Predsednik. – Naslednja točka je poročilo o inovativnem financiranju na svetovni in evropski ravni, ki ga je v imenu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve vložila gospa Podimata (2010/2105 (INI)) (A7-0036/2011).

  Anni Podimata, poročevalka. – (EL) Gospod predsednik, dovolite mi, da se najprej zahvalim poročevalcem v senci, sekretariatu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in predsednikom političnih skupin za njihov konstruktiven prispevek k razpravam in prizadevanjem za dosego sporazuma o tem zelo pomembnem poročilu.

Samoiniciativno poročilo Evropskega parlamenta o inovativnem financiranju ni moglo priti v primernejšem času, saj je zaradi krize – ki nas, kot vsi vemo, vse skupaj, še zlasti pa območje evra, postavlja na preskušnjo – prišlo do močnega zmanjšanja sredstev javnega sektorja, obsežnih varčevalnih programov ter proračunske konsolidacije v večini držav članic. Obenem pa je povzročila ogromen pritisk na proračun EU, čemur smo pred kratkim bili priča v razpravi o novem finančnem okviru.

Te razmere so, kot je bilo navedeno, pripeljale do temeljnega in splošno sprejetega sklepa. Državljani Evrope so tisti, ki prenašajo največjo težo krize, in sicer v obliki znižanj plač, brezposelnosti, negotovosti v zvezi z njihovo zaposlitvijo in zmanjševanjem njihovih socialnih pravic.

Drugi temeljni in splošno sprejeti sklep, ki izhaja iz teh razmer, je, da Evropa in države članice nujno potrebujejo nova sredstva, ki bodo pomagala k hitremu okrevanju in rasti evropskega gospodarstva, a tokrat na bolj uravnotežen način, ki zmanjšuje neenakosti in razhajanja. Samo tako je mogoče ustvariti predpogoje za uspešno izvajanje strategije Evropa 2020, to pa je tudi edini način, ki nam omogoča, da razpravljamo o pravem, ustreznem in močnem notranjem trgu, ki bo prinesel koristi njegovim državljanom.

Zato potrebujemo nova sredstva in strinjamo se, kot je izrecno navedeno v poročilu, da, navajam: „da povišanje stopenj in povečanje obsega obstoječih mehanizmov obdavčitve ter nadaljnje zmanjševanje javnih izdatkov ne morejo biti zadostna ali trajna rešitev za prihodnje izzive na evropski in svetovni ravni“.

Inovativno financiranje lahko igra ključno vlogo pri izpolnjevanju teh izzivov, saj lahko močno pomaga pri ustvarjanju sredstev za nacionalne proračune in proračun EU. A to ni edina korist inovativnega financiranja: Inovativno financiranje ne pomeni samo iskanja novih sredstev; za nas je prav tako pomembno, da lahko z njim utremo pot za postopne spremembe sedanjega davčnega modela, v okviru katerega glavno breme obdavčitve in financiranja gospodarstva na splošno tradicionalno nosijo delovna sila, podjetja in produktivne naložbe.

Precejšnja dodana vrednost inovativnega financiranja, dvojna korist, če naj temu tako rečem, je v tem, da lahko poleg tega, da ustvarja prihodek, prevzame tudi pomembno regulativno vlogo: lahko prepreči škodljive prakse in ravnanje tako v finančnem sektorju kot tudi v sektorju za varstvo okolja in sektorju za ohranjanje narave.

Poročilo vsebuje štiri temeljna poglavja: obdavčitev finančnega sektorja, euroobveznice in evropske projektne obveznice, davek na ogljik in financiranje razvoja.

Kar zadeva obdavčitev finančnega sektorja, smo ponovno izhajali iz temeljne in splošno sprejete predpostavke: da je finančni sektor, čeprav je v osnovi odgovoren za krizo in čeprav je ustvaril in kljub krizi še naprej ustvarja previsoke dobičke, premalo obdavčen, saj je skoraj v vseh primerih izvzet iz davka na dodano vrednost.

Druga splošno sprejeta predpostavka, ki preprosto temelji na številkah, na podatkih, na tem, kako je količina finančnih transakcij v zadnjem desetletju strmo narasla, je ogromen in še vedno naraščajoč odmik od njegove temeljne vloge, tj. financiranja realnega gospodarstva.

Ti dve predpostavki je na splošno sprejel tako Parlament kot tudi Evropska komisija v svojem nedavnem sporočilu o obdavčitvi finančnega sektorja.

Tukaj se torej srečujemo z očitno krivico, ki jo je treba popraviti tako, da bomo državljanom Evrope poslali močno sporočilo, tj. sporočilo, ki smo se ga dejansko naučili iz te krize, in sicer da si prizadevamo za pravičnejšo porazdelitev bremen in da se zavzemamo za vse ukrepe, ki so potrebni na svetovni in evropski ravni, da bi se finančni sektor spet usmeril v svojo temeljno vlogo, torej v financiranje realnega gospodarstva.

Splošno soglasje je, da je obdavčitev finančnih transakcij najustreznejši davčni mehanizem za izpolnitev teh ciljev. Takšen davek bi temeljil na količini, pogostosti in nenazadnje kakovosti, s čimer mislimo na dodano vrednost same transakcije, saj bi, kot smo se vsi strinjali v odstavku 13, „uvedba davka na finančne transakcije lahko prispevala k reševanju izredno škodljivih vzorcev trgovanja na finančnih trgih, kot so nekatere kratkoročne in samodejne visokofrekvenčne transakcije, ter k omejitvi špekulacij“.

Očitno si vsi predvsem želimo, da bi ta davek bil prilagojen na svetovni ravni. Vendar pa je enako očitno tudi, da se ne glede na začetne velikopotezne izjave verjetnost za globalni sporazum nenehno zmanjšuje, namesto da bi se večala.

Vprašanje, ki se tukaj pojavlja, torej je, kaj bomo mi v Evropi storili? Ali se bomo skrili za pomanjkanjem globalnega sporazuma? Ali je to dovolj in, kar je še pomembneje, ali bo to prepričalo državljane, ki nosijo breme krize na svojih ramenih? Tudi če ne bo lahko stopiti naprej in sprejeti davek na finančne transakcije na evropski ravni, saj bo težko dobiti soglasno odločitev od Sveta, edine evropske institucije, ki jo neposredno izvolijo evropski državljani, ima Evropski parlament dolžnost, da v zvezi s tem pošlje jasno politično sporočilo. Naša dolžnost in ne dolžnost Evropske komisije je, da pošljemo močno politično sporočilo.

(Aplavz)

  Algirdas Šemeta, član Komisije. – Gospod predsednik, rad bi se zahvalil Odboru za ekonomske in monetarne zadeve ter Odboru za razvoj in predvsem Ani Podimata za njeno poročilo o inovativnem financiranju na svetovni in evropski ravni.

Že večkrat sem imel priložnost, da se udeležim vaše razprave o tem, kako prisiliti banke, da plačajo stroške krize. Kot veste, Komisija pripravlja temeljito oceno učinka instrumentov obdavčenja finančnega sektorja, ki jo bomo predstavili poleti 2011.

To bo Komisiji omogočilo, da pripravi ustrezne predloge za ukrepe politike. Poleg tega smo pod drobnogled postavili tudi skupen učinek novih predpisov, bančnih dajatev in davkov na finančne ustanove, rezultate pa bomo predstavili kasneje letos. Prosil bi vas, da počakate na rezultate ocene učinka, preden sprejmete kakršno koli trdno stališče glede uvedbe davka na davčne transakcije na ravni EU.

Kar zadeva davek na ogljik, se strinjam, da sedanji model obdavčitve ne zajema načela „onesnaževalec plača“ v celoti. Pozdravljam podporo Evropskega parlamenta krepitvi sistema trgovanja z emisijami in obsežni reviziji direktive o obdavčitvi energije, da bi bile emisije CO2 in energijska vsebnost glavni merili za obdavčitev energetskih proizvodov. Predlog za revizijo direktive o obdavčitvi energije je načrtovan za pomlad 2011.

Slišal sem tudi vaše pomisleke v zvezi z možnim tveganjem selitve virov CO2. Komisija je naklonjena prehodni brezplačni dodelitvi kvot in dostopa do mednarodnih posojil za podjetja v okviru sistema trgovanja z emisijami. Kljub temu še naprej spremljamo sedanja in prihodnja tveganja selitve virov CO2. Prepričan sem tudi, da je rešitev, ki je podobna brezplačni dodelitvi v okviru sistema trgovanja z emisijami, mogoče vključiti v revizijo direktive o obdavčitvi energije.

V zvezi z euroobveznicami pa Komisija priznava, da bi skupno izdajanje euroobveznic, odvisno od njegovih natančno opredeljenih načinov, lahko prineslo koristi učinkovitosti in povezovanju trga z obveznicami in da bi lahko podprlo evro kot mednarodno valuto. Vendar pa si ta instrument zasluži dodatno analizo in razpravo na strokovni in politični ravni; predvsem je treba bolj preučiti posledice moralnega tveganja za države članice.

  Marian-Jean Marinescu, pripravljavec mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko. – (RO) Gospod predsednik, doseganje evropskih ciljev za trajnostni razvoj, varnost oskrbe z energijo in podnebne spremembe zahteva veliko finančno zavezo zlasti v smislu inovacij in raziskav, kakor tudi nove načine za dopolnjevanje obstoječih finančnih sredstev. Komisija mora v zvezi s tem preučiti izvedljivost uvedbe davka na ogljik, ki bi bil podoben DDV-ju in ki bi se uporabljal za vsak proizvod na notranjem trgu. Vendar pa je zelo pomembno, da preprečimo, da bi se ti stroški zaračunali potrošnikom, in da analiziramo tveganja za konkurenčnost industrij Evrope na enotnem trgu.

Izboljšati je treba učinkovitost uporabe strukturnih skladov in sredstev Evropske investicijske banke, kakor tudi uskladitev skladov EU, nacionalnih skladov in drugih oblik podpore, ki lahko delujejo kot vzvod za spodbujanje naložb v energetsko učinkovitost. Ustrezne naložbe v oskrbo z energijo in energetsko učinkovitost zmanjšujejo odvisnost od nestabilnosti trga in pozitivno vplivajo na gospodarstvo EU.

Komisija mora čim prej opraviti študijo vpliva obdavčitve finančnih transakcij na ravni EU in svetovni ravni, da bi preučila njihov učinek in gospodarske koristi z zmanjšanjem obsega špekulativnih finančnih transakcij, ki danes povzročajo resne motnje na trgu. Študija bi morala analizirati, ali obdavčitev finančnega sektorja v EU lahko dejansko predstavlja vir lastnih sredstev Unije, vsebovati pa bi morala tudi konkretne predloge glede postopka za uvedbo davka.

  Jean-Paul Gauzès, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, na začetku bi želel podati dve pripombi v zvezi z obliko: poročevalka se je pravkar zahvalila vsem, ki so prispevali k poročilu. To je bilo zares pravo skupinsko delo, v katerem je bila kot poročevalka v senci še posebno vključena članica naše skupine, gospa Hübner. Vendar pa slišim, da je skupina socialistov predložila drugo resolucijo, kar pomeni, da bomo najprej glasovali o dokumentu, o katerem ni bilo nobenega posvetovanja.

Moja druga politična pripomba – običajno takšnih pripomb ne dajem – je, da tukaj ustvarjamo umetno nasprotovanje, zlasti v zvezi z davkom na finančne transakcije. Stališče naše skupine je jasno: podpiramo takšen davek na svetovni ravni; strinjamo se, da ga je treba preskusiti v Evropi, če ga že ne moremo preskusiti globalno. Vendar pa samo menimo, da ne moremo hiteti s takšno odločitvijo, ne da bi opravili temeljito oceno učinka in s tem preverili, da to ne bo prizadelo konkurenčnosti finančnih središč Evrope. Zato, gospod komisar, bi želel jasno povedati, da je stališče Poslanske skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), da ne smemo zavlačevati ali pustiti zadev mirovati. Hitro in odločno zahtevamo, da se ocena učinka, o kateri smo v tem parlamentu vedno znova govorili, ustrezno in nemudoma opravi, da bi se lahko o tej zadevi odločali na podlagi informacij.

Mislim, da imamo na eni strani opravka s tem, da kolumne v nekaterih evropskih časopisih zadeve napihujejo, na drugi strani pa dejansko stanje, v katerem se moramo tega vprašanja resno lotiti na podlagi temeljitega poznavanja prednosti in slabosti ter čim prejšnjim sprejetje politične odločitve.

