Predsednik. – Naslednja točka je razprava o sedmih predlogih resolucije o Iranu, zlasti primeru Nasrin Sotude⁽¹⁾.

  Bastiaan Belder, predlagatelj. – (NL) Gospod predsednik, pred točno enim tednom je Nobelova nagrajenka Širin Ebadi v časopisu The Wall Street Journal objavila članek o svoji prijateljici, iranski odvetnici za človekove pravice Nasrin Sotude, ki je bila pravkar obtožena na enajstletno zaporno kazen. Gospa Ebadi je zahod pozvala, naj posveti večjo pozornost primeru Sotude in vsem pogumnim zagovornikom človekovih pravic na ozemlju Islamske republike Iran.

Razprava v tem parlamentu je del odziva na nujni poziv gospe Ebadi. Ne moremo in ne smemo pozabiti Nasrin Sotude ali njenih soborcev za temeljne pravice v Iranu. To bo tudi sporočilo, gospod predsednik, gospe in gospodje, poročila, ki ga bom, upam, v imenu Odbora za zunanje zadeve predstavila na plenarnem zasedanju marca, na vse vas pa se zanašam, da boste glasovali zanj. Močen, združen evropski glas za pravice Irancev.

  Marietje Schaake, predlagateljica. – Gospod predsednik, ponovno smo prisiljeni govoriti o človekovih pravicah v Iranu, potem ko je bila Nasrin Sotude obsojena na enajstletno zaporno kazen. Prepovedano ji je bilo opravljanje odvetniške dejavnosti, toda bodimo pravični.

Pravne države se v Iranu ne izvaja več ali ne obstaja, sodstvo pa je spolitizirano. Varstvo človekovih pravic se zdaj smatra za ogrožanje nacionalne varnosti. Nasrin Sotude, odvetnica in mati dveh otrok, je obtožena ogrožanja nacionalne varnosti. Med drugim je zagovarjala Zahro Bahrami, iransko-nizozemsko državljanko, ki je bila obsojena na smrt, preden so z njo govorili nizozemski diplomati in v ozračju resnih dvomov v pošten postopek.

Tako kot je in je bila kot ženska močna Nasrin Sotude, ki se je zavzemala za pravičnost, je šibek režim, ki zatira svoje državljane, namesto da bi jim zagotavljal blaginjo. Visoka predstavnica Ashton bo pozneje ta mesec v Istanbulu, kjer si bo prizadevala doseči sodelovanje iranskega režima z mednarodno skupnostjo o jedrskem vprašanju. Gospodarske sankcije imajo enak cilj. Dvomim, da bodo dale želene rezultate, preden bodo nesorazmerno prizadele ljudi v Iranu, ki posledično postajajo vse bolj odvisni od brezkompromisne vlade.

Toda čeprav sem skeptična glede učinka gospodarskih sankcij, sem prepričana, da bodo sankcije proti posameznikom, odgovornim za kršitve človekovih pravic s cenzuro, posilstvom, mučenjem in uboji, učinkovit in potreben ukrep za končanje nekaznovanosti in izkazovanje časti pravici, za katero se je zavzemala Nasrin Sotude. Človekove pravice so vsekakor Ahilova peta iranskega režima.

Gospod predsednik, medtem ko imam besedo, bi vas prosila, da naše italijanske kolege pozovete k tišini, saj je resnično moteče, ko začnejo govoriti v dvorani, potem ko so bile njihove zadeve obravnavane.

  Predsednik. – Kolegi, slišali ste prošnjo gospe Schaake. Tudi drugi kolegi so prosili, če ste lahko tiho. Če se morate pogovoriti o čem zasebnem, lahko to storite zunaj.

  Struan Stevenson, predlagatelj. – Gospod predsednik, danes sem nameraval primerjati Islamsko republiko Iran z nacistično Nemčijo, vendar pa moram povedati, da je po mojem mnenju prvi lahko celo še slabši. Mule so letos obesili 65 ljudi. Deset jih je bilo obešenih včeraj: najprej so bili močno oglobljeni in so jim zasegli njihove domove, nato pa so vsakega neusmiljeno prebičali, preden so jih zvlekli na vislice. Sedeminosemdeset ljudi je bilo obešenih v zadnjih štirih tednih.

