Predsednik. – Naslednja točka je izjava podpredsednice Komisije in visoke predstavnice za zunanje zadeve in varnostno politiko o južnem sosedstvu, zlasti Libiji, vključno s humanitarnimi vidiki [2011/2616(RSP)].

Gospa podpredsednica in visoka predstavnica, prepričani smo, da bi bile vse dejavnosti Evropske unije kot celote, zelo spodbudne za južni del naše celine in za naše sosede na nasprotni strani Sredozemskega morja.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. – Gospod predsednik, spoštovani poslanci, hvala za to priložnost, da lahko razpravljam s tem parlamentom o razmerah v našem južnem sosedstvu in seveda, kot je rekel predsednik, zlasti v zvezi z razmerami v Libiji.

Dovolite mi, da najprej navedem očitno, in sicer, da se južno sosedstvo spreminja hitro in po celotni regiji, ljudje se zavzemajo za temeljna človekova prizadevanja: da bi lahko sami oblikovali svoja življenja, v gospodarskem in političnem smislu. Zahtevajo politično sodelovanje z dostojanstvom, odgovornostjo, zahtevajo pravico in zahtevajo nova delovna mesta. Verjamem, da se moramo odzvati na te zahteve. Verjamem, da so upravičene, in menim, da moramo poskrbeti za hitro ukrepanje.

Ključni vidik tega, kar se dogaja je, da zahteve prihajajo od znotraj. Med obiski Tunizije in Egipta sem mnogokrat slišala vzklike: to je naša država; to je naša revolucija. Stvari bi radi opravili po svoje, vendar želimo sodelovati z vami in potrebujemo pomoč.

Menim, da bi morala ta načela voditi ukrepe, ki jih izvajamo: ti demokratični prehodi morajo pripadati prebivalcem; ustvarjeni morajo biti doma. Določili bodo, kaj se bo zgodilo naslednje. Vendar jim moramo biti pripravljeni ponuditi podporo, to moramo biti pripravljeni storiti ustvarjalno in odločno na ravni, ki se ujema z zgodovinskim značajem sprememb, ki smo jim priča.

V spremenljivih razmerah, kot so te, morajo biti naša dejanja zakoreninjena v naših temeljnih vrednotah in naših temeljnih interesih. Imamo vse razloge, da podpremo spremembe, ki potekajo. Tunizijci, Egipčani, Libijci in ostali zahtevajo spoštovanje vrednot, ki so dejansko v središču evropskega ideala. Pojav demokratičnih družb bo pomagal ohraniti varnost in zagotoviti skupno blaginjo v našem sosedstvu in zato smo Komisija in jaz ukrepali, da bi za Evropski svet, ki se bo sestal v petek, pripravili skupni dokument, ki vključuje merila, za katera upamo, da bodo prispevala k naslednjemu: več finančne podpore Evropske unije na razpolago znotraj institucij, pa tudi z mobilizacijo Evropske investicijske banke – priznanje dajem Parlamentu, ker ukrepa tako hitro in priznava, da je Investicijski banki treba pomagati z mandatom, da bi lahko bila ta podpora na voljo ljudem – kar je bilo izjemno uspešno.

Potrebujemo vašo pomoč, da lahko storimo več za banki EIB in tudi EBOR, ki sta se obe pogovarjali z menoj o zmogljivosti, ki jo imata, da spremenita svoj mandat in da bi lahko temu sosedstvu dali na voljo novo podporo – moram dodati, da ne na račun dela, ki ga zdaj opravljajo, ampak pa poleg tega dela. Vemo, da lahko pri Evropski investicijski banki aktiviramo dodatno 1 milijardo EUR. Da boste lažje razumeli znesek, ki nam ga bo to prineslo, sedanje delo Investicijske banke v Egiptu znaša 488 milijonov EUR. To bi jim lahko omogočilo, da vsaj podvojijo naložbe, in tako bi bili omogočeni nekateri veliki infrastrukturni projekti, ki so nedvoumno potrebni in jih prebivalci želijo namestiti.

Prav tako želimo z dokumentom dobiti podporo pri usposabljanju in izmenjavi študentov. To so mladi prebivalci. Eden od skupnih dejavnikov južnega sosedstva je, da je to mlada družba; to so mladi ljudje, nekateri med njimi so visoko izobraženi, nekateri od njih želijo dodatne možnosti v izobraževanju in usposabljanju – tudi njim bi se morali odzvati in države članice bomo pozvali, da o tem razmislijo in pozivam tudi Parlament.

Nastanek močne civilne družbe: na sestanku s civilno družbo v Tuniziji sem se sestala z ljudmi, ki niso še nikoli prej stali skupaj v istem prostoru, ker to ni bilo dovoljeno. Njihova pripravljenost in želja, da se v večji meri uveljavijo kot nevladne organizacije, kot organizacije, sposobne obravnavati odprta vprašanja v njihovi družbi in pripraviti vlado do tega, da odgovarja, vse to je, kot tako dobro veste, izjemno pomemben del razvoja te družbe. Iz tega izvira bolj vključujoče upravljanje: sposobnost ljudi, da čutijo, da imajo delež in vpliv pri upravljanju njihove družbe.

Seveda tudi zanesljiva preskrba s hrano, veliko in razvijajoče se vprašanje v tej regiji; dodatno odpiranje trgovin; sposobnost pridobiti boljši dostop do trga in partnerstva za mobilnost – vse to je vključeno v skupni sveženj, ki ga bomo dali Evropskemu svetu. Tako kot že prej ponovno poudarjam, da želimo to razumeti kot pristop, ki temelji na spodbujanju in omogoča ljudem, da se premikajo hitro, vendar tudi, da razlikujejo. Vse te države so različne in z bolečino govorijo, „Prosimo ne dajajte nas vseh skupaj in ne glejte na nas, kot da smo enaki. Smo različne države; želimo, da se naše družbe razvijajo tako raznoliko, kot so se vaše. Seveda obstajajo podobnosti, ampak želimo zagotoviti, da bo naša značilna razlika nekaj, kar spoštujete in s čimer delate“. Želimo uporabiti pristop, ki pravi, da dajemo več za več; da bi se lahko tiste partnerke, tiste države, ki želijo reforme pripeljati dalje in hitreje, zanašale na večjo podporo Evropske unije.

V prihodnjih dneh in tednih bomo, kot smo že do sedaj, razpravljali z našimi mednarodnimi partnerji o tem, kako se lahko uskladimo tako, da se ne prekrivamo in da se bomo sposobni hitreje odzivati. 23. februarja sem imela sestanek visokih uradnikov z uradniki iz institucij, Svetovne banke, Investicijske banke, EBOR, MDS, pa tudi z visokimi uradniki iz Kitajske, Rusije, Avstralije, Koreje, iz 27 držav članic, iz Združenih držav in iz arabskih držav. Namen sestanka ni bil sprejeti odločitev, kaj bomo storili tem državam, ampak se pripraviti na to, da bomo sposobni hitro ponuditi svojo pomoč.

Spoštovani poslanci vedo, da je ena izmed kritik glede nas, da včasih potrebujemo veliko časa preden se odzovemo. Želim, da smo pripravljeni in moji pogovori, zlasti z Arabsko ligo in z zadevnimi državami, so bili usmerjeni k temu, da bi bilo res jasno, da je moj namen poskrbeti, da se bomo pripravljeni odzvati in da bo ta odziv usklajen in učinkovit ter bo uporabljal najboljše, kar imamo na voljo, ne le v Evropi, temveč po vsem svetu.

Po jutrišnjem srečanju zunanjih ministrov in srečanju Evropskega sveta v petek, po zasedanju Nata, ki se ga bom udeležila jutri in nato neformalnem srečanje zunanjih ministrov konec tedna na Madžarskem, bom nato odletela v Kairo na srečanje z Amrom Muso, Arabsko ligo in da jim poročam o tem, kar se je dogajalo na naših razpravah in tudi, da se srečam z novim egiptovskim zunanjim ministrom, s katerim sem že govorila. Vendar, kolegi, vem da obstaja posebna želja, da govorimo o Libiji, zato mi dovolite, da nadaljujem z vprašanji v Libiji, ki zadevajo vse nas, glede na to, da sem podala ozadje našega dela.

Vidim dve nujni prednostni nalogi: najprej, da rešujemo humanitarno krizo in pomagamo pri evakuaciji in drugič, da zagotovimo, da se nasilje konča in da tisti, ki so zagrešili to nasilje, odgovarjajo.

V zvezi s humanitarno pomočjo smo delovali hitro. Komisija je povečala svojo pomoč na 30 milijonov EUR; kolegica, komisarka Kristalina Georgieva, je šla prejšnji teden na tunizijsko-libijsko mejo, da bi videla, kaj se dogaja, in da bi se prepričala, da naše vključenost dobro deluje. Prav tako smo bili seveda stalni v stiku z ZN zaradi usklajevanja naših dejavnosti, države članice pa so dodelile pomembna sredstva za reševanje izjemnega izziva, ki ga predstavlja stalni pretok ljudi, tudi preko agencije FRONTEX.

V zvezi z evakuacijo državljanov EU je imela služba za zunanje delovanje pomembno vlogo pri zagotavljanju hitre izmenjave informacij in najbolj učinkovite uporabe naših sredstev. Skupaj s predsedstvom sem 23. februarja aktivirala mehanizem EU za civilno zaščito za pomoč pri evakuaciji državljanov EU. Kot spoštovani poslanci dobro vedo, je pravočasno pridobivanje informacij izziv, a morali smo sprejeti pravilne odločitve in zato je na mojo željo Agostino Miozzo, vodja kriznega odzivanja na ESZD, v nedeljo in ponedeljek odpotoval v Tripoli, da bi dobil oceno o dogajanju na tem območju.

Srečal se je z uradniki, srečal se je z veleposlaniki, v razmerah, ki jih je meni opisal kot mirne, vendar izjemno napete. Naši evropski veleposlaniki so pozdravili priložnost za podrobno razpravo in za neposredno vključitev svoje analize v naše delo glede tega, kaj se dogaja na tem območju, ki nam v kombinaciji s stiki, ki jih pridobivamo povsod, pomaga vzpostaviti jasnejšo sliko o razmerah.

Na začetku smo veliko prizadevanj seveda usmerili v evakuacijo evropskih državljanov in pokazati moramo solidarnost s Tunizijo, ki nosi največje breme evakuacije tako velikega števila ljudi, predvsem Egipčanov, ki končajo na Tunizijski meji in jih je treba prepeljati v Egipt. Spoštovani poslanci vedo, da je v Libiji približno milijon Egipčanov ter milijon in pol do dva milijona ljudi iz afriških držav, ki obkrožajo Libijo, ki so zdaj tam, in iz tistega, kar smo slišali, vemo, da v Tripoliju zdaj okoli dva do tri tisoč afriških prebivalcev na letališču čaka, da bi ugotovili, kako bodo odšli.

Vendar moramo biti pripravljeni okrepiti našo podporo za Libijce. Kot sem že rekla, so to zelo spremenljive razmere in zelo previdno jih preučiti moramo. Zato sem prosila svoje službe, naj na podlagi skrbnega načrtovanja poiščejo morebiten dogovor SVOP; ta dogovor bi bil namenjen spodbudi sedanje evakuacije in humanitarnih prizadevanj. Kot vedno pri vseh možnostih SVOP je treba to zelo previdno analizirati in potrebovali bomo ustrezne odgovore na vprašanja o mandatu, sredstvih in ciljih. Lahko vam povem, da je to delo v teku ta teden.

Uspešno obvladovanje humanitarne krize je temeljnega pomena, končanje nasilja je temeljni pogoj za vse ostalo. Zato sem vesela, da je mednarodna skupnost kot celota preko Varnostnega sveta ZN jasno izrazila svoje stališče: da je nasilje nesprejemljivo; končati se mora in ljudje morajo odgovarjati.

Veseli me, da je bil v New Yorku na evropsko zahtevo dosežen sporazum za vključitev predložitve tožilcu Mednarodnega kazenskega sodišča. To je bila evropska pobuda in začeli so že predhodno preiskavo domnevnih vojnih zločinov.

Ne presenetljivo, zelo tesno sodelujemo z našimi partnerji: z ZN, z Natom, z ZDA, s Turčijo, z Arabsko ligo in z mnogimi, mnogimi drugimi državami, s katerimi smo vsak dan v stiku. Z njimi govorimo o vseh vprašanjih v južnem sosedstvu, vendar zlasti, da bi zagotovili učinkovito sodelovanje pri pristopu, ki ga izvajamo v našem južnem sosedstvu in, kot sem dejala, to vključuje vse naše partnerje. Kot lahko pričakujete, da bom povedala, imamo svojo lastno odgovornost.

Takoj smo začasno prekinili pogajanja o okvirnem sporazumu med EU in Libijo in z vsemi oblikami tehničnega sodelovanja.

(Aplavz)

Začeli smo s posvetovanji o omejevalnih ukrepih pred Varnostnim svetom ZN. Poleg sankcij ZN smo 28. februarja sprejeli dodatne omejevalne ukrepe: imamo embargo na opremo, ki bi se lahko uporabila za notranje zatiranje, in ter razširitev seznama oseb, za katere veljata omejitev potovanja in zamrznitev premoženja. Zdaj na ta seznam dodajamo številne subjekte, ki jih nadzoruje Gadafi, in njegovih najožjih sodelavcev.

