj, med njimi tudi otroških. Tudi drugod po svetu so težave. Strma gospodarska rast v azijskih državah prikriva resne kršitve temeljnih in človekovih pravic. Na Kitajskem, v Indiji in v Vietnamu, na primer, svoboda veroizpovedi velja večinoma samo na papirju. Priznati si moramo, da EU in njene države članice zatiskajo oči pred tem, tudi v korist trgovinskih odnosov.

Če bi hotela, pa bi lahko EU veliko naredila za izboljšanje položaja kristjanov in v spodbudo svobode veroizpovedi po svetu, na primer tako, da bi vztrajala pri vključitvi klavzule o svobodi veroizpovedi v vsak sporazum, ki ga sklepa s tretjimi državami. Zato bi vas rada vprašala, komisarka, ali nameravate v prihodnje vztrajati pri taki klavzuli, pa tudi nadzorovati njeno uveljavljanje.

Medli odnos Evrope deloma izvira tudi iz tega, da tudi sami opuščamo svoje tradicionalne vrednote. Vero hočemo odriniti v zasebno sfero. To odseva na primer tudi v razpravi o razpelih v Italiji. Gospa Pack je v razpravi omenila tudi koledar, ki ga je izdala Komisija in v katerem so krščanski prazniki popolnoma izpuščeni. Sekularizem ni pravi odgovor na te probleme. Pravi odgovor je spoštovanje ljudi, ki imajo drugačne poglede kot mi sami, in spoštovanje prepričanj drugih.

  Traian Ungureanu (PPE). ─ Gospod predsednik, tegobe kristjanov na Bližnjem vzhodu, v Aziji in Afriki niso naključni dogodki. Ne gre za obžalovanja vredne med seboj neodvisne napade. Nasprotno, gre za klasično množično preganjanje. Kristjane ustrahujejo, izganjajo ali ubijajo z jasnim namenom: gre za versko čiščenje. To se dogaja v času, ko se v Evropi na vse kriplje trudimo ustreči prav vsem željam in potrebam muslimanskih vernikov. Evropa je tako vse bolj na gosto posejana z mošejami, Bližnji vzhod pa vse bolj očiščen kristjanov.

Pri tem pa ne gre za številke. Gre za svoboščine in identiteto. Tudi za tiste med nami, ki ne verujejo, kristjani ne bi smeli biti pozabljena, čudaška in izumirajoča sekta. Vsakdo od nas ima pravico verovati ali ne verovati, nimamo pa pravice nemo opazovati, kako se naše svoboščine kršijo.

To pomeni, da bi morala biti svoboda veroizpovedi temeljni pogoj za vse naše odnose s tretjimi državami. Tak pristop bi moral biti zakonsko predpisan in bi moral biti sestavni del nalog visoke predstavnice.

  Tunne Kelam (PPE). ─ Gospod predsednik, visoki predstavnici bi rad povedal, da v takih razmerah obsodbe in izjave niso dovolj. Napadi na kristjane dramatično naraščajo, še zlasti v državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Težko najdemo državo, v kateri lahko kristjani živijo kot normalna manjšina in, še pomembneje, svobodno izražajo svojo vero.

Ljudem, ki se spreobrnejo v krščanstvo, grozi celo smrtna kazen. Pa ne govorimo o kakih novih manjšinah v teh državah. Kristjani so njihovi starodavni, tradicionalni prebivalci. Danes pa jih vse nasilneje izganjajo iz domovine, zganjajo v gete ali silijo v notranje izgnanstvo, na primer v Iraku. Torej je nujno, da EU oblikuje strategijo za svobodo veroizpovedi in niz konkretnih ukrepov proti državam, ki namerno zanemarjajo zaščito verskih manjšin.

Rad bi omenil tudi zamisel kolega gospoda Mayorja Oreje, namreč, da bi sestavili seznam žrtev, s katerimi bi nato služba EU za zunanje delovanje vzpostavila stike. Ne gre za zoperstavljanje ene vere drugi. Gre za zagotavljanje enakih možnosti, saj zgraditi krščansko cerkev v Aleksandriji ali Ankari ne bi smelo biti nič težje kot zgraditi mošejo v Bruslju.