Ahmadinedžad zanika holokavst in sovraži jude; pravi, da hoče Izrael izbrisati z zemljevida, zdaj pa sestavlja jedrsko orožje, ki mu bo to omogočilo. On in Hamenej vodita kruto zatiranje državljanov Irana, za katero je vsakdanje obešanje, mučenje, kamenjanje do smrti, amputacije in bičanje ter tudi usmrtitev otrok in celo nosečih žensk. Dvema zapornikoma v Mašadu so bile ta teden amputirane roke; dva druga sta bila obsojena na amputacijo, ti sodbi pa bosta kmalu izvršeni.

Vsak, ki poskuša razkriti to zlo, nemudoma ostane tarča. Primer Nasrin Sotude je značilen: pogumna odvetnica za človekove pravice, ki je zagovarjala številne nedolžne ljudi, ki jih je nepravično obsodil in usmrtil ta fašistični režim. Njena nezaslišana enajstletna zaporna kazen, ker je opravljala svoje delo, je žalitev človečnosti. Pravi zločinci so tirani v Teheranu in za to bodo morali odgovarjati. Prepričani so, da so njihovi kritiki na zahodu del mednarodne zarote za zrušitev njihovega režima. Sam bi se danes pridružil temu projektu. Nikoli se ne sme dovoliti prevlade zla in prej, ko bomo priča ponovni vzpostavitvi svobode, demokracije, človečnosti in pravic žensk v Iranu, bolje bo za ves svet.

  Rosario Crocetta, predlagatelj. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, z zahtevanjem takojšnje izpustitve Nasrin Sotude Unijo in države članice pozivamo, naj storijo več, da bi iranske državljane in svet osvobodile enega najkrutejših in najbolj avtoritarnih režimov v zgodovini.

Za Islamsko republiko Iran ni značilna samo grožnja, ki jo predstavlja za svetovni mir z jedrskim projektom, ki je sposoben izzvati grozoto jedrske vojne, ampak tudi nezakonitost njenih volitev, množične aretacije ljudi, ki zahtevajo svobodne volitve, usmrtitve nasprotnikov, posilstva in fizične zlorabe tistih, ki ne podpirajo režima, nepravičnost sodnih postopkov, kjer je mogoče odločitve napovedati takoj po obtožbah, resna diskriminacija žensk in homoseksualcev ter odsotnost svobode izražanja in združevanja. Pogoji iranskih zapornikov v taboru Ašraf, kjer se nad njimi izvaja nasilje in se jih celo kamenja, so docela nepojmljivi.

V Iranu se vsak dan na smrt obsodi najmanj dva človeka, vključno z otroki, krivi pa niso ničesar več kot tega, da niso po volji režimu. Pravne dokaze se pogosto ustvari s kruto in spretno uporabo brutalnih metod mučenja. Te kritike vsekakor niso namenjene islamu, ki je utemeljen na miru, ampak iranskemu režimu. Zaprtje in obsodba Nasrin Sotude razkrivata novo raven sodne prevare, saj sta v tem primeru napad in obsodba naperjena proti zagovornici ljudi, kar pomeni, da se državljani Irana ne morejo niti braniti.

  Cristian Dan Preda, predlagatelj. – (RO) Gospod predsednik, medtem ko bi se Iran morda lahko začel pogovarjati o jedrskih zadevah, moramo žal ugotoviti, da so v tej državi vrata popolnoma zaprta, ko gre za človekove pravice.

Primer Nasrin Sotude je popoln dokaz tega. Kaznovana je bila za svoje delo v podporo človekovim pravicam z izredno strogo kaznijo: 11 let, prepoved opravljanja odvetniške dejavnosti za 20 let in prepoved potovanja iz države. Ta obsodba je bila dosežena po sojenju, ki je bilo farsa.

Ta primer še zdaleč ni osamljen. Je del premišljene strategije iranskega režima, da sistematično utiša zagovornike človekovih pravic. Cilj cele vrste zelo strogih kazni so odvetniki, ki so dejavni na področju človekovih pravic, in pokazati moramo solidarnost s temi pogumnimi ljudmi, ki podpirajo človekove pravice in ukrepajo kljub grožnjam, mučenju in zapiranju.

