Predsednik. – Naslednja točka je izjava podpredsednice Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o pravni državi v Rusiji.

Rad bi prosil gospo Győri, naj spregovori v imenu podpredsednice Komisije in visoke predstavnice.

  Enikő Győri, predsedujoča Svetu. ─ Gospod predsednik, na prošnjo baronice Ashton v tej razpravi visoko predstavnico in podpredsednico Komisije zastopa madžarsko predsedstvo. Verjetno vam je znano, da je baronica Ashton ta teden na poti po severni Afriki in na Bližnjem vzhodu.

Rada bi se zahvalila pobudnikom razprave o stanju človekovih pravic in pravne države v Rusiji. Kljub nekaterim zelo pozitivnim signalom, ki smo jih v zadnjem letu prejeli od predsednika Medvedjeva, ostaja dejansko stanje človekovih pravic v Rusiji, še zlasti na območju severnega Kavkaza, resno zaskrbljujoče. Nasilje, nadlegovanje in ustrahovanje aktivistov, odvetnikov in neodvisnih novinarjev nas globoko skrbijo.

Število primerov, ki to zaskrbljenost potrjujejo, je nesprejemljivo veliko. Surovi napadi na ruska novinarja Olega Kašina in Anatolija Adamčuka ter okoljskega aktivista Konstantina Fetisova so le zadnji iz niza opominov na vzdušje negotovosti in ogroženosti, v katerem delujejo ruski novinarji, aktivisti in zagovorniki človekovih pravic.

Kljub zagotovilom z najvišje ravni le redke storilce privedejo pred sodišče in obsodijo. Ugotavljanje in uveljavljanje odgovornosti za nasilje nad zagovorniki človekovih pravic ─ naj iz niza primerov navedem le primere gospe Estemirove, gospe Politkovske, gospe Barburove in gospoda Markelova ─ ostaja resen preskus neodvisnosti in učinkovitosti ruskega pravosodja. Dokler zločini ostajajo nerešeni, prevladuje prepričanje, da so storilci nedosegljivi roki pravice.

Ugotavljamo pa lahko tudi pozitivne premike. Naj omenim sklep moskovskega mestnega sveta, s katerim je odobril mirne in urejene demonstracije ─ ki so bile do lanskega leta prepovedane ─ na primer demonstracije v podporo členu 31 ali zborovanja ob dnevu tiska. Ta sklep pozdravljamo. Ob tem pa še vedno prejemamo poročila o samovoljnih aretacijah mirnih demonstrantov, tudi vodij opozicije, prav na takih odobrenih demonstracijah, pa tudi drugje po državi. To je hudo zaskrbljujoče.

Svoboda govora, svoboda zbiranja in svoboda združevanja so v sodobnih družbah pogoj za razvoj. Vse te svobode so zapisane tudi v ustavi Ruske federacije. Spadajo tudi med zaveze, ki jih je Rusija sprejela kot članica Organizacije združenih narodov, OVSE in Sveta Evrope. EU poziva Rusijo, naj izpolni svoje zaveze in zagotovi pravice svojim državljanom.

Predsednik Medvedjev je naročil svojemu predsedniškemu svetu za človekove pravice, naj preišče primere Hodorkovskega, Lebedjeva in Magnitskega. To odločitev zelo pozdravljamo. EU ne skriva svoje resne zaskrbljenosti nad obravnavo teh primerov.

Predsednik Medvedjev se pogosto izreka proti temu, kar označuje za pravni nihilizem, ki je razširjen v Rusiji. EU je pripravljena Rusiji pomagati pri premagovanju tega pojava, ki se mora začeti z reformo pravosodnega sistema. V prepričanju, da je za pravo modernizacijo treba vzpostaviti spoštovanje pravne države in njeno za vse enako in pravično uveljavljanje, smo pravno državo uvrstili v samo jedro našega partnerstva za modernizacijo.

V tem smislu že pripravljamo konkretne dejavnosti ─ na primer vzpostavitev sistema pritožb v civilnih in kazenskih sodnih primerih v Rusiji ─ v tesnem sodelovanju s predsednikovo administracijo in Svetom Evrope. Pripravljeni smo sodelovati z Rusijo na tem področju, pa tudi pri novih projektih v zvezi s korupcijo in Haaškimi konvencijami.

Razmere na severnem Kavkazu so še posebej zaskrbljujoče in zahtevajo takojšnje ukrepanje. Pozdravljamo novo strategijo za gospodarski in socialni razvoj in prizadevanja namestnika predsednika vlade Kloponina, za dolgoročno odpravo barbarskih terorističnih dejanj proti civilnemu prebivalstvu pa bo treba storiti še veliko več. Imuniteta in nedosegljivost roki pravice, ki ju uživajo varnostne sile v Čečeniji, podžigata nezadovoljstvo in strah v tej regiji in nas globoko skrbita.

