Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporazuma o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Islamsko republiko Pakistan o partnerstvu in razvoju (znan tudi kot sporazum o sodelovanju tretje generacije), podpisanega 24. novembra 2001, zlasti člena 1, ki določa, da je „spoštovanje človekovih pravic in demokratičnih načel /.../ bistveni element tega sporazuma“,

–  ob upoštevanju skupne deklaracije EU in Pakistana z 8. februarja 2007 o sporazumu za sodelovanje iz leta 2004, v kateri sta se obe strani zavezali, da bosta oblikovali širok formalen politični dialog, ki bo med drugim zajemal boj proti terorizmu, neširjenje jedrskega orožja, človekove pravice in dobro upravljanje,

–  ob upoštevanju prihodnjih parlamentarnih, regionalnih in predsedniških volitev konec leta,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji v Pakistanu, zlasti resolucije z dne 10. februarja 2004 in tiste z dne 22. aprila 2004,

–  ob upoštevanju člena 115 svojega poslovnika,

A.  ker se je politični sistem v Pakistanu z vrsto ustavnih amandmajev pod Mušarafovo administracijo precej spremenil, parlamentarni sistem pa se je preoblikoval v predsedniškega, pri čemer lahko predsednik zavrne odločitve parlamenta ali ga razpusti,

B.  ker je general Mušaraf leta 1999 razglasil izredno stanje in z državnim udarom in razpustil parlament,

C.  ker je bil aprila 2002 Mušaraf na podlagi neustavnega referenduma izvoljen za predsednika, čemur so sledile pomanjkljivo izvedene državne volitve,

D.  ker posebno dovoljenje za prevzem funkcije vrhovnega poveljnika vojske, ki ga je predsedniku Mušarafu dal sedanji parlament, s čimer je bila kršena ustava iz leta 1973, poteče decembra 2007,

E.  ker imata vojska in tajna služba v pakistanski politiki, vladi in gospodarstvu v Pakistanu še vedno velik vpliv, kar je v nasprotju z načeli načrta za ponovno vzpostavitev demokracije, v katerem je predvideno, da se ta pooblastila prenesejo na civilno administracijo,

F.  ker je zaradi nedavnih dogodkov, med drugim z odstavitvijo pakistanskega vrhovnega sodnika 9. marca zaradi doslej še nedokazane zlorabe položaja ter demonstracijami, ki jih je to spodbudilo, nujno treba obravnavati vprašanje demokracije in pravne države v Pakistanu,

G.  ker nedavno zavzetje Rdeče mošeje v Karačiju, kjer verski skrajneži menda zadržujejo več sto talcev, večinoma študentke medrese, terjalo že veliko smrtnih žrtev, in jasno kaže na moč skrajnega islamističnega gibanja, proti kateremu predsednik Mušaraf ni ukrepal hitro ali odločno; poudarja, da imajo medrese velik vpliv in da je njihovo število v zadnjih letih bliskovito naraslo na račun sistema javnega šolstva,

H.  ker se krši odločitev vrhovnega sodišča iz leta 1999, da je treba temeljne pravice in politične svoboščine razširiti na severni del države, saj jih iz Islamabada še vedno nadzoruje neizvoljeni izvršni direktor na podlagi odredbe, zveza med vojaškimi in sunitskimi islamisti pa je še bolj oslabila zmerne sile v tej regiji,

I.  ker je pakistanska vlada skupaj z lokalnimi talibanskimi militantnimi privrženci aprila 2004 privolila v umik vojske s tega območja, septembra 2006 pa v predajo nadzora nad Vaziristanom lokalnim skrajnežem in militantom,

J.  ker Evropska unija Pakistanu zagotavlja precejšnja sredstva za zmanjševanje revščine in razvoj socialnega sektorja,

1.  izraža veliko zaskrbljenost nad trajanjem zasedbe Rdeče mošeje, poziva oblasti, naj storijo vse za rešitev talcev, pakistansko vlado pa, naj končno sprejme najbolj potrebne radikalne reforme v izobraževalnem sistemu, da se mladim v Pakistanu zagotovi možnost svobodne in enakovredne posvetne izobrazbo;

2.  poziva pakistansko vlado, naj do konca leta ponovno vzpostavi demokratično vlado z izvedbo svobodnih, pravičnih in demokratičnih volitev, ter svari pred vzpostavitvijo predpisa za izredne razmere ali drugih ukrepov, ki bi ovirali svobodo govora, združevanja, zbiranja ali gibanja;

3.  spodbuja predsednika, naj spoštuje ustavo in novim skupščinam omogoči, da se udeležijo predsedniških volitev, ter se odpove funkciji vrhovnega poveljnika vojske;

4.  poziva pakistansko vojsko, naj dovoli ponovno vzpostavitev demokracije na podlagi svobodnih in pravičnih volitev, vključno z omogočanjem političnem vodjem v izgnanstvu, da se vrnejo v Pakistan; poziva k sprejetju ukrepov za omejitev vpliva vojske in drugih oboroženih skupin v političnem procesu;