  Simon Busuttil (PPE). – (MT) Gospod predsednik, napade na krščansko skupnost v Egiptu in drugih državah je treba obsoditi in naša dolžnost je, da reagiramo nanje. Moje vprašanje se glasi: če pravice kristjanov do prakticiranja svoje vere ne bo branila Evropa, zibelka krščanstva, kdo pa naj jo?

Prizadevati pa si moramo tudi za to, da se muslimanske ne bi radikalizirale in da z njimi ne bi manipulirali skrajneži. Paziti pa se moramo tudi splošnega žigosanja muslimanov za teroriste, saj se k nasilju in ekstremizmu nagiba le manjšina med njimi. Ob tem pa je tudi dolžnost vseh muslimanskih skupnosti po svetu obsoditi skrajneže, ki zlorabljajo njihovo vero, in ograditi se od takih posameznikov, da taka dejanja ne bi omadeževala muslimanske vere.

Poleg tega moramo z vsemi sredstvi prisiliti oblasti v teh državah k zaščiti krščanskih skupnosti pred preganjanjem.

Predvsem pa ob vseh dogodkih, ki jih spremljamo in ki nam vzbujajo jezo, ne smemo izgubiti razuma. Kot je dejal Mahatma Gandhi: „zob za zob in oko za oko, pa bomo sčasoma vsi slepi in brezzobi“.

  Carlo Casini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, poslanci pred menoj so povedali praktično vse, kar je treba povedati. Našteli so dejstva, jih ovrednotili in izrazili konkretne zahteve.

Kot zadnji govornik na seznamu bi zato rad dodal nekaj, česar še nismo slišali, in sicer bi nas vse rad spomnil na misli zelo velikega Evropejca, Janeza Pavla II., človeka, ki je veliko prispeval k padcu berlinskega zidu. V svoji duhovni oporoki omenja štiri vrednote, na katerih temelji naša civilizacija, civilizacija ljubezni: te vrednote so življenje, mir, kruh in svoboda veroizpovedi.

Drugo, česar se spomnim, so misli Giorgia La Pire, nekdanjega župana Firenc, ki se je na vrhuncu hladne vojne zavzemal za širok kongres o krščanski civilizaciji. V svoji knjigi Premesse della politica („Predpostavke politike“) je zapisal, da vsaka politika izraža določeno pojmovanje človeka. Za krščansko Evropo, piše, je človek predvsem bitje, ki moli, to pomeni, bitje, ki je zmožno dialoga, razumevanja neskončnega in pogovora z Bogom.

Če človeku odvzamemo sposobnost dialoga v zasebni in javni sferi, ne uničimo samo njegove vere, ampak njega samega. Te misli posredujem zbornici in vam, visoka predstavnica, kot prispevek k oblikovanju oprijemljivih in učinkovitih zavez naše Evropske unije, katere korenine so krščanske in ki ob vsaki priložnosti poudarja, da zagovarja in spodbuja človekovo dostojanstvo in človekove pravice.

  Predsednik. ─ Kolegi, prehajamo na postopek catch-the-eye. Imam majhno težavo, saj imam pred seboj več kot 25 prijav k besedi, na voljo pa imamo samo pet minut; očitno je, da besede ne boste mogli dobiti vsi. Potrudil se bom po najboljših močeh in bom skušal čas dodeljevati čim bolj enakomerno in pravično, vseeno pa žal vsi ne boste mogli dobiti besede.

  Magdi Cristiano Allam (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, želel bi samo prositi visoko predstavnico, baronico Ashton, naj v program naših stikov z Egiptom uvrsti posebno zahtevo: od egiptovskih oblasti moramo zahtevati, naj umaknejo podatke o verski pripadnosti iz uradnih dokumentov, osebnih izkaznic, potnih listov in vse dokumentov, potrebnih v postopkih zaposlovanja.

Kristjani so v Egiptu žrtve diskriminacije, ker je v njihovih dokumentih zapisana besedica „kristjan“. Zaradi institucionalizirane diskriminacije kristjanov je postal legitimen tudi islamski terorizem.

To je konkretna zahteva, katere uveljavitev bi zavarovala kristjane pred eno obliko institucionalizirane diskriminacije.