Priklanjamo se spominu vseh, ki so izgubili življenja kot žrtve nasilja zaradi svojega delovanja ali prepričanja, izražamo pa tudi priznanje tistim pogumnim ljudem, ki se ne pustijo odvrniti od svojega državljanskega delovanja niti v tako negotovih razmerah.

V celoti to poročilo ni prav vzpodbudno. Obstajajo pa tudi znaki pozitivnih sprememb na področju človekovih pravic v Rusiji. Te znake pogosto izničijo širši obrati nazaj v preteklost, teh znakov je tudi premalo za resnične spremembe, vseeno pa ne smemo izgubiti poguma.

Obsežna sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice pomeni močno spodbudo za razvoj ruskega prava na področju spoštovanja človekovih pravic. V teku je resen dialog med nami in Rusijo o človekovih pravicah. Rusija ga sprejema, obenem pa ga uporablja tudi za izražanje kritik pomanjkljivosti v EU. Ta dialog bomo nadaljevali. Ni druge možnosti.

  György Schöpflin, v imenu skupine PPE. ─ Gospod predsednik, kdor pozna Rusijo, ve, da sicer ima pravni sistem, da pa ne izpolnjuje meril, ki običajno veljajo za pravno državo.

To vpliva na odnose Rusije z ostalim svetom, pa tudi na njene odnose z lastnimi državljani. Iz tega sledi, da mora Evropska unija pri svojem sodelovanju z Rusijo upoštevati niz ne-pravnih dejavnikov, še zlasti politično vmešavanje in korupcijo, občasno pa tudi nasilje.

Odnose med Rusijo in zahodom torej zaznamuje negotovost, da niti ne omenjamo nepreglednosti in neodgovornosti. Kar zadeva državljane Rusije, je njihovo življenje bolj podvrženo samovolji in nasilju, kot bi bilo lahko združljivo z našimi zavezami univerzalnim človekovim pravicam.

Dosedanji poskusi preobrazbe Rusije so spodleteli, zato Evropska unija nima druge možnosti kot sprijazniti se z nelagodnimi razlikami med lastno zakonitostjo in pomanjkanjem zakonitosti v Rusiji.

  Adrian Severin, v imenu skupine S&D. ─ Gospod predsednik, model delitve oblasti med državo in člani družbe določa vsebino političnega odločanja, predvidljivost odločanja in pravilnost izvrševanja odločitev pa sta odvisni od poštenosti, strokovnosti in neodvisnosti sodstva.

Evropska unija in Rusija lahko poslovno sodelujeta le, če imata združljive modele delitve oblasti, mehanizme odločanja in pravosodne sisteme. Usklajevanje je sestavina partnerstva in sodelovanja po načelih krepitve soglasja, zaupanja in interoperabilnosti, ne po metodah pravniškega prerekanja, poučevanja in kazanja s prstom.

Rusija je polnopravna članica Sveta Evrope in podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah. Torej je za spremljanje delovanja demokracije in pravne države v Rusiji pristojen Svet Evrope. Evropska unija bi zato morala gradnjo skupnega območja svobode, demokratične varnosti in pravičnosti z Rusijo zaupati Svetu Evrope.

In ker je Evropska unija tudi sama v postopku pristopanja k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, bi morala svoj prihodnji položaj pogodbenice konvencije uporabiti za pospešitev približevanja in interoperabilnosti z Rusijo na področju demokracije in pravne države.

Pred leti, ko Evropski parlament ni imel nič kaj dosti več moči kot kakšna borbena NVO, je bilo njegovo edino orožje besedno zmerjanje in sramotenje krivcev. Danes, po uveljavitvi Lizbonske pogodbe, smo močna institucija. To od nas zahteva več odgovornosti, pragmatičnosti in samoobvladovanja. Ne smemo se pustiti voditi čustvom. Tudi svojih vrednot ne smemo lahkomiselno vsiljevati. Ne smemo biti tožnik in sodnik obenem. Ne smemo ukrepati že na podlagi domnev, govoric ali interesov lobističnih skupin. Naša verodostojnost, ki izvira iz pravičnosti in zrelosti našega pristopa, pa tudi iz naše odločnosti in odprtosti, je naše najmočnejše orožje v dialogu z Rusijo v času, ko nam naši državljani nalagajo, naj razvijemo strateško partnerstvo z Rusijo, ne pa sprožimo novo hladno vojno.

  Kristiina Ojuland, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, Rusijo štejemo za pomembno partnerko Evropske unije. Zato od Rusije pričakujemo spoštovanje mednarodnih obveznosti in ustavnih pravic lastnih državljanov.

Dejstvo je, da so kršitve človekovih pravic, državljanskih svoboščin in načel pravne države v Rusiji danes vsakdanji pojav. Samo v lanskem letu se je zaradi brezpravja in korupcije iz Rusije izselilo 300 tisoč državljanov. V takem ozračju si težko predstavljamo razcvet tujih ali domačih gospodarskih naložb.

