Predlog resolucije - B7-0161/2011Predlog resolucije
B7-0161/2011

PREDLOG RESOLUCIJE o prednostnih nalogah v zvezi s 16. zasedanjem Sveta OZN za človekove pravice in pregledom za leto 2011

2. 3. 2011

ob zaključku razprave v zvezi z izjavo podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
v skladu s členom 110(2) poslovnika

Charles Tannock, Tomasz Piotr Poręba v imenu skupine ECR

Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0158/2011

Postopek : 2011/2570(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
B7-0161/2011
Predložena besedila :
B7-0161/2011
Sprejeta besedila :

B7‑0161/2011

Resolucija Evropskega parlamenta o prednostnih nalogah v zvezi s 16. zasedanjem Sveta OZN za človekove pravice in pregledom za leto 2011

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Listine EU o temeljnih pravicah,

–   ob upoštevanju svojih preteklih resolucij o Svetu Združenih narodov za človekove pravice (UNHCR), zlasti resolucije z dne 25. januarja 2010 o 13. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice[1], vključno z vlogo EU, resolucije z dne 14. januarja 2009 o razvoju Sveta OZN za človekove pravice in vlogi EU[2], resolucij z dne 16. marca 2006 o izidu pogajanj o Svetu za človekove pravice in 62. zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice[3], resolucije z dne 29. januarja 2004 o odnosih med Evropsko unijo in Združenimi narodi[4], resolucije z dne 9. junija 2005 o reformi Združenih narodov[5], resolucije z dne 29. septembra 2005 o rezultatih svetovnega vrha Združenih narodov, ki je potekal od 14. do 16. septembra 2005[6], in resolucije z dne 7. maja 2009 o letnem poročilu o človekovih pravicah po svetu v letu 2009 in politiki EU na tem področju[7],

–   ob upoštevanju svojih nujnih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji,

–   ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov A/RES/60/251 o ustanovitvi Sveta za človekove pravice (UNHRC),

–   ob upoštevanju prejšnjih rednih in izrednih zasedanj Sveta OZN za človekove pravice ter prejšnjih krogov splošnega rednega pregleda,

–   ob upoštevanju 16. zasedanja Sveta OZN za človekove pravice ter enajstega kroga splošnega rednega pregleda, ki je predviden od 2. do 13. maja 2011,

–   ob upoštevanju pregleda Sveta OZN za človekove pravice v letu 2011,

–   ob upoštevanju institucionalnih sprememb zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, zlasti ustanovitve Evropske službe za zunanje delovanje ter uvedbe funkcije visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

–   ob upoštevanju členov 2, 3(5), 18, 21, 27 in 47 Pogodbe o Evropski uniji v različici, ki izhaja iz Lizbonske pogodbe,

–   ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,

A. ker so spoštovanje, spodbujanje in varstvo univerzalnosti človekovih pravic del etičnega in pravnega reda Evropske unije ter eden od temeljev evropske enotnosti in celovitosti,

B.  ker je Svet OZN za človekove pravice edinstvena platforma, specializirana za splošne človekove pravice, in poseben forum, ki se ukvarja s človekovimi pravicami v sistemu OZN; ker sta mu zaupani pomembna naloga ter odgovornost za krepitev uveljavljanja, varstva in spoštovanja človekovih pravic v svetu,

C. ker pregled Sveta OZN za človekove pravice poteka dvoplastno, saj se o statusu tega organa razpravlja v New Yorku, o postopkih pa v Ženevi; ker si morajo obenem vsi mednarodni akterji prizadevati, da bodo odpravljena dvojna merila ter da se bosta preprečili selektivnost in politizacija problematike človekovih pravic,

D. ker se države ne smejo več izgovarjati na suverenost in nacionalno pristojnost, da bi se izognile preiskavam na področju človekovih pravic,

E.  ker bi morala Evropska unija v Združenih narodih delovati kot svetovna akterka, zlasti v Svetu za človekove pravice, in ker bi novi pristop, ki ga uteleša nova Evropska služba za zunanjepolitično delovanje, moral pomagati Uniji, da bi bila učinkovitejša ter bolj prepoznavna pri skladnem, doslednem in učinkovitem uresničevanju svetovnih ciljev ter spopadanju s svetovnimi izzivi,