Spoštovani poslanci, ostali bomo na čelu mednarodnih prizadevanj za ponovno vzpostavitev miru in stabilnosti v Libiji. Ko bomo dosegli konec nasilja, moramo podpirati nastajanje nove Libije z demokratično izbranimi voditelji in kjer so spoštovane človekove pravice. V skladu s tem, kar sem že povedala na samem začetku, ne bomo narekovali rezultatov, ampak bomo podpirali pluralizem, odgovornost, globoko demokracijo in skupno blaginjo.

Po svoji naravi so krize preizkus naše politike, naših sredstev in naših sposobnosti za odzivanje v realnem času in dogodki v južnem sosedstvu predstavljajo velik izziv za Evropsko unijo. Kot podpredsednica Komisije verjamem, da bo naš način odzivanja opredelil to Komisijo za prihodnja leta.

Zato se obračam na Evropski parlament in potrebujem vašo podporo, saj je le naše skupno prizadevanje tisto, ki bo pomagalo združiti Evropsko unijo, da potrdi močan položaj. Ne moremo si privoščiti skromnega razmišljanja; ne moremo si privoščiti, da bi nam pot prekrižala neprilagodljivost. Lahko in moramo se odzvati strateško in združeno. Vendar verjamem, da lahko, če bomo to storili, resnično prispevamo, s podporo ljudem v tej regiji, ki prosijo za našo pomoč, toda s podporo pri njihovem oblikovanju lastne prihodnosti.

(Aplavz)

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, v imenu skupine PPE. – (ES) Gospod predsednik, Evropska unija se je znašla razpeta med dvema težavama v Libijski krizi, med tem, kar je zaželeno – čim hitrejše izginotje zločinskega režima, ki je odločen, da bo umrl z ubijanjem – in kar je dosegljivo.

Če smo iskreni, gospod predsednik, moramo priznati, da Evropska unija kljub vsem prizadevanjem ni dosegla javnih pričakovanj. To ni kritika, baronica Ashton, ampak bolj vprašanje pristojnosti.

Nemudoma smo se odzvali in dobro smo se odzvali v okviru naših pristojnosti in s popolno podporo Evropske unije za resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1970. Kakor koli, mi nismo vojaška unija. Prizadevamo si, da bi bili politična unija, in še vedno smo le nedozoreli akterji na mednarodnem prizorišču.

Zato, gospod predsednik, medtem ko imamo to razpravo, medtem ko se danes sestaja Svet Združenih narodov za človekove pravice in medtem ko se bodo jutri sestali Svet ministrov za obrambo, Svet za zunanje zadeve in Evropski svet, ljudje v Libiji še vedno umirajo. V nasprotju s tem ozadjem je, da moramo razmišljati o tem, kaj lahko storimo.

Ali lahko stojimo križem rok, ko pobijajo nedolžne civiliste? Ali lahko ostanemo ravnodušni do „Somalizacije“ v Libiji, medtem ko bo Varnostni svet Združenih narodov dosegel še eno počasno odločitev?

Evropska unija mora poslati jasno in glasno sporočilo, ki ima samo en pomen: „Gadafijev režim se mora končati takoj“. To sporočilo mora spremljati niz ukrepov, ki dvigujejo pritisk. Gospod predsednik, predvsem območje prepovedi letenja, nevtralizacija komunikacij gospoda Gadafija – in verjamem, da bi morali čestitati Skupini zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, ker so pripeljali predstavnike Libijske opozicije v Evropski parlament – in seveda, mednarodno usklajevanje, še zlasti z Afriško unijo in tudi z Arabsko ligo.

To, gospod predsednik, je tisto, kar ljudje pričakujejo od nas, in imeli boste popolno podporo naše politične skupine, da to dosežete, baronica Ashton.

  Martin Schulz , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rad bi se vam zahvalil, baronica Ashton, za vaše besede ter sijajen in samostojen način, kako ste predstavili svoj položaj, pa tudi vašo analizo razmer v našem južnem sosedstvu in v Libiji.

Srečujemo se z velikim izzivom. Doživljamo resnično zgodovinsko spremembo svetovnega političnega ravnovesja, predvsem v naši neposredni soseščini. Ukvarjati se moramo z zelo različnim razvojem dogodkov. Ne moremo govoriti o enotnem postopku. Enotni postopek je revolucija, vendar je zelo specifičen za vsako državo in zelo različen med njimi. V Maroku je drugačen od tistega v Tuniziji, v Alžiriji od tistega v Egiptu, in Libija je poseben primer, o katerem intenzivno razpravljamo. Gadafi je zločinec. On je morilec, ki spada pred mednarodno kazensko sodišče. Verjetno se vsi strinjamo, da ta mož, tako ali drugače, ne bo pobegnil pred svojo kaznijo. Najbolje bi bilo, če bi Libijci lahko ta problem rešili sami in če bi to tudi storili.

Srečujemo se z velikim izzivom, ki zahteva trezno glavo. Sprejeti moramo odločitev, tudi glede tega, kaj govorimo tukaj. Na eni strani nam naša čustva govorijo, da se mora ta zločin končati, da je treba ustaviti bratomor v njihovi državi ter da ne smemo izključiti nobenih potrebnih ukrepov za dosego tega, vključno z morebitnimi vojaškimi ukrepi. To nam govori naša vest. Vendar pa na drugi strani vsi vemo, da mednarodna politika deluje in da ima lahko napačna odločitev na tem področju obsežne in dolgoročne posledice.

Enostavno je seveda reči, da bomo posredovali hitro, a tudi izvajanje območja prepovedi letenja od nas zahteva sprejetje odločitve, da pošljemo vojna letala v zrak in uničimo libijske letalske sile na tem območju. To so vojna dejanja, ki jih izvaja Nato, ki bi morda lahko rešila problem v Libiji, le da bi povzročila številne težave v celotni širši regiji.

Zato odločno svetujem, da se vse, kar bomo storili, stori v okviru mednarodnega prava in predvsem na podlagi resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov in – to je glavni skupni imenovalec – v sodelovanju z Arabsko ligo in Afriško unijo. To vključujemo v resolucijo in smiselno je, da to storimo. Če želimo posredovati v Libiji, je edina smiselna možnost, da se to zgodi na podlagi resolucije Varnostnega sveta in s sodelovanjem arabskih držav. Zato velja ponoviti, da ne smemo izključiti ničesar, vendar pa tudi ne smemo prenagljeno in z banalnimi besedami, ki se nagonsko zdijo pravilne, zadovoljevati kratkoročnih čustev, saj je lahko to – in to bi rad ponovil – nevarno v dolgoročnem smislu. To bi bilo nevarno.

V Evropskem svetu – in zdaj se obračam na vas, gospod Buzek, glede na to, da boste v prihodnjih dneh na zasedanju Evropskega sveta zastopali Parlament – se postavlja vprašanje, ali potrebujemo Marshallov načrt za celotno regijo. Moj odgovor bi bil da, potrebujemo nekakšen Marshallov načrt za celotno regijo. Vendar rad bi vse opomnil, kaj je Marshallov načrt pomenil za Evropo. Pomenil je, da je George Marshall Združenim državam Amerike predlagal, da bi bil odstotek celotne gospodarske proizvodnje Združenih držav namenjen Evropi. Rezultati tega so dobro znani – danes se imenuje Evropska unija in ima ravni uspeha in demokratičnega razvoja ter mirovnega procesa, ki ga ta celina ni še nikoli doživela.

Vendar pa bi upošteval tudi to, da iste vlade, ki o tem razpravljajo, verjamejo, da je celo en odstotek skupne gospodarske proizvodnje previsoka cena za Evropsko unijo. Ne moremo postaviti te banalne zahteve in nato storiti ničesar! Če želimo, da se v našem južnem sosedstvu ustvari stabilnost, bomo morali zagotoviti precejšen delež sredstev za financiranje. To je zato, ker tamkajšnji prebivalci potrebujejo eno stvar, in sicer upanje, da lahko živijo v miru, demokraciji in blaginji, z drugimi besedami, upanje, da lahko zase pridobijo to, kar imamo mi. To mora biti cilj vseh prizadevanj, s katerimi se bomo ukvarjali v prihodnjih dneh, tednih in mesecih, tudi tukaj v Evropskem parlamentu. Navsezadnje vse lepe besede in krasne resolucije, ki jih sprejemamo skupaj, ljudem v južnem sosedstvu ne zagotavljajo prav ničesar – oni potrebujejo oprijemljiva dejanja. Zaradi tega mora biti skupni cilj za vse nas vzpostavitev območja proste trgovine, katere cilj je ekonomska enakopravnost med severno Afriko in Evropsko unijo.

  Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, mislim, da je to, kar zdaj potrebujemo, gospa Ashton, zelo jasno sporočilo in izjava o Libiji z vaše strani in s strani Evropskega sveta. Menim, da so v tem sporočilu nujne tri stvari. Ljudi še vedno ubijajo, torej to, kar govorimo ni nepristransko: kar mi govorimo, lahko pomaga na tem območju.

Najprej moramo priznati – ali vsaj začeti proces priznavanja – prehodni nacionalni svet kot predstavnika Libijcev. Mislim, da je nekdo, ki množično ubija svoje lastno ljudstvo, izgubil legitimnost. Zato moramo začeti proces priznavanja, saj lahko to pomaga opoziciji, da v političnem smislu zmaga to bitko proti Gadafiju.

Druga stvar, ki jo moramo narediti – in naslednje sporočilo, ki ga morate podati – je to, da moramo okrepiti vse vrste pomoči. Opozicija potrebuje zdravila, hrano, telefonske linije, kar so vse dobrine, ki jih lahko mi zagotovimo.

Tretjič, čim prej moramo ohromiti ubijalsko moč Gadafija. V libijski družbi obstaja jasno soglasje: v Libiji ne bi smelo biti nikakršnega neposrednega vojaškega posredovanja. To je libijska revolucija in ostati mora libijska revolucija. To, kar oni potrebujejo, je območje prepovedi letenja. Evropska unija – Svet in vi – mora čim prej pozvati ZN, naj o tem sprejme resolucijo, ki ustvarja območje prepovedi letenja in ustavlja bombne napade na mesta v rokah opozicije.

To so tri jasna sporočila, ki jih potrebujemo, in potrebujemo jih takoj. Ne potrebujemo jih v enem ali dveh tednih; potrebujemo jih danes, jutri in vsekakor v petek, ko bo Evropski svet podal svojo prvo politično izjavo o tej zadevi. To so trije ključni elementi, ki jih potrebujemo danes.

(FR) Gospod predsednik, želel bi uporabiti ta govor, da dokaj na široko podam bistvo, ker je to, kar se dogaja, seveda zgodovinskega pomena in verjamem, da je tudi bistveno.

Trdno sem prepričan, da je to, kar se danes dogaja v Libiji, Tuniziji in Egiptu, izjemna priložnost, da se ustvarijo pogoji, ki so potrebni za mirno rešitev spora, ki zdaj že desetletja traja med Izraelom in Palestino.

Pozivam Izrael, naj bo danes dovolj drzen, da uporabi politične ukrepe za hiter začetek mirovnega procesa s palestinsko državo. Priložnost, da pokažemo, da je treba demokratični proces, ki poteka v tej regiji, darilo iz zgodovine, ki lahko osvobodi regijo in svet spora, ki je povzročil toliko bolečine, toliko nesporazumov in toliko tragedij, zgrabiti z obema rokama. To sporočilo je treba tej regiji poslati danes.

  Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton, pred kratkim ste dejali, baronica Ashton, da moramo spoštovati ljudi in njihovo željo po svobodi.

Bodimo odkriti. Že leta nam to ne uspeva. Sodelovali smo v diktaturah – mi, Evropska unija in vse države članice. Torej ste se zdaj prenehali pogajati s polkovnikom Gadafijem? Mazel tov! Ste resni? Ali res mislite, da bi lahko nadaljevali? Že leta so se ta Evropska unija, te države članice in gospod Berlusconi pogajali na primer za vrnitev beguncev v Libijo. Ali ni nikogar zanimalo, kako je s temi begunci ravnal polkovnik Gadafi?

(Aplavz)

Po vsem tem bi se morali lotiti malo samokritike, ko gre za to zadevo.

Danes se je narod uprl. Ima predstavnike. Ko so se Poljaki uprli, jih ni nihče vprašal, če je bil sindikat Solidarność demokratično izvoljen; sindikat Solidarność je bil priznan takoj, pomagali so mu. Pozivam vas, da priznate to prehodno vlado, ker je to edina sila, ki lahko doseže demokracijo. Da, ohraniti moramo trezno glavo, gospod Schulz, vendar pa moramo prav tako izbrati, na kateri strani smo.

Potrebno je dvoje.

Najprej, polkovnik Gadafi ne sme zmagati, ker če zmaga, bo to uničilo vsako upanje o demokraciji v mnogih regijah in to bo zmaga za diktatorje! Zato mora biti naša politika usmerjena k mnenju, da mora polkovnik Gadafi izgubiti in da morajo Libijci postati zmagovalci v boju proti polkovniku Gadafiju.