Ruske oblasti uveljavljajo javni red in mir na očitno neustavne načine. Med najbolj črne zglede tega spadajo razmere na severnem Kavkazu. Ruska ustava je podlaga za večstrankarski sistem, v resnici pa se je režim izrodil v enopartijskega, vloga parlamenta pa je le obrobna.

Rada bi vprašala predstavnico Sveta, kakšne kaznovalne ukrepe in sankcije bomo uvedli proti ruskim uradnikom, ki so neposredno odgovorni za kršenje človekovih pravic in sprevračanje pravne države.

Evropska unija mora biti pri svoji politiki do tretjih držav dosledna. Evropska unija bo prišla na slab glas, če si bomo zatiskali oči pred hudimi kršitvami v nekaterih državah, proti drugim državam pa za enake kršitve uvajali sankcije. Ne smemo nadaljevati z normalnimi odnosi z Rusijo, dokler v tej državi ne bo konkretnih izboljšav. Pred resnico si ne smemo zatiskati oči.

  Werner Schulz, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, čeprav ima Ruska federacija odlično ustavo, še ni pravna država, saj je med ustavnim pravom in ustavno resničnostjo široka vrzel. Žal ne izpolnjuje niti temeljnih zahtev za delujočo pravno državo ─ neodvisnosti sodstva in svobode tiska. Sarkastični komentator je dejal: „Najboljše rusko sodišče je v Strasbourgu.“ Približno tretjina vseh primerov, predloženih Evropskemu sodišču za človekove pravice, namreč izvira iz Rusije. Ruski državljani nimajo nikakršnega zaupanja v lastna sodišča, katerih sodbe so le redkokdaj pravične. To je očitno tudi iz vedno manjšega števila pritožb.

Državo vodita dva pravnika, predsednik Medvedjev in premier Putin, in oba ob vsaki priložnosti napovedujeta boj proti pravnemu nihilizmu. Njune besede, ki jim navadno sledijo povsem drugačna dejanja, pa so se izkazale kot navaden pravni cinizem. Nobeno rusko sodišče si ne upa sprejeti razsodbe, ne da bi se posvetovalo z višjimi oblastmi. V tem sistemu telefonskega prava so zrasli sodniki, ki niso več neodvisni in ki jih bolj kot pravičnost skrbita lastna varnost in poklicno napredovanje. To jasno dokazuje primer Hodorkovskega. Eden od uslužbencev sodišča je pred kratkim izjavil, da so sodniku Danilkinu sodbo narekovali od zgoraj. Ponovna obsodba Hodorkovskega in Lebedjeva je znak, da je pravna država v Rusiji še vedno na stopnji gulagov. Tako kot v sovjetskih časih so razsodbo že vnaprej sprejeli politični oblastniki.

K nadzorovani demokraciji se popolnoma prilega nadzorovano sodstvo. Čeprav je ruski pravosodni sistem utelešenje drakonske države, pa popolnoma odpove, ko gre za preiskave, obtožnice in obsodbe pri politično motiviranem kriminalu. Napadi na novinarje in njihovi uboji so že ustvarili ozračje strahu in zatiranja.

Tudi razmere v ruskih zaporih so strahotne. To se je denimo pokazalo tudi pri primeru Sergeja Magnitskega, pravnika, ki je razkril primer korupcije in bil zaradi tega brez obtožnice samovoljno zaprt. Ker mu niso omogočili zdravljenja, je v zaporu umrl strašne smrti.

Sporazum med EU in Rusijo za modernizacijo bo lahko prinesel uspehe le, če bo njegova podlaga sporazum za modernizacijo med ruskimi oblastmi in njihovimi lastnimi državljani. Po tem sporazumu bodo morali poskrbeti, da bodo oblasti pravice, ki jih državljanom jamči ustava, spoštovale tudi v resnici in da bodo izpolnile obveznosti, ki so jih sprejele v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Sveta Evrope.

Rusija se mora preobraziti iz nadzorovane demokracije v razvijajočo se demokracijo. Med nujne pogoje za tako preobrazbo spadajo svobodne in poštene volitve v dumo in predsedniške volitve, preprostejši postopek registriranja političnih strank po evropskih standardih in poštena predvolilna kampanja, v kateri bodo imeli vsi kandidati enake možnosti in enak dostop do javnih medijev.

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. ─ Gospod predsednik, Rusija je pomembna partnerka EU na mnogih področjih, ne smemo pa se slepiti, da je Rusija resnično demokratična in pravna država. Neraziskani umori novinarjev in zagovornikov človekovih pravic ter politično motivirane sodne predstave s popustljivimi sodniki mi povedo vse o razmerah. Zakaj torej prenašamo, da Rusija ostaja članica Sveta Evrope? To vprašanje je zelo na mestu.