F.  ker je znotraj Evropske službe za zunanje delovanje predvidena ustanovitev direktorata za človekove pravice in demokracijo,

G. ker bo na 16. zasedanje Sveta OZN za človekove pravice v Ženevo odpotovala tudi delegacija pododbora Evropskega parlamenta za človekove pravice, kot je bilo to v preteklih letih ob zasedanjih Sveta in pred tem Komisije OZN za človekove pravice, ki je bila predhodnica Sveta za človekove pravice,

1.  poudarja pomen 16. zasedanja Sveta OZN za človekove pravice ter zlasti njegovega pregleda, ki nudi edinstveno priložnost za oceno izvajanja mandata Sveta, temu organu pa daje priložnost za izboljšanje delovnih metod za učinkovitejše ter sistematično odzivanje na kršenja človekovih pravic; pozdravlja dejstvo, da je Svet za človekove pravice imenoval dva sooblikovalca procesa, Maroko in Liechtenstein;

2.  pozdravlja dejstvo, da so na dnevnem redu 16. rednega zasedanja med drugim poročila o pravicah ljudi, ki pripadajo nacionalnim, etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam, o uveljavljanju in varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v boju proti terorizmu ter razširjena srečanja o pravicah otrok;

3.  pozdravlja letošnje imenovanje posebnih poročevalcev za te ključne teme in je seznanjen s poročili (ki jih morajo predstaviti posebni poročevalci) o mučenju in drugem krutem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju, o svobodi vere ali prepričanja ter o položaju zagovornikov človekovih pravic; poziva države članice EU, naj se dejavno vključijo v te razprave;

4.  pozdravlja novi direktorat za človekove pravice in demokracijo ter podpira vzpostavitev delovne skupine Sveta EU za človekove pravice s sedežem v Bruslju, v kateri bodo sodelovali strokovnjaki za človekove pravice iz vseh 27 držav članic EU, saj je Bruselj ustreznejše mesto za spremljanje politik EU, direktorat pa bo pomagal organizirati večstransko delo v razmerju do dvostranskega dela;

5.  podpira imenovanje posebnega predstavnika EU na visoki ravni za človekove pravice in ponovno poudarja potrebo po državnih strategijah za človekove pravice in demokracijo;

6.  poudarja, da mora imeti EU skupno stališče o vprašanjih, o katerih bo tekla razprava na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, in poziva države članice, naj okrepijo prakso EU o posredovanju „enega sporočila z več glasovi“, ki je v zadnjih letih dobro delovala, na primer pri pobudah EU proti smrtni kazni;

Delo Sveta za človekove pravice

7.  ponovno poziva države članice EU, naj dejavno nasprotujejo vsem poskusom spodkopavanja pojma univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne odvisnosti človekovih pravic, in spodbuja Svet OZN za človekove pravice, naj enako pozornost nameni vsem vrstam diskriminacije, vključno z diskriminacijo na podlagi spola, rase ali etnične pripadnosti, starosti, spolne usmerjenosti, invalidnosti, vere ali prepričanja;

8.  je zaskrbljen, ker Svet OZN za človekove pravice pri učinkovitejšem opravljanju mandata najbolj ovira blokovska politika, ki pogosto prevlada, ter njen vpliv na izbiro držav in razmer, ki jim bo Svet posvetil pozornost; ponavlja stališče, da je za ugled, vpliv in verodostojnost Sveta OZN za človekove pravice ključna njegova sposobnost, da razmere v posameznih državah obravnava učinkovito, pravočasno in primerno;