Drugič, Libijci nočejo tujega vojaškega posredovanja, to je res. A vendar pravijo: „Želimo območje prepovedi letenja“. Afriška unija razpravlja o območju prepovedi letenja. Arabska liga razpravlja o območju prepovedi letenja. Torej, to ni Nato.

Sporazum za uvedbo območja prepovedi letenja je v prvi vrsti namenjen ustvarjanju novega ravnotežja moči v političnem smislu, ločitvi polkovnika Gadafija od ZN in sporočilu, da bomo šli bodisi skozi Varnostni svet bodisi skozi Generalno skupščino, ki je s 100 % glasovala v prid izključitve Libije iz Sveta za človekove pravice. To pomeni, da je polkovnik Gadafi popolnoma izoliran. To mu pove: „Nimaš nobene prihodnosti, nimaš nobene priložnosti!“

Območje vojaške izključenosti je predvsem politično dejanje. Kako ga je mogoče doseči? Obstaja nešteto zamisli. Jasno je, da ne bo nihče bombardiral Libije, vendar pa bi letalo, ki je na primer vzletelo, lahko sestrelili. Polkovniku Gadafiju je treba pokazati, da mu ne bomo dovolili bombardiranja libijskih mest. Obstajajo druge možnosti. To je politično dejanje, ki ga moramo izvesti.

(Aplavz)

Resnično verjamem, da če primemo bika za roge in priznamo to prehodno vlado, bomo Evropsko unijo, Združene narode in Arabsko ligo pomaknili naprej. Dovolite, da pospešimo izolacijo polkovnika Gadafija, in verjamem, da bodo takrat njegovi dnevi diktatorstva v Libiji šteti.

Obstaja tudi vprašanje humanitarne pomoči. Potrebni so zdravniki in potreben je način, kako prevažati ranjene iz Libije. Nekatera pristanišča so odprta in vsa humanitarna pomoč bi mora prihajati preko vzhodne Libije. Nazadnje pa sta potrebni tudi pomoč v hrani in vojaška pomoč. Pred nami je naslednja odločitev: če bo polkovnik Gadafi izgubil, morajo ostali zmagati.

Zagotovimo, da se to, kar se je zgodilo v Bosni, ne bo ponovilo. Bosancem in Srbom je bil naložen embargo. S tem so soglašali vsi. Ne, tu je ena stran proti drugi. Želimo vojaški embargo, embargo na orožje proti polkovniku Gadafiju. Prebivalcem Libije želimo dati priložnost, da se osvobodijo z orožjem, ker je takšen položaj – to je polkovnik Gadafi hotel.

Rad bi končal to temo o beguncih in humanitarni pomoči. Dovolite, da uporabimo vse instrumente, ki so na razpolago Evropski uniji, da začasno namestimo begunce in zagotovimo, da jih prizna Svet Združenih narodov za človekove pravice. Več tisoč beguncev v taboriščih kot take priznava UNHCR. Dovoliti jim moramo, da pridejo v Evropo! Če bomo to storili, bomo s tem izrazili zelo močno humanitarno in politično gesto in ravnali bomo tako, da bomo zagotovili, da bo Evropa končno priznana, da bodo priznane evropske vrednote, saj izvajamo ukrepe za ohranjanje teh vrednot in za zagotovitev svobode v Libiji, Tuniziji in Egiptu.

(Aplavz)

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, to je izjemna razprava. Strinjam se skoraj z vsem, kar je danes povedal Daniel Cohn-Bendit, zaradi česar sem malo zaskrbljen. Kakor sem vedno govoril, Gadafi ostaja afriški Fidel Castro, čeprav se niti Castro ne bi zatekal k tako divjemu nasilju, kot smo mu bili nedavno priča s strani Gadafijevega režima in njegovih sociopatskih sinov proti civilnim protestnikom.

Januarja lani sem pozornost pritegnil k dejstvu, da je bil Gadafi nekoč velik pokrovitelj terorizma. Zdaj je seveda obtožen ustrahovanja svojih lasnih ljudi. Gadafi je porabil veliko denarja in časa za dvorjenje Zahodu, poskušal nas je prepričati, da je spremenjen človek. To se seveda ni zgodilo. Z ogromnimi prihodki, ki jih ima na razpolago od nafte, je lahko razdeljeval darila v zameno za politično popuščanje po vsej Evropi, nenazadnje v moji državi, Združenem kraljestvu, zlasti v okviru prejšnje vlade.

Naša prva prednostna naloga je zdaj, da pomagamo ustaviti to nesmiselno nasilje v Libiji. Bil sem med prvimi v tem parlamentu, ki smo pozvali k območju prepovedi letenja. Zahvaljujem se Franciji in Združenemu kraljestvu, ker sta si za to močno prizadevala po celi državi, da bi Gadafiju preprečila izvajanje bombnih napadov na njegove lastne ljudi in plačancem, ki bi prileteli v glavnem iz Alžirije in podsaharske Afrike. Verjamem, da Varnostni svet – zlasti gre tu za ruski in kitajski veto – morda ne bo potrdil tega vprašanja območja prepovedi letenja.

Zdaj moramo resno premisliti o tem, da priznamo prehodni nacionalni svet v Bengaziju kot zakonito libijsko vlado, da bo lahko zaprosila za vojaško pomoč ne da bi se ji bilo treba zatekati k resoluciji ZN. To bo preprečilo dodatne poboje civilistov in dalo resnične možnosti upornikom za demokracijo.

Na srečo je bilo večina državljanov EU v Libiji varno evakuiranih – in to je bilo storjeno učinkovito –, a jasno mi je bilo, da se je večina držav članic zanimala samo za pomoč svojim državljanom. Izkazalo se je, da so bile določbe Maastrichtske pogodbe, ki državljanom EU ne glede na to, kje so, omogočajo, da zaprosijo za konzularno zaščito katere koli države članice, ko je to nujno potrebno, med procesom evakuacije popolnoma pozabljene.

  Miguel Portas, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospod predsednik, upora v Libiji ne moremo razumeti brez razumevanja revolucij v Tuniziji in Egiptu. Ravno zaradi tega, ker je ta upor v Libiji del zgodovinskega, revolucionarnega in popularnega procesa, ki bo prinesel demokracijo v južno Sredozemlje in v celoten arabski svet, so stališče Evrope in spremembe tega stališča glede načina, kako ravna v Libiji, izredno pomembni.

Dnevi Gadafijevega režima so šteti, ker je to diktatura in ker se je ljudje ne bojijo več. Ne more preživeti, ko so njegove sosede v postopku prehoda v demokracijo in tudi, ker je izoliran znotraj mednarodne skupnosti.

Vendar pa je treba pri premisleku o tej spremembi evropskega stališča povedati nekaj o preteklosti, saj je bila Evropska unija ena od stebrov podpore starega režima. Resolucija tega ne pravi, ampak orožje, s katerim so zdaj zatirani Libijci, so v veliki meri evropsko orožje in bombe.

Zato bi rad bil zelo jasen. Levica je naklonjena zamrznitvi sredstev, embargu na orožje, spodbujanju odnosa z uporom in vsem ukrepom humanitarne pomoči, a rad bi tudi pojasnil, da nasprotujemo vsem oblikam vojaškega posredovanja, vključno z ukrepom, ki bi lahko odprl vrata za takšno posredovanje: območje prepovedi letenja.

O tem smo tu jasno govorili. Imamo izkušnje: vemo, kako se začne vojaško posredovanje, in vemo, da se nikoli ne konča, ko se enkrat začne.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Gospod predsednik, pred evropskimi očmi na naši južni meji se odvija resnična libijska drama, ko Gadafijev režim terorja ne ohranja le svojega položaja; v veliki meri napada odpadniške regije države. Medtem pa so umori vsakdanjik v glavnem mestu Tripoli in številni libijski državljani izginjajo brez sledi. To so tragične razmere, ki izpostavljajo mnenje izkušenega popotnika v Libijo, da je edino učinkovito sredstvo verjetno vojaško posredovanje.

Gospod predsednik, vendar pa lahko razumem nepripravljenost Zahoda, da uporabi to zadnje sredstvo. Vendar pa mnogo težje razumem odlašanje in zavlačevanje glede vzpostavitve območja prepovedi letenja nad Libijo. Navsezadnje ima pasivnost v zvezi s tem visoko ceno, namreč podaljšanje velikega trpljenja Libijcev. Evropska unija lahko in mora pomagati položiti temelje za Libijo po Gadafiju in za boljše obete za prihodnost te plemenske države. Najprej nam dovolite, da zlomimo Gadafijeve letalske sile in ohromimo „Bratskega voditelja“, kakor se rad imenuje.

  Bruno Gollnisch (NI). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, verjamem, da prizanesljivost in nemoč, ki ju zdaj že dolgo kažemo, ne smeta dati prednosti želji po kaotičnem posredovanju, katerega škodljivi učinki bi bili takoj očitni.

Enkrat lahko rečem, da sem se okvirno strinjal s previdnim govorom gospoda Schulza. Res verjamem, da ima obilo dobrih namenov v tem parlamentu, želja po humanitarnem posredovanju in vmešavanje v druge zadeve resnično škodljive učinke. Želite, da diktatorji zapustijo svoje države, in prav imate. A če resnično želite, da gredo, jim morate omogočiti odhod. Ne smete jim najprej odreči vizuma, da zapustijo svojo lastno državo, niti jim ne smete kot njihov edini obet za prihodnost obljubiti dosmrtnega zapora. Če in ko boste to storili – in to je dejstvo, gospod Cohn-Bendit – jim ne boste dali druge možnosti, kot da se borijo, dokler ne bo njihovo ljudstvo prelilo zadnje kaplje krvi. To je dejstvo! Tradicionalno mednarodno pravo je imelo zato znatno prednost pred vsem, kar danes tu slišimo, in resnična škoda je, da je bilo spregledano in predvsem, da so ga spregledali tisti, ki so še pred nedavnim te diktatorje zasipavali s hvalo. Nisem bil tisti, ki je v ta parlament povabil gospoda Bena Alija in ki je spoštljivo poslušal njegov govor. To ste bili vsi vi, gospe in gospodje, in takrat smo slišali zelo malo protestov!

  Ioannis Kasoulides (PPE). – Gospod predsednik, na začetku je imel upor v Libiji nekatere spodbude in značilnosti dogodkov v Tuniziji in Egiptu. Gadafijev režim se je lotil smrtonosnega zatiranja brez primere z uporabo letalskih sil, bojnih helikopterjev in neusmiljenih plačancev, ki so streljali z namenom, da pobijejo neoborožene civiliste. Pokol je povzročil prebege v vojski, vladi in diplomatski službi. Ljudje v Bengaziju in drugod so vzeli orožje vojski, ki je prebegnila, in zdaj je upor postal oboroženi spopad, ki je neenakopraven v smislu moči.

Gadafi je izgubil vso zakonito podlago za vodenje, ker je povzročil zločine proti človeštvu, proti svojim lastnim ljudem. Podaljšani spopad povzroča veliko humanitarno katastrofo znotraj libijskih meja in ob njih. Obstaja tveganje za nastanek migracijskih tokov v smeri EU, zlasti proti južnim državam članicam. Prav tako dviguje svetovne cene nafte na ravni, ki so nevarne za svetovno gospodarstvo.

Zato je nujno, da se spopadi takoj končajo, a Gadafi ne sme zmagati. Območje prepovedi letenja je treba nujno izvajati in uporabiti moramo vsa druga mogoča sredstva za pomoč demokratično usmerjenim Libijcem, da premagajo sile, ki s podkupovanjem, zastraševanjem in plemensko manipulacijo še vedno podpirajo Gadafija.

Lahko si zamislimo, kaj bo pomenilo, če Gadafi uspe. Priča bomo razmeram, ki so hujše od tistih v Ruandi, ki bodo v sramoto vsemu človeštvu. Odločni ukrepi so potrebni zdaj.

  Ana Gomes (S&D). – Gospod predsednik, Evropski parlament podpira Združene narode pri njihovem soglasnem sporočilu libijskemu diktatorju: odstopi, ustavi prelivanje krvi, stopi pred sodišče.

Kljub Gadafijevemu maščevanju proti njegovim ljudem mora EU izvajati svojo odgovornost, da ščiti, tako da pomaga pri uveljavljanju območja prepovedi letenja, kakor so predvidele Arabska liga, Organizacija islamske konference in Afriška unija, ter druge ukrepe, ki jih bo določil Varnostni svet, z vsemi razpoložljivimi sredstvi, vključno s sredstvi SVOP – prosim, upoštevajte, gospa Ashton –, namreč, da se uveljavlja embargo na orožje.

EU mora storiti več za pomoč vsem tistim, ki poskušajo zbežati ali so v brezizhodnem položaju v Libiji, in sicer tako, da podpre UNHCR in humanitarne organizacije na tem območju in da pomaga pri ponovni naselitvi beguncev, ki jih ni mogoče vrniti v domovino, kot so Somalci, Eritrejci in Etiopijci. Akcijski načrt za ponovno naselitev beguncev, ki pomeni porazdelitev bremena, skupni azilni sistem, začasni zaščitni ukrepi – Evropska unija bi morala vse nujno uzakoniti v skladu s solidarnostno klavzulo in načelom nevračanja ter kot del povezane in dolgoročne strategije za obvladovanje vpliva političnega prehoda na severu Afrike, ki obravnava glavne vzroke za migracije.

