Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 103(2) svojega poslovnika,

A.  ker so se prvi znaki finančne krize pokazali že leta 2007; ker je Parlament v svoji resoluciji o lizbonskem programu že pred enim letom(1) izpostavil pomembnost zaščite stabilnosti finančnih trgov in navedel, da je takratna kriza na trgu hipotekarnih posojil dokazala, da bi morala Evropska unija razviti ukrepe za nadzor za večjo preglednost in stabilnost finančnih trgov ter za boljšo zaščito potrošnikov, in je zahteval oceno takratnih sistemov in instrumentov bonitetnega nadzora v Evropi;

B.  ker bi morala biti sedanja gospodarska kriza priložnost za ponovno ocenitev svetovnih gospodarskih ureditev in prevladujočih gospodarskih doktrin; ker bi morali pri soočanju s kratkoročno krizo izkoristiti priložnost za izvajanje globljih reform, ki bi omogočile, da svet vstopi v 21. stoletje s pravičnejšim in stabilnejšim finančnim sistemom;

C.  ker v skladu s členom 100(2) konsolidirane pogodbe država članica EU, ki je v resnih finančnih težavah, lahko prejme finančno injekcijo; ta člen navaja, da v primeru države članice, ki je že v težavah ali ji resno grozijo hude težave zaradi izjemnih okoliščin, na katere ne more vplivati, lahko Svet tej državi članici s kvalificirano večino na predlog Komisije pod nekaterimi pogoji dodeli finančno pomoč Skupnosti;

D.  ker bilijoni dolarjev, ki so bili uporabljeni za reševanje sedanjih stisk, predstavljajo – v primeru, da so namenjeni pravim projektom – priložnost, ki je bila pred enim letom še malo verjetna;

E.  ker svetovni zeleni »new deal«, pojem, ki ga je oktobra 2008 uvedel okoljski program Združenih narodov, obravnava sedanje gospodarske neugodje in bi moral služiti kot navdih strategijam EU za oživitev gospodarstva,

F.  ker se veliko vlad v EU ponavadi odzove s zastarelo nacionalno logiko, ki ni primeren odziv na težave z gospodarskega in političnega stališča;

Vzroki krize

1.  poudarja, da finančna kriza ne sme biti obravnavana kot “naravna katastrofa” ali nesreča, saj jo je sprožil človek in je rezultat neoliberalne ideologije, ki je menila, da so trg in njegovi veliki akterji najboljši zakonodajalci;

2.  spominja, da je Parlament v svoji resoluciji o lizbonskem programu pred enim letom že pozval Komisijo, naj predloži priporočila, kako izboljšati stabilnost finančnega sistema in njegove sposobnosti zagotavljanja varnega in dolgoročnega finančnega poslovanja evropskih podjetij;

3.  zato odločno kritizira Komisijo, zlasti njenega predsednika Barrosa in komisarja McCreevyja, ker ni ustrezno ukrepala glede teh zaskrbljujočih vprašanj ter je izvajala svojo dolgoletno politiko preproste deregulacije in prostega delovanja sektorja;

4.  meni, da je sedanja kriza izraz trojne krize kar zadeva gospodarski, socialni in okoljski razvoj; zato opozarja glede spodbujanja “načrta za oživitev gospodarstva”, ki nas želi znova spraviti k modelu, ki nas je pripeljal do sedanjih razmer; zato opozarja glede enostavnega vnašanja denarja v gospodarstvo in uporabe surovega pristopa za obvladovanje povpraševanja, kar bi lahko poglobilo okoljsko in socialno krizo;

5.  poziva Svet, naj se resno zaveže k integraciji lizbonske in göteborške strategije ter evropskega programa za oživitev, da bo imela EU za prihodnje izzive vseobsegajoč pristop;

6.  meni, da bi moralo biti spodbujanje gospodarstva bistveno večje, usklajeno in bolje usmerjeno, kot pa se je do sedaj razpravljalo v EU; potrebna je uvedba novih finančnih instrumentov in postopkov, eden izmed pogojev za uspeh pa je takojšna stabilizacija svetovnega finančnega sistema;

Nova finančna struktura za EU in drugod

7.  ugotavlja, da so se zaradi površnih antitrustovskih zakonov finančne institucije povečale do mere, ko so bile enostavno prevelike, da bi smele propasti, in dejansko ni bilo druge možnosti, kot da so prejele finančno injekcijo z denarjem davkoplačevalcev;