5.  pozdravlja dejstvo, da bo Evropska unija spremljala splošne volitve v Pakistanu in da se bo Evropski parlament udeležil misije za spremljanje volitev; vendar je zaskrbljen zaradi nekaterih vidikov priprav na te volitve, zlasti glede:

–  nevtralnosti začasne vlade, ki bo oblikovana tri mesece pred volitvami, imenoval pa jo bo predsednik Mušaraf;

–  dejstva, da se kot pogoj za kandidaturo zahteva diploma, zaradi česar se 70 odstotkov žensk na volitvah ne more kandidirati; poleg tega je nesprejemljivo, da se spričevalo po zaključku šolanja v medresi šteje za enakovredno diplomi;

–  pomanjkanja legitimnosti prihodnjega pakistanskega predsednika, če ga bo izvolil sedanji parlament;

6.  poziva Svet in Komisijo, naj predsedniku Mušarafu jasno sporočita, da je prehod k demokraciji edini sprejemljiv način za rešitev te krize;

7.  poziva Svet in Komisijo, naj odločno podpreta klavzulo o demokraciji in človekovih pravicah v sporazumih s Pakistanom, ter poziva k poglobljenemu političnem dialogu o človekovih pravicah in dobrem upravljanju;

8.  poziva pakistansko vlado, naj se strinja s tem, da se pomoč EU nameni predvsem za izboljšanje javnega izobraževanja in gospodarskih naložb na območjih Pakistana, na katerih živijo plemena;

9.  poziva k okrepitvi demokratičnih institucij in ponovni vzpostavitvi civilne oblasti v Pakistanu v skladu z zavezami, ki jih je sprejel predsednik Mušaraf;

10.  je močno zaskrbljen zaradi odstavitve sodnika vrhovnega sodišča zaradi domnevne zlorabe položaja, kar na splošno velja za poskus vlade, da bi v letu volitev ohranila nadzor nad sodstvom; poziva k spoštovanju neodvisnosti sodne oblasti in načela pravne države ter poziva pakistansko vlado, naj z ustreznimi ukrepi zaobrne negativni trend v zvezi s tem ter se vzdrži političnega vmešavanja v to zadevo, ki je trenutno v obravnavi na vrhovnem sodišču;

11.  močno obžaluje smrt 41 civilistov med političnimi demonstracijami 12. maja v Karačiju, obsoja uporabo sile za dosego političnih ciljev, bodisi s strani vladnih zavezniških sil bodisi s strani članov opozicijskih političnih strank;

12.  obsoja vse poskuse vlade, da bi pridobila nadzor nad medijsko svobodo z uvajanjem sprememb k licencam za oddajanje, omejevanjem oddajanja zunanjih dogodkov v živo in izdajanjem vladnih direktiv medijem in medijskim združenjem; obsoja vse oblike groženj, prisile in zastraševanja novinarjev in radijskih oziroma televizijskih poročevalcev;

13.  je zaskrbljen zaradi številnih dobro dokumentiranih primerov „izginotij“ terorističnih osumljencev, novinarjev, študentov, članov beluškega nacionalističnega gibanja ter drugih političnih aktivistov; izrazito poudarja, da so ugrabitve, izvensodne usmrtitve in zaporne kazni brez sojenja v nasprotju s temeljnimi načeli mednarodnega prava, vključno s pravico do življenja in poštenega sojenja;

14.  je zaskrbljen nad stalnimi poročili o zatiranju verskih manjšin, kot je prisilni izgon krščanskih kmetov v Pandžabu;

15.  je zaskrbljen, da bi lahko domača politična zavezništva med vlado, vojsko in verskimi fundamentalisti, kljub zavezi predsednika Mušarafa, da se bo spoprijel s terorizmom in ekstremizmom na mednarodni ravni, ovirala zmožnost vlade, da se loti obravnave vprašanja ekstremizma in fundamentalizma;

16.  je zaskrbljen nad čedalje večjo nestabilnostjo in širjenjem z upori povezanega nasilja na plemenskih območjih, zlasti v Vaziristanu, ob upoštevanju številnih samomorilskih bombnih napadov, med drugim poskusa umora notranjega ministra 28. aprila v Pešavarju;

17.  izraža zaskrbljenost ob tem, da bodo sporazumi z Vaziristanom še bolj spodbujali k represivni ureditvi in militarizmu, ter poziva prihodnje pakistanske vlade, naj storijo vse potrebno za spremembo razmer s spodbujanjem načela pravne države ter z razširitvijo državljanskih in političnih pravic na tem območju;

18.  poziva k okrepljenemu dialogu z regionalnimi in lokalnimi voditelji o možnostih za večjo avtonomijo pokrajin ali k večji zastopanosti interesov pokrajin na državni ravni; obsoja represivne ukrepe vlade v Beludžistanu, kjer se nenehno pojavljajo zahteve po večji avtonomiji provinc in okrepljenem nadzoru nad bogatimi naravnimi viri na tem območju;

19.  poziva vlado, naj izvaja priporočila pakistanskega vrhovnega sodišča in temeljne pravice in politične svoboščine razširi na severni del države;

20.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic in pakistanski vladi.