Predsednik. − Naslednja točka je izjava podpredsednice Komisije in visoke predstavnice za zunanje zadeve in varnostno politiko o razmerah v Sredozemlju, zlasti v Tuniziji in Egiptu.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. − Gospod predsednik, vsi smo pozorno spremljali nedavne dogodke v Tuniziji in pozneje v Egiptu.

Ljudje v obeh državah so izrazili zakonite pritožbe in želje ter pričakujejo ustrezen odziv ne samo znotraj svojih držav, ampak tudi svojih partnerjev, vključno z Evropsko unijo. Njihovo sporočilo je jasno: njihova politična sistema sta prišla do točke, od koder ni poti nazaj, do sprememb pa mora priti zdaj.

To priložnost bom izkoristila za to, da izrazim občudovanje njihovega dostojanstva in poguma in da spričo dogajanja predvsem v Egiptu, ki ga zdaj spremljamo na svojih televizijskih zaslonih, pozovem k mirnosti in zadržanosti ter dialogu.

Za začetek bom spregovorila o Tuniziji. Spremembe, do katerih je prišlo, so bile pomembne in so utrle pot bolj demokratičnemu razvoju države. Kljub številnim izzivom lahko že vidimo pozitivni razvoj v Tuniziji, kjer so si prizadevali, da bi izpolnili zahteve prebivalstva. Začasna vlada je storila nekatere pomembne korake, predvsem z osvoboditvijo političnih zapornikov in omogočanjem svobode izražanja ter preganjanjem družine nekdanjega predsednika Ben Alija zaradi korupcije.

Poleg tega so bile ustanovljene tri neodvisne komisije in so začele z delom: komisija za boj proti korupciji in zlorabi javnih sredstev, komisija za preiskovanje zlorab med represijo spričo najnovejših dogodkov in visoka komisija za politično reformo.

Tudi sama sem opazila zadnjo reorganizacijo vlade kot odziv na zahtevo ljudstva. Vlada je prejela podporo glavnih opozicijskih strank in glavnega sindikata – splošnega tunizijskega delavskega sindikata. Mir in stabilnost sta pomembna za to, da Tunizija izvede demokratične in pregledne volitve in uveljavi politične, gospodarske in socialne spremembe. Evropska unija je tu, da podpre državo in njene prebivalce v tem težkem trenutku prehoda, in odzvali smo se takoj – ne da bi vsiljevali svoja stališča ali zamisli, ampak da bi ponudili svojo pomoč in sodelovali.

Prejšnji teden sem po njegovem imenovanju govorila z novim ministrom za zunanje zadeve gospodom Ounaiesom, danes pa sva se sestala v Bruslju. Tu – prvi kraj, ki ga je obiskal, odkar je prevzel mandat – sva obsežno razpravljala o najboljšem načinu, na katerega lahko Evropska unija podpre prehod in pomaga Tunizijcem. Danes je potrdil prošnjo za podporo EU v pripravljalni fazi volitev in pri opazovanju prihodnjih volitev. V Tunizijo nameravamo odposlati skupino strokovnjakov, ki bo ocenila volilno zakonodajo in zagotovila pravno svetovanje prehodnim organom, prejšnji teden pa je bil v Tuniziji upravni direktor ESZD Hugues Mingarelli in se z njimi pogovarjal o potrebah ljudi.

Glede drugih oblik pomoči smo povečali financiranje sodelovanja s civilno družbo. To bo združeno s preusmeritvijo naših programov pomoči, da bi neposredneje pomagali ljudem. Liberalne politike same ne morejo prinesti potrebne gospodarske in socialne blaginje ter razdelitve bogastva za vse Tunizijce. Zato bomo s Tunizijo pregledali naše prednostne naloge, da bi upoštevali nove razmere in našo pomoč prilagodili njenim socialnim potrebam.

Danes mi je minister zaupal pomisleke, ki jih imajo, in načrte, ki jih imajo, da se bomo lahko odzvali skupaj z drugimi mednarodnimi partnerji.

Ponudila sem konkretno podporo, sprva na področju volilne podpore, upravljanja in prehoda v demokracijo, podpore civilni družbi in nevladnim organizacijam, podpore pravni državi in reformi sodstva, gospodarskega upravljanja in boja proti korupciji, gospodarskega in socialnega razvoja (vključno s podporo obubožanim območjem v osrednji in južni Tuniziji).

Skupaj z državami članicami smo pripravljeni preučiti tudi ukrepe v zvezi z mobilnostjo in povečan dostop do trga. Pogodbe na delovni ravni so glede vseh teh vprašanj že v teku in nadaljevali bomo dialog. Načrtujem odhod v Tunizijo čez dva tedna.

V zvezi z zahtevo tunizijskih oblasti, da se sredstva gospoda Ben Alija in ljudi, tesno povezanih z njegovim režimom, zamrzne, smo že sprejeli začetne ukrepe. Pospešili smo postopke, da bi Svetu za zunanje zadeve v ponedeljek omogočili sprejetje sklepa o omejevalnih ukrepih z namenom uveljavitve zamrznitve sredstev oseb, ki se jih preiskuje zaradi poneverb državnih sredstev v Tuniziji. Tunizijske oblasti so nam predale seznam oseb, za katere bi morali veljati ti ukrepi.

Kot sem povedala, je naš upravni direktor Hugues Mingarelli v regijo odpotoval prejšnji teden. Z začasno vlado in predsedniki vseh treh na novo ustanovljenih komisij je vodil pogovore in se sestal s predstavniki civilne družbe.

Tudi jaz želim pozdraviti pobudo Evropskega parlamenta, da odpošlje delegacijo v Tunizijo. Menim, da je ključnega pomena, da Tunizijci vidijo močno podporo EU in zlasti Evropskega parlamenta v kritičnem trenutku prehoda k demokraciji. Okrepiti moramo vse mogoče stike z ljudmi in doseči civilno družbo, to pa vključuje podporo nevladnim organizacijam, strokovnim združenjem in študentskim izmenjavam.

Zdaj imamo priložnost krepiti partnerstvo med Tunizijo in Evropsko unijo na podlagi potrditve demokracije ter gospodarske in socialne reforme. Upam, da lahko gradimo na medsebojnem spoštovanju in zaupanju med obema narodoma, da bi zagotovili stabilnost ter demokratično in uspešno prihodnost Tunizije. V tem okviru se veselim prihodnjih svobodnih in demokratičnih volitev ter vzpostavitve nove vlade. Strinjala sem se s tunizijskim ministrom za zunanje zadeve, da v kratkem nadaljujemo pogajanja o naprednem statusu z namenom njihove sklenitve, ko bo vzpostavljena nova demokratično izvoljena vlada.

Nazadnje je minister za zunanje zadeve ozračje opisal kot ozračje sprave. Upam, da bomo lahko v sodelovanju s Tunizijo to ozračje premaknili v smeri nove, svobodnejše demokracije.

Zdaj se bom posvetila razmeram v Egiptu. Pred malo več kot tednom dni smo bili v Egiptu priča začetku posebnega gibanja. Protivladni protesti – ki so jih vsekakor spodbudili dogodki v Tuniziji in drugje in so jih organizirali predvsem socialni mediji in ustna sporočila – so po mojem mnenju presenetili ves svet.

Velika moč te ljudske vstaje se skriva v dejstvu, da je do nje prišlo v celotnem Egiptu. Sto tisoče ljudi, mladih in starih, moških in žensk, je šlo na ulice in zahtevalo svoje zakonite politične in socialnoekonomske pravice. Protesti so se iz Kaira razširili v Aleksandrijo in Suez in drugod po Egiptu, velikost in raznolikost množic je rasla, protestnike pa združujejo njihove zahteve po spremembi režima in spoštovanju človekovih pravic.

Sprva sorazmerno mirni protesti so postali vse nasilnejši, policija pa je uporabila solzivec in gumijaste naboje ter vodne topove. Skrbi nas, da so bili morda uporabljeni tudi pravi naboji. Kot vsi spoštovani poslanci tu tudi sama obžalujem izgubo velikega števila življenj med demonstracijami in v mislih sem s tistimi, ki so izgubili svoje najbližje. Veliko število ranjenih in aretiranih je prav tako razlog za veliko zaskrbljenost in vse strani se morajo obvladati in ustaviti nasilje.

Pripravili smo se na Svet za zunanje zadeve v ponedeljek in v svojih ugotovitvah pozivamo egiptovske oblasti, naj nemudoma izpustijo vse miroljubne protestnike, ki so bili pridržani. Svoboda izražanja in svoboda zbiranja sta temeljni človekovi pravici vsakogar in ju je država dolžna zaščititi. Uveljavljene omejitve za medije, vključno z internetom, so nesprejemljive, egiptovske oblasti pa pozivam, naj nemudoma vzpostavijo vsa komunikacijska omrežja.

Z demonstracijami po vsej državi ljudje v Egiptu izražajo svojo željo po spremembah. Na vsakem shodu po državi se je zbralo na sto tisoče ljudi. Zelo pomembno je, da se tem glasovom zdaj prisluhne in se razmere obravnava z nujnimi, konkretnimi in odločnimi ukrepi. Prišel je čas za urejen prehod in mirno in daljnosežno preoblikovanje.

Oblasti si morajo prizadevati za odprt dialog s političnimi silami, ki ga morajo resno jemati. Pomembno je, da v tem dialogu ključno vlogo igra civilna družba. Egiptovske oblasti se morajo s široko utemeljeno vlado hitro premakniti naprej, to pa bo vodilo k pravemu procesu bistvenih demokratičnih reform in bo utrlo pot svobodnim in poštenim volitvam.

Zagotovili bomo svojo polno podporo Egiptu, ki si prizadeva za preoblikovanje, da bo bolj demokratičen in pluralističen. V našem skupnem interesu sta mir in blaginja v Sredozemlju in regiji Bližnjega vzhoda.

Zdaj moramo prilagoditi in okrepiti sredstva, ki so nam na razpolago, da podpremo potrebne politične, gospodarske in socialne reforme. Sestavni elementi našega sodelovanja so že demokracija, človekove pravice in pravna država, ponovno pa moramo osredotočiti in okrepiti to delo.

Menim, da gre v politiki za spreminjanje stvari: za pomoč ljudem, da oblikujejo svoje življenje. V arabskem svetu vidimo veliko potencialno pozitivnih sprememb, ki jih ženejo zahteve ljudi.

Kot Evropska unija regijam in ljudem zagotavljamo solidarnost in podporo uveljavitvam reform. Smo unija demokracij – imamo demokratično poslanstvo, zato bomo ta proces sprememb podprli z ustvarjalnostjo in odločnostjo.

PREDSEDSTVO: Stavros LAMBRINIDIS
podpredsednik

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, v imenu skupine PPE. – (ES) Gospod predsednik, baronica Ashton, gospe in gospodje, kakršen koli bo rezultat ali izid razmer v Egiptu, menim, da lahko rečemo, da bo obstajal čas pred in po dogodkih v Tuniziji.

Po mojem mnenju krivcev za to, da je ta kriza ujela Evropsko unijo nepripravljeno, ne smemo iskati v tem parlamentu, vendar pa menim, da moramo glede te zadeve potegniti nekatere zaključke.

Prvič, Evropska unija mora biti vidnejša, govoriti mora z enotnim glasom in se izogibati neubranosti; zaradi tega smo ustanovili Evropsko službo za zunanje delovanje in funkcijo visokega predstavnika.

Drugič, učiti se moramo iz izkušenj samozadovoljne politike s sovražniki miru od Belorusije do Kube in sredozemskimi državami v sredini. Vprašati se moramo, ali imamo resnično večjo stabilnost, večjo blaginjo in večjo demokracijo, kot je načrtoval barcelonski proces.

Tretjič, gospod predsednik, menim, da moramo razlikovati med tem, kaj mora Evropska unija storiti srednjeročno in kaj mora storiti kratkoročno. Kratkoročno – menim, da je baronica Ashton pripravila načrt – mora Evropska unija zagotoviti odločno podporo tem procesom prehoda, da ne bi uničila upanja na svobodo teh prijateljskih držav. Gospod predsednik, naša dolžnost je tudi, da jih opozorimo na tveganja, ki jih vključujejo ti procesi, da jih ne bi ugrabili sovražniki svobodnih družb.

Srednjeročno, gospod predsednik, je pomembno, da Evropska unija globoko razmisli o strateškem pristopu k preoblikovanju naše sosedske politike, kot smo včeraj tudi prosili gospoda Füleja v Odboru za zunanje zadeve.

Vse to je treba storiti, gospod predsednik, ob upoštevanju, da je pogosto težje ohraniti ravnotežje miru kot se otresti jarma tiranije.

  Adrian Severin, v imenu skupine S&D. – Gospod predsednik, trenutni dogodki v Tuniziji, Egiptu in drugih državah v regiji nas morajo spomniti, da je stabilnost brez miru, če že ne popolna iluzija, vsaj nevzdržna resničnost.

Prav tako ne smemo pozabiti, da je revolucija ali socialni prevrat jamstvo sprememb, vendar ni jamstvo sprememb na bolje. Upam, da bomo našli navdih, da podpremo ta proces, da bi postal proces, ki prinaša spremembe na bolje in ne na slabše.

Potrebna je poglobljena analiza razmer v Tuniziji in Egiptu (in ne samo tam), saj moramo ugotoviti, ali smo v preteklosti storili prave stvari v smislu izogibanja tem krizam. Kakšne ukrepe moramo sprejeti v prihodnosti, da bi se pripravili na podobne krize ali se jim izognili? In nazadnje, kaj lahko storimo, da bi zagotovili, da bo trenutna kriza stvari premaknila v smeri svobode zadevnih narodov in stabilnosti regije, obenem pa se izognila še večji nestabilnosti ali drugi vrsti totalitarizma ali represije?

V zvezi s tem moramo sprejeti preprečevalno in proaktivno stališče, to pa zahteva strategijo. Naša sporočila so bila vsekakor pravilna v smislu uravnoteženja ključne besede „reforma“ s ključnima besedama „red“ ali „stabilnost“. Vendar pa je problem v podrobnostih in mnogi imamo občutek, da se še nismo posvetili podrobnostim in da nismo pokazali zadostne vizije ali zadostne moči pri obravnavanju izzivov. Drug pomemben dejavnik je naša sposobnost, da govorimo z vsemi akterji, vključno z islamskimi silami, na takšen način, da jih bomo lahko vse vključili v pozitiven proces.

Upamo, da bosta Komisija in Svet lahko v prihodnosti oblikovala takšno strategijo, in bili bi veseli, če bi nam lahko več povedala o njej.

  Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospod predsednik, menim, da so trenutni dogodki v Tuniziji in dogodki v zadnjih urah v Egiptu zgodovinski in tudi zelo tragični.

Zdaj slišimo, da je bilo v zadnjih urah ranjenih na stotine ljudi. To omenjam predvsem zato, ker vidim podobnost med tem, kar se trenutno dogaja na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki, in kar se je leta 1989 zgodilo v Evropi. Prav zato sem presenečen, začuden in razočaran zaradi tega, kako Evropa trenutno dela popolnoma enake napake kot leta 1989, in želim to tudi izpostaviti.

Neverjetno je, gospod predsednik, da mi, tako imenovana demokratična celina, še vedno nismo uspeli zagotoviti svoje neomejene podpore množicam na ulicah – množicam, ki ne pozivajo k ničemur drugemu kot k naši podpori.

(Aplavz)

Gospe in gospodje, nisem slišal, da bi baronica Ashton včeraj ali danes ponudila našo podporo.

Zakaj, baronica Ashton, se je Evropa odzvala tako neodločno? Dejansko se skorajda nismo odzvali. Odzvali ste se in nato so Nemčija, Francija in Združeno kraljestvo prav tako izdali sporočilo, ne da bi se med seboj posvetovali, kot da Evropa ne bi obstajala. Reči moram, da je edini zadovoljivi evropski govor prišel iz države zunaj Unije, in sicer ga je imel turški predsednik vlade, gospod Erdogan, ki je gospodu Mubaraku rekel, da mora prisluhniti zahtevam svojih ljudi in torej odstopiti. To je bil edini dostojni odziv, ki ga je bilo slišati na evropski ravni.

(Aplavz)

Menim, da je vaš današnji govor zelo pomemben za ljudi na ulicah, ki se morda borijo celo za svoje življenje. Menim, da je Evropa v zadnjih dneh naredila dve napaki.

Prvič, ne zavedamo se, kakšen zgodovinski trenutek je to, in drugič, še pomembneje je, da smo napačno ocenili razmere. Bojimo se – in zato je prišlo do te napačne komunikacije –, da bo po volitvah prišel na oblast islamski režim. Naj vam povem, da me ni strah. Zaupam v ljudi v Tuniziji in v ljudi v Egiptu.

(Aplavz)

Oni so tisti, ki hočejo demokracijo, in dejstvo, da Kopti in muslimani zdaj korakajo z ramo ob rami, je zadosten dokaz tega, kaj hočejo, in sicer resnično odprto demokracijo.

Dal vam bom še drugi primer, da dokažem, zakaj nas ne sme biti strah pozivati k odprti demokraciji v teh državah. Vsi veste za Mohameda Buazizija, ki je pravzaprav začel revolucijo v Tuniziji s samosežigom. Baronica Ashton, na krsti gospoda Buazizija ni bilo zelene zastave islama. Bila je rdeča zastava Tunizije, zatorej nismo priča islamskima revolucijama. Ravno nasprotno, sta revoluciji za svobodo.

(Aplavz)

Zato vas zdaj, ko se v Kairu skoraj en teden zbirajo tisoči ljudi, in zdaj, ko v Jordaniji, Jemnu, Siriji in Alžiriji potekajo demonstracije, pozivam, baronica Ashton, da spremenite stališče Evrope. Želim si, da bi govorili v našem imenu in danes v tem parlamentu jasno povedali, da Evropska unija stoodstotno podpira ljudi v Egiptu in njihove zahteve. Hočemo, da predsednik Mubarak končno prisluhne svojim ljudem in z odstopom osvobodi svojo državo, da bi lahko danes uživala demokracijo in svobodo. To je sporočilo, ki bi ga rad slišal v odzivu, ki ga pripravljate.