8.  ugotavlja, da bi morala biti ena izmed izkušenj iz te krize ponovna usmeritev finančnih trgov k njihovi vlogi »služabnika« »realnega gospodarstva«;

9.  meni, da mora finančna ureditev, vključno s strogimi pravili glede preglednosti, razkritja in nadzora, zajemati vse finančne organizacije in se mora izvajati; zahteva dodatne zakonodajne predloge in mednarodne sporazume, s katerimi se bo mogoče spoprijeti s prevzemanjem prevelikega tveganja, špekulacijami z izposojenim denarjem in gospodarsko kratkoročnostjo, ki so osnovni vzrok za krizo; Komisijo opozarja na obveznost, da mora odgovoriti na zahteve Parlamenta glede ureditve skladov hedge in skladov zasebnega kapitala;

10.  meni, da je treba nemudoma »evropeizirati« finančne nadzorne strukture, in predlaga, da se Evropsko centralno banko vključi v vseevropski makrobonitetni nadzor sistemsko pomembnih finančnih institucij na podlagi člena 195(6) pogodbe; poziva k resnim prizadevanjem za doseg hitrega sporazuma o svetovnem finančnem regulatorju, instituciji, ki bi lahko tudi usklajevala urejanje vseh finančnih središč, vključno z »offshore« finančnimi središči;

11.  opozarja, da tudi bonitetne agencije nosijo svoj del odgovornosti za finančno krizo; pozdravlja poziv Evropskega sveta k pospešitvi zakonodajnega predloga Komisije o poostritvi pravil za te agencije; v zvezi s tem meni, da je zelo pomembno zagotoviti registracijo bonitetnih agencij in preprečiti, da bi ista agencija za neko podjetje opravljala bonitetne dejavnosti in druge storitve; meni, da bi morala Komisija predlagati ustanovitev javne in neodvisne bonitetne agencije EU, da bi izboljšala preglednost v tem sektorju;

12.  predlaga, naj Svet hitro sprejme ukrepe, da bo finančnim institucijam v državah, ki zavračajo upoštevanje mednarodnih standardov, prepovedano poslovati z institucijami iz dobro urejenih gospodarstev, in naj uporabi sankcije za vse države in ozemlja, ki ne sodelujejo; ugotavlja, da je svetovna finančna stabilnost javna dobrina, za njeno varovanje pa so odgovorni politični voditelji;

13.  v povezavi z naslednjim srečanjem skupine G20 poziva k progresivni uvedbi večstranskega finančnega nadzora in regulativnega sistema; poziva Svet, naj brani skupno stališče glede prednostnih nalog za ponovno vzpostavitev finančne stabilnosti, in sicer konec davčnih oaz in strog nadzor sistemov nagrajevanja; opominja, da je treba reformirati upravljanje institucij iz Bretton Woodsa, da bodo spremenjene glasovalne pravice in uveden režim z dvojno večino držav članic ter kapitalskega deleža; zahteva ponovno opredelitev okvira za vzdržnost zadolženosti mednarodnih finančnih institucij, vzpostavitev večstranskega razreševalnega mehanizma za dolg in odgovornega okvira posojil; zahteva strogo ureditev transakcij izvedenih finančnih sredstev, s katerimi se trguje na trgu; poudarja, da je treba glede na okvir Bale II okrepiti in razširiti pravila varnega in skrbnega poslovanja, da bi bistveno povečali zahteve obvezne rezerve bank in omejili listninjenje; zahteva večstransko strogo razkritje, zahteve glede kapitala in dolga za sklade hedge in sklade zasebnega kapitala;

14.  poziva Evropski svet, naj na srečanju skupine G20 podpre predlog Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) o uvedbi novega večstranskega režima za preprečevanje valutne špekulacije in zagotovitev političnega prostora za vse države, da si bodo lahko prizadevale za primerne ekspanzivne davčne in monetarne politike, s katerimi bodo v obdobju recesije ali finančne krize zaščitile delovna mesta v svojih gospodarstvih;

Zeleni »new deal«

15.  ugotavlja, da je s krediti spodbujano potrošništvo v najbogatejših gospodarstvih sveta ustvarilo ogromen ekološki primanjkljaj, zaradi česar se je treba za ponoven zagon gospodarstva izogibati poenostavljenemu pristopu obvladovanja povpraševanja;