  Udo Bullmann, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, žal mi je, gospod Šemeta, toda to, kar predstavljate vi, ni dovolj. Več mesecev je že minilo, odkar vam je Parlament zadal nalogo, da preučite, katere ukrepe lahko sprejmemo – tudi v zvezi z davkom na davčne transakcije; to nalogo smo vam dali tukaj, v tem parlamentu. Niste je opravili. Vaše stališče, kot ga poznamo – in kot ga je Komisija pisno predstavila ob več priložnostih –, je nekaj drugega. Želite, da obdavčimo majhne ponudnike finančnih storitev: tiste, ki še vedno ohranjajo podružnice, ki skrbijo za svoje stranke, ki skrbijo za srednje velika podjetja, ki še zagotavljajo razpoložljivost posojil za podjetja. Tisti, ki jih ne želite obdavčiti, so špekulanti: to so tisti, ki obračajo milijone in milijarde po vsem svetu s svojim visokofrekvenčnim trgovanjem, s čimer skrbijo za to, da je naše gospodarstvo nepredvidljivo – nepredvidljivo celo za dobre podjetnike in dobre vlagatelje, ki želijo ustvariti dostojna delovna mesta za prihodnost. Vaše stališče je torej nezadovoljivo in zato mora ta parlament poiskati svoje.

Žal mi je, da moram reči, da gospod Gauzès – ki ga sicer zelo cenim – tokrat nima prav. Nima prav, ker želi razvrednotiti stališče, ki ga je ta parlament že sprejel v poročilu gospe Berès. Vsak, ki bo glasoval za predlog gospoda Gauzèsa, bo prispeval k temu, da bo Komisija naredila to, kar si že želi storiti – torej da ne predlaga nobenega davka na finančne transakcije. To bo rezultat strinjanja z gospodom Gauzèsom. Zato bi bilo napačno, če bi se tokrat z njim strinjali.

Vsakdo, ki želi omogočiti, da bi ta parlament izrazil svoje stališče, ki želi ponovno pridobiti zaupanje, ki želi zagotoviti, da bodo državljani Evrope lahko ponovno gledali na naše institucije z upanjem in vero, da počnemo nekaj, s čimer bomo premagali krizo, mora v tem primeru glasovati za drug predlog, ki ga je vložila Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, in za predlog spremembe 2, ki ga je potrdilo več kot 120 poslancev tega parlamenta iz vseh velikih skupin. Hvala za vašo podporo.

  Olle Schmidt, v imenu skupine ALDE. – (SV) Gospod predsednik, rad bi se zahvalil gospe Podimata za njeno konstruktivno sodelovanje. Kljub velikim razhajanjem v mnenjih smo uspeli doseči kompromis. Zdaj je čas, ko je pomembno, da stojimo za kompromisi, ki smo jih sprejeli na Odboru za ekonomske in monetarne zadeve. Svoje pripombe bi rad predvsem namenil gospodu Bullmannu.

Dejstvo, da poročilo poudarja pomen ustvarjanja pravega notranjega trga brez ovir, je dobra stvar. To seveda zagotavlja podlago za rast Evrope. Pomembno je, da razpravljamo o možnostih financiranja infrastrukturnih projektov, na primer s pomočjo evropskih projektnih obveznic, kakor tudi o možni rešitvi za evropski davek na ogljik, da bi se lahko v Evropi preusmerili v trajnostno proizvodnjo.

Pomembno pa je tudi, da poudarimo, da morajo države članice – tiste države, v katerih živite vi, gospe in gospodje – izpolniti cilje pomoči, da bi lahko financirale temeljne projekte. Žal te cilje zdaj izpolnjujejo samo Danska, Luksemburg, Nizozemska in Švedska.

Menim tudi, da bi moral v to biti vključen tudi finančni sektor in da bi moral plačati stroške reševanja bank v krizi, ki jih nosijo države in davkoplačevalci. Vendar pa mislim, da uvedba davka na finančne transakcije ni rešitev.

V osemdesetih letih je moja država enostransko uvedla nekakšen davek na finančne transakcija, ki pa je pripeljal zgolj do tega, da so se pomembni deli finančnega sektorja preselili v London. Zavedam se, da moramo biti previdni, ko delamo primerjave med Švedsko in Evropo, vendar je finančni trg že mobilen, zato je pomembno, da se iz primera Švedske nekaj naučimo. Obstaja torej veliko tveganje, da do stabilizacije finančnega trga, za katero upamo, da jo bo ustvaril davek na finančne transakcije, ne bo prišlo, če bo EU takšen davek uvedla neodvisno.

Po mnenju Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo mora biti davek na transakcije po svoji naravi globalen, da bi lahko imel pozitiven učinek. Skupina ALDE zavrača predloga sprememb 1 in 2, podpira pa predlog spremembe 3, ki ga je vložil gospod Gauzès.

  Philippe Lamberts, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, zakaj razpravljamo o inovativnem financiranju? Smo nenadoma postali nori na davke? Seveda ne!

Kot veste, moramo javne finance ponovno postaviti na vzdržne temelje. To seveda pomeni odgovorno porabo, vendar tudi ustvarjanje prihodka na pravičen, učinkovit in vzdržen način, a, kot veste, davčni sistemi, ki jih imamo zdaj v Evropi, teh meril ne izpolnjujejo. Ti sistemi ne zagotavljajo sredstev, ki jih vlade potrebujejo, da bi izpolnile svoje dolžnosti javne službe – področja, ki nam tu pridejo na misel, so izobraževanje, raziskave in socialna kohezija. Ni jim uspelo zajeziti naraščajočih neenakosti v Evropi in še naprej spodbujajo dejavnosti, ki škodijo tako okolju kot socialni koheziji.

Kot veste, nam bo samo vseevropski pristop omogočil, da izvedemo učinkovite rešitve, bodisi da gre za vprašanje obdavčenja finančnega sektorja, pridobitev pravičnega prispevka od velikih družb, uvedbo davka na področju podnebja oziroma energije ali uspešno spopadanje s problemom davčnih utaj in izogibanja davkov. Posamezna prizadevanja držav članic niso več učinkovita. Naveličani smo že, da ves čas poslušamo, da je to nemogoče in da potrebujemo soglasje. Kaj pa pričakujete? To je preveč zapleteno.

Če ne bomo ukrepali skupaj, čez deset let ne bo nobena država članica Evropske unije več mogla povrniti vzdržnih javnih financ. V zvezi z gospodarskim upravljanjem – kajti tu gre tudi za to – sedanji predlog državam članicam govori: „Odrežite roko, ki porablja, pri tem pa si roko, ki ustvarja prihodke, privežite za hrbet“. Pri paktu za konkurenčnost gre namreč prav za to. Zelo me zanima, kako se boste borili z eno odrezano in eno privezano roko.

Mislim, da poročilo gospe Podimata odpira poti, ki bodo dejansko pomagale ponuditi odgovore na davčno vprašanje, zato upam, da ga bo ta parlament sprejel.

  Ivo Strejček, v imenu skupine ECR. – (CS) Gospod predsednik, na tabli v tej sejni dvorani piše, da je naslov današnje teme inovativno financiranje. Mislim, da je prav, da tukaj rečemo, da v resnici govorimo o uvedbi novih evropskih davkov, pri čemer pa že vnaprej vemo, kdo jih bo plačeval. Te nove evropske davke bodo plačevale banke in finančne ustanove. Mislim, da je narobe, da za sprožitev finančne krize dolžimo banke ali da govorimo, da so krive za gospodarsko krizo. Navsezadnje že dolgo časa vemo, da so glavni vzrok za krizo bili svetovno gospodarsko neravnovesje, dolgoročne nizke obrestne mere, prekomerno urejanje finančnega sektorja in, na žalost, politično vmešavanje v področja, v katerih politiki nimajo nobene pravice, da bi kar koli zahtevali.

V dokumentaciji naveden znesek, ki ga bodo Evropska unija ali evropske institucije dobile na primer z uvedbo davka na finančne transakcije, je zelo sporen. Zelo verjetno je namreč, da bo finančni sektor izboljšal svoj donos z vsakim davkom in uvedbo vseh novih davkov, ali da bo na škodo evropskega gospodarstva sčasoma preselil svoje davčno rezidentstvo zunaj Evropske unije. Če pa bodo banke in finančne ustanove ostale tukaj in še naprej nudile finančne storitve, potem bodo seveda te stroške očitno prenesle na svoje stranke in potrošnike.

Lepo je videti, da se v državah članicah dogaja določen obseg zelo zapletene finančne konsolidacije, in mislim, da bi se v to morale vključiti tudi evropske institucije. Na žalost pa ni nikjer omenjeno, da tudi evropske institucije zmanjšujejo svojo porabo; govori se samo o uvedbi novih davkov. Če bi evropske institucije zaprle nekaj svojih evropskih agencij, ki so pogosto nepotrebne, prevelike in drage, potem bi zagotovo ostalo nekaj sredstev za podporo več evropskih projektov.

Želim dodati še nekaj o euroobveznicah: če bodo euroobveznice sprejete, potem ne bo nobene potrebe po varčevanju, nobene potrebe po tem, da bi ustvarjali prihranke za prihodnost, in nobene potrebe po izvajanju reform, saj bi to vedno nekdo odplačal. Tu gre za večje moralno tveganje. Evropski konzervativci tega predloga ne bomo podprli, saj nasprotujemo uvedbi novih davkov in zviševanju davkov.

  Jürgen Klute, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsedni, gospe in gospodje, poziv k uvedbi davka na finančne transakcije ni nič novega; nasprotniki globalizacije k temu pozivajo že več let. A samo pred petimi leti bi komaj kdo lahko pomislil, da bi ga lahko uvedli v bližnji prihodnosti. Ta teden pa se je znašel na dnevnem redu Evropskega parlamenta ob davku na CO2 in euroobveznicah, kar je po mojem mnenju tudi prav.

Lahko samo pozdravim in podprem finančne instrumente, ki jih v svojem poročilu predlaga gospa Podimata, in prepričan sem, da bodo na glasovanju dobili podporo. Ti instrumenti so nujno potrebni. Konsolidacija nacionalnih proračunov je bila do zdaj osredotočena samo na zmanjšanje porabe. Vendar pa zmanjšanje javne porabe v prvi vrsti vpliva na delavce, upokojence in revne; torej na tiste, ki so odvisni od države blaginje.

Prihodkovna stran javnega financiranja se do danes sploh ni upoštevala. Je drugi vzvod, ki ga lahko uporabimo za konsolidacijo nacionalnih proračunov. Obravnavanje prihodkovne strani bi predvsem pripeljalo do tega, da bi glavni povzročitelji krize javnega dolga prevzeli ustrezen del tega dolga.

Če želimo konsolidirati nacionalne proračune, potem je čisto preprosto nujno, da povečamo davčne prihodke. Dejstvo je, da je visoka raven javnega dolga v glavnem rezultat nacionalizacije zasebnega dolga; z drugimi besedami, je posledica dejstva, da so vlade prevzemale dolgove zasebnih bank in financirale posledice finančne krize. Države torej nikakor niso edine odgovorne za krizo dolga. To, da se od finančnega sektorja zahteva, da seže v lastni žep, ni zgolj nekaj očitnega; to je naša politična dolžnost. Davek na finančne transakcije bi vsaj pomenil, da bo ta sektor kot eden glavnih povzročiteljev krize javnega dolga prevzel del tega dolga. Če bi to poročilo bilo sprejeto v tej obliki, bi poslalo pomembno politično sporočilo.

Podobno menimo, da so euroobveznice smiseln in s tem tudi potreben instrument. Pri zmanjševanju dolga bodo uspešnejše od vseh sankcij in nasvetov skupaj ne glede na njihov dober namen. Pritožbe nekaterih držav s presežkom, da bodo euroobveznice povečale njihovo obrestno obremenitev, so nesprejemljive, saj prav te države s presežkom služijo več s svojim izvozom v države s primanjkljajem. Temu bi lahko očitali, da gre za unijo nakazil. Toda vsak, ki si želi socialno Evropo – da bi se EU še naprej držala skupaj v prihodnosti –, mora vsaj načeloma sprejeti idejo o uniji nakazil.