EU mora revidirati evropsko sosedsko politiko za jug, prednost mora dati podpori za zmogljivost in izgradnjo institucij za ohranjanje pravne države, človekovih pravic, vključno s pravicami žensk, ter za pripravo pravih volitev. EU mora takoj vzpostaviti odnose z političnimi silami, ki nastajajo v Libiji, namreč z začasnim prehodnim svetom, za spodbujanje demokratičnega prehoda in za zagotavljanje, da bo demokracija prinesla svoboščine, razvoj in dostojanstvo, za katere nam Libijci kažejo, da si prizadevajo.

  Alexander Graf Lambsdorff (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, zaradi te razprave tu v Evropskem parlamentu je jasno eno in to je, da nismo nepristranski, ko gre za ta spor. Smo na strani demokratične revolucije. Gadafi mora oditi in Evropa mora pri uresničitvi tega igrati aktivno vlogo.

Tu gre za porazdelitev delovne obremenitve na mednarodni ravni. Razpravljamo o območju prepovedi letenja, nečem, za kar je – kakor je pravilno ugotovil gospod Schulz – potrebna podpora Varnostnega sveta ZN. Kaj bomo storili, če Moskva in Peking ne bosta dala svojega soglasja? No, potem bomo morali zapreti to vrzel v mednarodnem pravu. Vseeno bomo morali sprejeti odgovornost za zaščito neoboroženega prebivalstva s pomočjo Arabske lige in Afriške unije, pa tudi z aktivno vlogo Evropske unije. Potem bi bili za vojaško izvajanje odgovorni Nato in njegovi partnerji, ampak v političnem in gospodarskem smislu bi morala Evropska unija še naprej igrati ključno vlogo, še dolgo po tem, ko bodo v takšnem scenariju Nato in Združeni narodi prenehali igrati svoji pomembni vlogi.

Nekaj bi rad povsem jasno povedal, in to je, da sem bil zelo vesel, gospod Schulz, ko sem vas slišal reči, da potrebujemo območje proste trgovine. To je zato, ker bodo ti ljudje, če ne bomo pustili njihovih izdelkov v EU, še naprej množično prihajali v Sredozemlje v koraklih in bodo preplavili Lampeduso. Tega vsekakor ne želimo. Zato ustvarimo območje proste trgovine, dovolimo vstop tem izdelkom v EU, da bodo imeli ljudje tam tudi gospodarsko prihodnost v svojih demokratiziranih državah.

  Mirosław Piotrowski (ECR). – (PL) Gospod predsednik, razvoj dogodkov v Libiji je zadnji v vrsti dogodkov v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Določbe Lizbonske pogodbe omogočajo Evropski uniji, da uporabi službo za zunanje delovanje, a doslej se je ta služba v svojem pristopu do dogodkov v tej regiji slabo odzivala. Dvakrat sem zaprosil, da se tja pošlje vsaj misija. Pozdraviti je treba, da je bila v primeru Libije takšna misija poslana. Njen cilj je oceniti humanitarna prizadevanja, a potrebni so tudi posebni politični ukrepi. Glede na podatke ZN je v Libiji umrlo že tisoč ljudi in glede na podatke organizacij za človekove pravice je ta številka že 6 tisoč. Nemiri v regiji se pretvarjajo v rast cen surove nafte na svetovnih trgih, nekaj kar je zelo jasno vsem, ki živijo v Evropski uniji. Naš ključni interes je, da na naslednjem vrhovnem srečanju Unija sprejme končno stališče in ukrepa soodvisno s prizadevanji diplomacije Združenih držav. Najlepša hvala.

  Gerard Batten (EFD). – Gospod predsednik, pomembni dogodki v severni Afriki imajo morda v dobrem ali slabem smislu globoke posledice za prihodnji razcvet in mir zahodne civilizacije, a priča smo izidu procesa, ki se je začel pred 40 leti. Zahod so države, ki proizvajajo nafto, stisnile v kot in milijarde in milijarde dolarjev smo prenesli v pokvarjene in despotske režime. Brez nafte polkovnik Gadafi ne bi bil nič več kot lokalni tretjerazredni diktator.

Upati moramo, da bodo države, kot je Libija, ustvarile demokratične in liberalne režime – zaradi njih samih in zaradi nas –, a na to se ne moremo zanašati. Zahodne države morajo osredotočati svoja sredstva in znanstvene raziskave v to, da najdejo alternativo za nafto. Če se lahko iz te krize naučimo enega nauka, potem se moramo naučiti predvsem to, da zahodne civilizacije ne smejo biti odvisne od drugih glede svoje nujno potrebne oskrbe z energijo.

PREDSEDSTVO: GIANNI PITTELLA
podpredsednik

  Elmar Brok (PPE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, gospe in gospodje, rad bi se iskreno zahvalil visoki predstavnici za razlago, ki nam jo je podala, in za njena prizadevanja v zadnjih tednih, ki bi lahko Evropo vsaj malo spravila na zemljevid, če bomo še naprej pristopali k temu vprašanju s potrebnim pogumom in sprejeli nujne ukrepe.

Kljub razlikam so dogodki v severni Afriki zelo primerljivi s tistimi iz leta 1989. Ljudje pozivajo k svobodi in boljšim življenjskim razmeram. Poleg humanitarne pomoči, ki jo moramo zagotoviti zdaj, moramo ljudem severne Afrike ponuditi našo pomoč, če jo želijo, pri tamkajšnjem razvoju demokracije. Vendar pa bo demokracija preživela le, če se bo ljudem hkrati pomagalo doseči boljše življenjske razmere. V zvezi s tem smo slišali govorjenje o Marshallovem načrtu in o območju proste trgovine – vse to je potrebno, lahko pa bi bilo za nas pozitivno v izredno dramatičnem in zgodovinskem smislu za uveljavitev demokracije, svobode in boljših življenjskih razmer v teh državah. Zato tega ne smemo obravnavati kot nekaj vsakdanjega in moramo hitro ukrepati.

Da bi preprečili morilcu Gadafiju, da se ponovno uveljavi, moramo ljudi opogumiti in jim pokazati, da smo na njihovi strani. Zato je pomembno, da se s prehodnim svetom vzpostavijo odnosi. Ravnati moramo kot zveze, da bi tako jasno pokazali, da sprožamo druge elemente. Pomagati moramo popolnoma osamiti Gadafija, da bo ločen od svojih ljudi in da zanj ne bo prihodnosti in se bodo ljudje lahko tako izvili iz njegovega prijema. Pri tem moramo Gadafiju tudi preprečevati izvajanje bombnih napadov na njegovo lastno prebivalstvo. To pomeni, da je območje prepovedi letenja – ali kar koli drugega – nujno za omogočanje zaščite in spodbude za zagotavljanje, da tisti, ki se borijo za svojo svobodo, ne bodo izgubili poguma. Dalje, glede na to, da lahko to storimo skupaj z Arabsko ligo, ob priznavanju listine Združenih narodov, ne bi potrebovali resolucije ZN, če bi bila udeležena Rusija. Potem moramo pomagati tamkajšnjim ljudem, da se bodo lahko borili za svobodo v tem sporu in da ne bo prišlo do podaljšane državljanske vojne s tem morilcem.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Miguel Portas (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, rad bi le preveril, ali sem pravilno slišal gospoda Broka: ali ste rekli, da za vojaško rešitev oziroma odločitev vojaškega značaja po vašem mnenju ni potreben sklep Združenih narodov? Če ste rekli to, moram reči, da se z vami niti malo ne strinjam.

  Elmar Brok (PPE). – (DE) Gospod predsednik, izrecno sem dejal, da se mora to zgoditi v sodelovanju z Arabsko ligo in arabskimi državami.

Drugič, zaželeno je, da se zakonitost zagotovi z resolucijo Združenih narodov. Vendar pa, če bo ena od stalnih članic Varnostnega sveta na to dala veto, obstaja veliko primerov tega, kako se lahko listina Združenih narodov ustrezno uporablja. Ne smemo dovoliti, da bi nas veto ene od stalnih članic oviral pri preprečevanju Gadafiju, da pobije svoje ljudi.

  Adrian Severin (S&D). – Gospod predsednik, nedavni zgodovinsko pomembni dogodki v našem južnem sosedstvu pozivajo k ponovni določitvi naših politik tam, a začeti moramo z nauki, ki se jih moramo naučiti.

Najprej se moramo naučiti, da je zaupanje avtoritarnim voditeljem ali vsiljevanje našega načina življenja napačno. Tem ljudem moramo pustiti, da sami na svoj način in pod svojimi pogoji zgradijo svojo demokracijo.

Drugič, razumeti moramo, da smo mi in te države zaradi nacionalnega drobljenja naše politike pomoči za razvoj, ki včasih omogoča spodbujanje nacionalnih geopolitičnih načrtov, prikrajšani na področju prednosti varnosti prek razvoja.

Tretjič, naše pomanjkanje vizije in politične volje pri reševanju izzivov regionalne varnosti, zlasti izraelsko-palestinsko vprašanje, nas pelje še v hujšo krizo.

V zvezi z Libijo si moramo, med drugimi državami, zapomniti, da niso vsi, ki se borijo proti diktatorju, demokrati in da spremembe same po sebi niso vedno na bolje.

Zato lahko govorimo o dialogu, udeležbi, humanitarni pomoči, a priznanje je morda še prezgodnje in zatekanje k vojaškim sredstvom bi bilo treba izključiti oziroma bi ga morali odobriti vsaj Združeni narodi in v njem bi morala sodelovati Arabska liga. Drugače bi lahko bili zavedeni v tveganje in rezultate tega tveganja bi težko obvladovali.

  Marielle De Sarnez (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton, tokrat mora biti Evropa prisotna na zasedanju. Petkovo vrhovno srečanje bo moralo odločno in odkrito priznati zakonitost nacionalnega sveta, katerega zahteve so preproste. Prvič, izredne humanitarne razmere. V Libiji poteka državljanska vojna. Okrepiti moramo svoja prizadevanja, da tja pošljemo desetkrat več hrane, zdravil in zdravnikov, in ponuditi moramo svojo podporo več tisoč beguncem, ki preplavljajo Tunizijo in Egipt. Vendar pa se Evropa ne sme zadovoljiti le s humanitarnim odzivom. Evropski svet mora sprejeti svoje odgovornosti in nadaljevati s projektom za vzpostavitev območja prepovedi letenja kot del odločitve, ki je bila sprejeta v ZN in vključuje Arabsko ligo in Afriško unijo, da bi letalskim silam polkovnika Gadafija preprečili pomor njegovih ljudi.

Nazadnje pa bi rada nekaj povedala voditeljem, ki igrajo na vse te strahove: migranti, ki bežijo iz Libije, si želijo le eno in to je vrnitev v njihovo državo. Glede tistih, ki danes tvegajo svoja življenja za svobodo in demokracijo, oni želijo živeti in delati v svobodni državi, na katero so lahko ponosni in tako si bo morala Evropska unija, ko bo prišel čas za obnovo, odločno in pogumno prizadevati za njihov gospodarski razvoj.

  Derk Jan Eppink (ECR). – Gospod predsednik, vsi se strinjamo, da je bil gospod Gadafi morilec, in strinjam se z gospodom Schulzem. Sprašujem se le, zakaj so ga naši voditelji EU v preteklih letih poskušali očarati.

Tu imam sliko gospoda Van Rompuya, ki je nedavno prispel na položaj in že je v napačni družbi; in tu imamo gospoda Verhofstadta, ki diktatorja sprejema z vojaško častjo, kar mu je vsekakor všeč. Tu, gospod Cohn-Bendit, imamo gospoda Berlusconija. Vemo, da se gospod Berlusconi rad poljublja, a poljublja se s popolnoma napačno osebo. Gospa Ashton, tu imam tudi Tonija Blaira, vašega nekdanjega šefa, ki poljublja diktatorja.

Moja poanta je: strinjam se, da se morate srečevati z ljudmi, ki so bolj nizkotni od vas, a ni vam jih treba poljubljati. Ni vam jih treba objemati. Ni vam jih treba očarati.

Hranili ste pošast, proti kateri se zdaj ljudje borijo in zato jih pobijajo. Zato vsem tistim voditeljem EU, ki so poljubili in objeli Gadafija, pravim: lahko vas je sram!

  Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, on je bil pravi človek v pravem času. Gospod Cohn-Bendit je rekel: gospod Gadafi je zločinec in sklepal je dogovore z gospodom Berlusconijem.

Jaz pravim, da je gospod Gadafi zločinec, da je sklepal sporazume z Evropsko komisijo, ki jo je vodil gospod Prodi, z italijansko vlado gospoda D'Aleme, z laburistično vlado gospoda Blaira in s še sto drugimi vladami. Gospod Gadafi je zločinec, ki je več kot 20 let vodil državo, ki ima še vedno strateški in ključni pomen za interese polovice sveta. Dovolj pametni moramo biti in to priznati, kako bomo sicer sodelovali pri Marshallovem načrtu, ki ga je omenil gospod Schultz?