9.  verjame, da bi moral biti Svet za človekove pravice bolje opremljen za obravnavanje dolgotrajnih in nujnih razmer, morebiti z razširitvijo „zbirke orodij“ za človekove pravice, uporabo ugotovitvenih svetov ne le v okviru zasedanj, temveč tudi v obdobju med zasedanji, ter z organiziranjem zasedanj v drugih regijah, ne samo v Ženevi; obžaluje, da Svet OZN za človekove pravice v mnogih primerih ni bil sposoben nujno in pravočasno obravnavati resnih razmer na področju človekovih pravic zaradi pomanjkanja ustreznih instrumentov, ter podpira zamisel o neodvisnih "sprožiteljih"; si dejavno prizadeva za vzpostavitev namenskih mehanizmov Sveta OZN za človekove pravice za takojšen odgovor na krize človekovih pravic, do kakršnih je prišlo na primer v Tuniziji, Egiptu, Iranu in Belorusiji;

10. ponavlja svoje stališče o konceptu „razžalitve ver“ in četudi priznava, da se je treba v celoti posvetiti težavi z diskriminacijo verskih manjšin, meni, da vključitev tega koncepta v protokol o dodatnih standardih glede rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in vseh oblik diskriminacije, ni primerna;

11. pozdravlja pobudo ZDA o uvedbi državne resolucije o Iranu; poziva države članice EU, naj odločno podprejo vzpostavitev posebnega mehanizma za Iran; poziva visoko predstavnico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj uskladita sodelovanje med EU in ZDA pri skupnih vprašanjih glede človekovih pravic, pri čemer mora EU, če želi biti učinkovita in verodostojna, delovati popolnoma neodvisno;

12. pozdravlja, da je bila v obdobju med 27. januarjem in 2. februarjem 2011 v Tunizijo poslana misija OZN za človekove pravice na visoki ravni, ter močno priporoča popolno upoštevanje njenih priporočil; ponavlja poziv k ustanovitvi neodvisne mednarodne preiskovalne komisije, ki bi raziskala vse hude kršitve človekovih pravic, povezane z dogodki po 17. decembru 2010;

13. podpira odločitev, da se v Egipt pošlje misijo urada visoke komisarke OZN za človekove pravice, da oceni splošne razmere na področju človekovih pravic po zamenjavi državnega vodstva;

14. pozdravlja soglasno sprejetje resolucije o razmerah na področju človekovih pravic v Libiji na 15. izrednem zasedanju 25. februarja, v katerem obsojamo grobe in sistematične kršitve človekovih pravic v Libiji, in opozarja, da bi nekatere od teh kršitev utegnile soditi med zločine proti človečnosti; poziva, naj se v Libijo pošlje neodvisno mednarodno komisijo, ki bi preiskala vse domnevne kršitve mednarodnega humanitarnega prava v tej državi, in generalni skupščini priporoča, naj preuči začasen preklic članstva Libije v Svetu OZN za človekove pravice;

15. podpira odpiranje regionalnih pisarn urada visoke komisarke OZN za človekove pravice v Sredozemlju;

16. pozdravlja sklic 14. izrednega zasedanja o položaju človekovih pravic v Slonokoščeni obali po končanih predsedniških volitvah leta 2010, katerega pobudnici sta bili Nigerija in ZDA in na katerem so obsodili kršitve človekovih pravic ter vse strani pozvali, naj v celoti spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine ter načela pravne države; ponovno izraža svojo podporo volilnemu izidu, ki ga je priznala OZN, in poziva vse akterje, naj priznajo izvoljenega predsednika Alassaneja Ouattaro; podpira sklep Afriške unije, da ustanovi ugotovitveni svet predsednikov držav, ki bi omogočil miroljubno in sporazumno reševanje povolilne krize v Slonokoščeni obali;

17. glede na poročila posebnih poročevalcev o stanju človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji in v Mjanmarju/Burmi ponavlja poziv EU, naj javno podpre ustanovitev preiskovalnih komisij OZN, ki bodo ocenile kršitve človekovih pravic v teh državah in presodile, v kolikšnem obsegu gre za zločine proti človečnosti; obžaluje, ker Demokratična ljudska republika Koreja ne sodeluje s posebnim poročevalcem, in zahteva podaljšanje mandata posebnega poročevalca za Mjanmar/Burmo;