Na koncu bi rad rekel Komisiji, da upam, da bo zdaj končno predstavila predloge za davek na finančne transakcije; k temu zdaj pozivamo že več kot eno leto.

  Nigel Farage, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, teorija Tobinovega davka je tu že več let – ideja o svetovnem davku na čezmejne transakcije –, a luči dneva seveda ni nikoli ugledala. To, kar se predlaga tukaj – kar je seveda posledica dejstva, da Evropska unija tako obupano išče denar in je že v takšnih težavah, da potrebuje lastne vire – je, da naj se izkoristi priložnost za udrihanje po finančnem sektorju, saj je ta zdaj zelo nepriljubljen, in da naj se prav v Evropski uniji uvede davek na finančne transakcije, kot da nam bo to nekako prineslo velik prihodek.

Žal mi je, toda živimo v globalnem gospodarstvu. Če zaradi davka ali ureditve postanemo nekonkurenčni, se bodo ljudje preprosto preselili – in to lahko storijo v 24 urah. Če bi to storili, bi izvajali samomorilsko gospodarstvo. Največji devizni trg na svetu – največji finančni sektor na svetu – je v Londonu. Če ne bi vedel, za kaj gre, bi pomislil, da se tu kuje zarota, da bi se „Anglosaksoncem“ onemogočilo, da še naprej opravljajo vse svoje posle.

Leta 2010 je zaradi direktive o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov londonski City zapustil vsak četrti hedge sklad. Če bomo nadaljevali po tej poti, bo Britanija izgubila svoj največji enotni sektor. Mislim, da je prišel čas, ko se bodo londonski City in britanski finančni trgi dvignili proti članstvu v Evropski uniji. Če bomo to jutri podprli, se bodo zadeve mogoče res tako poslabšale, da bi za UKIP in naše obete bilo v resnici zelo dobro, če ne bi več bili del tega ogromnega socialističnega eksperimenta.

  Martin Ehrenhauser (NI). – (DE) Gospod predsednik, nimate prav, gospod Farage. Sam odločno podpiram davek na finančne transakcije. Menim, da je to področje, na katerem se lahko Evropska unija izkaže. Da – Evropsko unijo potrebujemo prav zaradi teh zadev. Tu se lahko izkaže tudi Evropski parlament. Če bomo jutri vsi glasovali za, potem bi to lahko bil odločen nov korak v smeri k davku na finančne transakcije. Politika bi potem lahko ponudila pravi odgovor, ki bi nas enkrat za vselej osvobodil verig podložnosti finančnemu sektorju.

Vendar pa davek na finančne transakcije tukaj ne bi smel spodbujati finančnega sektorja k dolgoročnim naložbam, ki zagotavljajo dodano vrednost za realno gospodarstvo; ne, imeti mora tudi socialno komponento in mora pripeljati tudi do tega, da se delavce očitno razbremeni davčnih bremen. Za to bo potreben pogum, tudi v tem parlamentu, zlasti ko gre za določitev davčne stopnje. 0,03-odstotna ali 0,05-odstotna davčna stopnja ni dovolj. Zastaviti si moramo cilj, ki bo znašal najmanj ali največ 0,5 %. Torej, da: jasno se zavzemimo za vseevropski davek na finančne transakcije. Predlog spremembe 2 bom jutri zagotovo podprl.

  Markus Ferber (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, to je v resnici razprava o inovativnem financiranju, o čemer pa smo tudi že nekaj slišali. Inovacije ne pomenijo zgolj izmišljanja novih davkov ali dajanja novih oznak stvarem, ki so že vseskozi tukaj, kot je nacionalni dolg.

Zelo na kratko bi se rad osredotočil na to, za kar pri tej razpravi dejansko gre. Ne gre za uvedbo euroobveznic – in stranki CDU/CSU bosta temu gotovo nasprotovali –, temveč bolj za učenje iz krize na finančnih trgih, kar preprosto pomeni, da je treba obdavčiti tudi špekulacije. To pa tudi pomeni – kar bom zelo jasno povedal –, da moramo to storiti na ravni Evropske unije, če nam ne uspe na svetovni ravni v okviru skupine G20.

Ni nobene druge možnosti; zato zdaj ne iščem zgolj odobravanja, gospod Bullmann, temveč jasen in odločen glas s strani Evropskega parlamenta jutri. Pri tem, gospod komisar, mora Komisija ukrepati kot naša zaveznica proti državam članicam – zlasti proti državi članici, ki smo jo pravkar slišali tako glasno govoriti o tem, kaj si misli londonski City. Gospod Farage, rekel vam bom samo: oglejte si številke o brezposelnosti in gospodarsko nazadovanje v vaši državi, ki je osredotočeno na produkte finančnega trga. Če bi še vedno izdelovali avtomobile – kot počnemo na Bavarskem in v Nemčiji –, potem bi vam zdaj šlo nekoliko bolje. Zato je treba zdaj zahtevati davek na finančne transakcije in ga tudi uvesti po nujnem postopku. To smo kot Evropejci dolžni storiti.

  Leonardo Domenici (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospel in gospodje, poročilo gospel Podimata vsebuje številne pomembne vidike, ki se ne nanašajo zgolj na vprašanje davka na finančne transakcije. Poročilo je polno analiz in predlogov in upam, da mu bo ta parlament namenil široko podporo.

Lahko bi predstavljalo podlago za pravo novo evropsko davčno politiko, ki jo potrebujemo. V zvezi z davčnim usklajevanjem vsebuje tudi predloge, ki se nagibajo k davčnemu usklajevanju, ki Evropi daje novo moč in subjektivnost, čeprav je jasno, da se razprava zdaj osredotoča predvsem na davek na finančne transakcije, ki naj bi se najprej uvedel v vsej Evropi. Mislim, da je to čas za pogumne odločitve, ki bi jih morali uporabiti na usklajen način in ki še vedno nakazujejo nadaljnjo smer. Prepričan sem, da je dolžnost Evrope, da svetu pokaže pot naprej; prepričane sem tudi, da je dolžnost tega parlamenta, da pošlje signal in politično sporočilo.

Naj povem samo še eno stvar gospodu Schmidtu, katerega inteligenco in prodornost zares spoštujem: bodite previdni z argumenti, ki jih uporabljamo, kajti če bomo danes rekli, da davka na finančne transakcije ne moremo uvesti, ker obstajajo davčne oaze, bodo evropski državljani dobili občutek nemoči v času, ko se številne od teh finančnih ustanov začenjajo pobirati.

Tega ne govorijo samo socialisti. V moji državi Italiji so ta predlog podprle tudi številne avtonomne in neodvisne skupine; podprlo ga je tudi katoliško, demokratično gibanje za podporo razvoju in uravnoteženi rasti.

  Sylvie Goulard (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, rada bi pozdravila delo naše kolegice poslance, gospe Podimata, ki se dejansko loteva več izredno občutljivih tem. Ne bom razpravljala o euroobveznicah, o katerih govorim tudi sama v svojem poročilu o gospodarskem upravljanju. Rada bi postavila tri vprašanja v zvezi z davkom na finančne transakcije.

Prvič, ali potrebujemo nove vire prihodka in ali imamo v tem parlamentu pravico, da od časa do časa razpravljamo o prihodkovni strani? Moj odgovor je „da“. V Evropi obstajajo nekateri tabuji; vendar pa sem prepričana, da ne bomo mogli imeti celovite razprave o tem, kako končati krizo, če se te teme ne bomo lotili brez tabujev, zato pozdravljam delo, ki ga je opravil komisar Šemeta o alternativnih oblikah obdavčitve.

Drugič, ali potrebujemo davek na finančne transakcije? Po mojem mnenju je to izjemno zanimiva pot, ki jo lahko raziščemo. Omenila bi na primer delo, ki ga je nedavno opravila Evropska centralna banka v okviru posvetovanj o Direktivi o trgih finančnih instrumentov, ki ga je organizirala Komisija, in predvsem tisti del o visokofrekvenčnem trgovanju, tj. izredno hitrih transakcijah, ki jih izvajajo računalniki. Jasno je, da so se zadeve v zadnjem času razvijale tudi v nevarno smer in tu moram izraziti strinjanje z mnenjem gospoda Ferberja, da moramo razlikovati med tržnimi dejavnostmi, ki omogočajo dvig likvidnosti, in tistimi, ki so bolj špekulativne in verjetno tudi škodljive narave.

Moje tretje in zadnje vprašanje je: ali potrebujemo globalna ali evropska pravila? Rada bi vedela, kaj pomeni „globalna“. Ali bomo čakali, da bodo zadnje preostale diktature dale zeleno luč, preden se bomo v Evropski uniji o nečem odločili? Ali se skrivamo za globalizacijo, da bi se izognili prevzemanju svojih odgovornosti? Mislim, da bi to bilo popolnoma nespametno. Seveda moramo preučiti tveganje preselitve – saj nismo neodgovorni – a na drugi strani ta parlament ne bi smel sprejemati svojih odločitev tako, da se mu grozi.

  Sven Giegold (Verts/ALE). ─ (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi se tudi jaz rad zahvalil gospe Podimata. Zadnjih nekaj tednov ni imela lahkega dela. Prepričan sem, da boste iz elektronskih sporočil, ki smo jih prejeli, in razgrete razprave, ki je potekala – tudi znotraj nekaterih skupin – opazili, da gre tu za vprašanje, ki ga zelo pozorno spremljajo številni naši državljani, ki želijo natančno vedeti, kakšno stališče bodo politiki v tem parlamentu zavzeli pri tej zadevi.

Davek na finančne transakcije je rezultat pobude državljanov, ki podpira ta predlog, in v svojem bistvu temelji na Tobinovem davku, zato bo stališče Parlamenta pri tej zadevi odločilnega pomena. Najprej je tu glavno vprašanje: ali mora to biti svetovni davek? Na svetovni ravni skoraj ni nikogar, ki bi temu davku nasprotoval. Naslednje vprašanje je: ali ga moramo uvesti tudi na evropski ravni? Če sem odkrit, obžalujem, da moram reči, da se mnogi njegovi nasprotniki skrivajo za argumentom, ki zadeva Evropo. Tukaj in zdaj moramo odločno zavrniti takšno prikrito taktiko, saj imamo uspešne davke na transakcije celo na nacionalni ravni, ti davki na transakcije pa delujejo na podtrgih.

Z drugimi besedami, tudi če gospod Šemeta zdaj dela na oceni učinka, ni nobenega smisla, da bi preiskovali, ali lahko davek na transakcije deluje ali ne; preiskovati bi morali samo, na katerih podtrgih ga je mogoče uvesti na nacionalni ravni, na katerih podtrgih ga je mogoče uvesti po vsej Evropi in na katerih podtrgih ga je mogoče uvesti samo na svetovni ravni. To tudi pomeni, da glede na to, kako je predlog spremembe zastavljen, vsi tisti, ki trdijo, da želijo, da bi se transakcije obdavčile, nimajo nobenega razloga, da bi jutri glasovali proti tako zastavljenemu predlogu, ki ga skupaj predstavlja 120 poslancev.

Vas, gospod Šemeta, pozivam, da sestavite pravično oceno učinka in da upoštevate, kako premalo obdavčen je finančni sektor. Gospe in gospodje, pošljimo jutri jasno sporočilo o podpori evropskemu davku na finančne transakcije. Nobene strokovne podlage ni, da tega ne bi storili.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, že dolgo časa obstaja potreba po uvedbi davka na finančne transakcije na svetovni ravni in s tem tudi na ravni Evropske unije, prav tako kot obstaja potreba po odpravi davčnih oaz in špekulativnih finančnih produktov. Že dolgo časa obstaja potreba po nadzoru in učinkoviti ureditvi kapitalskega trga, preprečevanju špekulacij pri širokem nizu produktov, vključno z blagom, nepremičninskimi transakcijami, pokojninami in zavarovanji, kakor tudi s celo vrsto izvedenih finančnih instrumentov, med drugim tudi tistih, ki temeljijo na samem državnem dolgu.

Na žalost Evropska komisija s temi predlogi ni dosegla nikakršnega napredka, splošno znano pa je, da naj bi davčne utaje in davčne goljufije Evropo stali približno 250 milijard EUR na leto, kar bi bilo dovolj za zmanjšanje javnih primanjkljajev, ne da bi bilo za to treba dvigovati davkov. Sedanje napovedi kažejo, da bo davek na davčne transakcije tudi pri nižji stopnji na ravni Evropske unije ustvaril skoraj 200 milijard EUR na leto, na svetovni ravni pa 650 milijard USD.