  Raül Romeva i Rueda, predlagatelj. – Gospod predsednik, povedati moram, da globoko obžalujem dejstvo, da moramo ponovno govoriti o Iranu, vendar pa nam ne preostane nič drugega. Resnično moramo, ker so razmere v Iranu zelo problematične in dramatične.

Zato je pomembno, da ta parlament ponovno ponovi svoj poziv k izpustitvi vseh zapornikov vesti, vključno z vsemi tistimi, ki so bili pridržani v lanskem letu zaradi njihovih mirnih – in ponavljam, mirnih – političnih dejavnosti in dejavnosti na področju človekovih pravic. Ta parlament mora ponovno pozvati iranske oblasti, naj spoštujejo mednarodno priznani pravici do izražanja in zbiranja, in odločno obsoditi izredno strogo kazen Nasrin Sotude ter jo pohvaliti za njen pogum in prizadevanja.

Prav zato mora Parlament obravnavati gospo Sotude in tudi njene kolege zagovornike človekovih pravic in zapornike vesti ter zahtevati njeno takojšnjo izpustitev. Izraziti moramo svojo zaskrbljenost zaradi vse pogostejših kazni, ki prepovedujejo zapustitev Irana, kar lahko vodi k logičnemu zaključku, da oblasti bivanje v Iranu enačijo s kaznijo.

Oblasti moramo pozvati, naj se borijo proti nekaznovanosti kršiteljev človekovih pravic znotraj varnostnih sil, in tudi ponoviti našo zahtevo za neodvisno preiskavo domnevnih izvensodnih usmrtitev vse od junijskih spornih predsedniških volitev in tudi, da se domnevne kršitelje postavi pred sodišče. Seveda moramo tudi odločno obsoditi bombni napad v Čabaharju in izraziti naše sočutje družinam žrtev in ranjenim.

Nazadnje bi povedal, da smo resno zaskrbljeni zaradi preganjanja nekaterih ver in etničnih skupin v Iranu. Izraziti moramo svoje prepričanje, ki ga podpira novejša evropska zgodovina, da je mogoče miren in uravnotežen socialni in politični razvoj doseči samo z upoštevanjem kulturnih in socialnih teženj različnih regij.

  Bogusław Sonik, v imenu skupine PPE. – (PL) Gospod predsednik, Nasrin Sotude nam je dala razlog govoriti o njej v predhodni razpravi Evropskega parlamenta o pomanjkanju varstva človekovih pravic v Iranu, k oje bila 4. septembra 2010 aretirana na podlagi obtožb propagande proti državi, zarotništva in zbiranja z namenom ogrožanja nacionalne varnosti. Pridržana je bila štiri mesece. Zdaj je bila po sojenju ta spoštovana zagovornica človekovih pravic in predana sodelavka Nobelove nagrajenke Širin Ebadi obsojena na 11-letno zaporno kazen, ki ji sledi 20-letna prepoved opravljanja odvetniške dejavnosti in potovanj iz Irana dvajset let po prestali kazni. Ne pozabimo, da so bili na dolge zaporne kazni obsojeni tudi drugi politični zaporniki. 26-letna zagovornica pravic žensk Šiva Nazarahari je bila obsojena na štiriletno zaporno kazen in 74 udarcev z bičem za isti zločin.

Jasno moramo poudariti naše nasprotovanje očitnim kršitvam temeljnih človekovih pravic: pravice združevanja, pravice izražanja, pravice do svobode misli in pravice do poštenega postopka. Nasrin Sotude, ki je svoje življenje posvetila boju za varstvo človekovih pravic – zagovarjanju mladoletnikov, ki so bili obsojeni na smrt, in ljudi, obtoženih, da so povzročili mirne proteste in tudi tesnega sodelovanja z opozicijo –, je postala živ dokaz za kršitve človekovih pravic v Iranu. Evropska unija ne more biti še naprej pasivna opazovalka tega neenakega boja iranske družbe proti režimu.