  Antigoni Papadopoulou (S&D). ─ Gospod predsednik, člen 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah prepoveduje „nečloveško ali ponižujoče ravnanje“, člen 9 pa zagotavlja pravico do „izražanja vere ali prepričanja“. To je potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji razsodbi v četrtem meddržavnem sporu med Ciprom in Turčijo po letu 2001.

Gospe Ashton bi rada rekla naslednje: Turčija, država kandidatka za pridružitev Evropski uniji, žal že 36 let uničuje verske spomenike na Cipru in predeluje krščanske cerkve v mošeje in hleve, pred kratkim pa je tudi prekinila maši ob božiču in ob svetih treh kraljih v okupiranih krajih Rizokarpaso in Yialousa.

Turčijo moramo zaradi teh zločinov na ozemlju EU obsoditi. EU ne sme stati križem rok. Kristjani na Cipru so v nevarnosti.

  Alexandra Thein (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, danes razpravljamo o predlogu resolucije o položaju kristjanov po svetu v zvezi s svobodo veroizpovedi. Evropski parlament se zavzema za temeljne svoboščine in človekove pravice po vsem svetu. Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo je ena od gonilnih sil teh prizadevanj, v tem pa se tudi razlikuje od konzervativcev, ki se osredotočajo predvsem na položaj kristjanov.

Na splošno ne gre le za položaj kristjanov. Z liberalnega vidika gre za celovito svobodo veroizpovedi. S tem mislim na vse veroizpovedi po vsem svetu. Gre za zaščito verskih manjšin in dolžnost vsake države, da po najboljših močeh ščiti pripadnike verskih manjšin, ki so ogroženi.

Težave imamo tudi v Evropi. Prihajam iz Berlina in samo v našem mestu smo samo v šestih mesecih doživeli šest vandalskih napadov na mošeje, k sreči brez smrtnih žrtev, po nemirih, ki jih je sprožil nekdanji socialdemokratski centralni bankir. Vendar nemška država skuša kar najbolje zaščititi verske objekte. Enako tudi Egipt po drugem velikem terorističnem napadu na kristjane zaostruje svoje ukrepe.

Seveda pa ne moremo pred vsako cerkev, mošejo ali sinagogo postaviti policista. Globo obžalujem, da so danes v mnogih državah, tudi v naši, judovski objekti podobni strogo varovanim stavbam državnih institucij. Zato moramo kot politiki prevzeti odgovornost za odnos do verskih manjšin v naših državah in se moramo zavzemati za odprt, prijateljski odnos do vseh veroizpovedi.

  Charles Tannock (ECR). ─ Gospod predsednik, ko sem bil pred enajstimi leti prvič izvoljen v našo zbornico, je veljalo za nekoliko čudaško ali celo moteče ─ moram povedati, da še zlasti v samem Parlamentu ─ ko sem pogosto odpiral vprašanje preganjanja kristjanov v islamskih in komunističnih okoljih, z žalostjo pa ugotavljam, da so se razmere od takrat samo še poslabšale.

Zato me veseli, da so se končno tudi nekatere agresivnejše in protiverske sile v naši zbornici predramile ob eksistenčni ogroženosti starodavnih krščanskih verskih skupnosti, kot so iraški Asirci, katerih zaščitnik v Združenem kraljestvu sem, in egipčanski Kopti. Preteklo soboto sem skupaj s svojimi koptskimi volivci pred Downing Streetom 10 v Londonu zahteval od vlade Združenega kraljestva, naj odločneje zahteva od Egipta in njegove vlade, naj zaščiti lastno prebivalstvo. Danes naslavljam podoben poziv na vas, baronica Ashton, kot visoko predstavnico Evropske unije.

  Nikolaos Salavrakos (EFD). – (EL) Gospod predsednik, pred časom sem napisal članek z naslovom „Množični monolog“. „Množični“ pomeni, da nas govori več, „monolog“ pa, da govori ena sama oseba. Ravno ta problem imajo danes naše skupnosti. Vsi govorimo ─ predvsem o idejah ─ vsakdo pa posluša le sebe samega. Take vrste problem je tudi najnovejši izbruh islamskega fundamentalizma v obliki surovih napadov v dneh okoli novega leta v Egiptu.