(Aplavz)

  Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton, pozivate k mirnosti. Vendar pa je treba reči bobu bob. Enote gospoda Mubaraka so tiste, ki so danes na trg v Egiptu prinesle nasilje, ne protestniki! Zato ne pozivajte, naj bomo vsi mirni. Od gospoda Mubaraka zahtevajte, naj preneha napadati protestnike, ker to dela zato, da lahko nato reče: „Sredi te zmede bom vzpostavil red“. To je past, ki nam jo nastavlja, in vse, kar lahko storimo, je, da obema stranema rečemo: „Pomirite se!“ Ne, odločno ne. Gospodu Mubaraku moramo reči, naj se pomiri, in najboljši način za pomiritev razmer je, da odide, da se odstrani. Potem bo mir v Kairu.

Ste videli, da so bili ljudje, ki so prišli z noži, policisti gospoda Mubaraka? Težave so povzročili revni ljudje, ki jih je iz notranjosti Egipta zjutraj pripeljal avtobus. To je treba povedati, baronica Ashton, in ne smemo si zatiskati oči. Nekaj glede vas me preseneča: danes razumete vse o tem, kaj se je zgodilo, o tem, kaj se je pred tremi tedni dogajalo v Tuniziji. Toda ko smo se pred tremi tedni v Evropskem parlamentu odločili pozvati vas, da ustavite pogajanja o nadgrajevanju Tunizije zaradi diktature, ste nam rekli, da to ni mogoče. Danes je mogoče. Ste borka odpora v zadnji minuti. To pojasni vse. Zato vas prosim eno samo stvar, baronica Ashton: povejte nam, kam je v primeru Tunizije Evropa vložila svoj denar. Povejte nam, katera podjetja so prejela evropski denar; povejte nam, katera podjetja gospoda Ben Alija in njegove žene so bila podprta z evropskim denarjem. Lahko nam poveste. Ta parlament ima pravico vedeti.

Drugič, baronica Ashton, ker zdaj pravite, da boste podprli ljudi v Tuniziji, vas prosim, da zagotovite eno stvar: enakost možnosti v demokratičnem procesu med prehodom. Če bodo nove volitve – kot veste, ima tunizijsko Ustavno demokratično združenje (RCD) denar, opozicijske stranke, ki so bile leta prepovedane, pa ga nimajo –, mora Evropska unija odigrati svojo vlogo v podpori demokratične poštenosti in enakosti. V primeru Egipta, baronica Ashton, je danes jasna ena stvar: če nam ne uspe podpreti Egipčanov v liberalizacijskem procesu, nam bodo narodi Bližnjega vzhoda, arabski narodi, ponovno obrnili hrbet v času, ko smo se znašli v izrednem položaju, v položaju, ki ga tudi vi niste omenili, gospod Verhofstadt: v Gazi so bile organizirane demonstracije v podporo Egipčanom, ki jih je Hamas prepovedal. To je dokaz, da veter svobode zdaj piha proti teokracijam na Bližnjem vzhodu in tudi v arabskih državah in da je naša naloga, da jim pomagamo. Leta dolgo smo tarnali, ko je bila edina izbira med diktaturo in teokracijo. No, po božji volji! Potem je še tretja možnost, in sicer svoboda in boj za svobodo proti diktaturam in teokracijam, naša naloga kot Evropejcev pa je podpreti tiste, ki vodijo ta boj.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  Niki Tzavela (EFD). - Gospod predsednik, z vsem spoštovanjem do gospoda Verhofstadta in gospoda Cohn-Bendita bi rada visoki predstavnici povedala, da odločno nasprotujem temu, kar sta povedala gospoda. Ta celotna situacija me spominja na Iran. Prosim, bodite previdni pri obravnavanju Severne Afrike. Ta del sveta ni Evropa.

Vprašanje je: se ne spomnite, kaj se je zgodilo v Iranu? Ne vidite nobenih podobnosti? Ali se ne strinjate, da moramo tu zagotoviti urejen prehod?

(Predsednik je prekinil govornico)

  Daniel Cohn-Bendit (Verts/ALE). – (FR) Gospa Cavela, ne drznem si vas učiti zgodovine, vendar pa bi kljub temu izpostavil, da je bil v Iranu zahod, Združene države, tisti, ki je podprl iranskega šaha, in da smo bili do zadnjega trenutka, celo pod bahtiarsko vlado, na napačni strani in smo priskrbeli vse orožje za zmago iranske teokracije.

Prav to vam poskušam dopovedati: če nam ne uspe podpreti tistih, ki se borijo za svobodo, se bodo znašli v slepi ulici in bo zmagala nasprotna stran. Prav to je lekcija, ki smo se jo naučili od Irana, gospa Cavela. Lekcijo, ki smo se jo naučili od Irana, je povzel gospod Gorbačov: „Zgodovina kaznuje tiste, ki pridejo prepozno.“

Pozivam, naj Evropa enkrat ne pride v to regijo prepozno.

(Aplavz)

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, Francija je seveda poskrbela za ajatolo Homeinija in ga z letalom odpeljala nazaj v Teheran.

Vendar pa je po drugi strani Egipt republika od leta 1956, Mubarak pa je šele tretji predsednik države. V Tuniziji je bil Ben Ali šele drugi voditelj od osamosvojitve pred 53 leti. Kadar politično prizorišče ponuja tako malo upanja na spremembe, frustracije neizogibno prekipijo – kot vidimo zdaj, ko je vihar sprememb zajel vso regijo.

Moja skupina, skupina ECR, poziva k resnično demokratičnemu in mirnemu prehodu v Egiptu. Danes vidimo zaskrbljujočo težnjo k nasilju. Težko si je predstavljati, kako lahko Mubarak verodostojno odigra vlogo v tem prehodu drugače, kot da odstopi.

Tudi v Tuniziji vre in dlje ko to traja, večja je nevarnost, da bodo islamisti prevzeli politično pobudo. Tunizija je bila morda avtoritarna in skorumpirana, vendar pa je bila nadvse posvetna in zahodno usmerjena; tega ne smemo pozabiti.

To je nevarnost tudi v Egiptu, kjer si islamska Muslimanska bratovščina prizadeva v tem trenutku zapolniti politični prazni prostor. Radikalizacija egiptovske politike bi bila katastrofa za to državo in za sosednji Izrael. Vendar pa bi lahko imela tudi pomembne posledice za delovanje Sueškega prekopa.

Diplomatska prizadevanja EU v Tuniziji in Egiptu se morajo osredotočati izključno na zagotavljanje stabilnosti in reda ter se upreti tistim, ki hočejo širiti nasilje in strah, kot vidimo danes. Za izgradnjo liberalne demokracije v teh državah brez tovrstne tradicije morajo EU, ZDA in skupine neodvisnih strokovnjakov v Evropi zdaj nameniti precejšnja sredstva zmernim demokratičnim politikom in novim strankam, ki morajo biti zavezani demokratičnemu pluralizmu ter svobodnim in poštenim volitvam ter biti za razliko od Muslimanske bratovščine pripravljeni predati oblast, če bodo poraženi na volitvah. To je velik izziv in seveda smo zdaj morda priča zgodovinskemu „padcu berlinskega zidu“ v muslimanskem svetu.

V večinsko muslimanskih državah, kot so Indonezija, Turčija in Bangladeš, že obstajajo demokratični zgledi, ki jih lahko posnemata Egipt in Tunizija. Upam, da v prihodnosti muslimanski svet ne bo izbiral med laično tiranijo in islamsko teokracijo, ampak trajno demokracijo.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  Marc Tarabella (S&D). – (FR) Gospod predsednik, nagovoril bi gospoda Tannocka in obsodil njegovo vedenje do tistih, ki danes demonstrirajo, ter nekaj več povedal o tem, kar sta rekla gospod Verhofstadt in gospod Cohn-Bendit.

To je splošni upor, ker ljudje živijo v skrajni revščini. Zato voditelji, ki smo jih podpirali, čeprav zaradi zagotavljanja določene stabilnosti in odvračanja nevarnosti islamizma, izkoriščajo strahovlado in ohranjajo revščino ljudi. Zato bi vas vprašal, ali se strinjate, da imajo ljudje pravico do upora, kadar živijo v revščini.

(Aplavz)

  Charles Tannock (ECR). - Gospod predsednik, menim, da sem bil v svojem govoru zelo jasen, da nočem, da bi katero koli državo v naši soseščini vodil laični tiran ali islamski teokrat. Seveda si želim, da bi na svobodnih in poštenih volitvah kandidiral liberalni demokrat. Menim, da so gospodarske razmere in visoka stopnja brezposelnosti v Tuniziji in Egiptu resen problem in moramo storiti vse, kar lahko, da se spopademo z njim. Vendar pa tu ne gre za to. Zdaj gre za urejen in miren prehod v teh državah in ne zlom javnega reda in miru. V svoji soseščini hočemo stabilnost, mir in seveda demokracijo.

  Predsednik. − Naj samo povem, gospod Tannock, da je vaša naklonjena omemba liberalnih demokratov povzročila veliko zadovoljstva na sredini dvorane. Morda boste morali pozneje kaj pojasniti.

(Smeh)

  Marie-Christine Vergiat, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, pravzaprav si nisem posebno želela posvetiti se preteklosti, vendar pa slišim nekatere presenetljive govore. Menim, da smo bili v zadnjem času, nekaj mesecev, skupaj z nekaterimi poslanci Evropskega parlamenta iz skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze, ki smo pozivali k razpravi o razmerah v Tuniziji. Kot je pravilno povedal gospod Cohn-Bendit, res obstaja veliko borcev odpora v zadnji minuti. Veliko bi lahko povedali o preteklosti, vendar pa smo to storili v naši resoluciji in menimo, da se moramo osredotočiti predvsem na prihodnost.

Predvsem se moramo izogniti kakršnemu koli vmešavanju v notranje zadeve teh držav. Nismo mi, Evropejci, tisti, ki bi določali, kakšna naj bo sestava vlad teh držav. Tunizijci so ukrepali sami, da bi se osvobodili diktatorskega režima. Tuniziji moramo dovoliti, da se izrazi, ter jo podpreti na poti k demokraciji. Vsi, ki spremljamo razmere v Tuniziji, vemo, da preteklost še ni mrtva in pokopana ter da ljudje v ozadju vlečejo niti in snujejo zarote.

Današnje nasilje v Egiptu kaže tudi, da so zadeve težke. Da, odločno obsodite vse nasilje in ne pozivajte samo k njegovemu zmanjšanju, kot ste storili v primeru Tunizije. Policijsko nasilje je vedno nesprejemljivo: tako kot v preteklosti je nesprejemljivo tudi danes; prav tako nesprejemljivo je v Tuniziji in Egiptu kot drugod. Vprašajmo tunizijske oblasti in prebivalce, kaj pričakujejo, ne da bi jim karkoli vsiljevali.

Omenili ste svoj pogovor z ministrom za zunanje zadeve, vendar pa ste dodali, ne da bi vas kdo vprašal, da hočete povečati dostop do trga v Tuniziji. To je po mojem mnenju neprimerno, saj pomoč Evropske unije na tem področju ni bila pomanjkljiva.

Zdi se, da so se danes vsi začeli zavedati skorumpiranosti režima gospoda Ben Alija. Da, gospodarska liberalizacija v Tuniziji je zaradi pomoči Evropske unije koristila družini Ben Alija in družini Trabelsi. Da, Evropska unija mora biti trdna glede vseh kršitev človekovih pravic. Evropska unija je v teh državah izgubila veliko verodostojnosti. Da, končno moramo podpreti demokrate in obsoditi diktatorstva.

  Fiorello Provera, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, stari red se spreminja v Magrebu in ta kriza povzroča številne probleme, ki jih ne bo enostavno rešiti.

Obstaja tveganje in upanje. Mogoče je, da bodo laične avtoritarne režime nadomestili agresivne, destabilizacijske islamske fundamentalistične teokracije. Ne smemo pozabiti, kaj se je zgodilo v Iranu: demokratični razvoj gre težko z roko v roki z revolucijo. Na primeru Irana se zagotovo lahko česa naučimo.

Druga nevarnost je, da se bo gospodarska kriza na območju verjetno poslabšala, kar bo imelo za posledico celo še večjo brezposelnost mladih in velik dotok priseljencev, ki ju Evropa ne more več obvladovati.

Ti dogodki so znak, da je naša evro-sredozemska politika neustrezna, in kažejo, da politika sodelovanja, ki se je izvajala doslej, ni kos nalogi ustvarjanja pogojev za razvoj in demokracijo. Kar se je zgodilo, se ni zgodilo samo zaradi gospodarske krize, čeprav je bila huda, ampak tudi zaradi pomanjkanja socialne stabilnosti, z drugimi besedami, pomanjkanja sredstev za zastopanje interesov ljudi, kot so sindikati, svoboda tiska, politični pluralizem, prostovoljski sektor, pravna država in enake možnosti za vse.

Podpora državam v tej regiji na njihovi poti mora biti skupaj z gospodarsko in trgovinsko pomočjo v središču evropske politike. To je način za vzpostavitev resnične stabilnosti: ne stabilnosti, ki jo zagotavljajo avtoritarni režimi, ampak stabilnosti, utemeljene na socialnem konsenzu, udeležbi in demokratičnih institucijah.

  Nicole Sinclaire (NI). - Gospod predsednik, med pripravami na jutrišnjo delegacijo v Tuniziji – glede katere sem vesela, da sodelujem v njej – razmišljam predvsem o dobrobiti Tunizijcev in potrebi po tem, da nihče izmed nas ne pozabi, kako pomembno je spoštovati njihove kulturne vrednote in njihovo identiteto ter zakaj, ko jim pomagamo graditi novo prihodnost, utemeljeno na pravni državi in demokratičnih idealih.

Ljudje pričakujejo spremembe in pomoč brez pogojev. Zelo sem vesela, da je gospod Cohn-Bendit povzel pripombo, ki sem jo danes zjutraj podala v odboru delegacije o tem, kaj točno se je v vseh teh letih zgodilo z denarjem EU. Predstavnik službe za zunanje delovanje je povedal, da je bil porabljen za reforme. Kakšne reforme? Če bi prišlo do ustreznih reform, se ljudje ne bi uprli, kot so se. Lahko dobimo verodostojne odgovore? Začasno vlado moramo pripraviti do tega, da razišče, kam je šel ta denar, in zagotoviti, da se ves denar EU v prihodnosti ustrezno porablja.

  Ioannis Kasoulides (PPE). - Gospod predsednik, arabski svet je naš partner v Uniji za Sredozemlje. V vsem našem sodelovanju z njim smo vedno zagovarjali načela pluralistične demokracije, svobode medijev, izražanja in zbiranja, spoštovanja človekovih pravic, neodvisnega sodstva in dobrega upravljanja. Vendar pa smo vedno vztrajali pri tem, da je treba ta načela uresničiti od znotraj in jih ne vsiljevati od zunaj.

Ljudem v Tuniziji se je uspelo od znotraj upreti zatiranju, policijski državi in mučenju ter doseči svobodo in demokracijo. Tunizijske oblasti morajo spoštovati voljo ljudi in brez odlašanja začeti proces demokratizacije, z odgovornostjo v primerih korupcije ali represije pajdašev Ben Alija.

Iz podobnih razlogov so se ljudje v Egiptu uprli ubijanju, priprtju, solzivcu in nabojem ter zahtevali hrano in svobodo, dostojanstvo in emancipacijo.

Pozor: demokracija ne pomeni volitev. Pomeni veliko več od tega. Enotno podpiramo ljudi v Egiptu in njihove trenutne voditelje pozivamo, naj prisluhnejo modrosti svojih ljudi in ne postanejo ovira pri odzivanju na njihove težnje.

Našim evropskim uradnikom, Svetu in podpredsednici in visoki predstavnici bi povedal: žalostno je poslušati predsednika Obamo ali Hillary Clinton, ki govorita pogumno in pravočasno, vi pa kot vedno igrate drugo violino in vas je komaj mogoče slišati.

  Véronique De Keyser (S&D). – (FR) Gospod predsednik, pride čas, ko je treba vedeti, katero stran izbrati. To mi je bilo v Evropski uniji večkrat povedano. Danes je stran, ki jo je treba izbrati, povsem jasna: kot so povedali moji kolegi, je to stran miru, glas ljudstva.

Medtem ko govorim, je v Kairu v plamenih muzej, na ulicah so izbruhnili spopadi, in menim, da vsaj v primeru Egipta nismo bili dovolj jasni. Predsednik Mubarak mora oditi, to je treba jasno povedati. Predsednik Mubarak – in spoštujem njegov dolg boj – je danes nesposoben voditi politični prehod; norost je to zahtevati od njega in Mubarakovemu klanu pustiti, da se danes na ulicah Kaira zoperstavi klanu El Baradeja. Prevzeti moramo svojo odgovornost v tej zadevi.

Prav tako bi vam rada povedala, da v zadnjih dneh in nočeh nisem nehala razmišljati o napaki, ki smo jo naredili. Naredili smo presenetljivo napako: podprli smo skorumpirana režima v imenu stabilnosti brez razmišljanja o socialni pravici ali težnjah ljudi k svobodi.

(Aplavz)

To je napaka, ki jo moramo popraviti, in zdaj je čas, da to storimo.

Druga napaka, žal moram povedati, gospe in gospodje, je, da nam ni uspelo razumeti političnega islama. Nisem rekla „ni nam uspelo sprejeti političnega islama“! Obstaja razlika med teroristi, fundamentalisti in nekaterimi pripadniki Muslimanske bratovščine. Naša naloga je, da uvidimo razliko, začnemo dialog, se odvrnemo od tistih, ki jih nočemo, toda danes smo utrli pot tem fundamentalistom. Utrli smo pot določenim teroristom!