  Corina Creţu, v imenu skupine S&D. – (RO) Gospod predsednik, tudi mi podpiramo zahteve po takojšnji in brezpogojni izpustitvi Nasrin Sotude in vseh zapornikov vesti v Iranu. Po volilni prevari, zaradi katere je na oblasti ostal Ahmadinedžadov režim, so tisoči Irancev svoje pogumno nasprotovanje vse bolj zatiralnemu režimu plačali s svobodo. Nasrin Sotude je bila po mesecih osamitve in mučenja obsojena na enajstletno zaporno kazen, ker je kot odvetnica in zagovornica človekovih pravic zagovarjala nasprotnike teheranske vlade, vključno z Nobelovo nagrajenko.

Poleg številnih disidentov slabo ravnanje v iranskih zaporih trpijo tudi ducati novinarjev in pisci spletnih dnevnikov, ki so si drznili izvajati svojo temeljno svoboščino izražanja svoje vesti. Menim, da zavezanost Evropske unije izpustitvi teh borcev za demokracijo ne sme imeti samo oblike javnega nasprotovanja, ampak tudi obliko konkretnih ukrepov Evropske službe za zunanje delovanje z namenom mobilizacije mednarodne skupnosti, da bi izvajala okrepljen splošni pritisk, da se končajo kršitve človekovih pravic v Iranu.

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, v tem parlamentu ne smemo nikoli pozabiti, da je svoboda razpravljanja in razhajanja mnenj, ki jo tako zelo uživamo v Evropi, redka in neobstoječa v številnih delih sveta. To ni nikjer očitnejše kot v Iranu.

Vendar pa smo se v tem parlamentu ponovno znašli sredi razprave o grozljivem položaju človekovih pravic v tej islamski republiki. Kot odvetnica je Nasrin Sotude pomagala številnim zagovornikom opozicije, ki so bili pridržani in nadlegovani po prirejenih predsedniških volitvah pred 18 meseci. Zastopala je tudi mladoletnike, ki so čakali na izvršitev smrtne kazni, kar je resnično junaško delo v državi, ki prizadevno ubija otroke. Septembra lani je bila aretirana zaradi obtožb, da širi propagando in kuje zaroto proti državni varnosti. Zdaj je bila obsojena na 11-letno zaporno kazen in prepovedano ji je bilo opravljanje odvetniške dejavnosti za 20 let.

Treba jo je nemudoma in brezpogojno izpustiti. Podpredsednico Komisije in visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko pozivam, naj se zavzame za to.

Parlament in Komisija sta odločno razkrivala zlorabe človekovih pravic brutalnega – skorajda ostudnega – Ahmadinedžadovega režima. Čas je, da Svet da prednost skupnim vrednotam EU pred komercialnimi interesi posameznih držav članic v tej državi.

  Marco Scurria (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, spopadamo se s še eno razpravo o kršitvah človekovih pravic in demokracije v Iranu. Tokrat gre za odvetnico, ki brani zagovornike človekovih pravic v Iranu.

Zamisel je, da se problem reši pri viru tako, da se ne zapira več ljudi, ki se borijo za svoje pravice, ampak se preide neposredno na tiste, ki jih branijo, samo da bi pokazali, kam piha veter za tiste, ki bi radi nasprotovali Ahmadinedžadovemu režimu.

Stavil bi, gospod predsednik, da se bomo čez nekaj tednov vrnili v to dvorano, da bi razpravljali o drugem primeru, ko so bile kršene vse temeljne pravice v Iranu. Kršitev bo prikrita s kakšnim zločinskim motivom, ki bi se mu smejali, če ne bi bil tako tragičen, kot je ogrožanje nacionalne varnosti ali propaganda proti režimu, tako kot v primeru, o katerem razpravljamo danes.