Rad bi poudaril, da je po ocenah v enem stoletju, od začetka 20. stoletja do danes, delež kristjanov na Vzhodu padel z 22 % na manj kot 10 % prebivalstva. Na izbruhe islamizma moramo biti pozorni, saj so voditelji Egipta, Libije in drugih držav stari in ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo po njihovem padcu in v katero smer se bodo obrnile te države.

Glede na to vas pozivam, lady Ashton: prevzemite pobudo in uporabite svoj vpliv za gašenje verskega fanatizma, pa naj bo krščanski ali muslimanski.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, koptski škof Anba Damian se je pred kratkim zavzel za ustanovitev krščanskega zavezništva posebej za kristjane v Egiptu, po izbruhu hujskaštva v mošejah in po grozljivem pokolu med krščansko mašo. Prostovoljna organizacija Odprta vrata spremlja indeks preganjanja v 50 svetovnih državah, v katerih kristjani doživljajo hudo preganjanje.

Ne razumem popolnoma, zakaj danes izražamo svojo zaskrbljenost. Ne bi smeli biti tako presenečeni, saj težave izvirajo z vrha. Če mi sami v EU, v Komisiji, razdelimo 21 tisoč evropskim šolam in 3 milijonom šolarjev koledar, ki je popoln zgled prezira do samih sebe, v katerem ni nobenega krščanskega praznika, našteva pa islamske, sikhovske, hindujske in kitajske verske praznike, pravzaprav ne moremo več govoriti o preziru, ampak o sovraštvu do samih sebe. Baronica Ashton, potreben nam je pogum in potrebno nam je spoštovanje lastnih meril. Ne smemo biti strpni do nestrpnosti.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) Gospod predsednik, ko kristjani umirajo in pod silo zapuščajo svoje domove, Evropska unija ne sme molčati, ne sme se odzivati šele po dogodkih. Evropska unija ne daje zadostne zaščite kristjanom, ker Unijo duši politična korektnost, ta pa duši tudi svobodo veroizpovedi. Ideologija laicizma nam veže roke in duši svobodo veroizpovedi.

Uniji je težko zaščititi in braniti kristjane po svetu, ker sama ne spoštuje krščanske filozofije. Nekateri poslanci nasprotujejo celo temu, da bi verski voditelji nastopali v našem parlamentu. Parlament ni obsodil ugrabitve mosulskega nadškofa, ki so ga kasneje umorili. Ena od političnih skupin v Parlamentu je celo poskrbela, da je bil papež obtožen kršenja človekovih pravic. Komisija ni naštela krščanskih praznikov, da sploh ne govorimo o razpelih v Italiji.

Veselim se ustanovitve dunajskega evropskega observatorija za nestrpnost do kristjanov in njihovo diskriminacijo im mislim, da bo imel precej dela.

  László Tőkés (PPE). – (HU) Gospod predsednik, kot pripadnik manjšine v Romuniji vem, kakšno je bilo versko preganjanje v času Ceauşescujeve diktature. Veselijo me današnje besede predsednika vlade Viktorja Orbána, da spada boj proti preganjanju kristjanov med naše prednostne naloge. Prepričan sem, da bi morala tudi visoka predstavnica gospa Ashton prispevati svoj delež v sodelovanju z madžarskim predsedstvom in prosim jo, naj to stori. Na nedavnem obisku v Istanbulu smo lahko videli in slišali, da so tam v 20. stoletju pobili milijone armenskih in grških kristjanov. Žalosti me, da se preganjanje kristjanov po svetu nadaljuje še danes. Z gospo Hautala predlagava, naj se to vprašanje uvrsti v program dela odbora za pravice kot posebna točka. Obenem pa prosim baronico Ashton, naj sproži resno razpravo o zaščiti kristjanov na srečanju zunanjih ministrov 31. januarja in naj jo uvrsti med prednostne naloge naše zunanje politike.