18. obžaluje, da ima sedanja praksa prostovoljnega jamstva zelo raznolike in neustrezne rezultate, medtem ko merila za članstvo v Svetu OZN za človekove pravice, ki jih je generalna skupščina določila z resolucijo št. 60/251, zahtevajo polno sodelovanje z organom; zato še enkrat ponavlja, da bi bilo treba za vse članice poleg solidnih dosežkov na področju zavezanosti človekovim pravicam kot minimalni prag za članstvo določiti stalno veljavno vabilo za posebne postopke; poudarja pomen dejansko konkurenčnega okolja med volilnim postopkom; poziva, da se ukine možnost, da regionalne skupine predstavijo vnaprej določen seznam kandidatk za članstvo v Svetu OZN za človekove pravice;

19. poziva države članice EU in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v pregledu Sveta OZN za človekove pravice za leto 2011 okrepijo spoštovanje njegovega mandata; poudarja, da bi moral biti Svet OZN za človekove pravice prej mehanizem zgodnjega opozarjanja in preprečevanja, za kar bi morali uporabljati znanja in izkušnje posebnih postopkov; ponavlja, da je potreben pregleden in izčrpen revizijski postopek, ki bi upošteval stališča nevladnih organizacij, civilne družbe in vseh drugih zainteresiranih strani; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pododbor Evropskega parlamenta za človekove pravice obvešča o trenutnem stanju v zvezi s pregledom;

20. ponovno podaja svoje stališče, da bi morali pri pregledu ohraniti neodvisnost Urada visoke komisarke za človekove pravice, in nasprotuje vsem poskusom, da bi status tega urada dvignili na raven ostalih agencij OZN, saj bi to lahko negativno vplivalo na financiranje in posledično tudi na neodvisnost; pozdravlja nedavno imenovanje pomočnika generalnega sekretarja OZN za človekove pravice, ki bo vodil pisarno Urada visoke komisarke za človekove pravice v New Yorku; ta nova pisarna bo prispevala k okrepitvi stikov, dialoga in preglednosti med Generalno skupščino OZN in Uradom visokega komisarja OZN za begunce; poudarja, da je treba zagotoviti zadostna finančna sredstva, da bodo regionalne pisarne Urada visoke komisarke za človekove pravice ostale odprte in nadaljevale svoje delo na terenu;

21. vztraja, da je treba ohraniti in okrepiti posebne postopke in Svetu OZN za človekove pravice zagotoviti, da bo posebne kršitve človekovih pravic reševal z resolucijami in mandati za države; poudarja pomen nedeljivosti človekovih pravic ne glede na to, ali gre za socialne, gospodarske, kulturne, državljanske ali politične; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je mehanizem za pritožbe, edinstven splošen mehanizem za pomoč žrtvam, prinesel pičle rezultate glede na veliko število vlog, naslovljenih nanj; poudarja, da je treba to vprašanje obravnavati v okviru pregleda Sveta OZN za človekove pravice;

Splošni redni pregled

22. priznava, da ima splošni redni pregled dodano vrednost, saj v njem sodelujejo vse vlade, obenem pa so vse članice OZN deležne enake obravnave in preučevanja, kljub temu, da morajo države na to prostovoljno pristati in se obvezati, da bodo sprejele nadaljnje ukrepe glede na priporočila; opozarja, da bodo v okviru tega mehanizma do decembra 2011 pregledane vse države članice Združenih narodov;

23. vztraja, da je v Svetu za človekove pravice nujno treba ohraniti prostor za civilno družbo, da bi povečali njeno sodelovanje v dialogu in nevladnim organizacijam dali nove priložnosti, da vzpostavijo dialog s posameznimi državami;

24. podpira nadaljnje vključevanje nevladnih organizacij v splošni redni pregled tako, da se omogoči predložitev pisnih priporočil v obravnavo delovni skupini ter sodelovanje skupine pri odločitvah;

25. je seznanjen, da splošni redni pregled državam omogoča, da se zavežejo k izvajanju svojih obveznosti, povezanih s človekovimi pravicami, in spremljanju sklepov organov za spremljanje pogodb in posebnih postopkov;