Resnično se sprašujem, gospod predsednik, ali naj ima Parlament še naprej delegacijo za odnose z režimom, ki je popolno nasprotje vsega, na čemer temelji Evropska unija.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, ponovno smo priča grozljivim razmeram v Iranu. Pred božičem smo razpravljali o položaju Sakineh Aštiani, ki je bila obsojena na smrt s kamenjanjem zaradi domnevnega prešuštva, kazen pa je bila pozneje zmanjšana na smrt z obešanjem zaradi domnevnega umora. Danes razpravljamo o nesrečnem položaju Nasrin Sotude, ki je bila obsojena na 11-letno zaporno kazen, ker je opravljala svoje delo. Njena sredstva so bila zamrznjena in prepovedan ji je bil dostop do njenega odvetnika. Njen mož je bil aretiran ta teden zaradi – in citiram – „širjenja laži in zavajanja javnega mnenja“. Poskusite razumeti to!

Menim, da je vse, kar lahko storimo, to, da si po najboljših zmožnostih prizadevamo končati to zlo norost, zlasti slabo ravnanje in nespoštovanje žensk. Ta dva primera sta značilna.

  George Sabin Cutaş (S&D). – (RO) Gospod predsednik, obsodba zagovornice človekovih pravic Nasrin Sotude odraža krhkost spoštovanja človekovih pravic v Iranu. Vse od sporne ponovne izvolitve predsednika Ahmadinedžada junija 2009 so bili vsi protesti brutalno zatrti, tisoči državljanov aretirani in nekaj sto jih je že bilo obsojenih.

Stroga 11-letna zaporna kazen Nasrin Sotude je posledica dejstva, da je kot odvetnica zagovarjala številne nasprotnike režima, ki so bili aretirani med demonstracijami po predsedniških volitvah. Poleg tega je bila grajana zaradi intervjujev, ki jih je v tem obdobju dala tujemu tisku. Tu lahko vidimo značilen primer kršitve pravice do svobode izražanja, pravice odvetnice, da opravlja svoj poklic brez pritiskov ali nasilja, in tudi pravice obtoženca do nepristranskega sojenja.

V okviru tega bi Komisijo in Svet spomnil, da mora kakršno koli sodelovanje med Evropsko unijo in Iranom izhajati iz predpostavke, da je spoštovanje človekovih pravic absolutno nujno.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Gospod predsednik, to je še ena zadeva, ki razburja evropsko javno mnenje in poslance v tem parlamentu. Če smo nenehno priča razmeram v isti državi, ki očitno kršijo človekove pravice, moramo razmisliti o strukturi in odgovornosti te države. Jasno je mogoče videti, da spoštovanja navad in običajev nekoga ni mogoče združiti s sprejemanjem določenih uveljavljenih standardov ali evropskih standardov – tu imam v mislih človekove pravice. To je očitno. Dobro je, da se je Evropski parlament lotil te zadeve. Vendar pa se še vedno zastavlja vprašanje političnega pritiska, kajti to je, kot je vedno bilo, naslednja zadeva, o kateri govori Evropski parlament, ko govorimo o Iranu, in ki ne dosega velikih uspehov. Morda je treba začeti izvajati pritisk, ki je precej močnejši od sedanjega.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospod predsednik, zagovornike in odvetnike, ki se v Iranu borijo za človekove pravice, se je dolgo preganjalo in zapiralo, obsodba odvetnice Nasrin Sotude pa predstavlja žalosten primer tega preganjanja.

Iranski režim je enako storil zagovornici človekovih pravic Šivi Nazarahari, odvetniku Mohamedu Seifzadeju in odvetniku Mohamedu Olijafarju. Drugim zagovornikom se grozi s podobno usodo.

Zatiranje v Iranu se še naprej slabša, naša prizadevanja, da izboljšamo razmere, pa nimajo nobenega učinka. Ukrepanje vlade proti tistim, ki imajo pomisleke glede režima, je zdaj doseglo takšno stopnjo, da moramo začeti resno razmišljati o spremembi politike do te države in preučevati druge možnosti za učinkovitejše izvajanje pritiska na iransko upravo, da bi lahko Irancem pomagali svobodneje zadihati. Vsekakor ne bo enostavno, vendar pa menim, da je naša dolžnost prizadevati si spremeniti razmere v Iranu.