  Predsednik. ─ Besedo dajem Catherine Ashton in jo prosim, naj povzame razpravo in odgovori na številna vprašanja.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. ─ Gospod predsednik, če dovolite, bi se rada dotaknila dveh ali treh od niza misli, ki sem jih slišala ─ najprej bi se rada zahvalila spoštovanim poslancem za moč čustev in izraze podpore delu, ki se ga trudimo opravljati na tem področju.

Kot sem že omenila, sem vesela, da se lahko udeležim razprave o tej temi, tudi zato, ker smo o njej že razpravljali v Svetu za zunanje zadeve ─ ponovno pa bomo razpravljali o njej konec januarja ─ in izrazi zaskrbljenosti spoštovanih poslancev so v sozvočju z mislimi, ki mi jih posredujejo tudi različni drugi viri, nenazadnje tudi nekatere države članice in nekateri ministri, ki jih ta vprašanja izredno skrbijo.

Rada bi jasno povedala, da sem v resnici govorila o krščanstvu. Na začetku sem pojasnila svoje razloge za obisk Betlehema, namreč, da sem na Bližnjem vzhodu pravzaprav obiskala tudi zibelko množice ver ─ posebej na predvečer pravoslavnega božiča. Že to samo je bilo zelo jasna izjava, zelo osebno in zelo premišljeno dejanje. Vidim, da gospoda Maura ni več v dvorani, da bi lahko slišal moj odgovor, upam pa, da mu bo kdo prenesel, da sem v svojem govoru dejansko omenila krščanstvo.

Rada bi se dotaknila še dveh ali treh zadev. Več spoštovanih poslancev je odprlo vprašanje, kako uporabljamo orodja, ki jih že imamo na voljo, za urejanje teh vprašanj. Rada bi spomnila spoštovane poslance, da skoraj vsi sporazumi o trgovini ali sodelovanju, ki smo jih sklenili po letu 1995, vsebujejo klavzule o človekovih pravicah, in sicer zdaj take klavzule vsebujejo, mislim, že sporazumi s 134 državami.

Osrednji namen teh klavzul je potrditi skupno zavezanost človekovim pravicam, so pa tudi pravna podlaga za sankcije ob grobih kršitvah človekovih pravic. Spoštovani poslanci se gotovo spomnite, da sem bila na svojem prejšnjem položaju tista, ki je odprla vprašanji „GSP Plus“ in Šrilanke. Znano vam je tudi, da smo jih začasno izločili iz te sheme, izrecno na podlagi vprašanj v zvezi s človekovimi pravicami. Nujno je, kot je povedalo nekaj spoštovanih poslancev, da tudi v prihodnje pazimo, kako sklepamo sporazume, in pri tem uporabljamo razpoložljiva orodja ter po potrebi tudi pritisnemo na vzvode, ki jih imamo.

Pri obravnavi prihodnosti uredbe o GSP v Komisiji bi bilo zelo zanimivo preučiti tudi to, ali bi bilo mogoče še kaj izboljšati določbe uredbe, ki zadevajo ratifikacijo in uveljavljanje človekovih pravic in konvencij.

Rada bi spregovorila tudi o drugi plati tega vprašanja, namreč o instrumentih, ki jih uporabljamo za spodbujanje in podporo demokraciji in človekovim pravicam. Kot je spoštovanim poslancem znano, po vsem svetu podpiramo projekte boja proti rasizmu, ksenofobiji in diskriminaciji na kakršni koli podlagi. Finančno podpiramo NVO, ki se borijo proti diskriminaciji, v približno 60 državah. Tako usklajujemo uporabo razpoložljivih instrumentov, ki nam omogočajo zelo jasno sporočiti svojo obsodbo kršitev, in uporabo orodij ─ ob upoštevanju pripravljenosti in razpoložljivosti ─ za pomoč NVO, še zlasti tistim, ki delujejo na področju boja proti diskriminaciji.

Rada bi se dotaknila še enega področja, to je vloge delegacij po svetu in vloge spremljanja dogajanj. To točko je posebej omenilo tudi več spoštovanih poslancev. Povedala sem že, da se mi zdi naše spremljanje dogajanj po svetu resnično pomembno.