Nedvomno Kremelj ceni to mednarodno potrjevanje legitimnosti vlade, ki jo ameriška diplomatska pošta, nedavno razkrita s strani WikiLeaks, opisuje kot praktično mafijsko državo.

Na drugi strani pa nenehna popustljivost do ruske avtoritarne oblasti spravlja Svet Evrope na slab glas. Na Evropskem sodišču za človekove pravice čaka na obravnavo 27 tisoč primerov samo iz Rusije, ruski član sodišča pa vseeno lahko naroča britanski vladi, naj britanskim zapornikom zagotovi volilno pravico. To ne razgalja le absurdnosti ruskega članstva v Svetu Evrope, ampak tudi nazorno razlaga, zakaj Svet Evrope, vsaj v mojih očeh, vedno manj pomeni v mednarodni skupnosti. Žal zaradi tega mnogi Britanci, tudi politiki, menijo, da je čas za ponovni razmislek o nadaljnjem članstvu naše države v tej organizaciji in njenem zelo vsiljivem sodišču.

  Bruno Gollnisch (NI). – (FR) Gospod predsednik, naša zbornica si domišlja, da lahko pridiga Rusiji o človekovih pravicah. Bolje pa bi bilo, če bi najprej pometli pred lastnim pragom, torej napravili red v sami Evropski uniji. Gospod Tannock je na primer omenil gospoda Juliana Assangea, disidentskega publicista in ustanovitelja WikiLeaks, katerega delovanja sicer ne podpiram. Že tedne je v priporu v Združenem kraljestvu zaradi popolnoma nezaslišanega in smešnega zahtevka za izročitev Švedski, kar je očitno lahko le korak k njegovi predaji Združenim državam Amerike.

Gospod Assange je obtožen posilstva dveh mladih žensk, od katerih je ena vložila ovadbo zato, ker se mu je med sporazumnim spolnim odnosom pretrgal kondom. Druga pa ga obtožuje, da jo je presenetil v spanju, po prejšnjem sporazumnem spolnem odnosu. Iz koga se delata norca? Očitno je, da ti dve mladi ženski ne bi zlezli goli v posteljo, če ne bi želeli, da ju gospod Assange „posili“! Ni ju ponižal, ampak jima je izkazal čast. Ta primer kaže, kam lahko privede skrajna svoboda ...

(Predsednik je prekinil govornika, govornik pa je nadaljeval brez mikrofona)

  Predsednik. ─ Dragi kolega, razpravljamo o Rusiji. Na dnevnem redu so razmere v Rusiji. Žal mi je, ampak ne moremo spremeniti teme sredi razprave.

  Ria Oomen-Ruijten (PPE). – (NL) Gospod predsednik, za današnjo razpravo smo se odločili, ker tudi sami ruski voditelji, še zlasti gospod Medvedjev, tako pogosto poudarjajo nujnost pravne države za modernizacijo Rusije.

Ob tem pa lahko spremljamo številne konkretne zadeve, ki prav to modernizacijo zavirajo, na primer korupcijo, za katero poročajo, da se vztrajno širi kljub novemu kakovostnemu protikorupcijskemu zakonu, ali primer Jukos, ali pogoste aretacije opozicijskih voditeljev in borcev za človekove pravice, tudi prejemnike naše nagrade Saharova.

Modernizacija, ki jo razglaša Rusija, dejansko še ni postala stvarnost. Glede na to, da smo podprli naše sodelovanje z Rusijo v partnerstvu za modernizacijo in podprli pogajanja o sporazumu med EU in Rusijo, ne morem verjeti, da je v poročilu o izvajanju partnerstva za modernizacijo samo pet stavkov posvečenih modernizaciji pravne države. Menim pa tudi, da bi morali bolj skrbeti za strokovnost tudi doma.

Kar nameravam storiti, in to bomo storili tudi skupaj pri poročilu Parlamenta o Rusiji, je pozvati k krepitvi pravne države.

  Knut Fleckenstein (S&D). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, žal mi je, da je bila ta razprava uvrščena na dnevni red v taki naglici, da se je visoka predstavnica za zunanje zadeve in varnostno politiko ne more udeležiti. V zadnjih mesecih si baronica Ashton skupaj s Svetom prizadeva za izboljšanje notranje uskladitve sodelovanja EU z njenimi strateškimi partnerji, tudi z Rusijo. Glede na njena prizadevanja za uskladitev stališč bi se mi zdelo smiselno, da bi tudi ona sodelovala v naši razpravi.