V zvezi s tem se sprašujemo, kako je mogoče pričakovati, da se bo jasno stališče v zvezi z uvedbo davka na davčne transakcije na ravni Evropske unije preložilo, ker naj bi se izvajala druga študija, nove študije, nadaljnja ocena? Čas je, da sprejmemo jasne odločitve o pregledu in obdavčitvi kapitala. Predvsem pa je čas, da prenehamo prelagati breme gospodarske in socialne krize na pleča delavcev, mikro podjetij in malih podjetij.

  Marta Andreasen (EFD). – Gospod predsednik, Evropska unija se že nekaj časa želi financirati z evropskim davkom. Kaže, da daje prednost davku na finančne transakcije. Ocenjuje se, da bi to ustvarilo 200 milijard EUR na leto.

Odločno nasprotujem nov davek, ki ga uvaja Evropska unija, v glavnem zato, ker bi to Evropski komisiji omogočilo, da se odloča o obsegu in zgradbi proračuna EU, ne da bi pri tem kakršno koli besedo imeli države članice in njeni državljani. Še slabše: države članice bi bile s tem prikrajšane za možnost, da birokracijo EU pokliče na odgovornost.

Če se bo to uvedlo na nacionalni ravni, da bi se nadzorovalo tveganje v sektorju finančnih storitev, se bodo stroški neizogibno prenesli na davkoplačevalce. Medtem ko obstaja prepričanje, da bi sektor finančnih storitev in bančni sektor morala plačati za krizo, ne smemo goljufati naših državljanov tako, da jim nalagamo dodatna davčna bremena.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, davčna špekulacija – ki v mnogih primerih ne prinaša nobenih koristi realnemu gospodarstvu – z davkom na finančne transakcije je nedvomno pravi pristop. Vendar pa se takšnega davka ne bi smelo izkoriščati kot priložnost za to, da bi se nekaj, kar je podobno davku EU, pripeljalo skozi zadnja vrata, in da bi se upravičila davčna suverenost za EU. Žal pa nas to poročilo pelje prav v to smer. Po mojem mnenju EU ni država – in to tudi ne sme postati. Davčna suverenost mora ostati nekaj, za kar so odgovorne države članice.

Če Bruselj ne more obvladati svojega proračuna, potem bo treba zmanjšati porabo. Že zdaj obstaja dovolj pristojnosti, ki bi bile bolje urejene na nacionalni ravni kot na ravni EU. Poleg tega množica subvencij in agencij EU nudi veliko možnosti za prihranke. Uvedbo euroobveznic, ki jo to poročilo tudi priporoča, je treba po mojem mnenju odločno zavrniti. Ta je namreč v nasprotju z vso gospodarsko pametjo in ni nič drugega, kot samo še en ukrep, s katerim naj bi se EU spremenila v unijo nakazil. To je nekaj, kar zavračam.

  Diogo Feio (PPE). – (PT) Gospod predsednik, vprašanje inovativnega financiranja na svetovni in evropski ravni ni samo pomembno, temveč je tudi izredno aktualno. Obžalujem, da se je to zdaj skrčilo samo še na obstoj ali neobstoj novega davka na finančne transakcije, a četudi je tako, se razpravi ne bom izognil.

V zvezi s tem bi rad postavil več vprašanj. Prvič, ali ta parlament ve za kakršno koli krizo, ki je bila rešena z obstojem novega davka? Ali poznate kakršne koli študije o stroških izvajanja tega novega davka? Ali poznate kakršne koli študije, ki opredeljujejo učinke tega novega davka na gospodarstvo? Če sem čisto pošten, sam ne poznam nobene. Ali poznate tudi kakršno koli obliko ureditve, ki bi se izvajala z uvedbo novih davkov, oziroma ali se ureditev izvaja z nadzorom in obvladovanjem trga? Jasno mi je, da je to tako.

Na koncu bom pozval, naj ta razprava poteka ustrezno mirno in naj ne temelji na ideologijah tiste peščice, ki jo skrbi samo za rast gospodarstva in podjetij, temveč naj temelji na blaginji ljudi.

  Enrique Guerrero Salom (S&D). – (ES) Gospod predsednik, čez nekaj mesecev bodo minila štiri leta, odkar smo začutili prve znake prvih učinkov te uničujoče gospodarske krize, ki je najhujša, ki jo je svet izkusil v zadnjih treh četrtletjih stoletja.

Začela se je kot velik mednarodni pretres v finančnem svetu; nato se je spremenila v gospodarsko krizo in se razširila na realno gospodarstvo, prizadela rast in delovna mesta ter neprizanesljivo vplivala na družbo; ne smemo pa pozabiti, da je za več sto milijonov ljudi po vsem svetu to tudi humanitarna kriza.

Vse od takrat smo imeli številna mednarodna srečanja, predvsem skupine G20, v katera so se dejavno vključevale tudi države članice Evropske unije. Na teh srečanjih so bile dane odločne izjave in uradne zaveze v zvezi z reformo mednarodnih finančnih ustanov, reformo davčnih sistemov in uvedbo davkov na mednarodne finančne transakcije. Vendar pa so vse skupaj bile komaj kaj več kot le uradne izjave.

Proti davčnim oazam se je bilo treba dejansko boriti, reforme finančnih institucij pa je treba še izpeljati.

Rad bi predstavil povezavo med tem poročilom in potrebo po razvojnih politikah. Države v razvoju trpijo učinke krize v veliko večjem obsegu kot druge države: imajo manjšo rast, manj delovnih mest, večje težave pri pridobivanju zunanjega financiranja, večje dolgove in manj uradne razvojne pomoči. Davek na finančne transakcije bi zagotovil močan nov vir razvojnega financiranja.

Zato menim, da si ti vidiki poročila gospe Podimata zaslužijo našo podporo, pri tem pa bi rad na tem mestu pozval Parlament, naj bo zvest samemu sebi, in ga spomnil, da je uvedbo davka potrdil že marca 2010 v poročilu o vplivu krize na države v razvoju.

PREDSEDSTVO: STAVROS LAMBRINIDIS
podpredsednik

  Carl Haglund (ALDE). – (SV) Gospod predsednik, rad bi se zahvalil poročevalki, ki je uspela pripraviti poročilo, ki tudi spodbuja k razpravi. Mislim, da je pomembno, da se spomnimo dejstva, da je Evropska komisija dejansko obljubila, da bo do poletja predložila številne velikopotezne predloge v zvezi s tem, kar običajno imenujemo „lastna sredstva“. V to bodo gotovo vključeni tudi ti davki, o katerih pravkar govorimo.

Zato tudi mislim, da so samoiniciativna poročila, pri katerih sami prevzamemo pobudo v zvezi z določeno zadevo, lahko nekoliko težavna, ker na začetku običajno zahtevamo pomembno pripravljalno delo, ki vključujejo študije vpliva, ki bi jih lahko imeli različni davki in druge stvari, da bi nato, v tej dvorani, to pomembno pripravljalno delo preprečili tako, da govorimo, kar želimo, ne glede na informacije, ki jih pripravi Komisija.

Mislim, da je šel gospod Feio v tej zvezi v pravo smer, saj se pogosto zgodi, da se teh davkov lotevamo z ideološkega vidika. Zdaj na primer govorimo o obdavčitvi finančnega sektorja. Celotna zadeva je zelo zapletena. Le redko slišimo argumente, ki bi se nanašali na tehnične podrobnosti, ki jih bo to prineslo. Namesto tega gre za načelno vprašanje: hočemo takšen davek.

V tem okviru lahko govorimo tudi o tem, kako inovativni smo. Te davke smo iz ideoloških razlogov hoteli uvesti že pred 30 ali več leti, torej to, da jih zdaj zahtevamo, ni nič posebno inovativnega. Kljub temu lahko razumem, zakaj se nekaterim ljudem zdijo potrebni. Osebno menim, da je pomembno, da obdavčimo finančni sektor in da to storimo na svetovni ravni. Nekdo je vprašal, kaj bi to pomenilo. Ne bi rekel, da moramo čakati na to, da bo v nekem kotu našega planeta sedel še zadnji diktator. Gre bolj za to, ali bi lahko kaj dosegli na ravni skupine G20. To je seveda tudi cilj Francije, ki letos predseduje skupini G20.

Kljub temu pa na tej točki nimamo potrpežljivosti, da bi se hoteli spomniti, da bomo do poletja od Komisije dobili resne predloge. Zato menim, da bomo dosegli napredek, če iz tega ne bomo delali ideološkega vprašanja, saj gre tudi za pragmatično vprašanje. Ne smemo niti pozabiti, da morajo ti davki dejansko tudi delovati v praksi.

  Keith Taylor (Verts/ALE). – Gospod predsednik, rad bi spregovoril o davku na finančne transakcije. Ta davek nudi priložnost za ponovno vzpostavitev ravnovesja in odpravo škode, ki so jo povzročili varčevalni ukrepi, primanjkljaj in ukrepi, ki so bili sprejeti za namen njegovega poplačila.

Vendar pa je pomembno, da uvedemo obdavčitev, ki bo ustrezna sedanjim okoliščinam, saj je na primer v Združenem kraljestvu leta 2009 banka Barclays plačala samo 113 milijonov GBP davka na dobiček, kar je daleč pod 28-odstotno stopnjo v Združenem kraljestvu, medtem ko je banka Royal Bank of Scotland načrtom za izogibanje davkom v tem istem letu namenila 25 milijard EUR, s čimer je povzročila za 500 milijonov EUR izgube v prihodkih v britanskem in ameriškem proračunu.

V Združenem kraljestvu je bila ustanovljena skupina v podporo davku na finančne transakcije. Imenuje se skupina za davek Robina Hooda, po legendarnem junaku, ki je kradel bogatim in dajal revnim.

To kampanjo podpiram in pozivam Parlament, da stori enako.

  Niki Tzavela (EFD). – Gospod predsednik, poročilo gospe Podimata je zelo dobro uravnoteženo in obrazloženo, zato menim, da bi jutri morali vsi pozdraviti štiri finančna sredstva, ki jih predstavlja. Vsi štirje ukrepi so inovativni in reči moram, da te razprave ne bi smeli omejiti samo na davek na finančne transakcije. Pri izbiranju davkov, ki se bodo izvajali, moramo biti previdni; izključiti bi morali obdavčitev sektorjev, kakršen je energetski, ki imajo povečan učinek na življenjske stroške. V zadnji fazi tega vprašanja mora Komisija v okviru ocene učinka oceniti učinkovitost in potencialne rezultate uporabe teh instrumentov.

  Gunnar Hökmark (PPE). – Gospod predsednik, najprej bi rad čestital poročevalki, ker je v tem poročilu poudarila nekatera zanimiva politična nasprotja.

Dovolite mi tudi, da potem, ko sem poslušal to razpravo, pojasnim eno stvar, tj. da davka na finančne transakcije ne bo plačal nihče drug, kot prav potrošniki. To je enako kot pri elektriki, avtomobilih ali katerem koli drugem blagu ali storitvah. Ko jih obdavčimo, se cene za potrošnike zvišajo. Tega ne bo plačala nobena banka. Banke bodo v vsakem primeru morale povečati svoj kapital v teku naslednjega desetletja.

Torej bo davek usmerjen v potrošnike. To bi lahko bilo dobro, ker davke, seveda, potrebujemo. Toda ali je to dober davek? Kot je prej omenil moj kolega gospod Schmidt, smo to poskusili na Švedskem, kjer se je ta davek imenoval „puppy“ davek. To je bil bolj ali manj enak davek, kot je ta, o katerem govorimo zdaj, in ustvaril je uspeh – za londonski City. To pa zato, ker se je trgovanje z delnicami preselilo v London, trgovanje z obveznicami pa je bolj ali manj zamrlo.

Zato sem nekoliko presenečen nad tem, kar je bilo povedano v okviru te razprave. Obstaja razlika med tistimi, ki želijo vedeti, kakšne bodo posledice, in tistimi, ki tega ne želijo vedeti – torej med tistimi, ki želijo oceno učinka, in tistimi, ki je ne želijo. Pomislimo, če mogoče nismo pravkar zelo osrečili župana Šanghaja. Mislim, da bi se pri tem vprašanju morali držati smeri, ki jo je začrtala skupina EPP.