Še posebej me je pretresla težava, o kateri je spregovorilo več spoštovanih poslancev, ki je v zadnjih tednih in mesecih mnogo očitnejša kot doslej, veliko spoštovanih poslancev pa je zaskrbljenih zaradi nje že dalj časa: kakšno ravnanje in diskriminacijo trpijo verni ljudje, pripadniki najrazličnejših ver, po vsem svetu vsak dan, in kakšno pozornost moramo posvečati tem vprašanjem, ne le, ko težave prerastejo v nasilje ─ ob nasilju je naša dolžnost, da se odzovemo ─ ampak tudi pred tem, ko gre za vsakodnevno diskriminacijo.

Menim, da moramo naše delegacije po svetu uporabiti kot vir, ki lahko zazna in ugotovi to obliko diskriminacije, ki jo spoštovani poslanci označujete kot „brbotanje pod površino“, če mi dovolite uporabiti ta izraz, in nas opozori nanjo.

Prav tako se mi zdi pomembno, in omenila sem že, da smo o zadevi razpravljali na zadnjem srečanju Sveta za zunanje zadeve, da pri svojem delu na področju človekovih pravic in v svojem poročilu obravnavamo tudi položaj verskih manjšin po svetu. Krščanstvo je imelo v današnji razpravi osrednje mesto, veliko spoštovanih poslancev pa je opozorilo, da mora vse to veljati tudi pri zagotavljanju spoštovanja in strpnosti do drugih ver.

Menim, da nam morajo pomagati ugotoviti, kaj se res dogaja, naše spremljanje, naša poročila in tudi naše delegacije po svetu. To nam bo po mojem mnenju omogočilo bolje razumeti, kako lahko najbolje uporabimo instrumente, ki so nam na voljo, še zlasti Komisiji, pa tudi oblikovati smiselno politično voljo, ne le mojo, ampak tudi ─ kot utemeljeno poudarjate ─ politično voljo Parlamenta, ki ima pri teh zadevah pomemben glas in pomembno vlogo, pa tudi politično voljo v državah članicah in pri ministrih držav članic.

Na začetku sem povedala, da si prizadevam, da bi bolje izkoristili, kar imamo na voljo, da bi pazljivo spremljali dogajanja in uporabili vse razpoložljive politične in ekonomske instrumente, da bi ta vprašanja tudi v prihodnje ostala v ospredju našega programa, in prisrčno se vam zahvaljujem za vaše prispevke. Tistim od vas, na katerih pripombe ali vprašanja nisem odgovorila, pa veljajo naslednje besede: ni krivo moje pomanjkanje volje, vaše prispevke bom skrbno preučila in jih upoštevala pri razpravi v Svetu za zunanje zadeve konec januarja.

  Predsednik. ─ Prejel sem sedem predlogov resolucije, predloženih v skladu s členom 110(2) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 20. januarja 2011 ob 12.00.

Pisne izjave (člen 149)

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Nedolžni ljudje so padli kot žrtve brezobzirnega zločina, ki nima ničesar skupnega z verskimi ali moralnimi načeli. Državljani Evropske unije podpiramo in spodbujamo svobodo veroizpovedi in naša dolžnost je vztrajati pri spoštovanju, zaščiti in krepitvi te temeljne človekove pravice. Pravi namen terorizma pri vsem tem je zanetiti nemire in spore z napadi, ki jih storilci skušajo utemeljevati z verskimi motivi. Rada bi poudarila, da terorizem nima vere. Prav zato mora vsako fundamentalistično razmišljanje ostati pred vrati mošej, cerkev in sinagog. Svetovne religije ne spodbujajo nasilnih napadov. Ljudje, ki sodelujejo v takih napadih, ne bi smeli verjeti, da se borijo za kar koli. Ravno nasprotno. Menim, da se borijo proti morali, soljudem in človeštvu.

  Gerard Batten (EFD) , v pisni obliki. Preganjanje kristjanov v islamskih državah in nekaterih drugih državah, na primer v komunistični Kitajski, narašča in je vse obsodbe vredno. Eden od najnovejših izbruhov nasilja nad kristjani se je zgodil na Novo leto v Aleksandriji, ko je v bombnem napadu na cerkev umrlo 25 ljudi, ranjenih pa je bilo 80 ljudi. Ozadje tega napada mi je razložila koptska skupnost za London in druge dele Združenega kraljestva. Ocenjujejo, da je bilo lansko leto v Egiptu več kot 100 napadov na kristjane, v katerih je bilo ubitih veliko ljudi.