16.  opozarja glede slepega vnašanja milijardnih finančnih injekcij v stare industrije in izčrpane gospodarske modele, kar bi pomenilo le izgubo precejšnjega denarja in zastavljanje prihodnosti naših otrok;

17.  meni, da bi bila opustitev boja proti podnebnim spremembam in zaustavitev okoljskih naložb pogubna napaka s takojšnjimi in medgeneracijskimi posledicami;

18.  pozdravlja splošno soglasje v Evropski uniji, da je treba sprejeti drzne politične ukrepe, da bi prebrodili sedanjo gospodarsko krizo; vendar meni, da sprejeti ukrepi ne ustrezajo izzivu, saj niso primerno osredotočeni na prihodnje potrebe naše družbe ter ne zagotavljajo »evropskega« odziva; poudarja, da je pri tem bistvenega pomena usklajen evropski odziv, da bi se preprečilo izvajanje nacionalnih načrtov, ki bi lahko sprožili spore in dodatne stroške;

19.  poziva, naj se to krizo razume kot dodatno spodbudo za pospešitev nujno potrebnega okoljskega preoblikovanja industrije, ter naj se obseg javnega denarja za oživitev nameni »zelenim« naložbam, ki bodo z manjšimi podnebnimi spremembami in z manjšo energetsko odvisnostjo odplačale nižje energetske račune in manjše poslabšanje okolja ter boljšo kakovost življenja državljanov; poudarja, da bo odlašanje potrebnih ukrepov na koncu pomenilo večje stroške;

20.  ugotavlja, da ima večina naložb v »zeleno gospodarstvo« (energetska prenova stavb, obnovljivi viri energije, javni prevoz) možnost, da sproži trojno korist glede ustvarjanja delovnih mest, zmanjšanja podnebnih učinkov in povečanja energetske neodvisnosti EU, ter da evropska industrija dobi prednost, da naredi prvo potezo pred drugimi svetovnimi regijami, ki morajo šele oblikovati svoje pobude, da se sooči z naslednjo industrijsko revolucijo, ki bo zelena revolucija;

21.  poudarja oceno Komisije, da je trenutno v zelenem gospodarstvu zaposlenih 3,5 milijona ljudi,; poudarja, da je v primeru širše opredelitve in ob upoštevanju neposrednih učinkov približno 8 milijonov delovnih mest že odvisnih od teh panog; glede na nedavno študijo bi se lahko v sektorju obnovljivih virov energije s 120 milijardami EUR (približno 1 % BNP EU 27) ustvarilo več kot 2 milijona delovnih mest;

22.  poudarja, da je gradbena industrija največji gospodarski sektor v EU z delovno silo 26 milijonov posrednih in neposrednih delovnih mest, predvsem v malih in srednjih podjetjih; poudarja, da bi bilo spodbujanje termoizolacije in obnove obstoječih stavb lahko glavni vidik gospodarske oživitve, ustvarjanja delovnih mest in varčevanja z energijo;

23.  ugotavlja, da je študija ministrstva Združenega kraljestva za energijo in podnebne spremembe zaključila, da bi lahko v naslednjih desetih letih na morju ob obali Združenega kraljestva zgradili še 5000 do 7000 turbin na veter, ki bi proizvajale energijo, primerljivo s 25 velikimi premogovnimi termoelektrarnami, s čimer bi zmanjšali skupne emisije ogljikovega dioksida v Združenem kraljestvu za 14 % in v tej državi ustvarili do 70 000 delovnih mest;

24.  ugotavlja, da bo od zdaj pa do leta 2030 potrebnih za približno 1 bilijon EUR naložb v električno omrežje EU in njene proizvodne zmogljivosti ter 150 milijard EUR za plinska omrežja; poudarja, da bi morali biti izdatki EU za energetske projekte osredotočeni na tiste naložbe, ki zagotavljajo najvišjo dodano vrednost in stroškovno učinkovitost, da bi dosegli cilje EU na področju politik o podnebnih spremembah, predvsem glede projektov varčevanja z energijo in energetske učinkovitosti ter naložb v omrežja z obnovljivo energijo;

25.  meni, da bi dobro usmerjen vseevropski naložbeni program za trajnost v višini 500 milijard EUR v naslednjih petih letih (100 milijard EUR letno, kar pomeni približno 0,7% BNP EU-27 na leto) lahko ustvaril in zavaroval pet milijonov delovnih mest, polovica teh delovnih mest pa bi bila ustvarjena v naslednjih dveh letih;