Čas je, da ponovno preučimo ta stališča in, nazadnje, vztrajati moramo pri preteklih dosežkih teh držav, Tunizije, Egipta in tako dalje. Govorim o laičnih strukturah držav in o pravicah žensk, ki jih je bilo v teh državah veliko v laičnih strukturah in ustavah, nepovezanih s šeriatskim pravom. Demokracije je mogoče zgraditi z zelo različnimi stranmi. Ne zavrzimo tega, kar je dobro. Vztrajajmo pri zamisli laične države in spoštovanja različnih ver in prepričanj ter politične raznolikosti.

(Aplavz)

  Edward McMillan-Scott (ALDE). - Gospod predsednik, menim, da je trenutno stanje v Egiptu današnje zelo nujno vprašanje. Leta 2005 sem predsedoval manjši misiji za opazovanje tamkajšnjih volitev. Prosili so nas, da prisostvujemo prvemu in nato še drugemu krogu, a je bil prvi krog voden tako kaotično in nemogoče slabo, tako nepošteno, da smo se odločili, da drugemu krogu ne bomo prisostvovali.

Egipt je država, kjer je v približno 30 letih diktator, sam Mubarak, prevzel popolno oblast s posebno surovim, tiranskim in samovoljnim vladanjem in, medtem ko vsi prepoznavamo izreden razvoj na ulicah Egipta, pa v Mubarakovem odzivu prepoznamo nekoga, ki meni, da je deležen podpore, ne le v Egiptu, temveč tudi drugod.

Zdaj, ugotavljamo pa tudi, da Evropska unija nima šeste flote. Lahko le prenesemo moralno moč, torej, ko je baronica Ashton na začetku te razprave govorila zelo tiho, na žalost tudi ona ni nosila velike gorjače. Torej, govoriti moramo tiho, da, a tudi v en glas, in menim, da je težava Evrope zdaj ta, da ne govori v en glas na ravni Cathy Ashton in drugih voditeljev.

To je bilo omenjeno že prej – predsedniki britanske, francoske in nemške vlade so podali ločene izjave. Spregovorimo skupaj. Povsem odkrito izrazimo svoje stališče – v podporo demokracije in človekovih pravic, ne le v Evropi, temveč tudi po svetu, tokrat še posebno v Sredozemlju.

  Franziska Katharina Brantner (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, rada bi vas ponovno pozvala, da nam zagotovite seznam prejemnikov denarja EU v teh državah. Obstaja utemeljena bojazen, da imajo klan Bena Alija in njegova podjetja prav tako koristi od denarja EU.

Prepričana sem, da moramo pregledati naše lastno delo v tej regiji. Treba je pojasniti, kako se naš denar porablja, potrebujemo pa tudi jasno spremembo. Seveda pa za to jasno spremembo najprej potrebujemo novega vodjo delegacije v Tuniziji. Rada bi vam prebrala, kaj nam je napisal v svojem današnjem elektronskem sporočilu:

(FR) Strategije Evrope v Tuniziji ni treba pregledati. Pri izbiri sogovornikov in partnerjev bomo imeli več svobode, a sektorji na področju posredovanja in naši sporazumi z državo so se danes izkazali za še pomembnejše.

Menim, da je neverjetno, da vodja delegacije piše, da nam ni treba pregledati naših politik do Tunizije. Pozivam vas, da prevzamete odgovornost za zamenjavo vodje delegacije.

Če smem dodati še pripombo glede tega, kar je omenila gospa De Keyser; menim, da je čas, da pri prehodu podprete ženske. Na primer, zakaj ne priredili velike konference z vašo podporo tam, kamor odhajate, in podprli ženske pri prehodu, poudarili njihovo vlogo ter jim nudili podporo pri krepitvi in poudarjanju laičnega in sekularnega procesa v teh državah. To bi lahko bila vaša feministična agenda.

(Aplavz)

  Mirosław Piotrowski (ECR). - (PL) Gospod predsednik, množični protesti v Tuniziji in še zlasti v strateško pomembnem Egiptu so zbudili pozornost političnih sil po vsem svetu. Mogoči so različni scenariji, ki zajemajo miren prevzem oblasti prodemokratičnih sil, pa vse do gospodarske zmede in izbruha oboroženega spopada, izključiti pa ne moremo niti uporabe jedrskega orožja.

Razmere se nenehno spreminjajo in jih je težko predvideti. Arabske družbe, ki so bile dolga leta prikrajšane za temeljne pravice, kot sta denimo svoboda govora ali pravica do udeležbe na svobodnih volitvah, so odločene doseči spremembo oblasti za vsako ceno. Evropski parlament bi moral zavzeti skupno stališče in sprejeti ukrepe za zagotavljanje, da stabilnost celotne regije ne bo ogrožena. Ne smemo pozabiti resolucije o preganjanju kristjanov, ki jo je nedavno sprejel ta parlament in v kateri je bil omenjen tudi Egipt. Morali bi premisliti o sprejetju oprijemljivejših ukrepov in v Egipt odposlati misijo za opazovanje.

  Willy Meyer (GUE/NGL). – (ES) Gospod predsednik, baronica Ashton, Evropska unija mora revidirati svojo sosedsko politiko, saj je jasno, da dajemo vtis, da se bolj ukvarjamo z doseganjem sporazumov o prosti trgovini kot pa z razvojem narodov in njihovimi človekovimi pravicami. Težava, baronica Ashton, se ne skriva v današnjem stališču Evropske unije o režimih Bena Alija ali Mubaraka, temveč v stališču, ki ga je Evropska unija zavzela predvčerajšnjim in ni izkazalo niti najmanjše podpore za spremembe, ki jih zahtevajo ljudje na ulicah.

To je problem, ki ga mora rešiti Evropska unija: da ne izkazujemo nobene podpore spremembam, ki jih zahtevajo ljudje, ne le v Tuniziji, temveč tudi v Maroku, Egiptu, Jordaniji in Jemnu; ogromno število ljudi, ki ne morejo več prenašati avtokracije ali krize, ki prizadene najšibkejše. To je revizija, ki jo mora izvesti Evropska unija; to mora biti v ospredju okoliščin pri spreminjanju usmeritve svoje sosedske politike.

  Bastiaan Belder (EFD). - (NL) Gospod predsednik, ni presenetljivo, da razburljivi politični dogodki v Tuniziji in Egiptu pozorno opazujejo v Islamski republiki Iran. Tako iranska vlada pa tudi opozicija podpirata glasove na ulicah. Zanimivo pa je, da si obe lastita zasluge za to arabsko ljudsko vstajo. Iranski režim pozdravlja prihod revolucionarnega vala, ki je nastal v njegovi lastni državi leta 1979 in za katerega verjamejo, da se zdaj širi po arabskem svetu, medtem ko se ima iranska opozicija za pobudnico množičnih ljudskih protestov v Tunisu in Kairu.

Medtem ko se pragmatični arabski tabor na Bližnjem vzhodu bliža neizbežnemu zlomu, pa ima iransko vodstvo več razloga za optimizem kot opozicija. Evropska unija si ne bi smela zatiskati oči pred to nevarnostjo. Radikalizacija arabskega sveta je vsekakor nezdružljiva z dostojnim življenjem, kar je tisto, po čemer tunizijski in egiptovski protestniki upravičeno hrepenijo. Islamske republike Iran nikakor ne smemo imeti za vzor, temveč nam mora biti v poduk.

  Philip Claeys (NI). - (NL) Gospod predsednik, to, kar se zdaj dogaja v državah, kot sta Tunizija in Egipt, je izredno pomemben razvoj. Ljudje se upirajo diktatorskim despotom in to je dobro.

Veliko vprašanje pa seveda je, kaj bo sledilo po teh dogodkih. Pri govoru o demokratizaciji islamskega sveta naletimo na protislovje, saj demokracija pogosto privede do še več islamizma, ki pa posledično vodi do manj demokracije. Očitno bi morali Evropa podpirati demokratični proces. Vendar pa bi bilo treba podpreti pristne demokratične sile in s podporo EU nikoli ne bi smeli namerno pomagati organizaciji, kot je Muslimanska bratovščina, pri vzpostavljanju teokratske diktature v Egiptu. Sicer se bomo na koncu znašli v takšnih razmerah, ki smo jim zdaj priča v Iranu, le da se bodo odvijale v celotni regiji.

Zato izbirajmo svoje partnerje preudarno. Navsezadnje so bili Ben Ali in njegova stranka do pred nekaj tednov še vedno člani Socialistične internacionale. Zdaj, ko se razmere spremenile, pa je bil seveda iz nje čez noč izključen. Torej, gospe in gospodje, bodite v prihodnosti preudarni, bodite previdni pri svoji izbiri partnerjev in zadev islamistom ne olajšujte.

  Hans-Gert Pöttering (PPE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, gospe in gospodje, naši odzivi na dogodke v arabskem svetu morajo temeljiti na našem pojmovanju človečnosti. Vsako človeško bitje, bodisi musliman, jud, kristjan ali versko neopredeljeni, ima enako vrednost in enako pravico do dostojnega življenja. Če je to tako, potem to pomeni tudi, da imajo ljudje v arabskih državah pravico do življenja v svobodi, demokraciji in na način, ki spoštuje človekovo dostojanstvo.

Zato je danes naša dolžnost, naša odgovornost ter pomembna naloga za prihodnost, da ljudem arabskega sveta, ki se miroljubno zavzemajo za svobodo in demokracijo, povemo, da smo solidarno na njihovi strani. Izražamo svojo solidarnost z miroljubnimi muslimani v arabskem svetu.

(Aplavz)

Nekoč smo že storili napako, ko smo si zatiskali oči v zvezi s totalitarnim komunizmom, saj smo rekli, da potrebujemo stabilnost. Danes te napake ne smemo ponoviti, saj stabilnost prav tako vključuje svobodo in demokracijo, in to je tisto, kar bi morali podpirati.

Če to, kar zdaj poslušamo, drži – prej nisem vedel za streljanje v Kairu in pred tem je bila vojska tako v Tuniziji kot Egiptu zadržana –, da vojska nasilno prodira, potem lahko to traja le kratek čas. V Evropi smo že bili priča uporom, leta 1953 v Vzhodni Nemčiji, leta 1956 na Madžarskem, leta 1968 na Češkoslovaškem, nato je sledila Solidarność.

Svoboda bo na koncu prevladala in zato moramo vsem tistim, ki danes izvajajo nasilje, povedati: nehajte streljati in dajte ljudem svobodo na svobodnih volitvah. Ves svoj trud bi morali vložiti v podporo slednjega z besedami in dejanji, vključno s tem parlamentom.

  Hannes Swoboda (S&D). – (DE) Gospod predesenik, baronica Ashton, nekateri pravijo, da se ne moremo učiti iz zgodovine. A vendar bi morali kljub temu poskusiti. Glede medklica v zvezi z Iranom – in gospod Cohn-Bendit se je nanj že odzval – bi rad še enkrat omenil, kaj se je zgodilo takrat v Iranu. Podpirali smo umazan režim. Bolj ali manj smo dopuščali tajno policijo, ki je takrat delovala proti ljudem in jih mučila. Združene države so skupaj z Združenim kraljestvom strmoglavile Mohammeda Mossadegha, ki je hotel miroljubno revolucijo.

V zvezi s tem smo zdaj že napredovali, vendar pa še nismo prišli dovolj daleč. Prepričan sem, da moramo zelo jasno povedati – in v zvezi s tem se strinjam s svojimi kolegi poslanci, ki so to že omenili –, da moramo biti na strani ljudi, ki so začeli in pospešili to revolucijo – in to niso bili islamisti. Veselimo se velike priložnosti, ki jo predstavlja dejstvo, da revolucije niso začeli islamisti, temveč ljudje na ulicah, navadni državljani, ki so bili nezadovoljni z družbeno krivico, gospodarskimi razmerami in pomanjkanjem demokracije. To se je tukaj zgodilo.

Baronica Ashton, gospe in gospodje, bodimo samokritični, saj se je del naše sosedske strategije zrušil ravno zaradi tega. Poleg tega je del naše sosedske strategije temeljil na predpostavki, da tam vlada stabilnost. Na Bližnjem vzhodu potrebujemo mir. Pričakovali smo, da bodo mir na Bližnjem vzhodu ohranjale diktature in diktatorji, a to ni niti mogoče niti sprejemljivo.

Zato moramo spregovoriti in jasno izraziti svoje mnenje. Mir na Bližnjem vzhodu bo trajen le, če bo temeljil na demokraciji in ne na diktaturah. Zato, baronica Ashton, moramo svoje mnenje izraziti jasno in glasno. Vem, da ste znani po svojem blagem pristopu, a glede tega se strinjam s svojimi kolegi poslanci, da moramo biti jasni in glasni. Govoriti morate tako glasno, da boste utišali glasove naših zunanjih ministrov, včasih morda celo tako glasno, da ne bomo slišali glasu Hillary Clinton, temveč glas Catherine Ashton. To je tisto, kar pričakuje ta parlament. Razumite to tudi kot dokaz našega zaupanja v vas, da pričakujemo, da boste jasni pri tem, kar boste povedali.

  Metin Kazak (ALDE). – (BG) Gospod predsednik, protesti v Tuniziji in Egiptu, ki sta jih sprožila jeza in nestrpnost zaradi naraščajoče brezposelnosti mladih, okrutnih policijskih postopkov, korupcije in avtoritarizma, pa tudi preziranja človekovih pravic, svobode govora in demokratičnih načel, predstavljajo izzive, s katerimi se spopadajo tudi druge arabske države, ki si že želijo sprememb.

Ti dogodki v Tuniziji, ki je veljala za oazo stabilnosti in gospodarske varnosti, so osupljivo podobni tistim, ki so sprožili padec sovjetskega bloka in vzhodne Evrope. Zanetili so iskro, ki napoveduje propad arabskega navideznega modela stabilnosti in bo sprožila demokratične spremembe v regiji.

Zahteve so jasne in Tunizijci in Egipčani ne bi privolili v nobene polovične ukrepe. Mnogi temeljni pogoji za prehod v demokracijo se že uveljavljajo, denimo dejavna, dobro organizirana civilna družba, svoboda tiska, spoštovanje predstavnikov opozicije in obstoječih političnih strank. Vendar pa moramo v celoti revidirati našo sedanjo zunanjo politiko, baronica Ashton.

Evropska unija bi morala sprejeti strateško odločitev, s katero bo vzpostavila ravnovesje med svojimi političnimi ter gospodarskimi interesi in demokratičnimi vrednotami, ki nas združujejo. Evropa mora dokazati, da trdno stoji za demokracijo in ne, da zgolj podpira stabilnost v regiji. In to z razlogom, kajti ko pride do sprememb, se bodo ljudje spomnili, kdo je bil na njihovi strani in kdo je ohranjal že zdaj nevzdržno obstoječe stanje.

  Heidi Hautala (Verts/ALE). - Gospod predsednik, pred 60 leti je revolucija v arabskem svetu pomenila konec evropske kolonialne vladavine. Druga revolucija v arabskem svetu se pred našimi očmi odvija zdaj. To je trenutek, ko mora Evropska unija izbrati, ali stoji na pravi ali na napačni strani zgodovine.

Naloga je pomagati spodbujati neodvisno civilno družbo v arabskem svetu. Treba je pregledati naš proračun v EU za obravnavanje potreb Tunizije, ki je prizadeta zaradi 23 let trajajoče avtokracije.

Večina Tunizijcev ne zaupa tej začasni, neizvoljeni vladi. Spoznavanje resnice v Tuniziji se je že začelo, vendar pa mora resnico spoznati Evropska unija sama, tako zelo je namreč zadnja leta zapostavljala človekove pravice in demokratične vrednote v arabskem svetu. Zdaj je resnično čas za človekove pravice.

  Ivo Strejček (ECR). - Gospod predsednik, ne strinjam se, da upore, ki potekajo v Egiptu, vodijo predvsem sile, ki hrepenijo po demokraciji v evropskem slogu. Sedanje nemire in kaos vidim kot revolucijo za spremembe, ki jo ženejo prizadevanja za boljše življenje.

A odločilno vprašanje za nas Evropejce ostaja nevarnost, da bi dramatične razmere lahko zlorabili islamski skrajneži. Če bi prišlo do tako dramatične politične spremembe, bi Evropa, pa tudi Amerika izgubili zmerno arabsko zaveznico in mirovni sporazum z Egiptom bi se znašel v nevarnosti. Egipt se lahko hitro in enostavno sprevrže v režim, ki je sovražen Evropi, Izraelu in Ameriki in se približa Hamasu. Stališče EU bi moralo ostati trdno na strani tistih, ki si prizadevajo za svobodo in ki nepopustljivo podpirajo svobodne volitve.

  Takis Hadjigeorgiou (GUE/NGL) . – (EL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, očitno velika večina v Parlamentu podpira upore v Egiptu in to je seveda popolnoma prav, pa čeprav je nekaj izjem, kot smo pravkar slišali. Vendar menim, in morali bi se strinjati z menoj, da politika pomeni urnost in pravočasnost, in prepričan sem, da moramo vsi tukaj sprejeti, da nismo videli, kaj se je dogajalo v Egiptu v zadnjih desetletjih.

Kje smo bili vsi, ko so se milijarde dolarjev iz Združenih držav stekale v Egipt v podporo tega režima? Smo z ljudmi v Egiptu, ki protestirajo za svoje pravice do blaginje, zdravja in izobraževanja. Zato bi moral Parlament še naprej zagotavljati enotno podporo. Rad bi omenil, da v tem procesu ne smemo pozabiti na Palestince, da ti ne bi postali žrtve. Tisti med nami, ki zastopajo Ciper, eno od sosed Egipta, dogodke zelo pozorno spremljajo in, ponavljam, podpiramo pravice Egipčanov v tem uporu.