  Sari Essayah (PPE). – (FI) Gospod predsednik, Nasrin Sotude je ena izmed najbolj znanih odvetnic za človekove pravice v Iranu in je med drugim zagovarjala Širin Ebadi, Nobelovo nagrajenko. Njene stranke so bili tudi mladoletniki, ki so bili obsojeni na smrt, in žrtve nasilja v družini. Njen edini zločin je, da je opravljala svoj poklic, ki je zagovarjanje ljudi, ki se ne morejo sami braniti pred brutalnim iranskim režimom.

Zaradi nemirov po volitvah leta 2009 in njihovih posledic so iranske oblasti sprejele ostre ukrepe proti zagovornikom in borcem za človekove pravice. Cilj iranske vlade je enkrat za vselej utišati celotno opozicijo v državi in zunaj nje.

Ta parlament se je pritožil na primer v imenu ljudi v Ahvazu in predložil soglasno pisno izjavo o zadevi. Nenavadno je, da mednarodna skupnost ne more storiti nič, da bi odpravila ta barbarski režim.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D). – (PL) Gospod predsednik, med zadnjo razpravo o kršitvah človekovih pravic v Iranu, ki je v tej dvorani potekala pred samo štirimi meseci, sem v svojem govoru povedala, da se vsak dan petim iranskim državljanom pove, da bodo kmalu izgubili življenje zaradi smrtne kazni. Tej žalostni statistiki je treba dodati tudi obsodbe iranskih odvetnikov, ki zagovarjajo žrtve pravosodnega sistema države, na večletno zaporno kazen. Pojem pravosodni sistem bi bilo verjetno treba dati v narekovaje. Sedeminštiridesetletna Nasrin Sotude, ki je bila aretirana 4. septembra, mučena in zdaj obsojena na 11-letno zaporno kazen, je dokaz za to.

Tudi drugi iranski odvetniki so se srečali z zatiranjem. Šiva Nazarahari, soustanoviteljica odbora poročevalcev o človekovih pravicah, je bila obsojena na štiriletno zaporno kazen, Mohamed Seifzade na devetletno zaporno kazen in desetletno prepoved opravljanja odvetniške dejavnosti in Mohamed Olijafar na enoletno zaporno kazen, ker je svoje stranke zastopal pred sodiščem. Menim, da moramo pogajalsko stališče visoke predstavnice za zunanje zadeve in varnostno politiko uporabiti za to, da se temo zagovornikov človekovih pravic kot nujno zadevo vključi v pogovore z Iranom.

  Monica Luisa Macovei (PPE). – (RO) Gospod predsednik, primer odvetnice Nasrin Sotude je zelo resen. Obsojena je bila na 11-letno zaporno kazen, prepovedano ji je bilo opravljanje odvetniške dejavnosti in potovanja 20 let po prestani kazni. Kaj je storila? Zagovarjala je Širin Ebadi, Nobelovo nagrajenko, druge politične aktiviste in zagovornike človekovih pravic, novinarje in mladoletnike, obsojene na smrtno kazen.

Od leta 2009 je bilo vsaj 15 odvetnikov za človekove pravice v Iranu obsojenih na zaporne kazni. S takšnimi ukrepi Iran krši temeljne človekove pravice in temeljna načela ZN o vlogi odvetnika. Komisijo in Svet pozivam, naj posredujeta za takojšnjo izpustitev odvetnice Nasrin Sotude.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, Evropska unija ostaja izredno zaskrbljena zaradi resnega položaja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Islamski republiki Iran, ki se še poslabšuje. V zadnjih dveh letih so se razmere iz težkih spremenile v skoraj nemogoče za tiste, ki zagovarjajo človekove pravice.

Za Nasrin Sotude in mnoge druge, ki si kot ona prizadevajo braniti utemeljene razloge temeljnih pravic in svoboščin, delo iz zapora ni mogoče. Učinek njene aretacije je jasen: tisti v Iranu, ki so dovolj pogumni, da se zavzamejo za tiste, ki naj bi jih ščitila država sama, tvegajo ustrahovanje, zapor ali kaj hujšega.