Marshallov načrt je res obstajal, Američani so nam dali denar, a ko so to storili, so zahtevali, da evropske vlade izženejo komuniste iz politik v svojih državah; pogoje so nam narekovali oni. Kakšni so pogoji, ki jih nameravamo narekovati državam na južnih obalah Sredozemlja, da bi se zavezali Marshallovemu načrtu? Ali nameravamo diktatorje zadnjih let zamenjati z drugimi diktatorji, da bi pomagali svojim interesom, ali je cilj našega Marshallovega načrta spodbujanje razvoja močnih, zdravih institucij, ki posnemajo duha, ki se dobro drži v civilni družbi in ki smo ga zadnje dni videli oživeti v teh državah?

To je pravo vprašanje, ki si ga moramo postaviti in predlogi, ki jih moramo podati Svetu, vključno z območjem prepovedi letenja in patruljami na libijski obali, kar je dolžnost evropskih ladij v zalivu Sirte in ne ameriških. To mora biti zdaj ustrezen odziv za Evropo.

  Juan Fernando López Aguilar (S&D). – (ES) Gospod predsednik, baronica Ashton, menim, da je iz te razprave jasno, da se celoten Evropski parlament zaveda, da ta kriza preoblikovanja v severni Afriki ni več test evropske zunanje politike, ampak je zdaj test same uresničljivosti zunanje politike Evrope. Zato je popolnoma nujno, da se lahko Evropska unija obrne na mednarodno skupnost z enim samim in prepoznavnim sporočilom.

Tu bi rad izkoristil svojo minuto in dodal svoj glas tistim, ki so izpostavili pomembnost humanitarne razsežnosti v tej krizi preoblikovanja. To bo Evropi omogočilo, da ukrepa z namenom lajšanja učinkov zlasti na humanitarni fronti v smislu razseljenih ljudi in morebitnih prosilcev za azil ter beguncev, ki bežijo iz območja spopadov na najbližjo mejo, to je meja z Evropsko unijo.

Zato bi rad poudaril nujno potrebo, da Evropska unija konča svoj še nerešen sveženj o azilu; da pregleda direktivo 2001/55/ES o ukrepih za zaščito razseljenih oseb v izrednih humanitarnih razmerah in za obvladovanje nepredvidenega množičnega prihoda migrantov; da lahko da prednost Evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije in Evropskemu azilnemu podpornemu uradu, orodjema, ki jih imamo na razpolago; in zlasti, da klavzulo o človekovih pravicah v zunanji politiki napolni s pravim pomenom, zaradi česar ne bo več le dolgovezna klavzula, ampak pogoj za sam obstoj zunanje politike Evropske unije.

  Kristiina Ojuland (ALDE). – Gospod predsednik, včeraj so se mnogi poslanci našega parlamenta sestali s predstavniki libijskega prehodnega sveta, katerega sporočilo je bilo popolnoma jasno: potrebujejo mednarodno podporo in pomoč in to potrebujejo zelo hitro.

Zato je prva stvar, ki jo moramo storiti, kakor so že povedali mnogi kolegi, da začnemo vzpostavljati odnose s prehodnim svetom zaradi uzakonitve njihovih dejavnosti. Priznati jih moramo.

Drugič, vsi vemo in to so povedali mnogi kolegi, da Gadafijeve letalske sile v Libiji še vedno vsako minuto ubijajo ljudi in zato moramo biti kot Evropska unija pripravljeni in hitro ukrepati skupaj z Združenimi narodi in Arabsko ligo za vzpostavitev območja prepovedi letenja.

Moja zadnja točka je povezana s humanitarnimi vprašanji. Ti ljudje potrebujejo preproste osnovne stvari, kot so hrana, voda in medicinska oskrba in potrebujejo tudi tehnično pomoč. Celo vojska na strani opozicije potrebuje tehnično pomoč, da se bodo lahko prek spleta povezali med seboj.

  Paweł Robert Kowal (ECR). – (PL) Gospod predsednik, na srečo ni res, da so vsi evropski in svetovni politiki poljubljali Gadafija, kot pravi gospod Eppink. Že pred 25 leti Ronald Reagan ni imel nobenega dvoma o Gadafiju. Potrebovali smo 25 let, da smo danes prišli do enakega zaključka. Ti poljubi seveda niso bili popolnoma neutemeljeni. Opravičevala jih je beseda „stabilnost“. Danes moramo namesto besede „stabilnost“ napisati besedo „demokracija“. To je priložnost, ki jo moramo sprejeti, in sprejeti jo moramo zdaj. Čez nekaj dni bo potekalo vrhovno srečanje. Pričakujemo, da bo prineslo rezultate. Ne smemo si privoščiti, da bi zapravili še 25 let. Naš problem ni, da ne razumemo teh časov. Tu pogosto govorimo prave stvari. Naš problem je, da počasi ukrepamo. Naš problem je, da tisto, kar počnemo, ni učinkovito. Morda je to naša najpomembnejša priložnost v zvezi z vsemi našimi sosedi, vključno z Lukašenkom. Pomembno je, da se uspemo pravočasno odzvati, če ne bomo čez 25 let ponovno gledali slike s poljubi. Hvala.

  Michael Gahler (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vsi želimo prebivalcem severne Afrike pomagati, da bi dosegli njihove upravičene cilje. Ljudje na tem območju bodo izbrali svojo pot naprej, a mi moramo biti, če nas bodo prosili za pomoč, pripravljeni s takojšnjo humanitarno pomočjo. Zato je dobro, da je ECHO, direktorat Evropske komisije za humanitarno pomoč, že na terenu v Tuniziji in Egiptu.

Vendar pa zdaj doživljamo pravi test izjemnih situacij v zvezi z zmogljivostmi in znanjem EU in njenih držav članic, glede na to, da moramo vse storiti na enkrat: prepeljati od tam naše državljane, oskrbeti osnovne potrebe beguncev iz sosednjih držav in jih prepeljati domov, poskrbeti za begunce, ki prihajajo v EU po morju, in se boriti proti nezakonitemu uveljavljanju oblasti diktatorja.

Kakšni so konkretni koraki, potrebni za delegitimizacijo Gadafija?

Najprej moramo skupaj spraviti naše veleposlanike iz Tripolija.

Drugi korak je, da moramo priznati nacionalni prehodni svet kot zakoniti organ, s katerim poslujemo v Libiji in z njim doseči dogovor glede zagotavljanja humanitarne pomoči.

Tretji korak je, da bi morale naše države članice v Varnostnem svetu predložiti skupni predlog za vzpostavitev prepovedi letenja, o katerem lahko kmalu glasujemo.

Četrti korak je, da bi morali, če Varnostni svet ovira veto, podpreti razvoj regionalnega mednarodnega prava. Z drugimi besedami, če se Afriška unija, Arabska liga in EU vse strinjajo, bi morali z ustreznimi sredstvi znotraj regije najti skupno pot za izvajanje območja prepovedi letenja.

Seveda moramo srednjeročno razpravljati o tem, kako lahko ustvarimo priložnosti za razvoj v teh državah, na primer prek območja proste trgovine, da bodo ljudje lahko našli prihodnost v svojih domovinah.

  Sylvie Guillaume (S&D). – (FR) Gospod predsednik, rada bi podprla resolucijo o razmerah v Libiji, ki jo je predložil naš parlament. Evropskim institucijam res daje gradivo za razmislek. V njej je jasno in odločno pojasnjen način, kako lahko pomagamo premagati težave v času, ko se razmere v Libiji z vsakim dnem slabšajo.

Sama bi rada poudarila dve vprašanji: prvič, kratkoročno je naša prednostna naloga dejansko zaščititi civiliste, ne glede na to, ali so razseljene osebe, ki bežijo pred bojem, ali pa so to Libijci, ujeti v ognju napadov polkovnika Gadafija na njegove ljudi. Vsa sredstva je treba vložiti v izredno humanitarno pomoč, nenazadnje za pomoč sosednjim državam, ki jih najbolj prizadeva potreba po zagotavljanju zatočišča za ljudi: Tuniziji, Egiptu in Nigeriji.

Drugič, imamo srednje- in dolgoročno odgovornost: zagrabiti zgodovinsko priložnost, ki smo jo dobili, v prid teh uporov, da podpremo proces demokratičnega prehoda in da pogledamo dlje v prihodnost z namenom preoblikovanja skupnih evropskih politik za azil in priseljevanje na podlagi resnično uravnoteženega partnerstva, ki zada zadnji udarec izkoriščanju držav na območju Sredozemlja kot evropskih policistov.

  Edward McMillan-Scott (ALDE). – Gospod predsednik, od kar sem bil imenovan za podpredsednika za demokracijo in človekove pravice, poskušam svoj glas uporabljati, da govorim v imenu tistih, ki tega ne morejo. Tako imamo danes tu v tej sejni dvorani goste iz libijskega nacionalnega prehodnega sveta, ki so se včeraj zvečer sestali s podpredsednico in visoko predstavnico, a ne morejo sodelovati v tej razpravi. Po mojem mnenju in mislim, da je to mnenje mnogih v tej sejni dvorani, mora Evropska unija priznati libijski nacionalni prehodni svet pred koncem tedna, ne glede na to, kaj še lahko stori, in videl sem nekatere zamisli, ki jih bo predložila gospa Ashton.

Poraz Gadafija ni nujen le za Libijo: nujen je za milijone Arabcev drugod po arabskem svetu, ki se borijo za svobodo. Če uradno priznamo prehodni svet, bo to omogočilo, da bo ta prehodni svet sprejel humanitarne in druge potrebe, pa tudi strateške potrebe. EU mora odločno podpreti demokracijo, ne glede na to, kje začne ta cveteti.

  Tokia Saïfi (PPE). – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton, v teh dramatičnih urah, ko gre za prihodnost Libije, je humanitarna pomoč pomembna, a to ni dovolj. Evropska unija mora sprejeti jasno stališče glede območja prepovedi letenja, da bi ustavila divje zatiranje ljudi. Razumemo oklevanje in tveganja, a to vprašanje presega Libijo. Vpliva na politično prihodnost celotne regije in na politično prihodnost Evrope.

Evropska unija mora tudi nujno priznati nacionalni svet kot zakonit organ oblasti v Libiji. Imamo priložnost, da vsem narodom, ki se borijo za svobodo, pošljemo močno sporočilo: „Evropa vas podpira, ker je vaš boj tudi naš boj“.

Sosedsko politiko je treba prav tako preusmeriti k pomoči pri demokratičnem prehodu, podpori gospodarstva in krepitvi odnosov z drugimi državami in organizacijami v tej regiji.

Na koncu pa moramo tem državam nujno pomagati pri obvladovanju njihovih migracijskih tokov. Prizori ljudi, ki bežijo, so dokaz, da je to ravno toliko vprašanje, ki zadeva samo jug, kot vprašanje, ki zadeva sever in jug.

Gospe in gospodje, baronica Ashton, prišel je čas za odločitev: ali bo Evropa poslala jasno sporočilo podpore in mobilizacijo, da bi pomagala tem ljudem, ali pa bo zgradila zid, da se spremeni v navidezno in sebično trdnjavo.

  Pier Antonio Panzeri (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, duh te razprave mi omogoča, baronica Ashton, da vas spomnim, da je parlamentarna skupščina Unije za Sredozemlje prejšnji teden sklenila srečanje v Rimu. Določila je več poti, h katerim bi bilo dobro, da bi se vrnila Komisija, zlasti v smislu njenih predlogov o tem, kako podpreti proces demokratičnega prehoda, ki poteka.

Zato vas pozivam in pozivam Komisijo, da napeto spremljate razvoj dogodkov v Tuniziji.

Ta država je v objektivnem smislu gonilna sila demokracije in določa merila za celotno regijo.

Glede Libije se moramo popolnoma zavedati, da bo, glede na to, da je bila ta država z odlokom določena kot del mednarodne skupnosti, imela resnost odnosov z gospodom Gadafijem posledice, zlasti glede na to, da režim kaže večji odpor, kot sta ga kazala režima gospoda Bena Alija in gospoda Mubaraka.

To pomeni, da moramo takoj verodostojno, iskreno in dosledno ukrepati na štirih frontah – in politična obdobja so odločilna. Najti moramo ustrezen evropski finančni načrt. Razumem evokativne strune, ki so jih ubrali mnogi, a namesto Marshallovega načrta potrebujemo načrt gospe Ashton. Prav tako potrebujemo evropsko politiko za priseljevanje in azil, odvračalno politiko, vključno z zaprtjem zračnega prostora in s polno podporo nasprotnikom režima gospoda Gadafija.

Baronica Ashton, vi in vaše zunanjepolitične vezi s Svetom morate poskrbeti, da bodo te zadeve v prihodnjih dneh upoštevane, pa tudi, da se izognemo temu, da bi evropsko zunanjo politiko ponovno nepripravljeno presenetili dogodki, ki spreminjajo Sredozemlje.

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Gospod predsednik, pred nekaj dnevi je Gadafijev režim poslal pismo Varnostnemu svetu Združenih narodov, v katerem je izrazil svoje presenečenje nad sankcijami, ki so bile sprejete 26. februarja, in izjavil, da – z Gadafijevimi besedami – so se zatekli se k „zmerni“ sili proti nekaterim „prevratniškim dejanjem“. To je jasen znak diktatorja, ki ve, da je izgubil, in ki ni več sposoben prepoznati resnosti svojih dejanj. Zaradi tega je okrutnost, ki se je v zadnjih treh tednih dogajala v Libiji, izredno cinično prikazana kot manj resna.