  Lorenzo Fontana (EFD). – (IT) Gospod predsednik, baronica Ashton, gospe in gospodje, kot jih je povedalo veliko, je vsekakor zaželeno, da se v Severni Afriki vzpostavi demokracija, prav tako kot imamo demokracijo tukaj v Evropi.

Vendar pa obstajajo tudi tveganja, s katerimi se moramo spopasti. Vsi se spomnimo napada na koptske kristjane, ki se je zgodil v času božiča, prav v Egiptu. Bojimo se, baronica Ashton, bi nekega dne v Severni Afriki lahko prišlo do islamske diktature .

S tega vidika je za Evropo nujno, da je pozorna in da se ne znajdemo v položaju, ko bomo priča sovražnim državam v Severni Afriki, ki, ne pozabimo, ima veliko trgovinskih povezav z Evropo. Nedvomno se v sedanji gospodarski krizi naša gospodarstva na to destabilizacijo ne bodo dobro odzvala. Prav tako bi morali upoštevati, da bo ta destabilizacija zagotovo pustila posledice na področju priseljevanja, zlasti v južne evropske države.

Zato Komisijo in visoko predstavnico pozivam, da sta pozorni na to.

  Barry Madlener (NI). - (NL) Gospod predsednik, baronica Ashton, ne bodite tako naivni. Gospod Guy Verhofstadt, tudi vi ne bodite tako naivni. Navsezadnje je to, kar hoče Muslimanska bratovščina, šeriatsko pravo in slednje ni demokracija.

Najpomembnejša opozicijska stranka, Muslimanska bratovščina, hoče vojno z Izraelom. Baronica Ashton, o tem niste povedali ničesar. Hlinite naivnost, ko pozivate k boljši prihodnosti za Egipt, a hkrati nočete priznati nevarnosti, ki jih predstavlja islam. Kajti islam in demokracija ne moreta sobivati.

Rad bi, da to izrazite jasno in glasno, saj nočem videti, da bi naivna gospa Ashton v Egipt odšla z napačnim sporočilom. Gospa Ashton, bodite pozorni na nevarnosti, ki pretijo Egiptu in nam, in poročajte o njih. Opozorite Egipčane, da šeriatsko pravo pomeni katastrofo, katastrofo za vse nas.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8).)

  Nirj Deva (ECR). - Gospod predsednik, vprašanje, ki sem ga želel zastaviti spoštovanemu poslancu, se je glasilo: kako lahko demokracija uspeva v družbah, kjer ni nobenih institucij in zgodovine demokratične tradicije?

Demokracija ne more preprosto vznikniti na neplodnih tleh. Ves čas govorimo o ustanavljanju demokratičnih držav, ne da bi se ukvarjali z ustanavljanjem demokratičnih institucij, na katerih temelji demokracija.

  Barry Madlener (NI). – (NL) Gospod predsednik, lahko se le strinjam z gospodom Devo. Seveda, demokracija se ne bo preprosto pojavila, a za Egipt ne vidim nobene druge možnosti. Dejansko v Egiptu ne morem izpostaviti nikogar, ki bi lahko prevzel vodstvo. Navsezadnje si morajo Egipčani izbrati svoje voditelje.

Kar lahko storimo je pozivanje Egipčanov k izvolitvi, ne Muslimanske bratovščine, temveč posvetnih voditeljev.

  Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, baronica Ashton, morda sem bil v preteklosti prestrog do vas, a moram upoštevati, da ta zadeva vašega življenja zagotovo ne olajšuje, zato upam, da bo to, kar bom povedal, v pomoč.

Prva zadeva, ki jo želim jasno razložiti, je vloga držav, ki morajo ščititi svoje državljane in ne upravljati z njihovimi življenji. Ko vlada upravlja z življenji ljudi namesto, da bi jih zaščitila, potem ni več vlada, temveč postane režim. To se je zgodilo v Tuniziji in Egiptu, saj so bile politične razmere, ki so se začele z globokim idealizmom na področju osamosvajanja, dolga leta režimi. Naša naloga je, da branimo svobodo in demokracijo v srcih tistih, ki jih danes zagovarjajo na ulicah.

Druga zadeva, ki jo želim omeniti zadeva nas, Evropsko unijo. Moramo priznati, da nimamo politične strategije za evro-sredozemsko regijo, kar pomeni priznanje, da sta barcelonski proces in Unija za Sredozemlje spodletela. To je pretveza: sta samo politični igri, ki ne izpolnjujeta namena in nista dosegla ničesar. V zvezi s tem moramo odločno ukrepati. To strategijo moramo začeti razvijati: moramo jo načrtovati in izpeljati, kot smo to storili za vzhodno Evropo in za Balkan, čeprav smo ju morali v to prisiliti. Brez te strategije ne bo nobene razlike, ali govorimo v en glas ali ne, saj bodo naše besede brez pomena.

  Pier Antonio Panzeri (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, baronica Ashton, dobil sem vtis, da se še ne zavedate dovolj, kaj se dogaja na območju Sredozemlja. Moram povedati, da je mogoče počasnost institucij EU pri obravnavanju sredozemskega vprašanja pojasniti le s pomanjkanjem zavedanja o teh razmerah in z nezmožnostjo slutenja sprememb, ki se pripravljajo.

Približujemo se koncu političnega in zgodovinskega obdobja, v katerem se je evropska politika do juga izkazala za zbegano in protiproduktivno. Gospodarska kriza, težave, na katere smo naleteli na področju preseljevanja, in pomanjkanje zamenjave vladajočega sloja so ustvarili eksplozivno kombinacijo, ki je zdaj prizadela Tunizijo in Egipt, a se bo najverjetneje širila v druge države.

Če nagovorim tudi nekatere kolege poslance, bi rekel, da ne bomo ubežali z razmišljanjem, da je preprosto dajanje podpore protestom, ki se zdaj odvijajo, vse, kar moramo ukreniti. Evropa mora pokazati več politične zrelosti. Da bi to storili, moramo izostriti čut za razumevanje evropske politike Evropska zunanja politika se mora nehati zavijati v delni molk in prevzeti vodilno vlogo na mednarodnem prizorišču na področju podpiranja procesov demokratičnega prehoda, ki so zdaj v teku.

Natančneje, potrebujemo jasne politike na številnih področjih: novo partnersko in sosedsko politiko in novo varnostno politiko za območje Sredozemlja; večjo pripravljenost iz vse Evrope za obravnavanje sredozemskega vprašanja; in politiko skupnega ukrepanja, tako da bo Evropa na območju delovala skupaj z drugimi akterji, kot so Združene države in Turčija.

Seveda potrebujemo veliko spremembo in to od Komisije terja precej skromnosti pri ponovnem odprtju razprave o zunanji politiki do Sredozemlja in novem motrenju Unije za Sredozemlje, obenem pa je treba zagotoviti dodelitev vloge Evropi znotraj nje. To je za Evropo ključnega pomena in slednjega se moramo popolnoma zavedati.

PREDSEDSTVO: Diana WALLIS
podpredsednica

  Marielle De Sarnez (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, svet gre naprej in spreminja, in slednje nikjer ne drži bolj kot v arabskem svetu, kjer, če vas smem spomniti, 40 % prebivalstva živi pod pragom revščine in se med mladimi beleži največja stopnja brezposelnosti na svetu.

Arabski narodi stremijo k razvoju in demokraciji in ker sta neločljivo povezana, tako v Tuniziji kot v Egiptu, so ti ljudje vzeli usodo v svoje roke, da bi uveljavili spremembe, do katerih so upravičeni. Še več, kljub vsem izzivanjem – kot smo jim bili danes ponovno priča v Kairu – in vsem težavam, nič in nihče ne bo ustavil tega gibanja.

V primeru Tunizije včeraj in danes Egipta smo slišali en glas, glas Združenih držav, ki je odločno zavzel za demokrate. Verjamem v Evropo, a prav tako verjamem, da je brez pomena, če tudi sama ni na vsakem koraku odločno na strani demokratov. Moje sanje bi se uresničile, če bi Evropa izkoristila to priložnost; bila bi navdušena. Tega ni storila. To ni tako le zaradi vloge, ki ste jo odigrali; je tudi zaradi pretirane previdnosti njenih voditeljev, ki pogosto raje obsedijo križem rok, namesto da bi ukrepali.

Več kot 20 let po padcu zidu smo priča zgodovinski spremembi. Pozivam vas, da se s tem spopadete in tako ne zamudite priložnosti, da se zapišete v zgodovino.

  Derk Jan Eppink (ECR). - Gospa predsednica, vse, kar sem želel povedati, je dejansko že bilo povedano, zato se bom omejil na eno vprašanje visoki predstavnici.

Danes je gospod Blair, nekdanji britanski predsednik vlade, ki ga verjetno poznate, zelo pohvalil egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka. Danes je na CNN izjavil, da „je Mubarak neskončno pogumen in sila dobrega“. Gospod Blair prav tako svari pred hitenjem z volitvami v Egiptu.

Torej, gospod Blair je trenutno odposlanec v izraelsko-palestinskem mirovnem procesu, ki ga podpira Evropska unija. Kaj menite o izjavah Tonyja Blaira?

  Gerard Batten (EFD). - Gospa predsednica, Egiptu in ostalim severnoafriškim državam seveda preti nevarnost, da strmoglavljenje njihovih vlad ne bo privedlo do liberalne demokracije v zahodnem slogu, temveč prej do vladavine islamskih fundamentalistov in novega srednjega veka, kot smo to lahko videli v Iranu.

Kljub temu pa obstaja določeno zadovoljstvo, ki izvira iz obetov zatiranih pri strmoglavljenju njihovih nedemokratičnih in nereprezentativnih vlad. Vse vlade, celo tiranije, na koncu črpajo moč iz privolitve ljudi, ki jim vladajo. Če nekdo še tako dolgo in še tako močno zatira ljudi, na koncu vedno obstaja možnost, da se bodo uprli.

Tukaj torej obstaja vzporednica z Veliko Britanijo, kjer so zaporedne vlade vseh političnih barv dosledno izdale našo državo in prepustile naše pravice do demokratičnega samoodločanja Evropski uniji. Po Veliki listini svoboščin imajo Angleži pravico do zakonitega upora. Sprašujem se le, kako daleč jih bo treba privesti, preden se bodo pognali na ulice kot Egipčani.

  Andrew Henry William Brons (NI). - Gospa predsednica, vsi bi morali zaploskati padcu ali neizbežnemu padcu zatiralskih režimov, a morda le če vemo – ali pa smo precej gotovi glede tega –, kdo ali kaj jih bo najverjetneje nadomestil.

Tunizija je bila tako kot Irak ali Egipt politično zatiralski režim celo po standardih Bližnjega vzhoda, a je bil po teh istih standardih tudi posvetni, celo družbeno liberalni režim. Obstaja nevarnost, da utegne družbeno liberalno avtokracijo nadomestiti družbeno zatiralska avtokracija ali celo družbeno zatiralska demokracija.

Tisti, ki pričakujejo prijeten in civiliziran prenos oblasti v vseh ali eni od teh držav, naj ponovno razmislijo. Če bi morali biti priča civilnim vojnam, grozodejstvom in uničenjem gospodarstev teh držav, bi utegnili dati dober nasvet in naše prebivalstvo bi lahko poslalo pomoč, a upam, da k svojim nalogam ne prištevamo pošiljanje vojakov tja, da bodo ubiti. Vsekakor ni naša naloga, da rešujemo prebivalce teh držav in jih pripeljemo v Evropo.

  Mário David (PPE). – (PT) Gospa predsednica, svet in še zlasti Evropa ne moreta ostati ravnodušna do silovitosti intenzivnega ljudskega uporniškega gibanja, ki se odvija v različnih državah Severne Afrike in Bližnjega vzhoda, niti ne moreta spregledati pomembnosti in upravičenosti teh protestov. Ljudem, ki stremijo za demokracijo in svobodo, moramo nuditi najmanj našo popolno solidarnost, kot smo dejansko storili nedavno za naše prijatelje v vzhodni Evropi.

Zdaj smo priča redkemu trenutku v zgodovini: enega tistih, ki spremenijo njen tok in porajajo novo stvarnost. Če smo nepristranski, je treba poudariti, da se je islamski ekstremizem porodil kot politični – in ne verski – odziv na socialno izključenost in na nekatere težave, ki jih slednja povzroča. Prihodnost te regije potrebuje trdne, strpne demokracije, ki spoštujejo manjšine in v katerih država prinaša obete za vse in ni podvržena zlorabam redkih posameznikov.

Poleg nas je del sveta, ki mora izkoristiti ta trenutek preporoda, da bi šel naprej po poti miru in družbenega napredka. Dokazati mora, da lahko v tej sosednji regiji vsi živijo skupaj v miru in medsebojnem spoštovanju ne glede na versko prepričanje, politično izbiro ali etnično pripadnost.

Gospa predsednica, zaključujem. Baronica Ashton, namesto da bi se zgolj nekaj voditeljev povezalo ali nastopalo posamično – v portugalščini pravimo „nihče ni prerok v svoji domovini“ –, mora zdaj Evropa kot celota prevzeti vodilno vlogo in pomagati pri teh reformah in iskanju nove paradigme za Bližnji vzhod, ki se bo izogibala radikalizmu in spoštovala človekove pravice, še zlasti pa pravice žensk.

  Saïd El Khadraoui (S&D). - (NL) Gospa predsednica, prav zdaj potekajo nasilni spopadi med protestniki, ki so za in proti Mubaraku. Gospodu Mubaraku moramo poslati jasno sporočilo in njegove privržence pozvati, naj se nemudoma umaknejo in preprečijo nepotrebno prelivanje krvi.

Dogajanje v Egiptu nas je vse presenetilo. To bi morali obravnavati kot neverjetno priložnost za pomoč tej regiji, da se po letih politične in gospodarske stagnacije razvije v demokracijo, kjer bodo priložnosti za vse. Tukaj imam v mislih predvsem milijone mladih, željnih več svobode in priložnosti za razvoj. Tega vpliva ne gre podcenjevati. Nekateri govorijo, da se v arabskem svetu ponavlja leto 1989, ali to drži, pa bomo še videli.

Evropska unija bi lahko pokazala malce več pripravljenosti za dajanje pomembne spodbude procesu prehoda in vsekakor bi si vas želel – kot so povedali že drugi poslanci – slišati spregovoriti o tej zadevi. Kmalu bi morali pojasniti, da se mora ta proces prehoda začeti takoj in da gospod Mubarak, jasno, ni več upravičen voditi ali vplivati na proces.

Zato moramo čim prej določiti časovni razpored, jasno agendo ukrepov in reform, ki naj bi septembra letos privedli do prvih svobodnih in preglednih volitev. To denimo pomeni, da spremenimo ustavo, volilno zakonodajo in način, na katerega mediji poročajo o političnih vprašanjih, tako da lahko vsi kandidati ljudem predstavijo svoje kampanje.

Vse demokratične sile bi morale čim prej začeti razpravljati, da bi to usmerile v pravo smer, in Evropa bi pri tem morala odigrati pozitivno in konstruktivno vlogo.

Obenem se moramo zavedati zapletenosti razmer. Na primer, vojski se čestita za njeno voditeljsko in odločilno vlogo. Za to je bila deležna številnih pohval, vendar pa je tudi zelo pomemben akter v gospodarskem smislu. Če želimo izvesti pristne demokratične reforme, potem bodo potrebne tudi gospodarske reforme, in to ne bo enostavno.

  Annemie Neyts-Uyttebroeck (ALDE). - (NL) Gospa predsednica, z velikim zanimanjem sem prisluhnila temu, kar so povedali gospa visoka predstavnica ter moji kolegi poslanci. Veliko vas je dejalo, da ste bili popolnoma presenečeni nad dogajanjem v Tuniziji in Egiptu. Dovolila si bom povedati, da sem osupla nad takšnimi izjavami, saj dejansko že dolgo vemo, da to niso bili ravno demokratični režimi in da so namesto tega bili avtoritarni ali zelo avtoritarni režimi, ki so svoje ljudi imeli v oblasti.

Odločili smo se, da se teh razmer ne bomo lotevali neposredno, saj smo mislili, da bo to najboljši način za zagotavljanje stabilnosti v regiji in po vsem Sredozemlju. A vendar imamo ponovno dokaz, da se podpiranje avtoritarnih in skorumpiranih režimov zavoljo stabilnosti in preprečevanja kaosa ponavadi konča z nestabilnostjo, kaosom in izgubo velikih priložnosti za prihodnost.

Upam, da bomo razumni in bomo smiselno podprli demokratični proces. V povezavi s tem bi vas prosila, da namenite posebno pozornost podpori številnim političnim strankam tako v Tuniziji, pa tudi v Egiptu. To so šibke stranke. Zadnja leta so komajda imele priložnost, da se strukturirajo. Zato bodo potrebovale vso pomoč, da bodo odigrale svojo vlogo na, upajmo, poštenih in hitro bližajočih se volitvah.

  Geoffrey Van Orden (ECR). - Gospa predsednica, rad bi poudaril, da smo že prevečkrat bili priča temu, kako so zatočišča naših svobodnih družb na zahodu zlorabili skrajneži, ki so se sčasoma vrnili v svoje domovine, ki so sovražne do naših vrednot in prinašajo revolucijo. Včeraj je bila 32. obletnica vrnitve ajatole Homeinija iz Pariza v Iran. Vemo, kam je to pripeljalo.

Rachid Ghannouchi, ki zagovarja uničenje države Izrael, se je po dveh desetletjih bivanja v Londonu pravkar vrnil v Tunizijo. Vodstvo palestinske oblasti šteje za nezakonito; podpira Hamas. Hamas je seveda veja Muslimanske bratovščine, edine dobro organizirane politične skupine v Egiptu. Takšne organizacije krepijo svoj položaj tako, da se odzivajo na vsakdanje potrebe ljudi, nato pa svojo moč utrjujejo z nasiljem.