Evropska unija je spregovorila jasno in glasno; visoka predstavnica in podpredsednica Ashton je leta 2010 podala več kot deset izjav o splošnih razmerah in tudi posameznih primerih. Obenem je Evropska unija napravila previdne demarše pri iranskih oblasteh in zahtevala pojasnila in razlage ter izrazila jasna sporočila o potrebi po izboljšanju razmer v Iranu. 14. januarja 2011 je visoka predstavnica in podpredsednica Ashton podala izjavo o primeru Nasrin Sotude, ki je omenjala gospo Sotude in tudi gospo Šivo Nazarahari, odvetnico in novinarko, ki sta bili obsojeni na enajstletno oziroma štiriletno zaporno kazen.

Islamska republika Iran je bila nedavno izvoljena v članstvo Komisije ZN za status žensk. Gospa Sotude in gospa Nazarahari sta ženski, ki so jima bile odvzete prav tiste pravice, ki si jih prizadevata zaščititi. Evropska unija bo iranske oblasti še naprej opozarjala, da morajo predvsem izpolniti mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz večstranskih sporazumov in konvencij, ki so jih podpisale in ratificirale. Še naprej si bomo prizadevali najti načine za učinkovitejše ukrepe za zaščito človekovih pravic, pri čemer bomo uporabili vsa razpoložljiva sredstva. Iranci si ne zaslužijo nič manj.

  Bernd Posselt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, tu v Parlamentu imamo popolnoma odvečno delovno skupino, katere naloga je, da poišče načine, da naredi plenarna zasedanja zanimivejša. Ta skupina bi morala preučiti današnje plenarno zasedanje. Vse, kar potrebujemo, je dovolj časa, zaradi česar bi nam morali na razpolago dati tudi četrtkove popoldneve. Predsedstvo mora prevzeti tudi pravi predsednik, ki je razsodno strog in prožen. To bo plenarno zasedanje naredilo živahno in zanimivo.

(Aplavz)

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo kmalu.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Eija-Riitta Korhola (PPE), v pisni obliki. – (FI) Položaj aktivnih zagovornikov človekovih pravic v Iranu postaja vse težji. Poleg tega beremo o naraščajočem številu smrtnih kazni. Nizozemska državljanka Zahra Bahrami, ki je bila predhodno omenjena v naših prenagljenih resolucijah, je bila obsojena na smrt, njena odvetnica Nasrin Sotude pa je bila obsojena na enajstletno zaporno kazen, „ker je ogrožala državno varnost“.

Kot vemo pravni sistem Irana zaznamuje resno pomanjkanje pravičnosti in preglednosti. Zato je pomembno, da visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko državi ne pogleda skozi prste, ampak v odnosih z Iranom še naprej načenja vprašanja človekovih pravic. Naj naštejem najmanjše zahteve: takojšnja in brezpogojna izpustitev odvetnice za človekove pravice gospe Sotude in drugih zapornikov vesti, ponovna preučitev smrtne kazni gospe Bahrami in vključitev nizozemskih organov v obravnavanje primera, dovoljenje predstavnikom Rdečega križa, da se sestanejo z zaporniki, in dovoljenje, da organizacije za človekove pravice vstopijo v državo, da bi ocenile razmere.

  Róża, grofica Thun Und Hohenstein (PPE), (Róża Gräfin von Thun und Hohenstein) v pisni obliki. – (PL) Evropski parlament se mora odzvati na primere kršitev človekovih pravic. Ne smemo pozabiti, da lahko s širjenjem informacij o določenih primerih mednarodna skupnost izvaja večji pritisk na države, ki ne spoštujejo splošno sprejetih demokratičnih standardov. Nasrin Sotude je zastopala iranske zagovornike državljanskih in človekovih pravic na njihovih sojenjih in zagovarjala mladoletnike, ki so bili obsojeni na smrtno kazen. Iranske oblasti so njene dejavnosti imele za „širjenje sovražne propagande“ in so jo obsodile na enajstletno zaporno kazen. Dobro je, da se je njen primer pojavil na dnevnem redu plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta. Evropskega parlamenta se, ko poziva k izpustitvi Nasrin Sotude in drugih zapornikov vesti ter k ustanovitvi neodvisne komisije, ki bo preučevala preganjanje zagovornikov človekovih pravic, ne sme prezreti.