Odgovorne za te napade navdihuje fundamentalistična in skrajna islamska ideologija. Sam osebno in Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva, ki jo zastopam, nasprotujemo zunanji politiki EU in zunanjemu ministru EU ─ trenutno je na tem položaju baronica Ashton. Ker pa je baronica že na tem položaju, bi se morala zavedati, da EU sklepa milijardne posle z državami, v katerih najhuje preganjajo kristjane. EU bi morala uporabiti svojo gospodarsko moč in vztrajati, da preferencialni režimi in ugodne pogodbe ne morejo veljati za države, ki dopuščajo preganjanje kristjanov. To je še najmanj, kar bi morali storiti.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Statistike o svobodi veroizpovedi kažejo, da je v zadnjih letih večina verskega nasilja uperjena proti kristjanom. V letu 2010 pa je število napadov na krščanske skupnosti zaskrbljujoče naraslo. Žalovati moramo za množico smrtnih žrtev krvavih napadov na krščanske skupnosti v Nigeriji in Pakistanu, terorističnih napadov na koptske kristjane v Aleksandriji in na Filipinih, terorističnih džihadskih napadov na asirske krščanske družine in usklajenih bombnih napadov na domove kristjanov v Bagdadu. Ob tem pa obsojam tudi sramotno preganjanje kristjanov s strani vlade Islamske republike Iran, pa tudi graje vredno zatiranje dejavnosti katoliške cerkve in drugih verskih skupnosti v Vietnamu. Evropska unija mora obnoviti svojo tradicionalno zavezo svobodi veroizpovedi, svobodi vesti in svobodi mišljenja, ki spadajo med temeljna načela acquis communautaire. Te svoboščine morajo jamčiti vlade držav. Glede na to in ob upoštevanju naraščanja nasilja nad kristjani po svetu bi rad pozval Svet, Komisijo in visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj s hitrim, odločnim in energičnim ukrepanjem zaščitijo svobodo veroizpovedi po vsem svetu.

  Filip Kaczmarek (PPE), v pisni obliki. – (PL) Zadeve v zvezi s spoštovanjem pravice kristjanov do prakticiranja svoje vere vsekakor niso v redu. V lanskem letu se je moral Evropski parlament izredno pogosto odzivati na kršitve človekovih pravic kristjanov. Kot soavtor sem sodeloval pri treh resolucijah na to temo ─ resoluciji o Iraku, in sicer o smrtni kazni (tudi o primeru Tarika Aziza) in napadih na krščanske skupnosti, ki je bila sprejeta 24. novembra 2010, resoluciji o nedavnih napadih na krščanske skupnosti, ki je bila sprejeta 20. januarja 2010, in resoluciji o svobodi veroizpovedi v Pakistanu, ki je bila sprejeta 19. maja 2010.

Ob letošnjih dogodkih v Aleksandriji se lahko spomnimo, da je Evropski parlament pred letom dni pozval egiptovsko vlado, naj koptskim kristjanom in pripadnikom drugih verskih skupnosti in manjšin zagotovi vse človekove pravice in temeljne svoboščine ─ tudi pravico do svobodne izbire in zamenjave vere ─ in naj prepreči diskriminacijo teh skupin. Jutri pa nas čaka še razprava o svoboščinah kristjanov v Pakistanu. Statistične metode sicer niso idealne, včasih pa nam omogočijo boljšo oceno obsega problema. Novinarji postaje Deutsche Welle so napravili zanimiv izračun o kršitvah pravic kristjanov, izračunali so, da na svetu zaradi svojega prepričanja povprečno na vsake tri minute umre po en krščanski mučenik. Prav pretresljivo je, da se take stvari dogajajo dobesedno pred našimi očmi.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Kot Evropejci si prizadevamo, da bi lahko vsakdo v Evropi svobodno in po vesti prakticiral vero, ki mu je pri srcu. Sprejemamo zakonodajne akte za zaščito državljanov pred diskriminacijo na podlagi veroizpovedi. V šolah učimo učence o strpnosti in enakih pravicah, priseljencem dovoljujemo nemoteno uporabo njihovih verskih simbolov. Vse to pa se dogaja na račun evropske večinske vere. Naša tradicija in civilizacija se napajata predvsem iz naših krščanskih korenin, med nami pa je več pripadnikov krščanstva kot katere koli druge vere. To govorim v imenu politične skupine, ki ima v svojem imenu tudi izraz „krščanski demokrati“. Ne moremo vplivati na to, kako ravnajo s kristjani v številnih državah po svetu. Lahko pa zagotovimo in moramo zagotoviti svobodo veroizpovedi vsem Evropejcem.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Žal se srečujemo z globalnim napadom na krščanstvo. Podatki govorijo sami zase: v lanskem letu je bilo 75 % nasilnih napadov na podlagi veroizpovedi usmerjenih na kristjane.