26.  ugotavlja, da je načrt Komisije za gospodarsko oživitev glede energetskih projektov slabo oblikovan, saj je državna pomoč namenjena skoraj izključno velikim energetskim in telekomunikacijskim oligopolom, s čimer so izpuščeni pomembni partnerji za spremembe, kot so mala in srednja podjetja, podjetja z zeleno tehnologijo ter mesta in regije EU; kritizira, da se načrt Komisije za oživitev gospodarstva močno zanaša na projekte, ki niso pripravljeni na dejanske naložbe v naslednjih dveh letih, in močno podpira zajemanje in shranjevanje ogljika ter energetsko infrastrukturo, pri čemer bodo potrebna leta in leta za potrebne odobritve na račun širokega obsega tehnologij obnovljivih virov energije in gradbenega sektorja, ki bi bila lahko hitro aktivirana s strateškim partnerstvom z državljani in regijami EU, kar bi dejansko kratkoročno vplivalo na zaposlovanje;

27.  poudarja, da je treba naložbe „new deala“ usmeriti tudi v povečanje učinkovitosti in v vire energije, ki bi nadomestili nafto, saj bodo verjetno kratkoročno do srednjeročno začeli primanjkovati, kar bo ogrozilo razvoj nekaterih sektorjev, kot so informacijska in komunikacijska industrija ter industrija zabave; ugotavlja, da nedavne študije kažejo, da je s takšnimi materiali mogoče zagotoviti večjo učinkovitost, kar bi zmanjšalo količino odpadkov, stroške in odvisnost od virov;

28.  poudarja, da bi moral zeleni »new deal« obravnavati tudi socialno krizo z obsežnimi naložbami v socialne storitve, predvsem v šolstvo in zdravstvo, s precejšnjim povečanjem števila učiteljev in ustvarjanjem boljših fizičnih pogojev za učenje otrok in študentov; vse to pa so naložbe, ki se bodo obrestovale v prihodnosti;

29.  meni, da lizbonska strategija ne bo dosegla svojih ciljev, če ne bo zagotovljena trdna socialna razsežnost, ki mora biti vključena v enotni trg; poziva Svet naj pripravi temelje za politiko približevanja najnižjih plač in socialnih pravic v srednjeročnem obdobju; meni, da bi lahko politika zmanjšanja nadurnega dela prispevala k ustvarjanju delovnih mest in pravičnejši delitvi priložnosti;

30.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo Evropski socialni sklad osredotočen na ponovno usposabljanje in večjo zaposljivost ter dejavnosti socialnega vključevanja, da bodo presežene najhujše socialne posledice krize; nujno zahteva, naj bo v teh politikah vključena enakost spolov;

Financiranje zelenega programa za oživitev

31.  poziva kot splošno pravilo, naj bodo finančniki podrejeni svoji pravi vlogi služabnikov gospodarskega razvoja in blaginje, in želi, da bi bil ves javni denar in javna zagotovila, porabljena na programih za oživitev, namenjena omogočanju prehoda h gospodarskemu razvoju, ki bo energetsko učinkovit, zasnovan na obnovljivih virih energije, brez jedrske energije, družbeno pravičen in usmerjen v prihodnost;

32.  ugotavlja, da subvencije, namenjene zasebnim neuspešnim bankam, ali podpora javnih neuspešnih bank za zasebne banke s slabimi aktivami, pomenijo le prenos denarja davkoplačevalcev na banke s težavami; namesto tega priporoča, naj bo javna podpora po potrebi odobrena z običajno kapitalsko udeležbo;

33.  je seznanjen s pomembnostjo pregleda proračuna, načrtovanega za leto 2009, v katerega morajo biti vključeni drzni predlogi za spremembo načrtovanja v okviru vmesnega pregleda večletnih programov, da se odgovori na izzive, ki nastajajo zaradi podnebnih sprememb in sedanje krize;

34.  meni, da ima Evropska investicijska banka, ki je finančna veja EU in največji javni posojilodajalec na svetu, osrednjo vlogo pri zagotavljanju kapitala za oživitev; poziva, naj se vplačani kapital držav članic, ki so delničarke Evropske investicijske banke, bistveno poveča, da bo imela banka precej večjo posojilno sposobnost, s čimer bi dosegla dosti večji finančni učinek na obseg naložb in hkrati izboljšala nadzor nad izpolnjevanjem zahtev po trajnosti pri projektih;