Na drugi strani pa nam odziv Gadafijevega režima jasno kaže, da vsekakor ni ravnodušen zaradi sankcij, ki so bile do zdaj sprejete. Zato menim, da moramo uporabljati najstrožje možne sankcije, seveda v okviru pristojnosti ZN. Vendar pa menim, da moramo iti še dlje od območij prepovedi letenja in zagotoviti podporo tistim, ki morajo premagati Gadafija, ter hkrati pokazati solidarnost našim južnim državam članicam, ki bodo prejele val beguncev. To se bo očitno zgodilo.

  Simon Busuttil (PPE). – (MT) Gospod predsednik, dogodki, ki se odvijajo v arabskem svetu in v vseh državah arabskega sveta, pomenijo uresničenje prelepih sanj. Vendar pa moramo, da bi preprečili, da te sanje postanejo nočna mora, odigrati svojo vlogo in zagotoviti, da se bodo tu narodi znebili svojih diktatorjev in odpravili tudi diktature. Zaradi tega morajo prestati prehodno fazo in zato je potrebna občutna pomoč z naše strani.

Res je, da smo vsi spletli odnose s temi državami in njihovim režimom. Vendar pa smo, ko smo bili priča nezaslišanemu nasilju, ki se izvaja, enoglasno spregovorili proti nasilju in proti režimu, ki ga povzroča. V naslednjem koraku je treba zatreti to nasilje, ne le z uporabo besed, ampak z našimi ukrepi. Vsak dan, ki mine in prinese s seboj nasilje, je še en dan, ko dopuščamo umore in prelivanje krvi.

Okrepiti moramo humanitarno prisotnost Evropske unije. To že počnemo in Cathy Ashton opravlja dobro delo, a povečati moramo svojo humanitarno pomoč, tako za Libijce kot za tiste, ki bežijo pred tem režimom proti Tuniziji in Egiptu. Poleg tega moramo biti pripravljeni, če bo ta naval beguncev prispel do Evrope. Vse je lepo in prav glede zahteve, da bi morali odpreti svoja vrata libijskim beguncem, a videli bomo, ali bomo vsi nosili to odgovornost, če pride do teh razmer.

  Ernst Strasser (PPE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, vedno znova ste morali prenašati kritične pripombe od tu. Današnjo razpravo bi rad izkoristil kot priložnost, da jasno izjavim, da ste med to krizo ves čas Evropska unija ter zlasti vi osebno in vaše osebje ukrepali hitro, dobro in učinkovito. Tudi to je Evropo pripeljalo korak bližje vlogi, ki si jo predstavljamo skupaj kot soustanovitelji globalnega sveta.

Prav in pomembno je pripomniti, da so razmere v vsaki državi drugačne, zlasti v Libiji. V primeru Libije je Evropska unija pravočasno zavzela politično držo proti genocidu in za civilno družbo. Skupaj z Natom, Združenimi narodi in drugimi smo po pravici stopnjevali pritisk na Gadafijev režim. Jasno je, da tudi vojaških ukrepov ne smemo izključiti, če so zagotovljeni v okviru konvencij mednarodnega prava. Poleg tega je treba zagotoviti humanitarno pomoč – kar pomeni hrano, medicinsko oskrbo, streho nad glavami ljudi – za tiste, ki so bili prisiljeni zbežati iz vojnega območja.

Vendar pa moramo premisliti tudi, kaj se bo zgodilo prvi dan v obdobju po Gadafiju. V tem smislu bi rad še enkrat omenil skupščino Unije za Sredozemlje v Rimu, ki je predlagala nekatere pomembne pozitivne korake – prvič, osebno varnost državljanov; drugič, politično varnost – kar vključuje tesno sodelovanje s prehodno vlado; in tretjič, gospodarsko varnost.

Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da zagotovimo, da se bo lahko gospodarsko življenje v teh državah vrnilo v normalne tire in da bodo ljudje našli delo.

  Krzysztof Lisek (PPE). – (PL) Gospod predsednik, gospa Ashton, mislim, da si moramo te dogodke v severni Afriki in Libiji pogledati kot del nekakšnega zgodovinskega procesa. Ne tako dolgo nazaj smo bili vsi priča umorom na Balkanu – žal smo do neke mere pri tem sodelovali – in razmeram, ko so ljudje v Evropi pobijali drug drugega. Danes si moramo po najboljših močeh prizadevati, da bi se izognili ponovitvi tega scenarija. Zato upam, da bomo na prihodnjem vrhovnem srečanju Evropske unije pokazali odločnost, ki je potrebna za hitro odzivanje, in mislim, da so zadeve, kot je območje prepovedi letenja ali de facto prekinitev diplomatskih odnosov z Gadafijevim režimom in s samim Gadafijem kot zločincem, nujno potrebne.

Prav tako mislim, da si moramo pogledati, kaj se je leta 1989 zgodilo na Poljskem in v drugih državah. Tu imamo priložnost, ker si danes mladi, ki protestirajo na ulicah Libije in drugih afriških držav, resnično želijo demokracijo. To jim moramo pomagati doseči.

  Tunne Kelam (PPE). – Gospod predsednik, vaša uvodna izjava me je spodbudila, gospa Ashton, zlasti, ko ste omenili, da morajo biti naši ukrepi zakoreninjeni v temeljnih vrednotah EU, ker so spontani protesti v severni Afriki pokazali, da nedemokratični vladarji ne morejo zagotoviti resnične stabilnosti. Spoznati moramo, da poskusi ukrotitve surovih diktatorjev, kot je Gadafi, niso uspeli, kar je povzročilo veliko sramoto. Ljudje v Libiji se borijo za enake vrednote, kot jih imamo mi, in jasno je, da se moramo postaviti na njihovo stran.

Enak pristop, ki temelji na vrednotah, velja za naše prihodnje politike do držav, kot so Iran, Belorusija, Kuba, Kitajska in Rusija.

V roku dveh dni moramo podpreti območje prepovedi letenja, takoj priznati nacionalni prehodni svet in obravnavati socialne in gospodarske vzroke za te revolucije.

Mislim, da ne moremo brez dolgoročnega načrta, podobnega Marshallovemu načrtu.

  Nadezhda Neynsky (PPE). – (BG) Gospod predsednik, lady Ashton, leta 1999 je Gadafi, da bi se izognil nemirom v opozicijskem mestu Bengazi, potreboval grešne kozle, katerim je lahko pripisal odgovornost za to, da so bili otroci zaradi slabega libijskega zdravstva okuženi z aidsom. Našel je šest bolgarskih študentov medicine in palestinskega zdravnika, ki so služili temu namenu in so preživeli dolga in grozljiva leta v libijskih zaporih.

Vendar pa Gadafijevo manipuliranje s tem položajem ni uspelo v njegovi lastni državi, kar dokazuje dejstvo, da se je revolucija zdaj dejansko začela v Bengaziju. Medicinske sestre, ki so bile žrtve Gadafijeve diktature, so postale jasen simbol evropske solidarnosti. Ta evropska solidarnost se danes pričakuje od sami državljanov Libije in od mladih Libijcev. Pričakuje se od tistih, ki ne vidijo arabskega sveta, ki se srečuje z dilemo „ali diktatura ali islamizem“, in ki vsak dan dokazujejo, tudi s svojo krvjo, da je tudi tam mesto za demokracijo na tem svetu.

Zato moramo Evropejci danes, ko razpravljamo o prihodnosti Libije, nepristransko ocenjevati, odločno ukrepati in najpomembneje, sprejemati enotne odločitve. Podpreti moramo načela, svobodo in demokracijo na tem svetu.

  Agustín Díaz de Mera García Consuegra (PPE). – (ES) Gospod predsednik, imamo več tisoč beguncev in več tisoč razseljenih ljudi. Rešitev za te izredne razmere je evakuacija. Potreben je prevoz. Kakor je povedal gospod Guterres, ti ljudje ne želijo priti v Evropsko unijo; radi bi šli nazaj domov.

Imamo 2 milijona priseljencev, 1 milijon Egipčanov in 80 tisoč prebivalcev Bangladeša. Osredotočiti se moramo na najšibkejše med šibkimi: Eritrejce, Somalce, podsaharske Afričane, ki so jih zamenjali za plačance, in Palestince. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) pravi, da potrebuje v treh mesecih 160 milijonov USD za vodo, zdravila, hrano in prevoz.

V petek pričakujemo odmeven odziv Unije. Gadafi ne sme pobegniti mednarodnemu kazenskemu pravosodju: množični napadi na njegove ljudi predstavljajo zločine proti človeštvu. Tožilec Luis Moreno-Ocampo že ukrepa.

Gospod predsednik, Evropski parlament mora biti vključen. Tudi mi smo demokratični instrument za izvajanje pritiska in obveščanje svobodnega sveta. Potrebujemo mandat te sejne dvorane za delegacijo Parlamenta v begunskih taboriščih UNHCR, Rdečega križa in Rdečega polmeseca.

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vedno večji in vse bolj razširjeni upori, ki smo jim zdaj priča v Sredozemlju, vsekakor kažejo na močno željo po demokratični udeležbi, zlasti mladih ljudi, ki jih Facebook in Twitter potiskata naprej v smeri drugačnega sveta, dovzetnejšega za njihove želje.

Vseeno pa regije z razgledom na Sredozemlje predstavljajo zelo drugačne svetove in morajo zdaj bolj kot kdaj koli trpeti zaradi krvavega nasilja diktatorjev, s katerimi so imeli skoraj vsi svetovni voditelji na neki točki odnose.

Imam nekaj vprašanj, ki bi jih rad postavil: izredne humanitarne razmere, zaščita dostojanstva beguncev in obenem spominjanje, da bi se lahko ta kriza hitro spremenila v izredne razmere na področju javnega zdravja; prekomerno zbiranje razseljenih oseb brez ustrezne zdravstvene oskrbe; prekinitev nasilja; predpostavka, da se bo območje prepovedi letenja obneslo; nova in drugačna solidarnost – gospod predsednik in baronica Ashton – za sredozemsko politiko, ki resnično ščiti znatno skupino ljudi, ki trdno stoji na Sredozemlju; spremembe Frontexa in, zakaj ne, spomnimo Svet (ki ga danes ni tu), da obstajata dve direktivi za zaščito sezonskih delavcev in premeščanja državljanov tretjih držav znotraj korporacij, ki bi prav tako lahko zagotovili odziv – vključno s pogoji za zaposlitev – na te izjemne zahteve, s katerimi se moramo resnično učinkoviteje spopasti.

  Predsednik. – Začenja se postopek „catch-the-eye“. Rad bi vas takoj opozoril, da imam 19 prošenj za besedo, a ne bom mogel vsem ugoditi; sprejel bom lahko le pet ali šest prošenj. Ne želim užaliti drugih poslancev, vendar se je razprava močno zavlekla in imeli smo zelo dolgo uvodno poročilo baronice Ashton in ne smemo vplivati na naslednjo razpravo. Zato mi oprostite, prosim. Besedi bom dal tistim, ki so se najprej prijavili, pri čemer bom očitno dal vsem skupinam pošteno zastopanost.

  Arnaud Danjean (PPE). – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton, poudarili ste – in tega se vsi zavedamo – nujno potrebo po ukrepanju v odziv na libijsko krizo. Upravičeno ste opozorili na to, kar je storila Evropska unija, in opravila je precej dobro delo v humanitarnem smislu in v smislu evakuacije evropskih državljanov.

Res mislim, da bi Evropska unija pridobila, če bi javnost seznanila s temi ukrepi in poskrbela za njihovo večjo prepoznavnost, ker imajo ljudje prepogosto vtis, da države članice same izvajajo te operacije, medtem ko ste vi opozorili, da so tu delovali evropski mehanizmi.

Zdaj pa glede politične in vojaške ravni, opomin na potrebo po območju prepovedi letenja je vsekakor potreben, če ne le v političnem smislu, pa tudi v vojaškem. Vendar pa bo treba storiti več kot le to – ne pozabimo –, ker območja prepovedi letenja niso preprečila grozodejstev na območju Bosne in Kosova niti takrat, ko so se v primeru preletov zelo dosledno uporabljala.

Medtem ko pričakujemo odločitve Varnostnega sveta ZN, imamo evropske instrumente skupne varnostne in obrambne politike. Lahko jih izvajamo za namene pomorskega nadzora, spremljanja embarga in dostave humanitarne pomoči. Evropa mora v zvezi s tem poskrbeti, da bo slišana, in vi imate instrumente za ukrepanje.

  Richard Howitt (S&D). – Gospod predsednik, strinjam se z vsemi v tej razpravi, ki pozivajo Evropsko unijo, naj se angažira, naj ukrepa in izvaja odgovornost, da ščiti. Pozdravljam tudi to, da je visoka predstavnica Ashton v Libijo poslala misijo z manjšimi zapleti kot na primer ena od naših držav članic.