Nobena strateška partnerka EU nam ni tako blizu kot Rusija, tako v zemljepisnem smislu kot po skupni zgodovini. Zato z velikim zanimanjem spremljamo notranjepolitična dogajanja v Rusiji. Ob tej priložnosti bi rad izpostavil delovni program, ki so ga skupaj sestavili koordinatorji partnerstva za modernizacijo v Rusiji in v EU. Delovni program za modernizacijo predvideva pomembne ukrepe za aktivno podporo razvoja pravne države v Rusiji. Na ta način lahko najzanesljiveje zagotovimo, da bo partnerstvo prineslo oprijemljive pridobitve, še zlasti državljanom. Pobuda za modernizacijo Rusije, ki jo je sprožil ruski predsednik, ponuja mednarodnim partnerjem te države priložnost za zagon plodnega sodelovanja z Rusijo. To priložnost moramo izkoristiti.

Kot smo že slišali od nekaterih kolegov poslancev, bo lahko proces modernizacije dal trajnostne rezultate le, če ne bo omejen samo na tehnološki razvoj. Sodobno rusko gospodarstvo mora temeljiti na trdnih načelih pravne države. Le če se bodo lahko zanašali na delujočo pravno državo, bodo ljudje in podjetja zbrali dovolj poguma za inovacije in naložbe. Sprejmimo roko, ki nam jo je ponudila Rusija, in pomagajmo tej državi pri modernizaciji.

  Jacek Protasiewicz (PPE). – (PL) Gospod predsednik, pridružujem se številnim dosedanjim govornikom v razpravi pri samoumevni ugotovitvi, da je Rusija strateška partnerka Evropske unije v geopolitičnem, varnostnem in gospodarskem smislu. Prav tako samoumevno je, da se živo zanimamo za razmere v naši najpomembnejši sosedi. V zadnjem času lahko v tej državi opažamo nekatere zelo zaskrbljujoče trende. Rad bi navedel nekaj podatkov iz družbenih raziskav, opravljenih v zadnjem času, po katerih samo 3 % Rusov verjame, da imajo kaj vpliva na politično življenje v svoji državi, 61 % jih je prepričanih, da nimajo možnosti za učinkovito uveljavljanje svojih pravic, 82 % pa jih meni, da predstavniki države ne spoštujejo veljavnih ruskih zakonov. To je žalostno stanje v državi, katere razvoj je tako pomemben tudi za nas, odnosi med Evropo in Rusijo pa vseeno ne bi smeli v nobenem primeru ostati omejeni na razvoj v ozkem gospodarskem smislu in na modernizacijo gospodarstva. Tudi področji človekovih pravic in pravne države sta pomembna vidika, na katera bi morali osredotočiti svoje delovanje, tako kot pri naših drugih sosedah, na primer pri Belorusiji.

  Michael Gahler (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, tako kot smo v razpravi že slišali, da je pomembno, da ob razvejanem poslovnem sodelovanju in sodelovanju pri obvladovanju globalnih izzivov ohranimo na dnevnem redu pogovorov z Rusijo tudi vprašanja pravne države.

V zadnjih tednih smo večkrat razpravljali o stabilnosti v Sredozemlju in ugotovili, kaj s pojmom stabilnosti ni združljivo, namreč, avtoritarne strukture. V primeru Rusije pa to pomeni, da stabilnost ne more temeljiti na vplivu politike na sodišča in na preganjanju novinarjev ter ljudi, ki se javno zavzemajo za človekove pravice. Zato je po mojem mnenju vsak čas pravi čas za razpravo o tem vprašanju.

Upam, da nam bo v okviru praktičnih odnosov, ki jih načrtujemo v bližnji prihodnosti, uspelo Rusiji jasno sporočiti, da z izogibanjem uveljavitvi pravne države ogroža lastno prihodnost.

PREDSEDSTVO: DIANA WALLIS
podpredsednica

  Tunne Kelam (PPE). ─ Gospa predsednica, v Rusiji so umorili že več deset neodvisnih novinarjev in državljanskih aktivistov ─ na primer Politkovsko, Estemirovo in Magnitskega ─ niti eden od morilcev pa še ni bil odkrit in predan sodišču. Lahko bi rekli, da je kremeljski režim s svojo nepripravljenostjo za uveljavitev pravice in razjasnitev primerov kar sostorilec teh zločinov.

Včeraj je mlada pomožna sodnica Natalija Vasiljeva raztrgala mrežo prikrivanja okoli procesa proti Hodorkovskemu z izjavo, da razsodbe niso sprejeli sami sodniki, ampak so jim jo narekovali od zgoraj.

Prepoved izdaje vizumov uradnikom, odgovornim v primeru Magnitskega in drugih primerih bi lahko bila konkreten ukrep, s katerim bi EU dokazala, da misli resno s svojimi zahtevami za okrepitev pravne države in preglednosti v Rusiji. Živčnost, ki jo je med ruskimi oblastniki povzročila že sama zamisel o prepovedi izdaje vizumov, kaže, kako prepričljive so dejansko možnosti EU, da pripravi Rusijo do sprememb.