  Arlene McCarthy (S&D). – Gospod predsednik, želim se zahvaliti naši poročevalki za to poročilo in se v svojih pripombah osredotočiti na odgovor pozivu javnosti k pravičnem obdavčenju sektorja finančnih storitev.

Spomniti se moramo, da so državljani bančnemu sektorju že dali ogromno davkoplačevalsko finančno injekcijo v višini 4500 milijard EUR državne pomoči – tj. 9500 EUR na vsakega moškega, žensko in otroka v EU – in seveda plačujejo še naprej tako, da v času te skrajne finančne krize izgubljajo službe. Zdaj, ko je ta sektor spet začel ustvarjati dobiček in izplačuje velike nagrade (na ta način, gospod Hökmark, se lahko v resnici rekapitalizirajo – ni jim treba skrbeti za davke; znebiti se morajo nagrad), je edino pravično, da tudi sam, tako kot vsi drugi, zagotovi pravičen prispevek.

Vprašanje je: zakaj bi za lastna sredstva EU, vključno z elementom DDV, morali plačevati gospodinjstva in davkoplačevalci, medtem ko je sektor finančnih storitev v veliki meri oproščen DDV? Medtem ko si Irska sposoja 85 milijard EUR, da bi rešila svojo gospodarsko krizo, naj bi njena skupna podpora bankam znašala 725 milijard EUR. Naši državljani upravičeno menijo, da je prišel čas, da sektor finančnih storitev plača pravičen prispevek. Celo Mervyn King, guverner Bank of England, je ta teden dejal, da nas bo doletela še ena bančna kriza, če ne bomo opravili temeljite reforme sektorja finančnih storitev.

To poročilo ne govori o tem, kako naj bi uvedli davek na finančne transakcije ali koliko bi ta moral znašati. Zdaj je jasno, da smo na tem področju na začetku pregledovanja dokazov, ena od študij pa kaže, da bi že z zelo nizkim davkom samo pri deviznem poslovanju lahko po vsem svetu zbrali 26 milijard EUR.

Podpiramo nadaljnje študije. Seveda podpiramo tudi vas, gospod Šemeta, da bi se prepričali, da ne bomo sprejeli neuspelega švedskega modela, ki ni dober primer davka na finančne transakcije. Toda, gospod komisar, rada bi vam rekla, da sem že zdaj, ko rezultati študij še niso na voljo, nekoliko razočarana, ker ste iz vašega posvetovalnega dokumenta že izključili davek na finančne transakcije EU. Imate prav, gospod komisar: oglejmo si najprej dokaze, preden ga zavrnemo. Razočarana sem, da ste to odločitev že sprejeli.

Jutri bomo na glasovanju – in s tem bom končala – torej podprli to poročilo in načelo, da morajo zdaj svoj delež prispevati tudi finančne storitve. To bo glasovanje, s katerim bomo podprli naše državljane in hkrati tudi stališče, da ne smemo dopustiti, da bi državljani nenehno plačevali za napake finančnih storitev in bančnega sektorja.

  Satu Hassi (Verts/ALE). - (FI) Gospod predsednik, zahvaljujem se poročevalki za njeno odlično delo. Kljub temu da močno podpiram davek na finančne transakcije, bi si želela, da bi to poročilo pripisovalo več teže vprašanju financiranja mednarodnih podnebnih ukrepov. Kar zadeva slednje, je delovna skupina, ki jo je ustanovil Generalni sekretariat ZN lani predlagal davek na ogljik kot eno možnost za emisije iz mednarodnega ladijskega prometa. To je treba v EU jemati zelo resno.

V času podnebnega svežnja iz leta 2008 smo se odločili, da bo EU, če Mednarodna pomorska organizacija ne bo oblikovala globalnega načrta za nadzor nad emisijami iz ladijskega prometa, ukrepala sama, kot je to storila tudi v primeru zračnega prometa. Davek na ogljik za ladijski promet, ki prihaja in odhaja iz EU, bi bil svetovno pomemben ukrep, saj bi to vplivalo na eno tretjino vsega mednarodnega ladijskega prometa in zagotovilo državam v razvoju stabilen vir gotovine za njihove podnebne ukrepe.

  Antonio Cancian (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, mislim, da današnja tema predstavlja temeljno vprašanje, saj ne zadeva samo finančne obdavčitve, temveč tudi pomembno temo, ki se nanaša na trg. Z euroobveznicami – ločevati moramo namreč med euroobveznicami in projektnimi obveznicami – je nastopil čas, da razvijemo in poženemo naše gospodarstvo s skladom, ki se imenuje projektna obveznica, ki naj bi predvsem zajemal vseevropske infrastrukture v sektorju prometa, energetike in telekomunikacij ob podpori raziskav in inovacij.

Na tem področju moramo prevzeti vodilno vlogo: to je temeljna tema danes in zato tudi sprememba hitrosti. Ko govorimo o metodi Unije – in o njej govorimo vsi –, je to priložnost, da ji damo nekaj vsebine. Brezposelnost je resnični socialni problem današnjega časa; to je danes naša naloga.

Mislim, da s tem, ko zaračunavamo davke, bodisi po svetu ali samo v Evropi, prispevamo k manjši konkurenčnosti naših podjetij. Ko se odločimo za povečanje, kar pa je težko izpeljati – ker želimo udariti po žepu samo tiste, ki špekulirajo, vendar nam to ne bo uspelo – nam to ne bo uspelo, ker je to težko izpeljati in ker moramo to storiti na ravni skupine G20. Kar pa zadeva davek na ogljik, menim, da tega ne smemo povečati, temveč ga moramo urediti.

  Liem Hoang Ngoc (S&D). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, poročilo, o katerem razpravljamo danes, nudi prave izboljšave. S tem mislim predvsem na euroobveznice, ki jih bo Unija potrebovala za financiranje strategije Evropa 2020.

Na žalost je desnica v Odboru za ekonomske in monetarne zadeve zavrnila načelo davka na finančne transakcije na evropski ravni, kljub temu da ga je junija na glasovanju podprla. Njeni argumenti za zavrnitev evropskega davka na finančne transakcije kot predhodnika svetovnega davka so enaki argumentom, ki so jih predstavili zagovorniki davčnih oaz. Pravi nam, da bi uvedba davka samo na evropski ravni imela katastrofalen učinek za naš finančni sektor. Pravi tudi, da bi prišlo do bega kapitala iz Evrope.

Moj odgovor na to je: pa kaj potem? Sedanja količina finančnih transakcij je prevelika v primerjavi s potrebami realnega gospodarstva. Če bi se ta davek uvedel samo v Evropi, bi to pomagalo izprazniti balon.

Poleg tega, če bi se nekoliko zmanjšala količina špekulativnih kapitalskih transakcij, kot so kreditni izvedeni finančni instrumenti, ki so izvor krize, bi to zares pomagalo konsolidirati bilance stanja naših bank. S tem bi se precej bolj spodbudilo financiranje realnega gospodarstva.

Tistim, ki to, da nimamo ocene vpliva, izkoriščajo kot izgovor, bi poudaril, da nobena ni bilo opravljene nobene ocene vpliva, preden je bila dana zelena luč za širjenje izvedenih finančnih instrumentov.

Čas je, gospe in gospodje, da vsi poslanci Evropskega parlamenta prevzamejo svojo odgovornost. Evropska unija ne sme več capljati za skupino G20, kjer vladajo Združene države in Kitajska. Mora prevzeti vodilno vlogo v reformi našega finančnega sistema.

Zato tega besedila, ki ne želi govoriti o davku na finančne transakcije, ne morem podpreti.

  Rodi Kratsa-Tsagaropoulou (PPE). – (EL) Gospod predsednik, poročilo gospe Podimata vsebuje zanimive zamisli – tako stare kot sodobne –, ki so zdaj še posebno aktualne glede na izzive v smislu stabilnosti in rasti, s katerimi se spopadamo v območju evra in v celotni Evropski uniji. Še posebno pozitivna zamisel se nanaša na euroobveznice.

Predvsem sem želela spregovoriti o vprašanju davka na finančne transakcije, ki je po mojem mnenju, kot je navedeno v predlogu spremembe, ki sem ga podprla, pozitiven korak celo – ali čeprav – na evropski ravni, kljub težavam in zapletenosti v zvezi z njegovim zaračunavanjem in učinkovitostjo, do katerih bo prišlo, kot poudarjajo vse s tem povezane študije, če ga bomo uvedli samo na evropski in ne tudi na svetovni ravni.

A razen teh tehničnih podrobnosti nas še posebno skrbi njegov možen vpliv na konkurenčnost evropskega gospodarstva: ta je predpogoj za našo rast, kar očitno kaže tudi poskus uporabe pakta za konkurenčnost v okviru gospodarskega upravljanja pod strogimi in zavezujočimi pogoji. Skrbi nas torej vpliv, ki bi ga takšen davek lahko imel v smislu prehoda na hitro rastoče finančne storitve, v smislu pomanjkanja likvidnosti, ki jo naš trg danes močno potrebuje, in v smislu prenosa stroškov na vlagatelje in davkoplačevalce.

Zato menimo, da je študija, ki jo je obljubila Evropska komisija, povsem temeljen predpogoj. Vendar pa nas skrbi še nekaj: dejstvo, da ni nikjer navedeno, kam bodo ta sredstva šla. Ne podpiramo davkov zaradi davkov samih; nimamo nikakršne doktrine o davkih. Vedeti moramo, kakšen bo rezultat. Sprejela bi davek, ki bi šel v proračun EU ali mehanizem podpore, prav tako pa bi se nanj še vedno nanašal moj predlog glede pogajanj.

  Elisa Ferreira (S&D). – (PT) Gospod predsednik, nobenega smisla ni, da ponavljamo, da so sedanje razmere najresnejši preskus preživetja evra in s tem Evrope. Poročilo gospe Podimata odpira vrata konstruktivnim rešitvam, zato bi naši kolegici poslanki želela čestitati za zamisli, ki jih predstavlja.

Resnost razmer ni rezultat presežnega primanjkljaja ali zunanjega dolga v celotnem območju evra, temveč bolj vztrajnih in resnih razhajanj njegovih gospodarstev pod vplivom skupne politike. Manjkajo nam instrumenti, ki bi omogočili zbliževanje teh gospodarstev, kar bi potem omogočilo Evropi, da ponovno vzpostavi svoje ravnovesje, ki bi omogočilo njeno rast.

Bodimo jasni: s sedanjo ravnjo povezovanja in ob upoštevanju raznolikosti gospodarstev, ki so sestavni del območja evra in Evropske unije, slednja s proračunom, ki znaša 1 % njunega skupnega premoženja, ne bosta mogla preživeti. Po krizi je bila v praksi edina rešitev, ki smo jo lahko oblikovali, ta, da smo odredili varčevanje, delavci in podjetja pa zdaj plačujejo za primanjkljaje, ki jih se povzročila špekulativna kriza finančnega sektorja, rešitvi katere je Evropska unija namenila 26 % svojega premoženja.

Res je, da bodo davek na finančne transakcije, ki se bo obračunaval po zelo nizki stopnji, na primer 0,05 %, in ki bo zadeval skrajno špekulativne transakcije, ki vključujejo visoko tvegane produkte, plačevali uporabniki takšnih produktov. Toda zakaj ga ne bi plačevali, če navadni ljudje plačujejo davek na dodano vrednost na kruh, mleko in druga osnovna živila? Davčno obremenitev je treba prerazporediti, da bi prizadela manj delavcev in podjetij in da bi si jo bolj enakomerno delila finančni in predvsem špekulativni sektor.

Gospod komisar, mislim, da Komisija zdaj ne bi smela zavračati jasno politično sporočilo Parlamenta ali se mu izogibati. V javnem posvetovanju se ne sme izključevati analiza davka na finančne transakcije: ravno nasprotno, ta analiza mora biti glavna prednostna naloga.

  Theodor Dumitru Stolojan (PPE) . – (RO) Gospod predsednik, pri skoraj 10 odstotnih točkah ima Evropska unija že višje davčno breme kot Združene države, Japonska in druge svetovne gospodarske sile, to pa pomeni, da so evropska podjetja v konkurenčno manj ugodnem položaju glede na podjetja iz ZDA in druga podjetja, ki delujejo na svetovni ravni. Navdušenje nad uvedbo novega davka na finančne transakcije je seveda veliko. A kot vsi vemo, ima finančni sektor neverjetno sposobnost, da vse stroške prevali na državljane in podjetja. Zato mislim, da lahko o davku na finančne transakcije v Evropski uniji govorimo samo, ko bomo imeli globalen sporazum o tej zadevi.