26. ponovno meni, da bi se priporočila morala bolj usmeriti na rezultate, neodvisne strokovnjake in nacionalne ustanove za človekove pravice pa poziva, naj dejavneje sodelujejo pri splošnem rednem pregledu, da bi zagotovili, da je slednji resnično učinkovit mehanizem za nadaljnje ukrepanje; meni, da bi strokovnjaki, ki bi opazovali proces pregleda in predložili njegov povzetek in analizo med sprejemanjem končnega poročila, v ta proces prispevali neodvisno strokovno znanje;

27. obžaluje, da prvi krog pregleda v nekaterih državah ni izpolnil pričakovanj, da bo to pregleden, neselektiven in nekonflikten postopek; glede tega priznava vlogo, ki so jo imele države članice EU pri prizadevanjih, da bi presegle blokovski način razmišljanja, spodbuja države članice EU, naj zagotovijo tehnično pomoč za lažje uresničevanje priporočil;

28. poziva države članice EU, naj še naprej sodelujejo v pregledu Sveta OZN za človekove pravice, naj poskrbijo za to, da med prvim in drugim krogom splošnega rednega pregleda ne bo vrzeli, in naj zagotovijo, da se bo drugi krog osredotočil na izvajanje in nadaljnje spremljanje priporočil; podpira stališče, da morajo države, ki so predmet splošnega rednega pregleda, dati jasne odgovore na vsako priporočilo in navesti, kdaj bodo uresničile priporočila delovne skupine; ugotavlja, da bi predložitev vmesnega poročila o stopnji uresničevanja lahko pripomogla k temu procesu;

Posebni postopki

29. ponovno izjavlja, da so posebni postopki osrednji del instrumentov OZN za človekove pravice ter da verodostojnost in učinkovitost Sveta za človekove pravice glede zaščite človekovih pravic temelji na spoštovanju posebnih postopkov in njihovem popolnem izpolnjevanju; v zvezi s tem poudarja, da je okrepitev neodvisnosti in interakcije posebnih postopkov s Svetom bistvenega pomena;

30. obsoja poskuse, da bi omajali neodvisnost posebnih postopkov, s tem ko bi vlade postavili v vloge nadzornika, in poudarja, da bi kakršen koli nadzor spolitiziral in zmanjšal učinkovitost tega sistema;

31. ponovno poudarja, da so posebni postopki o razmerah v posameznih državah bistven instrument za izboljšanje stanja človekovih pravic na terenu; poudarja, da splošni redni pregledi ne morejo nadomestiti mandatov za države zaradi ključnih elementov, na katerih slonijo, kot sta periodičnost in strokovnost;

32. poziva države članice EU, naj pri pregledu stopijo v bran celovitosti in odgovornosti Sveta za človekove pravice ter naj poleg sprejetja izbirnih meril in preglednejšega procesa imenovanj na podlagi poklicne preteklosti, znanja, kvalifikacij in izkušenj kandidatov podprejo tudi oblikovanje mehanizma nadaljnjega spremljanja v povezavi z izvajanjem priporočil iz posebnih postopkov; pozdravlja predlog nevladnih organizacij, da bi bilo treba okrepiti zmožnost posebnih postopkov za zgodnje opozarjanje, in sicer z mehanizmom, ki bi jim omogočal začeti postopek samodejne preučitve v Svetu OZN za človekove pravice;

Sodelovanje EU

33. pozdravlja udeležbo EU na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, ki jo bo zastopala visoka predstavnica/podpredsednica Komisije;

34. vztraja, da mora Evropska služba za zunanje delovanje, predvsem delegacije EU v Ženevi in New Yorku, povečati doslednost, prepoznavnost in verodostojnost delovanja EU v Svetu za človekove pravice z nadaljnjim razvojem sodelovanja na medregionalni ravni, zlasti pa z lobiranjem zmernih držav v vseh skupinah;