A vsi tisti, ki nepopustljivo govorite v tej razpravi, ali ste govorili nepopustljivo v 42 letih okrutne vojaške diktature? Ali ste protestirali, ko je bilo pred več kot desetletjem hladnokrvno umorjenih 1 200 zapornikov? Ali proti Gadafijevim zgodovinskim litanijam mučenja, prisilnih izginotij in zunajsodnih usmrtitev?

Ali ste se pritoževali, ko je Evropska komisija začela pogajanja za okvirni sporazum z Libijo in ki bi bil srečno zaključen letos? Nepopustljive sankcije proti diktatorjem v odhodu v krizi so videti dobre za evropsko javnost, a strogi standardi pred krizo so videti še bolje za ljudi, za katere pravimo, da jim poskušamo pomagati.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kot so nekateri povedali, baronica Ashton, pokazali ste velik pogum, ko ste v tem primeru prijeli bika za roge, a mislim, da je treba narediti številne osnovne korake.

Medtem ste govorili o tem, da je treba krivce pripeljati pred sodišče. Kličimo jih po pravem imenu: gospoda Gadafija moramo spraviti pred sodišče. Govorili ste tudi o nasilju. Namesto tega mislim, da je prav povedati, da ta ozemlja znova prevzema genocid.

Ne smemo še naprej tiščati glav v pesek. Mislim, da moramo najprej priznati libijski nacionalni svet, prehodni svet. Imeti moramo sogovornika; ne smemo še naprej govoriti le o močno zmanjšani humanitarni pomoči.

Nedvomno se moramo vsi zavzeti za območje prepovedi letenja. Ne smemo še naprej sprejemati vetov Kitajske in Rusije, držav, katerima vladata diktatorja. Kitajska cenzurira internet, Rusija pa ubija novinarje, kot je Ana Politkovska. Mislim, da je zdaj prva stvar, ki jo je treba narediti, ta, da naredimo vtis in priznamo libijski nacionalni svet.

  Franziska Katharina Brantner (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, rada bi na kratko ponovno obravnavala vprašanje politike južnega sosedstva

in predloge, ki sta jih včeraj podali Komisija in gospa Ashton. Mislim, da nam primanjkuje zavedanja v zvezi s tem, kaj se dogaja, na primer glede naših odnosov s Savdsko Arabijo in glede pogajanj s Sirijo. Kako jih boste spremenili? Kako bodo spremenjeni? Ali boste nadaljevali z obstoječim stanjem v zvezi s temi pogajanji s Sirijo in kaj boste naredili s Savdsko Arabijo? Kako bomo komunicirali s tema državama?

V vašem predlogu – ki mislim, da je na splošno dober – vidim kot pomanjkljivost postopek, kako določamo merila za nadgradnjo odnosov. Kako boste izvedli „plačali bomo več“: na podlagi katerih meril in kdo bo to potrdil? Mislim, da potrebujemo postopek, kot je postopek širitve, kjer Komisija določi merila in jih Komisija potrdi.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, solidarni smo z arabskimi narodi v njihovem boju za svobodo, demokracijo in socialni napredek v Tuniziji, Egiptu in Libiji, pri čemer upoštevamo posebne razmere vsake od teh držav. Vendar pa ne smemo pozabiti na podporo, ki so jo vlade in voditelji EU dali diktatorjem s prodajo orožja, ki ga zdaj uporabljajo za pobijanje svojih ljudi.

Enako ne smemo sprejeti nobenega tujega vojaškega posredovanja ali vmešavanja v boj narodov teh držav. Vemo, kako se začne zunanje vmešavanje, a nikoli ne vemo, kako se bo končalo, kot se je na primer izkazalo v Iraku, Afganistanu in toliko drugih krajih. Politične, gospodarske in socialne izbire narodov teh držav v neposredni prihodnosti je treba spoštovati in dobiti morajo vso humanitarno pomoč, za katero zaprosijo, brez temeljnih pogojev ali vmešavanja.

  Mario Borghezio (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, seveda moramo priznati resne napake zahoda. V Italiji smo naredili napako, ko smo gospoda Gadafija imeli za „našega pasjega sina“, kakor bi rekel predsednik Roosevelt, medtem ko je bil preprosto eden od mnogih ... sinov, ki vladajo ljudem in zdaj celo streljajo nanje ali pa prisilijo druge, da streljajo nanje.

Kako za vraga ni nihče v Parlamentu omenil odgovornosti afriških voditeljev držav ali vlad, ki so ga do včeraj zjutraj šteli za brata, ga razvajali, ga pošiljali v Združene narode kot predstavniškega vodjo za obrambo človekovih pravic, ga celo privedli do tega, da se je proglasil za kralja kraljev med afriškimi državami, ali govorim o napačni osebi?

Zdaj Evropa dela še eno napako: pretvarja se, da zanemarja očitno nevarnost, ko velika poplava Somalcev, Eritrejcev in drugih beži preko libijskih meja. S tem se moramo resnično energično spopasti. Namesto, da pošiljamo orožje, bi morali uporabiti Marshallov načrt, ki vključuje mrežo malih in srednje velikih podjetij za pomoč tem ljudem.

***

  Predsednik. – Preden dam besedo baronici Ashton za njen odgovor, bi vam rad povedal, da sta dva predstavnika libijskega nacionalnega prehodnega sveta tu na galeriji za obiskovalce, in sicer sta to dr. El-Welfali in dr. Al-Eisawi, ki ju pozdravljamo.

Moč aplavza je značilna za podporo in solidarnost s strani Parlamenta in za veliko podporo, ki je bila v razpravi prikazana za svobodo in demokracijo v Libiji. Hvala in vso srečo. Podpiramo vas.

***

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. – Gospod predsednik, spoštovani poslanci, najlepša hvala za to pomembno in po mojem mnenju zelo važno razpravo v tem parlamentu.

Skupna tema je seveda želja, da bi bili priča spremembam v Libiji, ki v ospredje energije Evropske unije in mednarodne skupnosti postavlja želje ljudi.

Mislim, da je to prvi rekel gospod Schulz, a bilo je večkrat ponovljeno: ohraniti moramo trezno glavo v zvezi s tem, kar počnemo, in biti moramo zelo odločni v zvezi s tem, kar bi morali storiti. V prvi vrsti moramo poskrbeti, da bo šla humanitarna pomoč v državo in da bo prišla na prave kraje. V stiku smo z Médecins sans frontières in z ICRC po vsej državi, od Bengazija do Tripolija. A iz svojih pogovorov vem, da obstajajo področja, kjer je izredno težko dobiti pomoč in zdravila v državo zaradi bojev, ki potekajo, in zaradi tega, ker ljudje ne morejo prispeti do tam.

S tem se ukvarja gospa Georgieva v vlogi komisarke za humanitarno pomoč, gospa Amos pa iz ZN pa prav tako usklajuje prizadevanja. Dobra novica je, da na nekaterih krajih dobivamo sporočila, da dobro shajajo in da podpora prihaja v državo, ampak seveda je treba storiti še veliko.

Prav tako sem poslušala, kar so spoštovani poslanci povedali o temi beguncev. Z državami članicami smo si močno prizadevali, da bi poskušali podpreti odhod ljudi domov. Za veliko beguncev, ki so prispeli na tunizijsko mejo, je bil njihov dom Egipt in nekatere države članice so tesneje sodelovale s Tunizijci za zagotovitev prevoza po morju ali z letalom, da bi spravile ljudi nazaj domov, pa tudi, da bi poskrbele za tiste, ki se bodo vrnili v Afriko.

A storiti je treba še mnogo več. Verjamem, da lahko ljudje, če nam uspe poskrbeti za večjo stabilnost države, ostanejo doma – tam, kjer hočejo biti. Tako je eden od izzivov za EU – in glede tega sem zelo odprta –, da z zagotavljanjem stabilnosti v našem južnem sosedstvu omogočimo ljudem, da ostanejo tam, kjer želijo ostati, z gospodarsko blaginjo in demokracijo, namesto da čutijo, da morajo bežati zaradi nasilja, pomanjkanja priložnosti ali drugih vprašanj.

Potem je tu še celo vprašanje območja prepovedi letenja in vloge vojaških možnosti. Navedla sem delo v zvezi s tem, kar smo opisali kot premišljeno načrtovanje, ki poteka s Političnim in varnostnim odborom (COPS) in ki se je nadaljevalo včeraj zvečer. Te razprave omenjamo v svojih razpravah z Združenimi narodi, za katere sem tudi navedla, da potekajo, in Natom, kjer se bom jutri udeležila sestanka. Seveda potekajo skupaj z našimi partnerji. Arabska liga bo o območju prepovedi letenja razpravljala v soboto.

A zelo dobro se zavedam tudi tega, kar je generalni sekretar Arabske lige rekel moji delegaciji, ki ga je obiskala včeraj: določiti moramo, kaj potrebujemo, ker območje prepovedi različni ljudje opredeljujejo različno. Zagotavljanje, da se vse, kar se stori, stori ustrezno, je nekaj, kar mislim, da bi ta parlament zelo rad videl. Prepričani moramo biti, da bodo vse možnosti, ki bodo izbrane, izbrane tako, da bomo v celoti vedeli, kaj počnemo, in da nas bodo pri tem podpirali ljudje, na katere bo to vplivalo. V tem okviru ponovno navajam potrebo po nadaljevanju naših razprav in dialogov z Afriško unijo in z Arabsko ligo.

Lahko bi imeli veliko razpravo – in morda bi jo morali imeti – o temi, o kateri sem začela pisati v tisku, in sicer je to izolacionizem nasproti sodelovanju. To je pravi izziv in gospodom, ki so kazali slike, bi seveda rekla, da bi, če bi bili vi predsednik Evropskega sveta in če bi šli kot predsednik na afriško vrhovno srečanje, ki poteka v Libiji, ugotovili, da imate sliko predsednika z Gadafijem. Seveda. Imamo slike mnogih ljudi. V isti skupini je bila prikazana slika našega cenjenega voditelja skupine ALDE. Obstajajo slike, ki jih lahko fotografirate ob mnogih priložnostih, kjer se moramo tisti, ki smo na odgovornih položajih, ukvarjati z ljudmi, s katerimi se verjetno ne bi želeli.

Zato menim, da ni pošteno kazati slike Hermana Van Rompuya, ki opravlja svoje dolžnosti kot predsednik Evropskega sveta v imenu vseh nas v državi gostiteljici z osebo, ki je gostila dogodek. Če bi raje videli, da bi Afriška unija vrhovno srečanje izvedla nekje drugje, je drugo vprašanje; če bi jim res morda podali nekatere pripombe ob mnogih priložnostih, da bi morda morali to storiti. A na koncu se večinoma sestajamo v Afriški uniji tam, kjer predlaga Afriška unija. Morda nam to ni všeč in to je odkrita razprava. Mislim, da se moramo na neki točki vključiti, ker je moje splošno načelo, da je sodelovanje boljše od izolacije. Izolacija je v nekaterih okoliščinah učinkovita, a sodelovanje je boljše.

Poleg tega, kot sem tudi jasno povedala, smo morda Gadafija pripeljali iz pozabe. Zdaj je čas, da ga v celoti in ustrezno pošljemo nazaj v pozabo. To je tudi zelo pomembno: oceniti moramo to, s čimer se ukvarjamo in kako se s tem ukvarjamo, in pripravljeni moramo biti to pregledati, vstati in reči: to smo storili zaradi vrste razlogov, za katere menimo, da so pravilni, ne glede na to, za katero državo gre; da verjamemo, da je v teh razmerah boljše sodelovanje, a obstajajo razmere, ko to ni primerno, in razmere, ko, čeprav smo to storili , zdaj to ni primerno.

A bodimo iskreni, ne izzivajmo zdaj s fotografijami ali drugimi stvarmi, kjer so nekateri storili to in ono. Ljudje se v glavnem potrudijo po svojih močeh v zelo zahtevnih razmerah in mislim, da bi morali biti ponosni na predsednika Sveta, ker poskuša biti predstavnik držav članic.

Prav tako bi rada povedala le nekaj o oznakah. Veliko slišimo o Marshallovem načrtu: nekdo ga je celo imenoval načrt gospe Ashton. Ne, imejmo libijski načrt ali egiptovski načrt ali tunizijski načrt, ki je last ljudi tistih držav, s katerimi se ukvarjamo in katerim ponujamo našo podporo.

Ne želim izdelati načrta, do katerega pridemo in zanj rečemo: ne boste verjeli, prinesli smo vam svoj načrt za vašo državo. Ne, ne storimo tega. Bodimo dejansko ljudje, ki ponujajo podporo za zagotavljanje, da bo njihov načrt lahko storil vse, kar bi mi želeli, da bi bil za podporo demokraciji.

V tem parlamentu so ljudje, ki imajo več let izkušenj, ki so preživeli revolucijo in spremembe in imajo veliko ponuditi. Močno upam – in to sem dejala v teh državah – da bodo pozvali (če menijo, da je to koristno) tiste ljudi, ki so to doživeli in ki ne vedo le, kaj je takrat delovalo, ampak jim lahko povedo tudi, kaj ni delovalo. Morda so stvari, ki se jim je treba izogibati, ravno tako pomembne kot tiste, ki jih je treba storiti.