35.  meni, da bi bilo treba Evropski investicijski banki v sedanjih okoliščinah dovoliti ponovno financiranje Evropske centralne banke; poudarja, da bi lahko Evropska investicijska banka – s predvidevanjem, da bo obrestna mera ponovnega financiranja 2% – s petimi milijardami EUR, uporabljenih kot subvencije za obresti, finančno spodbudila skupaj 250 milijard EUR posojil brez obresti za javne in zasebne vlagatelje za zelene naložbe in najuspešnejše tehnologije, s čimer bi pomagala pri zmanjševanju podnebnih sprememb in povezanih stroškov;

36.  poziva, naj začne sklad 2020 Marguerite, namenjen zagotavljanju neposrednega kapitala za infrastrukturo in energetske projekte evropskega pomena, čim prej delovati, in predlaga injekcijo denarja iz proračuna evropskega načrta za oživitev za največji vzgon in hitre rezultate; poziva k podpisu memoranduma o soglasju med Parlamentom in drugimi evropskimi institucijami, da bodo zagotovljene naložbe v resnično trajnostne projekte;

37.  želi, da bi Komisija predložila predloge za širšo vseevropsko energetsko obdavčenje, ki bi pomagalo preusmeriti proizvodnjo in potrošnjo od proizvodov in storitev, ki škodujejo podnebju, in omogočilo prehod obdavčenja, zasnovanega na delu, k obdavčenju, zasnovanemu na energiji;

38.  poziva Komisijo, naj predloži predloge o uvedbi vseevropskega davka za finančne transakcije, ki bi lahko pomagal pri finančnih naložbah v razvijajoče se države, da bi premostili najhujše posledice krize in nadaljevali z izpolnjevanjem razvojnih ciljev tisočletja;

39.  zahteva naj se davčni odbor Združenih narodov spremeni v mednarodni organ, ki bi obravnaval izogibanje davkom in davčne utaje; zahteva reformo upravljanja v organu oblikovalcev računovodskih standardov, da bodo zagotovljene javna odgovornost, preglednost in spoštovanje previdnostnega načela;

Prenovljena lizbonska strategija

40.  poudarja, da so se ob novih notranjih in zunanjih izzivih, s katerimi se sooča Evropska unija, pokazale omejitve odprte metode usklajevanja, na kateri je lizbonska strategija temeljila devet let;

41.  meni, da bi voditelji EU morali kratkoročno pripraviti nov zavezujoč okvir za tesnejše usklajevanje gospodarskih politik, srednjeročno pa primerno skupno gospodarsko politiko EU; poziva Komisijo, naj do konca leta 2009 pripravi temeljito oceno zadnjih devetih let lizbonske strategije; glede tega poudarja, da način merjenja uspešnosti lizbonske strategije nikakor ni samoumeven in prav tako ne, kateri kazalniki bi bili primerni za merjenje „napredka“; opozarja, da gospodarska rast ni cilj sama po sebi, podatki o BDP/BNP pa ne morejo biti ustrezni kazalniki za merjenje blaginje;

42.  poziva, naj se dodajo novi kazalniki za spremljanje lizbonskega procesa, vključno s kazalniki za merjenje kakovosti življenja; zato pozdravlja delo različnih generalnih direktoratov Komisije, da bi razvili nove kvalitativne kazalnike; poziva Svet, države članice in Komisijo, naj svoje politične ukrepe in nacionalne načrte ocenijo tudi s kazalniki, kot so emisije CO2, energetska intenzivnost gospodarstva, stopnja tveganja revščine ter izguba biotske raznovrstnosti;

43.  poziva Komisijo, naj te nove kazalnike uporabi pri prihodnjih ocenah nacionalnih programov za oživitev ter jih vključi v spremljanje Komisije, saj bo tako ustvarila celovitejšo in ustreznejšo podobo napredka in pomanjkljivosti lizbonske in göteborške strategije;

44.  poziva Komisijo, naj pregleda lizbonski seznam dodeljevanja sredstev, ki določa uporabo strukturnih skladov v državah članicah in regijah glede na nove kazalnike, in črta kategorije, ki povzročajo dodatno škodo podnebju;

45.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk, Odboru regij in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

(1) Resolucija z dne 20. februarja o prispevku k spomladanskemu Evropskemu svetu o lizbonski strategiji (Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0057).