  Graham Watson (ALDE). ─ Gospa predsednica, mnogi člani naše zbornice štejemo Rusijo za članico velike družine evropskih narodov in smo upali, da bomo po padcu berlinskega zidu lahko spremljali rusko približevanje Evropski uniji. Žal se to ni zgodilo. Sedanje rusko vodstvo se je odločilo za lastno pot, to pa povzroča hudo nelagodje pri tistih med nami, ki želimo, da bi rusko ljudstvo uživalo svobodo, demokracijo in pravno državo.

Komisar, ki je danes med nami, ima več izkušenj z Rusijo kot večina od nas, in ima gotovo svoje mnenje o tej zadevi, upam pa, da bo Komisija zahtevala od visoke predstavnice, naj sprejme novo politiko do države, katere voditelji ves čas teptajo vrednote, ki jih mi odločno zagovarjamo. Govorimo z njimi in trgujmo z njimi, kolikor je pač treba. Skušajmo razpravljati z njimi o človekovih pravicah, kar je naša dolžnost, ne dovolimo pa njihovim voditeljem, da bi prali denar v evropskem bančnem sistemu, izobraževali svoje otroke v naših šolah in na naših univerzah ali počitnikovali v naših letoviščih. Če bi tako ravnali z vsemi avtoritarnimi voditelji po svetu, bi bil to naš prvi korak k zunanji politiki, ki bi jo lahko imenovali moralna.

  Heidi Hautala (Verts/ALE). ─ Gospa predsednica, soglašam s kolegi, ki pravijo, da potrebujemo domišljene ukrepe za ravnanje z avtoritarnimi voditelji, ki kršijo človekove pravice.

Predstavnika Sveta in Komisije med nami bi rada vprašala, ali sta njuni instituciji pripravljeni sprejeti ukrepe proti kršiteljem človekovih pravic, za kakršne se je zavzel Parlament v resoluciji z dne 16. decembra 2010, v kateri je pozval k zamrznitvi imetja in prepovedi izdaje vizumov 60 uradnikom, vpletenim v primer gospoda Magnitskega, ki je tragično umrl v ruskem zaporu.

Ali bi se lahko našla en ali dva pogumna zunanja ministra ─ ali celo zastopnika gospe Ashton ─ ki bi to pobudo izpeljala; in če bi se izkazalo, da je sodnik Viktor Danilkin res sestavil obsodbo Hodorkovskega in Lebedjeva neposredno po navodilih moskovskega mestnega sodišča ─ ali bi bil na tem seznamu tudi omenjeni sodnik?

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospa predsednica, Rusija je ena od najpomembnejših in najtrdnejših partnerk Evropske unije. V tej državi demokracija še nima prav dolge tradicije, lahko bi celo rekli, da se Rusija šele privaja na demokracijo. Ne smemo tudi pozabiti, da se ta država še vedno bori s trdovratnim islamskim terorizmom, zato imajo pripadniki varnostnih sil v njej višji družbeni položaj kot pri nas. S tega zornega kota moramo načelno in razumno soditi pogosta odstopanja od naših uveljavljenih meril demokratičnega delovanja države. Prav je, da se z našimi ruskimi prijatelji pogovarjamo o vseh zadevah, ki nas skrbijo v zvezi s tem, kako ruske oblasti vodijo državo. Ta dialog pa mora biti stvaren, v partnerskem duhu, njegov smoter mora biti izboljšanje delovanja demokratičnega sistema v Rusiji in nikakor ne sme zveneti kot pridiga samooklicanega svetovnega varuha demokracije. Pogajajmo se z Rusijo kot s prijateljsko državo, na ustrezen način, odprto in spoštljivo. Navsezadnje si delimo željo, da bi v Evropi vladali mir, sožitje in blagostanje.

  Indrek Tarand (Verts/ALE). ─ Gospa predsednica, gospod Werner Schulz je sestavil po mojem mnenju zelo argumentirano resolucijo s pravilnimi sklepi. Nisem pa gotov, ali sem prav razumel besede gospoda Fleckensteina. Četudi mi pravilnik ne dovoljuje več zastaviti vprašanja, bi mu ga vseeno rad zastavil. Ali je rekel, da ne bi smeli podpreti te resolucije, ali pa je njegova izjava prav nasprotna, namreč, da socialisti v celoti podpirajo njeno takojšnje sprejetje?

  Knut Fleckenstein (S&D). ─ Gospa predsednica, žal mi je, nisem poslušal.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Indrek Tarand (Verts/ALE). ─ Gospa predsednica, nisem si na jasnem, ali je gospod Fleckenstein predlagal, naj resolucijo gospoda Wernerja Schulza in drugih poslancev podpremo, ali pa nas je pozval, naj je na tem delnem zasedanju ne sprejmemo?

  Knut Fleckenstein (S&D). – Gospa predsednica, glasoval bom za resolucijo, seveda.

  Enikő Győri , predsedujoča Svetu. ─ Gospa predsednica, najprej bi se rada zahvalila vsem poslancem za umestna vprašanja, zastavljena med razpravo.