Drugič, želim izraziti svojo polno podporo uvedbi euroobveznic za financiranje evropskih infrastrukturnih projektov, ki naj bi privabile sredstva, tudi sredstva zasebnega sektorja, za podporo tem projektom.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Gospod predsednik, želela bi čestitati poročevalki, gospe Podimata.

Gospodarska in finančna kriza je razkrila številne nesorazmerne spodbude, ki obstajajo v finančnem sektorju, kakor tudi pomanjkljivosti v regulativnem in nadzornem okviru finančnega sistema. Finančni sistem bi moral prispevati k plačevanju stroškov te krize na pravičnejši in trajnejši način. Vendar pa moramo poskrbeti, da se davek na finančne transakcije, ki bo uveden na podlagi študije vpliva, ne bo prenesel na potrošnike, torej na državljane. Zato menimo, da je treba določiti jasna pravila, da bi se to preprečilo.

Javna naročila predstavljajo 17 % BDP EU in so pomemben trg, zlasti na področjih, kot so zdravstvo, promet in energija. Izvajanje elektronskih sistemov javnega naročanja v državah članicah je pripeljalo do večje preglednosti in večjih prihrankov v nacionalnih proračunih. Pozivam Komisijo in države članice, da do leta 2015 opravijo najmanj 50 % javnih naročil z elektronskimi sistemi javnega naročanja, s čimer bodo spoštovale zavezo, ki so jo države članice dale v Manchestru leta 2005. Komisijo tudi pozivam k izvajanju pobude e-računov – elektronskega fakturiranja, ki je pomembno orodje za zmanjšanje davčnih utaj.

Države članice morajo precej povečati obstoječe strukture sklade za projekte na področju raziskav in inovacij, prometa in energetske učinkovitosti, s čimer bodo pomagale državljanom, da pridobijo potrebna znanja, povečale uspešnost nacionalnih sistemov in izvajale strategije pametne specializacije ter čeznacionalne projekte. V tem smislu podpiramo izdajo skupnih euroobveznic za financiranje infrastrukturnih projektov.

Opozoriti želim tudi na neizkoriščeno možnost inovativnih ponavljajočih se finančnih instrumentov, usmerjenih v povečanje energetske učinkovitosti stavb. Poleg tega morajo države članice začeti tudi s pripravo strukturnih skladov po letu 2013, s posebnim poudarkom na inovacijah, prometu, energetski učinkovitosti in pametni specializaciji.

  Astrid Lulling (PPE). – (FR) Gospod predsednik, v času, ko komaj začenjamo prebavljati učinke finančne krize, zagotovo ni prepovedano premisliti o temeljnih vprašanjih, kot so inovativni davčni mehanizmi, ter predlagati nove možnosti, kot so euroobveznice. A da bi se to zares uveljavilo, realizem ne bi smel nikdar kloniti pred idealizmom. Euroobveznice bi lahko bile instrument prihodnosti, če bi Evropska unija naredila pravi kakovosten preskok v smislu gospodarskega upravljanja. To je predpogoj. Nikar ne podcenjujmo problemov tukaj.

Če poslušamo gospod Podimata, vidimo, da so stvari v resnici dokaj preproste. Denar vzamemo tam, kjer ga najdemo, in to je to. Danes ni težko zvrniti krivde na banke. So grešile, zato morajo plačati. To so tudi Francozi rekli Nemcem po Versajskem sporazumu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Eden od posebno dobro obveščenih opazovalcev, gospod Trichet, predsednik ECB, nas je zelo jasno posvaril pred tveganji, ki jih prinaša enostransko izvajanje davka na finančne transakcije v Evropi. Slišala sem tudi govorice, da naj bi se uvedel samo v območju evra. Tu smo na spolzkih tleh; naš kolega poslanec gospod Farage bi bil navdušen! Biti moramo torej skrajno previdni. Zato se popolnoma strinjam s predlogom spremembe, ki ga je vložila moja skupina. Ta ne zapira nobenih vrat, temveč zahteva temeljito analizo posledic odločitev, ki bi jih lahko sprejeli. Odločitev, da bi na to zdaj gledali z ideološkega vidika, bi bila huda napaka.

Ukrepa, katerega edina posledica bi bila, da bi kaznovali samo evropski finančni sektor in ne naših konkurentov, zato ne bom podprla.

  David Casa (PPE). – (MT) Gospod predsednik, rad bi se zahvalil poročevalki, ker nas je spomnila, da mora biti notranji trg učinkovitejši in uspešnejši, če želimo, da bi se izboljšal. Če si v tem okviru ogledamo davčno vprašanje in upoštevamo, da smo se komaj začeli reševati iz krize, potem mislim, da nenadna uvedba davkov ni prava pot naprej. To pravim zato, ker menim, da ima trg že tako ali tako dovolj bremen – kot so nove kapitalske zahteve in novi sistemi zajamčenih vlog –, njihovega učinka pa nismo še niti občutili. Ker se vsi strinjamo, da je uvedba svetovnega davka praktično nemogoča, saj Evropa pri vsem tem ne more biti edini igralec, menim, da bi morali preučiti posledice, ki jih bo ta evropski davek povzročil. Preučiti moramo, kako bo to prizadelo trg dela, kako bomo ustvarili več delovnih mest in v kolikšni meri lahko ohranimo konkurenčnost evropskega trga v primerjavi z mednarodnimi trgi. Moja stranka, ki jo tukaj zastopam, ne zapira vrat pred tem vprašanjem, čeprav se ne strinjamo, da uvedba davka lahko ponudi izhod iz krize. Kar pravimo, je, da je treba oceniti vpliv, da si je treba ogledati študije, ki smo jih izvedli, da je treba premisliti o tem, kako bo to vplivalo na evropski gospodarski sektor, in če se glede na vse skupaj izkaže, da bo ta davek navsezadnje prinesel koristi, potem bomo njegovo uvedbo podprli. A danes zagovarjamo naše stališče, da so novi davki nesprejemljivi.

  Jean-Pierre Audy (PPE). – (FR) Gospod predsednik, na začetku bi rad čestital naši poročevalki, gospe Podimata, za opravljeno delo, kakor tudi gospe Hübner, ki je v imenu naše politične skupine izredno veliko prispevala.

S podatki, ki se nanašajo na davek na finančne transakcije, smo seznanjeni vsi. Prvi podatek je, da transakcije in špekulacije ustvarjajo 80 do 100-kratno vrednost realnega gospodarstva. Drugič, imamo razvojne cilje tisočletja – revščina, voda, gozdovi, infrastruktura, izobraževanje, zdravje –, ki jih je treba še financirati in za katere bo do leta 2015 treba nameniti 300 milijard USD.

Ta davek torej podpiramo, a ko bomo jutri o njem glasovali, bo potrebna velika večina. Izmikanje bi bilo najnevarnejša stvar, ki bi jo lahko Parlament storil. Potrebna je velika večina, davek pa mora biti davek Skupnosti in ne medvladni davek.

Pri euroobveznicah imamo tri kategorije. Prva kategorija se bo verjetno uporabila za financiranje državnega dolga, kar je napaka, saj ne bomo nikoli dobili politične večine, ki bo podprla financiranje državnega dolga držav članic po vsej Evropski uniji. Druga kategorija bi lahko financirala mehanizem za obvladovanje krize, ki je postal trajen. Za to zares potrebujemo euroobveznice. Tukaj bi rad omenil vprašanje političnega, in s tem torej parlamentarnega, nadzora teh euroobveznic. Tretjič in zadnjič, da, euroobveznice potrebujemo za vlaganja. Celina, ki ne vlaga, je celina, ki bo propadla. Celine po vsem svetu vlagajo. Zato potrebujemo te euroobveznice, te projektne obveznice.

  Sławomir Witold Nitras (PPE) . – (PL) Gospod predsednik, ne bi rad ponavljal argumentov mojih predhodnikov, mojih kolegov iz moje politične skupine. Rad bi dodal samo eno pripombo.

Res je, da bo davek na finančne transakcije davek, ki bo naložen državljanom. Res je, da bi uvedba tega davka brez kakršne koli študije opravljene študije izvedljivosti (in dejansko nimamo na voljo nobene) ter samo na evropski in ne tudi na svetovni ravni bila skrajno neodgovorna.

Dodal bi še nekaj: pozabil sem se zahvaliti gospe Podimata in tudi gospe Hübner, saj bi brez njunega prispevka poročilo Komisije bilo precej slabše. Tako pa se je dejansko kar dobro izšlo. Poročilo je trezno in uravnoteženo in nudi nekaj tem v premislek brez ideoloških ekskurzov in zamisli, ki nimajo nikakršne zveze z resničnim svetom.

Vendar pa bi rad dodal še eno pripombo v zvezi z davkom na transakcije. Ne samo na svetu, temveč tudi v Evropi so države, vključno z mojo, katerih bančni sistem se je izkazal v času finančne krize. Finančnega sistema na Poljskem nismo dopolnjevali. Naš finančni nadzorni organ je že spremljal naš finančni sistem, izvrševali pa smo tudi predpise, ki se na evropski ravni sprejemajo šele zdaj. Ta sistem očitno ni ustvaril dolga. Zamisel o uvedbi davka na finančne transakcije bi obremenila tudi zdravstvene sisteme, ki pri tem ne delijo krivde. Kot evropski državljan, ki se zaveda, da obstajajo sistemi, ki niso ustvarili dolga, se s tem ne morem strinjati.

Samo še ena pripomba o euroobveznicah. To je dobra zamisel. Vlaganja moramo financirati, a celo zdaj, ko se odpravljamo v to smer, se pojavlja eno vprašanje, ki ga želim predvsem postaviti Evropski komisiji, to pa je: kako bomo zagotovili, da bo ta instrument vključeval vse tiste, ki bodo sčasoma želeli postati del območja evra in ne samo sedanje članice?

  Sari Essayah (PPE). – (FI) Gospod predsednik, finančna kriza pomeni, da moramo premisliti o pravičnih virih prihodka, da bi dosegli rast in napredek. To poročilo vsebuje tako koristne kot tudi problematične pobude. Problematičen v tem poročilu je predlog za projektne obveznice EU ali euroobveznice, ki jim odločno nasprotujem. Euroobveznice bodo zameglile odgovornost, ki jo imajo države članice do lastnega gospodarstva, države članice, ki so uspešno skrbele za svoje lastne zadeve, pa bodo morale zaradi njih plačevati višje obresti. Kot pravijo, povzročile bi „moralna tveganja“.

Kljub temu podpiram ta „borzni davek“, davek na finančne transakcije, v zvezi s katerim moramo čim prej od Komisije dobiti oceno učinka. Tukaj prisotnega komisarja lahko tudi vprašam: kdaj bi lahko dobili to oceno učinka?

Dobro je tudi, da to poročilo posveča veliko pozornosti financiranju razvojnega sodelovanja, saj najhujše posledice finančne krize v človeškem smislu grozijo, da bodo prizadele prav tiste, ki so nedvomno najmanj krivi za to stanje, torej ljudi v državah v razvoju. Najrevnejši med revnimi prebivalci sveta morajo trpeti, ker nekaj držav v gospodarski recesiji zmanjšuje razvojno pomoč in celo nujno človekoljubno pomoč.

Poročilo nas tudi povsem upravičeno opozarja na pomen ne samo razvojnega sodelovanja, temveč tudi ukrepov, ki jih izvajajo same države v razvoju. Te države morajo okrepiti svoja lastna prizadevanja na področju obdavčevanja, zlasti pa pri pobiranju davkov in boju proti davčnim utajam. EU pa bi medtem morala izboljšati usklajevanje trenutno razdrobljenih sistemov razvojne pomoči ter in okrepiti boj proti davčnim oazam.

  Damien Abad (PPE). – (FR) Gospod predsednik, mogoče smo se pravkar izvlekli iz najhujše finančne krize, ki jo je svet doživel po letu 1929, a to še ne pomeni, da Evropa zdaj lahko počiva.