Sprejeti moramo strožje ukrepe, da bi preprečili usidranje ekstremizma v naših prestolnicah, in storiti več, da bi podprli zakonito civilno družbo v državah, kot sta Egipt in Tunizija, z dobro usmerjeno pomočjo, vključno z dobro nadzorovano finančno pomočjo.

  Vito Bonsignore (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, strinjam se s tem, kar so že povedali moji kolegi iz skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Vendar pa bi rad poudaril dejstvo, da so nas vse presunili nedavni dogodki v Sredozemlju, saj so bili še pred nekaj tedni povsem nepričakovani.

Službo za zunanje delovanje, ki jo vodi baronica Ashton, so očitno presenetili in menim, da zdaj kaže svojo slabo odzivno zmogljivost. Prav zdaj se sprašujem, ali je vredno porabljati toliko denarja za službo, ki je organizirana tako, kot je zdaj. Še enkrat, priča smo popolni odsotnosti Evrope na evro-sredozemskem prizorišču.

Podpiramo pravico vseh narodov, da sami odločajo o svoji vladi in o svojem vladajočem razredu na svobodnih, demokratičnih volitvah in ne z dejanji, ki jih vsiljujejo surove sile in ekstremizem. Kot je bilo rečeno, je napočil čas, da stabilnost stopi v korak z demokracijo. Zato zdaj uporabljamo vsa zakonita sredstva za krepitev demokracije in političnega pluralizma, pri čemer spoštujemo pravno državo, človekove pravice in varnost državljanov.

Ves svet, predvsem pa mi, Evropejci, potrebujemo Sredozemlje, v katerem vlada mir. Evropska unija mora spremeniti svojo lastno politiko in si nemudoma prizadevati za zagotavljanje ustrezne pomoči in sodelovanja, da bi pomagala doseči potreben družbenogospodarski razvoj v vseh sredozemskih državah.

  Carmen Romero López (S&D). – (ES) Gospa predsednica, gospe in gospodje, tunizijski demokrati nam v zadnjem času dajejo zgled na področju zrelosti. Zato bi si v teh trenutkih napetosti, ki jih preživljamo, in spričo pokola, ki se dogaja v Egiptu, želeli v Evropski uniji enotnega glasu, tako da lahko resnično ustavimo ta pokol in da lahko veter svobode resnično povzroči korenito spremembo k demokraciji tudi v Egiptu.

V primeru Tunizije pa je na voljo še dovolj časa. Tu v Parlamentu bomo jutri glasovali o resoluciji – delegacija bo v državi – in naša podpora, naše demokratično jamstvo je tudi zelo pomembno v teh trenutkih, zlasti v Tuniziji, nato v Egiptu in vseh tistih državah, ki zahtevajo več svobode.

Še vedno lahko veliko storimo, saj je treba škodo gospodarskega zloma, ki sta ga povzročila razpad in takšna revolucija, ohraniti na čim nižji ravni. Preveč je sovražnikov, ki hočejo Tunizijo spremeniti v model, ki je povsem drugačen od tistega, ki ga hočemo mi. Tunizija je postala model in to, čemur smo zdaj priča, je v resnici konec pokolonialnega obdobja in začetek prave neodvisnosti.

Zato predstavljajo gospodarske razmere v Tuniziji priložnost – poleg pomoči, ki jo je omenila baronica Ashton – za Evropsko centralno banko, da zavzame stališče in tako ne zamudi izkušnje, ki bi lahko bila temeljnega pomena za prihodnost Sredozemlja. Pomembno je, da to odločitev sprejmemo dovolj hitro.

  Marietje Schaake (ALDE). - Gospa predsednica, prav zdaj, ko stojimo tukaj, so na trgu Tahrir ujeti in napadeni državljani Egipta, vojska in policija pa po poročanjih napadata, namesto da bi ščitili. Egipčani raznolikega porekla v svojih miroljubnih protestih prosijo za spoštovanje človekovih pravic in demokracije, politične reforme in dobro upravljanje ter družbenogospodarski razvoj.

Morda vam te zahteve zvenijo znano, saj so natanko to cilji programov EU na Bližnjem vzhodu, natančneje, v Egiptu. Samo Komisija je v preteklih 15 letih za to porabila skupaj skoraj 3 milijarde EUR. Glede na to, da so zahteve ljudi skladne z našimi političnimi cilji, zakaj je tako težko hitro podati odločno izjavo EU?

Potreba po močni, proaktivni Evropi je nujnejša kot kdaj koli prej. Medtem ko sonce svobode in demokracije vzhaja na Bližnjem vzhodu, se oblaki delitve zgrinjajo nad evropsko enotnost in ovirajo sposobnost prevzemanja odgovornosti. Pozivam vas, da si ogledate to, kar se v tem trenutku dogaja, in ukrepate z jasno podporo ljudi. Njihove pravice in verodostojnost EU so tesno povezane.

Drug pojav, nenehno prisoten v povezavi med ljudmi in diktaturami, predstavljajo komunikacijske in informacijske tehnologije. Tunizijska vlada se je uvrstila med najstrožje uporabnike cenzure, nadzora in tehnoloških postopkov prestrezanja informacij za zatiranje državljanov. Evropska podjetja, kot sta denimo Vodafone in francoski Telecom, so s tamkajšnjo močno prisotnostjo sodelovala pri nenadnih prekinitvah povezav v Egiptu.. Želela bi si preiskave vloge, ki so jo evropska podjetja igrala pri kršenju človekovih pravic z oviranjem svobode izražanja, svobode tiska in dostopa do informacij in pri ustvarjanju okoliščin, v katerih bi lahko kršitve človekovih pravic ostale nedokumentirane.

  Tomasz Piotr Poręba (ECR). – (PL) Gospa predsednica, gospa Ashton, menim, da je Evropska unija v svojih preteklih odnosih s Tunizijo in Egiptom storila več napak. V zvezi s Tunizijo smo storili napako, ko nismo spregovorili po zmagi Ben Alija na predsedniških volitvah leta 2009. Kot opozorilo naj dodam, da je zmagal z 90 % glasov, a volitve niso bile niti svobodne niti demokratične. Tako je bilo tudi takrat, ko je bil spremenjen kazenski zakonik v Tuniziji, ki je pomenil konec za dejavnosti nevladnih organizacij in organizacij za človekove pravice. Ne moremo si privoščiti takšne politike pasivnosti in nedejavnosti, ko gre za ukrepe, ki jih mora danes sprejeti Evropa v regiji Severne Afrike. Zelo težko bo povrniti stabilnost regiji, če ne bomo odigrali dejavne vloge in pokazali svoje odločnosti pri doseganju tega cilja. Vlade, ki spoštujejo človekove pravice, svobodo govora in neodvisnost medijev, se bodo vrnile na oblast le, če bomo zavzeli dejaven in odločen pristop k dogodkom v teh državah. Najlepša hvala.

  Cristian Dan Preda (PPE). – (FR) Gospa predsednica, baronica Ashton, gospe in gospodje, pred letom dni smo v tem parlamentu razpravljali o odnosih Evropske unije s Tunizijo, in takrat sem dejal, da bi moral družbene dosežke, na katere so bili Tunizijci tako ponosni, spremljati politični napredek.

Poleg tega smo v zadnjih tednih videli, da je prišlo do političnega napredka vsaj v tistem smislu, v katerem je začetni upor izjemno jasen in očiten izraz želje po svobodi. Razmere v Egiptu so podobne, pa čeprav se stvari premikajo hitro. Ne vemo, kakšen bo izid, in v prihodnosti bomo nedvomno priča drugim krajem, ki bodo to željo po svobodi izražali prav tako jasno.

Obenem pa smo nocoj lahko videli bojazen nekaterih med nami, da ta veter sprememb ne bo nujno prinesel sekularizma ali trajnosti posvetne države, zmernosti ali stabilnosti. Menim, da se moramo zavedati dejstva, da ta regija v prihodnjih tednih in letih morebiti tudi ne bo doživela političnih režimov, ki so stabilni in črpajo navdih v svobodi in zmernosti. To je povsem mogoče in menim, da moramo biti pripravljeni tudi na to možnost.

Zato bi baronico Ashton opogumil, da morda strategijo Unije usmeri nazaj na pot, ki jo je leta 2005 zasnovala Komisija v svojem poročilu za barcelonski vrh.

  Kader Arif (S&D). – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, do zdaj sem domneval, da so ljudje vedno pred svojimi političnimi elitami. Danes sem v to povsem prepričan. Najprej naj izrazim priznanje pogumu in odločnosti Tunizijcev in Egipčanov. Spomnili so nas, da vrednote, za katere se zavzemamo v svetu – človekove pravice in demokracija – niso izključno vrednote zahoda, kot to razglašajo nekateri, temveč so prej splošne vrednote vseh.

Menim, da Evropa ne more več nenehno delati napak v tem delu sveta, neodločno kot to počne, od napačnih analiz do zgrešenih projektov. Ti ljudje pričakujejo od nas odziv, ki bo enakovreden njihovemu pogumu in prizadevanjem. Ne prosijo za miloščino, zagotovo pa prosijo za solidarnost in še bolj za odgovornost. V teh negotovih časih si nihče ne želi kaosa, a prav tako nihče ne bi smel več sprejemati obstoječega stanja.

Moramo podpreti upanje, ki so ga ustvarili dogodki v Tuniziji in Egiptu, da bi pomagali potrditi in vzpostaviti demokracije, ki bodo koristile tem državam in njihovim prebivalstvom, a ki bodo prav tako koristile nam, in menim, da ste to prepričljivo izrazili, baronica Ashton.

Naj zaključim s citiranjem besed, ki jih je nekoč izrekel pesnik: „Svet spi zaradi pomanjkanja nepremišljenosti.“ Ti ljudje so s pozivi k svobodi povsem upravičeno ravnali nepremišljeno, a upam, da so predvsem prebudili našo vest.

  Alexander Graf Lambsdorff (ALDE). – (DE) Gospa predsednica, baronica Ashton, prosil bi vas, da ste nekoliko pogumnejši. Pojdite v Kairo pred zasedanjem Sveta zunanjih ministrov. Pogovorite se s tamkajšnjimi predstavniki vlade in z opozicijo. Vrnite se v Bruselj in svojim kolegom povejte, kaj ste videli in slišali. Določite agendo in ne poslušajte 27 različnih mnenj, s katerimi je zelo težko dejansko kaj početi.

Ko bo gospod Mingarelli odšel v Tunizijo – nekaj, kar se mi zdi zelo dobro –, nas o tem obvestite, tako da bomo seznanjeni s tem in da bo tudi javnost seznanjena, da je Evropa prisotna tam. Sprva sem izvedel, da je tam Američan in šele nato sem slišal, da je tam tudi gospod Mingarelli. Ste evropska zunanja ministrica in resnično bi vam svetoval, da ste, po eni strani, naša zunanja ministrica. Po drugi strani pa kot evropska zunanja ministrica ne smete preskakovati vseh ovir, ki jih ljudje postavijo pred vas.

Danes smo slišali primerjave z letom 1989, kar menim, da je prav. Prepričan sem, da gre trg Tahrir v Kairu leta 2011 enačiti z Alexandrovim trgom v Berlinu leta 1989. Tam poteka revolucija. A če si za trenutek prikličemo v spomin revolucijo leta 1989, se bomo spomnili, da smo se takrat znašli v isti dilemi. Hoteli smo svobodo, stabilnost in demokracijo in spregledali dejstvo, da ta proces, prehod iz stabilne diktature v demokracijo, redko poteka na miroljuben, urejen in stabilen način. Gledano s tega vidika imajo tudi diplomacija, organizacija in previdnost svojo vlogo.

To nas ne bi smelo preusmeriti od dejstva, da smo te revolucije zelo veseli. To je revolucija proti diktaturi in za svobodo. Prepričan sem, da Evropa ne more narekovati ureditve v teh državah. Vendarle moramo pokazati svoje veselje, a nekaj je tudi jasno, in to je, da, čeprav z omejenim vplivom, z gospodom Mubarakom zagotovo ne bo mogoče graditi države. Danes so se z nasiljem na trgu Tahrir izgubile še zadnje sledi za zakonitostjo tega voditelja v Egiptu.

  Sajjad Karim (ECR). – Gospa predsednica, ta trenutek se je pripravljal zelo dolgo. Vodijo ga tako starejši kot tisti, ki v Egiptu niso poznali ničesar drugega razen Mubaraka. Odzvali smo se z besedami, da se stabilnost Egipta ne sme še bolj zamajati, kot se je že; da naj Egipčani izberejo vlado po svobodni volji.

Seveda je to dobro, a ni dovolj. In potem je danes v tem parlamentu slišati opozorila pred islamskim cunamijem, ki nam preti in nas bo vse uničil.

Bojim se, da je vse, kar dosežete s podajanjem argumentov, zavzemanje za totalitarni režim, ki je slabo skrito pod tanko plastjo demokracije, in ne pripisujete nobenega pomena tistim ljudem, ki so v Tuniziji in v Egiptu plačali s krvjo in s svojimi življenji. S svojimi življenji so plačali boj za svobodo svojih rojakov in nič manj ne bodo cenili vaše svobode. Tisti, ki so na ulicah, so kljub temu, da jih je veliko, glasna manjšina, ki dejansko predstavlja še večjo tiho večino.

Visoka predstavnica, zdaj ni čas za neučinkovitost. Naredite odločen korak, pošljite jasno sporočilo: Mubarak mora zdaj oditi.

  Simon Busuttil (PPE). - (MT) Gospa predsednica, nedvomno bi lahko Evropa storila mnogo več, da bi pomagala arabskemu svetu in njegovim državam na njihovi poti k demokraciji. Vendar če naj dramatični dogodki, ki smo jim priča, prinesejo pozitiven izid, potem mora ta zagotovo biti dejstvo, da so Arabci vzeli usodo v svoje roke, da bi izboljšali svoje razmere.

Navsezadnje je zgodovina polna primerov posredovanja s strani zahodnih držav, ki je prej škodilo kot pa koristilo. Zato moramo opraviti z mislijo, da moramo priteči na pomoč vsakokrat, ko je treba kaj urediti, in drugimi narekovati in pridigati, kako naj izpeljejo svoje zadeve. Danes bi se morali spričo dogodkov, ki so se zgodili, vprašati, kaj lahko storimo od danes naprej.

Menim, da je treba storiti dvoje. Najprej moramo posredovati z vso močjo, ki jo premoremo, in z vso pomočjo, ki jo lahko ponudimo, da bi izboljšali demokratično okolje v teh državah, zlasti pa, da bi okrepili demokratične institucije. Na ta način lahko delujejo, obenem pa preženejo nove skrajneže in diktatorje.

Drugič, vprašati se moramo, kje smo storili napako. Vprašati moramo, ali so našo evro-sredozemsko politiko bile samo besede in nobena dejanja. Kje je bila pri vsem tem Unija za Sredozemlje? Ali se bo Evropa kdaj nehala odzivati in se namesto tega odločila ukrepati?

  Rosario Crocetta (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, napočil je čas, da si Evropa začne prizadevati za jasno podporo Tunizijcev in njihove prehodne vlade in da oživi evro-sredozemski dialog, ki je bil v zadnjih letih hudo zanemarjen.

Izbruh jeze med mladimi in revnimi v Magrebu in Egiptu je povzročila nepravična razdelitev bogastva in omejevanje ljudi, ki so uveljavljali temeljne svoboščine. Severna Afrika se je razvnela in zahteva več demokracije, boljše gospodarstvo, več sodelovanja in več zaposlovanja, medtem pa nezaupljivo zre v staro evropsko celino, kako je negibna in nezmožna doumeti družbeno preobrazbo, ki se odvija v regiji, ali pa razviti prave politike za napredek in mir.

Evropa mora biti bolj pozorna na človekove pravice in demokracijo in mora spodbujati več dialoga, več sodelovanja in pristnejšo gospodarsko pomoč. Evropa mora odpreti svoja vrata in svoje srce Severni Afriki, tako da bo lahko Sredozemlje postalo območje miru. Ne smemo več zavračati priseljencev, tako da sodelujemo z nasilnimi državami, kot je Libija. Kar potrebujemo, je več naložb, več odprtosti, več pomoči in več evro-sredozemske politike. Zgodovina to od nas zahteva.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Gospa predsednica, notranjih razmer v Tuniziji ne moremo primerjati s tistimi v Egiptu. Osnovni vzrok množičnih protestov je bil enak, vendar imajo popolnoma drugačne posledice za mednarodne razmere.

Bistvene spremembe v Tuniziji, ki jih je povzročil konec javne podpore Benu Aliju, bi za to državo lahko pomenile priložnost za boljšo prihodnost. Nasprotno pa je pri ocenjevanju razmer v Egiptu treba uporabiti določeno mero previdnosti Kljub svoji fevdalni vladavini je Hosni Mubarak deloval kot porok za stabilnost v Egiptu. Če bi zdaj bil poražen, pa bo Egipt glede na to, da se zaradi pomanjkanja ustreznih pogojev vse do danes ni oblikovala nobena demokratična opozicija – in to bi rad poudaril –, morebiti izročen skrajnim političnim skupinam, povezanim z Muslimansko bratovščino. Treba je pomisliti na mednarodne posledice takšnega razvoja dogodkov. Morebitno zavezništvo s Hamasom, nepopustljiva politika do Izraela, okrepljeno preganjanje kristjanov in poslabšanje razmer v regiji – ali so to boljše možnosti od stabilnosti pod Mubarakom? Medtem ko priznavamo njegove temeljne pomanjkljivosti, pa tudi upravičenost protestov spričo vsega, kar se je dogajalo pod njegovim režimom, bi morali pomisliti na to, kakšna bi bila najugodnejša rešitev v teh razmerah in kakšen pristop bi morala zavzeti Evropska unija.