Delim zaskrbljenost, ki ste jo izrazili mnogi med vami. Prepričana sem, da bo morala Evropska unija kot celota tudi v prihodnje izražati svoje pomisleke in skrbi ruskim sogovornikom na vseh ravneh. Ne smemo se bati govoriti odkrito o naših utemeljenih in konkretnih pomislekih. Če želimo ravnati kot strateški partnerji ─ in prepričana sem, da smo strateški partnerji Rusije ─ moramo biti pripravljeni odpirati tudi težka vprašanja.

Med razpravo sta me še zlasti razveselili dve stvari. Prva je, da nihče ni izpodbijal dejstva, da je Rusija pomembna strateška partnerka Evropske unije. Druga stvar pa je splošno soglasje v dvorani, da modernizacija in vzpostavitev polne demokracije in pravne države v Rusiji še nista zaključeni in da ima ta država še veliko težav v zvezi z demokracijo v praksi.

Seveda bom posredovala vse izrečene misli visoki predstavnici, da bomo lahko ukrepali v skladu z možnostmi, ki jih imamo na voljo. Prepričana sem, da bo bližajoči se obisk ruske vlade v Bruslju 24. februarja dobra priložnost za naše ponovno opozorilo na zadeve, ki nas skrbijo.

Rusija je stalna tema na srečanjih Sveta za zunanje zadeve. Znano vam je, da od lanskega leta naprej eno od rednih srečanj Evropskega sveta posvečamo razpravi o vprašanjih v zvezi z našimi strateškimi partnerji. Prvo ─ in najnovejše ─ tako srečanje je bilo septembra 2010, mislim pa, da bo gospod Van Rompuy tako srečanje ponovno organiziral tudi v letošnjem letu.

Zdaj bi rada odgovorila na nekaj vprašanj, ki ste mi jih zastavili. Prvič, v zvezi z vprašanjem gospe Hautala o človekovih pravicah bi rada poudarila, da visoka predstavnica jemlje resolucijo Parlamenta iz decembra 2010 zelo resno. Okoliščine smrti Sergeja Magnitskega in Vere Trifunove v priporu je treba ustrezno raziskati in Svet za zunanje zadeve bo temu seveda posvetil posebno pozornost. Te in druge naše skrbi stalno izražamo na vseh ravneh, ne le v okviru polletnih posvetovanj o človekovih pravicah, pač pa tudi na drugih ravneh, vse tja do srečanj na vrhu, in vztrajamo, da mora Rusija izpolnjevati svoje mednarodne zaveze. Odločitev o kakršnem koli omejevalnem ukrepu je v pristojnosti Sveta. Take instrumente moramo uporabljati razumno in na podlagi jasnih dokazov. Rusijo predvsem pozivamo, naj poskrbi za ustrezno preiskavo.

Gospe Oomen-Ruijten bi rada povedala, da so človekove pravice osrednje vprašanje pri naših pogajanjih o novem sporazumu in da jih obravnavamo na več frontah. Lahko vam zagotovimo, da bodo zaveze EU in Rusije v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic, tudi pravic pripadnikov manjšin, v tem sporazumu zelo poudarjene in bodo dejansko njegov bistveni element.

Zaključila bi rada s povzetkom nekaterih točk, ki sem jih že omenila. Pravna država in neodvisnost sodstva morata biti tudi v prihodnje sestavni del modernizacije, ki poteka v Ruski federaciji. Evropska unija mora biti pripravljena podpirati Rusijo pri teh njenih prizadevanjih. Svoboda govora, svoboda zbiranja in svoboda združevanja so temeljni kamni vseh zahodnih demokracij. Rusija bi morala izpolnjevati svoje pravne zaveze, ki jih je sprejela kot članica Sveta Evrope, Organizacije združenih narodov in OVSE.

Območje severnega Kavkaza nas navdaja z globoko zaskrbljenostjo. Spodbuditi moramo Rusijo k iskanju trajnostne rešitve tega endemičnega regionalnega problema. Pomembno pa je upoštevati, da ob vseh naših skrbeh in številnih izzivih, s katerimi se srečuje Rusija, lahko spremljamo tudi niz pozitivnih premikov. Predsednika Medvedjeva moramo prijeti za besedo in še naprej vzdrževati resen dialog z Rusijo o človekovih pravicah. Odzivati se moramo na kršitve in zelo pozorno spremljati dogajanja v Rusiji.

Najlepša hvala za vaše koristne pripombe. Visoko predstavnico bomo seznanili z vašim mnenjem.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 17. februarja 2011, opoldne.