Moram reči, da ureditev mednarodnega finančnega sistema in zamisel o davku na finančne transakcije nista temi levice. To ni vprašanje, ki bi zadevalo zgolj socialiste. To je tema, ki zadeva celoten Parlament. Zato moram reči, da je škoda, da skupina socialdemokratov vlaga alternativen predlog spremembe v trenutku, ko se vse naše politične skupine lahko sestanejo in dogovorijo o dveh predlogih. Prvi predlog se nanaša na podporo načelu svetovnega davka na finančne transakcije v skladu s predlogi skupine G20 in njenim sedanjim programom. Drugi predlaga, da preučimo možnost interne uvedbe davka na finančne transakcije znotraj EU, in sicer po izvedbi ocene učinka. Namen ocene učinka ni, da bi se stvari ustavile ali da bi nam omogočila več časa: tu je preprosto zato, da bi zagotovila, da bo davek uveden pod ustreznimi pogoji.

Mislim, da je škoda, da nam politični in posamezni interesi stranke preprečujejo, da bi v Evropskem parlamentu vzpostavili močno gibanje. Mislim, da je ureditev mednarodnega finančnega sistema preresna tema, da bi jo spremenili v strankarsko politično zadevo, in da bi desne in sredinske stranke tudi same lahko o tem kaj povedale, prav tako kot to počne levica: lahko bi vplivale na razprave, lahko bi bile drzne in pokazale čut za odgovornost, tako da bi predlagale uvedbo tega davka s pragmatičnega vidika in ne z ideološkega.

  Mairead McGuinness (PPE). - Gospod predsednik, želela bi se zahvaliti poročevalki za to poročilo.

Glavna dva problema, s katerima se spopada Evropska unija, sta visoka brezposelnost in težka bremena dolga. Včeraj je bil v Dublinu sklenjen sporazum o oblikovanju nove vlade – vlade, ki je dala zavezo, da bo Irsko izvlekla iz najmračnejšega obdobja v naši zgodovini. Irska se spopada z brezprimernim izrednim stanjem v nacionalnem gospodarstvu, česar se zavedajo tudi kolegi poslanci v tem parlamentu. Potrebujemo razumevanje in podporo naših kolegov, da bi premagali težave.

Pred prihajajočo vlado so številni izzivi, med drugim tudi čakanje na rezultate drugega testa izjemnih situacij v bančništvu, ki bo opravljen konec meseca, da bi lahko končno izvedeli, kolikšna je razsežnost problema. Ti testi izjemnih situacij bodo pogubna obsodba neučinkovite ureditve bančnega sektorja Evrope – in tudi Irske –, vendar pravim Evrope in to bi rad tudi poudaril. Naučiti se je treba še nekaterih lekcij. Pri zaposlovanju se moramo osredotočiti na to, da ljudem spet priskrbimo delo.

Zato so v zvezi z vprašanji v tem poročilu predlagani trije davčni ukrepi. Davek na finančne transakcije ima potencial, vendar potrebujemo – in pozdravljam pripombe komisarja v zvezi s tem – oceno učinka, preden dokončno presodimo. Če lahko rečem, obdavčenje ne bi smelo predstavljati kazni, temveč bolj ustvarjanje sredstev na pošten in nepristranski način.

Tudi pri euroobveznicah obstajajo možnosti za velike infrastrukturne projekte. Tisti, ki jih skrbi za moralno tveganje, bi morali reči, da bi se ta strah moral poleči, če bi imeli dobro gospodarsko upravljanje. In nazadnje, davek na ogljik: o tem imam nekaj pomislekov, vendar v tem parlamentu o teh zelo pomembnih vprašanjih vsaj razpravljamo in bomo jutri o njih glasovali.

  Jan Kozłowski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, velikopotezni strateški cilji, ki si jih je zastavila Evropska unija, zahtevajo precejšen prispevek naložb in sredstev. Na drugi strani je gospodarska kriza mnoge države članice pripeljala do tega, da so poiskale načine za varčevanje. Ker je ta trenda težko uskladiti, menim, da je iskanje inovativnih možnosti financiranja pomembno in da si zanje velja prizadevati.

Vendar pa bi želel vašo pozornost usmeriti še na dve posebno pomembni zadevi. Prvič, inovativno financiranje je treba razumeti kot dopolnitev proračuna Evropske unije. Zato ga je treba obravnavati kot podporo velikopoteznim ciljem Evropske unije in ne kot skušnjavo za zmanjševanje prispevkov iz držav članic. Drugič, natančno je treba analizirati vpliv predlaganih metod financiranja na evropsko konkurenčnost in stopnje brezposelnosti.

  George Sabin Cutaş (S&D). – (RO) Gospod predsednik, da bi dosegli cilje strategije Evropa 2020, so na ravni EU potrebna velika vlaganja v raziskave, izobraževanje in infrastrukturo. Vendar pa je v okviru varčevalnih ukrepov, ki jih izvajajo evropske vlade, in naraščajočih primanjkljajev te cilje mogoče doseči samo z alternativnimi metodami financiranja. S tem mislim tako na skupno izdajanje obveznic, ki bi državam članicam omogočile, da pokrijejo del svojih primanjkljajev, pri čemer se bo delež njihovega dolga spremenil v evropski dolg in omogočilo lažje pridobivanje posojil po nizkih obrestnih merah, kakor tudi na davek na finančne transakcije.

Slednji bi povzročil minimalne stroške finančnemu sektorju, katerega dejavnosti predstavljajo približno 73 % svetovnega BDP, in bo uporabljen za odvračanje od finančnih špekulacij ter bo zagotovil regulacijo trga in vlaganje v evropske projekte. Unija mora pri iskanju rešitve za finančno krizo poslati močan signal, predvsem z uvedbo teh davkov.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, davek na finančne transakcije bi vplival na konkurenčnost, davek, ki bi se na pravilen način uvedel na svetovni ravni, pa bi lahko predstavljal metodo za zbiranje dodatnih sredstev za svetovne politike. Da bi oblikovala usklajeno stališče, mora EU opraviti oceno učinka uvedbe takšnega davka. Študija bi morala obravnavati možno tveganje premestitve tujih naložb na manj pregledna področja. Upoštevati je treba, v kolikšni meri se obravnavane možnosti lahko uporabijo kot inovativni finančni mehanizmi. Takšen davek ne bi smel negativno vplivati na bančni sistem. Zelo pomembna vidika pa sta izogibanje možnim učinkom na MSP in posamezne naložbe.

Na koncu bi rada poudarila, da bi na evropski ravni bil izvedljiv samo davek na finančne dejavnosti. Na ta način bi obdavčili samo korporacije in ne vsakega udeleženca v finančni transakciji.

  Sylvana Rapti (S&D). – (EL) Gospod predsednik, ne bom se zahvaljevala Anni Podimata ali ji izražala svoje hvaležnosti. Rekla bom samo: zelo dobro opravljeno, kajti v času, ko je evro zelo bolan, je prevzela breme in Evropskemu parlamentu dala samoiniciativno poročilo, v katerem predlaga zdravilo. Zdravilo, ki ga predlaga, vključuje davek na finančne transakcije.

Veliko ljudi sem slišala reči „ne“: nekateri so to rekli vljudno, drugi neposredno. Nisem pa slišala nobenih drugih predlogov in mislim, da vsi želimo zaščititi Evropsko unijo in evro. Slišala sem vas tudi govoriti o študiji: a ko slišim predloge za študijo, že vnaprej vem, da je odgovor „ne“ in da si samo kupujemo čas. Ne kupujte časa, gospod komisar. Nemudoma nekaj storite. Ob zaključku postopka „catch the eye“ vam sporočam: „catch the tax“.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE). – (ES) Gospod predsednik, moja skupina in jaz odločno podpiramo uvedbo davka na finančne transakcije iz dveh razlogov.

Prvič, ker je ta davek potreben in koristen. 0,05-odstotna stopnja bi zagotovila več kot 200 milijard EUR prihodkov. V času, ko domnevno čudežne politike zmanjševanja stroškov paradoksalno zahtevajo več dohodka, mislim, da je uvedba takšnega davka več kot potrebna. To je bistveno.

Drugič, ker bi nam to omogočilo, da se lotimo in omejimo špekulativno dejavnost, ki predstavlja velik izziv, s katerim se danes spopada svetovna – in evropska – politika.

Obstaja še en razlog, zakaj podpiram ta davek: ker ga zahteva na tisoče državljanov, ki jih zastopajo številne organizacije. Kot politični predstavniki ne smemo samo poslušati, temveč se moramo tudi odgovorno in dosledno odzivati, zato mislim, da mora biti ta dvorana v zvezi s to zadevo jutri jasna in prepričljiva.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, politiki naj bi vladali svetu, če ne, to praznino zapolnijo drugi. To se je deloma zgodilo pri gospodarski krizi, nenazadnje tudi v moji državi. Na srečo se zdaj pobiramo, Parlament pa si prizadeva, da bi nekako obrzdal finančne špekulante – te gospodarske parazite, ki so uničili trge in življenja ljudi. Davek na finančne transakcije je v osnovi dobra zamisel, vendar sem prepričan, da bi z vztrajanjem pri tem davku brez svetovne podlage izvajali samomorilsko gospodarstvo, kot je dejal Nigel Farage.

Z veseljem sem sopodpisal predlog spremembe 3, ki zahteva študijo izvedljivosti. Pravilno in modro je, da počakamo na to študijo izvedljivosti, da bi videli, ali je z gospodarskega vidika pametno, da enostransko vztrajamo pri tem davku brez preostalega sveta. Ko bo študija izvedljivosti na voljo, se bomo lahko odločili.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D). – (PL) Gospod predsednik, davek na finančne transakcije je izredno pomemben za prihodnost Evropske unije. Prispeval bo k izboljšanemu nadzoru finančnega sektorja. Pomanjkanje temeljnih nadzornih ukrepov je v preteklosti pripeljalo do krize, do precejšnje škode, ki jo je na primer povzročila špekulacija s strani bank. Danes se stroški krize prenašajo na državljane Evropske unije. Na Poljskem se je na primer dvignil DDV, kar pomeni, da se povečali stroški preživljanja družin.

Uvedba davka na finančne transakcije bi pomenila, da bo sprejet ukrep, ki bo omejil dejavnost tako imenovanih davčnih oaz. Poleg tega, da bo discipliniral finančni sektor, bo precej več tudi denarja, ki ga bo Evropska unija lahko namenila za razvoj iz lastnih virov. Več denarja v proračunu Evropske unije bo pomenilo več možnosti, več finančnih sredstev za znanost, izobraževanje, naložbe v novo tehnologijo, kohezijsko politiko in skupno kmetijsko politiko.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospod predsednik, strinjam se s poročevalko, da je pretres v finančnem sektorju povzročil resne probleme ne samo našim državljanom, temveč tudi večini naših podjetij. Zato je dokaj legitimno, da razpravljamo o dopolnitvi predpisov o ravnanju s prihranki evropskih državljanov v bankah, zavarovalnicah in drugih finančnih ustanovah.

Vendar pa bi pomemben zaključek razprave moral biti ta, da je treba podpreti odgovorno in varno upravljanje s prihranki naših državljanov in odpraviti vse špekulativne in tvegane transakcije, skozi katere prihranki ali prihodnje pokojnine malih varčevalcev izginjajo v žepe špekulantov.

To bi moralo vključevati predvsem boljše in celovitejše predpise, ki bodo sprejeti na svetovni ravni in ki bodo iz finančnega sektorja izključili špekulacije in igre na srečo, ne da bi pri tem povzročili nepotrebno škodo varčevalcem ali strankam. O sankcijah ali posebnih davkih ne smemo govoriti, dokler ne zaključimo temeljite reforme finančnega sektorja, ki danes žal žanje premalo zaupanja.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, po strukturni krizi – in z njo gotovo še nismo opravili – je treba zagotoviti varno finančno podlago, da bi omejili špekulacije ali, še bolje, da bi jih v celoti odpravili. Inovativni finančni instrumenti dopolnjujejo varčevalno politiko, ki je danes potrebna in bi jo bilo treba nujno uvesti po vsem svetu. Če bomo torej na glasovanju podprli davek na finančne transakcije po 0,05-odstotni stopnji, potem bi lahko imeli na voljo potencialen prihodek v višini skoraj 200 milijard EUR po vsej EU, na svetovni ravni pa bi ta prihodek znašal celo 650 milijard EUR. Najmanj enako pozitivna je tudi možnost, da bi bilo s tem davkom mogoče regulirati finančne trge in povečati preglednost. Z drugimi besedami, gre za korak v pravo smer.