Problem pa preraste v političnega, ko verske razlike služijo za preprečevanje rasti in razvoja. Sovraštvo, ki ga spodbujajo taki teroristični napadi, je namenjeno prav rahljanju socialne in politične ureditve v državah, kjer se nasilje dogaja. Glede na vlogo Evropske unije pri spodbujanju spoštovanja človekovih pravic in državljanskih ter demokratičnih svoboščin, še zlasti pa glede na njene krščanske korenine, je njena dolžnost, da odločno reagira in obsodi vse oblike ekstremizma ter spodbuja dialog, svobodo veroizpovedi, medsebojno spoštovanje skupnosti in strpnost.

Upam pa, da bo EU storila še več in da bo vključila klavzulo o spoštovanju svobode veroizpovedi v vsak gospodarski sporazum, ki ga sklepa s tretjimi državami, ter kaznovala države, ki to klavzulo kršijo.

  Debora Serracchiani (S&D), v pisni obliki. – (IT) Ne smemo slepomišiti okoli dolžnosti Evropske unije, da podpira svobodo veroizpovedi vseh ljudi.

Glede na neizpodbitno naraščanje nasilja nad kristjani v različnih predelih sveta se mora EU odločno postaviti po robu vsakemu kršenju pravice do svobodnega izražanja verskega prepričanja. Vprašanje svobode veroizpovedi moramo vgraditi v evropske politike, nenazadnje tudi z vključitvijo zavezujočih klavzul o spoštovanju svobode veroizpovedi v naše sporazume z drugimi državami. Ta načela so moto Evrope, zato si v nobenih okoliščinah ne smemo privoščiti kompromisov v zvezi z njimi.

  Bogusław Sonik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Kristjani danes trpijo preganjanje v več kot 70 državah po svetu. To pomeni, da se v vsaki tretji državi krši temeljna človekova pravica do svobode veroizpovedi. Evropska unija počasi spoznava, da je preganjanje na podlagi vere resna kršitev človekovega dostojanstva in svobode. Razprave o svobodi veroizpovedi in o položaju kristjanov, ki potekajo v Parlamentu že nekaj mesecev, so pomembne tudi s formalnega vidika, saj je Lizbonska pogodba okrepila položaj cerkva v evropskih razpravah, tako da so lahko danes cerkve tudi uradno partnerke v dialogu z Evropsko komisijo. Evropski parlament, varuh človekovih pravic, bi moral čim hitreje najti rešitve za obrambo svobode veroizpovedi po svetu.

Ob nedavnem nasilju nad krščanskimi manjšinami v nekaterih bližnjevzhodnih, afriških in azijskih državah menim, da bi bilo pametno to vprašanje odpreti na bližajočem se srečanju Sveta EU za zunanje zadeve in v sodelovanju z visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko oblikovati posebne instrumente za zaščito krščanske skupnosti. Evropski parlament bi moral države, v katerih prihaja do takega preganjanja, pozvati k učinkovitim ukrepom za zaščito verskih manjšin, ne glede na težave, ki tako zaščito spremljajo. Vprašanje svobode veroizpovedi pa bi morali začeti jemati resneje tudi pri podpisovanju sporazumov o sodelovanju med EU in tretjimi državami.