(Seja je bila prekinjena ob 11.45 in se je nadaljevala ob 12.00)

Pisne izjave (člen 149)

  Cristian Dan Preda (PPE), v pisni obliki. – (RO) Mednarodni tisk je obsežno poročal o primeru Mihaila Hodorkovskega in znaki jasno kažejo, da je bil ta primer zlorabljen v politične namene. Nedavne izjave predstavnika sodnika Danilkina za tisk jasno kažejo, da ruski pravosodni sistem ni neodvisen. Poudariti pa moramo tudi to, da ne gre za osamljen primer. Nasprotno, NVO, ki delujejo v Rusiji, redno poročajo, da sodni postopki v tej državi ne izpolnjujejo meril pravičnega sojenja. Poleg tega je septembra 2010 Parlamentarna skupščina Sveta Evrope pozvala oblasti v Moskvi k reformam, s katerimi bi zagotovile neodvisnost pravosodnega sistema in odpravile nadlegovanje odvetnikov. In nazadnje, izpostaviti moramo kritične razmere na severnem Kavkazu, na območju, kjer prevladuje ozračje nedotakljivosti in, kar je še huje, kjer se žrtve bojijo postaviti se zase, da se ne bi izpostavile še hujšim nevarnostim. Če želijo biti pri svojih napovedih spoštovanja pravne države verodostojne, se morajo ruske oblasti vsekakor bolj potruditi kot doslej.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. ─ Vladavina predsednika Medvedjeva in predsednika vlade Putina ni združljiva s pravno državo. Putin in Medvedjev že deset let dopuščata, morda celo podpirata, celo paleto strahotnih zlorab in zločinov, vključno z vmešavanjem države v sodne postopke, nadzorom tiska in političnimi umori.

Pri grozovitem teptanju zakonitosti v Rusiji ne gre za prestopke posameznikov. Pravi problem je teptanje zakonitosti ob podpori države. Rusko pravosodje, pravzaprav ruska država, se sploh ne ukvarja z zločini nad novinarji, borci za človekove pravice in ljudmi, ki opozarjajo na nepravilnosti v vojski in v sodstvu. Teptanje zakonitosti v Rusiji že vse predolgo velja za naključni pojav oziroma težavo, na katero država ne more vplivati.

EU bi morala poklicati ruske oblasti na odgovornost zaradi zarotniškega sodelovanja s kriminalci. Dogodki v zadnjem času kažejo, da so drugo sojenje Hodorkovskemu usmerjali visoki politični funkcionarji. Izvensodno ravnanje ruske države ima bogato tradicijo. Politika EU bi morala to obžalovanja vredno prakso upoštevati.

Običajna mehka retorika EU ni na mestu. Nadomestiti bi jo morala odločna politika, vključno s prepričljivimi svarili, da je pogoj za nadaljnje sodelovanje z Rusijo takojšnje izboljšanje izvrševanja zakonov v tej državi.

  Krzysztof Lisek (PPE), v pisni obliki. – (PL) Na začetku mandata je predsednik Medvedjev obljubil Rusom „diktaturo zakonitosti“ in polno demokracijo. Menim, da se ruski predsednik zaveda, da si njegova dežela trudoma prizadeva postati demokratična pravna država in zgraditi sodobno gospodarstvo, ki se bo sposobno odzivati na globalne izzive. Dogodki v Rusiji v zadnjem času, še zlasti vrsta napadov na novinarje in predstavnike neodvisnih nevladnih organizacij ter razsodba v primeru Hodorkovskega, nas lahko navdajajo z dvomi, ali plemenito zveneča zagotovila odsevajo vsaj najosnovnejše razumevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi spoštovanje mednarodnih obveznosti s strani Rusije lahko označimo kot sporno z več vidikov. Spore na območjih, kot so Gorski Karabah, Pridnjestrovje, Abhazija in Južna Osetija, bi bilo treba čim prej rešiti v skladu z mednarodnim pravom in obveznostmi, ki jih ima Rusija. Rusija bi morala brezpogojno izpolniti vse svoje obveznosti iz sporazuma med Rusijo, Evropsko unijo in Gruzijo iz leta 2008. Še zlasti je predstavnikom nadzorne misije EU v Gruziji (EUMM v Gruziji) treba zagotoviti neomejen dostop do gruzijskih regij Abhazija in Južna Osetija, da bodo lahko zagotavljali mir in stabilnost v teh regijah.

  Indrek Tarand (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Težave v zvezi z neodvisnostjo sodišč in navidezno demokracijo, svobodo govora in pravno državo očitno razume tudi najširša javnost. Navsezadnje bi morala EU vedeti, kako ravnati v zvezi s takimi težavami. Nedoumljivo pa je, kako skušajo posamezne države članice obiti skupna stališča ali celo sporazume, na primer Skupno stališče EU 2008/944/SZVP. Ceterum censeo ─ Francija se je odločila Rusiji prodati vojno ladjo vrste Mistral; prepričani smo, da bo to dejanje še globoko obžalovala.

PREDSEDSTVO: ROBERTA ANGELILLI
podpredsednica