  Thomas Mann (PPE). – (DE) Gospod predsednik, če želimo stabilizirati finančne trge, potem je davek na finančne transakcije neizogiben. Potrebujemo ga, da bi lahko enkrat za vselej ustavili vse previsoke špekulativne presežke. Nestabilnost finančnih trgov je posledica kratkoročnih naložbenih strategij in stav na stopnje z uporabo visokega deleža dolžniškega kapitala. Poskrbeti moramo, da bodo takšne špekulacije postale nezanimive, in enkrat za vselej v ospredje pripeljati dolgoročne naložbene strategije.

Davek bo ustvaril pomembne prihodke, brez katerih glede na drage varnostne mreže EU ne moremo. Vendar pa je treba ta davek tudi pametno določiti. Davčna stopnja za manj tvegane vrednostne papirje mora biti manjša od stopnje za bolj tvegane vrednostne papirje. Finančni in bančni sistemi so v svetu mogoče res različno organizirani, vendar moramo zagotoviti, da bo ta davek na finančne transakcije dobil svetovno podporo. Močno bo prispeval k zmanjšanju pretresa na finančnih trgih, finančne transakcije pa bo končno postavil na trše temelje.

  Algirdas Šemeta, član Komisije. – Gospod predsednik, najprej bi se vam rad zahvalil za to zelo zanimivo razpravo. Mnenja v zvezi z vprašanjem, ali naj EU v prvi fazi predvidi uvedbo davka na finančne transakcije na ravni EU, so deljena.

Številke, ki krožijo, se lahko zdijo vabljive. Vendar pa sem prepričan, da bi morali najprej oceniti tveganje premestitve in posledice takšnega davka za evropsko konkurenčnost. Kot veste, je finančne transakcije možno zelo preprosto premestiti zunaj EU. Prejšnji primeri, kakršen je švedski, so pokazali, da uvedba davka na finančne transakcije na lokalni ravni lahko škodi legitimnim podjetjem in v veliki meri spodkoplje davčno osnovo. To sta zelo jasno ilustrirala gospod Schmidt in gospod Hökmark.

Kot sem dejal v svojem uvodnem govoru, bi vas rad spodbudil, da počakate na rezultate ocene učinka, da bi lahko oblikovali utemeljeno mnenje na tem področju. Lahko vam zagotovim, da bo ta ocena učinka zelo temeljito opravljena. Kot veste, smo februarja odprli javno posvetovanje o tej temi. Konec marca bo v Bruslju potekal davčni forum, ki bo v celoti posvečen vprašanju obdavčitve finančnega sektorja. Pri tej temi tesno sodelujemo z akademskimi krogi in MDS in želim si, da bi jo zelo resno analizirali, da bi lahko naše odločitve temeljile na trdnih temeljih.

Gre za zelo pomembna vprašanja in mnoga so bila zastavljena že v teku te razprave, kot na primer vprašanje o vplivu visokofrekvenčnega trgovanja. Analizirati moramo tudi davčni učinek. Nekateri med vami so vprašali, kdo bo plačeval davek. Na to ni nobenega očitnega odgovora. Analizirati moramo tudi stroške upravljanja; analizirati moramo davčne osnove in številna druga vprašanja, ki jih je treba upoštevati, preden sprejmemo končno odločitev.

Zato bi vas rad prosil, da počakate, da Komisija zaključi to oceno učinka. Zavezali smo se, da bomo to opravili še pred poletnimi počitnicami.

Sicer pa pozdravljam poročilo, ki na splošno podpira ukrepe Komisije na področju inovativnega financiranja, zlasti pa na področju davka na ogljik, evropskih projektnih obveznic in financiranju razvoja. Še enkrat se želim zahvaliti gospe Podimata za njeno odlično poročilo in zaželeti vsem uspešno glasovanje jutri.

  Anni Podimata, poročevalka. – (EL) Gospod predsednik, samo še nekaj besed v povzetek današnje zelo zanimive razprave, za katero se zahvaljujem vsem govornikom.

Prvo vprašanje: svetovni ali evropski davek? Mislim, da je to vprašanje napačno, oziroma bojim se, da so ga postavili tisti, ki si ne želijo davka ne na evropski ne na svetovni ravni, kajti vsi vemo, da je globalen sporazum nemogoče doseči, če nihče ne naredi prvega koraka. Da bi torej bila verodostojna in učinkovita v teh prizadevanjih za globalni sporazum, mora Unija, ki je največji finančni trg na svetu, narediti prvi korak.

Drugo vprašanje: študija vpliva. Vsi, ki ste prebrali poročilo o inovativnem financiranju, veste, da se študija vpliva nanaša na veliko točk tega poročila in da jo zagotovo potrebujemo; temu nihče ne oporeka. Vendar pa se, gospod komisar, ne morem strinjati z vami, ko nas prosite, ko nas celo zdaj v svoji uvodni izjavi rotite, da ne storimo nič, da ne oblikujemo mnenja, dokler študija vpliva Evropske komisije ne bo objavljena. Glede na vaše stališče, ki ste ga zavzeli pred kratkim, me tudi skrbi, da ste sami že oblikovali mnenje kljub dejstvu, da še nimamo nobene študije vpliva, kljub dejstvu, da ne bi smeli uvesti davka na finančne transakcije na evropski ravni. Študijo vpliva seveda potrebujemo in vsi vemo, da je to običajen korak pred začetkom zakonodajnega postopka. A nikar se ne skrivajmo za študijami vpliva in nikar ne izdajmo naše vloge in naše pristojnosti, zlasti ne v času, ko se borimo, da bi zaščitili metodo Skupnosti, s čimer mislim na vlogo Evropskega parlamenta pri odločanju. Politična odločitev o tem, ali želimo evropski davek ali ne, je naša odločitev in odločitev Sveta, kot nas je prejšnji teden spomnila nemška kanclerka Angela Merkel. Poskrbeti moramo, da nas dogodki ne prehitijo.

(Aplavz)

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo opoldne v torek, 8. marca 2011.

Pisne izjave (člen 149)

  Ivo Belet (PPE), v pisni obliki. – (NL) Evropski parlament danes pošilja jasno sporočilo skupini G20, predvsem pa evropskim voditeljem držav ali vlad. Uvedbo davka na finančne transakcije na svetovni ravni smo vedno podpirali in jo podpiramo še danes, a če tega ni mogoče doseči v kratkem roku, potem mora EU ukrepati sama in prevzeti svoj delež odgovornosti. Predvidevamo, da bo Komisija kmalu predstavila študijo, nato pa še poseben zakonodajni predlog.

Davek na finančne transakcije je najboljše orodje za zaščito pred špekulacijami na trgih in za financiranje svetovnih javnih dobrin. Obenem pa je lahko tudi učinkovito orodje za podporo proaktivnemu okrevanju gospodarstva v Evropi. Na tej točki bi rad tudi poudaril, da bi tisti, ki ves čas trdijo, da je evropski projekt povezovanja antisocialen projekt, lahko od danes naprej nekoliko ublažili svoj ton. Kajti – po besedah Oxfama – „Evropski parlament danes določa svetovni standard, ko zahteva evropski davek Robina Hooda“.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Podpiram to poročilo, ki od EU zahteva, da podpre uvedbo davka na finančne transakcije na svetovni ravni oziroma, če to ne uspe, da ga v prvi fazi uvede na evropski ravni. Nenavaden porast finančnih transakcij v svetovnem gospodarstvu v zadnjih desetih letih, katerih obseg je bil leta 2007 73,5-krat večji od nominalnega svetovnega BDP, prikazuje čedalje večji razkorak med finančnimi transakcijami in potrebami realnega gospodarstva, Finančni sektor je premalo obdavčen. Nenavadno, a večina finančnih storitev ni obdavčena z DDV. Izvajati je treba ukrepe, da bi v tem sektorju pobrali več sredstev in prispevali k davčni razbremenitvi delovne sile. Največje stroške krize so do zdaj plačevali davkoplačevalci. Finančne ustanove in zainteresirane strani, ki so bile dolga leta deležne pretirano visokih donosov na kapital in izplačil letnih bonusov, morajo prispevati svoj pravičen delež za poravnavo stroškov. Ocene kažejo, da bi davek na finančne transakcije z nizko stopnjo lahko omogočil donos blizu 200 milijard EUR na leto na ravni EU in 650 milijard USD na svetovni ravni, kar je precejšen prispevek finančnega sektorja k stroškom krize in vzdržnosti javnih financ.

  Kinga Göncz (S&D), v pisni obliki. – (HU) V časih ostrih finančnih okoliščin bi težko našli še kaj več očitnih sredstev za doseganje skupnih evropskih ciljev razen davkov, ki bi se zaračunavali na finančne transakcije na mednarodni ali evropski ravni, euroobveznic, projektnih obveznic EU in drugih inovativnih finančnih instrumentov. Če z našimi odločitvami in cilji, določenimi v strategiji Evropa 2020, mislimo resno, potem moramo podpreti nove instrumente financiranja, ki nam bodo omogočili, da te cilje dosežemo. Potrebna so sveža sredstva, da bi razvili energetsko in prometno omrežje, se borili proti podnebnim spremembam in financirali korake v smeri k doseganju socialne vključenosti. Ta sredstva ne smejo pomeniti dodatnih bremen za davkoplačevalce, ki že zdaj trpijo zaradi posledic varčevalnih ukrepov. Po mnenju finančnih strokovnjakov je davek na finančne transakcije, ki znižuje raven finančne špekulacije in prevelikih tveganj finančnih ustanov – kar že dolgo časa zagovarja Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu –, mogoče uvesti na evropski ravni, ne da bi to pregnalo finančni sektor iz Evrope. Na letni ravni bi davek na transakcije po 0,05-odstotni stopnji v proračun prispeval 200 milijard EUR. K povečanju proračunskih prihodkov bi lahko prispevali tudi drugi inovativni finančni ukrepi, kot je izdaja euroobveznic.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D), v pisni obliki. – (RO) Potem ko smo izkusili finančno krizo, ki je razkrila nestanovitnost delnic finančnih ustanov, smo pomislili, da bi bilo treba na evropski ravni uvesti davek na finančne transakcije, o čemer je temeljito razpravljal tudi Evropski svet.

Največ pohvale si zasluži skupina S&D, iz katere prihaja tudi poročevalka. Uspeli smo poslati jasno sporočilo, predvsem s sprejetjem najbolj problematičnega predloga spremembe, katerega cilj je uvesti davek na evropski in ne na svetovni ravni. Na ta način smo pokazali naše dobre namere in trdno prepričanje, da so ti ukrepi lahko učinkovitejši v EU in da lahko ustvarijo takojšnje koristi, ki jih je mogoče količinsko opredeliti. Pri tem moram ponoviti, da je varčevalna politika, ki jo vztrajno podpirajo konzervativne vlade, skrajno nepravična in celo demagoška, zlasti ker gospodarske krize niso povzročili navadni ljudje, temveč finančne in bančne ustanove, katerih zasnova finančnega sistema je bila preveč liberalna. O ponovni oživitvi je treba premisliti v smislu pravičnosti, zato je ta davek najboljši ukrep, ki ga imamo pri roki.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ta razprava je izredno zanimiva tako na etični kot na politični in celo strokovni ravni. Problem je v tem, da se ne more razviti na razdrobljenem polju: rešitev mora biti skupna in dogovorjena na ravni skupine G20, kajti če je ne bodo izvajali vsi, se bo spremenila v bumerang, ki bo finančne transakcije prisilil k premestitvi. Tukaj nismo zato, da bi zagovarjali špekulante ali tiste, ki so se na finančnih trgih igrali, kot da bi bili v igralnicah, a na drugi strani tudi ne moremo sprejemati ukrepov, ki bi nam rešili obraz in na katere deloma vpliva demagogija, ki bodo potem v praksi storili več škode, kot jo nameravamo preprečiti. Nikar torej ne utemeljujmo zadev na zgolj ideološki podlagi, temveč si namesto tega oglejmo dejstva. Vsi se strinjamo, da je treba ustaviti finančne špekulacije zaradi njih samih in oblikovati načelo, po katerem plača onesnaževalec, a da bi to storili, moramo sprejeti pristop, ki bo temeljil na trdnih podatkih, številkah in statistični analizi. Poiskati moramo rešitev, ki upošteva potrebo po zaustavitvi določenih vrst špekulacij, in preprečiti EU, da bi na svetovnem trgu začela voziti vzvratno, kar bi v času, ko moramo vlagati in poskusiti premagati krizo, ustvarilo še več problemov.