Evropski parlament,

–    ob upoštevanju naslova XII Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti njenega člena 174,

–    ob upoštevanju predpisov, ki urejajo strukturne sklade za obdobje 2007–2013,

–    ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji(1),

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. septembra 2003 o strukturno manj razvitih regijah (otoki, gorske regije, regije z majhno gostoto prebivalstva) v okviru kohezijske politike in institucionalnih izgledov,

–    ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 7. julija 2005 o reviziji smernic za regionalno državno pomoč,

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2007 o naravnih in gospodarskih omejitvah in omejitvah otokov v okviru regionalne politike,

–    ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2008 o Zeleni knjigi o teritorialni koheziji – Teritorialna raznolikost kot prednost,

–    ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Regije 2020 – ocene prihodnjih izzivov za regije EU (SEC(2008)2868),

–    ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije o območjih s posebnimi geografskimi značilnostmi (št. 02/2009),

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o zeleni knjigi o teritorialni koheziji in napredku razprave o prihodnji reformi kohezijske politike,

–    ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. junija 2009 o šestem poročilu o napredku na področju ekonomske in socialne kohezije,

–    ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2010 z naslovom Kohezijska politika: Strateško poročilo o izvajanju programov 2007–2013 za leto 2010 (SEC(2010)360),

–  ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,

A. ker se je načelo teritorialne kohezije utrdilo v predpisih o strukturnih skladih za obdobje 2007–2013 in je eden od pomembnih novih ciljev Evropske unije, uvedenih z Lizbonsko pogodbo, katerega namen je zagotoviti usklajen razvoj z zmanjšanjem regionalnih neskladij in odpravo ovir za razvoj, vključno z ovirami, ki so povezane z naravnimi in geografskimi omejitvami,

B. ker je treba v skladu s členom 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije posebno pozornost nameniti regijam, ki so hudo in stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, kot so najsevernejše regije z zelo nizko gostoto prebivalstva ter otoške in gorske regije,

C. ker so gorske regije, otoki in redko poseljena območja izpostavljeni posebnim izzivom zaradi demografskih sprememb, slabe dostopnosti, podnebnih sprememb, migracijskih pojavov, preskrbe z energijo in regionalnega povezovanja,

1. pozdravlja vključitev teritorialne kohezije kot novega cilja Unije in novi člen 174; meni, da bi morali določbe člena 174 pretvoriti v posebne razvojne strategije in konkretne ukrepe, s katerimi bi premostili ovire ter izkoristili potencial teh regij;

2. pozdravlja delovni dokument Komisije o območjih s posebnimi geografskimi značilnostmi; kljub temu meni, da gorske regije, otoki in redko poseljena območja še zdaleč ne sestavljajo homogene skupine regij in zaslužijo posebne regionalne razvojne programe; poudarja, da imajo te skupine regij nekaj skupnih značilnosti, po katerih se razlikujejo od drugih regij;

3.  poziva Komisijo, naj si prizadeva za primernejše in teritorialno prilagojene statistične kazalnike, da bi celovitejše prikazala stopnjo razvoja teh regij; poudarja, da se lahko za regije, upravičene na podlagi cilja regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, že zdaj uporabijo drugi kazalniki, ne le BDP (celotno prebivalstvo, brezposelnost, stopnja zaposlenosti, stopnja izobrazbe, gostota prebivalstva); poziva Komisijo, naj preuči možnost, da bi v prihodnje med temi kazalniki določili posebne kazalnike tudi za gorske regije, otoke in oddaljena ali redko poseljena območja; vseeno meni, da mora ostati BDP osrednje merilo za ugotavljanje upravičenosti do pomoči v okviru regionalne politike;

4. poziva k vključitvi posebne evropske integrirane in prožne politike, s pravnimi in finančnimi posledicami, za obravnavo gorskih regij, otokov in redko poseljenih območij na podlagi skupnih značilnosti, vendar ob upoštevanju raznolikosti razmer in načela sorazmernosti; meni, da kohezijska politika razmer v gorskih regijah, na otokih in redko poseljenih območjih ne bi smela obravnavati samo z regionalno politiko, temveč tudi z uporabo drugih politik EU, ki imajo velik prostorski vpliv na razvoj teh regij; meni, da bi okvir evropskih politik za gorske regije, otoke in redko poseljena območja utegnila pomeniti dodano vrednost za premagovanje trajnih ovir za te regije in prilagajanje njihovega modela razvoja z uporabo njihovih prednosti;

5. poziva države članice ter regionalne in lokalne organe, naj prevzamejo pomembno vlogo pri razvojnih strategijah za gorske regije, otoke in redko poseljena območja, saj je potreben vertikalen pristop, ki ob upoštevanju načela subsidiarnosti zahteva udeležbo in prispevek na vseh ravneh oblasti, njegov namen pa je pravilna usmeritev teh regij na pot trajnostnega razvoja ob upoštevanju drugih pomembnih panog v regiji; poudarja, da lahko možnosti v teh regijah, ki imajo pogosto obsežne naravne vire, ugodno prispevajo k izpolnjevanju ciljev, ki jih določa strategija EU2020, zlasti na področjih energetske politike ter raziskav in razvoja;

6. poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo gorske regije, otoki in redko poseljena območja še naprej imeli korist od posebnih določb, med drugim tudi v okviru nove finančne perspektive ter v naslednjem programskem obdobju;

7. pozdravlja evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS) kot orodje za premagovanje ovir, ki otežujejo teritorialno sodelovanje; spodbuja gorske regije, otoke in redko poseljena območja, da EZTS uporabijo za upravljanje projektov teritorialnega sodelovanja z drugimi regijami, ki jih sofinancira EU, kot način za približevanje sosednjim gospodarskim območjem;

8. spodbuja države članice naj za gorske regije, redko poseljena območja in otoke v celoti uporabijo instrumente evropske sosedske politike, da bodo lahko izkoristili sredstva, ki so na razpolago čez mejo;

9. poziva k odpravi merila, povezanega z oddaljenostjo (150 km), pri razvrščanju otokov med obrobne regije, ki so upravičene do financiranja iz programov čezmejnega sodelovanja v okviru cilja teritorialnega sodelovanja kohezijske politike ali evropske sosedske politike; meni, da bi bilo treba v tem primeru vzpostaviti neko omejitev in da bi bilo za otoške regije ustreznejše, če bi bil pogoj čezmejnega ozemlja uporabljen na ravni morskega bazena;

10.      naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic ter regionalnim in lokalnim oblastem, pa tudi gospodarskim in socialnim partnerjem.

(1) UL L 291, 21. 10. 2006, str. 11.