35. ponovno izraža podporo dejavni udeležbi EU v delu Sveta za človekove pravice že vse od ustanovitve, in sicer s pobudami ali podporo za resolucije, uradnimi izjavami ter udeležbo v interaktivnih razgovorih in razpravah; priznava zaveze EU glede obravnavanja razmer v različnih državah v okviru Sveta za človekove pravice in poudarja, da je treba te zaveze odločno uresničevati;

36. pozdravlja prireditev, ki jo je delegacija EU pripravila ob robu glavnega dogajanja v obeležitev 25. obletnice institucije posebnega poročevalca za svobodo veroizpovedi ali prepričanja; poziva, naj si z glavnimi pobudniki resolucije o razžalitvi prizadeva najti alternativo, ki bo predstavljena;

37. podpira skupno pobudo EU in skupine latinskoameriških in karibskih držav (GRULAC) za resolucijo o otrocih, ki živijo in delajo na ulici;

38. podpira medregionalno izjavo o pravicah lezbijk, homoseksualcev, biseksualcev in transseksualcev, ki bo predstavljena;

39. podpira obnovitev mandata posebne poročevalke o zagovornikih človekovih pravic; poziva države članice EU, naj si po vseh močeh prizadevajo ohraniti vse mandate za posebne postopke, zlasti pa poziva k obnovitvi mandata posebne poročevalke OZN o položaju zagovornikov človekovih pravic;

40. obžaluje, da je pogost stranski učinek prizadevanj EU za soglasje zmanjševanje njenih ambicij, in meni, da bi se morala odločneje zavzemati za resolucije o posameznih državah in jih odločneje vlagati;

41. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da EU ni zmožna učinkovito uporabljati svojega vpliva v širšem sistemu OZN; poudarja, da mora biti Svet za človekove pravice prednostna naloga EU, ki mora bolje usklajevati države članice, in naj se v prizadevanju, da bi presegli blokovsko razmišljanje v Svetu za človekove pravice povezuje v zavezništva ali naveze z najpomembnejšimi regionalnimi partnerji in zmernimi državami;

42. na praktični ravni opozarja, da je pomembno imeti v Ženevi in New Yorku večjo in dobro financirano delegacijo EU; poudarja, da mora biti dogajanje v Ženevi in New Yorku sestavni del zunanje politike EU, pri kateri naj bo v žarišču izboljšanje notranje usklajenosti, ob tem pa tudi poudarja, da morata biti dvo- in mnogostranska raven dobro prepleteni;

43. obžaluje, da je bila resolucija, ki jo je EU septembra 2010 predložila generalni skupščini OZN, da bi okrepila svoj položaj, tako da bi bil skladen z novo institucionalno ureditvijo po Lizbonski pogodbi, preložena; okrepljeni status bi EU omogočil, da bi jo zastopal stalen predstavnik (predsednik Evropskega sveta oziroma podpredsednik Komisije in/ali visoki predstavnik), da bi nastopala enotno, kar bi povečalo prepoznavnost in vpliv EU kot globalnega dejavnika; vztraja, da si mora posebna delovna skupina pri Evropski službi za zunanje delovanje v tesnem sodelovanju z državami članicami EU še naprej prizadevati za sprejetje te resolucije;

44. pooblašča svojo delegacijo na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, naj posreduje pomisleke iz te resolucije; delegacijo poziva, naj o svojem obisku poroča pododboru za človekove pravice, in meni, da mora Evropski parlament nujno še naprej pošiljati svoje delegacije na zasedanja Sveta za človekove pravice;

45. ponovno poziva države članice EU, naj zagotovijo, da bodo človekove pravice v njihovi lastni notranji politiki spoštovane, tako da ne bo dvojnih meril, pa tudi zaradi potekajočega procesa pristopanja EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, saj bi neuspešnost glede tega močno omajala položaj EU v Svetu za človekove pravice;

46. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, Varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, predsedujočemu 64. generalne skupščine, predsedniku Sveta Združenih narodov za človekove pravice, visoki komisarki OZN za človekove pravice ter delovni skupini EU-OZN, ki jo je ustanovil odbor za zunanje zadeve.