Strinjam se, da moramo pregledati, kaj počne EU, kakšna orodja so nam na voljo, ali imamo dovolj, ali moramo ponovno premisliti o tam, kaj lahko storimo. Namreč imate prav, delujem v okviru mandata, ki sem ga dobila, in delujem lahko le v okviru tega mandata. Ta mandat mi dopušča nekatere stvari, a v glavnem od mene zahteva združevanje institucij in 27 držav v usklajena in skupna prizadevanja.

Še zadnja zadeva o medijski pozornosti in poslušanju. Mislim, da sem več poročala o tem, kot kdor koli drug na svetu. Nenehno sem bila na radijskih valovih. Prvi smo poročali o Mubarakovem odstopu in ogromno sem poročala. A storila sem še mnogo več brez tiska. Še enkrat, mislim, da je to pomembno, ker moramo predvsem poslušati. Vsi obiskujemo te države in imajo toliko obiskovalcev iz celega sveta in to je krasno –čeprav mislim, da jim moramo včasih dati malo prostora in časa, da lahko skupaj načrtujejo in imajo potem še bolj obveščen pogovor z nami. A prav tako moramo poslušati in če vse nas pozivam k čemur koli, je to, da si vzemimo čas in resnično prisluhnimo – to bom rekla tudi državam članicam –, kaj govorijo ljudje na tem območju, pojdimo na trg Tahrir, kakor sem storila jaz, in govorimo z mladimi v Egiptu, govorimo s civilno družbo v Tuniziji in ukvarjajmo se z Libijci, kjer koli se lahko: razpravljajmo z njimi, kaj si želijo za prihodnost, in storimo vse, kar je v našim moči, da jih podpremo.

  Edward McMillan-Scott (ALDE). – Gospod predsednik, morda bi lahko baronica Ashton podala pripombo o naslednjem. V parlamentu smo dejansko dosegli popolno soglasje, da bi bilo priznanje začasnega nacionalnega prehodnega sveta, katerega sedež je zdaj v Bengaziju, s strani Evropske unije izredno pomemben politični znak, ki bi omogočil vstop humanitarne in druge strateške pomoči v to državo. V zvezi s tem ni odgovorila. Mnogi govorniki so to izpostavili. Morda bi nam lahko le povedala, kakšna so njena stališča in ali bi lahko to sporočilo v petek posredovala Svetu.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. – Gospod predsednik, na to nisem odgovorila; slišala sem to vprašanje in zelo dobro se ga zavedam. Odgovorila nisem zaradi dveh razlogov. Prvi je, da sem domnevala, da bo predsednik Evropskega parlamenta, ki bo govoril v Evropskem svetu, posredoval – kar vedno stori – to, kar je Parlament povedal in kar se je dogovoril v resolucijah. Mislim, da je to primerna pot naprej, da bo ta parlament ustrezno zastopan. Drugi pa je, da bodo o tem morale odločiti države članice. Torej ni šlo za nepriznavanje; včeraj zvečer sem se res sestala z gospodom. Preprosto sem poskušala izkazati spoštovanje Parlamentu s tem, ko sem priznala vlogo predsednika.

  Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, glede na to, kar je povedal gospod McMillan-Scott, ne morem razbrati, ali bo predlog, da se prizna libijski nacionalni prehodni svet med predlogi, ki jih boste vi in Komisija podali Svetu.

Sklepam, da ste zadovoljni, da bo o tem govoril Parlament, ampak ali bosta to med svojimi predlogi ali predlogi na lastno pobudo predlagala Komisija in baronica Ashton na zasedanju Sveta, ki bo 11. marca? To je naše vprašanje.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. – Gospod predsednik, storim lahko le tisto, kar mi dopušča moj mandat. Moja osebna mnenja tu ne štejejo. Spoštovani poslanci morajo to razumeti.

Sestala sem se s Svetom in slišala sem, kaj je povedal Parlament. Predsednik Parlamenta bo poročal. Kakor pravi gospod Cohn-Bendit, to je zelo pomembno, a danes ne morem biti tu in reči „zato bom priporočila“. Nadaljevati moramo s tem, kar se dogovori Parlament, ko sprejme svojo resolucijo, in videla sem, kaj predlaga. Potem poročamo predsedniku Evropskega sveta za sklepe Evropskega sveta – ki so v njegovi pristojnosti –, da se sestane Svet za zunanje zadeve in o tem razpravlja in da Parlament prek svojega predsednika to posreduje naprej. Potem bo Evropski svet sprejel sklep.

Ne poskušam se izogibati vprašanju. Preprosto pravim, da boste morali vse te zadeve spraviti v red in potem sprejeti odločitev. Nočem biti nespoštljiva do prehodnega sveta, ampak ponavljam, to moramo storiti pravilno in poskrbeti, da storimo to, v kar smo prepričani in kar nam ustreza.

  Predsednik. – Besedo dajem gospodu Cohn-Benditu za zadnji govor in potem bomo zaključili. Rad bi le opozoril baronico Ashton – čeprav sem prepričan, da ve – da ji kot podpredsednici Evropske komisije podeljuje mandat tudi Parlament in tako ne le Svet.

  Daniel Cohn-Bendit (Verts/ALE). – Gospod predsednik, baronici Ashton bi rad povedal – in to lahko povem v angleščini –, da je v njenem mandatu napisano tudi, da mora podajati predloge državam članicam. To je v njenem mandatu, torej želimo, da resno jemlje svoj mandat. Po razpravi v Parlamentu in po resoluciji, ki jo boste prebrali, baronica Ashton, veste, da bo velika večina za to, da se to jemlje resno in da se ta predlog poda Svetu. Če ne, potem bo med vami in Evropskim parlamentom velika kriza.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. – Gospod predsednik, ne sprejmem te zamisli o veliki krizi. Zelo jasno sem vam povedala, gospod Cohn-Bendit, kakšen točno je moj mandat. Priznanje vlade je priznanje, ki ga da Evropski svet. Mandat visoke predstavnice je, da predloži zamisli, ki so ji predložene, da o njih predhodno razpravlja z institucijami in da v petek Evropskemu svetu predloži stališča, ki so izražena. Odločitev morajo sprejeti države članice.

Po tem bom razpravljala s predsednikom Evropskega sveta – katerega predstavnik je tu – in o tem bom razpravljala s predsednikom Komisije. Prek institucij bomo sprejeli tudi stališča, ki bodo pripravljena za petek in za Svet za zunanje zadeve, ki se bo sestal jutri. Tega se ne izogibam, a popolnoma pravilno in primerno je, da države članice odločijo o tem, ali bodo priznale vlado. Zelo glasno slišim, kaj pravi Parlament.

Naj to ne bo kriza. Ničemur se ne izogibam. Preprosto vam pravim, da bi mi morali to storiti pravilno in v dobro teh ljudi in Libijcev.

  Predsednik. – Prejel sem šest predlogov resolucije(1), predloženih v skladu s členom 110(2) poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 10. marca 2011.

  Louis Grech (S&D), v pisni obliki. – Žal se je Evropa iz svoje preteklosti bolj malo naučila. Zapoznel odziv Unije glede Libije je dokaz, da Evropa do danes ohranja neskladen in razdrobljen pristop do južnega Sredozemlja. Če se bo Evropa držala te miselnosti, je mogoče, da bo prišlo do humanitarne krize te razsežnosti. Evropa mora ukrepati na dveh frontah:

1) Politični in humanitarni odziv: Zagotoviti, da bodo upravičena prizadevanja Libijcev dosežena skozi doma razvito demokracijo, kjer režim stopi na stran in ljudem te regije omogoči aktivno uresničevanje prehoda države v demokracijo;

2) Migracijski tokovi: Zdaj je možnost velikih migracijskih tokov iz te regije drugotna skrb, vendar jo je treba obravnavati. Unija je to skrb v preteklosti priznavala, a ni uspela spraviti v tek nikakršnih usklajenih in celovitih načrtov. Zato pozivam, da se ustvari načrt, podoben Marshallovemu načrtu, takšen, ki bo vključil celovito politiko priseljevanja na podlagi načel solidarnosti in porazdelitve bremen, pri čemer vse države članice priznavajo, da ne bo mogla nobena država sama reševati velikih in zapletenih težav, ki jih bodo povzročili veliki migracijski tokovi, zlasti v primeru malih držav članic.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Nemiri v Magrebu so že imeli svoj vpliv v Evropi – v obliki ladij, natrpanih z begunci, padanja cen delnic in cenovnih pretresov na bencinskih črpalkah, EU pa je pri tem naivno pričakovala kvečjemu le zadnje. Če upoštevamo visoke cene surove nafte v kombinaciji z močnim evrom in povečevanjem obrestnih mer s strani Evropske centralne banke, je malo upanja, da bodo cene nafte padle. To nam ponovno kaže, kako odvisni smo od zalog surove nafte in da moramo vztrajati pri alternativnih virih.

Pozivi upornikov za območje prepovedi letenja nam predstavljajo dilemo. Od Združenih narodov zahteva sankcioniranje tega neposrednega vmešavanja v neodvisnost države in posledično uničenje njenih protiletalskih zmogljivosti – kakor opozarjajo strokovnjaki. Države EU ne smejo le razmišljati o tem, ampak tudi o posledicah odprte državljanske vojne. Poleg tega, kakšen bi bil položaj EU, če bi Gadafi spremenil smer? Jasno je, da diktatorja ni mogoče prestrašiti le z agresivnim poziranjem. Gadafi je pokazal, kako se je mogoče požvižgati na zahod, in preostali diktatorji to z zanimanjem spremljajo. Zdaj mora EU razkriti svojo zunanjepolitično moč in narediti jasne korake v smeri umiritve in demokratizacije Libije.

  Marija Nedelcheva (PPE), v pisni obliki. – (FR) Odhod Moamerja Gadafija je danes nujna zadeva. Vseeno pa je tu še tudi vse drugo in pomembni so ljudje. Osredotočamo se na diktatorje, a pogosto spregledamo ljudje, ki prvi trpijo posledice. Proces osvoboditve Libijcev se ne sme začeti brez pravega političnega prehoda v državi. Vendar pa demokratični prehod ne bo nikoli uspel brez pravih vodij opozicije. Ta trenutek je ta opozicija zelo šibka. Prvi nujen korak v smeri ustvarjanja gonilne sile je to, da postane bolj razpoznavna. Na drugi strani pa je potrebna tudi močna regionalna strategija. Glede samega vprašanja beguncev sosednje države članice ne morejo doseči dogovora, da bi preprečile zadrževanje dotoka beguncev na mejah. Rezultat: zdravstvene razmere se slabšajo, kar krepi napetosti znotraj skupnosti. Če se ne bomo spopadli s to humanitarno krizo, tvegamo, da se bomo srečali z razmerami, ki nam bodo hitro ušle izpod nadzora.

  Edward Scicluna (S&D), v pisni obliki. – Čestitam kolegici Ani Gomes za njeno resolucijo. Vendar pa sem razočaran zaradi pomanjkanja podpore PPE za dogovor, s katerim bi pozvali EU, naj pripravi načrt in se opremi, da bo lahko obvladovala posledice libijske krize, zlasti glede migracijske politike in preselitve. Nimamo niti načrta A, kaj šele načrt B.

Do danes je na vse mogoče načine pomagala majhna otoška država blizu Libije: Malta. Trinajst tisoč ljudi 89 različnih narodnosti je bilo evakuiranih z malteškimi čolni in njihovimi letalskimi družbami, zaradi česar so bili oboji v veliki nevarnosti. Prebivalci Malte tega niso storili zaradi kakršne koli zakonodaje EU in vsekakor ne zaradi Frontexa. Namesto tega so ravnali iz humanitarnih razlogov in opustili vizumske zahteve. To je bilo načelo solidarnosti. Ne moremo reči, ali se srečujemo z dotokom priseljevanja svetopisemskih razsežnosti ali ne. Vsekakor bo ta velik in zelo pomemben za Malto. Prebivalci Malte ne zahtevajo uporabe uredbe Dublin II ali Frontex. Zahtevajo solidarnost in politiko selitve, ki temelji na načelu porazdelitve bremena. To je veliko razočaranje in nerazumljivo je, da se PPE izogiba tej odgovornosti.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. – Dogodki v Libiji in v južnem sosedstvu EU predstavljajo izpodbijanje preteklih politik in test prihodnjih politik. Pristop statusa quo je prevladoval skoraj 40 let. Ta politika je dala Evropi prednosti stabilnosti in varnega dostopa do energije. A zanemarila je družbe severne Afrike in arabskega sveta. To vemo, ker so se te družbe ponovno dramatično vzpele in vse presenetile. Potrebna je velika politična sprememba v smeri aktivne podpore neizkušenim civilnim družbam v arabskih državah. A to ne bi smel biti izgovor za nagle odločitve, ki bi uničile našo sosedsko politiko.

Evropska sosedska politika bi morala ostati politika. Ne bi je smeli zamenjati neusklajeni ukrepi. Predlagana je bila zamisel, da bi bilo treba evropskim programom vzhodnega partnerstva odvzeti finančna sredstva in jih prerazporediti za jug. To bi pomenilo negativen znak za družbe v našem južnem sosedstvu. Poleg tega ta prerazporeditev nima razumne osnove. Potrošnja na prebivalca na jugu in na vzhodu ni neuravnotežena. Približno enaka je. Težava ni v tem, koliko potrošimo, ampak kako.