  Francisco José Millán Mon (PPE). – (ES) Gospa predsednica, dogodki, ki se odvijajo v Tuniziji in Egiptu, so zelo pomembni in obstaja verjetnost, da se bodo ti procesi sprememb širili tudi v druge države v sredozemski regiji, ki je najpomembnejša regija za Evropsko unijo. Te države so tik na našem pragu in z njimi nas vežejo številna prijateljstva.

V zadnjem desetletju Evropi ni uspelo prepričati njihovih oblasti, da sprejmejo nujne reforme. V zadnjem parlamentarnem mandatu sem sam poudaril, da se stabilnost ne sme več uporabljati kot opravičilo za pomanjkanje sprememb, temveč da te države potrebujejo temeljite politične, gospodarske in družbene reforme. Zdaj spremembe in reforme zahtevajo ljudje na ulicah.

Gospe in gospodje, pozdravljam dejstvo, da je Svet v ponedeljek končno namenil pozornost tem dogodkom ter zavzel stališče. Tudi jaz imam občutek, da gre proces prehoda v Tuniziji v pravo smer. Vendar so žal mnogi dobili vtis, da se Evropska unija v zadnjih tednih s temi procesi skorajda ni ukvarjala. Slišali smo različne govore predsednika Obame, slišali smo izjave državne sekretarke Clintonove in slišali smo celo za stike med tunizijsko vojsko in predstavniki ameriške vojske ...

Vidnost Unije sploh ni primerljiva. Novi mehanizmi Lizbonske pogodbe bi morali biti dejavnejši in vidnejši, vključno s predsednikom Evropskega sveta.

Baronica Ashton, pozdravljam vaš odhod v Tunizijo čez dva tedna, a prav tako sem prepričan, da moramo izboljšati svoje zmogljivosti za predvidevanje in odzivanje. Ali si želimo biti glavni globalni akter? Za začetek moramo postati pomembni vsaj na regionalni ravni.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D). – (RO) Gospa predsednica, Evropska unija zelo pozorno spremlja razmere v Tuniziji in podpira prizadevanja Tunizijcev, katerih cilj je miroljuben prehod v demokracijo. Začetni ukrepi, ki jih je sprejela prehodna vlada v Tuniziji, gredo v pravo smer. Nove oblasti pozivamo, da v celoti uresničijo zaveze, ki so jih dali v zvezi z vodenjem, spoštovanjem pravne države in osnovnih svoboščin, pa tudi v zvezi z gospodarskimi in družbenimi reformami. Menim, da so vse te reforme eden najboljših načinov vlaganja v prihodnost Tunizije in nudenja pomoči pri vzpostavljanju stabilne demokracije.

Evropa si prizadeva za stabilno partnerstvo s Tunizijo kot del partnerstva Euromed in mora sprostiti vse svoje instrumente, da bi olajšala proces prehoda, ustvarila trdne demokratične institucije in spodbudila oblikovanje dejavne civilne družbe, vključene v izvajanje reform. Še posebno nam je v interesu, da imamo stabilno, uspešno in demokratično Tunizijo, s katero lahko razvijemo koristno medsebojno sodelovanje, ki temelji na skupnih interesih in vrednotah.

  Michael Gahler (PPE). – (DE) Gospa predsednicam, baronica Ashton, gospe in gospodje, to, kar moramo zdaj storiti, je bilo že večkrat omenjeno – glede tega smo dosegli široko soglasje. Naš sklep je jasen glede Tunizije, glede Egipta pa ga bomo morali nujno razširiti z ustnimi spremembami.

Menim, da imamo razlog za samokritiko. Naše vodstvo v Bruslju in državah članicah se je predolgo oklepalo obstoječega stanja. Če bi svoja lastna načela v povezavi s splošnim značajem človekovih pravic in demokracije jemali resno tudi v vsakodnevni politiki, bi morali jasno obravnavati očiten primanjkljaj glede Tunizije in Egipta. Vedeli smo, da ukrepi proti islamistom in fundamentalistom niso bili usmerjeni zgolj v te skupine, temveč tudi v vsako kritiko zadevne vladne politike. Še vedno ni prepozno. Pozivanje k demokraciji in človekovim pravicam ne pomeni vmešavanja v notranje zadeve, niti ne more biti ožigosano kot nekaj, kar prispeva k destabilizaciji razmer. Nobena diktatura, noben avtoritaren režim že sam po sebi ni stabilen. Z našo dosedanjo politiko smo zato pridobili le čas, a nismo dosegli nobene stabilnosti.

Tunizija in Egipt služita kot vzor drugim. Vsi poznajo tiste druge v regiji. Nekateri se jih bojijo omeniti po imenu. Po mojem mnenju je denimo Savdska Arabija takšna kandidatka. Razmere zahtevajo politično vodstvo visoke predstavnice. Toda 27 jih nima različnih interesov. Če je vaša presoja pravilna, ne čakajte, da bo še zadnji diplomatski skeptik na novo obvestil svojega zunanjega ministra. Kar sta v zvezi z Egiptom dejala predvčerajšnjim senator John Kerry in nocoj Barack Obama, bi morali prav tako dejati tudi vi. Pridobite si enakovreden položaj na področju interesov Unije, tako da bo EU v svoji soseski sama oblikovala svoje politike za prihodnost in ne drugi. Morda bi v Tunizijo in Egipt lahko odšli že naslednji teden in nam o tem poročali čez 14 dni v Strasbourgu.

  Richard Howitt (S&D). - Gospa predsednica, skupaj z vsemi drugimi v tej razpravi me zelo skrbi za miroljubne protestnike v Egiptu, zlasti zaradi nasilja, ki se je nadaljevalo danes.

V tej razpravi bi rad opozoril na zaskrbljenost zaradi nadaljnjega zaprtja Al Jazeere, o katerem je Evropa do zdaj molčala, in prijetja šestih novinarjev Al Jazeere, pa tudi na dejstvo, da moramo sodelovati s podjetji s področja informacijske tehnologije, ponudniki internetnih storitev in mobilne telefonije, vključno s podjetjem Vodafone iz moje države, pri odločitvah, ki so jih v zadnjem tednu sprejeli v Egiptu.

Prav tako želim, da bi voditelji EU to, kar pravijo danes, povedali že prej. Predsednik Sarkozy je decembra 2007 dejal: „Predsedniku Mubaraku bi rad povedal, kako zelo cenim njegove izkušnje, modrost in zmerno vizijo. […] Predsednik Mubarak je naš prijatelj.“ Danes poziva k prehodu.

Ali pa Alistair Burt, britanski zunanji minister, ki je dejal, da si želi predvsem stabilnosti v Egiptu. William Hague, ki noče povedati, kako hitro bi bil rad priča volitvam, zdaj poziva k prehodu.

In za konec, strinjam se z baronico Ashton, našo visoko predstavnico. Evropa je zelo dobra, ko gre za prehodno pravosodno ureditev, volitve in gradnjo demokracije, razvoj civilne družbe. Ne glede na napake in madeže iz preteklosti bi morali tako ona kot mi to videti kot krizo v regiji, a tudi kot priložnost za Evropo, da svoja sredstva nameni gradnji spoštovanja demokracije in človekovih pravic. To niso vrednote, ki jih vsiljujemo iz Evrope. Zahtevajo jih na ulicah Tunisa in Kaira in naša dolžnost je, da jim prisluhnemo.

  Bogusław Sonik (PPE). – (PL) Vsaka revolucija prinaša tveganje, da se bodo zahtev ljudi po demokraciji in kruhu polastili sovražniki pravne države, ki stoji na zakonitih in pravih demokratičnih temeljih. Nobenega jamstva nimamo, da upor v Tuniziji, Egiptu in drugih državah na tem območju ne bo postal pretveza islamskih skrajnežev, pod katero bodo prevzeli oblast, kot se je to zgodilo v Iranu. Prav tako se približuje trenutek resnice za evropske institucije. Evropska unija ima vso priložnost, da končno odigra vlogo, za katero je bila ustvarjena. Morala bi zagotavljati učinkovito podporo političnim silam, ki so naklonjene pluralizmu. Prav tako bi morala revidirati sosedsko politiko, saj je zelo očitno, da je način, na katerega je bila vodena do zdaj, povzročil, da se jo izrablja za podpiranje vlad pokvarjenih vladarjev. Znaten delež denarja, namenjen razvoju sosednjih območij in svobode, demokracije ter blaginje, bi moral doseči državljane teh držav s pomočjo tesnega sodelovanja z nevladnimi organizacijami ter akademskimi in kulturnimi skupnostmi. Podpora projektov, ki so namenjeni mladim in združenjem žensk, bi prav tako morala biti prednostna naloga.

Gospa Ashton, dosedanja politika Evropske unije v tej regiji sveta je spodletela. Morali bi tvegati in podpreti Egipt brez Mubaraka na poti v pluralistično, posvetno Arabsko republiko Egipt, ki spoštuje manjšine. Čas je že, da Mubarak odide; njegov čas je minil. Zapravil je čas, ki ga je imel.

  Nicole Sinclaire (NI). - (zastavila vprašanje gospodu Howittu na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8)) Dotaknili ste se nekaterih pripomb, ki sta jih podala predsednik Sarkozy in gospod Burt. Ne vem, ali ste bili v dvorani prej, ko je kolega omenil izjave gospoda Blaira v zvezi z gospodom Mubarakom. Ali bi lahko potrdili, da se strinjate oziroma se ne strinjate z gospodom Blairom?

  Richard Howitt (S&D). - Gospa predsednica, ponavljam, kar sem rekel v svojem govoru, in sicer da je veliko madežev iz preteklosti, o katerih bi morali razmisliti in se iz njih nekaj naučiti.

A to nas kot Evropsko unijo ne bi smelo odvrniti od sodelovanja z Egiptom in arabskim svetom pri podpiranju demokracije in človekovih pravic, in pričakujem, da se bo moja kolegica kljub svojim drugačnim pogledom na Evropo glede tega strinjala z mano.

  Dominique Vlasto (PPE). – (FR) Gospa predsednica, mnogo je že bilo povedanega, vendar bi rad ponovil vse besede sočutja in podpore, s katerimi smo že nagovorili Tunizijce in Egipčane. So simbol upanja za vse tiste, ki branijo svobodo. V mislih sem tudi z žrtvami.

Zdaj bi rad povedal, da mora Evropa, za katero je značilno pomanjkanje odzivnosti, kot so že povedali drugi, dejansko podpreti Tunizijce in Egipčane, da bi jim pomagala pri uspešnem odpiranju njihovih držav za reforme in vzpostavljanje demokracije.

Evropska unija se je odločila, da bo podprla tunizijske voditelje v njihovih prizadevanjih za začetek miroljubnega prehoda, pri organizaciji prihodnjih volitev, da bi prevladala svoboda, in da bo Tunizijcem pomagala užiti blaginjo, ki izhaja iz razvoja in socialnega miru, pa tudi iz gospodarstva, ki omogoča zaposlovanje mladih.

Rad bi zaključil z besedami, da se mora Unija za Sredozemlje spoprijeti s pomembnim izzivom, saj je jasminova revolucija sprožila val po vseh državah Severne Afrike, Bližnjega in Srednjega vzhoda. Izvajati mora odločno strategijo do teh držav. Vendar velja opozoriti: spričo tega upravičenega demokratičnega gibanja mora Evropa vzpostaviti ravnovesje med nevmešavanjem v notranje zadeve, podporo zakonitim prizadevanjem teh ljudi in stabilnostjo.

  Alf Svensson (PPE). – (SV) Gospa predsednica, v Evropskem parlamentu pogosto govorimo o spoštovanju demokracije in človekovih pravic in svoboščin, a v resnici, in to je nekaj, za kar sem prepričan, da lahko nocoj priznamo, smo pogosto dajali prednost nečemu drugemu, in sicer politični stabilnosti in dobrim poslovnim odnosom. Zdaj nas je presenetilo spoznanje, skoraj tako kot tat, ki se prikrade ponoči, da ljudje v arabskem svetu tudi stremijo za svobodo in hrepenijo po njej. Zdaj veliko govorimo o tveganjih, povezanih s prehodom. Jasno je, da obstajajo. Najbrž ni tukaj nikogar, ki bi se zavzel in trikrat vzkliknil za Muslimansko bratovščino. Vendar vemo, da je dolgoročno svoboda in spoštovanje človekovih pravic in svoboščin tisto, česar si želi vsak posameznik in kar ima tudi pravico doseči.

Zdaj moramo zagotoviti, da EU ne bo več zgolj gledalka, ki dopušča, da gredo zadeve svojo pot. Namesto tega moramo prevzeti pobudo in, tako kot je baronica Ashton tukaj poudarila, poskušati sodelovati pri izgradnji demokracij. Prepričljivo je, da so mladi začeli te upore, delno morda zaradi komunikacijskih sredstev, ki so zdaj na voljo. Zato sem prepričan, da se zdaj ne bi smeli preveč poglabljati v ta gibanja z ideološkega ali verskega vidika. A ne glede na to, kaj zagovarjajo, moramo svobodi in spoštovanju človekovih pravic in svoboščin dati prednost tukaj v tej dvorani, to pa mora storiti tudi Evropski parlament kot celota.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) Gospa predsednica, več kot dve leti spremljanja nam je razkrilo postopno spodkopavanje demokracije, svobode izražanja, svobode zbiranja in verske svobode v državah, o katerih razpravljamo. Rezultati volitev v teh državah zagotavljajo jasen dokaz.

Totalitarni režimi se ne pojavijo čez noč. Kljub jasnim signalom Evropska unija ni zavzela jasnega stališča v zvezi z upoštevanjem človekovih pravic. Na žalost smo glede zavzemanja skupnega stališča med zadnjimi.

Zakaj smo med francoskim predsedstvom ustanovili Unijo za Sredozemlje? Ali nam je primanjkovalo diplomatskih virov za pogajanja o stabilnosti v tem delu sveta?

Države Evropske unije že desetletja podpirajo te vlade, zlasti s financiranjem Te iste države so zdaj začele razmišljati o načinu, kako zamrzniti bančne račune in kako podpreti nasprotnike teh vlad. Ali ni to prav isto licemerstvo? Razmere v Sredozemlju nas učijo o nespoštovanju človekovih pravic. Na primer, verska svoboda se ne spoštuje in lahko postane orožje radikalcev in teroristov, ki bo zaznamovalo začetek totalitarnega režima.

To pravim, ker je še veliko drugih držav s podobnimi značilnostmi.

  Ernst Strasser (PPE). – (DE) Gospa predsednica, baronica Ashton, ta razprava tukaj v tem parlamentu, ki ji z zanimanjem sledite, ima vsaj en skupni imenovalec, in to je poziv vam, baronica Ashton. Povzdignite svoj glas. Premaknite se naprej, bodite malce pogumnejši in tudi glasnejši. Zavzemite se za tiste, ki v sodobni civilizirani družbi podpirajo demokracijo in svobodo izražanja ter tiska.

Tunizija, Egipt in morda še nekaj drugih držav bodo kmalu doživele težke spremembe. Pri tem potrebujejo našo podporo, in zato je narobe, če vaš prvi predstavnik v tej državi reče, da strategije ni treba spremeniti. Nasprotno, potrebujemo sredozemsko strategijo, morda bližnjevzhodno strategijo, ali pa moramo morda ponovno premisliti o sobivanju onstran Sredozemlja, in seveda, prednostno in nekaj, kar je treba storiti zelo hitro, je usmerjanje, priprava in podpora volitev.

Prvemu predstavniku EU v tej državi ne bi smelo uiti, da si prehodna vlada v Tuniziji zdaj prizadeva za sklenitev štirih mednarodnih sporazumov za varstvo človekovih pravic, da so bili izpuščeni vsi politični zaporniki, da so se disidenti vrnili in da se pripravljajo in vodijo demokratične volitve. Ta proces moramo podpreti, in Parlament si vas želi slišati govoriti o tem bolj prepričljivo.

  Marco Scurria (PPE). – (IT) Gospa predsednica, baronica Ashton, gospe in gospodje, kriza bi nas morala spodbuditi, da ugotovimo, ali Evropska unija resnično želi igrati vlogo v zunanji politiki.

Zunanja politika je resna zadeva: potrebuje strategije, trdne cilje in jasna zavezništva. Ne moremo še naprej potovati po svetu, vsakogar trepljati po rami in se pretvarjati, da vse vedno dobro poteka. Pred nekaj tedni so v Egiptu potekale volitve in nismo se vznemirjali, saj smo uvideli, da je obstajala diktatura, ki nas je vse preslepila. Zdaj ko je milijone ljudi zavzelo ulice, govorimo o demokraciji in človekovih pravicah. To je tisto, kar hočemo, in skušali bomo zagotoviti, da se uresniči, a morali bi biti previdni, ko sledimo množici. Spomnim se vstaje iranskega ljudstva, ko se je želelo otresti šaha, in vemo, kako se je to končalo, z režimom, ki še zdaj obeša na desetine ljudi.

Upam, da bo egiptovska vlada denimo sposobna zajeziti skrajneže in prispevati k umirjanju razmer v izraelsko-palestinski krizi. Baronica Ashton, ta del sveta vsekakor potrebuje več demokracije, a slednjo potrebuje tudi evropska politika.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospa predsednica, priča smo ogromni napetosti in sporu med vlado in civilno družbo v Tuniziji in Egiptu, ki se je neizogibno pripetil kot rezultat resnih in dolgotrajnih težav v gospodarstvu in družbi, ki so jih zanemarjale državne oblasti.

Fizično nasilje med spopadi je v najboljšem primeru obžalovanja vredno in le potrjuje nujo po zunanji podpori miroljubnega prehoda v demokracijo. Evropska unija bi morala zato biti pripravljena vsa svoja sredstva usmeriti v krepitev pravne države in človekovih pravic v teh državah, vključno z verskimi pravicami. Nočemo, da bi se nepoučeni in militantni islamisti zavihteli na oblast.

Znotraj okvira ohranjanja dobrih sosedskih odnosov in regionalne varnosti se moramo nujno osredotočiti na dejavnosti, ki so usmerjene v krepitev civilne družbe, vzpostavitev zdrave opozicije in zagotavljanje demokratičnih volitev, da bi skrajnim radikalnim skupinam preprečili prisvojitev oblasti.

  Ioan Mircea Paşcu (S&D). - Gospa predsednica, že golo dejstvo, da razpravljamo o Tuniziji – naši prvotni temi – v času, ko je v Egiptu zavrelo, kaže, kako zelo zaostajamo za realnostjo, pa čeprav lahko naslov naše razprave zlahka spremenimo.

Naši javni odzivi so bili mlačni, izražali so zaskrbljenost in obravnavali pobožne pozive k zadržanosti in dialogu sredi revolucij ter dokazovali pomanjkanje praktičnega razuma. Celo pričakovanja, da bi revolucije privedle do družb, ki temeljijo na našem sklopu vrednot, zanemarjajo kulturne in verske razlike, ki te družbe ločujejo od naših.

Kako se torej odzvati? Prvič, morali bi uvideti, da je to izziv, ki kliče po skupnem usklajenem odgovoru, in ni tekmovanje, kdo bo prvi izkazal največ sočutja. Baronica Ashton, vaše besede bodo v javnosti imele potrebno veljavo le, če jih bo Svet v celoti javno podprl.

Drugič, morali bi se zamisliti nad končnim rezultatom teh revolucionarnih gibanj. Do kakšnih režimov bodo privedli? In, na koncu, spoštovati bi morali njihovo pravico do samoodločanja.

  Ivo Vajgl (ALDE). - (SL) Na koncu te revolucije, ki poteka na ulicah Kaira, bo ljudstvo izbralo politični sistem in voditelje. Verjetno se bo našel tudi kdo, ki bo priznal Mubaraku njegovo pozitivno vlogo, ki jo je odigral v sistemu ohranjanja neke relativne stabilnosti na Bližnjem vzhodu. Ampak to me v tem trenutku manj zanima.

Dogodki v Tuniziji in Egiptu razkrivajo marginalno vlogo, ki jo Evropska unija igra v Mediteranu in na vsem področju naše sosedne politike. Potrebujemo reformo sosedske politike, potrebujemo strategijo, ki bo dinamizirala reševanje odprtih problemov, od Belorusije, Osetije, Abhazije, Zgornjega Karabaha, Transdnjestrije, Cipra, Palestine, Zahodne Sahare. Potrebujemo strategijo do držav bivše Sovjetske zveze v srednji Aziji in Zakavkazju. Tudi njih bo zajel veter demokratizacije, ni treba biti profet zato, da to predvidimo. Veliko dela je tukaj za vas, gospa Ashton, bodite ambiciozni, pa vas bomo podprli.

  Malika Benarab-Attou (Verts/ALE). – (FR) Gospa predsednica, baronica Ashton, potem ko smo zmotno podpirali diktatorske režime ob južni obali Sredozemlja domnevno kot zaščito proti islamskemu fundamentalizmu, pa se moramo zdaj spoprijeti z izzivom, ki ga predstavljajo ti zgodovinski dogodki.

Evropa mora revidirati svojo sedanjo politiko o avtoritarnih režimih in diktaturah. Predsednik Mubarak mora zdaj odstopiti. Spodobi se, da podpiramo demokracije in demokratične procese, ki so jih izbrali ljudje teh držav, in ne, da preprosto vsiljujemo svojo vizijo. Poslušajmo njihove glasove, bodimo skromni, ne zamenjajmo sekularizma in varnosti. Spremembe v teh državah že potekajo. Treba je prilagoditi naše finančne instrumente, da bi zagotovili zanesljivo podporo zagovornikom demokracije …

(Predsednica je prekinila govornico)

  Marisa Matias (GUE/NGL). – (PT) Gospa predsednica, menim, da ti dve državi in ostale v tej regiji kažejo, kako je voditeljem Evrope večkrat v zadnjih letih uspelo biti bolj na strani poslov kot demokracije in bolj na strani diktatorjev kot pa revnih.

Odkrito sem zaskrbljena glede sedanjih razmer v Egiptu in glede današnjih dogodkov, zato sem prepričana, da ne smemo ostati mirni, temveč prej pokazati solidarnost. Pokazati moramo solidarnost z milijoni Egipčanov v Kairu in po vsej državi, ki so naveličani lakote, siti zatiranja in brezposelnosti. Zato moramo po današnjem govoru predsednika Mubaraka, po osvoboditvi preganjanih s strani režima in po odpravi njegovega nasilja povedati, da moramo tem ljudem stati ob strani. Ne smemo dopustiti, da bi bila ustvarjena strategija strahu, ki bi jih prisilila, da odidejo domov.

Če bi te predloge slišali pred 36 leti na Portugalskem, bi odšli domov. Dobro je, da nismo odšli domov, saj je to pomenilo, da smo imeli demokratično revolucijo.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospa visoka predstavnica, Evropska služba za zunanje delovanje ima veliko število zaposlenih, strokovnjakov in analitikov. Naši strokovnjaki bi zato morali biti sposobni oceniti socialne pretrese v Tuniziji in Egiptu na strokoven način in vam priporočiti ustrezne ukrepe, s katerimi bo Evropa prebivalcem teh držav pomagala premostiti težave z neželenimi političnimi voditelji. Politika zatiskanja oči, ki smo jo do zdaj pokazali v povezavi s civilnimi nemiri v afriških državah, pa vzbuja dvom v sposobnost naših zunanjih služb za ukrepanje.

Gospa visoka predstavnica Evropske unije, če se bo še naprej odlašalo s strokovnim odzivanjem na sedanje dogodke v Tuniziji in Egiptu, se bodo naši davkoplačevalci upravičeno spraševali, zakaj plačujejo to množico različnih uradnikov v zunanjih službah EU, če so nesposobni sestaviti takojšen in strokoven odziv za vas na te burne dogodke v Evropi.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, baronica Ashton, optimisti verjamejo, da bi revolucionarni dogodki v Tuniziji in Egiptu lahko bili začetek nečesa takega, kot je pomlad arabskih narodov – dogodki, podobni tistim, ki smo jim bili denimo priča leta 1989 v vzhodni Evropi. Kot Evropejci bi morali seveda vedno biti na strani svobode in demokracije, in veselilo bi nas, če bi to bilo tako. Vendar pa ne bi smeli pozabiti, da smo Evropejci in ves zahod do določene mere sklepali sporazume z najbolj neprijetnimi in najbolj okrutnimi diktaturami v arabskem svetu.

Ne smemo si delati utvar. Čeprav so Facebook, internet in Twitter sodobna sredstva za pospeševanje revolucije, pa ne nadomeščajo demokratičnih struktur in pravne države, ki morajo delovati v zakulisju, da lahko revolucija preide v demokratičen sistem. Kar Evropejci lahko storijo in bi morali storiti, je jasno izražanje stališča in pomoč pri izgradnji te demokratične strukture, da bi na koncu v teh regijah lahko uveljavili pravno državo in tudi gospodarstvo prostega trga, ki sta nujna za demokracijo.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. − Gospa predsednica, naj bom na začetku povsem jasna. Ne sprejmem mišljenja, da je Evropa bila nekako počasna ali pozna. Bili smo prvi, ki smo podali izjave tako o Tuniziji, pa tudi o Egiptu. O Tuniziji smo se začeli pogovarjati 10. januarja in prejšnji teden sem podala izjavo o Egiptu. Bili smo pred vsemi drugimi. To ni tekma in ni borba, a ne sprejmem te kritike.

Prav tako pa tudi ne sprejmem, da smo ukrepali počasi. Vsako uro smo bili v stiku s tistimi v Tuniziji in z ljudmi v Egiptu, z našimi delegacijami, ki jim izrekam spoštovanje za to, s čimer so se morali ukvarjati zadnjih nekaj tednov, prav tako pa smo bili v neposrednem stiku z vlado in s službami. Prav tako boste seznanjeni z drugimi vprašanji, s katerimi smo se istočasno ukvarjali, zato ne sprejmem, da smo pretihi. Ne sprejmem, da nismo storili dovolj.

Sprejmem pa, da lahko storimo še več. Ali ste mi dali vso potrebno orodje, ki ga potrebujem po Lizbonski pogodbi? Verjetno ne. Ali ste mi dali sredstva, ki jih potrebujem? Verjetno ne, a storili bomo vse, kar lahko storimo v okviru, znotraj katerega imamo Evropsko službo za zunanje delovanje, pa tudi v okviru vloge, ki jo imam jaz. Nisem nekdo, ki lahko kar tako podaja svoja osebna stališča. Govorim v imenu Evropske unije. Poslušam vas in poslušam države članice in poslušam Komisijo. To je vloga, ki ste jo določili v Lizbonski pogodbi in to je tisto, kar bom počela.

Nekaterim med vami, ki vas prej ni bilo tukaj, naj povem, da je bil danes v moji pisarni tunizijski zunanji minister, ki se je prvič odpravil na pot izven Tunizije in obiskal Evropsko unijo, ker sem ga povabila in ker ve, kako pomembni smo, ne le danes, temveč tudi naslednji teden in naslednji mesec in naslednje leto. Kadar se pogovarjam z njim, govorim v imenu Evrope. Ve, da bo to, kar povem jaz, podprlo 27 držav, in bo predvidoma deležno podpore Evropskega parlamenta in tudi podpore Komisije.

To tem ljudem nekaj pomeni. Nekaj pomeni, če je to, kar govorimo, eno sporočilo, in ni nujno – kot ljudje ves čas ponavljajo – en glas. Gre za isto sporočilo, ne glede na to, ali ga izreče nemška kanclerka, predsednik britanske vlade, predsednik druge države v Evropski uniji, katere koli od 27. Vsi govorimo isto. Zato so sklepi, ki so jih v ponedeljek oblikovali zunanji ministri in tiskovne konference, ki so jih imeli o vseh teh vprašanjih, s katerimi se spopadamo v naši soseski in v širšem prostoru, tako zelo pomembne tamkajšnjim ljudem. To moramo imeti pred očmi tudi pri vsem drugem, kar počnemo.

Strinjam se z vami, da moramo biti dejavnejši na kraju samem, da bi storili več, in povsem se strinjam, da moramo ponovno preučiti sosedsko politiko. To ponavljam že dolgo časa. Moramo zagotoviti, da bomo imeli bolj raznolik pristop, da bomo obravnavali vsako državo in uresničili tisto, kar želimo doseči z ljudmi te države – da, storiti več na področju civilne družbe, da, osredotočiti se na človekove pravice in demokracijo in, da, lotiti se skupnih vprašanj na področju zunanje politike, ki jih imamo z njimi. Strinjam se. To poskušam storiti. Če si ogledate, kaj smo delali zadnja dva ali tri mesece, boste videli skupno temo v tem, o čemer govorim, to je o potrebi, da smo v svoji soseski dejavnejši. To bi morala biti naša prva prednostna naloga po ustanovitvi službe in ta mora biti boljša, bolj smiselna in bolj povezana z njihovimi potrebami.

Ne morem prevzeti odgovornosti za to, kar se je dogajalo pred mano, a sprejemam odgovornost za preoblikovanje tega, kar sem nasledila, v strategijo za prihodnost, na katero ste lahko ponosni, prav tako kot nameravam biti nanjo ponosna tudi jaz. Začne se s tem, kar delamo zdaj in v kolikšni meri smo sposobni sprejeti odgovornost in se premakniti naprej.

Ne podcenjujem težavnosti razmer in hitrosti, s katero se te razvijajo. Strinjam se s tistimi, ki so poudarili, da demokracija ni nekaj hipnega. Gre za proces. Demokracija se gradi in vpelje se tiste organizacije, ki lahko delajo z ljudmi, da bi jim pomagale razumeti njihove demokratične pravice, kaj lahko demokracija pomeni in kaj lahko doseže – preoblikovanje družbe. To besedo uporabljamo v sklepih Sveta z razlogom, saj verjamem v preoblikovanje, ne le danes in jutri, temveč dolgoročno. To je tisto, kar nudi Evropa. To je tisto, kar je Evropa ponudila našim sosedam, ki so postale naše partnerice, in kar je ponudila svojim lastnim članicam. Dosegla je preoblikovanje, ki bo preživelo generacije. To je tisto, s čimer se ukvarjamo. Ne ukvarjamo se z refleksnimi odzivi in odgovori. Naše delo je, da naredimo nekaj, kar bomo dali ljudem za čas njihovega življenja, za čas življenja njihovih otrok in še dlje.

In seveda spričo vsega tega nisem pozabila na vsa druga vprašanja. Spremljam, kaj se dogaja v Jordaniji. Smo v stiku. Seveda sem vključena tudi v dogajanje v Iranu. Pred 14 dnevi sem konec tedna preživela v pogovorih z Iranci in zaradi vseh izjav, ki sem jih podala, zaradi vseh vprašanj, ki smo jih odprli, veste, kako vneto zagovarjam človekove pravice v Iranu.

Vsekakor nisem pozabila bližnjevzhodnega mirovnega procesa. Včeraj sem se pogovarjala z Georgeom Mitchellom. S predsednikom vlade Fayyadom se sestaneva jutri. Sodelujemo s četverico. Sestali se bodo v soboto na varnostni konferenci v Münchnu, kjer bom tokrat predsedovala četverici.

Nisem pozabila na nobeno drugo vprašanje. Niti nisem pozabila na Albanijo, kamor se ta teden v mojem imenu vrača Miroslav Lajčák, ki bo nadaljeval dialog. Ne pozabljamo ničesar drugega, kar je treba obravnavati, niti celo vprašanj, o katerih bo potekala razprava nocoj v tem parlamentu.

In nisem odgovorna za to, kar govori Tony Blair. Lahko govorim isti jezik; lahko izhajam iz iste politične stranke, a nisem odgovorna zanj, niti ne bom odgovarjala zanj.

Naslednji teden grem na Varnostni svet, tudi v vašem imenu. Na Varnostnem svetu imamo ponovno priložnost, da pokažemo, kaj lahko Evropska unija ponudi tem ljudem, danes in jutri. Res je pomembno, da dobim vašo podporo, da to storim – ne tiho, lahko sem zelo glasna –, a primerno, s kohezijo, s ciljem, z namenom, s strategijo in z načrtom, tako da lahko tunizijskemu zunanjemu ministru, ko pride v mojo pisarno, dam načrt. Ne rečem mu, kako lepo vas je videti, pridite in se 5 minut pogovarjajte z mano pred televizijskimi kamerami. Ne. Povedala sem mu, da bova sedla skupaj za eno uro in predelala njegov načrt spričo tega, za kar jaz menim, da mu lahko ponudimo. Koliko denarja? Kaj lahko storim? Kaj moram spremeniti? Katere instrumente morava združiti? Koliko prožnosti imam zdaj na voljo? Koliko moram iztržiti? Kaj potrebujete od nas, od Evropske investicijske banke, od banke Afriške unije, od Združenih držav, od svojih drugih partnerjev? Kako bova oblikovala načrt?

Potem sem se sestala z zunanjim ministrom Jemna in postopala sva enako: Kako skupina držav prijateljic Jemna sestavi novi razvojni sklad? Ali to storimo z arabskimi državami, s katerimi se pogovarjam? Kaj naj naredimo?

Menim, da bi Evropa morala delovati na ta način, in to delam sleherni dan v vašem imenu in bom delala še naprej.

Zdaj pa upam, da lahko kmalu zapustim to razpravo in drugega komisarja prosim, da prevzame besedo. Opravičujem se za to, a dogodki v Egiptu, kot pravilno ugotavljate, se razvijajo hitro, in lahko vam povem, kaj smo počeli tudi medtem, ko smo govorili tukaj. Poslali smo sporočila, v mojem imenu smo se pogovarjali z namestnikom zunanjega ministra. Sporočila so zdaj prenesena neposredno. Varnostne sile morajo nemudoma posredovati, da bi zaustavile stopnjevanje nasilja. To sporočilo sem poslala, medtem ko hkrati sedim tukaj in se pogovarjam z vami. Morajo prevzeti odgovornost; vlada je odgovorna za vpoklic vojske, ki bo pomagala ljudem in zagotovila, da bodo državljani zdaj zaščiteni. Reševalnim vozilom je treba dovoliti vstop na trg in z njega, saj slišimo, da jim niso dovolili vstopiti. S podpredsednikom Suleimanom bom govorila takoj, ko zapustim dvorano. Zveza bo kmalu vzpostavljena in zato mi morate oprostiti in mi dovoliti oditi.

Poteka sestanek, na katerem se z opozicijo poskuša izdelati načrt, zdaj ko so evropski voditelji v našem imenu zaposleni s pogovori z drugimi voditelji v regiji in z njihovim prepričevanjem, da tudi sami kaj poizvejo prek telefona. To je telefonska mreža, ki je zagotovo še nikoli niste videli, ko se voditelji pogovarjajo z voditelji, ki prenašajo sporočila Egiptu. Medtem, ko se vse to odvija, pa v mojih pisarnah poteka krizni sestanek, da bi izdelali natančen načrt, kaj bomo storili v vsaki okoliščini, v kateri se bomo znašli.

To sem počela sleherni dan, odkar se je začela ta kriza, ukvarjala sem se s tem, kar se je dogajalo v Albaniji, kar se je dogajalo v Belorusiji, kar smo storili v zvezi s Sudanom, kjer je naša posebna predstavnica vodila delovno skupino in kjer se je Véronique De Keyser lahko na kraju samem prepričala, kaj dela Evropa.

To delamo. Ali bi lahko naredili več? Seveda. Ali si želim, da bi imela štiri pare rok? Da, želim si. Ali menim, da so orodja ustrezna? Ne. Ali menim, da smo napredovali? Da. Ali menim, da lahko storimo še veliko več? Seveda.

Če je vse, kar želite od mene, to, da se pojavim in se pokažem zraven drugih, tega ne bom naredila. Kar bom storila za vas je, da bom opravljala tisto, za kar menim, da je bila Evropa ustvarjena, in to je, da postavim demokracijo in človekove pravice v središče vsakega posameznega ukrepa, ki ga sprejmemo, in da podprem Tunizijce in Egipčane.

(Aplavz)

  Predsednica. − Prejela sem šest predlogov resolucije(1), predloženih v skladu s členom 110(2) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje o predlogih resolucij o Tuniziji bo potekalo v četrtek.

Glasovanje o predlogih resolucij o Egiptu bo potekalo na drugem delnem zasedanju februarja.

Pisne izjave (člen 149)

  Sergio Berlato (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Zadnjih nekaj dni so se razmere v Tuniziji in drugih državah ob južnem robu Sredozemskega morja zaostrile. Življenja je izgubilo na desetine ljudi, ki so bili vpleteni v nasilne proteste proti visokim življenjskim stroškom in pomanjkanju prostega trga v državi. Rad bi izkoristil priložnost in spomnil, da je EU leta 1995 v Barceloni uvedla partnerski program s Sredozemljem, katerega cilj je bil doseči gospodarsko, politično, vojaško in družbeno sodelovanje. Vendar pa zdaj ti cilji še zdaleč niso doseženi. Dramatične razmere v Tuniziji kažejo na nujno potrebo po evropski viziji za Sredozemlje ali dejansko na vključevanje držav južnega roba v obstoječa partnerstva in sosedske politike. Razmere v Egiptu so se le v zadnjih nekaj urah še poslabšale. Poročajo, da so bili številni ljudje ranjeni in ubiti v spopadih, ki potekajo po državi med policijo in ljudmi, ki protestirajo proti vladi predsednika Mubaraka. Prepričan sem, da je pot, ki jo moramo ubrati v interesu teh držav, a še zlasti v evropskem interesu, pot podpore gospodarskih in družbenih reform, ki lahko izpolnijo prizadevanja večine prebivalstva in ki bi morale prinesti mir in postopno izboljšanje življenjskih razmer v državah Severne Afrike.

  Richard Falbr (S&D), v pisni obliki. – (CS) Leta 1995 je Evropska unija opredelila velikopotezen cilj vzpostavljanja miru, stabilnosti in blaginje v sredozemski regiji. Sredozemske države so pridobile sredstva pod pogojem, da bodo izvedle nujne gospodarske in politične reforme. Vendar se ni zgodilo nič od tega. V večini primerov je poskus EU, da bi pomagala svojim južnim sosedam, vodil strah, da bi islamski radikalci prišli na oblast in tako ogrozili stabilnost regije. Kot kaže zgodovina, se podpora avtoritarnih režimov ne obrestuje. Ni se obrestoval Združenim državam v Južni in Srednji Ameriki, prav tako pa se ne obrestuje Evropi. Nekateri kritiki nas upravičeno imenujejo za hinavce. Govorimo o človekovih pravicah, o potrebi po socialnem dialogu in o gospodarskem razvoju, pa vendar smo desetletja zanemarjali dejstvo, da so Tuniziji in drugim državam Severne Afrike vladali kruti in nedemokratični režimi. Treba je povedati, da to pomeni hud neuspeh za tiste, ki so spodbujali takšno politiko. Sramoten poziv predstavnikov EU Mubaraku, naj organizira demokratične volitve, je samo žalosten izid te neuspešne politike.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Val ogorčenja v afriških državah in prizadevanja njihovih narodov, zlasti tistih v Tuniziji in Egiptu, zahtevajo od nas več pozornosti in solidarnosti. V posebnem primeru Egipta, čigar ljudje se še naprej borijo za svoje socialne in delavske pravice, socialno pravičnost, demokracijo in svobodo, ostro obsojamo represijo, ki je bila in je z ukazi vlade predsednika Mubaraka še naprej usmerjena v delavce in ljudi, ki se komaj prebijajo, in izražamo spoštovanje skoraj 100 egiptovskim državljanom, ki jih je pokončalo državno nasilje.

Tako kot v Tuniziji in številnih drugih državah arabskega sveta in Afrike so razmere v Egiptu neločljivo povezane s poglabljanjem krize kapitalizma in z zanj značilno nasilno nesocialno ofenzivo, nenazadnje z vidika eksponentne rasti brezposelnosti, ki zadeva mlade in eksponentne rasti cen hrane.

Nedavni dogodki v Egiptu in široko družbeno gibanje, ki jih označuje, so prav tako neločljivo povezani s pogumom, vztrajnostjo in odločnostjo organizacij, ki zastopajo delavce, in drugih naprednih ljudskih gibanj, ki si v dolgoletnem boju in v zelo težkih pogojih pomembno prizadevajo. Še naprej zagovarjamo politično rešitev, ki se bo našla v okviru doslednega spoštovanja suverene volje Egipčanov brez zunanjega vmešavanja, manipuliranja ali pritiska.

  Filip Kaczmarek (PPE), v pisni obliki. – (PL) Sedanji dogodki v Tuniziji in Egiptu so lahko ključ do prihodnosti celotne regije. Skupnosti te regije dolgo niso imele priložnosti, da javno izrazijo svoje ambicije, sanje ali strahove. Zaenkrat še ne vemo, kakšen bo razplet dogodkov v Severni Afriki. Zagotovo pa bi morali skušati bolj izrazito vplivati na razvoj dogodkov. Navsezadnje se ti dogodki odvijajo v državah v naši neposredni soseski. Evropa je dejansko bila precej vključena v regiji, o kateri razpravljamo. Že dolgo vemo, da lokalne vlade niso vedno izpolnile pričakovanja njihovih skupnosti. Proteste so povzročile težave, ki zelo pogosto zanetijo socialno nezadovoljstvo – revščina, brezup in objestnost oblasti. Mislim, da Tunizija in Egipt o demokraciji ne sanjata tako, kot jo pojmuje zahod. Ljudje preprosto sanjajo o boljšem življenju in slednje ne pomeni nujno demokracija. Ali si zaslužijo boljše življenje? Zagotovo. Vsak ima pravico do boljšega življenja in pravico do spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode in razvoja. Naj se njihovi upi izpolnijo hitro in brez prelivanja krvi. Najlepša hvala.

  Kelam, Tunne (PPE), v pisni obliki. – Prvo, kar lahko sklepamo iz temeljitih sprememb, ki se odvijajo v Tuniziji, Egiptu in drugod, je, da demokratični svet nanje sploh ni bil pripravljen. Presenetili so EU pa tudi ZDA, ki se morata še vedno odzivati v naglici in se privajati tem revolucionarnim dogodkom.

Isto se je zgodilo pred 20 leti, ko je razpadla Sovjetska zveza. Izkazalo se je, da je tisoče sovjetologov v svojih analizah na kratko opravilo s prikrito mogočno silo, ki je na koncu onesposobila sovjetsko diktaturo - voljo zasužnjenega ljudstva do svobode.

Sedanje razmere so razkrile tipične pomanjkljivosti nerazvite skupne evropske zunanje politike. Razkrile so kronično krizo vrednot, na katerih je EU uradno utemeljena. V realpolitiki se je te vrednote načrtno zapostavljalo ali omalovaževalo v prid stabilnosti ali pragmatičnih kratkoročnih odnosov.

To je trenutek spoznanja, da odvračanje pozornosti od zatiranja svobode z opravičilom, da se ščitijo stabilnost in gospodarski interesi, zagotovo pripelje do pogubnih političnih napak. Le pristna demokracija lahko zagotovi dolgoročno stabilnost. Zanašanje na avtokratske režime pomeni stopnjevanje samoprevare, ki se bo prej ali slej končala s še hujšimi moralnimi izgubami na strani njihovih demokratičnih partnerjev.

  Krzysztof Lisek (PPE), v pisni obliki. – (PL) Strokovnjaki menijo, da so nemiri v Tuniziji sprožili verižni učinek. Naslednja država za Tunizijo in Egiptom, ki bo po vsej verjetnosti doživela spremembe, je Jemen. Omenja se tudi Libijo, Alžirijo, Jordanijo, Sirijo in Maroko. Globalizacija in prost pretok informacij, ki jo spremlja, odpirata oči državljanom pod temi režimi. Hočejo spremembo, dostojno življenje v sodobni demokratični državi in zakonodajo, sprejeto v skladu s preglednimi načeli. V takšnih razmerah bi morala EU te vrednote spodbujati in storiti vse, kar lahko v zagotovilo, da se arabske države izognejo državljanski vojni ali prevzemu oblasti skrajnežev. Rad bi poudaril, da mora biti naša podpora omejena na politične ukrepe in da ne sme vključevati vojaškega posredovanja. Kot EU bi morali arabske države spodbujati pri miroljubnem uresničevanju reform. Obstaja jasna potreba po dialogu tako s predstavniki oblasti v odhodu in z opozicijo, vključno z islamskimi gibanji. EU mora biti v regiji bolj navzoča, revidirati pa je treba celotno evropsko sosedsko politiko, kar bo omogočilo učinkovitejše spodbujanje demokracije ne le v arabskih državah, temveč tudi v naših sosednjih državah na vzhodu, kot je denimo Belorusija. Potrebujemo učinkovite strateške načrte, ki vključujejo ustrezno finančno pomoč EU za spodbujanje demokracije, civilne družbe in človekovih pravic. Mislim, da bi morala EU govoriti v en glas in jasno obsojati protidemokratične režime.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Protesti, ki se odvijajo v številnih arabskih državah, zlasti v Tuniziji in Egiptu, se bodo zapisali v zgodovino ljudskega osvobajanja izpod avtoritarnih režimov, ki ne spoštujejo temeljnih pravil demokratične družbe: pravne države in varstvo človekovih pravic.

Menim, da bo zdaj v dolgem procesu prehoda v demokracijo pomembno ponovno razmisliti o kratkoročnih in dolgoročnih strategijah za Tunizijo in Egipt, da bi skupinam skrajnežev preprečili prevzem oblasti. Pozdravljam misijo EU v Tuniziji, ki bo ocenila pravni položaj v fazi pred volitvami in misijo za opazovanje teh volitev: popolnoma enake ukrepe pa je treba sprejeti takoj, ko bo v Egiptu dosežena stabilnost.

Kljub temu menim, da je nujno treba revidirati sosedsko politiko, saj ji, kot smo lahko videli, ni uspelo izpolniti enega od ciljev: spodbujanja demokracije in človekovih pravic. Menim, da bi morali v evro-sredozemskih sporazumih uporabljati bolj raznolike pristope, ki bi morali neposredno vplivati na civilno družbo. Dialog s Tunizijo, Egiptom in njihovimi sosednjimi državami mora slediti cilju zagotavljanja demokratične stabilnosti. Da bi ga dosegli, je treba ustvariti strategije, povečati pa je treba tudi sredstva, namenjena nujnim družbenogospodarskim in političnim reformam.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. – Čeprav je treba demokratični proces v arabskem svetu spodbujati, pa pri tem ne smemo ogroziti strateških interesov EU. Dogodki v Tuniziji in Egiptu so pokazali, da avtokracija ni rešitev. Kljub temu pa ti isti dogodki ne zagotavljajo demokratičnega izida. Nedavna zgodovina je pokazala, da se lahko demokratičnih revolucij polasti dobro organizirani, militantni islam. Iranska revolucija iz leta 1979 je znamenit primer demokratičnega prevrata, ki je postal avtokratski. Vzpostaviti bi morali dobro ravnovesje med socialnimi politikami predsednika Mubaraka in strateško usmeritvijo Egipta. Egipt je prožni zaveznik, pridružil se je silam, ki so osvobodile Kuvajt in več kot 30 let zagotavljal mir z Izraelom. Dogodki, ki se odvijajo v Egiptu, prinašajo upanje, a tudi nevarnost. Protestniki in njihove upravičene zahteve so pravi izraz potrebe po odprtju razprave. A znotraj egiptovske družbe se skriva ogromen potencial za kruto vedenje, zatiralne prakse in politike. Razširjeno je obrezovanje žensk, dopuščanje javnih usmrtitev, mučenje in nepopustljivo razlaganje islamskega prava. Muslimanska bratovščina to agendo javno spodbuja, podporo pa ji priznava 20 % volivcev. Če bo demokracija imela v Egiptu prihodnost, je treba biti previden.

  Antonio Masip Hidalgo (S&D), v pisni obliki. – (ES) Zaradi nestabilnosti v Sredozemlju in Suezu so naši argumenti o pomembnosti premoga še bolj tehtni.

Podpirajmo energijo, ki se proizvaja znotraj varnega vira EU.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Nemiri, ki jih je v arabskem svetu s samosežigom sprožil mladi Mohamed Buazizi, sploh ne predstavljajo nobenega očitnega verskega ali ideološkega elementa. Družbenogospodarske zahteve so seveda glavna skrb v času, ko je v Egiptu rast cen hrane še poslabšala težke pogoje, v katerih se polovica 80 milijonskega prebivalstva prebija skozi življenje in bori za preživetje pod pragom revščine z 2 dolarjema na dan. Mislim, da mora naš odnos do dogodkov, ki se odvijajo v arabskem svetu, po eni strani upoštevati pristno podporo želje po svobodi, po drugi strani pa ne moremo zanemarjati nevarnosti, ki pretijo globalni stabilnosti in so lahko posledica propada te vse bolj nepredvidljive, kaotične ali islamističnemu vplivu podvržene regije. Kot kaže, je zaskrbljujoče, da mnogi od protestnikov ne težijo ravno k zahodnemu modelu demokracije, ravno nasprotno. Ne morem mimo ruske invazije na Gruzijo pred dvema letoma, ki jo je presenečeni zahodni svet nemo opazoval in se zanjo preprosto ni zmenil. Zopet smo priča odločilnim dogodkom, ki se odvijajo ob mejah EU in so nas ujeli nepripravljene. Zopet nismo vključeni v ukrepanje, pa čeprav slednje v mnogih pogledih neposredno zadeva evropsko stabilnost.

  John Attard-Montalto (S&D), v pisni obliki. – Prvi obisk novega predsednika tunizijske vlade na tujem je bil v Evropski uniji. Predsednika vlade je sprejela baronica Catherine Ashton in to, da je bila EU kraj njegovega prvega obiska na tujem, je bilo zelo cenjeno. Pomembna je že sama izbira, saj je predsednik tunizijske vlade hotel jasno sporočiti svojo željo glede poti, ki naj bi jo ubrala njegova država. EU se zavzema za demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih načel. Zavzema se za stabilnost in varnost, v tem primeru v regiji Sredozemlja. Tunizija je ena od najbližjih severnoafriških sosed Malte. To, kar se dogaja v tem prehodnem obdobju, ni pomembno le za mojo državo, temveč tudi za regijo. Glede na to, da se jo šteje za zmerno državo, sem optimističen, da bo tunizijska zunanja politika ubrala sto smer. Prav tako sem poln upanja, da se bodo njene notranje razmere izboljšale. Pomembno je, da je EU vidna v svojih številnih programih pomoči in razvojnih programih, ki se lahko namenijo Tuniziji. Državam, ki privzemajo demokratične vrednote, prispevajo k stabilnosti in varnosti v regiji, je treba izkazati spoštovanje za njihova prizadevanja. Zato je nujno, da EU to spoštovanje izrazi na opazen in otipljiv način.

  Rafał Trzaskowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) ZN so včeraj objavili, da je zaradi nemirov, ki spremljajo revolucijo v Tuniziji, življenja izgubilo več kot 200 ljudi. To je tragična plat dogodkov na jugu, ki so nas tako presenetili. Sleherni od nas bi moral od sebe zahtevati, da vloži še več truda v doseganje demokratizacije tako v tej državi in celotni regiji, zlasti ker stara ureditev pred našimi očmi propada tudi v Egiptu. Žal pa ne bi smelo biti vprašljivo, ali Evropska unija zavzema enako stališče. Ne slepimo se, da bo na novo vzpostavljena diplomacija EU spričo posameznih držav članic, ki imajo tako zelo posebne interese, že na začetku igrala vodilno vlogo. V primeru Tunizije so instrumenti, ki so nam na voljo, morda res manj mogočni, a lahko kljub temu prinesejo oprijemljive rezultate. Vključujejo sosedsko politiko EU, ki je zdaj v pregledu in ki bi jo bilo treba glede na sedanje dogodke ustrezno spremeniti. Prav tako vključujejo možnost, da EU odpošlje misijo za opazovanje, in najbrž tukaj ni več nikogar, ki bi ga bilo treba prepričevati, da je to potrebno. To so konkretne naloge, katerim mora Evropski parlament zdaj posvetiti pozornost.

  Kristiina Ojuland (ALDE), v pisni obliki. – Tudi jaz bi se želela pridružiti občudovanju, izraženem med to razpravo, v zvezi s pogumom ljudi v Tuniziji in Egiptu, da izražajo svoje nezadovoljstvo in razočaranje glede svojih zadevnih režimov. Zdaj so se nemiri zaostrili do točke, od koder ni več vrnitve, in Evropska unija mora prispevati k procesu prehoda, ki se je razplamtel. Slišati je bilo nekaj previdnih glasov, ki pozivajo k vzdrževanju obstoječega stanja, zlasti v Egiptu, in trdijo, da bi strmoglavljenje režima lahko privedlo do državljanske vojne, ki bi nato verskim fundamentalistom lahko prinesla oblast. Menim, da napovedovanje možnih razpletov v teh državah ni naše delo. Rada bi vas spomnila, da se je tik pred propadom vzhodnega bloka še vedno našel kdo, ki se iz strahu pred prihodnjo nestabilnostjo v regiji v to raje ne bi spuščal. Ne naredimo te napake in ljudem v Tuniziji in Egiptu raje čim bolje pomagajmo položiti temelje za prave demokracije. Prepričana sem, da islam in demokracija nista nezdružljiva – demokratična Indonezija ima največje število muslimanskega prebivalstva na svetu.